Predstavniki uredništev vseh večjih medijskih hiš so oktobra na novinarskih dnevih v Izoli potrdili nov kodeks novinarske etike, ki so ga v naslednjem tednu v celoti objavili vsi slovenski dnevniki. Ni bilo sporno, da bi bilo stari kodeks nujno najmanj popraviti. Zaradi sprememb v zadnjem desetletju na posameznih mestih sploh ni bil več razumljiv. Čeprav je bil obsežen in razčlenjen, je vseboval številne določbe, ki so bile presplošne ali pa neuporabne za novinarje, ki se pri delu znajdejo pred dilemami, kako ravnati, in za novinarsko skupnost ter javnost, ko presoja ravnanje novinarjev. Del določb starega kodeksa je bilo celo zelo slabo premišljenih in čisto nepotrebnih; povzročale so le zmedo, pomembnih stvari predvsem na področju mogočih konfliktov interesov, ki ugled novinarjev in skupnosti lahko ogrožajo, pa stari kodeks praktično ni urejal ali pa jih je vsaj skrajno skopo in nenatančno.

Sprejemanje novega kodeksa je tvegan postopek, razprave na začetku so bile predvsem zato, kako doseči, da se ne bi zgodilo, da bi bil znova sprejet kodeks z nelogičnimi in medsebojno neusklajenimi določbami. Da bi bil v novinarski skupnosti sprejet, je bilo nujno opraviti široko razpravo, ponuditi možnost predstavnikom različnih medijskih hiš in posameznikom, da vsebino sooblikujejo, hkrati pa je nujno biti pazljiv, da bi rezultat ne bil podoben tistemu pred desetletjem. Društvo je izbralo previdno proceduro, oblikovalo posebno skupino, ki se je sestajala več mesecev, vključeni so bili novinarji in uredniki številnih medijev, na skoraj vseh sejah sta bila tudi predsednik društva Gregor Repovž in predsednik častnega razsodišča Vili Činspieler, sodelovali sta tudi Sandra Bašia Hrvatin s fakultete za družbene vede in pravnica Simona Zatler. Dela v tej skupini društvo ni plačevalo s honorarji ali sejninami, ker ima omejen proračun. Zagat kljub temu ni bilo, saj je bil interes vseh, da bi poskrbeli za uporabna in jasna pravila, ki nam bodo olajšala ravnanje in presojanje. Prejšnji kodeks dovolj uporabnih in jasnih pravil preprosto ni ponujal in je bil z nekaterimi povsem zgrešenimi nevaren. Čna prvih odločitev, ki jih je sprejela skupina, ki je pripravljala predlog sprememb, je bila, da bomo opustili zapleteno obliko, v kateri je kodeks razdeljen na člene in smernice. To obliko je društvo pred desetletjem povzelo po nemškem kodeksu. Hkrati je bil dosežen dogovor, da pripravljamo povsem novo besedilo. Pri pripravi si etičnih norm nismo izmišljali, vključene so bile določbe po premisleku o rešitvah v kodeksih različnih držav, posebno sta bila po pozornosti, ki smo jih pri pripravah rešitev posvetili, pomembna kodeks ameriškega društva profesionalnih novinarjev (SPJ), ki je bil sprejet leta l996. Ta kodeks je bil po obliki in deloma tudi vsebini glavni vzor. Pomemben pa je bil tudi kodeks mednarodne novinarske federacije (IFJ), katere član je slovensko društvo novinarjev. ?e zaradi tradicije in pomena, ki ga je imel v zadnjem desetletju, novo besedilo vsaj deloma temelji tudi na nekaterih rešitvah veljavnega kodeksa novinarske etike. Dokaj srečna okoliščina, ko gre za širino, ki jo morajo imeti etična pravila in profesionalna skupnost sicer, je, da slovenski novinarji niso razdeljeni na več med seboj tekmujočih organizacij in da društvo s tem, ko so njegovi člani novinarji in uredniki, pravzaprav združuje skoraj celoten medijski prostor. Na ta širok način je določbe, ki govorijo o obveznostih in pravilih ravnanja, nujno tudi razumeti.

Morebitne kršitve kodeksa bo – kot že doslej – presojalo častno razsodišče, ki je skupni organ društva novinarjev in novinarskega sindikata. Na razsodišče, ki ga sestavlja devet izvoljenih novinarjev in urednikov, se z oceno, da je bil kodeks kršen, lahko pritoži kdor koli in poskuša tako zaščiti svoje pravice ali doseči boljše ravnanje novinarjev ali posameznih uredništev v prihodnje. Postopki pred častnim razsodiščem, ki potekajo praviloma javno, sprožijo premislek, ali je bilo ravnanje pravilno, razsodba pa največkrat tudi razpravo in odmeve v javnosti in novinarski skupnosti. Od interpretacij razsodišča bo deloma odvisno, kako široko bo nov kodeks učinkoval in kakšen pomen bo imel. Čno od vprašanj, ki ostaja pred društvom novinarjev, je, kako častno razsodišče strokovno in organizacijsko okrepiti, da bi lahko opravilo težko in včasih tudi nevarno vlogo razsodnika. Število pritožb, ki so včasih obsežne in terjajo veliko dela in različnih znanj, v zadnjem času precej skokovito narašča.

Za razliko od prejšnjega novi kodeks pojasnjuje, kakšna je temeljna funkcija novinarstva v družbi, in že s preambulo, ki opisuje poslanstvo profesije, brez katere ni mogoče razumeti obveznosti, določa širšo zavezanost javnosti kakor doslej in hkrati dopušča in terja pluralnost v medijskem prostoru. V primerjavi s prejšnjim poskuša s številčnejšimi in ostrejšimi določbami preprečiti in omejiti nevarnost in možnost, da bi tisti, ki imajo v družbi politično ali ekonomsko moč, poskušali ravnanje novinarjev in medijev prikrojiti v svojo korist in škodo javnosti.

V prvem delu, ki določa pravila ravnanja novinarjev, kodeks podobno kot dosedanji zahteva preverjanje zbranih informacij, tudi tistih, ki so pridobljeni iz uradnih virov, in previdnost, da bi se izognili napakam, hkrati že v prvem členu zahteva popravljanje napak. Določba je kratka tudi zaradi ocene, da je samoumevno, da se morata novinar in uredništvo na napako odzvati takoj, ko je mogoče in na način, ki je ustrezen, da bi bila javnost pravilno obveščena. Ni pa bilo nobenih dilem, da v nov kodeks ne sodi smernica 1.1., s katero je bilo doslej priznano kot koristno, če novinarji s predvolilnih zborovanj sporočajo tudi stališča, s katerimi se ne strinjajo. Smernica je bila popolnoma nelogična in je zanikala druge določbe prej veljavnega in novega kodeksa. Novinarji javnost obveščajo o dogajanju v družbi in različnih stališčih politikov, strank, kandidatov ... Možnost, da bi novinarji smeli zbirati in objavljati le ideje, s katerimi se sami strinjajo ali jih podpirajo, je v neskladju z osnovno zamislijo poročevalstva, pa naj bo v času volilnih kampanj ali zunaj njih. S kodeksom dopuščati nekaj, kar je samoumevna praksa in del popolnoma normalnega dela, je nelogično ravnanje, ki kaže na napačno razumevanje profesije. Kakor da bi za bančne delavce napisali pravilo, da smejo ob petkih poslovati tudi s tistimi, ki nosijo kravato zelene barve.

Kodeks ne povzema in se ne ukvarja z rešitvami, ki so jih na področju pravice do popravka in odgovora v novi medijski zakonodaji še ostreje kakor v preteklosti uzakonili politiki. Zaveza novinarjev in uredništev je, da sami poskrbijo, da napake, ki so jih zagrešili, popravijo. Politične rešitve, ki niso usklajene s pravili ravnanja v novinarski skupnosti, ne morejo biti stvar novinarske etike.

Novost je določba, da so novinarji, če objavijo ostre obtožbe na račun posameznikov, dolžni poskusiti pridobiti odziv prizadetih. Čeprav zelo precizne določbe s takšno vsebino doslej v kodeksu ni bilo, se je v novinarskih skupnosti kot koristno in modro ravnanje, ki zmanjšuje nevarnost pomislekov o pristranskosti, nepopravljive škode v primeru napak in sodne spore, deloma že uveljavila.

Spremembo pomeni določba, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacij in da je le izjemoma mogoč dogovor o anonimnosti vira, ki se ga pa novinar, če ga je sklenil, mora držati. Dosedanja absolutna zaveza, da morajo novinarji zamolčati vir, če ta to zahteva, je bila preostra in jo nov kodeks poskuša omejiti s pravico javnosti, da mora biti praviloma informirana o tem, od kod je informacije, da bi lahko ocenila verodostojnost. Premik od razmisleka predvsem o tistih, ki informacije dajejo, k razmisleku o pravicah javnosti, je ena od splošnih sprememb v logiki kodeksa.

Novi kodeks je v določbah o nedovoljenih načinih zbiranja informacij in neizogibnih konfliktih interesov, ki bi lahko škodili novinarju ali skupnosti, liberalnejši od veljavnega, ker ne vsebuje več absolutnih prepovedi. Zahteva pa, da mora novinar, če se odloči prestopiti mejo (uporaba skrite kamere, nepravilno predstavljanje, poročanje kljub osebni vpletenosti …), o ravnanju in razlogih zanj obvestiti javnost, ko objavi zgodbo ali zapis.

V določbah, ki zahtevajo razločevanje oglaševalskih in novinarskih besedil, nevarne konflikte interesov in nedopustne ugodnosti, je predlog veliko preciznejši, kar je posledica izkušenj novinarske skupnosti v zadnjih letih, ko so se pritiski in težave na tem področju v primerjavi s preteklostjo povečale. V medijskih hišah pravilo ločitve poslovnega in uredniškega dela ni povsod dokončno izpeljano, pri reorganizaciji medijskih hiš pa se je kar nekajkrat pokazalo, da si poskušajo poslovni deli zagotoviti vpliv in obvladovanje nad uredniškim delom, čeprav je znano, da ima to lahko dolgoročno uničujoče posledice. Z izjemno spretnostjo in velikimi proračuni za vpliv na medije in novinarje so se v zadnjih letih izkazale tudi razne interesne skupine in skupine pritiskov. Da bi odpravili zagate in zmanjšali možnost zlorab, so precizne določbe nujne. Kodeks urejanju tega področja posveča celo vrsto odločb. Prepoveduje vsakršno združevanje ali prepletanje oglaševalskih in novinarskih besedil, zahteva jasno razločevanje novinarskih in oglasnih besedil, da bi onemogočil zamisli komercialistov ali lastnikov medijev, kako bi naglo dodatno zaslužili z razprodajanjem dobrega imena novinarjev in celotnih medijskih hiš in s tem zapravili zaupanje javnosti, od katerega je dolgoročno odvisno poslovanje in preživetje vsake medijske hiše. Od novinarjev kodeks zahteva, da se morajo izogibati položajem, pa čeprav bi šlo le za javni vtis, ko bi zaradi konflikta interesov lahko ogrozili svoje dobro ime ali dobro ime novinarske skupnosti. Novinarji se morajo odpovedati darilom, uslugam in nagradam, se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah in zavrniti ugodnosti, ki jih ponudijo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi ti vplivali na njegovo delo. Kot izhod v sili, ko so novinarji in mediji v posameznih položajih prisiljeni hoditi po robu, da bi pridobili pomembne informacije, nova ureditev dopušča, podobno kot pri nedovoljenih metodah dela, nekaj manevrskega prostora, a z zavezo, da mora biti o tem obveščena javnost, da bi lahko celovito presodila ravnanje novinarja in pridobljene informacije.

Kodeks upošteva in poskuša preprečiti možnost zlorab privilegiranega dostopa do informacij na denarnih trgih, ki zadeva manjšo skupino novinarjev in kar ponekod po svetu urejajo posebni kodeksi, kakršnih pa zaradi majhnosti slovenskega prostora pri nas najverjetneje ne bo veliko.

V zadnjem delu, ki je namenjen bolj splošnim normam, kodeks opozarja k pazljivosti pri zbiranju in posredovanju informacij o posameznikih, poseg v zasebnost je dopusten le, če obstaja za to javni interes. Novost je zapisano pravilo o različnem pristopu, ko zbiranje in objavljanje informacij zadeva pomembne, vplivne in pri delu z mediji izkušene posameznike ali ko novinarji zbirajo in objavljajo informacije o običajnih državljanih. Tudi ta norma, da ima javnost pravico do več informacij o tistih, ki imajo v rokah več moči in vpliv na prihodnost družbe, je novost le na papirju, v novinarskih skupnosti pa v veliki meri že uveljavljena.

Kodeks etike je že doslej novinarje, v sicer nekoliko drugačnem besedilu, zavezoval, da se morajo izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom. Kodeks je pri teh splošnih etičnih normah, ki so pomembne, ker mediji soustvarjajo javno mnenje, nekoliko razširjen in po izkušnjah v drugih državah dodaja zaveza izogibati se stereotipom, ki so povezani s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem.

V zaključnih določbah predlog novega kodeksa povzema člen iz kodeksa mednarodne novinarske federacije, da novinarji o profesionalnosti svojega ravnanja priznavajo zgolj sodbe poklicnih kolegov. Določba je povzeta, da bi o zavezi, boriti se za neodvisnost in odgovornost ne bilo dvomov v novinarski skupnosti, pa tudi da bi zmanjšali težo pritiskov vseh, ki želijo medije in novinarje urediti po svoji meri in interesih in v škodo poslanstva medijev v moderni družbi, kakor ga povzema preambula novega kodeksa.

Iz predloga novega kodeksa je izpuščena vsebina mnogih smernic starega, na primer že prej opisana smernica o načinih poročanja v predvolilnem obdobju, objavljanju sporočil za tisk, anket javnega mnenja, avtorizaciji intervjujev, embargu, pismih bralcev, pisanju o jubilejih … Posebne škode, ker teh določb v novem kodeksu več ni, ne bo, saj ravnanje ustrezneje in bolj nesporno urejajo splošnejše določbe kodeksa. Preveč natančno urejanje pravil ravnanja pa je tudi nevarno, saj je lahko posledica, da se v posameznih primerih pokaže, da določb sploh ni mogoče izvrševati – kot se je, denimo, zgodilo z določbo, da je intervju novinarsko neoporečen šele, ko prizadeti odobri končno verzijo, kar je pri televizijskih pogovorih, ki potekajo v živo, povsem neizvedljiva zamisel. In tudi sicer takšna ureditev novinarje in javnost prepušča mogočim propagandnim nagibom politikov ali drugih. Ne stari in ne novi kodeks ne ponujata odgovorov na vsa vprašanja novinarjev in urednikov, kako ravnati. Namen je spodbuditi in kot visoko vrednoto priznati znanje, poštenost in pogum novinarjev in uredništev in ne nadomeščati ga z vseobsežnimi pravili ali na kak drug način. In eno ključnih bojišč za prihodnost slovenskih medijev bi moralo biti prav na teh drugih področjih, ki so vsaj takšen nujni pogoj za dobro opravljanje dela kakor etična pravila: pri izobraževanju novinarjev in zagotavljanju dobrih pogojev in plačila za delo.

Prvo vodilo dela novinarjev je pravica javnosti do čim boljše informiranosti. Obveščenost javnosti je temelj delovanja sodobnih družb in je pogoj za delovanje demokratičnega sistema. Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj. Novinarji so dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev. Kodeks velja za besedilo, fotografijo, sliko in zvok.

1. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti.
2. Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.
3. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti.
4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.
5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.
6. Novinar se mora izogibati plačevanju informacij in biti previden pri tistih, ki v zameno za informacije pričakujejo denar ali ugodnosti.
7. Novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral, ali ponarejati dokumentov.
8. Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.
9. Plagiati so nedopustni.
10. Novinar se mora izogibati nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.
11. Novinar mora ločiti informacije od komentarjev. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti jasno razvidna.
12. Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, mora to razkriti oziroma se kot novinar izločiti.

13. Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil ter opravil ni dopustno.
14. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti razpoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če bi utegnil obstajati kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.
15. Novinar se mora izogibati situacijam, ki bi lahko privedle do konflikta interesov, dejanskega ali navideznega, s katerim bi lahko kompromitiral svoje dobro ime oziroma novinarsko skupnost.
16. Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahko zmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.
17. Novinar ne sme zlorabljati informacij o finančnih dogodkih, ki jih dobi pri svojem profesionalnem delu, za osebne interese. Ee trguje z vrednostnimi papirji, o katerih poroča, mora to razkriti javnosti.
18. Novinar je dolžan zavrniti ugodnosti, ki jih ponujajo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi vplivali na njegovo poročanje.
19. Morebitne neizogibne konflikte interesov mora razkriti javnosti ali se kot novinar iz poročanja in komentiranja izločiti.

20. Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.
21. Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih.
22. Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih.
23. Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni.

24. Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali njegovim prepričanjem.
25. Nihče ne sme brez soglasja novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Novinar ima pravico podpisovati prispevke. Ni ga mogoče podpisovati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji.
26. Novinar se je zavezan odzvati vabilu na razpravo Eastnega razsodišča in mora upoštevati njegove razsodbe. Glede svojega profesionalnega ravnanja kot pristojno priznava zgolj sodbo svojih poklicnih kolegov.
27. Novinar je dolžan upoštevati enaka merila, kot jih sam zahteva od drugih.

Skrajnji čas je bil, da se je ukinila avtorizacija intervjuja, kakršno je doslej zahteval kodeks Društva novinarjev Slovenije. Določilo o avtorizaciji je bilo nepopolno, nedorečeno in ponižujoče za novinarja. Tistemu, ki daje intervju, je podeljevalo absolutno moč in nadzor nad tem, kar bo objavljeno, medtem ko je novinarja degradiralo v izpolnjevalca vseh zahtev in muh intervjuvanca. Poleg tega je bilo diskriminatorno do novinarjev, ki delajo v tiskanih medijih.

V smernici 2.4. kodeksa Društva novinarjev Slovenije je zapisano: »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« Temu je dodano le še: »V primerih, ko avtorizacija časovno ni mogoča, mora intervjuvanec nedvomno vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja.« In to je vse.

Drugi stavek iz smernice 2.4. je bil pravzaprav nepomemben, vsaj v primerjavi s prvim. Ta je podeljevala intervjuvancu – ki je pri novinarskem delu najpogosteje pripadnik politične, gospodarske ali kulturne elite in s tem tudi nosilec tovrstne moči – absolutni nadzor nad objavljenim intervjujem. Zahteva, da je intervju »novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo«, je zahteva, ki bi lahko prišla iz ust ali seznama želja prej omenjenih nosilcev moči ali njihovih piarovcev. Povsem nerazumljivo pa je, kako jo je lahko v svojem lastnem kodeksu sprejelo društvo novinarjev.

Pogoj, da mora prizadeti odobriti končno verzijo, je bil namreč pisan na kožo politikom, gospodarstvenikom in kulturnikom, ki tako pridobijo popolno moč in pravico do cenzure pri že narejenem intervjuju. Oznaka, da je intervju novinarsko neoporečen, pa je popoln nesmisel. Intervju je mogoče pod takšnimi pogoji neoporečen za intervjuvanca. Nikakor pa ne za novinarja.

Ravno nasprotno. Novinar se je znašel v popolnoma podrejenem položaju, ki ga je zaradi takšnih določil v kodeksu marsikdo pri nas znal dobro zlorabljati. Kodeks je preprosto vse pristojnosti, kaj je pri intervjuju dobro in kaj ne, prenesel na sogovornika. Zahteva, da mora prizadeti odobriti končno verzijo, je temu tudi omogočala, da pri avtorizaciji neomejeno manipulira z intervjujem, prireja svoje izjave, jih zanika, spreobrača, črta ali dodaja trditve, ki jih v samem intervjuju sploh ni navedel. Brisal je lahko celotne odgovore na vprašanja, za katere se je v času do avtorizacije odločil, da mu ne ustrezajo.

Včasih gredo sogovorniki ali njihovi piarovci v svoji želji po manipuliranju z izrečenim tako daleč, da celo želijo črtati novinarjeva vprašanja ali jih spreminjati ter vanje vnašati svoje poglede. Nekateri gredo še dlje in bi radi posegali tudi v novinarjev uvod v intervjuju. Delno je to posledica nerazumevanja osnovnih pravil komuniciranja in novinarstva, delno pa tudi posledica preširokih pooblastil, ki so jih pridobili – ali vsaj mislijo, da so jih pridobili – s tako groznimi in škodljivimi formulacijami, kot je bila omenjena, tj. o avtorizaciji intervjuja.

Kaj je to pomenilo za novinarja in njegovo delo? Novinar si je pripravil vprašanja, se pripravil na pogovor in denimo uspel dobiti zanimive odgovore, nepazljiva priznanja, razkrivajoce podrobnosti o intervjuvancu, njegovem značaju in delu. Sogovornika je stisnil v kot in uspel iz njega izviti reči, ki jih ta še nikoli ni povedal, ki jih je skrival ali jih vseskozi zanikal. Skratka, novinar je dobro opravil svoje delo.

Nato pa pride avtorizacija. »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« In kdaj bo prizadeti odobril končno verzijo? Seveda takrat, ko bo v njej izzvenel pameten, dober, sposoben, pošten. Iz intervjuja je tako pogosto letelo ven vse, kar bi ogrozilo takšno lepo podobo. Ven so letele bedaste izjave, izjave, ko je novinar dobil sogovornika nepripravljenega ali nestrokovnega ali enostavno nespametnega. Ostane spolirana piarovska podoba ene same popolnosti. Torej sanje vsakega politika, gospodarstvenika in kulturnika ter njihovega piarovca. In nočna mora za vsakega dobrega novinarja.

Toda stvar se ni končala pri manipuliranju svojih izjav. Sogovorniki bi pogosto radi spremenili tudi vprašanja. V novinarjeva vprašanja bi radi vnašali svoje trditve in popolnoma spremenili bistvo ali ton vprašanja. Pri tem jih včasih podpirajo uslužbenci in svetovalci iz služb za stike z javnostmi, ki (nekateri) mislijo, da lahko posegajo v novinarjeva vprašanja ali celo v novinarjev uvod ali spremno besedilo. Piarovec, ki tako misli, ni vreden tega naziva in bi moral nazaj v klopi ter bolje preštudirati svoje področje dela.

Dodatno vprašanje se je zastavilo, ko je bil intervju zgolj način dela, in ne žanr, v katerem je besedilo objavljeno. Kaj torej storiti, ko je novinar naredil intervju s sogovornikom, nato pa bo na podlagi tega – in drugih – intervjujev napisal portret? Ali ko bo napisal članek, v katerega bo vključil izjave iz pogovorov z več sogovorniki? Imajo tudi tedaj sogovorniki pravico do avtorizacije? In ali ima portretiranec pravico posegati zgolj v svoje izjave, ali pa bo mogoče želel videti celoten portret in zaradi novinarjevih pogledov ali sodb ne bo odobril članka? Se je torej avtorizacija intervjuja nanašala na način dela ali na žanr, v katerem je novinar ubesedil tematiko?

Na vsa ta vprašanja kodeks ni ponujal odgovorov, in vendar so to vprašanja in dileme, s katerimi se novinarji srečujejo vsak dan, pa nanje niso imeli odgovorov niti niso imeli pri tem oporo v kodeksu. Na koncu je treba omeniti diskriminacijo med novinarji, ki delujejo v tiskanih medijih, in tistimi, ki delujejo v elektronskih. Zahteva po avtorizaciji intervjuja se je nanašala zgolj na novinarje iz tiskanih medijev. Redki so primeri, ko sogovorniki napadajo novinarje iz elektronskih medijev zaradi njihovega montiranja, predvsem krajšanja na koncu objavljenih pogovorov. Pri radijskem ali televizijskem intervjuju, posebej živem, gre pogovor v eter tak, kakršen je bil; avtorizacija sploh ni mogoča. Pri časopisnem pa sogovorniki pogosto zgolj zato, ker imajo to možnost, zahtevajo takšne ali drugačne spremembe, dodatke ali odvzeme.

Dober primer so tudi okrogle mize. Pri časopisni pogosto sogovorniki zahtevajo avtorizacijo izrečenega in želijo dodati množico misli in podatkov, zaradi katerih bodo izzveneli popolnejši in pametnejši. Če bi to isto okroglo mizo prenašali po radiu, ne bi seveda nikomur padlo na misel, da bi zahteval, da oddajo zmontirajo tako, da vanjo vnesejo njegove dodatne misli in trditve. Časopisni novinarji so bili torej pri zahtevi o avtorizaciji na slabšem, zahteva o avtorizaciji pa je bila diskriminatorna.

Določitev, da je intervju novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo, smo našli zgolj v slovenskem novinarskem kodeksu – in glede na slabosti, nedorečenosti in neprimeren položaj, v kakršnega je postavljal novinarja, ni bilo to nič presenetljivega. Društvo novinarjev se je pri pisanju kodeksa menda zgledovalo oz. je prevajalo nemškega. Toda pri tem so storili napako in zaželeno avtorizacijo spremenili v zahtevano avtorizacijo. Kakršen koli že je bil razlog takšnih zahtev v slovenskem kodeksu – verjetno so bile v času, ko so jih zapisali, novembra 1991, še odsev dolgoletnega podrejenega načina novinarskega razmišljanja glede nosilcev moči – je bil v vsakem primeru takšen kodeks in takšne zahteve, ki so bile postavljene v njem, slabe, škodljive in ponižujoče za novinarje. Skrajni čas je torej bil, da se je avtorizacijo intervjuja izbrisalo iz kodeksa slovenskih novinarjev.

Ombudsmani, javni uredniki, predstavniki in zastopniki bralcev so različni nazivi za ljudi, ki opravljajo v osnovi enako delo – zastopajo glas javnosti v uredništvih, obravnavajo pomisleke, ki jih o novinarskem poročanju izrazijo bralci, poslušalci ali gledalci, in iščejo zadovoljive rešitve za obe strani. Njihov končni cilj je kakovostno novinarstvo, kar poudarjajo tudi na spletni strani svoje mednarodne organizacije, z naslovom http://www.newsombudsmen.org.

Organisation of News Ombudsmen (ONO) so ustanovili leta 1980. Danes združuje okoli 100 članov iz ZDA, Kanade, Kolumbije, Francije, Velike Britanije, Japonske, Nizozemske, Portugalske, Španije, Turčije in Venezuele, ombudsmani pa delujejo tudi v Paragvaju in Južnoafriški republiki. Večina jih dela pri časopisih, nekaj jih »nadzoruje« tudi druge medije, vsi pa se soočajo s podobnimi težavami. »Samo drug ombudsman ve, kako je, če se moraš vsak dan ukvarjati z nezadovoljnimi bralci, ki imajo včasih tudi dober razlog za jezo; ki mislijo, da so vsi časopisi vpleteni v zaroto; ki menijo, da so novinarji pristranski, dogmatični in brezčutni. Pogovor z drugim ombudsmanom postavi stvari v pravo luč,« meni Gina Lubrano, generalna sekretarka ONO-ja, ki tudi sama dela kot zastopnica bralcev v San Diegu.

ONO zato vzdržuje stike s svojimi člani in med njimi. Med drugim organizira letne konference, na katerih ombudsmani razpravljajo o svojem delu in o najtežavnejših ali najobčutljivejših področjih novinarskega poročanja, kot so spolni zločini, vdori v zasebnost, konflikti interesov, uporaba anonimnih virov, kredibilnost, poročanje o manjšinah itd. Sodelujoči pogosto ugotovijo, da bralce, poslušalce in gledalce na povsem različnih koncih in krajih skrbijo ali motijo povsem podobne stvari.

ONO poskuša dvigniti zavest o potrebi po medijskem samo-nadzoru in v razmislek ponuja kopico argumentov za vključitev ombudsmanov v redakcije. Ombudsmani nadzorujejo točnost, poštenost in uravnoteženost poročanja, s čimer znatno prispevajo h kakovosti vsebin. Mediji, ki imajo svoje ombudsmane, so za javnost bolj odprti in dostopni, s tem pa tudi bolj kredibilni. Ombudsmani dvigujejo tudi zavest novinarjev o pomislekih javnosti glede njihovega dela. Založnikom, urednikom in producentom z reševanjem pritožb in vprašanj prihranijo dragoceni čas, lastnikom medijev pa tudi denar, saj bi marsikatera pritožba sicer prerasla v drago tožbo na sodišču.

Medijem, ki poznajo pomen samo-nadzora, vendar ne vedo, kako začeti in koga imenovati za ombudsmana, pomaga ONO s primeri iz prakse in opisom ombudsmanovih del in nalog. Seznam teh je obsežen. Ombudsman vsakodnevno preverja spoštovanje etičnih načel in novinarje opozarja na primere, ko niso dosegli ustrezne ravni poštenosti, točnosti in uravnoteženosti novinarskih prispevkov, fotografij in ostalih vsebin. Rešuje pritožbe glede objavljenih prispevkov ter od urednikov in drugih članov redakcij pridobiva pojasnila za bralce, poslušalce in gledalce. Nekateri ombudsmani nadzorujejo pripravo popravkov, pišejo notranje okrožnice o pogledih in pritožbah bralcev, mnogi pa tudi redno objavljajo kolumne o posameznih pritožbah ali splošnih vprašanjih. Ombudsmani pogosto tudi odpirajo ali koordinirajo javne forume, da se tesneje povežejo z bralci ali pa pojasnjujejo medijsko prakso kot govorniki na srečanjih različnih skupin. Nekateri tudi pošiljajo vprašalnike o točnosti tistim, katerih imena so se pojavljala v prispevkih, in jih prosijo za komentarje. S svojim delom tako pomagajo odpraviti prepričanje, da so mediji vzvišeni, arogantni ali nedovzetni za pomisleke javnosti in v splošnem nedostopni povprečnim državljanom.

Kolumne ombudsmanov načenjajo vprašanja, ki pomagajo bralcem zavzeti kritično držo do medijev, objavljajo pa jih mnogi časopisi z največjimi nakladami na svetu: francoski Le Monde, španski El Pais, britanski Guardian, kanadska Toronto Star in Calgary Herald, v ZDA Washington Post, Boston Globe, Philadelphia Inquirer in mnogi drugi, na Japonskem ima svojega ombudsmana, ki tudi piše kolumne, skoraj vsak drugi časopis, med njimi tudi Yomiuri Shimbum z desetmilijonsko naklado. V kolumnah gre večinoma za primerjave med različnimi mediji, kritike posameznih prispevkov, obravnavo tem z novinarskega področja, predstavitev zahtev, ki so jih izrazili bralci, predstavitve novinarskega dela in podobno, vse tisto kar prispeva k boljšemu medsebojnemu razumevanju novinarjev in bralcev. Kolumne, objavljene v zadnjih mesecih, so tako obravnavale pokrivanje volitev, osebno in poklicno etiko, vprašanje imenovanja žrtev posilstev, poročanje o zdravstvu, uporabo oguljenih fraz in klišejev v novinarskih prispevkih, zaščito pravice javnosti do obveščenosti, poročanje o kriminalu, pridobivanje in zapravljanje zaupanja javnosti, odgovornost medijev v povezavi z 11. septembrom in podobno.

Ombudsman mora dobro poznati novinarsko delo in skupnost, ki ji služi posamezni medij, zato to delo večinoma opravljajo starejši in izkušeni novinarji ali uredniki, ki morajo tudi znati prisluhniti ljudem, ne da bi takoj zavzeli obrambno držo. Poleg teh lastnosti dobrega ombudsmana Arthur C. Nauman, ki to delo opravlja tudi sam, izpostavlja še »trdo kožo, močan značaj in odločnost, da lahko prenaša psihološke napore samotarstva, ki prej ali slej doleti vsakega ombudsmana«. Ombudsmani namreč niso med najbolj priljubljenimi člani redakcij, čeprav si prizadevajo za iste cilje kot novinarji in uredniki – kakovostno in kredibilno poročanje.

V ZDA pravijo, da ombudsmani obešajo umazano perilo, tega pa večina najraje dobro skrije. »Nihče ni rad kritiziran, še najmanj pa novinarji. Ti imajo tanko kožo in velik ego. Brez težav lahko kritizirajo druge institucije, in tudi jih. Ko se reflektor usmeri vanje, pa so v veliki zadregi,« pojasnjuje Nauman. Občutek ogroženosti in defenzivnost članov redakcij zagotovo prispevata k relativno majhnemu številu ombudsmanov (v ZDA jih trenutno deluje okoli 40) glede na število medijev.

Nekateri uredniki uvedbi ombudsmana nasprotujejo, ker mislijo, da bi bil ovira v njihovem odnosu z bralci. Zdi se jim, da bi moral vsak urednik sam delovati kot ombudsman. Člani ONO-ja odgovarjajo, da bi bilo to mogoče v popolnem svetu, dejansko pa časovni in drugi pritiski novinarjem pustijo malo časa in volje za bralce, kar samo še prispeva k vtisu, da so vzvišeni in arogantni.

Argument lastnikov medijev proti imenovanju ombudsmana so običajno stroški. Izkušenemu uredniku ali novinarju, ki postane ombudsman, je treba zagotoviti ustrezno plačo, na njegovo nekdanje delovno mesto pa zaposliti nekoga drugega, kar pomeni dodatno ime na plačilni listi. Tako gledanje lahko spremeni ugotovitev Charlesa W. Baileyja (kot urednik je uvedel to delovno mesto pri časopisu Minneapolis Tribune), da ombudsman prispeva tudi k finančni uspešnosti časopisa: »Delo ombudsmana /…/ je, da znova pridobi ali obdrži spoštovanje bralcev. To ni povsem nekoristoljubni cilj. Na dolgi rok je spoštovanje edini odnos, zaradi katerega bo javnost še naprej brala, verjela, podpirala in kupovala časopis.«

Nauman ne vidi razloga, zakaj tisk – glede na njegovo moč in vpliv na življenja in mišljenja ljudi – ne bi bil podvržen enakemu preverjanju, kot so ga deležni ostali močni deli družbe: vlada, vojska, gospodarstvo, umetnost, religija, finance ipd. »Če ne bomo (nadzorovali) mi, bo nekdo drug, morda s slabimi nameni,« opozarja Nauman.

Že leta 1947 je posebna (Hutchinsova) komisija po dolgotrajni študiji v ZDA izdala opozorilo: tisk se mora nadzorovati sam ali pa tvega, da ga bo nadzorovala vlada. Komisija je v poročilu zapisala, da »po nenapisanem zakonu tisk ignorira napake, laži in škandale, ki jih zagrešijo njegovi predstavniki«. To je potrdila tudi reakcija ameriškega tiska – ki je ni bilo. Šele dve desetletji pozneje so nekateri časopisi spoznali, da je iskreno priznanje napake lahko koristno za kredibilnost, ta pa je ena glavnih opor uspešnega časopisa. Prvega ombudsmana, ki je prisluhnil njihovim pritožbam, so leta 1967 dobili bralci v Loisvilleu v zvezni državi Kentucky. Richard Harwood pa je pri Washington Postu leta 1970 postal prvi ameriški ombudsman s svojo kolumno.

Pionirji medijskega samo-nadzora pa niso bili Američani. Za kar tri desetletja so jih prehiteli Japonci, čiste začetke pa si zasluženo lastijo Švedi. Na Švedskem so namreč že leta 1916 ustanovili tiskovni svet, ki se je takrat imenoval »častno razsodišče«. Dobrih 50 let pozneje je tiskovni svet imenoval svojega ombudsmana, s čimer se je odzval na pritožbe javnosti o neetičnosti tiska. Razlogi so bili tudi pragmatični – predstavniki švedskega tiska so se bali, da bo vlada nadzor vzpostavila z zakonodajo, če obstoječi sistem samoregulacije ne postane bolj odziven.

Naj bo osrednji motiv medijev, ki danes zaposlujejo ombudsmane, idealističen ali pragmatičen – število ombudsmanov se počasi, a vztrajno povečuje, vsi pa sledijo idealu odgovornega tiska in so zavezani načelom poštenosti, točnosti in uravnoteženosti.

Kaj je koregulacija in kakšno vlogo lahko igra pri avdiovizualnih medijih? Kako se razlikuje od samonadzorovanja (self-monitoring) in samoregulacije (self-regulation)?

Predstavili bomo, kakšni so ukrepi Evropske unije (EU) in Sveta Evrope (SE), ki naj bi jih sprejele tudi zakonodaje posameznih držav. Ti ukrepi naj bi pri avdiovizualnih storitvah med drugim zadevali nadzorna telesa v koregulacijski ureditvi, še zlasti njihove upravitelje, njihove posebne funkcije in pristojnosti ter nenazadnje, kako nadzorovati njih same. Poleg manjšin, na primeru katerih koregulacijski model razlagajo, ta vprašanja zadevajo tudi oglaševanje, neodvisnost novinarjev, zaščito človekovega dostojanstva, razširjanje rasističnih idej in vzpostavitev tehničnih norm.

Koregulacija, samoregulacija in samonadzorovanje so v središču tako političnih kot akademskih razprav o alternativah tradicionalnim oblikam javnega nadzorovanja (public authority control). Septembra 2002 so Evropska ustanova za avdiovizualno opazovanje iz Strasbourga (European Audiovisual Observatory), Inštitut za evropsko medijsko zakonodajo (Institute of European Media Law) iz Saarbrückna ter Inštitut za informacijsko zakonodajo (Institut for Information Law) iz Amsterdama pripravili delovni posvet v Firencah, na katerem so strokovnjaki iz različnih držav predstavili različne poglede in že obstoječe oblike nadzorovanja medijev v svojih državah.

Dr. Carmen Palzer z Inštituta za evropsko medijsko zakonodajo iz Saarbrückna je v svojem članku Koregulacija medijev v Evropi – Evropski ukrepi za vzpostavitev koregulacijskega okvirja v IRIS plus 2002/6 (prilogi Legal Observations of the European Audiovisual Observatory) razložila pomen vseh treh oblik regulacije, čeprav pravi, da se uporabljajo, kot da je njihov pomen že sam po sebi dovolj očiten in kljub temu da ne obstaja neka formalna definicija.

Samonadzorovanje (self-monitoring) je omejeno na nadzorovanje v skladu z danimi predpisi (monitoring compliance). Predpise, katerih izvajanje nadzoruje samonadzorovalno telo, ne postavlja to telo, temveč prej neka druga avtoriteta, kot je na primer država.

Samoregulacija (self-regulation) pa je regulativni okvir, pri katerem družbene skupine (providers, producers ...) postavijo svoja pravila, da bi dosegli določene cilje in prevzeli popolno odgovornost za nadzorovanje njihovega izvajanja. Ta pravila so lahko v obliki tehničnih ali kakovostnih norm ali celo upravljalnih predpisov (codes of conduct), ki določajo, kaj se sme in kaj ne. Ključna značilnost samoregulacije je, da je sodelovanje tistih, ki so predmet regulacije, prostovoljno. Upravljalni predpisi (codes of conduct) na pobudo trga (podjetij, združenj itd.). Pravila lahko postavi samoregulacijska organizacija, ki jo sestavljajo predstavniki vpletenih strani (najbolje vključiti tudi druge zainteresirane strani, kot so na primer potrošniki) in ki poleg tega opazujejo upoštevanje pravil in postavljajo ukrepe. Glede na to, da država ni odgovorna za to obliko nadzorovanja, kršiteljem ne morejo naložiti morebitnih ukrepov javnosti (public authority sanctions), temveč samo tiste, ki so zapisani v civilnem pravu, predvsem v listinah združenj (particularly the articles of associations). Upravljalni predpisi lahko vključujejo tudi za zunajsodno posredovanje glede nesporazumov o legalnosti ukrepov in strukturi ustreznih pritožbenih teles.

Koregulacija je zelo dvoumen pojem, saj ni jasno definiran in se ne nanaša na nobenega izmed posameznih regulativnih modelov. Koregulacija v svojem najširšem pomenu označuje kooperativne oblike regulacije, ki so vzpostavljene, da bi dosegle cilje, ki so v interesu javnosti. Kooperacijo izvajajo javnost in civilna družba. Koregulacijska shema združuje elemente samoregulacije (samonadzorovanja) kot tudi tradicionalne oblike javne regulacije ter novega in samostojnega regulacijskega sistema. Tu je mogočih mnogo različnih oblik koregulacijskih modelov, ki se razlikujejo glede na razmerje med elementi javnosti in privatnega sektorja. Ena od možnosti je, da bi država vključila obstoječi samoregulacijski sistem v okvir javnosti, kot je na primer vključitev FSF v novo zakonodajo za zaščito mladine v Nemčiji. Drugi pristop bi bil državna vpeljava koregulacijskega sistema. V tem primeru bi javnost postavila pravne temelje za koregulacijski sistem, da bi lahko začel delovati. Izbrani elementi za temelje koregulacijskega okvirja pa se razlikujejo tudi po nalogi, ki jo morajo opravljati. V vsakem primeru velja, da mora biti prizadevani cilj javne narave.

Ključni element koregulacijske ureditve je, da koregulacijska organizacija zagotovi samostojen razvoj zavezujočih pravil, za katere je odgovorna.

Neizpolnjevanje pravil pa koregulacijski sistem neposredno ali posredno (v obliki možnega odvzema licence) sankcionira država (javnost). Tako igralci na trgu niso ravno svobodni v svoji odločitvi, ali bodo del sistema. V samoregulacijskem sistemu pa je tudi nekakšen pritisk, da sodeluješ; to ni pritisk države, temveč javnosti oziroma družbenih institucij. Večja kot je vpletenost javnosti v koregulacijski model, manj prostovoljna je lahko vključenost v koregulacijsko organizacijo. Odsotnost prostovoljnosti pa je ena od stvari, ki jo morajo sprejeti samoregulacijske organizacije, ki so vključene v koregulacijski okvir. V zameno bodo dobile pomoč javnosti, da bodo pravila res veljala.

Palzerjeva pa v svojem strokovnem članku s posveta omeni še četrto obliko regulacije – javno regulacijo (public authority regulation), ki je tradicionalni regulativni sistem. Javnost (public authority) je vseobjemajoči regulator, ki postavlja primerna pravna ali regulativna pravila in jih v skladu z njimi nadzoruje njihovo izvajanje in jih uveljavlja s kazenskimi ukrepi. Zasebniki ali organizacije so v ta sistem lahko vključeni kakor strokovnjaki, ki na ta način podpirajo avtoriteto javnosti. Odgovornost za izvrševanje pravil, da bi dosegli cilje, ki so v interesu javnosti, pa ostaja državi.

Poleti 2001 je Evropska komisija izdala Belo listino o evropskem nadzorstvu (White Paper on European Governance), ki je temeljila na spoznanju, da je obstoječa oblika evropskega nadzorstva dosegla svoj višek ne le zato, ker je širitev EU neizbežna, temveč tudi zaradi sistemske nepriljubljenosti pri prebivalcih EU. Preden je komisija začela oblikovati nekatere predlagane reforme, je najprej analizirala šibkost orodij pri izvajanju svoje politike.

Po mnenju komisije bi ob še bolj zapletenih pravilih EU potrebovali veliko več časa, da bi jih države članice izpolnile. Verjame, da bi se EU glede na dolžino pravnega procesa težko prilagodila spreminjajočim se razmeram na trgu. Edini način, da izboljša stanje, je, da pod posebnimi pogoji sprejme koregulacijo. Koregulacija združuje obvezujočo pravno in regulativno delovanje z ukrepi, ki jih izvedejo najbližje vpleteni, ki črpajo iz svojega praktičnega strokovnega znanja. Z vključitvijo najbolj prizadetih v pripravo in uveljavitev ukrepov pa postaneta problematična široko lastništvo politik in privolitev v podrobna, neobvezujoča pravila. Po Beli listini se bosta natančna oblika koregulacije (torej način, po katerem so sestavljena pravna in nepravna sredstva) ter kdo sproži povod – nepristranski akter ali komisija – razlikovala od področja do področja.

Do podobnih zaključkov je prišla tudi t. i. skupina Mandelkern, ki je visoko posvetovalna skupina, ki združuje predstavnike 15 držav članic in komisije. Ministri javne uprave EU (EU Ministers of Public Administration) so jo ustanovili 7. novembra 2000, da bi izpolnili enega od sklepov srečanja Evropskega sveta v Lizboni. Poročilo navaja več alternativ, ena od njih je koregulacija, ki združuje javno dobre cilje (public authority objectives) z odgovornostjo tistih, ki so predmet regulacije. Koregulacija lahko obstaja v več oblikah, z združevanjem pravnih ali urejevalnih pravil in alternativ regulacije. Poročilo omenja dva pristopa h koregulaciji: »prvoten pristop« in »pristop od spodaj zgoraj«. Prvi pravi, da javna regulativa vzpostavi globalne cilje in glavne mehanizme izvrševanja ter metode za opazovanje uporabe javnih politik. Zasebniki morajo sestaviti izčrpen prenos ukrepov.

Na drugi strani pa so pri pristopu »od spodaj zgoraj« neobvezna pravila, o katerih so se dogovorili zasebni partnerji, spremenjena v obvezna za javnost (public authority). Podobno lahko javna uprava (public administration) kaznuje pristojne (bodies), če ne upoštevajo svojih obvez.

Tako Bela listina kot Mandelkernovo poročilo opisujeta niz pogojev, s katerimi se mora koregulacijski okvir srečati, da bi ga šteli za učinkovito sredstvo doseganja ciljev EU.

Koregulacija ne sme biti uporabljena, ko so vpletene temeljne pravice ali važnejše politične odločitve ali sta ogrožena varnost ali enakost vseh. Po mnenju komisije koregulacija ne sme biti uporabljena za doseganje politike komisije, kadar morajo biti sprejeta poenotena pravila v vseh državah članicah. Lahko se uporabi samo takrat, kadar jasno dopolni in služi splošnemu interesu.

Zakonski okvir: Vsi cilji, temeljne pravice, uveljevitveni in pritožbeni mehanizmi ter pogoji za nadzorovanje (monitoring compliance) morajo biti določeni v zakonodaji. Mandelkernovo poročilo navaja, da koregulacija ne pomeni, da je odgovornost za postavljena pravila porazdeljena. Glavna vloga javnosti (the primacy) ostaja nedotaknjena.

Koregulacijska telesa: Soudeležene organizacije morajo biti zastopstvene, odgovorne, zanesljive in zmožne, da bodo sprejele dogovorjena pravila.

Javni nadzor (Public Authority Control): Po Mandelkernovem poročilu koregulacija ne pomeni, da regulativna ali zakonska avtoriteta ne upošteva učinkovite uporabe pravil. Ravno nasprotno – postavljeni morajo biti nadzorni mehanizmi. Komisija razlaga, da kadar koregulacija ne doseže želenih rezultatov ali kadar se zasebniki ne držijo dogovorjenih pravil, vedno obstaja možnost, da javnost (public authority) posreduje s sprejetjem posebnih pravil, ki so potrebna.

Zakon o konkurenci (Competition Law): Komisija določa, da mora biti koregulacija, ki je del koregulacijskega sistema, združljiva s pravili konkurence.

Jasnost: Kot pravi komisija, morajo biti dogovorjena pravila dovolj jasna, da bodo ljudje zavestni o uporabi pravil in uživanju pravic.

Koregulacija je v temeljih tako pri komisiji kot pri vladah držav članic pripoznana kot način za doseganje političnih ciljev na evropski ravni; Evropski svet je v Laeknu potrdil Belo listino komisije in delo Mandelkernove skupine. Kakor koli že: ostaja nejasno, ali se to nanaša tudi na področja, ki jih regulirajo direktive EC. Povedano z drugimi besedami – ali je koregulacijski sistem lahko uporabljen kot izvrševalno sredstvo na nacionalni ravni ali morajo biti direktive prenesene le s sredstvi zavezujočih pravil, ki jih je postavila javnost (public authority).

Po mnenju dr. Sandre Bašić-Hrvatin, predsednice Sveta za radiodifuzijo in profesorice na Fakulteti za družbene vede, ki je sodelovala na septembrskem posvetu o koregulaciji medijev v Evropi, je samoregulacija glede na koregulacijo primernejša in svobodnejša oblika regulacije. Samoregulacija je postala široko sprejet način, kako povečati odgovornost novinarskih skupnosti, še zlasti ker temelji na prostovoljnem dogovoru med novinarji in založniki o temeljnih poklicnih standardih novinarskega in uredniškega dela, na drugi strani pa koregulacija ne upošteva nobenih prostovoljnih dogovorov. Uvaja zakonsko potrjena pravila, ki jih v imenu javnega interesa izvajajo različna regulativna telesa. Temeljna naloga samoregulacije je odgovornost medijev do javnosti, da spoštuje lastne standarde, saj je dogovor med novinarji in založniki, da bi postavili etična in profesionalna merila, skupaj s predstavniki javnosti pa jih lahko izberejo prosto. Potem naj bi ta pravila spoštovali, prepoznali in dopustili morebitne kršitve in jih v določenih primerih tudi kaznovali. Vendar kazen ne velja za najbolj pomemben instrument v rokah nadzornih teles (samoregulacije) – etičnih komisij, novinarskih svetov itd. Javno priznanje določenega medija, da je naredil napako, jo pripoznal in jo je pripravljen popraviti, šteje za bolj pomembno.

Bašićeva kot eno najbolj tipičnih samoregulacijski teles predstavi tiskovni svet (press council), ki je nevladno združenje posameznikov ali institucij, ponavadi lastnikov, novinarjev in predstavnikov javnosti, ki želijo zaščititi svobodo in kakovost informacijskih medijev in tako zagotovili večjo odgovornost do javnosti. Svojo vlogo med drugim izpolnjujejo s sprejemanjem in obravnavanjem pritožb javnosti in dajanjem mnenj na te pritožbe. Tiskovni svet (press council) nima pristojnosti, da bi kršitelje kaznoval (z izjemo švedskega tiskovnega sveta). Javno izpostavijo kršitve ali naložijo posebno javno objavo (kot sta pravica do popravka in pravica do odgovora). Kot je poudarila Bašićeva, tiskovni svet (press council) ni le telo, ki bdi nad mediji, temveč jih tudi ščiti pred napadi političnih avtoritet ali interesov kapitala. Če se novinarji strinjajo s samoregulacijo, potem to že vključuje, da so pripravljeni sprejeti (in se držati) etičnih in profesionalnih meril, ki jih je postavila novinarska stroka, da bi zagotovila verodostojnost.

Bašićeva opozarja, da ne smemo zamenjevati samoregulacije s samocenzuro, saj slednja spodbuja strah pred vplivnimi in vladajočimi, kar vodi do tega, da novinarji izbrišejo sporne dele svojih novinarskih prispevkov in se tako izognejo neformalnim pritiskom, ki bi lahko sledili. Samoregulacija pa je zavesten premik ljudi v medijih, zato njihov namen ni izognitev morebitnim negativnim posledicam zaradi objavljenih tekstov, temveč okrepitev novinarstva, da razvije trdna etična načela. Po besedah Claude-Jeana Bertranda, enega od strokovnjakov za tiskovne svete v Evropi, pa je edini pomemben koncept kakovost medijev. Ena od rešitev, ki bi lahko medije pripeljala do pripoznanja etičnih meril, po njegovem mnenju ni samoregulacija, temveč odgovornost medijev.

Sandra Bašić-Hrvatin misli, da je ena od napak koregulacije, ki da je nekaj med samoregulacijo in zakonodajo, prenos odgovornosti presojanja profesionalnih napak medijev (namesto na ljudi iz medijev) na tretjo stran – predstavnike javnosti (kvazijavnost ali pooblaščence javnih interesov). Samoregulacija in koregulacija odpreta tudi vprašanje regulacije medijev. Kdo naj bi reguliral medije? Kdo naj bi presojal in ocenjeval njihovo delo? Jasno je, da to ne moreta biti ne država ne trg, odgovarja Bašićeva. Če imajo mediji danes »moč brez odgovornosti«, kdo lahko naredi njihovo moč odgovorno in v čigavem interesu? Pri samoregulaciji moč in kaznovanje nista v središču pozornosti. Povsem očitno je, da morajo mediji ponuditi profesionalno in etično brezhibno delo javnosti (bralcem, občinstvom, gledalcem). Po nekaj letih prizadevanja Bašićeve, da bi v Sloveniji vzpostavila tiskovni svet (press council), pravi, da noben samoregulacijski model ni tako univerzalen, da bi ga lahko avtomatično prenesli v kako drugo državo. Samoregulacijski modeli se razvijejo v določenih lokalnih razmerah, potrebah in zahtevah in imajo dva glavna cilja: zaščititi svobodo tiska in tradicijo preiskovalnega novinarstva ter zaščito javnosti pred vsiljivimi mediji in neresnico. Glede na izkušnje iz drugih držav pa tiskovni sveti znižujejo število pravnih tožb proti novinarjem in medijskim hišam, in kar je še bolj pomembno, tiskovni sveti povečujejo zaupanje javnosti v medije.

Po besedah Bašićeve je eden od pomembnih argumentov, zakaj naj bi tiskovni svet sploh ustanovili, namera EU, da bi samoregulacijo zamenjala koregulacija, kar z drugimi besedami pomeni, da dogovor zamenja omejevanje.

Na drugi strani pa Joachim von Gottberg iz nemškega samoregulativnega telesa filmske industrije FSF zagovarja, da oblika samoregulacije ni dovolj učinkovita v vseh primerih, še zlasti kadar pravila o zaščiti otrok in mladostnikov naprtijo možnost denarnih izgub, saj so ponavadi so apetiti po dobičku večji od interesa po zaščiti.

Nemška ustava potrjuje dolžnost države, naj poišče primeren način zaščite otrok in mladostnikov, saj odgovornost ne more biti prepuščena le samoregulaciji organizacij. To pomeni, pravi von Gottberg, da pristen samoregulacijski model ni mogoč. Glede na izkušnje različnih oblik samoregulacijskih institucij v Nemčiji podaja naslednje zahteve za uspešnejšo obliko samoregulacije pri zaščiti manjšin:

1. Samoregulacijski okvir mora zagotoviti, da so rezultati cenzure doseženi glede na profesionalne vidike ne komercialne interese dobaviteljev vsebine. Odkar v avdiovizualnih medijih obstaja možnost, da vsebina učinkuje na manjšine veliko bolj kot v tiskanih medijih, je verodostojna cenzura mogoča le, če sodelujejo neodvisni strokovnjaki ter imajo na tem področju tudi precejšen vpliv na dejanske odločitve. Ne smejo biti zaposleni v medijski hiši ali biti v kakšnem drugačnem razmerju z njimi ali njihovimi partnerji. Samoregulacija mora imeti jasne postopke in pravila, ki so obvezna in nadzorovana.
2. Kadar samoregulativno telo sprejme izvrševanje profesionalnega in nevtralnega nadzorovanja, mora država zaupati v delo medijev ter ne sme vzpostavljati nobenega dodatnega nadzorstva države. Dobavitelji programa morajo imeti omogočeno, da načrtujejo verodostojno. Država se pri tem lahko odloči, da preveri (in za ta namen ustanovi posebno manjše nadzorno telo), ali samoregulativno telo izvršuje svoje dolžnosti ustrezno, ali dobavitelji vsebine naredijo temeljito in zadostno uporabo vsebine, ali dolgoročni proces odločanja vodi k rezultatom, ki ostajajo znotraj spoštovanja tistega, kar je po mnenju strokovnjakov še sprejemljivo.
3. Samoregulacija mora ponuditi tudi prednosti za trg, kar pomeni, da morajo biti odločitve sprejete hitro in morajo zagotavljati pravno varnost. Država naj bi se omejila, da ne bi zlorabljala moči, in naj bi preverila, če so argumenti, ki ji jih je predstavilo samoregulativno telo, upravičeni.

Samoregulacija ni postavljena, da bi nadomestila javne institucije in takoj izvršila, kar je v javnem interesu. Najprej mora država zaupati samoregulaciji, z zakonom mora določiti pravice in dolžnosti, vzpostaviti mora potrebno zakonodajo, da bi zagotovila pošteno in sprejemljivo sodelovanje med samoregulacijo in nadzorom države. Pri tem pa Joachim von Gottberg opozarja, da država ne sme »pretiravati« v smislu pričakovanj in dolžnosti, ki zadevajo samoregulacijo. Še zlasti, kadar gre za online-enviroment, obstaja tveganje, da bi država pooblastila samoregulacijski sistem, da izpolni namen, ki ga država ni uspela.

Zanimiva je ureditev na Švedskem. Ima učinkovito samoregulacijo za tisk, ki je najstarejši samoregulacijski sistem na svetu, saj so prvi akt o svobodi tiska so sprejeli že davnega leta 1776, tiskovni svet pa je bil ustanovljen leta 1917. V tistem času je bil od medijev prisoten samo tisk, ki ima tako dolgo tradicijo državne neodvisnosti in svobode ustanavljanja, radio in televizija pa so že od začetka državni monopol in imata krajšo tradicijo regulative in monopola. Za etični kodeks in delovanje tiskovnega sveta in tiskovnega ombudsmana so odgovorne tri narodne organizacije:

1. Združenje časopisnih založnikov, ki je sindikalna organizacija (employers organization). Skoraj vse dnevniki so člani organizacije. Glavni urednik in direktor uprave (editor-in-chief and managing director) predstavljata podjetje.
2. Sindikat novinarjev, v katerem je velika večina tako zaposlenih kot svobodnih novinarjev.
3. Nacionalni novinarski klub je povsem nepolitično prostovoljno združenje, člani pa so novinarji, uredniki, pisatelji in intelektualci.

Te tri organizacije so ustanovile Pridruženo komisijo za kooperacijo tiska (Joint Committee for the Press Co-operation), ki je odgovorna za ustanovno listino tiskovnega sveta (Charter of the Press Council) in predpise za tiskovnega ombudsmana. Komisija se odloča tudi za spremembo etičnega kodeksa. Vse tri organizacije prispevajo k financiranju sveta in ombudsmana, glavni finančni podpornik pa je Združenje časopisnih založnikov. Samoregulacijski sistem pa svojo neodvisnost ohranja tudi z nesprejemanjem denarnih sredstev ali kakršne koli druge podpore od države ali drugih avtoritet. Vsi člani sindikata novinarjev so dolžni spoštovati etični kodeks, tudi novinarji radija in televizije. Toda Ustanova za radio in televizijo (Broadcasting and Television Authority) pri svojem delu samo sledi zakonodaji in regulaciji, ne pa tudi etičnemu kodeksu, zato se pri kršitvah na radiju ali televiziji ne moreš sklicevati na ne etični kodeks ne pritožiti ombudsmanu. Ko je poslanec v švedskem parlamentu nedavno predlagal, da bi vpeljali medijskega ombudsmana (za vse medije), so predstavniki tiska nasprotovali, drugi pa niso rekli nič. Tisk je s tem pokazal, da se zavzema za dobro delujoči samoregulacijski sistem, radija in televizije pa samoregulacija ne zanima. Pär-Arne Jigenius, glavni urednik, tiskovni ombudsman in profesor, pravi, da je paradoksalno, da poslanec lahko predlaga premik k samoregulaciji, na drugi strani pa zasebne postaje dovoljujejo, da njihova etična merila nadzira državna Ustanova za radio in televizijo.

Za časopise, ki imajo tudi svoje spletne strani, veljajo enotna etična pravila, od aprila 2000 pa je mogoče, da se javnost nanje tudi pritoži.

Negotovost še vedno zakriva določene vidike vzpostavitve koregulacijskega okvirja, kot je količina podrobnosti, ki jih domača zakonodaja mora in lahko obsega. Koregulacijski sistem je lahko bolj usmerjen k javni regulaciji (public authority regulation) ali samoregulaciji industrije, kar poraja to vprašanje: kateri vidiki tradicionalnega pooblaščevalnega regulativnega modela naj bi bili vključeni v koregulacijski okvir, da bi delovali učinkovito? Na drugi strani, do katere mere je javnost (public authority) lahko vključena, da je sistem še koregulacijski oziroma na kateri točki se začne državna regulacija?

Poleg tega je nejasno, kako bodo znotraj koregulativnega okvirja nameščena samoregulativna telesa in kdo bo odgovoren za določitev ljudi, ki se bodo s tem ukvarjali. Ena od idej je, da bi jih izbrali s predstavniki vpletenih strani, podjetij in potrošnikov oziroma na drugi strani državnih uradnikov ali neodvisnih strokovnjakov. Mogoče je tudi postaviti »neodvisne« državne predstavnike, ki bi zagotovili neodvisnost in ne bi bili predmet navodil višjih avtoritet. Tesno povezano s tem vprašanjem je še, ali bi vključeni predstavniki javnosti (public authority representatives) imeli popolno volilno pravico, odločilen glas (pravico do veta) ali naj bi edino imeli svetovalni značaj. Odgovor je morda v zahtevi po ločitvi javnega in zasebnega sektorja: dve vrsti regulacije pa naj ne bi bili združeni. Potreba po razmejitvi pomeni, da naj bi bilo jasno, kdo je odgovoren za odločitve na določenem področju: država ali samoregulativna organizacija. Zaradi tega ne bi bilo nobene škode za predstavnika javnosti (public authority representative), če bi deloval kakor svetovalec ali opazovalec znotraj samoregulativnega telesa. Kakor koli že, če ima javni sektor lahko odločilen vpliv na dejanja samoregulativnega telesa, potem je treba še enkrat premisliti celotno identiteto okvirja: je to še vedno koregulativni okvir? Ali je državni okvir, ki uporablja edino strokovnjake iz privatnega sektorja?

Naslednja vprašanja se porajajo s sklepi poročila Komisije o ovrednotenju nameščanja Priporočilnega sveta, ki zadeva zaščito manjšin in človekovega dostojanstva. Kako naj bi bil videti skladen poskus, ki ga zahteva vedno večja usmerjenost k isti točki? Ali naj bodo v koregulacijski okvir vključeni vsi mediji? Ali naj bodo različni okvirji vzpostavljeni, razvejanost pa bo zagotavljala, da so sprejete dosledne odločitve? Ključ do odgovorov lahko najdemo v razlagi, zakaj je zahtevan konvergentni pristop: kot rezultat konvergence so lahko uporabljene različne tehnične metode, da bi razširile isto vsebino in jo ocenjevala z istimi kriteriji. Če je na primer nezakonito oddajati pornografsko vsebino na televiziji, jo je nezakonito razširjati tudi po internetu. Zato bi bilo pametno vzpostaviti centralno, medmedijsko avtoriteto za ocenjevanje vseh vsebin. Koregulativna telesa bi morala določiti metode, s katerimi bi preprečevali ali prepovedovali razširjanje takšnih vsebin in ki bi bile v skladu s sredstvi razširjanja. Ne smemo pa pozabiti, da imajo nekatere države že samoregulacijske okvirje pri različnih medijih. Ti sistemi, ki bi morali nadgraditi svoje izkušnje, naj bi bili vstavljeni v nov okvir karseda ustrezno. Končno pa bo odločitev za določen okvir odvisna tudi od razmer v državi.

Še eno in ne nepomembno vprašanje se postavlja, ki zadeva vzpostavitev sistema koregulacije – finance. Takšen sistem lahko vzpostavijo podjetja, država ali pa oboji, kar pa vodi v različne scenarije. Na primer, če je namen koregulacije prevzeti vlogo države, ji olajšati določeno nalogo, lahko pričakujemo, da jo bo država vsaj sofinancirala. Koregulacijski okvir pa naj ne bi bil pretežno financiran iz javnega sektorja.

Nekatera vprašanja ostajajo neodgovorjena, saj so odvisna tudi od nacionalnih zakonodaj in tradicije. To je še bolj očitno pri številnih področjih, pri katerih je koregulacija šteta kot način doseganje cele vrste povsem različnih političnih ciljev. Bolj ko gremo v podrobnosti, bolj se bodo koregulacijski okvirji v Evropi, podobno kot države, razlikovali.

Viri
Zbornik člankov s strokovnega posveta v Firencah, 6. in 7. septembra 2002:
Dr. Carmen Palzer, EMR: Self-Monitoring vs. Self-Regulation vs. Coregulation
Joachim von Gottberg, FSF: Preconditions for Self-Regulation in the Area of Media Regulation
Pär-Arne Jigenius: Self-Regulation – The Swedish Model
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Self Regulation or Co-Regulation?
Dr. Carmen Palzer: Co-Regulation of the Media in Europe: European Provisions for the Establishment of Co-regulation Frameworks, IRIS plus, ki je priloga IRIS, pravniškega lista za opazovanje evropskega avdiovizualnega prostora (2002/6) (Legal Observations of the European Audiovisual Observatory).