V Medijski preži, knjižni zbirki Media Watch in v okviru drugih dejavnostih projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu že vrsto let opozarjamo na pasti ohranjanja državnega lastništva v medijih v Sloveniji, zlasti v dnevnem splošnoinformativnem tisku. Rišemo grafikone, naštevamo lastniške in kadrovske povezave z namenom opozoriti, da so vzvodi obvladovanja nastavljeni tako, da je ogrožena neodvisnost in kakovost novinarstva, s tem pa tudi javni interes, interes občank in občanov, da se s pomočjo medijev informirajo in vključujejo v javno razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih.
Ker se kadrovski vrtiljak še vrti, nam ostane, da spremljamo kaj nam bo, ko se odvrti, prinesel prehod na »vsebinske zadeve« na RTVS in v drugih medijih. Pomenljivo je tudi, da so relativno varno na svojih vodilnih mestih le kadri v dveh dnevnikih, kjer je prisoten znaten delež tujega lastništva. V Dnevniku in Financah. Pregledali smo in vam povzemamo kadrovske spremembe v splošno-informativnem dnevnem tisku v Sloveniji in spisali kratke portrete nekaterih akterjev, ki so na vodilna mesta nastavljeni, z njih odstavljeni, ali pa jih ohranjajo, vendar so zaznamovali razpravo v zadnjih mesecih o tim. »medijskem prevzemu«.
nazaj
Funkcije in nosilci |
Kronologija |
Podrobnosti |
Predsednik uprave |
|
ČZP DELO, d. d. |
Tit Doberšek |
- imenovan junija 1996 |
- Prej glavni in odgovorni urednik Dela; |
Jure Apih |
- 28. 5. 2001: imenovan |
- Prej direktor trženja in Doberškov
namestnik; |
Tomaž Perovič |
- 14. 7. 2004: imenovan |
- Prej direktor informativnega in športnega
programa Pro Plus; |
Danilo Slivnik |
- 20. 1. 2006: imenovan |
- Prej član uprave za tehnične
zadeve (imenovan 13. 10. 2005 z mandatom od 17. 10. 2005 do 31. 9. 2009); |
Odgovorni urednik |
|
DELO |
Tit Doberšek |
|
- Prej dopisnik Dela iz Moskve in Nairobija; |
Mitja Meršol |
- Imenovan 1996 |
- Prej mdr. dopisnik Dela iz New Yorka in
Londona;
|
Darijan Košir |
- 28. 8. 2003: uprava predlaga imenovanje |
- Prej urednik centralne redakcije Dela; |
Peter Jančič |
- 6. 2. 2006: Danilo Slivnik predlaga imenovanje |
- Prej novinar in urednik notranjepolitične
redakcije Večera; |
Odgovorni urednik |
|
SLOVENSKE NOVICE |
Marjan Bauer |
- urednik že od začetka izhajanja
SN leta 1992 |
- ČZP Delo Slovenske novice predstavlja
kot časnik "za bralce, ki imajo radi hitro, sočno, kratko
in udarno napisano informacijo"; |
Direktor |
|
ČZP VEČER, d. d. |
Božo Zorko |
- imenovan junija 1990 |
- Med študijem ekonomije je delal
na Radiu Študent, leta 1980 se je zaposlil kot novinar na RTV
Slovenija; med letoma 1984 in 1986 je bil novinar Večera, zatem
do imenovanja na mesto direktorja Večera sekretar Skupnosti slovenskih
zdravilišč. |
Boris Cekov |
- imenovan l. 2000 |
- Prej vodja podružnice NKBM na Ptuju; |
Marko Tišma |
- 7. 6. 2004: imenovan do l. 2008 |
- Prej likvidacijski upravitelj Tiskarne
Janeza Moškriča v Ljubljani; |
Milan Predan |
- 17. 2. 2006: imenovan |
- Od leta 1991–2000 glavni in odgovorni
urednik Večera; |
Odgovorni urednik |
|
VEČER |
Milan Predan |
- 1991: prvič imenovan |
- Direktor Boris Cekov je Predanu po koncu drugega mandata podaljšal mandat za tri mesece, nato ga ni izbral med prijavljenimi kandidati. Predan je zatem sprejel ponudbo za mesto namestnika generalnega direktorja srednjeevropske pobude v Trstu, nato se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve. |
Majda Struc |
- imenovana l. 2000 |
- Prej dopisnica Dela iz Maribora; |
Darja Verbič |
- avg. 2004: imenovanje za štiri
leta |
- Prej izvršna urednica šolstva
in turistične priloge Trip časnika Delo; |
Tomaž Ranc |
- 21. aprila 2006: novinarji z 48 glasovi
od 61 podprejo imenovanje |
- Prej novinar, urednik in voditelj TV dnevnika
na RTV Slovenija;
|
Predsednik uprave |
|
ČD DNEVNIK, d. d. |
Branko Bergant |
- okt. 1996: imenovan |
- Branko Bergant ima funkcijo direktorja.
Po koncu njegovega mandata po sklepu NS uprava Dnevnika postane dvočlanska; |
Branko Pavlin |
- 30. 10. 2001: imenovan |
- Njegov protikandidat leta 2001 je Branko Čakarmiš,
programski direktor Pro Plus; |
Odgovorni urednik |
|
DNEVNIK |
Zlatko Šetinc |
|
- Od 1. 1. 2002 je Šetinc direktor edicij Dnevnika oz. odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika in Hopla. |
Miran Lesjak |
- 2001: imenovan |
- Pred imenovanjem namestnik odgovornega
urednika, v 90. letih urednik Mladine, komentator Dela in urednik na
Republiki; |
Odgovorni urednik |
|
DIREKT |
Bojan Požar |
- 15. 3. 2005 – uprava seznani NS z
načrti, da bo Dnevnik začel izdajati nov tabloid in da bo urednik
Požar |
- Prej novinar Slovenskih novic in urednik
priloge Bulvar; |
Direktor |
|
Časnik FINANCE, d. o. o. |
Jurij Giacomelli |
- 1999: imenovan za direktorja Časnika
Finance |
- Prej (od leta 1997) svetovalec za finančne
zadeve GV Skupine, nato finančni direktor družbe; |
Peter Frankl |
- 1.4.2006: združita se funkciji direktorja in odgovornega urednika |
- Frankl je pri Financah od začetka,
leta 1992, ko je časopis izhajal dvakrat na teden v okviru založniške
skupine GV. |
Odgovorni urednik |
|
FINANCE |
Peter Frankl |
- odgovorni urednik od konca leta 1994 |
- Do združitve funkcij odgovornega urednika in direktorja je Frankl tudi glavni urednik vseh edicij Časnika Finance. |
Direktorica |
|
PRIMORSKE NOVICE, d. o. o. |
Barbara Verdnik |
- nov. 1990: imenovana za v. d. direktorice |
- Novembra 2004 so Primorske novice (po dokapitalizaciji)
prešle z izhajanja trikrat na teden na dnevno izhajanje in tako
postale četrti splošnoinformativni dnevnik v Sloveniji. |
Odgovorni urednik |
|
PRIMORSKE NOVICE |
Slobodan Valentinčič |
- 1991: imenovan |
- Zdaj urednik centralne redakcije Primorskih novic. |
Branko Podobnik |
- 1995: imenovan |
- Podobnik je končal urednikovanje mesec ali dva pred iztekom mandata. Po besedah Barbare Verdnik je šlo za prekinitev iz osebnih razlogov, in to "ne takšnih, kot so danes". |
Robert Mecilošek |
- 1999: imenovan |
- Pred prihodom na Primorske novice je že delal za Dnevnik, kot pomočnik odgovornega urednika in obenem urednik notranjepolitičnega uredništva. Tik pred prenehanjem izhajanja je bil odgovorni urednik Republike. |
Bojan Gluhak |
- imenovan nov. 2002 |
- Prej urednik športa na Primorskih
novicah;
|
|
|
|
Zapisa štiriurnega pogovora (ki sta ga Primož Cirman in Vanja Tekavec opravila v torek popoldne) pred vsemi temi odločitvami (sprejetimi v sredo) ni videl nihče. Ni bilo, skratka, pomembno, kaj je Janković sploh povedal, ampak je za prepoved objave v SP zadoščalo že samo ime intervjuvanca.
Zakaj umik intervjuja z Jankovićem? Zato, ker so dogajanja na Delu del širše zgodbe o Mercatorju in povečevanju lastniškega deleža Pivovarne Laško, največje lastnice Dela, v njem. Prve uredniške spremembe na Delu so se na primer zgodile v času zelo kritičnega pisanja o državni kupčiji z Mercatorjevimi delnicami. V ta prizadevanja lahko šejemo tudi cenzorska posega - umik članka o tožbi malega delničarja Mercatorja zoper Stojana Zdolška, odvetnika Pivovarne Laško, iz jutranje izdaje Dela (objavljen je bil se v večerni izdaji 12. aprila) in intervjuja Zorana Jankovića iz Sobotne priloge (njene izdaje 29. aprila), v času, ko Laščani povečjejo svoj delež v Mercatorju brez prevzemne ponudbe. Pomenljivo pa je, da je isti dan, ko bi moral biti v Sobotni prilogi objavljen intervju z Jankovićem, večino mnenjske strani Dela zasedel Žiga Debeljak, ki je Jankovića nadomestil na vodilnem položaju v Mercatorju in ki v članku zagovarja t. i. zaprto dokapitalizacijo Mercatorja. Vse to navaja na sklep, da so Laščani odločeni preko nastavljenih šefov posegati v vsebino Dela, dokler ne zaključijo operacije Mercator. O prepričevalnih metodah Delovih šefov je med drugim znano to, da so usmerjene neposredno na posamezne novinarje in vključujejo grožnje z odvzemom stimulacije in znižanjem plače. To in še kaj več je grozilo Primožu Cirmanu, lanskoletnemu dobitniku nagrade Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev, če ne bi upošteval navodil svojega resornega urednika. Ta je Darijan Košir, ki od predčasne razrešitve s položaja odgovornega urednika vodi gospodarsko redakcijo in je tudi namestnik novega odgovornega urednika Petra Jančiča. Koširjeva navodila Cirmanu (na zahtevo nadrejenih) so bila, naj ne izpolni naročila iz drugega uredništva, in to kljub že sklenjenim dogovorom in že opravljenemu pogovoru. Ob poskusu preverjanja teh informacij me je Cirman napotil na vodstvo Dela, ki pa (tudi zaradi praznikov) ni bilo dostopno do oddaje tega besedila. Dejstvo je, da Cirman do petka, 28. aprila – ko je šla v tisk SP –, intervjuja ni oddal. Po nam dostopnih informacijah mu je odgovorni urednik pred tem izrecno prepovedal, da bi zapis poslal komur koli drugemu kot njemu. Sobotna priloga je bila tisti teden izjemoma podaljšana z 32 na 40 strani. Odločitev o povečanem obsegu lahko sprejme oziroma potrdi le odgovorni urednik - ki je to tudi storil, in to z vednostjo, da naj bi dodatne strani med drugim napolnil omenjeni intervju. S tem je bil seznanjen tudi Darijan Košir, o povečanem obsegu priloge in intervjuju z Jankovićem je bila obveščena tudi Delova oglaševalska služba. Kljub temu naj bi bil glavni razlog, da intervju ni smel biti objavljen v SP, da ni bil »medresorsko usklajen«. V času, ki bo minil med tem zapisom in tiskanjem Medijske preže, bi se sicer utegnilo zgoditi, da intervju kljub vsemu objavijo v SP. Janković naj ne bi privolil v objavo kje drugje kot v ediciji, za katero je sploh dal intervju. Pragmatičen vzgib za umestitev intervjuja v SP bi lahko bil, da bi s tem poskusili zajeziti očitke o preprečevanju objave (ki so se že pojavili v nekaterih medijih in škodijo ugledu Dela ter odpirajo nova vprašanja o zakulisju poslov z Mercatorjem). Poleg tega se bo nova urednica SP ob nastopu funkcije soočila z velikim pomanjkanjem vsebin in bo treba prilogo večinoma sestaviti iz že obstoječih člankov, ki jih ni na pretek.
Nekaj dni pred predčasnim iztekom mandata urednika Ervina Hladnika Milharčiča, ki je bil tedaj na potovanju v Sudanu, je poleg prvih informacij o zapletih z omenjenim intervjujem do nas z Dela prišla tudi informacija, da je odgovorni urednik od izvršne urednice SP zahteval, naj bo namesto načrtovanega uvodnika na prvi strani objavljeno besedilo Ivana Puca. Ta je pred nedavnim iz uredništva Maga prešel na Delo. Na uredniškem kolegiju je Tadeja Zupan Arsov od Petra Jančiča slišala, da bo – če ne izpolni te in drugih vsebinskih zahtev – odpuščena.
Ko se je končal uredniški kolegij, okrog poldneva, je v centralno redakcijo prvič prišel Peter Jančič in želel videti SP. Izvršna urednica ga je prosila, naj počaka, da bosta s tehničnim urednikom dokončala delo. Približno pol ure zatem se je Jančič vrnil, tokrat z novo urednico priloge Ireno Štaudohar, ki jo je predstavil sodelavcem. Kmalu sta oba odšla, nekaj čez 13. uro pa je Jančič spet prišel v desk in pripomnil, da priprava SP zamuja. Med drugim je od tehničnega urednika izvedel, da ob petkih ni treba oddati postavljenih strani že ob 12. uri kot običajno in da so prilogo že (brez posebnih zapletov) pošiljali v tiskarno tudi po 14. uri, kar je pomembno predvsem zaradi njegovih kasnejših očitkov o triurni zamudi.
Jančič se je vrnil okrog 14. ure, tokrat v spremstvu Danila Slivnika, ki je najprej stopil do pravnega zastopnika novinarskega sindikata: »Kaj pa vi tu delate? Oprostite, sindikat novinarjev nima pri uredniškem delu nobenih pristojnosti. Če boste za vsako figo sem prihajali, bomo v pogodbo drugače zapisali. Ker pogodba (Delova kolektivna, op. a.) še ni podpisana …«
Odgovorni urednik je dobil »printe« SP in sedel za nekaj metrov oddaljeno mizo v centralni redakciji. Slivnik se mu je nemudoma pridružil in začel čez njegovo ramo prebirati tekste. Sledili smo jima Tadeja Zupan Arsov in nekaj sodelavcev SP, ki smo slišali, da želi odgovorni urednik odstraniti nekaj besedil, tudi če bo zato treba zmanjšati število strani. »Nenavadno, ali ne bi morda to vodilo v poslovno škodo?« je vprašala Tadeja Zupan Arsov in dobila odgovor Danila Slivnika: »To bo pa uprava presodila, ali bo poslovna škoda. On (Peter Jančič, op. a.) bo pa presojal, on je urednik.« Oporekali smo, ker je Slivnik stal ob Jančiču, ko je bral tekste, in opozorili, da je po veljavnem statutu odgovorni urednik avtonomen. »Ja, saj je,« je odvrnil Slivnik, »on ima avtonomno presojo.« Izvršni urednici SP je Slivnik očital, da je prekoračila pristojnosti. »S čim?« ga je vprašala urednica. »To bomo pa naslednji teden obravnavali. Boste že videli!« Pri tem je ostalo, kljub več pozivom, naj očitke utemelji.
Naslednja zahteva je bila, da se spremeni zapis Dejana Pušenjaka. Jančič se ni strinjal z zadnjim stavkom uvoda, v katerem se je Pušenjak poslovil od pisanja za SP. Še bolj ga je vznemiril zapis Cukjatijeve izjave, da ga »nihče z Dela leto in pol ni nič vprašal«. Jančič je zahteval, da gre »tudi ta del ven«. Izvršna urednica je večkrat ponovila, da so zapisane Cukjatijeve besede, ki so tudi posnete. Jančič je poklical Pušenjaka in večkrat ponovil, da bo prekinil nastajanje SP in prestavil tisk na prihodnji teden, če tega dela uvoda novinar ne umakne. Pušenjak je skupaj z Zupan Arsovo presodil, da je treba zagotoviti izid SP in se odločil, da skrajša uvod. V tiskani izdaji tako omenjene izjave ni. Odgovorni urednik je nadaljeval pregled vsebine: »Rešiti moramo problem druge strani, ki ne bo objavljena. Poslovilnega članka ne bo.« Na vprašanje, kako lahko to prepove, je odvrnil: »Enostavno: jaz sem rekel, da to ne bo objavljeno. Jaz lahko prepovem objavo katerega koli članka, če to hočem.«
Odgovornemu uredniku sem zato prebrala preambulo kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer del, ki pravi: »Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj.« Spomnila sem ga, da je ta dokument nekoč služil njegovemu odločanju v Novinarskem častnem razsodišču in ga torej dobro pozna, zato prisotne njegova dejanja še toliko bolj čudijo, ker si nenazadnje prizadevamo prav za uresničevanje te temeljne zapovedi novinarskega dela.
Jančič je takrat vzrojil, češ da nimam kaj iskati v desku – ne kot sodelavka Sobotne priloge ne kot članica uredništva Medijske preže in ne kot svobodna novinarka, ki spremlja medije – in me pozval, naj odidem, ker da oviram nastajanje časopisa. Ker nisem odšla, je zagrozil: »A moram poklicati varnostno službo? Kdo bo gost tukaj in kdo bo tukaj mi govoril, bom jaz odločal.« Varnostne službe odgovorni urednik kljub vsemu ni poklical. Ob 14:40 je sam zapustil desk.
Ob 14:50 se je vrnil odgovorni urednik. Najprej mi je ponovno očital, da motim nastajanje časopisa, ki da zamuja že tri ure. Zatem se je lotil popravljanja besedila Dejana Pušenjaka, temu je sledilo navodilo tehničnemu uredniku, naj izbriše besedilo na drugi strani in poveča ilustracijo. Izvršna urednica je ugovarjala: »Kaj se tu dogaja? Ali nisi pravkar rekel, da boš besedila spreminjal le v dogovoru z avtorji?« – »Če gre za posege v besedilo. Tu pa gre za zavrnitev besedila v celoti. Ne mislim se prepirati, imam svoje pristojnosti, v skladu z njimi ravnam.« – »Kot urednica in soavtorica tega besedila tega ne dovolim. – »In jaz sem zavrnil objavo. – »Z utemeljitvijo?« – »Da ni v skladu z odločitvami, ki smo jih sprejeli na uredniškem odboru in uredniško politiko Dela.« – »Ne razumem.« – »Pošlji v tiskarno. Ne mislim se prepirati. Sprejemam odločitve, sem jih sprejel, lahko greš v spor proti meni.«
Ob 15:06 je tehnični urednik SP na zahtevo odgovornega urednika Dela izbrisal celotno besedilo na drugi strani. Ko je Sobotna priloga nekaj ur pozneje prišla iz tiskarne, je bila tam poleg kazala le ilustracija.
Nekaj minut zatem, ko je tehnični urednik Sobotne priloge na zahtevo odgovornega urednika Dela Petra Jančiča izbrisal kratko besedilo (tedaj še) urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča in seznam avtorjev, ki smo v SP objavljali v času njegovega urednikovanja, je potekal ta pogovor med mano in Petrom Jančičem:
NN: Gospod odgovorni urednik Dela, prosim, pojasnite svojo potezo ob 15:06, ko ste izbrisali celo drugo stran (Sobotne priloge, op. a.).
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Kdaj pa boste dajali komentarje?
PJ: Ko mi bo ugajalo.
NN: Ko vam bo ugajalo? Ne daste komentarja? Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: Razumeš slovensko?! Ne dajem komentarjev.
Pogovor z Danilom Slivnikom
Takoj po tem pogovoru z odgovornim urednikom časnika Delo sem stopila do predsednika uprave Dela, d. d., Danila Slivnika, ki je bil prav tako v centralni redakciji.
NN: Gospod Slivnik, sem svobodna novinarka in redna sodelavka Medijske preže. Kot predsednik uprave Dela…
DS: (odrine roko, v kateri držim diktafon) Nimava dogovorjenega… nimava dogovorjenega termina, ko boste poklicali pa prišli okrog, boste pa lahko kaj spraševali.
NN: Zdaj, ta hip, ne morete komentirati tega, kar se je zgodilo?
DS: Ne, ta hip to ni pomembno. Ta hip …
NN: Lahko odgovorite, zakaj ste bili zdaj, zadnjo uro v desku? Je to vaša praksa?
DS: Zato, ker je to podjetje Delo, jaz sem pa predsednik uprave Dela in sem lahko po celem podjetju. A je prav?
NN: Kako pa vi vidite uredniško avtonomijo?
DS: (govori čez mene) Lahko bi pa vas vprašal, kaj vi tu delate, pa nisem poklical varnostnikov pa vas ven vrgel, kar bi tudi lahko naredil, a je prav?!
NN: Kako pa razumete uredniško avtonomijo?
DS: Da je … da … da … Da uredništvo samostojno odloča o tekoči uredniški politiki. Dolgoročna uredniška politika je pa stvar izdajatelja, uprave in vseh zaposlenih, ne samo …
NN: In to je stvar dolgoročne uredniške politike, kar se je zdaj zgodilo?
DS: Ne, to zdaj … Samo se pogovarjava.
NN: Kako pa komentirate to uredniško odločitev odgovornega urednika Dela, da izbriše drugo stran v Sobotni prilogi?
DS: Da je naredil pametno in nujno …
NN: Poslovno ali uredniško?
DS: Poslovno, uredniško, profesionalno in v vseh pogledih korektno.
NN: V vseh pogledih korektno?
DS: Ja.
NN: Kaj pa svoboda izražanja?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, ni absolutna stvar.
NN: Kaj pa je absolutno?
DS: Absolutno je pa, da izide časopis.
NN: Tudi če s prazno stranjo?
DS: Tudi.
NN: Dobro. Torej vas lahko pokličem za nadaljnje odgovore?
DS: Lahko.
NN: Se boste pogovarjali za Medijsko prežo?
DS: To bom pa sam presodil.
NN: Aha. Ampak zdaj, ta trenutek, se vi niste nič vpletli v to odločitev (o izbrisu besedila, op. a.)?
DS: Ne.
NN: Zakaj ste bili pa danes dopoldan na uredništvu Sobotne priloge in sem vas skozi odprta vrata videla žugati (proti izvršni urednici, op. a.)?
DS: Jaz sem samo povedal, da bo odgovorni urednik pač … V bistvu … je šlo za tehnološko uskladitev strani, kako bo potekalo delo, a ne. Kako se pregledajo strani, verificirajo strani in oddajo strani, a ne. To je tehnološki proizvodni proces.
NN: Kako se pa verificira?
DS: Tako, da odgovorni urednik to pogleda.
NN: Zakaj pa ste bili potem vi tam?
DS: Zato, da … Ker … Itak je pa … baje iskala mojo telefonsko številko.
(Predsednika uprave med njegovim obiskom v uredništvu Sobotne priloge nismo slišali, da bi izvršni urednici ali komu drugemu posredoval svojo številko.)
NN: Kaj ste pa… Prej ste tudi vi gledali te strani (»printe« Sobotne priloge, preden je šla v tisk oziroma pred posegi v izvirno postavitev, op. a.). To redno delate?
DS: Saj, jaz sem bralec, a ne.
NN: Bralec?
DS: Jaz lahko gledam strani, zakaj pa ne?
NN: Preden so natisnjene?
DS: Seveda.
NN: Kot kdo? Kot bralec?
DS: Lahko kot bralec, kot zaposlen, kot predsednik uprave, kakor koli.
NN: Potem pa mi povejte, kako na Delu izgleda uredniška avtonomija? Kako vi in gospod Jančič ločujeta svoje delo?
DS: Tako, da je gospod Jančič samostojen odgovorni urednik.
NN: Kako? Na kakšen način?
DS: To pa njega vprašajte! Tako kot piše v statutu.
NN: Je tako? Vse je tako…
DS: Vse je tako, kot piše v statutu in kot piše v Zakonu o medijih.
NN: Kaj pa to, da se trenutno ni iztekel mandat uredniku, ki je odločil, da bo na 2. strani objavljeno…
DS: On je… V vsakem primeru je odgovorni urednik Dela nad urednikom Sobotne priloge, s starim, novim urednikom, vedno. Odgovorni urednik Dela odgovarja za cel časopis. Od prve strani do zadnje strani. Za vse priloge in za vse. On je absoluten odgovorni urednik.
NN: Se pravi, to je absolutno?
DS: To je absolutno.
NN: Svoboda izražanja ne, to pa je absolutno?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, lahko še enkrat vam povem to, a je prav?
NN: Dajte jo pojasniti še v tem, konkretnem primeru.
DS: To se mi pa ne ljubi. Ni… To bi tak… (se začne oddaljevati)
NN: Si vi želite biti še naprej urednik kakšnega časopisa, mogoče?
DS: Jaz… (zastane)
NN: V prihodnosti…
DS: Ja, to je odvisno…
NN: Mogoče ste?
DS: (Zelo tiho izdihne: »Ne«.)
NN: Razmišljate o združitvi funkcij, tako kot na Financah?
DS: O tem bom pa mogoče razmišljal.
NN: Pa že razmišljate?
DS: Ne, še ne, pa bom, mogoče. Ta primer me bo mogoče napotil na to razmišljanje.
NN: Da bi združili uredniško in funkcijo predsednika uprave?
DS: Ne, to ne. Ker je Delo prevelik časopis, da bi to funkcioniralo.
NN: Kako pa? Ravnokar ste rekli, da boste razmišljali o tem…
DS: Eno je razmišljanje, drugo je pa izpeljava, moja draga mlada dama. A je prav? Malo se pomena besed zavedajte, kaj govorite!
NN: Ampak rekli ste, da vas bo to napeljalo…
DS: Joj, glejte, mene lahko tudi napelje k razmišljanju o tem, kakšno bo jutri vreme, a ne.
NN: Aha.
DS: a kaj?!
NN: Mene ste napeljali k razmišljanju o uredniški avtonomiji. Zato se poskušam z vami o tem pogovarjati.
DS: Joooj, ste dolgočasni! (globoko zavzdihne)
NN: A res?
DS: Ja. (zdolgočaseno) Pa ponavljate se.
NN: Mhm.
DS: Vi pa ne delate profesionalno intervjujev? Ker v intervjujih se človek ne sme ponavljati, zlasti ne novinar.
NN: Nisem jih vajena delati v takšnih okoliščinah, da mi najprej grozijo z varnostniki in me potem fizično odrivajo.
DS: (v odhajanju) Ja, pa kaaaj mene to briiiga! Kaj me to…
Pogovor Tadeje Zupan Arsov z Danilom Slivnikom V desku se je nadaljevala razprava med več prisotnimi. Izvršna urednica SP Tadeja Zupan Arsov je od Danila Slivnika želela izvedeti, zakaj se je vpletel v uredniško delo, in se sklicevala na avtonomijo uredništva, ki jo zahteva tudi statut delniške družbe Delo.
DS: Zakaj se zdaj z mano pogovarjate? Tam imate odgovornega urednika. Z njim se pogovarjajte!
TZA: Vas sprašujem, zakaj ste tukaj.
NN: Odgovorni urednik ne daje komentarjev.
PJ: Ej, nekaj prosim… Gospod predsednik uprave je tu na mojo željo.
TZA: A tako?
PJ: Ima vso pravico biti tukaj! Vas pa prosim… Glejte, mi moramo časopis do konca narediti. Jaz vem, da je bil… čas zbornice. Ampak ne motite časopisa zdaj, ko mora nastajati naprej. Tu je vrsta ljudi, ki mora delati in ni fer, da to delate. Zamudo ima zaradi vas Sobotna priloga tri ure.
TZA: Predsednik uprave je tukaj na tvojo željo?
PJ: Tako je. Ima vso pravico biti tukaj…
Kmalu zatem je odgovorni urednik odgovarjal na vprašanja novinarke Televizije Slovenija. Tedaj mu je že »ugajalo« komentirati odstranitev besedila Ervina Hladnika Milharčiča: »Jaz sem že prej opozoril, da ne bom dovolil, da bi tisti, ki so zamenjani, zlorabili časopis za to, da bi branili neke svoje pozicije ali pa kaj takega. Zahteval sem korektno številko in kot urednik sem tudi zagotovil, da je korektna številka nastala. In tisto, kar ni bilo v skladu z dogovori, v časopisu ni objavljeno.«
(Sledijo imena avtorjev besedil, fotografij in ilustracij v SP med urednikovanjem Ervina Hladnika Milharčiča.)
Draga Mija,
Na današnjem sestanku z g. predsednikom uprave Dela, d. d., mi je slednji med drugim omenil nekatere možne posledice (razbral sem sicer, da je to evfemizem za kazen), ki bi me lahko doletele v primeru neuboganja navodil mojega redakcijskega šefa. Konkretno: očital mi je pisanje prispevka za drugo redakcijo, domnevno brez vednosti mojega resornega urednika. Sam seveda nimam nikakršnega namena več dni pripravljati se za prispevek, za katerega ne bi zagotovo vedel, da mu je v časopisu namenjen prostor. Druga redakcija mi je ta prispevek naročila, sam pa sem se nanj pripravljal več kot teden dni, ker sem bil obveščen, da je »medresorsko usklajen«. Kakorkoli, med drugim mi je g. predsednik uprave Dela, d. d., v pogovoru omenil, da mi lahko v primeru »neposlušnosti svojemu šefu« (redakcije - op.p.), navajam:
- odvzame stimulacijo za leto dni,
- zniža plačo,
- navajal je tudi nekatere druge, manj »opredelujoče« oblike kaznovanja »neposlušnosti šefu«. Nekaj med njimi jih sicer ni razkril.
- ali trditve g. predsednika uprave Dela, d. d., držijo? Torej mi lahko v primeru, če me moj resorni urednik pri njem prijavi zaradi domnevne neposlušnosti, res odvzame vse stimulacije v dolžini enega leta?
- ali so v internih aktih Dela, d. d., kjerkoli predvidene kakršnekoli kazni zaradi, navajam, »neposlušnosti« resornemu šefu in kakšne te so? Ali te predvidevajo znižanje plače?
- ali se lahko g. predsednik uprave Dela, d. d., odloči za kakršnokoli kazen, ki je zakonita in v skladu z akti Dela, d.d., brez uvedbe disciplinskega postopka?
Lepo te pozdravljam, Primož Cirman
To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva 2.5 Slovenija licenco
Jančiča in delno zaradi njega tudi Večera se utrjeno prime sloves desno in sredinsko orientiranega pisca (časopisa) predvsem po državnozborskih volitvah 2004 in ustoličenju nove oblasti. Je takšna ocena upravičena? Občutek ob nekaterih zunanjih faktorjih (nagrade, pohvale Janeza Janše in drugih politikov, naklonjenost pri intervjujih) potrdi predvsem njegov slog pisanja, za katerega so v veliki meri značilni apologetizem (prej opozicije, zdaj vlade), poskusi racionalizacije nekaterih ravnanj ali dogodkov. Navzlic temu je treba priznati, da Jančič ostaja zmeren in kontroliran novinar, ki mu ne moremo očitati ostrih stališč in jasnih kršitev pravil novinarskega kodeksa, v čemer se razlikuje od nekaterih piscev desnih političnih tednikov v Sloveniji. Ne zahaja v sfero diskreditacij, zavitih žalitev in napadov. Vendar tudi če ne ocenjujemo njegovega pisanja z vidika objektivnosti in politične subjektivnosti, je za njegov stil novinarskega zapisa in premisleka še posebno karakteristična nagnjenost k pretiranim poenostavitvam, večkrat nekakšnemu vsebinskemu »bricolageu«, tj. mreženju nepovezanih vsebin, političnih idej in okoliščin, kar mu omogoča preskakovanje iz teme v temo ter velikokrat neupravičeno in preslabo utemeljeno asociativnost. Zgodbe, teme, ljudje in dogodki se navezujejo na nenavadne načine. Sklepanje je pogosto šibko ali napačno. Neobičajne povezave, ad hoc racionalizacije, pohvale in graje prevečkrat ustrezajo neki politični oceni. Tako, na primer, pred državnozborskimi volitvami 2004 piše kritično o tedanji oblasti, po teh volitvah pa naklonjeno aktualni. Opazna je novinarska korektnost, ko gre za žanr poročil, v komentarjih pa redno zahaja v kritično držo predvsem do stranke LDS in apologetiko Janševe vlade. Pristranost sicer ni absolutna, a dovolj prepoznavna; najmočneje se kaže v izbiri naslovov in intervjuvancev, relativizaciji stališč, poudarjanju negativnih strani neke odločitve, analogijah s preteklimi situacijami in dejanjih v smislu »tudi oni niso bili boljši«, neumestnih in slabo podprtih vrednostnih sodbah, logičnih napakah in zmotah. Oglejmo si nekaj primerov zapisov v Večeru v zadnjem letu.
- Novi program reform je treba podpreti, kajti »v nečem ima Janša namreč prav: država spremembe potrebuje in čisto jasno je, da brez konfliktov ne bo šlo. Po desetletju umiranja, ki ga kažejo podatki o nataliteti, ima tudi dober razlog, da kaj premakne. In na tej točki si vlada zasluži razumevanje javnosti.« Seveda ni jasno, kakšna natanko bi morala biti vzročna povezava med nataliteto državljanov in nujnostjo gospodarskih reform.
- Po tistem, ko je tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin prepovedal komunikacijo ministrskih resorjev s tednikom Mladina in s tem kršil zakone in etični kodeks, je Jančič prijateljsko minimiziral dogajanje. S Pavlinovim protizakonitim dejanjem menda ni nič posebno narobe in bi utonilo v pozabo, če ne bi bilo izpostavljeno v Delu (sic!) in če ne bi šlo za nekakšno maščevanje Dela predsedniku vlade, ki da za ta časopis ne želi dati intervjuja. V komentarju na isto temo Jančič zagovarja dostojnost in korektnost Pavlinovega odstopa in problematizira pisanje medijev o tem – namesto da bi jih vzel v bran. Njegova analogija ob tem je komično zgrešena; Pavlin je menda Mladini zgolj naredil reklamo, pravi problem pa ni odstop, temveč siceršnje skrivanje podatkov pred novinarji: »Podobno je bila škodljiva odločitev policije pred več kot letom, da bo javnosti povsem onemogočila dostop do podatkov o mrtvih in ranjenih v prometnih nesrečah ali pri kaznivih dejanjih. V letu po tej odločitvi se je dramatično povečalo število mrtvih in ranjenih na cestah.«
- Jančič uporabi nenavaden zagovor izbire predsednika državnega zbora, ki da bo upošteval le parlamentarno preiskavo vladne koalicije o prodaji Mercatorja: »Opozicijski LDS in SD sta javno govorili, da bosta zahtevali parlamentarno preiskavo, a koalicija je raziskavo poslov prodaje državnega premoženja zahtevala kak teden pred opozicijo, ki se ji očitno ni nikamor mudilo.« Kronologija dogodkov pokaže drugačno sliko – koalicija je zahtevala preiskave refleksno, da bi prehitela pobudo opozicije in jo s tem preprečila. Njegovo prepričevanje, da je slednja zamujala in da si je sama kriva, je težko razložiti drugače kot advocatus diaboli.
- Včasih mu ni težko z neobičajno navdušenostjo polaskati premieru z »Upa pa si« – samo zato, ker je položil roko na RTV in si jo podredil, kar mimogrede brez težav tudi prizna. Do novega direktorja Dela je, še preden je postal njegov kandidat za glavnega urednika, izjemno prizanesljiv, pri čemer ne verjame v »maščevanje« nad levo usmerjenimi pisci v tej hiši. Nepričakovano so po njegovem prihodu na Delo na preizkušnji njegove lastne besede: »Skozi prizmo preteklih konfliktov je mogoče razumeti dogajanje zadnjih tednov, ko se Slivnik vrača v Delo. Razlog za ostre tone med novinarji Dela in Maga je tudi v strahu pred maščevanjem, ki bi zdaj prizadelo odlične pisce, ki so nazorsko bolj na levi. A tako neumen in za novinarstvo slab razplet je malo verjeten.«
- Postopanje Jančiča je včasih takšno, da z argumentativnim varanjem (hotenim ali ne) učinkuje politično pristransko: opozicijskima LDS in SD podtakne, da menda kritizirata ministra Mateja in premiera Janšo, »ker nista preprečila, da bi policija na televiziji predstavila, kakšno ovadbo je poslala na tožilstvo proti povojnemu politiku«. Svojo izpeljavo nasloni na podtaknjeno podmeno, da si opozicija prizadeva po tem, da novica o ovadbi ne bi prišla v javnost, s čimer želi »omejiti možnost poštenega informiranja javnosti«. Njegova teza in pripisane intence (zakrivanje, omejevanje svobode informiranja, prilaščanje resnice, smiselnost novega Zakona o RTV) sumljivo spominjajo na bogati imaginarij slovenske ideološke desnice in Jančič jih nekritično prevzame.
- Ob zapisu o policijskem preverjanju dela novinarke POP TV Damijane Seme se razpiše o aferi s prisluškovanjem novinarju Tomažu Rancu, v katerega je bil vpleten tedanji kriminalist Drago Kos. A le zato, ker istega Kosa kot predsednika komisije za preprečevanje korupcije želi in pozneje Janševa vlada tudi »ukine«. Čeprav članek sploh ne govori o tem, je nadnaslov članka »LDS za zaščito Draga Kosa, ki je nezakonito nadzoroval novinarja, pripravlja celo referendum«! Zapis o preverjanju Semetove se tako sprevrže v diskreditacijo tistih, ki domnevno neupravičeno ščitijo Kosa in protikorupcijsko komisijo. Lep primerek argumentacijskega mešanja vsebin in zgodb, verjetno z določenim namenom.
Politično motivirane spremembe v lastniški strukturi Dela so po tistem, ko je KD Holding z Matjažem Gantarjem novembra 2005 s pridobitvijo skoraj 20 odstotkov delnic vstopil vanjo, potegnile za sabo krizo vodenja in delno urednikovanja, poglobile pa tudi novinarski strah in pričakovanja. Spremembe so omogočile prihod Danila Slivnika za tehničnega direktorja in nato ekspresno, 20. 1. 2006, pripeljale predsednika uprave Dela Tomaža Peroviča do odstopa in njegove zamenjave s Slivnikom. Na to funkcijo so ga postavili že novi nadzorniki Dela, saj je isti dan skupaj s Perovičem odstopil še predsednik nadzornega sveta Robert Šega.
Nadzorniki so Slivniku naložili, da v roku dveh tednov pripravi predlog za novega odgovornega urednika. Ker v tem času ni predstavil kandidata, so mu za odločitev dali še nekaj časa. Največkrat omenjeni kandidati v javnosti so bili dotedanji odgovorni Darijan Košir, dr. Janez Markeš kot odgovorni urednik Maga in novinar POP TV Matjaž Erznožnik. Slivnik je 6. februarja 2006 predstavil svojega presenetljivega kandidata – Petra Jančiča. Ta je izziv sprejel, aktiv novinarjev Dela pa je moral v 30 dneh izraziti svoje mnenje, ki za upravo ni obvezujoče. Napovedani prihod na to mesto so v medijih spremljale burne in negativno konotirane reakcije. Pa tudi spodbudne besede: minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je Jančiča javno predstavil kot nekoga, ki bo uredil razmere na Delu. Verjetno ravno zaradi močno prisotne javne skepse ali pritiska je ta dan pred odločanjem aktiva novinarjev napovedal, da »brez podpore ne namerava kandidirati za odgovornega urednika Dela«. Bil je decidiran: »Če me kolektiv odločno zavrne, jaz seveda ne bom prevzel tega položaja, iz preprostega razloga: tiste vrednote, ki sem jih ponudil, so vrednote, od katerih ne morem odstopiti, in potem nimamo kaj skupaj delati.« Podobno stališče je ponovil še v izjavah za POP TV in RTV Slovenija. Naslednji dan, 17. februarja, ga aktiv ni podprl, ker da je njegov program presplošen in da preslabo pozna razmere na Delu. Zanj je glasovalo pičlih 12 odstotkov novinarjev. Ob mizerni podpori je pokazal vidno razočaranje: menil je, da je »izid slab« in da je pred njim svaril tudi v svoji predstavitvi. Hkrati je ponudil odstop. Toda čeprav ni minilo niti 24 ur od spoznanja, da z novinarji Dela ob takšni naklonjenosti »nima kaj skupaj delati«, je expressis verbis snedel besedo in jo zatajil. Ob ponujenem odstopu je namreč obenem v isti sapi priznal, da se ne umika, če bo Slivnik vztrajal. Vtis o deklariranem »umiku« s figo v žepu je bil očiten: odstopiti in čakati, da odstop ne bo sprejet, ni posebej konsistentno ravnanje. »Če so pripravljeni vame investirati svoj denar, potem je to njihova odgovornost,« je bil njegov komentar isti dan – po tistem, ko je slišal, da bo Slivnik vztrajal pri njegovem imenovanju. O svojem programu je znova dejal, da je dobra podlaga za naprej in da boljše ni. »Rezultat je tudi zelo nevaren za celotno hišo Delo; to je pomembno za vso državo.« Svoj ponujeni umik je preigral v insistiranje pri kandidaturi zaradi tehtnosti svojega ravnanja – dobrobit države je močnejša od požrte besede. Slivnik se je, kot napovedano, navkljub nepodpori novinarskega kolektiva Dela odločil, da ga predlaga nadzornemu svetu v soglasje in 28. februarja ga je ta brez zapletov potrdil. Predsednik aktiva Dela Jože Poglajen je nastopal s previdno dikcijo in upravi ter nadzornemu svetu očital izigravanje plebiscitarne volje zaposlenih. Ob imenovanju je bil Jančič redkobeseden: na vprašanje, ali pričakuje konflikte, je to potrdil (»Novinarstvo je tak posel, da konflikti morajo biti. V tem poslu je to povsem normalno.«), na vprašanje o tem, ali lahko pričakujemo spremembo uredniške politike Dela, pa je odgovoril, da bo vztrajal pri spoštovanju kodeksa novinarske etike in da v Delu ne bo enostranskega in pristranskega pisanja. To verjetno pomeni naznanitev sprememb.
Za konec citirajmo njegovo pomenljivo refleksijo o medijih iz novembra 2005: »Ni pa vedno čisto jasno, kdo so lastniki posameznih medijev, precej gotovo pa, da politiki, ker je vlada velikanski solastnik podjetij in podobnega, so in bodo imeli vpliv. In če nova vlada ocenjuje, da so razlogi za sovražnost tudi v lastniškem vplivu, ki ga je deloma zdaj sama pridobila, je to resna stvar. Mediji za politike niso enostavna stvar. Od medijev je deloma odvisno, kako prepričljivi bodo politiki, torej ali bodo ohranili ali izgubili oblast. Mediji so okostje demokratične družbe, v kateri poteka spopad za oblast. Če so zaradi vpliva prejšnje ali nove oblasti pretežno pristranski ali sicer ne opravljajo informativne, nadzorne in drugih vlog, ki jih imajo, to vodi v zagate vso državo.« Zgodilo se je, da je Jančič postal kar sam preizkusni zajec v igri »de te fabula narratur«, saj je po neodobravanju lastne kandidature naletel na še en protest aktiva Delovih novinarjev, ki so se uprli njegovim uredniškim zamenjavam, predvsem ob napovedani menjavi urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milhariča. Ob tem so med drugim zelo decidirano zapisali: »Delo je najočitnejša žrtev politične čistke med tiskanimi mediji v državi« in »Ne bomo sodelovali pri uničenju časopisa!«. Jančičeva reakcija je bila, da ne misli popustiti, da je nastavitev uredniške ekipe njegova legitimna pravica in da gre za »zlonamerne interpretacije«. Zanimivo bo videti, kako zares na odgovorni funkciji glavnega urednika Dela jemlje svoja lastna prepričanja. Še posebno utegne politično »harmonizacijo« časopisa popestriti Slivnikova napoved izdajanja novega dnevnika, ki bo po svoje pregnetla Jančičevo zahtevo po »uravnoteženosti« Dela . Novi Delov dnevnik po napovedih uprave namreč ne bo uravnotežen. Kako zelo lahko koeksistirata uravnoteženo Delo in »neuravnoteženi« Delovček (kot smo prebrali), bo pokazal čas.
2. Prvi nagrajenec tega sklada je, na primer, Danilo Slivnik. Sklad Josipa Jurčiča sta ustanovila Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev, da bi z vsakoletnimi nagradami spodbujali resnicoljubnost kot moralno načelo slovenskega novinarstva. »Novinarjem nikoli ni bilo preprosto doseči avtonomije. Če so bili v preteklosti močno nadzorovani s strani politike, so v današnjem času precej pod udarom cenzure kapitala …«, je ob priložnosti izjavil član sklada Jože Snoj. Zanimiva je izjava Jančiča ob podelitvi nagrad tega sklada leta 2001: po njegovem imajo naše politične stranke brez izjeme zelo podoben interes podrejanja medijev in ekonomskih centrov moči, za profesionalnost in nepristranskost novinarske službe pa je vsem približno enako malo oziroma sploh ni mar. Izbor nagrajencev sklada je sploh zanimiv, ker gre za povečini imena, ki po volitvah 2004 prihajajo na pomembna uredniška ali direktorska mesta v prestižnih medijih.
3. Takoj je treba pripomniti, da sam to odločno zanika. Emfatično recimo pravi, da bo »slehernemu, ki mu bo rekel, da je desničar, zabrusil, da ni ne desničar ne levičar, ampak novinar, ki si prizadeva samo za pošteno novinarsko delo.« Ali: »Novinarji se ne smejo ukloniti tistim, ki imajo oblast.« Prim. portret Jančiča izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006.
4. TV omizje, RTV SLO, 16. 10. 2001.
5. Intervju je objavljen 3. 12. 2005 pod naslovom »Nasprotniki reform ponujajo bedo«. Seveda je treba vedeti, da so mediji stalna preokupacija Janeza Janše skorajda ves čas njegovega staža v politiki. Nekaj, kar odkrito v svojem pisanju priznava celo omenjeni novinar. To je v bitki med Delom in Večerom že drugi »prestižni« intervju s premierom, prvega je Jančič za Večer naredil pred pol leta: Peter Jančič, »Opozicija trka na odprta vrata«, Večer, 12. 3. 2005.
6. Peter Jančič, »No future«, Večer, 5. 11. 2005.
7. Za omenjeni citat si je prislužil objavo v tedniku Družina v »hvaljeni« rubriki »Zadetek v polno«. (Družina, 13. 1. 2006)
8. »Dogodek bi bil obroben, če ga dnevnik Delo ne bi bil postavil na prvo stran in v uvodniku potožil, da tudi njim Janša noče dati intervjuja in da od vlade ne morejo dobiti nič, pa čeprav so piarovci po njihovi oceni dolžni servisirati novinarje in skrbeti za dostop ljudi do informacij.« Prim. Peter Jančič, »Odstop port-parola«, Večer, 9. 6. 2005.
9. Peter Jančič, »Je problem res Pavlin?«, Večer, 8. 6. 2005.
10. Prav tam. Avtor spelje zgodbo čisto drugam, pri tem pa stori še nenavadno logično zmoto. Kaj je značilno zanjo? Oblika je preprosta: B se je zgodil časovno po A, torej mora biti A vzrok z B. Najprej je bil javnosti omogočen dostop do podatkov o mrtvih, potem je to povzročilo, da se je povečalo število mrtvih. Takšnemu pripisu vzročnosti pri naključni korelaciji se ponavadi ne more upreti magično mišljenje in praznoverje, pa tudi Jančič ne.
11. Peter Jančič, »Sprenevedanja ob Cukjatiju, Večer, 4. 1. 2006.
12. Četudi sam verjame v to, kar pravi, pa takšna advokatura ne more prepričati nevtralnega opazovalca.
13. »Referendumska zmaga za Janšo ni dosežek. Pridobil si je vpliv na javno radiotelevizijo, ki pa je požrešni kolos z nerodno strukturo zaposlenih in s stalnimi finančnimi krizami, ki ga je na televizijskem področju po gledanosti že davno prehitel POP TV in ki ga konkurenti majejo tudi na radijskem. Prav lahko se zgodi, da bo šefa vlade zaradi zmage še bolela glava. Ampak upa pa si.« (Peter Jančič, »Čigav bo račun«, Večer, 27. 9. 2005)
14. Peter Jančič, »Spopadi sedme sile«, Večer, 18. 10. 2005. Avtor za oceno političnih ravnanj ali širše sploh rad uporablja izraze, kot so moder, pameten, dober na eni strani in nemoder, slab in neumen na drugi. Pozneje bo svoj kandidatski program na Delu ocenil kot »dober«, situacijo kot »slabo«, časopis bi rad naredil »boljši« …
15. Peter Jančič, »Je resnica nevarna?«, Večer, 27. 8. 2005.
16. Iz tega njegov moralizirajoči prst izpelje sklep, da bi očitno – po mnenju opozicije – morali državni organi »prikrivati resnico« in da si prizadevajo ohraniti poprejšnji »nedopustni privilegij« nad njo, ko so jo še imeli v lasti, kar posredno priča o dvojem: da so si lastili medije poprej in da je prihajajoči referendum o RTV še kako potreben, takšno ravnanje opozicije pa le potrjuje potrebnost novega zakona. V enem zamahu je torej Jančič uspel v isto vrečo stlačiti diskreditacijo prejšnjih oblastnikov, ki da omejujejo svobodo govora in tiska, jo začiniti z moralo o dvoličnosti, pridodati svoj glas k referendumu in emfatično predstaviti zahtevo po presoji ustreznosti ravnanja ministra in premiera kot bežanje pred resnico o povojnih pobojih. Cela veriga pridodanih intenc z namenom zaničevanja pa počiva na Jančičevi argumentacijski prevari, v učbenikih neformalne logike znani pod imenom strašilo (straw man). Taktika je jasna in sila pogosta: sogovorcu podtaknemo tezo, ki je sploh ne zagovarja, potem pa navidez uspešno spodbijamo njeno absurdnost in tolčemo po njej, čeprav je to naša lastna imputirana misel. Opozicijski poslanci namreč sploh nikjer ne kritizirajo nikogar zato, ker naj ne bi preprečil objave novice o kazenski ovadbi zoper Ribičiča zaradi omenjenih razlogov! Ne prizadevajo si, kot to podtika novinar, da ne bi prišlo do objave, temveč problematizirajo, kako se je to zgodilo! Razlika med »da« in »kako«, na katero ne privoli, pripelje do niza napačno pripisanih intenc. Prim. moj zapis o tem in javno vprašanje Jančiču, na katerega pa, četudi izzvan, ni nikoli odgovoril: Boris Vezjak, »Manipulacija z resnico«, Večer, 14. 9. 2005.
17. Peter Jančič, »Semetova jo je dobro odnesla«, Večer, 25. 7. 2005. Morebitni referendum o ukinitivi protikorupcijske komisije s temo policijskega nadzora nima nič opraviti. In enako bi mu moralo biti jasno, da zahteve po tem, da se protikorupcijska komisija ne odpravi, še posebej ne, če si želite boja proti korupciji, ni povezana z njenim predsednikom. To je trdila celo vladajoča koalicija. Da želi predlagatelj s pomočjo referenduma zaščititi Draga Kosa (če bi to že bil predmet zapisa), je za lase privlečena teza z natančno določeno funkcijo – domnevno odvrniti pozornost drugam. Takšnemu postopku pravimo »strašilo«: v njem, hote ali pa ne, napačno interpretiramo sogovorčevo intenco. Strašilo ima obliko A trdi P. Vendar zadnjič ste vendar rekli ali naredili Q. Torej ne drži, da P. Jančič v novinarskem poročilu (sic!) hkrati zaide s poti in hkrati argumentativno vara.
18. Oba »prevzema« sta bila jasno in brez zanikanj v javnosti označena za politična.
19. Če štejemo, da Slovenske novice kot četrti dnevnik prav tako izdaja časopisna hiša Delo. Delo, Slovenske novice in Večer so hkrati v vrhu branosti in verjetno ni posebno naključje, da so menjave najprej dohitele prav njih.
20. Po polletnem vedejevstvu Darijana Koširja po tistem, ko Peroviču na Delo ni uspelo pripeljati za novega odgovornega urednika Janija Virka (ta je bil imenovan, a je odstopil), se je zdelo, da se utegne zgodba o neulovljivem pravem kandidatu ponoviti tudi Slivniku. Kot da si nihče zares ne želi prevzeti te funkcije ali pa so zahteve tako visoke.
21. Zaradi napovedi, da bo to nekdo iz Delove hiše, je bil izbor označen za presenetljiv. Še posebno, ker je tiste tedne veljal za kandidata za odgovornega urednika Večera. Ta je dejal, »da so na Delu velike dileme«, upa pa, da bo »ekipo Dela lahko prepričal, da bo ta časopis odslej boljši«. Prim. »Kandidat je Peter Jančič«, Spletno Delo, 6. 2. 2006.
22. Še pred njim se Jančiča označuje z nadimkom »Janšič« zaradi domnevne politične pristranosti in lojalnosti predsedniku vlade. Glej še že citirani portret Jančiča v Večeru po imenovanju izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006. V Direktu so opazili Jančičevo ambicioznost: menda naj bi lobiral zase v različnih kadrovskih kombinacijah kot novi glavni in odgovorni urednik Večera, še pred tem kot generalni direktor RTV, pa tudi kot novi odgovorni urednik Dela (Tone Cajhen, »Sam svoj lobist Janšič«, Direkt, 10. 12. 2005). No, kasneje zares zasede omenjeni stolček. Mimogrede, presenetljivo in skrb zbujajoče je dejstvo, da so se skoraj vse napovedi Direkta o medijskem dogajanju, lastniških in kadrovskih rošadah na RTV, Delu in Večeru pozneje res uresničile. Paradoksalno so bralci rumenega tiska zvedeli resnične informacije o dogodkih še pred bralci resnega slovenskega tiska, kar je zanimivo spoznanje o informativnosti slovenskih medijev.
23. Izhajajoč iz predpostavljene teze o neuravnoteženosti Dela in njegovi domnevni pristranskosti je v televizijskem omizju še neimenovanemu Jančiču pokroviteljsko navrgel, kaj mu je storiti: »Upam, da boste na novem delovnem mestu za to poskrbeli.« (Pod žarometom, RTV SLO, 14. 2. 2006)
24. Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 16. 2. 2006.
25. Prav tam.
26. Glasovanja se je udeležilo 133 od 170 upravičencev (78,2 odstotka). Predlog uprave je podprlo 17 upravičencev podpore (12,8 odstotka), 115 članov aktiva je bilo proti (86,5 odstotka), ena glasovnica pa je bila neveljavna.
27. Ponuditi odstop od kandidature bi moralo pomeniti umakniti se od nje, saj ne gre za odstop s funkcije v pravno strogem smislu besede.
28. Gorazd Utenkar, »Peter Jančič brez podpore«, Delo, 18. 2. 2006.
29. »Izvršni odbor aktiva in zagotovo tudi večina članov aktiva novinarjev Dela sta takšen sklep nadzornega sveta žal pričakovala, ker je tako nakazovala že politična logika kadrovskih menjav v zadnjih mesecih. Nova uprava in novi nadzorni svet sta nastopila celo proti plebiscitarni volji uredništva,« je v imenu aktiva izjavil Poglajen (Blaž Zgaga, »Peter Jančič odgovorni urednik Dela«, Večer, 1. 3. 2006). Nato pa še dodal: »Izvršni odbor je bil pri razreševanju uredniške krize pripravljen tvorno sodelovati že prej, a ob tako očitno vsiljeni volji, ki deluje razdiralno tudi na temelje novinarskega poklica, je razumljivo, da morebitne negativne posledice te odločitve nosita uprava in nadzorni svet družbe Delo.« (Prav tam)
30. Prav tam. Kot je menda zapisal v programu, ga moti, da Delo po internih raziskavah med bralci ne slovi po nepristranskem podajanju vsebin. V tem vidi »svarilo, da sloves popravimo«. Citirano po članku Vanje Pirc »Novinarski upor«, Mladina, 20. 2. 2006. Ista avtorica opozarja na nedopustno napoved Jančiča v svojem programu, po katerem bo »pri najpomembnejših osebnostih na različnih področjih, ki se v časopisu pojavljajo«, preverjal njihovo zadovoljstvo. Glej Vanja Pirc, »Od prvega aprila do pustnega torka«, Mladina, 6. 3. 2006). Če bo Delo poročalo o, recimo, premieru, bo tega vprašal za mnenje o zapisih v Delu.
31. Peter Jančič, »Servilnost ali sovražnost«, Večer, 19. 11. 2005.
32. Spletno Delo, Očitki aktiva Delovih novinarjev so zlonamerni«, 12. 4. 2006.
33. STA, »Jančič zavrača očitke o zamenjavi Milharčiča«, 13. 4. 2006.
34. Zdi se, da je prav Jančič avtor novega označevalca »uravnoteženost« v političnem jeziku nove oblasti, apliciranega na Delove razmere. Spomnimo, da so bili kandidati za predrugačenje medijske pokrajine v diskurzu Ministrstva za kulturo ali poslanca Branka Grimsa običajno skriti v navidez nevtralnem »pluralizmu« medijev, zato ni bilo presenečenje, ko je Grims zelo hitro posvojil Jančičevo uravnoteženost in jo recimo skupaj z ministrstvom prebral in našel celo v poročilu state departmenta, kjer ga seveda ni. Invencija izrazov-označevalcev, ki naj legitimirajo politične spremembe medijev (uravnoteženost, sproščanje, pluralizem itd.) in proti katerim na ravni vrednotenja ne moremo oporekati (kdo bi pa kaj imel proti uravnoteženosti, pluralizmu…) so pomembna metoda takšne legitimacije.
35. O napovedi Delovčka in priznanju Slivnika, da razmišljajo o njem, prim. npr. Katarina Matejčič, »Slivnik bo Delu naredil Delovčka«, Finance, 2. 3. 2006.
Zakaj Predan po skoraj desetletnem uspešnem urednikovanju Večera leta 2000 ni mogel še naprej ostati glavni in odgovorni urednik časopisa, ni povsem jasno. Menda je šlo za splet različnih dejavnikov, med katerimi so bili štirje glavni: nezadovoljstvo tedanje vladajoče politike s tem, da je bil Večer preveč politično desno oziroma k tedanji politični opoziciji in sedanji vladi usmerjen časopis; nezadovoljstvo glavnih lastnikov časopisa, se pravi državne banke, kako je Večer pisal o banki; strah centraliziranih poslovno finančnih lobijev spričo naraščajoče finančne moči, naklade in vpliva Večera ter posledično tudi njegove potencialne neodvisnosti; nezadovoljstvo znotraj časopisa s Predanovim avtoritarnim vodenjem, kar pa je sicer obča značilnost razmer v vseh slovenskih večjih medijih.
Predan je bil glavni in odgovorni urednik Večera od leta 1991 (najprej odgovorni, potem še glavni urednik; pred tem je bil urednik notranjepolitične redakcije) in z direktorjem Božom Zorkom sta počasi in postopno krepila kadrovsko in finančno moč časopisa, ki je v času privatizacije z odkupovanjem delnic prešel pod upravljanje državne banke NKMB. Največja zasluga Predana in Zorka je bila, da se je Večer pod njunim vodenjem razvil iz pretežno regionalnega časopisa v upoštevanja vreden in vpliven medij na državni ravni. V času Predanovega urednikovanja je novinar Miro Petek, tedaj dopisnik Večera s Koroške in zdaj poslanec SDS, objavljal tudi tekste o sumu pranja denarja v koroški podružnici NKBM in 28. februarja 2001 so Petka surovo pretepli pred njegovo hišo v Mežici.
V razpravi, ali časopis sme objavljati tekste o sumljivih poslih svojega lastnika ali ne, so predstavniki banke zastopali nasprotno stališče kot časopis. V tej razpravi je Večer sicer načeloma zmagal, vendar je za to plačal visoko ceno in je bil dejansko prva žrtev neprosvetljenih lastnikov med slovenskimi mediji. Lastniki so sicer zamenjali svojega predsednika nadzornega sveta, vendar tudi direktorja Zorka z anonimnežem iz lokalne podružnice državne banke, ki je po izteku sicer dolgega in uspešnega mandata Predana in po javnem razpisu, na katerega se je prijavil tudi Predan, za novo urednico izbral kandidatko, ki v profesionalnih krogih niti približno ni veljala za konkurenco Predanu. Predan je to upravičeno razumel kot ponižanje in zaničevanje njegovega dela in njegovih sposobnosti ter je po nekaj mesecih v zunanjepolitični redakciji v času ministrovanja Dimitrija Rupla odšel za namestnika direktorja srednjeevropske pobude v Trst (na Večeru so mu nekateri zamerili, češ da iz užaljenosti ni hotel več ostati na časopisu in se sprijazniti z zamenjavo, zdaj pa je to vnovčil kot politično čistko prejšnje oblasti). Po njegovem odhodu z uredniškega mesta je naklada Večera vsekakor začela naglo padati. Sredi leta 2004 so lastniki zamenjali dotedanjega direktorja, ki je istega leta imenoval novo glavno in odgovorno urednico, februarja 2006 pa je direktor odstopil na seji nadzornega sveta in praktično isti lastniki, ki so leta 2000 dopustili odhod Predana, so Predana tokrat izbrali za direktorja Večera.
Predan je odličen komentator in za njim je tudi profesionalno in merljivo uspešna uredniška kariera. Njegovi sodelavci ga v glavnem ocenjujejo kot zelo sposobnega, vendar tudi kot samovoljnega in samozadostnega, »napoleonskega« šefa. Ob zasedbi direktorske funkcije so se pojavile špekulacije, da bo Predan poskušal zlobirati spremembo Večerovega statuta ter v eni osebi združiti direktorsko in uredniško funkcijo, vendar je Predan to zanikal. Napovedal je zamenjavo glavne in odgovorne urednice. Njegova prva izbira je bila v Večerovem novinarskem kolektivu ocenjena za približno enako, kot je bila zamenjava Predana leta 2000, Predanova druga izbira pa je kandidat, ki prihaja s televizije in s Koroške ter zato malo ve tako o časopisu kot o Mariboru, kjer Večer izhaja.
Na tak način je Predan vendarle dejansko združil direktorsko in uredniško funkcijo Večera. Ob Predanovem prehajanju z ene na drugo funkcijo in odhodu z Večera ter zmagoslavni vrnitvi nanj je med mnogimi pomisleki vendarle ena stalnica – politika gor ali dol, Predan je nedvomno v špici slovenskega žurnalizma.
Sporna se mu zdi uporaba besede »domnevno« pri pisanju o čisto navadnih ljudeh z ulice (in ne v pisanju o javnih osebah). Še večji problem je, če dobi tak medij vpliv na določene spremembe, ki se tičejo političnih odločitev, ki krojijo vsakdanje življenje. Pri tem spomni, kako sta britanska premierka Margaret Thatcher in Rupert Murdoch delala skupaj in »zrušila« britanske rudarje. Na vprašanje, kateri slovenski dnevni časopis se mu zdi najboljši, pravi, da je treba prebrati tri časopise, da dobiš pogled na celotno zgodbo. To so po njegovem Delo, Dnevnik in Finance. Samo z informacijami iz enega človek ne more biti povsem informiran. Skupno vsem dnevnikom pa je to, da jim vsebina večkrat smrdi po vplivu politike in lobijev.
Prodal pa ne bi le informativnega programa javne RTV, še večji trn v peti je njen razvedrilno zabavni program: »Ne razumem zakaj moram s parafiskalno električno dajatvijo financirati Maria Galuniča ali Saša Hribarja, proti katerima nimam nič in ju seveda cenim, a ne vem, zakaj ju moram prisilno plačevati.«1 In še: »Nesmiselno je, da bi financiral Hribarja, če je interes družbe, da se financira dokumentarec o Cankarju.«2 O vsakokratnem interesu družbe bi odločali zamenljivi uredniki. Tržišče je pač alfa in omega, kar dokazujejo izjave, v katerih Frankl trdi, da vnaša razvedrilni program javne RTV »zmedo na trg«3 in je po morda rahlo naivno prepričan, da tuje licenčne oddaje »niso nevarne Galuniču in Hribarju. /…/ S pametno poslovno logiko, veliko domišljije in načrtovanjem se da te stvari dobro prodati na trgu.«2
Peter Frankl je, skratka, prepričan, da bi svobodno tržišče uredilo vse težave slovenskega novinarstva, morda tudi RTV-jevske, četudi njeno poslanstvo vendarle ni povsem služiti trgu, »to je verjetno poslanstvo drugih«.3 Toda s klani zaznamovano, premalo profesionalno in skorumpirano slovensko novinarstvo, če uporabimo njegove besede, se trenutno bolj kot s pritiski tržišča ukvarja s političnimi ter kadrovskimi menjavami zaradi in za politiko, saj gre poleg želje po vplivu, moči in denarju v prevzemanju medijev tudi za, kot je opozoril, spreminjanje vrednot oziroma »gre za željo narediti Slovenijo nekoliko bolj konservativno«.3 Poteka, skratka, »rekatolizacija«.3 Posredno preko medijev bržkone tudi novinarstva.
2 Studio City, TV Slovenija 2, 16. 1. 2006.
3 Intervju, TV Slovenija 1, 19. 2. 2006.
4 »Direkt: Bo Požar šel nad dvoličnost?«, Finance, 14. 9. 2005.
5 »Aurelio Juri in Gospodarski vestnik«, Finance, 7. 2. 2005
6 »Manj vložka, več zaščite?«, Finance, 14. 7. 2000.
7 »Švedski kapital v Financah«, Medijska preža 07, jesen 1999/zima 2000.
8 »Kaj bo Laško z Delom«, Finance, 3. 2. 2003.
9 »Delov Košir, Janković, Bavčar in Janševi tajni fondi«, Finance, 15. 7. 2005.
10 »V bistvu Mag prevzema Delo«, Finance, 4. 10. 2006.
11 »Delo naj kupijo menedžerji in uredniki«, Finance, 1. 12. 2000.