Medijska preža št. 15, december 2002

Nikoli dokončana zgodba (ne)varova-nja pravic avtorjev in izvajalcev v Sloveniji počasi, a vztrajno dobiva jasnejše obrise. Tako bodo številna vprašanja o izkoriščanju novinarskih, avtorskih del morebiti le doživela epilog, ki bo kolikor toliko zadovoljil naročnike avtorskih del in njihove avtorje. Priložnost za slovenske novinarje pri spreminjanju (bolje: sprejemanju) nove novinarske kolektivne pogodbe, o kateri izčrpno (in za vse vpletene strani zelo dobrodošlo) piše avtorica Neva Nahtigal prav na teh straneh Medijske preže, je tako pomembna, da jo novinarji in drugi avtorji v slovenskem medijskem prostoru preprosto ne morejo in ne smejo zamuditi. Pri razmišljanju o izhodiščih »avtorskopravnega« poglavja v novi novinarski kolektivni pogodbi pa je treba opozoriti na nekaj dejstev, ki se v zvezi z avtorskimi deli iz delovnega razmerja v Sloveniji pojavljajo že od uveljavitve ZASP, davnega leta 1995. Prav o tem bo – kot nekakšen dodatek k članku omenjene avtorice – tekla beseda v pričujočem prispevku.

Novinarji, ki so zaposleni v družbah izdajateljicah medijev, so avtorji, ki ustvarjajo avtorska dela v delovnem razmerju in kot nadomestilo za svoje ustvarjanje (za založnika ali RTV organizacijo) dobivajo plačo. To je osnovna premisa, ki jo upošteva ZASP, ko v 101. členu natančneje ureja položaj novinarjev glede na njihovo »avtorstvo« (pisec članka bo namesto besede »avtor« raje govoril o novinarjih). Za lažjo predstavo predmetne problematike vzemimo primer novinarja, ki je v rednem delovnem razmerju v enem od slovenskih dnevnikov, njegova zaposlitev je delo »novinarja-komentatorja«, upoštevajoč kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. Pri časopisu je naš novinar zaposlen od leta 1982. V tem času je ves čas pisal članke, občasno uredil kakšno stran ali dve v časopisu in enkrat na teden napisal tematsko kolumno, ki je zlasti v zadnjih letih pri bralcih doživela velik odmev.

Lepega dne naš novinar dobi zamisel, da bi svoje kolumne objavil v zbirki, ki bi imela obliko žepne knjižice. Vodstvo časopisa, za katerega je delal, ni bilo preveč navdušeno nad zamislijo, zato se je novinar vprašal, ali bi lahko izdal knjigo pri samozaložbi ali celo pri kakšni drugi založbi.

Odgovor direktorja izdajatelja je bil:
»Ne.«
»Zakaj?«
»Tvoje kolumne so last naše hiše, mi pa nimamo interesa izdati zbirke.«
»Aja?«
»Ja.«

Opisani dialog je ogledalo avtorskopravne resničnosti, ki je omogočena izdajateljem, da povsem izključno razpolagajo z avtorskimi deli, ki nastanejo v delovnem razmerju. Zakaj? Kje je razlika med deli, ki nastanejo v delovnem razmerju, in onimi, ki jih ustvarijo »novinarji-honorarci« in drugi avtorji, ki pri izdajatelju niso zaposleni?

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj pravi 101. člen zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). »(1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo določeno drugače.

(2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«

Glosarček 101. člena ZASP za potrebe lažjega razumevanja opisane problematike:

avtorsko delo – članek,
delojemalec – novinar,
se šteje – to velja tako, kot je napisano,
materialne avtorske pravice – pravice natisniti in prodajati članek ali ga odstopiti tretjim osebam,
delodajalec – izdajatelj časopisa,
dokončanje dela – trenutek, ko je članek napisan in ne nujno tudi objavljen,
pogodba – kateri koli pravni dokument, ki vsebuje medsebojne pravice in obveznosti dveh ali več strank, recimo pogodba o zaposlitvi, lahko pa tudi kolektivna pogodba,
izključni prenos – po domače »ekskluzivni« prenos pravic, torej takšna pridobitev, ki omogoča pridobitelju, da samo on in nihče drug izkorišča pridobljene pravice.

Pogodbe v teoriji in praksi

Če je torej naš novinar zaposlen pri nekem časopisu, pri katerem je ustvarjal članke in zanje dobival plačo, bodo ti članki vsaj še deset let »last« založnika, ne glede na to, ali so bili objavljeni, kje so bili objavljeni in koliko plače je naš novinar v resnici dobil za njihovo ustvarjanje. Pogodba, o kateri teče beseda v 101. členu ZASP, je lahko pogodba vseh vrst: lahko je tudi kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi, posebna avtorska pogodba. Najprimernejša – po mnenju komentatorjev ZASP (Trampuž, Oman, Zupančič, Založba GV, 1995) – bi bila pogodba o zaposlitvi kot osrednji pravni posel urejanja pravic in obveznosti pogodbenih strank v delovnem razmerju, čeprav v praksi ta možnost še ni zaživela. In kaj je bistvo navajanja te »pogodbe«? To je prav dejstvo, da se lahko stranki (založnik in novinar) v tej pogodbi dogovorita,da bo rok za prenos materialnih avtorskih pravic iz delovnega razmerja krajši (za enkratno objavo, eno leto ...) ali daljši (za ves čas trajanja avtorske pravice, torej do 70 let po avtorjevi smrti) od zakonsko predvidenih deset let. Roko na srce – avtor tega članka je v nekajletni praksi na področju avtorskega prava videl že mnogo avtorskih pogodb več vrst, vendar prakse spreminjanja določb 101. člena, razen v redkih primerih, ni bilo zaslediti.

Zakaj? Najprej zato, ker je v pogodbenem odnosu delavec – delodajalec, slednji navadno močnejša in prava bolj uka stranka kot delavec tj. novinar. Že tako težko razumljiva pogodba o zaposlitvi in želja po čimprejšnji zaposlitvi nudi delavcu malo možnosti za pogajanja o spreminjanju določb 101. člena. Naslednji pomemben razlog pa je v tem, da do razvoja sodobnih internetnih tehnologij (baze člankov on-line) niti ni bilo pretirane potrebe po urejanju »arhivskega« prenosa pravic na posameznih avtorskih delih, zlasti v tiskanih medijih. Razlogov je še nekaj, človek pa se ne more znebiti vtisa, da je posredi predvsem zelo slabo poznavanje avtorskega prava med udeleženci slovenskega medijskega prostora.

Kaj pa kolektivna pogodba? Po našem mnenju je prav omenjeni »kolektivni delovnopravni akt« ustrezna podlaga za določitev osnovnih razmerij med izdajatelji in novinarji. Osnovnih zato, ker je vseeno treba pustiti nekaj manevrskega prostora za urejanje povsem konkretnih delovnopravnih in avtorskopravnih razmerij. O tem piše že prej citirana kolegica Neva Nahtigal v svojem prispevku.

In kdaj sploh lahko govorimo o avtorskih delih, ki nastanejo v delovnem razmerju? Vprašanje je po mnenju avtorskopravnih teoretikov treba presojati glede na pravna dejstva (vsebina kolektivne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, sistematizacija delovnih mest ...) in glede na dejanske okoliščine (delovni čas, sredstva delodajalca, izkušnje, pridobljene na delovnem mestu ...). Omenjena problematika presega namen tega prispevka in bo obdelana v eni od prihodnjih številk Medijske preže, zlasti zaradi perečega vprašanja obdavčitve avtorskih del (razlika med bruto prispevki iz delovnega razmerja in DDV za avtorska dela).

In epilog? Naš novinar ima do rešitve vprašanja avtorskih del iz delovnega razmerja »zvezane roke«. Preostane mu le, da poskuša pregovoriti založnika, naj mu vendarle (pisno) odobri uporabo njegovih lastnih kolumen, da jih bo lahko izdal v knjižni zbirki. Novinar (verjetno ne čisto izmišljeni) pa naj se aktivno vključi v postopek vključitve avtorskopravne problematike v novi novinarski kolektivni pogodbi in tako tudi s svojim primerom pripomore k rešitvi vprašanja ustreznega in uravnoteženega obravnavanja vrednosti avtorskega ustvarjanja v delovnem razmerju.

Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Mediji objavljajo novinarska dela na internetu in/ali jih prodajajo drugim medijem, ne da bi od novinarjev dobili soglasje in/ali jim ponudili dodatno plačilo – IFJ priporoča rešitev, ki se je v tujini že uveljavila: zaščito avtorskih pravic novinarjev s kolektivno pogodbo

Mednarodna in Evropska zveza novinarjev ob vsaki priložnosti opozarjata, da je močna zaščita novinarjevih avtorskih pravic eden osnovnih pogojev za kakovostne in zanesljive medijske vsebine: »Avtorske pravice definirajo in ščitijo intelektualno lastnino novinarjev. So tudi znak medijske kakovosti – brez njih državljani ne morejo biti prepričani v zanesljivo in etično vsebino informacij.«1 Moralne pravice novinarjev so osrednjega pomena za zagotavljanje odgovornega tiska, ker podpirajo profesionalno integriteto in spoštovanje visokih etičnih in profesionalnih standardov. Ti so povezani tudi s finančnim uspehom, saj se le visoko profesionalni novinarji lahko nadejajo visokih izkupičkov od prenosa svojih materialnih avtorskih pravic na založnike ali producente.

Tehnološki razvoj je prinesel nove možnosti rabe novinarskih del2 in s tem obujeno razpravo o avtorskih pravicah. Vedno več je elektronskih alternativ tisku ter z njimi povezanih sredstev distribucije. Digitalizacija je omogočila tudi nove oblike arhiviranja objavljenega gradiva in s tem nove možnosti komercialne in zasebne rabe baz podatkov in reprodukcijske tehnologije. Za t. i. digitalno dobo je značilno konvergiranje nekoč ločenih tehnologij, »tako da se je spremenil način uporabe del, razlika med primarno in sekundarno rabo pa je pogosto težko določljiva.«3 Zaradi nejasnih ločnic pogosto prihaja do konfliktov med mediji in novinarji glede objave novinarskih del na internetnih straneh tradicionalnih medijev. Jedro spora je odgovor na vprašanje, ali medijska organizacija s plačilom novinarjevega dela za tradicionalno obliko medija pridobi tudi pravico do objave iste vsebine v elektronski obliki. Sodišča, ki so v zadnjih letih odločala o tem, so praviloma pritrdila argumentom novinarjev.

Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Višje sodišče v Londonu je sklenilo, da zgolj sloves javnosti znane osebe še ne pomeni, da lahko mediji avtomatično razkrivajo vsakršne podatke o zasebnem življenju take osebe, vendar pa so mediji v primeru, ko javna osebnost sama poda neresnično izjavo o svojem življenju javnosti, upravičeni javnosti razkriti resnico

Višje sodišče v Londonu (England and Wales Court of Appeal – Civil Division, Royal Court of Justice Strand, London) je nedavno razsodilo v sporu, ki ga je proti založniški skupini Mirror Group Newspapers – zaradi zlorabe podatkov zaupnega značaja – sprožila manekenka Naomi Campbell. V sporu je sodišče presojalo, ali lahko interes javnosti do uveljavitve pravice do svobode tiska in izražanja prevlada nad posameznikovo pravico do zasebnosti oz. pravico do varovanja zaupnih osebnih podatkov.

Na naslovni strani časopisa The Mirror je bil februarja letos objavljen članek, v katerem je novinarka razkrila, da se Naomi Campbell zdravi zaradi odvisnosti od mamil, da obiskuje terapije na kliniki Narcotics Anonimus in navedla podatke o srečanjih pacientov na kliniki. Poleg članka so bile objavljene fotografije manekenke, ki po terapiji zapušča kliniko. Zaradi objave članka in fotografij so odvetniki Naomi Campbell uredniku Mirrorja poslali dopis, v katerem so ga pozvali, naj ne objavlja zaupnih podatkov o zasebnem življenju njihove stranke, saj s tem krši načelo zaupnosti. Kljub temu so v Mirrorju objavili več člankov in fotografij o zdravljenju odvisnosti manekenke s podrobnejšimi podatki o trajanju zdravljenja in pogostosti obiskov na kliniki.

Naomi Campbell je pred temi objavami javno zatrjevala, da v nasprotju z drugimi manekenkami ne jemlje mamil, pomirjeval ali poživil, priznavala pa je, da se zdravi zaradi vedenjskih motenj. Po objavi spornih člankov ni nikoli zanikala, da se zdravi zaradi odvisnosti od mamil, temveč je vložila tožbo zoper Mirror Group Newspaper (izdajatelja časopisa Mirror) zaradi zlorabe zaupanja oz. poseganja v njeno zasebnost z objavo zaupnih podatkov.