Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
V Medijski preži, knjižni zbirki Media Watch in v okviru drugih dejavnostih projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu že vrsto let opozarjamo na pasti ohranjanja državnega lastništva v medijih v Sloveniji, zlasti v dnevnem splošnoinformativnem tisku
V zagovor prizadevanj, da na seji 11. aprila 2005 programski svet RTVS vendarle glasuje o soglasju na predlog generalnega direktoraja RTVS za izbor Vinka Vasleta za direktorja Radia Slovenija in Jožeta Možine za direktorja Televizije Slovenija, ne glede na nasprotovanja številnih članov programskega sveta, ker predloga in pripadajočega gradiva niso prejeli pred sejo, je predsednik programskega sveta RTVS Stane Granda povedal, da je potrebno »končati ta kadrovski vrtiljak« in preiti na »vsebinske zadeve«. Kadrovski vrtiljaki v medijih niso nov pojav, tokrat, po nastopu Janševe koalicije na oblast, so pomenljive metode in intenziteta kadrovskih menjav ter dejstvo, da sovpadajo s kadrovskimi vrtiljaki v drugih industrijah, ki jih tako ali drugače nadzoruje država.

V Medijski preži, knjižni zbirki Media Watch in v okviru drugih dejavnostih projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu že vrsto let opozarjamo na pasti ohranjanja državnega lastništva v medijih v Sloveniji, zlasti v dnevnem splošnoinformativnem tisku. Rišemo grafikone, naštevamo lastniške in kadrovske povezave z namenom opozoriti, da so vzvodi obvladovanja nastavljeni tako, da je ogrožena neodvisnost in kakovost novinarstva, s tem pa tudi javni interes, interes občank in občanov, da se s pomočjo medijev informirajo in vključujejo v javno razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih.

Ker se kadrovski vrtiljak še vrti, nam ostane, da spremljamo kaj nam bo, ko se odvrti, prinesel prehod na »vsebinske zadeve« na RTVS in v drugih medijih. Pomenljivo je tudi, da so relativno varno na svojih vodilnih mestih le kadri v dveh dnevnikih, kjer je prisoten znaten delež tujega lastništva. V Dnevniku in Financah. Pregledali smo in vam povzemamo kadrovske spremembe v splošno-informativnem dnevnem tisku v Sloveniji in spisali kratke portrete nekaterih akterjev, ki so na vodilna mesta nastavljeni, z njih odstavljeni, ali pa jih ohranjajo, vendar so zaznamovali razpravo v zadnjih mesecih o tim. »medijskem prevzemu«.

nazaj

Neva Nahtigal

Pregled kadrovskih sprememb

Funkcije in nosilci

Kronologija

Podrobnosti

Predsednik uprave

 

ČZP DELO, d. d.

Tit Doberšek

- imenovan junija 1996
- 9. 5. 2001: nadzorni svet mu podeli kandidaturo za ponovno imenovanje
- 28. 5. 2001: NS sprejme izjavo Tita Doberška o odstopu od kandidature

- Prej glavni in odgovorni urednik Dela;
- pred koncem mandata je odstopil od vnovične kandidature;
- ob sporih z odgovornim urednikom Mitjo Meršolom v prvih mesecih leta 2001 glede posebnih prilog Dela, za katere je uredništvo zahtevalo avtonomijo in zavrnilo lansiranje priloge Start, je Doberšek predlagal, naj pristojnost za imenovanje odgovornih urednikov preide z nadzornega sveta na upravo, kar se v njegovem mandatu ni zgodilo.
- Za odstop je navedel več razlogov, med drugim nastale razmere in odnose na Delu, razočaranje nad vodenjem in usmeritvijo Dela, kadrovsko politiko na Delu, pa tudi zdravstvene, osebne in družinske razloge. Dodal je, da mu funkcija predsednika uprave ne predstavlja več nobenega profesionalnega izziva ("Najbrž se da razumeti, če človek, ki je po duši novinar, ne vidi več izziva, da bi se še naprej ukvarjal z menedžerskimi zadevami.") in da želi s svojo potezo spodbuditi nujne spremembe na vseh ravneh časopisne hiše, saj naj bi po njegovem dosegla kritično točko, ko zaradi občutka samozadovoljstva in monopolnega položaja ne zmore storiti koraka naprej v novo kakovost.

Jure Apih

- 28. 5. 2001: imenovan
- 14. 7. 2004: razrešen

- Prej direktor trženja in Doberškov namestnik;
- do imenovanja novega člana uprave za trženje Zorana Trojarja (1. 10. 2002) Apih pokriva tudi to področje;
- 8. maja 2003 je skupščina Dela obravnavala in potrdila predlog sprememb statuta, za katere se je Apih dolgo zavzemal: prenos pristojnosti za imenovanje odgovornega urednika z NS na upravo družbe. Predsednica Aktiva novinarjev Ženja Leiler je v času spreminjanja statuta menila: "Uprava noče razumeti, da nismo običajna gospodarska družba, temveč medijska hiša."
- Ob razrešitvi je NS zapisal: "Razrešitev predsednika uprave je sporazumna, razlogi pa so v različnih pogledih na nadaljnje vodenje osrednje slovenske časopisne družbe. /.../ Verjamemo, da družba Delo ob vse večji dinamiki na trgu medijev potrebuje novo vodstvo, ki bo zagotovilo njeno dolgoročno konkurenčnost."

Tomaž Perovič

- 14. 7. 2004: imenovan
- 1. 9. 2004: prevzel položaj
- 20. 1. 2006: odstopil

- Prej direktor informativnega in športnega programa Pro Plus;
  sporazumno razrešen iz nekrivdnih razlogov; po pogodbi mu je pripadla odpravnina v višini 12 bruto plač.
- aprila 2006 Perovič za Finance potrdi, da je podpis pogodbe z ameriško družbo CME, lastnico POP TV in Kanala A, samo še vprašanje časa; Perovič naj bi postal svetovalec CME za zdajšnje in nove projekte zunaj Slovenije.

Danilo Slivnik

- 20. 1. 2006: imenovan
- 21. 1. 2006: prevzel položaj

- Prej član uprave za tehnične zadeve (imenovan 13. 10. 2005 z mandatom od 17. 10. 2005 do 31. 9. 2009);
- NS je ob imenovanju Slivnika za predsednika odločil, da uprava Dela ne bo več tri-, ampak dvočlanska. Člana uprave za finance in marketing je Delo iskalo z javnim razpisom, ki prvič ni uspel, zato je NS do 14. 4. 2006 podaljšal mandat članoma uprave v odstopu.
- Slivnik je večkrat ponovil, da trditve o političnih razlogih za njegovo imenovanje v upravo Dela niso upravičene.
- Danilo Slivnik: "Novi medijski projekti so seveda nove medijske vsebine, zanesljivo pa se ne bom vtikal v delo Delovega odgovornega urednika." - "Delo do oblasti ne sme biti napihnjeno sovražno; če mediji spodkopavajo oblast, so revolucionarni mediji. Mediji morajo nadzirati oblast, politiko, opozicijo, lahko se vključujejo v razprave o civilni družbi, o nacionalnih temah. To je naloga nacionalnega časopisa." 

Odgovorni urednik

 

DELO

Tit Doberšek

 

- Prej dopisnik Dela iz Moskve in Nairobija;
- Doberšek je bil še glavni in odgovorni urednik, vsi za njim so odgovorni uredniki.

Mitja Meršol

- Imenovan 1996
- 9. 5. 2001: NS mu podeli ponovno kandidaturo
- 30. 5. 2001: ponovno imenovan za obdobje petih let
- 5. 6. 2003: uprava predlaga razrešitev
- sept. 2003: Aktiv novinarjev Dela s tesno večino (50,8 odstotka novinarjev) podpre Meršola

- Prej mdr. dopisnik Dela iz New Yorka in Londona;
- predsednik uprave Jure Apih o razlogih za razrešitev: nezmožnost sodelovanja uprave in odgovornega urednika – ključna ovira za produktivnejše odnose v kolektivu; Meršol naj ne bi bil človek, ki bi bil sposoben "preseči in produktivno povezati" protislovja, nasprotje interesov med upravo in uredništvom. Apih je z razrešitvijo pogojeval svoje nadaljnje vodenje Dela;
- po besedah predsednika Borisa Zakrajška se je NS poskušal izogniti odločitvi, ki bi bila v nasprotju z mnenjem uredništva: "Hkrati pa v nadzornem svetu vemo, da so odnosi med upravo in dosedanjim odgovornim urednikom slabi. Zato nismo razpravljali o razlogih za Meršolovo razrešitev, temveč o situaciji. In sprejeli odločitev, da damo pogojno soglasje k razrešitvi, kar pomeni, da bo Meršol razrešen takrat, ko bo dal nadzorni svet soglasje k imenovanju novega odgovornega urednika."
- Meršol je menil, da so obstajali drugi motivi za njegovo zamenjavo. Opozoril je na pretekla prizadevanja predsednika uprave, da bi statut družbe spremenil tako, da bi predsednik uprave lahko sam nastavljal in odstavljal odgovornega urednika. "Med obema funkcijama vlada pravilo ločenega delovanja," je pisal Meršol, "to pa je nujno zaradi specifičnosti delovanja medijskih hiš ter predvsem zaradi bralcev, ki morajo biti prepričani, da je časopis verodostojni prinašalec informacij in mnenj, ki niso krnjena s korporacijskimi, menedžerskimi in oglasnimi motivi";
- po razrešitvi Meršol postane svetovalec uprave za mednarodne zadeve.

 

 

 

 

 

Darijan Košir

- 28. 8. 2003: uprava predlaga imenovanje
- 23. 9. 2003: Aktiv novinarjev podpre predlog (72 za, 56 proti)
- 3. 10. 2003: NS potrdi imenovanje
- 6. 10. 2003: prevzame funkcijo
- 18. 7. 2005: uprava začne postopek za razrešitev Koširja in za imenovanje Janija Virka; Aktiv novinarjev septembra podpre Koširja
- 16. 9. 2005: NS potrdi razrešitev
- 30. 9. 2005: NS sprejme sklep o imenovanju Janija Virka
- 7. 10. 2005: Jani Virk odstopi od funkcije, ker ni dobil podpore novinarjev Dela (za 46, proti 44)
- 13. 10. 2005: NS razveljavi sklep o imenovanju Virka; do imenovanja novega odgovornega urednika Darijan Košir dela s polnimi pooblastili

- Prej urednik centralne redakcije Dela;
- izbran na internem razpisu (protikandidata nekdanji predsednik uprave in nekdanji odgovorni urednik Dela Tit Doberšek, urednik priloge Na kolesih Janez Kovačič);
- ko ga predlaga NS, uprava meni, da Koširjev program ponuja jasno vizijo novega "reafirmiranega, konsolidiranega in ambicioznejšega osrednjega slovenskega časnika ter da dovolj dosledno, premišljeno in prepričljivo utemeljuje organizacijske, delovne in profesionalne prijeme, predvsem pa da lahko s svojo vizijo spodbudi neizkoriščene kreativne energije uredništva tako na polju profesionalnega novinarstva kot na polju uresničevanja dosežene razširjene avtonomije uredništva";
- predsednik uprave Tomaž Perovič je po seji NS septembra 2005 povedal, da je razlog za predlagano razrešitev strokovne narave in da je po njegovem prepričanju tako najbolje za družbo. "Moja želja je, da bi bila podjetje Delo in časnik Delo neprimerno uspešnejša kot zdaj." Po Perovičevih besedah to vključuje boljše vodenje znotraj podjetja, boljše vodenje kolektiva s strani odgovornega urednika in sposobnost hitrejšega odzivanja na nekatere strateške odločitve. Na Borznem fokusu je ponovil, da se je za razrešitev odločil, da bi podjetje lahko bolje poslovalo, saj da od dosedanjega odgovornega urednika ni dobil odgovorov, kako časopis razvojno voditi naprej;
- nadzorni svet zapiše, da je bila razrešitev na predlog uprave, tri leta pred iztekom mandata "posledica različnih pogledov na uredniško politiko časopisa";
- Darijan Košir: "Vztrajam, da za mojo razrešitev ni bilo nobenih vsebinskih, prihodkovnih ali stroškovnih razlogov – skratka nobenih notranjih, lahko so bili le zunanji. Seveda imata uprava in nadzorni svet pravico, da razrešita odgovornega urednika. Ker pa sta po mojem mnenju to naredila brez prepričljive utemeljitve in razlogov, sta prevzela vso odgovornost za nadaljnjo usodo časopisa Delo kot neodvisnega, profesionalnega in politično nevtralnega časopisa";
- novi odgovorni urednik ga aprila 2006 imenuje za urednika gospodarske redakcije in za svojega pomočnika.

Peter Jančič

- 6. 2. 2006: Danilo Slivnik predlaga imenovanje
- 17. 2. 2006: Aktiv novinarjev zavrne predlog imenovanja
- 28. 2. 2006: NS da soglasje k imenovanju
- 2. 3. 2006: Peter Jančič prevzame funkcijo

- Prej novinar in urednik notranjepolitične redakcije Večera;
- oktobra lani je Danilo Slivnik zatrdil: "Če bi odgovorni urednik prišel od zunaj, bi bil to poraz za Delovo novinarstvo";
- Peter Jančič: "Odločil sem se, da sprejmem kandidaturo, saj verjamem, da lahko pošteno in profesionalno vodim časopis, v katerem bodo bralci vsak dan našli vse, kar se najpomembnejšega dogaja v državi in svetu." "Nikoli v življenju nisem žrtvoval načel poštenosti, da bi sklepal kakšen političen posel s komer koli, in tisti, ki na to računajo, me slabo poznajo";
- njegovo imenovanje je podprlo le 17 izmed 170 zaposlenih novinarjev Dela, 115 pa mu je nasprotovalo.
- Po imenovanju na seji NS izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela zapiše: "Izvršni odbor aktiva, zagotovo tudi večina članov Aktiva novinarjev Dela, sta takšen sklep nadzornega sveta družbe Delo žal pričakovala, ker je tako nakazovala že politična logika kadrovskih menjav v zadnjih mesecih. Nova uprava in novi nadzorni svet tako nadaljujeta serijo nespoštovanj mnenja novinarskega kolektiva, v tem primeru sta nastopila celo proti plebiscitarni volji uredništva. Izvršilni odbor je bil pri razreševanju uredniške krize pripravljen tvorno sodelovati že prej, a ob tako očitno vsiljeni volji, ki deluje razdiralno tudi na temelje novinarskega poklica, je razumljivo, da vse morebitne negativne posledice te odločitve nosita uprava in nadzorni svet družbe Delo, d. d."

Odgovorni urednik

 

SLOVENSKE NOVICE

Marjan Bauer

- urednik že od začetka izhajanja SN leta 1992
- 28. 2. 2006: NS potrdil še en, petletni mandat

- ČZP Delo Slovenske novice predstavlja kot časnik "za bralce, ki imajo radi hitro, sočno, kratko in udarno napisano informacijo";
- najbolj odmevna uredniška odločitev zadnjih let je bila objava intimnosti Aurelia Jurija. Novinarsko častno razsodišče je o tem presojalo na pobudo Aktiva novinarjev Dela in 23. 6. 2005 ugotovilo, da so odgovorni urednik in oba avtorja (Bojan Požar in Mitja Lomovšek) prekršili 10. (uporaba nedovoljenih metod) in 20. člen novinarskega kodeksa: "Razkrivanje zasebnosti poslanca je povzročilo njemu in njegovi družini neprimerno večjo škodo od koristi, ki jo je imela javnost z objavo informacij," piše v razsodbi.

Direktor

 

ČZP VEČER, d. d.

Božo Zorko

- imenovan junija 1990
- potek mandata junija 2000

- Med študijem ekonomije je delal na Radiu Študent, leta 1980 se je zaposlil kot novinar na RTV Slovenija; med letoma 1984 in 1986 je bil novinar Večera, zatem do imenovanja na mesto direktorja Večera sekretar Skupnosti slovenskih zdravilišč.
- Leta 2000 je ponovno (neuspešno) kandidiral za direktorja; pravi, da zato, ker je "ocenil, da bi se dalo še veliko narediti, pa zaradi nerazumnih odločitev takratnega Nadzornega sveta nismo mogli".

Boris Cekov

- imenovan l. 2000
- 30. 6. 2004: iztek mandata

- Prej vodja podružnice NKBM na Ptuju;
- ostal na direktorskem položaju celoten mandat;
- zadnje leto je zaznamoval odstop odgovorne urednice, po katerem Cekov ni iskal novega urednika, ampak je (z odgovorno urednico v odstopu) čakal na konec svojega mandata.

Marko Tišma

 

- 7. 6. 2004: imenovan do l. 2008
- 31. 1. 2006: nekrivdno razrešen

- Prej likvidacijski upravitelj Tiskarne Janeza Moškriča v Ljubljani;
- razrešen na lastno prošnjo zaradi osebnih razlogov;
- po besedah predsednika nadzornega odbora Večera Črtomirja Mesariča so odstop "sprejeli soglasno predvsem v interesu družbe in zaposlenih, saj so se tako želeli izogniti agoniji, ki bi lahko nastopila ob morebitnih pravnih postopkih, če bi večinski lastniki želeli imenovati novega direktorja";
- Tišma se je po lastnih besedah odločil odstopiti, "ker ni želel, da bi se v Večeru ponovili večmesečni zapleti zaradi menjave vodstva in odgovornega urednika, kakršnim smo priča na Delu".

Milan Predan

- 17. 2. 2006: imenovan
- 1. 3. 2006: prevzame funkcijo

- Od leta 1991–2000 glavni in odgovorni urednik Večera;
- Predan je ob prevzemu položaja napovedal zamenjavo odgovorne urednice v mesecu dni, pripravo dopolnjenega finančnega načrta za leto 2006, ker so nadzorniki menili, da bi moral biti bolj ambiciozen, pa tudi odločno vsebinsko in grafično prenovo časnika ter povečano število prodajno-naročniških akcij;
- "Samo dobra vsebina danes več ne prodaja časopisa," je povedal Predan, ki si uspešnega medijskega projekta "ne predstavlja brez sodelovanja med odgovornim urednikom in direktorjem ter širše med novinarskim in poslovnim delom".

Odgovorni urednik

 

VEČER

Milan Predan

- 1991: prvič imenovan
- 2000: iztek drugega mandata

- Direktor Boris Cekov je Predanu po koncu drugega mandata podaljšal mandat za tri mesece, nato ga ni izbral med prijavljenimi kandidati. Predan je zatem sprejel ponudbo za mesto namestnika generalnega direktorja srednjeevropske pobude v Trstu, nato se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve.

Majda Struc

- imenovana l. 2000
- sept. 2003: podala odstopno izjavo

- Prej dopisnica Dela iz Maribora;
- imenovana brez podpore novinarskega kolektiva;
- po odstopu Struceve - kot so pisale Finance, uradno iz zdravstvenih razlogov, neuradno zaradi nezaupnice uredništva -, je na Večeru nastopila kriza vodenja. Časnik je bil devet mesecev brez odgovornega urednika oziroma ga je vodila urednica v odstopu. Pojavljala so se mnenja, da brez soglasja vrha NKBM, ki je v državni lasti, ne bo opravljena nobena kadrovska sprememba oziroma imenovanje v vrhu Večera.

Darja Verbič

- avg. 2004: imenovanje za štiri leta
- 1. 3. 2006: novi direktor napove predčasno razrešitev

- Prej izvršna urednica šolstva in turistične priloge Trip časnika Delo;
- aktiv novinarjev Večera je podprl njeno imenovanje (42 glasov za, 28 proti);
- protikandidati: komentator v notranjepolitičnem uredništvu Večera Peter Jančič, notranjepolitični komentator Dela Dejan Pušenjak, Srečko Klapš, samostojni novinar,  Marko Lesar, ki se je takrat pripravljal na doktorat iz fizike na dunajski tehniški fakulteti.
- po imenovanju Milana Predana na mesto direktorja je zaprosila za sporazumno prekinitev delovnega razmerja s 30. aprilom 2006.

Tomaž Ranc

- 21. aprila 2006: novinarji z 48 glasovi od 61 podprejo imenovanje
- mandat od 1. maja 2006

- Prej novinar, urednik in voditelj TV dnevnika na RTV Slovenija;
- napovedal je, da bo pri vsebinski prenovi časnika upošteval predvsem tri usmeritve: odprtost v svet, prodornost v mestu in na vasi ter pluralnost. Do poletja naj bi sestavil nov uredniški odbor, do jeseni pa naj bi bila končana grafična in vsebinska prenova Večera.

 

 

Predsednik uprave

 

ČD DNEVNIK, d. d.

Branko Bergant

- okt. 1996: imenovan
- okt. 2001: iztek mandata

- Branko Bergant ima funkcijo direktorja. Po koncu njegovega mandata po sklepu NS uprava Dnevnika postane dvočlanska;
- Bergant postane član uprave.

Branko Pavlin

- 30. 10. 2001: imenovan
- 15. 12. 2005: predčasen sklep NS o novem petletnem mandatu

- Njegov protikandidat leta 2001 je Branko Čakarmiš, programski direktor Pro Plus;
 njegov cilj ob prvem imenovanju je "oblikovanje dolgoročne, nevtralne in napredne poslovne politike, ki bo zagotavljala, da bo časopisna družba z vsemi proizvodi vred ostala v slovenski lasti";
- Branko Pavlin po vnovičnem imenovanju, 10 mesecev pred koncem mandata: "To ni zaščita pred mojim morebitnim odpoklicem, ki bi bil z zamenjavo lastništva seveda mogoč";
- Klaus Schweighofer (Styria): "Pavlin je v tem času najboljši medijski menedžer v Sloveniji in na Balkanu." - "Ker je KD Group pred časom povabila predsednika uprave Dnevnika Branka Pavlina k vodenju časopisne družbe Delo, mu je nadzorni svet Dnevnika v četrtek predčasno podaljšal mandat na čelu družbe do leta 2011";
- pobudo za Pavlinovo ponovno predčasno imenovanje je dal predsednik NS Bojan Petan (ki preko družbe DZS obvladuje 51 odstotkov Dnevnika), Schweighofer pa je zanikal, da bi predčasno imenovanje Pavlina lahko bilo uvod v lastniške spremembe v Dnevniku.

Odgovorni urednik

 

DNEVNIK

Zlatko Šetinc

 

- Od 1. 1. 2002 je Šetinc direktor edicij Dnevnika  oz. odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika in Hopla.

Miran Lesjak

- 2001: imenovan

- Pred imenovanjem namestnik odgovornega urednika, v 90. letih urednik Mladine, komentator Dela in urednik na Republiki;
- imenovan s podporo novinarskega kolektiva;
- na začetku leta 2004 so v javnost prišle informacije o Lesjakovem sporu z upravo, zaradi katerih naj bi ga ta nameravala razrešiti. Nedolgo zatem je skupščina Dnevnika sprejela spremembe statuta, s katerimi je odpravila obvezno soglasje novinarskega kolektiva k razrešitvi odgovornega urednika in to spremenila v neobvezujoče mnenje.

Odgovorni urednik

 

DIREKT

Bojan Požar

- 15. 3. 2005 – uprava seznani NS z načrti, da bo Dnevnik začel izdajati nov tabloid in da bo urednik Požar
- 15. 9. 2005 – izide prva številka Direkta

- Prej novinar Slovenskih novic in urednik priloge Bulvar;
- direktor razvoja in raziskav ČD Dnevnik Aleksandar Bratina je Direkt lani spomladi napovedal kot "tabloidni časopis z lastno identiteto, filozofijo in uredništvom". Bralcem so obljubili domače in tuje novice ter pokrivanje zabave, medijev, športa, kulture, gospodarstva, politike in kriminala. Direkt naj bi zaznamovali sodobno oblikovanje, privlačne fotografije, udarni članki ter hitre in pregledne informacije;
- na vprašanje, ali že ve, kdo vse bo ustvarjal v njegovem uredništvu, je Požar spomladi povedal, da ve, kateri novinarji so sposobni sodelovati v takem projektu: "Seveda pa bomo poleg izkušenih k sodelovanju pritegnili tudi malo manj izkušene, a ambiciozne novinarje. Vsi pa se bomo po malem učili";
- Najodmevnejša uredniška poteza v zadnjem času je bila marčna objava obdukcijskih zapisnikov treh deklet, ki so umrla pred klubom Lipa, s podnaslovom na prvi strani, ki je govoril o sledeh narkomanskih igel. "Mi smo zgolj opravili svoj novinarski posel," je povedal Požar.

Direktor

 

Časnik FINANCE, d. o. o.

Jurij Giacomelli

- 1999: imenovan za direktorja Časnika Finance
- 1.4.2006: v veljavo stopi sporazumna razrešitev

- Prej (od leta 1997) svetovalec za finančne zadeve GV Skupine, nato finančni direktor družbe;
- Jurij Giacomelli: "Finance so v slovenskih razmerah novost, ki uvaja nove bralne navade, zadovoljuje potrebe, ki so bile doslej vsaj latentne in so drugim medijem kvečjemu komplementarne. Ustvarjajo torej svoj nov trg, na takšen način pa seveda do neke mere spreminjajo pravila igre v medijskem prostoru";
- Združenje managerjev Slovenije mu podeli nagrado "Mladi manager leta 2004" (mdr. zato, ker je podjetje Časnik Finance v letih 2001–2003 zabeležilo 75-odstotno rast prihodkov, dodana vrednost pa se je povečala za 170 odstotkov).
- Po razrešitvi postane svetovalec za mednarodni razvoj v švedskem podjetju Bonnier Business Press, ki je večinski lastnik Časnika Finance.

Peter Frankl

- 1.4.2006: združita se funkciji direktorja in odgovornega urednika

- Frankl je pri Financah od začetka, leta 1992, ko je časopis izhajal dvakrat na teden v okviru založniške skupine GV.
- Peter Frankl: "Združitev direktorske in uredniške funkcije je morda nenavadna v Sloveniji, v tujini ni."
- Kot prednostne naloge je Frankl izpostavil nadaljnjo rast naklade, dosega branosti časopisa in prihodkov.

Odgovorni urednik

 

FINANCE

Peter Frankl

- odgovorni urednik od konca leta 1994

- Do združitve funkcij odgovornega urednika in direktorja je Frankl tudi glavni urednik vseh edicij Časnika Finance.

Direktorica

 

PRIMORSKE NOVICE, d. o. o.

Barbara Verdnik

- nov. 1990: imenovana za v. d.  direktorice
- 1991: postane direktorica

- Novembra 2004 so Primorske novice (po dokapitalizaciji) prešle z izhajanja trikrat na teden na dnevno izhajanje in tako postale četrti splošnoinformativni dnevnik v Sloveniji.
- Leta 2005 so na skupščini spremenili družbeno pogodbo, tako da so vanjo vnesli tudi petčlanski nadzorni svet. Zaradi še ne rešene tožbe Dnevnika zoper Primorske novice (zaradi prehoda na dnevno izdajanje) delo nadzornega sveta še ni formalno steklo; po besedah Barbare Verdnik naj bi se to zgodilo še letos.
- V prvih mesecih leta 2006, pred februarsko skupščino, so se začela v medijih pojavljati ugibanja o morebitni razrešitvi, ki naj bi jo hoteli nekateri lastniki. Skupščina takšnega predloga ni obravnavala, na Mestni občini Koper pa so zanikali, da bi poskušal zamenjavo sprožiti koprski župan: "Res je sicer, da ima župan Boris Popovič oziroma MOK velikokrat kar precej pripomniti na objektivnost poročanja v Primorskih novicah, vendar si v MOK ni nihče prizadeval in si niti ne prizadeva zamenjati poslovodstva oz. direktorice Barbare Verdnik, kajti ne nazadnje je tudi občinski delež v lastništvu PN izredno majhen."

Odgovorni urednik

 

PRIMORSKE NOVICE

Slobodan Valentinčič

- 1991: imenovan
- 1995: konec mandata

- Zdaj urednik centralne redakcije Primorskih novic.

Branko Podobnik

- 1995: imenovan
- 1999: konec mandata

- Podobnik je končal urednikovanje mesec ali dva pred iztekom mandata. Po besedah Barbare Verdnik je šlo za prekinitev iz osebnih razlogov, in to "ne takšnih, kot so danes".

Robert Mecilošek

- 1999: imenovan
- okt. 2002: pred koncem mandata odšel na Dnevnik

- Pred prihodom na Primorske novice je že delal za Dnevnik, kot pomočnik odgovornega urednika in obenem urednik notranjepolitičnega uredništva. Tik pred prenehanjem izhajanja je bil odgovorni urednik Republike. 

Bojan Gluhak

- imenovan nov. 2002
- mandat do nov. 2006

- Prej urednik športa na Primorskih novicah;
- zaplet z imenovanjem, ker direktorica predloga ni naslovila na Aktiv društva novinarjev Slovenije oz. uredništvo Primorskih novic (v kar se je organiziral novinarski kolektiv);
- po sklenitvi kompromisa med direktorico in uredništvom novinarski kolektiv podpre imenovanje;
- spomladi 2006 se v medijih pojavljajo ugibanja o njegovi skorajšnji zamenjavi, skupaj z ugibanji o zamenjavi direktorice.

 

 

 

 

 

 

 

 

nazaj

Neva Nahtigal

Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Izbrisani uvodnik, prepovedani intervju, cenzurirani članki, discipliniranje novinarjev in urednice – Dokumentiramo dogajanja ob izidu zadnje številke Sobotne priloge Dela pod uredništvom Ervina Hladnika Milharčiča in Tadeje Zupan Arsov
V tednu pred mednarodnim dnevom svobode tiska v Sobotni prilogi Dela zaradi pritiskov predsednika uprave in odgovornega urednika ni izšel že opravljen intervju z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. To je bila zadnja izdaja priloge pod vodstvom urednika Ervina Hladnika Milharčiča in izvršne urednice Tadeje Zupan Arsov, med njeno pripravo (v petek, 28. aprila) pa smo bili priča še več posegom in poskusom posegov v vsebino.

Prolog: Kdo se boji Zorana Jankovića?
Nekdanji predsednik uprave Mercatorja je bil povabljen k intervjuju prav za Sobotno prilogo (SP), vendar so se odgovorni urednik Dela, urednik gospodarske redakcije ter predsednik uprave tik po pogovoru odločili, da naj bi bila šele po prvomajskih praznikih objavljena le krajša različica, in to na gospodarskih straneh časnika Delo. Taka rešitev naj bi bila kompromis; predsednik uprave Danilo Slivnik je namreč zahteval, da Delo intervjuja sploh ne objavi.

Zapisa štiriurnega pogovora (ki sta ga Primož Cirman in Vanja Tekavec opravila v torek popoldne) pred vsemi temi odločitvami (sprejetimi v sredo) ni videl nihče. Ni bilo, skratka, pomembno, kaj je Janković sploh povedal, ampak je za prepoved objave v SP zadoščalo že samo ime intervjuvanca.

Zakaj umik intervjuja z Jankovićem? Zato, ker so dogajanja na Delu del širše zgodbe o Mercatorju in povečevanju lastniškega deleža Pivovarne Laško, največje lastnice Dela, v njem. Prve uredniške spremembe na Delu so se na primer zgodile v času zelo kritičnega pisanja o državni kupčiji z Mercatorjevimi delnicami. V ta prizadevanja lahko šejemo tudi cenzorska posega - umik članka o tožbi malega delničarja Mercatorja zoper Stojana Zdolška, odvetnika Pivovarne Laško, iz jutranje izdaje Dela (objavljen je bil se v večerni izdaji 12. aprila) in intervjuja Zorana Jankovića iz Sobotne priloge (njene izdaje 29. aprila), v času, ko Laščani povečjejo svoj delež v Mercatorju brez prevzemne ponudbe. Pomenljivo pa je, da je isti dan, ko bi moral biti v Sobotni prilogi objavljen intervju z Jankovićem, večino mnenjske strani Dela zasedel Žiga Debeljak, ki je Jankovića nadomestil na vodilnem položaju v Mercatorju in ki v članku zagovarja t. i. zaprto dokapitalizacijo Mercatorja. Vse to navaja na sklep, da so Laščani odločeni preko nastavljenih šefov posegati v vsebino Dela, dokler ne zaključijo operacije Mercator. O prepričevalnih metodah Delovih šefov je med drugim znano to, da so usmerjene neposredno na posamezne novinarje in vključujejo grožnje z odvzemom stimulacije in znižanjem plače. To in še kaj več je grozilo Primožu Cirmanu, lanskoletnemu dobitniku nagrade Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev, če ne bi upošteval navodil svojega resornega urednika. Ta je Darijan Košir, ki od predčasne razrešitve s položaja odgovornega urednika vodi gospodarsko redakcijo in je tudi namestnik novega odgovornega urednika Petra Jančiča. Koširjeva navodila Cirmanu (na zahtevo nadrejenih) so bila, naj ne izpolni naročila iz drugega uredništva, in to kljub že sklenjenim dogovorom in že opravljenemu pogovoru. Ob poskusu preverjanja teh informacij me je Cirman napotil na vodstvo Dela, ki pa (tudi zaradi praznikov) ni bilo dostopno do oddaje tega besedila. Dejstvo je, da Cirman do petka, 28. aprila – ko je šla v tisk SP –, intervjuja ni oddal. Po nam dostopnih informacijah mu je odgovorni urednik pred tem izrecno prepovedal, da bi zapis poslal komur koli drugemu kot njemu. Sobotna priloga je bila tisti teden izjemoma podaljšana z 32 na 40 strani. Odločitev o povečanem obsegu lahko sprejme oziroma potrdi le odgovorni urednik - ki je to tudi storil, in to z vednostjo, da naj bi dodatne strani med drugim napolnil omenjeni intervju. S tem je bil seznanjen tudi Darijan Košir, o povečanem obsegu priloge in intervjuju z Jankovićem je bila obveščena tudi Delova oglaševalska služba. Kljub temu naj bi bil glavni razlog, da intervju ni smel biti objavljen v SP, da ni bil »medresorsko usklajen«. V času, ki bo minil med tem zapisom in tiskanjem Medijske preže, bi se sicer utegnilo zgoditi, da intervju kljub vsemu objavijo v SP. Janković naj ne bi privolil v objavo kje drugje kot v ediciji, za katero je sploh dal intervju. Pragmatičen vzgib za umestitev intervjuja v SP bi lahko bil, da bi s tem poskusili zajeziti očitke o preprečevanju objave (ki so se že pojavili v nekaterih medijih in škodijo ugledu Dela ter odpirajo nova vprašanja o zakulisju poslov z Mercatorjem). Poleg tega se bo nova urednica SP ob nastopu funkcije soočila z velikim pomanjkanjem vsebin in bo treba prilogo večinoma sestaviti iz že obstoječih člankov, ki jih ni na pretek.

Nekaj dni pred predčasnim iztekom mandata urednika Ervina Hladnika Milharčiča, ki je bil tedaj na potovanju v Sudanu, je poleg prvih informacij o zapletih z omenjenim intervjujem do nas z Dela prišla tudi informacija, da je odgovorni urednik od izvršne urednice SP zahteval, naj bo namesto načrtovanega uvodnika na prvi strani objavljeno besedilo Ivana Puca. Ta je pred nedavnim iz uredništva Maga prešel na Delo. Na uredniškem kolegiju je Tadeja Zupan Arsov od Petra Jančiča slišala, da bo – če ne izpolni te in drugih vsebinskih zahtev – odpuščena.

Prvo dejanje: »Boste že videli!«
V petek, 28. aprila, smo skozi odprta vrata sosednje pisarne v redakciji SP zagledali predsednika uprave Danila Slivnika. Videli smo, kako razburjeno žuga proti izvršni urednici, medtem ko ji odločno govori, da niti ena stran ne sme v tisk, ne da bi jo odobril odgovorni urednik Dela. Izvršna urednica je predsednika uprave pozvala, naj ne uporablja grozilnih gest in naj si ne jemlje pravice posegati v vsebino, ker je po statutu Dela nima. Okrog pol dvanajste je Tadeja Zupan Arsov odšla v centralno redakcijo, kjer poteka tehnično urejanje SP. Kmalu se ji je pridružilo še nekaj sodelavcev, zaradi dogodkov v minulih dneh je bil prisoten tudi pravni zastopnik Sindikata novinarjev Slovenije Bogdan Mahne.

Ko se je končal uredniški kolegij, okrog poldneva, je v centralno redakcijo prvič prišel Peter Jančič in želel videti SP. Izvršna urednica ga je prosila, naj počaka, da bosta s tehničnim urednikom dokončala delo. Približno pol ure zatem se je Jančič vrnil, tokrat z novo urednico priloge Ireno Štaudohar, ki jo je predstavil sodelavcem. Kmalu sta oba odšla, nekaj čez 13. uro pa je Jančič spet prišel v desk in pripomnil, da priprava SP zamuja. Med drugim je od tehničnega urednika izvedel, da ob petkih ni treba oddati postavljenih strani že ob 12. uri kot običajno in da so prilogo že (brez posebnih zapletov) pošiljali v tiskarno tudi po 14. uri, kar je pomembno predvsem zaradi njegovih kasnejših očitkov o triurni zamudi.

Jančič se je vrnil okrog 14. ure, tokrat v spremstvu Danila Slivnika, ki je najprej stopil do pravnega zastopnika novinarskega sindikata: »Kaj pa vi tu delate? Oprostite, sindikat novinarjev nima pri uredniškem delu nobenih pristojnosti. Če boste za vsako figo sem prihajali, bomo v pogodbo drugače zapisali. Ker pogodba (Delova kolektivna, op. a.) še ni podpisana …«

Odgovorni urednik je dobil »printe« SP in sedel za nekaj metrov oddaljeno mizo v centralni redakciji. Slivnik se mu je nemudoma pridružil in začel čez njegovo ramo prebirati tekste. Sledili smo jima Tadeja Zupan Arsov in nekaj sodelavcev SP, ki smo slišali, da želi odgovorni urednik odstraniti nekaj besedil, tudi če bo zato treba zmanjšati število strani. »Nenavadno, ali ne bi morda to vodilo v poslovno škodo?« je vprašala Tadeja Zupan Arsov in dobila odgovor Danila Slivnika: »To bo pa uprava presodila, ali bo poslovna škoda. On (Peter Jančič, op. a.) bo pa presojal, on je urednik.« Oporekali smo, ker je Slivnik stal ob Jančiču, ko je bral tekste, in opozorili, da je po veljavnem statutu odgovorni urednik avtonomen. »Ja, saj je,« je odvrnil Slivnik, »on ima avtonomno presojo.« Izvršni urednici SP je Slivnik očital, da je prekoračila pristojnosti. »S čim?« ga je vprašala urednica. »To bomo pa naslednji teden obravnavali. Boste že videli!« Pri tem je ostalo, kljub več pozivom, naj očitke utemelji.

Drugo dejanje: »Jaz lahko prepovem, kar hočem.«
Jančič je sedel za računalnik in hotel spremeniti uvodnik Saše Vidmajer. Zupan Arsova je ugovarjala, ker je bil tekst že popravljen, in to po pogovoru, ki sta ga imela Jančič in Vidmajerjeva po telefonu. Prej da je v zaključku pisalo, da se sproščenost meri po številu ministrovih pojavljanj »na teh straneh«, zdaj namesto tega piše »na časopisnih straneh«. Zupan Arsova je vztrajala, da se teksta brez privoljenja avtorice ne sme spreminjati. Odgovorni urednik je klical Vidmajerjevo po mobilnem telefonu, izvršna urednica pa istočasno v zunanjo redakcijo, kjer je izvedela, da je novinarka na dopustu. Ta tekst je nazadnje ostal nespremenjen.

Naslednja zahteva je bila, da se spremeni zapis Dejana Pušenjaka. Jančič se ni strinjal z zadnjim stavkom uvoda, v katerem se je Pušenjak poslovil od pisanja za SP. Še bolj ga je vznemiril zapis Cukjatijeve izjave, da ga »nihče z Dela leto in pol ni nič vprašal«. Jančič je zahteval, da gre »tudi ta del ven«. Izvršna urednica je večkrat ponovila, da so zapisane Cukjatijeve besede, ki so tudi posnete. Jančič je poklical Pušenjaka in večkrat ponovil, da bo prekinil nastajanje SP in prestavil tisk na prihodnji teden, če tega dela uvoda novinar ne umakne. Pušenjak je skupaj z Zupan Arsovo presodil, da je treba zagotoviti izid SP in se odločil, da skrajša uvod. V tiskani izdaji tako omenjene izjave ni. Odgovorni urednik je nadaljeval pregled vsebine: »Rešiti moramo problem druge strani, ki ne bo objavljena. Poslovilnega članka ne bo.« Na vprašanje, kako lahko to prepove, je odvrnil: »Enostavno: jaz sem rekel, da to ne bo objavljeno. Jaz lahko prepovem objavo katerega koli članka, če to hočem.«

Odgovornemu uredniku sem zato prebrala preambulo kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer del, ki pravi: »Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj.« Spomnila sem ga, da je ta dokument nekoč služil njegovemu odločanju v Novinarskem častnem razsodišču in ga torej dobro pozna, zato prisotne njegova dejanja še toliko bolj čudijo, ker si nenazadnje prizadevamo prav za uresničevanje te temeljne zapovedi novinarskega dela.

Jančič je takrat vzrojil, češ da nimam kaj iskati v desku – ne kot sodelavka Sobotne priloge ne kot članica uredništva Medijske preže in ne kot svobodna novinarka, ki spremlja medije – in me pozval, naj odidem, ker da oviram nastajanje časopisa. Ker nisem odšla, je zagrozil: »A moram poklicati varnostno službo? Kdo bo gost tukaj in kdo bo tukaj mi govoril, bom jaz odločal.« Varnostne službe odgovorni urednik kljub vsemu ni poklical. Ob 14:40 je sam zapustil desk.

Tretje dejanje: Izbris
Danilo Slivnik je ostal v centralni redakciji in poklical odvetnika Stojana Zdolška. Prosil ga je, naj pride na Delo, vendar se, kot je bilo razbrati, Zdolšek ni mogel nemudoma odzvati.

Ob 14:50 se je vrnil odgovorni urednik. Najprej mi je ponovno očital, da motim nastajanje časopisa, ki da zamuja že tri ure. Zatem se je lotil popravljanja besedila Dejana Pušenjaka, temu je sledilo navodilo tehničnemu uredniku, naj izbriše besedilo na drugi strani in poveča ilustracijo. Izvršna urednica je ugovarjala: »Kaj se tu dogaja? Ali nisi pravkar rekel, da boš besedila spreminjal le v dogovoru z avtorji?« – »Če gre za posege v besedilo. Tu pa gre za zavrnitev besedila v celoti. Ne mislim se prepirati, imam svoje pristojnosti, v skladu z njimi ravnam.« – »Kot urednica in soavtorica tega besedila tega ne dovolim. – »In jaz sem zavrnil objavo. – »Z utemeljitvijo?« – »Da ni v skladu z odločitvami, ki smo jih sprejeli na uredniškem odboru in uredniško politiko Dela.« – »Ne razumem.« – »Pošlji v tiskarno. Ne mislim se prepirati. Sprejemam odločitve, sem jih sprejel, lahko greš v spor proti meni.«

Ob 15:06 je tehnični urednik SP na zahtevo odgovornega urednika Dela izbrisal celotno besedilo na drugi strani. Ko je Sobotna priloga nekaj ur pozneje prišla iz tiskarne, je bila tam poleg kazala le ilustracija.

Epilog
Pogovor s Petrom Jančičem

Nekaj minut zatem, ko je tehnični urednik Sobotne priloge na zahtevo odgovornega urednika Dela Petra Jančiča izbrisal kratko besedilo (tedaj še) urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča in seznam avtorjev, ki smo v SP objavljali v času njegovega urednikovanja, je potekal ta pogovor med mano in Petrom Jančičem:

NN: Gospod odgovorni urednik Dela, prosim, pojasnite svojo potezo ob 15:06, ko ste izbrisali celo drugo stran (Sobotne priloge, op. a.).

PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.

NN: Kdaj pa boste dajali komentarje?

PJ: Ko mi bo ugajalo.

NN: Ko vam bo ugajalo? Ne daste komentarja? Je bila to avtonomna odločitev?

PJ: (Tišina.)

NN: Je bila to avtonomna odločitev?

PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.

NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?

PJ: (Tišina.)

NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?

PJ: Razumeš slovensko?! Ne dajem komentarjev.

Pogovor z Danilom Slivnikom

Takoj po tem pogovoru z odgovornim urednikom časnika Delo sem stopila do predsednika uprave Dela, d. d., Danila Slivnika, ki je bil prav tako v centralni redakciji.

NN: Gospod Slivnik, sem svobodna novinarka in redna sodelavka Medijske preže. Kot predsednik uprave Dela…

DS: (odrine roko, v kateri držim diktafon) Nimava dogovorjenega… nimava dogovorjenega termina, ko boste poklicali pa prišli okrog, boste pa lahko kaj spraševali.

NN: Zdaj, ta hip, ne morete komentirati tega, kar se je zgodilo?

DS: Ne, ta hip to ni pomembno. Ta hip …

NN: Lahko odgovorite, zakaj ste bili zdaj, zadnjo uro v desku? Je to vaša praksa?

DS: Zato, ker je to podjetje Delo, jaz sem pa predsednik uprave Dela in sem lahko po celem podjetju. A je prav?

NN: Kako pa vi vidite uredniško avtonomijo?

DS: (govori čez mene) Lahko bi pa vas vprašal, kaj vi tu delate, pa nisem poklical varnostnikov pa vas ven vrgel, kar bi tudi lahko naredil, a je prav?!

NN: Kako pa razumete uredniško avtonomijo?

DS: Da je … da … da … Da uredništvo samostojno odloča o tekoči uredniški politiki. Dolgoročna uredniška politika je pa stvar izdajatelja, uprave in vseh zaposlenih, ne samo …

NN: In to je stvar dolgoročne uredniške politike, kar se je zdaj zgodilo?

DS: Ne, to zdaj … Samo se pogovarjava.

NN: Kako pa komentirate to uredniško odločitev odgovornega urednika Dela, da izbriše drugo stran v Sobotni prilogi?

DS: Da je naredil pametno in nujno …

NN: Poslovno ali uredniško?

DS: Poslovno, uredniško, profesionalno in v vseh pogledih korektno.

NN: V vseh pogledih korektno?

DS: Ja.

NN: Kaj pa svoboda izražanja?

DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, ni absolutna stvar.

NN: Kaj pa je absolutno?

DS: Absolutno je pa, da izide časopis.

NN: Tudi če s prazno stranjo?

DS: Tudi.

NN: Dobro. Torej vas lahko pokličem za nadaljnje odgovore?

DS: Lahko.

NN: Se boste pogovarjali za Medijsko prežo?

DS: To bom pa sam presodil.

NN: Aha. Ampak zdaj, ta trenutek, se vi niste nič vpletli v to odločitev (o izbrisu besedila, op. a.)?

DS: Ne.

NN: Zakaj ste bili pa danes dopoldan na uredništvu Sobotne priloge in sem vas skozi odprta vrata videla žugati (proti izvršni urednici, op. a.)?

DS: Jaz sem samo povedal, da bo odgovorni urednik pač … V bistvu … je šlo za tehnološko uskladitev strani, kako bo potekalo delo, a ne. Kako se pregledajo strani, verificirajo strani in oddajo strani, a ne. To je tehnološki proizvodni proces.

NN: Kako se pa verificira?

DS: Tako, da odgovorni urednik to pogleda.

NN: Zakaj pa ste bili potem vi tam?

DS: Zato, da … Ker … Itak je pa … baje iskala mojo telefonsko številko.

(Predsednika uprave med njegovim obiskom v uredništvu Sobotne priloge nismo slišali, da bi izvršni urednici ali komu drugemu posredoval svojo številko.)

NN: Kaj ste pa… Prej ste tudi vi gledali te strani (»printe« Sobotne priloge, preden je šla v tisk oziroma pred posegi v izvirno postavitev, op. a.). To redno delate?

DS: Saj, jaz sem bralec, a ne.

NN: Bralec?

DS: Jaz lahko gledam strani, zakaj pa ne?

NN: Preden so natisnjene?

DS: Seveda.

NN: Kot kdo? Kot bralec?

DS: Lahko kot bralec, kot zaposlen, kot predsednik uprave, kakor koli.

NN: Potem pa mi povejte, kako na Delu izgleda uredniška avtonomija? Kako vi in gospod Jančič ločujeta svoje delo?

DS: Tako, da je gospod Jančič samostojen odgovorni urednik.

NN: Kako? Na kakšen način?

DS: To pa njega vprašajte! Tako kot piše v statutu.

NN: Je tako? Vse je tako…

DS: Vse je tako, kot piše v statutu in kot piše v Zakonu o medijih.

NN: Kaj pa to, da se trenutno ni iztekel mandat uredniku, ki je odločil, da bo na 2. strani objavljeno…

DS: On je… V vsakem primeru je odgovorni urednik Dela nad urednikom Sobotne priloge, s starim, novim urednikom, vedno. Odgovorni urednik Dela odgovarja za cel časopis. Od prve strani do zadnje strani. Za vse priloge in za vse. On je absoluten odgovorni urednik.

NN: Se pravi, to je absolutno?

DS: To je absolutno.

NN: Svoboda izražanja ne, to pa je absolutno?

DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, lahko še enkrat vam povem to, a je prav?

NN: Dajte jo pojasniti še v tem, konkretnem primeru.

DS: To se mi pa ne ljubi. Ni… To bi tak… (se začne oddaljevati)

NN: Si vi želite biti še naprej urednik kakšnega časopisa, mogoče?

DS: Jaz… (zastane)

NN: V prihodnosti…

DS: Ja, to je odvisno…

NN: Mogoče ste?

DS: (Zelo tiho izdihne: »Ne«.)

NN: Razmišljate o združitvi funkcij, tako kot na Financah?

DS: O tem bom pa mogoče razmišljal.

NN: Pa že razmišljate?

DS: Ne, še ne, pa bom, mogoče. Ta primer me bo mogoče napotil na to razmišljanje.

NN: Da bi združili uredniško in funkcijo predsednika uprave?

DS: Ne, to ne. Ker je Delo prevelik časopis, da bi to funkcioniralo.

NN: Kako pa? Ravnokar ste rekli, da boste razmišljali o tem…

DS: Eno je razmišljanje, drugo je pa izpeljava, moja draga mlada dama. A je prav? Malo se pomena besed zavedajte, kaj govorite!

NN: Ampak rekli ste, da vas bo to napeljalo…

DS: Joj, glejte, mene lahko tudi napelje k razmišljanju o tem, kakšno bo jutri vreme, a ne.

NN: Aha.

DS: a kaj?!

NN: Mene ste napeljali k razmišljanju o uredniški avtonomiji. Zato se poskušam z vami o tem pogovarjati.

DS: Joooj, ste dolgočasni! (globoko zavzdihne)

NN: A res?

DS: Ja. (zdolgočaseno) Pa ponavljate se.

NN: Mhm.

DS: Vi pa ne delate profesionalno intervjujev? Ker v intervjujih se človek ne sme ponavljati, zlasti ne novinar.

NN: Nisem jih vajena delati v takšnih okoliščinah, da mi najprej grozijo z varnostniki in me potem fizično odrivajo.

DS: (v odhajanju) Ja, pa kaaaj mene to briiiga! Kaj me to…

Pogovor Tadeje Zupan Arsov z Danilom Slivnikom V desku se je nadaljevala razprava med več prisotnimi. Izvršna urednica SP Tadeja Zupan Arsov je od Danila Slivnika želela izvedeti, zakaj se je vpletel v uredniško delo, in se sklicevala na avtonomijo uredništva, ki jo zahteva tudi statut delniške družbe Delo.

DS: Zakaj se zdaj z mano pogovarjate? Tam imate odgovornega urednika. Z njim se pogovarjajte!

TZA: Vas sprašujem, zakaj ste tukaj.

NN: Odgovorni urednik ne daje komentarjev.

PJ: Ej, nekaj prosim… Gospod predsednik uprave je tu na mojo željo.

TZA: A tako?

PJ: Ima vso pravico biti tukaj! Vas pa prosim… Glejte, mi moramo časopis do konca narediti. Jaz vem, da je bil… čas zbornice. Ampak ne motite časopisa zdaj, ko mora nastajati naprej. Tu je vrsta ljudi, ki mora delati in ni fer, da to delate. Zamudo ima zaradi vas Sobotna priloga tri ure.

TZA: Predsednik uprave je tukaj na tvojo željo?

PJ: Tako je. Ima vso pravico biti tukaj…

Kmalu zatem je odgovorni urednik odgovarjal na vprašanja novinarke Televizije Slovenija. Tedaj mu je že »ugajalo« komentirati odstranitev besedila Ervina Hladnika Milharčiča: »Jaz sem že prej opozoril, da ne bom dovolil, da bi tisti, ki so zamenjani, zlorabili časopis za to, da bi branili neke svoje pozicije ali pa kaj takega. Zahteval sem korektno številko in kot urednik sem tudi zagotovil, da je korektna številka nastala. In tisto, kar ni bilo v skladu z dogovori, v časopisu ni objavljeno.«

Besedilo z naslovom »Maj 2004–maj 2006«, ki 29. aprila ni smelo biti objavljeno v Sobotni prilogi Dela:
Kaj naj naredimo iz tega papirja?« smo se vprašali pred dvema letoma. »Zakaj se ne bi držali tradicije in ga ohranili kot inštrument, skozi katerega družba komunicira sama s sabo?« Zato smo ukinili prevode iz tujega tiska. Investirali smo v novinarske tekste, ki so bili od začetka do konca narejeni v hiši, in objavljali relevantna mnenja zunanjih sodelavcev. Prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil je toliko svetel, kolikor je družba okoli njega bila pripravljena biti veseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi še sme. Kadar si ni imela kaj povedati, je zletel mimo, kadar je bilo kaj reči, je vedno zmanjkalo papirja. In prostora je zmanjkalo skoraj zmerom. Pisci so dobili eno samo ljubeče navodilo. Naj upoštevajo pametnega bralca, ki rad bere, in naj mu sproti dajo vse elemente za razumevanje besedila. Formalno je to zelo konservativna naprava, ki pa je vsebinsko tolerantna do vsega, kar je napisano v sodobnem jeziku. To so avtorji, ki so delali za tega bralca.

(Sledijo imena avtorjev besedil, fotografij in ilustracij v SP med urednikovanjem Ervina Hladnika Milharčiča.)

Pismo novinarja, ki je opravil neobjavljeni intervju z Zoranom Jankovićem, predsednici Sindikata novinarjev Dela Miji Repovž


Draga Mija,

Na današnjem sestanku z g. predsednikom uprave Dela, d. d., mi je slednji med drugim omenil nekatere možne posledice (razbral sem sicer, da je to evfemizem za kazen), ki bi me lahko doletele v primeru neuboganja navodil mojega redakcijskega šefa. Konkretno: očital mi je pisanje prispevka za drugo redakcijo, domnevno brez vednosti mojega resornega urednika. Sam seveda nimam nikakršnega namena več dni pripravljati se za prispevek, za katerega ne bi zagotovo vedel, da mu je v časopisu namenjen prostor. Druga redakcija mi je ta prispevek naročila, sam pa sem se nanj pripravljal več kot teden dni, ker sem bil obveščen, da je »medresorsko usklajen«. Kakorkoli, med drugim mi je g. predsednik uprave Dela, d. d., v pogovoru omenil, da mi lahko v primeru »neposlušnosti svojemu šefu« (redakcije - op.p.), navajam:
  • odvzame stimulacijo za leto dni,
  • zniža plačo,
  • navajal je tudi nekatere druge, manj »opredelujoče« oblike kaznovanja »neposlušnosti šefu«. Nekaj med njimi jih sicer ni razkril.
Ker sem doslej uradno slišal le za uvedbo kaznovanja z odvzemom dela enomesečne stimulacije zaradi očitnih napak (primer sodelavke izpred treh tednov), me zanima:
  • ali trditve g. predsednika uprave Dela, d. d., držijo? Torej mi lahko v primeru, če me moj resorni urednik pri njem prijavi zaradi domnevne neposlušnosti, res odvzame vse stimulacije v dolžini enega leta?
  • ali so v internih aktih Dela, d. d., kjerkoli predvidene kakršnekoli kazni zaradi, navajam, »neposlušnosti« resornemu šefu in kakšne te so? Ali te predvidevajo znižanje plače?
  • ali se lahko g. predsednik uprave Dela, d. d., odloči za kakršnokoli kazen, ki je zakonita in v skladu z akti Dela, d.d., brez uvedbe disciplinskega postopka?
Vnaprej se ti zahvaljujem za pojasnila. Razumela boš, da te zaradi občutljivosti tematike in njenega vpliva na moje nadaljnje novinarsko delo v družbi Delo, d. d., prosim za čimprejšnji odgovor.

Lepo te pozdravljam, Primož Cirman

Creative Commons License
To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva 2.5 Slovenija licenco

nazaj

Boris Vezjak

Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Portret Petra Jančiča
Osebna izkaznica
Peter Jančič, rojen 1966 v Mariboru, je diplomiral iz novinarstva pri profesorju dr. Slavku Splichalu na FDV (takratnem FSPN) leta 1991 iz teme »Novinarska etika in kodeksi časti« in za nalogo prejel nagrado Prešernovega sklada. Na Večeru je preživel zadnje desetletje in pol, najprej kot novinar, po prihodu glavne in odgovorne urednice Darje Verbič v to časopisno hišo leta 2004 pa kot urednik notranjepolitične redakcije. Jančič je ves čas aktiven v svojem stanovskem novinarskem društvu, do konca mandata 2006 je bil predstavnik Društva novinarjev Slovenije v programskem svetu RTV. Hkrati agilno nastopa kot član Novinarskega častnega razsodišča. V zadnjih treh letih je postal pogost in opazen gost obeh televizijskih dnevnikov (RTV in POP TV), kjer priložnostno komentira notranjepolitično dogajanje. Na obeh omenjenih televizijah se v isti vlogi začne pojavljati v soočenjih ali okroglih mizah, predvsem kot komentator desne provenience. Je dobitnik Jurčičeve novinarske nagrade za leto 1997, ki jo podeljuje leta 1993 ustanovljeni sklad Josipa Jurčiča za novinarske in publicistične dosežke leta. Njegov ustanovitelj je Nova revija in nagrajenci so skoraj izključno blizu intelektualni in politični klimi ustanovitelja.

Posebnosti Jančičevega pisanja
Jančič je na mestu komentatorja in novinarja notranje politike v Večeru večinoma pokrival področja strankarskega življenja, volitev in volilne zakonodaje, dogodke v izvršni in zakonodajni oblasti. Za njegov slog pisanja so značilni naslednji elementi ali poudarki: (a) velika in dobršna mera zavzemanja in zavezanosti novinarski etiki, ko gre za vprašanje medijev (spremembe in vplivi na medije, RTVS, medijska zakonodaja), skrb in poudarjanje novinarske avtonomije; (b) deklarirana lojalnost do časopisa, za katerega piše, kar je razvidno iz številnih utemeljitev in sklicevanj v komentarjih, v katerih se navaja korektno in ustrezno novinarsko ravnanje v Večerovi hiši in implicitno graja uredniške odločitve drugih hiš; (c) ideološka prepoznavnost pisanja, ki sicer v omejeni in zmerni rabi vendarle razkriva naklonjenost do določene politične opcije. Njegove zapise začne javnost ocenjevati in povezovati z nekaterimi političnimi strankami že konec devetdesetih let, predvsem ga opisuje kot z Janezu Janši naklonjenim novinarjem. V televizijskem omizju leta 2001, kjer sta bila navzoča takrat še opozicijski vodja Janša kot Jančič, prvi odkrito pohvali tako njega kot Večer, zaradi nenadne odkritosti pa se drugi celo začne braniti. Še pred Delom si uspe izboriti in narediti intervju zdaj že s premierom Janšo za svoj časopis – po tistem, ko je slednji vidno in deklarirano izražal nestrinjanje s politiko Dela in vsaj delno bojkotiral ta dnevnik.

Jančiča in delno zaradi njega tudi Večera se utrjeno prime sloves desno in sredinsko orientiranega pisca (časopisa) predvsem po državnozborskih volitvah 2004 in ustoličenju nove oblasti. Je takšna ocena upravičena? Občutek ob nekaterih zunanjih faktorjih (nagrade, pohvale Janeza Janše in drugih politikov, naklonjenost pri intervjujih) potrdi predvsem njegov slog pisanja, za katerega so v veliki meri značilni apologetizem (prej opozicije, zdaj vlade), poskusi racionalizacije nekaterih ravnanj ali dogodkov. Navzlic temu je treba priznati, da Jančič ostaja zmeren in kontroliran novinar, ki mu ne moremo očitati ostrih stališč in jasnih kršitev pravil novinarskega kodeksa, v čemer se razlikuje od nekaterih piscev desnih političnih tednikov v Sloveniji. Ne zahaja v sfero diskreditacij, zavitih žalitev in napadov. Vendar tudi če ne ocenjujemo njegovega pisanja z vidika objektivnosti in politične subjektivnosti, je za njegov stil novinarskega zapisa in premisleka še posebno karakteristična nagnjenost k pretiranim poenostavitvam, večkrat nekakšnemu vsebinskemu »bricolageu«, tj. mreženju nepovezanih vsebin, političnih idej in okoliščin, kar mu omogoča preskakovanje iz teme v temo ter velikokrat neupravičeno in preslabo utemeljeno asociativnost. Zgodbe, teme, ljudje in dogodki se navezujejo na nenavadne načine. Sklepanje je pogosto šibko ali napačno. Neobičajne povezave, ad hoc racionalizacije, pohvale in graje prevečkrat ustrezajo neki politični oceni. Tako, na primer, pred državnozborskimi volitvami 2004 piše kritično o tedanji oblasti, po teh volitvah pa naklonjeno aktualni. Opazna je novinarska korektnost, ko gre za žanr poročil, v komentarjih pa redno zahaja v kritično držo predvsem do stranke LDS in apologetiko Janševe vlade. Pristranost sicer ni absolutna, a dovolj prepoznavna; najmočneje se kaže v izbiri naslovov in intervjuvancev, relativizaciji stališč, poudarjanju negativnih strani neke odločitve, analogijah s preteklimi situacijami in dejanjih v smislu »tudi oni niso bili boljši«, neumestnih in slabo podprtih vrednostnih sodbah, logičnih napakah in zmotah. Oglejmo si nekaj primerov zapisov v Večeru v zadnjem letu.
  1. Novi program reform je treba podpreti, kajti »v nečem ima Janša namreč prav: država spremembe potrebuje in čisto jasno je, da brez konfliktov ne bo šlo. Po desetletju umiranja, ki ga kažejo podatki o nataliteti, ima tudi dober razlog, da kaj premakne. In na tej točki si vlada zasluži razumevanje javnosti.« Seveda ni jasno, kakšna natanko bi morala biti vzročna povezava med nataliteto državljanov in nujnostjo gospodarskih reform.
  2. Po tistem, ko je tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin prepovedal komunikacijo ministrskih resorjev s tednikom Mladina in s tem kršil zakone in etični kodeks, je Jančič prijateljsko minimiziral dogajanje. S Pavlinovim protizakonitim dejanjem menda ni nič posebno narobe in bi utonilo v pozabo, če ne bi bilo izpostavljeno v Delu (sic!) in če ne bi šlo za nekakšno maščevanje Dela predsedniku vlade, ki da za ta časopis ne želi dati intervjuja. V komentarju na isto temo Jančič zagovarja dostojnost in korektnost Pavlinovega odstopa in problematizira pisanje medijev o tem – namesto da bi jih vzel v bran. Njegova analogija ob tem je komično zgrešena; Pavlin je menda Mladini zgolj naredil reklamo, pravi problem pa ni odstop, temveč siceršnje skrivanje podatkov pred novinarji: »Podobno je bila škodljiva odločitev policije pred več kot letom, da bo javnosti povsem onemogočila dostop do podatkov o mrtvih in ranjenih v prometnih nesrečah ali pri kaznivih dejanjih. V letu po tej odločitvi se je dramatično povečalo število mrtvih in ranjenih na cestah.«
  3. Jančič uporabi nenavaden zagovor izbire predsednika državnega zbora, ki da bo upošteval le parlamentarno preiskavo vladne koalicije o prodaji Mercatorja: »Opozicijski LDS in SD sta javno govorili, da bosta zahtevali parlamentarno preiskavo, a koalicija je raziskavo poslov prodaje državnega premoženja zahtevala kak teden pred opozicijo, ki se ji očitno ni nikamor mudilo.« Kronologija dogodkov pokaže drugačno sliko – koalicija je zahtevala preiskave refleksno, da bi prehitela pobudo opozicije in jo s tem preprečila. Njegovo prepričevanje, da je slednja zamujala in da si je sama kriva, je težko razložiti drugače kot advocatus diaboli.
  4. Včasih mu ni težko z neobičajno navdušenostjo polaskati premieru z »Upa pa si« – samo zato, ker je položil roko na RTV in si jo podredil, kar mimogrede brez težav tudi prizna. Do novega direktorja Dela je, še preden je postal njegov kandidat za glavnega urednika, izjemno prizanesljiv, pri čemer ne verjame v »maščevanje« nad levo usmerjenimi pisci v tej hiši. Nepričakovano so po njegovem prihodu na Delo na preizkušnji njegove lastne besede: »Skozi prizmo preteklih konfliktov je mogoče razumeti dogajanje zadnjih tednov, ko se Slivnik vrača v Delo. Razlog za ostre tone med novinarji Dela in Maga je tudi v strahu pred maščevanjem, ki bi zdaj prizadelo odlične pisce, ki so nazorsko bolj na levi. A tako neumen in za novinarstvo slab razplet je malo verjeten.«
  5. Postopanje Jančiča je včasih takšno, da z argumentativnim varanjem (hotenim ali ne) učinkuje politično pristransko: opozicijskima LDS in SD podtakne, da menda kritizirata ministra Mateja in premiera Janšo, »ker nista preprečila, da bi policija na televiziji predstavila, kakšno ovadbo je poslala na tožilstvo proti povojnemu politiku«. Svojo izpeljavo nasloni na podtaknjeno podmeno, da si opozicija prizadeva po tem, da novica o ovadbi ne bi prišla v javnost, s čimer želi »omejiti možnost poštenega informiranja javnosti«. Njegova teza in pripisane intence (zakrivanje, omejevanje svobode informiranja, prilaščanje resnice, smiselnost novega Zakona o RTV) sumljivo spominjajo na bogati imaginarij slovenske ideološke desnice in Jančič jih nekritično prevzame.
  6. Ob zapisu o policijskem preverjanju dela novinarke POP TV Damijane Seme se razpiše o aferi s prisluškovanjem novinarju Tomažu Rancu, v katerega je bil vpleten tedanji kriminalist Drago Kos. A le zato, ker istega Kosa kot predsednika komisije za preprečevanje korupcije želi in pozneje Janševa vlada tudi »ukine«. Čeprav članek sploh ne govori o tem, je nadnaslov članka »LDS za zaščito Draga Kosa, ki je nezakonito nadzoroval novinarja, pripravlja celo referendum«! Zapis o preverjanju Semetove se tako sprevrže v diskreditacijo tistih, ki domnevno neupravičeno ščitijo Kosa in protikorupcijsko komisijo. Lep primerek argumentacijskega mešanja vsebin in zgodb, verjetno z določenim namenom.


Imenovanje Jančiča za odgovornega urednika Dela
Jančičev prihod na mesto odgovornega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Slovenije, povezanih z začrtano medijsko politiko in slej ko prej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno hkrati doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Intenzivno kadrovanje v februarju 2006 je v časovni koincidenci močno obarvalo že poprej prisotni občutek, da si novi oblastniki želijo zagotoviti politično prevlado v poglavitnih slovenskih medijih in po novem zakonu tudi v RTV-hiši, kjer so se menjave odložile zaradi izvedbe referenduma o njem. Po javnem radijskem in televizijskem servisu je ta navrgel lastniške, zaradi njih pa nemudoma še kadrovske menjave in rošade v dveh od treh poglavitnih slovenskih časnikov.

Politično motivirane spremembe v lastniški strukturi Dela so po tistem, ko je KD Holding z Matjažem Gantarjem novembra 2005 s pridobitvijo skoraj 20 odstotkov delnic vstopil vanjo, potegnile za sabo krizo vodenja in delno urednikovanja, poglobile pa tudi novinarski strah in pričakovanja. Spremembe so omogočile prihod Danila Slivnika za tehničnega direktorja in nato ekspresno, 20. 1. 2006, pripeljale predsednika uprave Dela Tomaža Peroviča do odstopa in njegove zamenjave s Slivnikom. Na to funkcijo so ga postavili že novi nadzorniki Dela, saj je isti dan skupaj s Perovičem odstopil še predsednik nadzornega sveta Robert Šega.

Nadzorniki so Slivniku naložili, da v roku dveh tednov pripravi predlog za novega odgovornega urednika. Ker v tem času ni predstavil kandidata, so mu za odločitev dali še nekaj časa. Največkrat omenjeni kandidati v javnosti so bili dotedanji odgovorni Darijan Košir, dr. Janez Markeš kot odgovorni urednik Maga in novinar POP TV Matjaž Erznožnik. Slivnik je 6. februarja 2006 predstavil svojega presenetljivega kandidata – Petra Jančiča. Ta je izziv sprejel, aktiv novinarjev Dela pa je moral v 30 dneh izraziti svoje mnenje, ki za upravo ni obvezujoče. Napovedani prihod na to mesto so v medijih spremljale burne in negativno konotirane reakcije. Pa tudi spodbudne besede: minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je Jančiča javno predstavil kot nekoga, ki bo uredil razmere na Delu. Verjetno ravno zaradi močno prisotne javne skepse ali pritiska je ta dan pred odločanjem aktiva novinarjev napovedal, da »brez podpore ne namerava kandidirati za odgovornega urednika Dela«. Bil je decidiran: »Če me kolektiv odločno zavrne, jaz seveda ne bom prevzel tega položaja, iz preprostega razloga: tiste vrednote, ki sem jih ponudil, so vrednote, od katerih ne morem odstopiti, in potem nimamo kaj skupaj delati.« Podobno stališče je ponovil še v izjavah za POP TV in RTV Slovenija. Naslednji dan, 17. februarja, ga aktiv ni podprl, ker da je njegov program presplošen in da preslabo pozna razmere na Delu. Zanj je glasovalo pičlih 12 odstotkov novinarjev. Ob mizerni podpori je pokazal vidno razočaranje: menil je, da je »izid slab« in da je pred njim svaril tudi v svoji predstavitvi. Hkrati je ponudil odstop. Toda čeprav ni minilo niti 24 ur od spoznanja, da z novinarji Dela ob takšni naklonjenosti »nima kaj skupaj delati«, je expressis verbis snedel besedo in jo zatajil. Ob ponujenem odstopu je namreč obenem v isti sapi priznal, da se ne umika, če bo Slivnik vztrajal. Vtis o deklariranem »umiku« s figo v žepu je bil očiten: odstopiti in čakati, da odstop ne bo sprejet, ni posebej konsistentno ravnanje. »Če so pripravljeni vame investirati svoj denar, potem je to njihova odgovornost,« je bil njegov komentar isti dan – po tistem, ko je slišal, da bo Slivnik vztrajal pri njegovem imenovanju. O svojem programu je znova dejal, da je dobra podlaga za naprej in da boljše ni. »Rezultat je tudi zelo nevaren za celotno hišo Delo; to je pomembno za vso državo.« Svoj ponujeni umik je preigral v insistiranje pri kandidaturi zaradi tehtnosti svojega ravnanja – dobrobit države je močnejša od požrte besede. Slivnik se je, kot napovedano, navkljub nepodpori novinarskega kolektiva Dela odločil, da ga predlaga nadzornemu svetu v soglasje in 28. februarja ga je ta brez zapletov potrdil. Predsednik aktiva Dela Jože Poglajen je nastopal s previdno dikcijo in upravi ter nadzornemu svetu očital izigravanje plebiscitarne volje zaposlenih. Ob imenovanju je bil Jančič redkobeseden: na vprašanje, ali pričakuje konflikte, je to potrdil (»Novinarstvo je tak posel, da konflikti morajo biti. V tem poslu je to povsem normalno.«), na vprašanje o tem, ali lahko pričakujemo spremembo uredniške politike Dela, pa je odgovoril, da bo vztrajal pri spoštovanju kodeksa novinarske etike in da v Delu ne bo enostranskega in pristranskega pisanja. To verjetno pomeni naznanitev sprememb.

Za konec citirajmo njegovo pomenljivo refleksijo o medijih iz novembra 2005: »Ni pa vedno čisto jasno, kdo so lastniki posameznih medijev, precej gotovo pa, da politiki, ker je vlada velikanski solastnik podjetij in podobnega, so in bodo imeli vpliv. In če nova vlada ocenjuje, da so razlogi za sovražnost tudi v lastniškem vplivu, ki ga je deloma zdaj sama pridobila, je to resna stvar. Mediji za politike niso enostavna stvar. Od medijev je deloma odvisno, kako prepričljivi bodo politiki, torej ali bodo ohranili ali izgubili oblast. Mediji so okostje demokratične družbe, v kateri poteka spopad za oblast. Če so zaradi vpliva prejšnje ali nove oblasti pretežno pristranski ali sicer ne opravljajo informativne, nadzorne in drugih vlog, ki jih imajo, to vodi v zagate vso državo.« Zgodilo se je, da je Jančič postal kar sam preizkusni zajec v igri »de te fabula narratur«, saj je po neodobravanju lastne kandidature naletel na še en protest aktiva Delovih novinarjev, ki so se uprli njegovim uredniškim zamenjavam, predvsem ob napovedani menjavi urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milhariča. Ob tem so med drugim zelo decidirano zapisali: »Delo je najočitnejša žrtev politične čistke med tiskanimi mediji v državi« in »Ne bomo sodelovali pri uničenju časopisa!«. Jančičeva reakcija je bila, da ne misli popustiti, da je nastavitev uredniške ekipe njegova legitimna pravica in da gre za »zlonamerne interpretacije«. Zanimivo bo videti, kako zares na odgovorni funkciji glavnega urednika Dela jemlje svoja lastna prepričanja. Še posebno utegne politično »harmonizacijo« časopisa popestriti Slivnikova napoved izdajanja novega dnevnika, ki bo po svoje pregnetla Jančičevo zahtevo po »uravnoteženosti« Dela . Novi Delov dnevnik po napovedih uprave namreč ne bo uravnotežen. Kako zelo lahko koeksistirata uravnoteženo Delo in »neuravnoteženi« Delovček (kot smo prebrali), bo pokazal čas.

1. Posebnost izbire gostov na RTVS in POP TV je običajno njihova uravnoteženost po ključu levo-desno. Značilno frekventno izbiro predstavljata kolumnista dr. Vlado Miheljak in dr. Bernard Nežmah kot levo-desna opcija. Vzorec ideološke izbire večkrat prepoznamo po levo-desnem pozicioniranju na sedalna mesta ob moderatorju.
2. Prvi nagrajenec tega sklada je, na primer, Danilo Slivnik. Sklad Josipa Jurčiča sta ustanovila Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev, da bi z vsakoletnimi nagradami spodbujali resnicoljubnost kot moralno načelo slovenskega novinarstva. »Novinarjem nikoli ni bilo preprosto doseči avtonomije. Če so bili v preteklosti močno nadzorovani s strani politike, so v današnjem času precej pod udarom cenzure kapitala …«, je ob priložnosti izjavil član sklada Jože Snoj. Zanimiva je izjava Jančiča ob podelitvi nagrad tega sklada leta 2001: po njegovem imajo naše politične stranke brez izjeme zelo podoben interes podrejanja medijev in ekonomskih centrov moči, za profesionalnost in nepristranskost novinarske službe pa je vsem približno enako malo oziroma sploh ni mar. Izbor nagrajencev sklada je sploh zanimiv, ker gre za povečini imena, ki po volitvah 2004 prihajajo na pomembna uredniška ali direktorska mesta v prestižnih medijih.
3. Takoj je treba pripomniti, da sam to odločno zanika. Emfatično recimo pravi, da bo »slehernemu, ki mu bo rekel, da je desničar, zabrusil, da ni ne desničar ne levičar, ampak novinar, ki si prizadeva samo za pošteno novinarsko delo.« Ali: »Novinarji se ne smejo ukloniti tistim, ki imajo oblast.« Prim. portret Jančiča izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006.
4. TV omizje, RTV SLO, 16. 10. 2001.
5. Intervju je objavljen 3. 12. 2005 pod naslovom »Nasprotniki reform ponujajo bedo«. Seveda je treba vedeti, da so mediji stalna preokupacija Janeza Janše skorajda ves čas njegovega staža v politiki. Nekaj, kar odkrito v svojem pisanju priznava celo omenjeni novinar. To je v bitki med Delom in Večerom že drugi »prestižni« intervju s premierom, prvega je Jančič za Večer naredil pred pol leta: Peter Jančič, »Opozicija trka na odprta vrata«, Večer, 12. 3. 2005.
6. Peter Jančič, »No future«, Večer, 5. 11. 2005.
7. Za omenjeni citat si je prislužil objavo v tedniku Družina v »hvaljeni« rubriki »Zadetek v polno«. (Družina, 13. 1. 2006)
8. »Dogodek bi bil obroben, če ga dnevnik Delo ne bi bil postavil na prvo stran in v uvodniku potožil, da tudi njim Janša noče dati intervjuja in da od vlade ne morejo dobiti nič, pa čeprav so piarovci po njihovi oceni dolžni servisirati novinarje in skrbeti za dostop ljudi do informacij.« Prim. Peter Jančič, »Odstop port-parola«, Večer, 9. 6. 2005.
9. Peter Jančič, »Je problem res Pavlin?«, Večer, 8. 6. 2005.
10. Prav tam. Avtor spelje zgodbo čisto drugam, pri tem pa stori še nenavadno logično zmoto. Kaj je značilno zanjo? Oblika je preprosta: B se je zgodil časovno po A, torej mora biti A vzrok z B. Najprej je bil javnosti omogočen dostop do podatkov o mrtvih, potem je to povzročilo, da se je povečalo število mrtvih. Takšnemu pripisu vzročnosti pri naključni korelaciji se ponavadi ne more upreti magično mišljenje in praznoverje, pa tudi Jančič ne.
11. Peter Jančič, »Sprenevedanja ob Cukjatiju, Večer, 4. 1. 2006.
12. Četudi sam verjame v to, kar pravi, pa takšna advokatura ne more prepričati nevtralnega opazovalca.
13. »Referendumska zmaga za Janšo ni dosežek. Pridobil si je vpliv na javno radiotelevizijo, ki pa je požrešni kolos z nerodno strukturo zaposlenih in s stalnimi finančnimi krizami, ki ga je na televizijskem področju po gledanosti že davno prehitel POP TV in ki ga konkurenti majejo tudi na radijskem. Prav lahko se zgodi, da bo šefa vlade zaradi zmage še bolela glava. Ampak upa pa si.« (Peter Jančič, »Čigav bo račun«, Večer, 27. 9. 2005)
14. Peter Jančič, »Spopadi sedme sile«, Večer, 18. 10. 2005. Avtor za oceno političnih ravnanj ali širše sploh rad uporablja izraze, kot so moder, pameten, dober na eni strani in nemoder, slab in neumen na drugi. Pozneje bo svoj kandidatski program na Delu ocenil kot »dober«, situacijo kot »slabo«, časopis bi rad naredil »boljši« …
15. Peter Jančič, »Je resnica nevarna?«, Večer, 27. 8. 2005.
16. Iz tega njegov moralizirajoči prst izpelje sklep, da bi očitno – po mnenju opozicije – morali državni organi »prikrivati resnico« in da si prizadevajo ohraniti poprejšnji »nedopustni privilegij« nad njo, ko so jo še imeli v lasti, kar posredno priča o dvojem: da so si lastili medije poprej in da je prihajajoči referendum o RTV še kako potreben, takšno ravnanje opozicije pa le potrjuje potrebnost novega zakona. V enem zamahu je torej Jančič uspel v isto vrečo stlačiti diskreditacijo prejšnjih oblastnikov, ki da omejujejo svobodo govora in tiska, jo začiniti z moralo o dvoličnosti, pridodati svoj glas k referendumu in emfatično predstaviti zahtevo po presoji ustreznosti ravnanja ministra in premiera kot bežanje pred resnico o povojnih pobojih. Cela veriga pridodanih intenc z namenom zaničevanja pa počiva na Jančičevi argumentacijski prevari, v učbenikih neformalne logike znani pod imenom strašilo (straw man). Taktika je jasna in sila pogosta: sogovorcu podtaknemo tezo, ki je sploh ne zagovarja, potem pa navidez uspešno spodbijamo njeno absurdnost in tolčemo po njej, čeprav je to naša lastna imputirana misel. Opozicijski poslanci namreč sploh nikjer ne kritizirajo nikogar zato, ker naj ne bi preprečil objave novice o kazenski ovadbi zoper Ribičiča zaradi omenjenih razlogov! Ne prizadevajo si, kot to podtika novinar, da ne bi prišlo do objave, temveč problematizirajo, kako se je to zgodilo! Razlika med »da« in »kako«, na katero ne privoli, pripelje do niza napačno pripisanih intenc. Prim. moj zapis o tem in javno vprašanje Jančiču, na katerega pa, četudi izzvan, ni nikoli odgovoril: Boris Vezjak, »Manipulacija z resnico«, Večer, 14. 9. 2005.
17. Peter Jančič, »Semetova jo je dobro odnesla«, Večer, 25. 7. 2005. Morebitni referendum o ukinitivi protikorupcijske komisije s temo policijskega nadzora nima nič opraviti. In enako bi mu moralo biti jasno, da zahteve po tem, da se protikorupcijska komisija ne odpravi, še posebej ne, če si želite boja proti korupciji, ni povezana z njenim predsednikom. To je trdila celo vladajoča koalicija. Da želi predlagatelj s pomočjo referenduma zaščititi Draga Kosa (če bi to že bil predmet zapisa), je za lase privlečena teza z natančno določeno funkcijo – domnevno odvrniti pozornost drugam. Takšnemu postopku pravimo »strašilo«: v njem, hote ali pa ne, napačno interpretiramo sogovorčevo intenco. Strašilo ima obliko A trdi P. Vendar zadnjič ste vendar rekli ali naredili Q. Torej ne drži, da P. Jančič v novinarskem poročilu (sic!) hkrati zaide s poti in hkrati argumentativno vara.
18. Oba »prevzema« sta bila jasno in brez zanikanj v javnosti označena za politična.
19. Če štejemo, da Slovenske novice kot četrti dnevnik prav tako izdaja časopisna hiša Delo. Delo, Slovenske novice in Večer so hkrati v vrhu branosti in verjetno ni posebno naključje, da so menjave najprej dohitele prav njih.
20. Po polletnem vedejevstvu Darijana Koširja po tistem, ko Peroviču na Delo ni uspelo pripeljati za novega odgovornega urednika Janija Virka (ta je bil imenovan, a je odstopil), se je zdelo, da se utegne zgodba o neulovljivem pravem kandidatu ponoviti tudi Slivniku. Kot da si nihče zares ne želi prevzeti te funkcije ali pa so zahteve tako visoke.
21. Zaradi napovedi, da bo to nekdo iz Delove hiše, je bil izbor označen za presenetljiv. Še posebno, ker je tiste tedne veljal za kandidata za odgovornega urednika Večera. Ta je dejal, »da so na Delu velike dileme«, upa pa, da bo »ekipo Dela lahko prepričal, da bo ta časopis odslej boljši«. Prim. »Kandidat je Peter Jančič«, Spletno Delo, 6. 2. 2006.
22. Še pred njim se Jančiča označuje z nadimkom »Janšič« zaradi domnevne politične pristranosti in lojalnosti predsedniku vlade. Glej še že citirani portret Jančiča v Večeru po imenovanju izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006. V Direktu so opazili Jančičevo ambicioznost: menda naj bi lobiral zase v različnih kadrovskih kombinacijah kot novi glavni in odgovorni urednik Večera, še pred tem kot generalni direktor RTV, pa tudi kot novi odgovorni urednik Dela (Tone Cajhen, »Sam svoj lobist Janšič«, Direkt, 10. 12. 2005). No, kasneje zares zasede omenjeni stolček. Mimogrede, presenetljivo in skrb zbujajoče je dejstvo, da so se skoraj vse napovedi Direkta o medijskem dogajanju, lastniških in kadrovskih rošadah na RTV, Delu in Večeru pozneje res uresničile. Paradoksalno so bralci rumenega tiska zvedeli resnične informacije o dogodkih še pred bralci resnega slovenskega tiska, kar je zanimivo spoznanje o informativnosti slovenskih medijev.
23. Izhajajoč iz predpostavljene teze o neuravnoteženosti Dela in njegovi domnevni pristranskosti je v televizijskem omizju še neimenovanemu Jančiču pokroviteljsko navrgel, kaj mu je storiti: »Upam, da boste na novem delovnem mestu za to poskrbeli.« (Pod žarometom, RTV SLO, 14. 2. 2006)
24. Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 16. 2. 2006.
25. Prav tam.
26. Glasovanja se je udeležilo 133 od 170 upravičencev (78,2 odstotka). Predlog uprave je podprlo 17 upravičencev podpore (12,8 odstotka), 115 članov aktiva je bilo proti (86,5 odstotka), ena glasovnica pa je bila neveljavna.
27. Ponuditi odstop od kandidature bi moralo pomeniti umakniti se od nje, saj ne gre za odstop s funkcije v pravno strogem smislu besede.
28. Gorazd Utenkar, »Peter Jančič brez podpore«, Delo, 18. 2. 2006.
29. »Izvršni odbor aktiva in zagotovo tudi večina članov aktiva novinarjev Dela sta takšen sklep nadzornega sveta žal pričakovala, ker je tako nakazovala že politična logika kadrovskih menjav v zadnjih mesecih. Nova uprava in novi nadzorni svet sta nastopila celo proti plebiscitarni volji uredništva,« je v imenu aktiva izjavil Poglajen (Blaž Zgaga, »Peter Jančič odgovorni urednik Dela«, Večer, 1. 3. 2006). Nato pa še dodal: »Izvršni odbor je bil pri razreševanju uredniške krize pripravljen tvorno sodelovati že prej, a ob tako očitno vsiljeni volji, ki deluje razdiralno tudi na temelje novinarskega poklica, je razumljivo, da morebitne negativne posledice te odločitve nosita uprava in nadzorni svet družbe Delo.« (Prav tam)
30. Prav tam. Kot je menda zapisal v programu, ga moti, da Delo po internih raziskavah med bralci ne slovi po nepristranskem podajanju vsebin. V tem vidi »svarilo, da sloves popravimo«. Citirano po članku Vanje Pirc »Novinarski upor«, Mladina, 20. 2. 2006. Ista avtorica opozarja na nedopustno napoved Jančiča v svojem programu, po katerem bo »pri najpomembnejših osebnostih na različnih področjih, ki se v časopisu pojavljajo«, preverjal njihovo zadovoljstvo. Glej Vanja Pirc, »Od prvega aprila do pustnega torka«, Mladina, 6. 3. 2006). Če bo Delo poročalo o, recimo, premieru, bo tega vprašal za mnenje o zapisih v Delu.
31. Peter Jančič, »Servilnost ali sovražnost«, Večer, 19. 11. 2005.
32. Spletno Delo, Očitki aktiva Delovih novinarjev so zlonamerni«, 12. 4. 2006.
33. STA, »Jančič zavrača očitke o zamenjavi Milharčiča«, 13. 4. 2006.
34. Zdi se, da je prav Jančič avtor novega označevalca »uravnoteženost« v političnem jeziku nove oblasti, apliciranega na Delove razmere. Spomnimo, da so bili kandidati za predrugačenje medijske pokrajine v diskurzu Ministrstva za kulturo ali poslanca Branka Grimsa običajno skriti v navidez nevtralnem »pluralizmu« medijev, zato ni bilo presenečenje, ko je Grims zelo hitro posvojil Jančičevo uravnoteženost in jo recimo skupaj z ministrstvom prebral in našel celo v poročilu state departmenta, kjer ga seveda ni. Invencija izrazov-označevalcev, ki naj legitimirajo politične spremembe medijev (uravnoteženost, sproščanje, pluralizem itd.) in proti katerim na ravni vrednotenja ne moremo oporekati (kdo bi pa kaj imel proti uravnoteženosti, pluralizmu…) so pomembna metoda takšne legitimacije.
35. O napovedi Delovčka in priznanju Slivnika, da razmišljajo o njem, prim. npr. Katarina Matejčič, »Slivnik bo Delu naredil Delovčka«, Finance, 2. 3. 2006.

nazaj

Dejan Pušenjak

Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Portret Milana Predana
Ne glede na to, kako nesprejemljivo je v normalnih razmerah kadrovanje politike v medijih, je pri ocenjevanju dejstev v slovenskih razmerah upravičeno reči, da je vrnitev Milana Predana na Večer ena redkih profesionalno neoporečnih političnih kadrovskih zamenjav in poprava krivice, morda celo edina taka v mandatu te vlade. O tem, da je šlo za politično namestitev, (skorajda) ne more biti dvoma. V začetku januarja letos je Predan v priložnostnem intervjuju za Večer med drugim dejal, da ga v totalnem kadrovskem preurejanju najvplivnejših slovenskih medijev še nihče ni poiskal, dober mesec kasneje je že bil direktor Večera. Vmes je nadzorni svet Večera, v katerem ima država preko državne banke NKBM in njene hčerinske družbe Infond ter drugih povezanih lastništev prevladujoč vpliv, sprejel dokaj hiter in predvsem nedoumljiv odstop dotedanjega direktorja »iz osebnih razlogov« ter na njegovo mesto imenoval Predana. Predan je sredi februarja letos funkcijo direktorja Večera zasedel s podobno nepojasnjenimi razlogi, kot ga leta 2000 tedanji direktor Večera ni več znova imenoval za glavnega in odgovornega urednika časopisa – tudi tokrat so bili poslovni rezultati Večera dobri in kljub temu nihče od odgovornih ni čutil nobene potrebe, da bi odločitev o zamenjavi v vrhu časopisa vsebinsko utemeljil.

Zakaj Predan po skoraj desetletnem uspešnem urednikovanju Večera leta 2000 ni mogel še naprej ostati glavni in odgovorni urednik časopisa, ni povsem jasno. Menda je šlo za splet različnih dejavnikov, med katerimi so bili štirje glavni: nezadovoljstvo tedanje vladajoče politike s tem, da je bil Večer preveč politično desno oziroma k tedanji politični opoziciji in sedanji vladi usmerjen časopis; nezadovoljstvo glavnih lastnikov časopisa, se pravi državne banke, kako je Večer pisal o banki; strah centraliziranih poslovno finančnih lobijev spričo naraščajoče finančne moči, naklade in vpliva Večera ter posledično tudi njegove potencialne neodvisnosti; nezadovoljstvo znotraj časopisa s Predanovim avtoritarnim vodenjem, kar pa je sicer obča značilnost razmer v vseh slovenskih večjih medijih.

Predan je bil glavni in odgovorni urednik Večera od leta 1991 (najprej odgovorni, potem še glavni urednik; pred tem je bil urednik notranjepolitične redakcije) in z direktorjem Božom Zorkom sta počasi in postopno krepila kadrovsko in finančno moč časopisa, ki je v času privatizacije z odkupovanjem delnic prešel pod upravljanje državne banke NKMB. Največja zasluga Predana in Zorka je bila, da se je Večer pod njunim vodenjem razvil iz pretežno regionalnega časopisa v upoštevanja vreden in vpliven medij na državni ravni. V času Predanovega urednikovanja je novinar Miro Petek, tedaj dopisnik Večera s Koroške in zdaj poslanec SDS, objavljal tudi tekste o sumu pranja denarja v koroški podružnici NKBM in 28. februarja 2001 so Petka surovo pretepli pred njegovo hišo v Mežici.

V razpravi, ali časopis sme objavljati tekste o sumljivih poslih svojega lastnika ali ne, so predstavniki banke zastopali nasprotno stališče kot časopis. V tej razpravi je Večer sicer načeloma zmagal, vendar je za to plačal visoko ceno in je bil dejansko prva žrtev neprosvetljenih lastnikov med slovenskimi mediji. Lastniki so sicer zamenjali svojega predsednika nadzornega sveta, vendar tudi direktorja Zorka z anonimnežem iz lokalne podružnice državne banke, ki je po izteku sicer dolgega in uspešnega mandata Predana in po javnem razpisu, na katerega se je prijavil tudi Predan, za novo urednico izbral kandidatko, ki v profesionalnih krogih niti približno ni veljala za konkurenco Predanu. Predan je to upravičeno razumel kot ponižanje in zaničevanje njegovega dela in njegovih sposobnosti ter je po nekaj mesecih v zunanjepolitični redakciji v času ministrovanja Dimitrija Rupla odšel za namestnika direktorja srednjeevropske pobude v Trst (na Večeru so mu nekateri zamerili, češ da iz užaljenosti ni hotel več ostati na časopisu in se sprijazniti z zamenjavo, zdaj pa je to vnovčil kot politično čistko prejšnje oblasti). Po njegovem odhodu z uredniškega mesta je naklada Večera vsekakor začela naglo padati. Sredi leta 2004 so lastniki zamenjali dotedanjega direktorja, ki je istega leta imenoval novo glavno in odgovorno urednico, februarja 2006 pa je direktor odstopil na seji nadzornega sveta in praktično isti lastniki, ki so leta 2000 dopustili odhod Predana, so Predana tokrat izbrali za direktorja Večera.

Predan je odličen komentator in za njim je tudi profesionalno in merljivo uspešna uredniška kariera. Njegovi sodelavci ga v glavnem ocenjujejo kot zelo sposobnega, vendar tudi kot samovoljnega in samozadostnega, »napoleonskega« šefa. Ob zasedbi direktorske funkcije so se pojavile špekulacije, da bo Predan poskušal zlobirati spremembo Večerovega statuta ter v eni osebi združiti direktorsko in uredniško funkcijo, vendar je Predan to zanikal. Napovedal je zamenjavo glavne in odgovorne urednice. Njegova prva izbira je bila v Večerovem novinarskem kolektivu ocenjena za približno enako, kot je bila zamenjava Predana leta 2000, Predanova druga izbira pa je kandidat, ki prihaja s televizije in s Koroške ter zato malo ve tako o časopisu kot o Mariboru, kjer Večer izhaja.

Na tak način je Predan vendarle dejansko združil direktorsko in uredniško funkcijo Večera. Ob Predanovem prehajanju z ene na drugo funkcijo in odhodu z Večera ter zmagoslavni vrnitvi nanj je med mnogimi pomisleki vendarle ena stalnica – politika gor ali dol, Predan je nedvomno v špici slovenskega žurnalizma.

nazaj

Lucija Bošnik

Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Portret Tomaža Peroviča
Tomaž Perovič, nekdaj novinar in urednik na POP TV, še prej na TV Slovenija, do pred nedavnim predsednik uprave Dela, je v času vodenja Dela poskrbel za vrsto komunikacijskih šumov in nasprotujočih si dejanj. Od ustoličenja za predsednika uprave in postavitve na drugo stran televizijskih kamer ni hotel ničesar več komentirati. Res ni imel kaj povedati, je hotel le taktizirati ali samo ni hotel povedati? Sam pravi, da je bil raje tiho, kot pa da bi lagal. Ne ve še, katero od treh ponudb za službo bo sprejel, ve pa, da bi rad delal v medijskem menedžmentu. Zdi se mu, da POP TV ohranja koncept informativnega programa, kakršnega pričakujejo gledalci, TV Slovenija pa je izgubljena. O delu tabloidov, natančneje Direkta, pa pravi, da ne verjame, da lahko nov slovenski tabloid Direkt poslovno uspe. Njegovi kolegi in poznavalci slovenskega medijskega trga so ga, preden je šel na Delo, tja pospremili s komentarji, da pozna medije, da je dober menedžer in prodajalec ter da razume oglaševanje. Kot pravi, se trenutno odloča med tremi ponudbami za službo. Ena je ponudba ameriške družbe Central European Media Enterprises (CME), ki je tudi lastnica POP TV in Kanala A. Z njimi se dogovarja o svetovanju za projekte zunaj Slovenije. CME je v lasti Ronalda Launerja, v Evropi pa ima televizijske postaje pod znamko Nova TV v šestih državah. Poleg Slovenije in Češke še na Hrvaškem, Slovaškem in v Romuniji. Druga je ponudba slovenske televizije v tuji lasti. Kot pravi, se bo najverjetneje odločil za ponubo CME. Za Peroviča je tudi nekako logično, da bi rad delal v medijskem menedžmentu, saj si je z leti urednikovanja in dela na vodilnih mestih v slovenskih medijskih hišah pridobil precej znanja. Ob pogovoru z njim se je izluščilo bistvo Tomaža Peroviča: televizijo pozna in razume do najmanjše podrobnosti, o razvoju slovenskega informativnega programa pa še ni rekel zadnje besede.

Tomaž Perovič, predsednik uprave Dela
Spomnimo na nekaj ključnih dogodkov v času, ko je Perovič predsedoval upravi Dela. Namigi, da bo Perovič nov predsednik uprave Dela, so se pojavili julija 2004, tik pred razglasitvijo odločitve lastnikov Dela o tem, da bo to postal. Perovič namige zanika. Septembra 2004 že pride v službo, kmalu za tem noče komentirati novinarske stavke (pojasni, da je ne more), v katero se vključijo tudi novinarji Dela. Januarja 2005, po zadnji seji nadzornega sveta, na kateri ta obravnava poslovne rezultate Dela (Perovič dobi nalogo, naj se posveti obvladovanju stroškov), o ukrepih za dosego dobrih poslovnih cilje ne želi podrobneje govoriti. Pove le, da niso revolucionarni, da ima nalogo ustvarjati večji ali enak dobiček ter širiti poslovanje družbe. Zanika tudi, da se na Delu obetajo kadrovske spremembe. Od začetka njegovega dela ga spremljajo govorice, da lastniki zahtevajo podvojitev dobička, kar komentira kot nerealno in neresnično novico. Aprila 2004 se zaplete ob novici, da je nemški koncern WAZ potrdil, da jih je Perovič povabil k nakupu Dela, nato pa poskušata to obe strani zanikati. Julija 2005 začnejo krožiti govorice, da se je Pivovarna Laško, takratna največja lastnica Dela, z državo dogovorila, da ji prepusti časopisno hišo, Laščani pa lahko v zameno dokapitalizirajo Mercator. Vse strani vse zanikajo, Perovič pa jezen izjavi, da se na Delu nič ne dogaja. Pozneje se te informacije izkažejo za resnične. Julija 2005 Perovič predlaga novega odgovornega urednika Dela, s čimer nakaže na razrešitev takratnega urednika Darijana Koširja. Oktobra 2005, le tri mesece pred svojo razrešitvijo z mesta predsednika uprave, pa izjavi, da so namigovanja, da bo razrešen, zlonamerne. Ko januarja letos odstopi, izjavi, da ne ve, kaj bo počel, in noče govoriti o morebitnih političnih pritiskih za njegov odstop. Danes, nekaj mesecev po vsem tem, je bolj pripravljen govoriti. »Določenih stvari, ki sem jih vedel, nisem hotel povedati, ker niti ni bil moj interes, da se jih izve. Hkrati pa nisem hotel lagati, ker tega ne znam. Potem raje nisem odgovarjal na vprašanja. Časopisi pa so pisali, da nočem ničesar komentirati,« pravi Perovič o svojem nekomuniciranju z mediji v času vodenja Dela. »Ko smo pri PRO PLUS ustanavljali POP TV, so nas mediji raztrgali. Pisalo se je, da bomo propadli, da nimamo denarja za novinarske plače, da bomo pralnica denarja nekdanje komunistične partije, da bomo črna, desničarska televizija, da smo neumni, da bomo delali informativni program in tako dalje. A nismo udarili nazaj, zdelo se nam je, da bo čas pokazal, ali drži, kar pišejo ali ne. Zgodba se je ponovila na Delu,« pravi Tomaž Perovič. Septembra 2005, tri mesece pred zamenjavo vodstva na Delu, za medije izjavi, da se čez tri leta vidi na istem mestu, torej na mestu predsednika uprave. Kot pravi, v odgovoru ni blefiral, temveč je mislil resno sem mislil. Vedel je, kaj bi rad delal, in kako to storiti, zato je na vprašanje, kje se vidi čez tri leta, odgovoril kot nekdo, ki pač nekje dela in želi delati. In zakaj je Perovič sploh privolil, da bo predsednik uprave Dela? Sam pravi, da zato, ker je dobil fenomenalno povabilo lastnikov. »Vendar ne fenomenalno v smislu denarja. Lastniki so dejali, da želijo nekoga, ki bo iz Dela naredil dobro podjetje. Povedali pa so tudi, da dolgoročno nimajo namena ostati lastniki Dela,« razlaga Perovič. In kaj o obdobju vodenja Tomaža Peroviča povejo številke? Primerjali smo prihodke in dobiček Dela v dveh primerljivih obdobjih. Prvo je obdobje od januarja do septembra 2004 (preden je Perovič postal predsednik uprave), drugo pa obdobje od januarja do septembra 2005 (ko je Perovič vodil Delo). V prvih devetih mesecih leta 2004 (prvega septembra 2004 je Perovič uradno nastopil položaj predsednika uprave) je Delo ustvarilo 10, 2 milijardi prihodkov in 709 milijonov tolarjev dobička, kažejo finančni podatki na Delovi spletni strani. V primerljivem obdobju leta 2005 (septembra 2005 se je že začelo govoriti o možni zamenjavi prvega moža Dela) pa so prihodki padli na 9,6 milijarde tolarjev, dobiček pa na 284 milijonov tolarjev. Številke pri prodani nakladi Dela Peroviču niso nič bolj naklonjene. Delo je po podatkih RPN (revidirane prodane naklade, podatke zbira slovenska oglaševalska zbornica) med julijem in septembrom 2004 prodalo 78.125 tiskanih izvodov časnika Delo, v enakem obdobju lani pa okoli pet tisoč izvodov manj, to je 72.680 časnikov.

Zakaj je zgodba o Delu tako zapletena
Odkar je oblast prevzela druga politična stran, je časopisna hiša Delo kar naprej na prvih straneh slovenskih časnikov. O Delu se veliko govori in namiguje. Kot pravi Perovič, sta na Delu od nekdaj dve zgodbi. Ena so lastniki, druga pa zaposleni. »Prvi so se, kot je seveda v javnosti dobro znano, šli trgovanje z Delom. Lastniki so dali vedeti, da nimajo namena ostati lastniki. Pod takim pritiskom, da bo podjetje vsak hip prodano, ni prijetno delati. Jasno je tudi, da se ob zamenjavi lastnika zamenja tudi uprava,« pravi Perovič. Druga zgodba so pa zaposleni na Delu. »Delo je institucija zaprtega tipa. Večina novinarjev je tam že 20 let, nikoli niso bili nikjer drugje kot na Delu, pa še znotraj hiše so se redko prezaposlovali. Ti ljudje so močni, nedinamični, vedno so bili v ospredju, nihče jih ni nikoli napadal. Na novinarje iz drugih medijev so gledali omalovažujoče. Ni se jim zdelo nič narobe, če niso prvi objavili novice, češ, naj kar objavijo novico, mi bomo pa napisali komentar,« razlaga. Zgodilo pa se je to, da so vse evropske časopisne hiše v zadnjih šestih do desetih letih same sebe izpraševale, kaj naj storijo, da se bodo po vsebini bolj približale bralcu, se mu prilagodile. Kot pravi, je pred dvema letoma veljalo prepričanje, da povprečni bralec za branje časopisa porabi povprečno 20 minut. Na zadnji konferenci WAN (World Association of Newspapers) je bila ta številka samo še osem minut. Časopisi so ugotavljali, da ljudje hočejo grafe, da nočejo dolgoveznih člankov, njihove navade so se spremenile. »Tudi na Delu obstajajo povratne informacije bralcev, kaj hočejo, a uredniška ekipa Dela se ne zna lotiti sprememb,« je Perovič povzel svoje videnje težav na Delu. Kot pravi, Delo brez sprememb ne bo preživelo, saj trendi na časopisnem trgu niso od včeraj. Ko ga povprašamo o tem, ali je res verjel, da lahko uspe slovenski športni dnevnik As, ki ga je Delo izdajalo le slab mesec, pravi, da je julija 2004, ko se je vse skupaj začelo, to verjel. »As bi uspel z vsebino in 7000 bralci. Takrat je nogometni klub Olimpija še živel, začelo se je dogajati v Tivoliju. Danes ne verjamem, da lahko uspe slovenski dnevni športni časopis. Slovenija nima popularnega in prepoznavnega športa, ki bi ga potegnil navzgor,« možnosti za nastanek še kakšnega športnega dnevnika opisuje Perovič.

Direkt poslovno ne more uspeti
In kaj misli o nastanku novega slovenskega dnevnika Direkt? »Da ne bo izzvenelo cinično: povsod po svetu imajo tabloide, le da so eni bolj mehki (denimo italijanski), eni pa bolj trdi (britanski). Osebno nisem prepričan v poslovni koncept dolgoročnega preživetja tabloida Direkt. Kar pomeni, da po mojem mnenju več kot okoli 20.000 bralcev ne bo dobil na način, na katerega piše in objavlja svoje zgodbe. Zame bulvarski tisk sam po sebi ni težaven, ker ga znam brati in jim pač ne verjamem vsega, vendar več kot 20.000 ljudi ne bo vsak dan bralo, kakšni tepci so,« ocenjuje Perovič. Z nekaterimi moralnimi zadržki povezuje tudi vprašanje delovanja Direkta na dolgi rok. »Če bi bil Direkt tako dober, potem bi naklada Slovenskim novicam padala, pa jim ne. Ravno v času začetka Direkta so Slovenske novice tolkle rekorde. Slovenske novice ne pišejo na uničevalski in brezbrižen način, zanje je nekaj tragedija, medtem ko je za Direkt ista stvar škandal,« pravi Perovič.

Sporna se mu zdi uporaba besede »domnevno« pri pisanju o čisto navadnih ljudeh z ulice (in ne v pisanju o javnih osebah). Še večji problem je, če dobi tak medij vpliv na določene spremembe, ki se tičejo političnih odločitev, ki krojijo vsakdanje življenje. Pri tem spomni, kako sta britanska premierka Margaret Thatcher in Rupert Murdoch delala skupaj in »zrušila« britanske rudarje. Na vprašanje, kateri slovenski dnevni časopis se mu zdi najboljši, pravi, da je treba prebrati tri časopise, da dobiš pogled na celotno zgodbo. To so po njegovem Delo, Dnevnik in Finance. Samo z informacijami iz enega človek ne more biti povsem informiran. Skupno vsem dnevnikom pa je to, da jim vsebina večkrat smrdi po vplivu politike in lobijev.

Informativni program TV Slovenija: neprepoznavno; informativni program POP TV: b. p.
O informativnem programu POP TV, ki ga je tudi soustvarjal kot urednik, pravi, da je dober. Ima znan koncept, kaj se dela in česa ne. Po njegovem ima izdelano dramaturgijo, nikoli ne preseneča, gledalec ve, kaj, kako in kdaj bo kaj objavljeno, medij pa je verodostojen. »Skratka, tisti gledalci, ki ga spremljajo, natančno vedo, kaj bodo dobili. Zelo sem ponosen tudi na Preverjeno. Oddaja je izredno televizijska. V njej je polno pravih kratkih filmčkov. Vidi se, da znajo uporabljati televizijo. POP TV verjetno težko naredi več, saj so omejeni z denarjem in gledalci,« ocenjuje Perovič. O informativnem programu TVS nima dobrega mnenja. »TVS pa je izgubljena. Ne vem več, kaj je TV Dnevnik. Ali je politično sporočilo, ali je komentar, zmedeno zbirajo teme, zelo nihajo, enkrat hočejo biti popularni in prodorni, naslednji hip so hudo dolgočasni. Z denarjem, ki ga imajo, bi lahko delali boljše programe, pa jih ne,« meni in na vprašanje, ali bi se kdaj vrnil na TVS (preden je postal urednik na POP TV, je urejal oddajo Studio City), pravi, da ne. Nikoli? »Ne bom rekel nikoli,« pove. Na televizijskih informativnih programih pogreša kakovostne oddaje za zelo določeno ciljno publiko. Vendar je po njegovem nemogoče pričakovati, da jih bodo v Sloveniji naredile zasebne televizije. »Poleg ciljne publike mora biti pri taki oddaji treba vedeti, kaj hoče publika in na kakšno gledanost cilja oddaja. Oddaje secirajo ideje. To so resne, politične oddaje, ki analizirajo nek problem. To je denimo tip oddaje TV Klub, kjer bi voditeljici Špeli Šipek dali eno uro časa za več gostov, vmesne prispevke in podobno. Ne gre za boj, tako kot pri Trenjih, temveč za bolj analitičen pristop. Na TVS bi take oddaje lahko delali,« razlaga svoje videnje takega projekta.

nazaj

Ana Kus

Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Portret Petra Frankla
Novinar, ki je svojo kariero začel na Delu, se tam, kot pove, naučil vestičarstva, nato presedlal na zdaj že ugasli Gospodarski vestnik in se zadnjih 14 let zasidral (če rahlo karikiramo njegovo izjavo, da nikakor ne bi mogel zapustiti projekta Finance) kot urednik edinega finančnega dnevnika pri nas. Komentator, ki ga pogosto vabijo v televizijske oddaje, v katerih podaja svoje refleksije o gospodarskih gibanj, političnih zamenjavah direktorjev, špekulira o vzrokih za odstope ministrov, novinarji pa ga vabijo pred kamere in mikrofone tudi, ko gre za vlogo medijev, razmerja med lastniki, politiki in novinarji.

Prodati javno RTV!
Še posebej se zdi Peter Frankl zanimiv sogovornik ob prodajah deležev in zamenjavah predsednikov uprav v tiskanih medijih in ob vlogi ter poslanstvu javne RTV, ki bi jo bilo treba po njegovem kar prodati. No, vsaj delno. »Informativni program RTV bi prodali, recimo kaki RTL,«1 je pisal v svojem uredniškem komentarju pred referendumom o zakonu o RTV. Tam po njegovih besedah vlada »anarhija« in živi mnogo »parazitov«. In ne država ne civilna družba doslej nista znali počistiti tega »hleva«, kar bi morda uspešno storil kak zasebnik. Kar dodatno pojasni s tem, da »v koncept javne televizije, ki je ne obvladuje politika, ne verjamem,«1 Pozneje je v televizijskem soočenju s profesorico na FDV, dr. Sandro Bašić Hrvatin, v oddaji Studio City2 pojasnil, da bi bilo pravzaprav treba ločiti komercialni program od drugega programa, ki ni tako komercialne narave (otroški, kulturno-umetniški in dokumentarni program), in ga ponuditi na trgu. »Televizija pa bi tako dobila denar in delala še bolj kakovostne programe.« Potemtakem je po njegovem mnenju informativni program RTV Slovenija komercialni program, ki bi zlahka preživel na trgu in se bržkone še bolj skomercializiral, saj, kot je pisal v že citiranem komentarju, lahko »informativni program RTV ob pametnih lastnikih na trgu preživi in je ob tem novinarsko razmeroma normalen in profesionalen /…/ če lahko POP TV, zakaj ne bi mogla RTV?«1 Razmeroma (?!) normalen in profesionalen? Gre za nedoslednost ali kontradiktornost? Namreč, Peter Frankl, ki je sicer prepričan v tržno ekonomijo in so mediji zanj poslovni projekti in gospodarske družbe (»Mediji so boljši, če gre za zasebne gospodarske družbe, ki želijo ustvariti dobiček posredno preko poštenega novinarstva.«3), se v vseh svojih nastopih odločno zavzema za visoko profesionalnost in poštenost novinarstva. Pri tem kritizira izobraževalni sistem novinarjev, ugodnosti članov Društva novinarjev Slovenije, ki izkoriščajo popuste pri nakupih avtomobilov in zastonj smučarske karte, pa označi kar za skorumpiranost. Zato toliko bolj bode v oči privolitev v »razmeroma« profesionalno novinarstvo. Gre za žrtev v imenu svobodnega trga?

Prodal pa ne bi le informativnega programa javne RTV, še večji trn v peti je njen razvedrilno zabavni program: »Ne razumem zakaj moram s parafiskalno električno dajatvijo financirati Maria Galuniča ali Saša Hribarja, proti katerima nimam nič in ju seveda cenim, a ne vem, zakaj ju moram prisilno plačevati.«1 In še: »Nesmiselno je, da bi financiral Hribarja, če je interes družbe, da se financira dokumentarec o Cankarju.«2 O vsakokratnem interesu družbe bi odločali zamenljivi uredniki. Tržišče je pač alfa in omega, kar dokazujejo izjave, v katerih Frankl trdi, da vnaša razvedrilni program javne RTV »zmedo na trg«3 in je po morda rahlo naivno prepričan, da tuje licenčne oddaje »niso nevarne Galuniču in Hribarju. /…/ S pametno poslovno logiko, veliko domišljije in načrtovanjem se da te stvari dobro prodati na trgu.«2

Novinar je prodajalec časopisov
Novinarji niso (več) »družbenopolitični delavci, ampak profesionalci«.4 Ob prvem omenjanju sklada za pluralizacijo medijev, ki da je »brezvezen«6, je leta 2000 Frankl pisal o sodobni logiki medijev, po kateri le-ti niso več »družbenopolitična ustanova. A ta logika pri nas še ni prodrla povsem, saj je kapital v prevelikem obsegu (para)državen, in kot tak želi posegati tudi v največje poslovno premoženje časnika«.6 Da je vloga medijev prerasla izobraževalno in se morajo obnašati trgu primerno, dokazuje Frankl tudi s propadom Gospodarskega vestnika in trdi, da je »bistvo časopisa prodajati informacije in da si pri svojem delu pošten«.3 A novinarji morajo biti po njegovem več kot zgolj profesionalni podajalci informacij, hkrati so celo prodajalci časopisov: »Nekoč mi je kolega z nacionalne televizije očital neko rumenost: ‘Kaj ste sploh vi na Financah prodajalci časopisov ali novinarji?’ Odgovor je jasen: ‘Novinarji in prodajalci časopisov.’«5 Citirani komentar je bil spisan v bran Slovenskim novicam, ki so javnost takrat razburjale s t. i. ‘svingersko’ afero politika Jurija, ki jo je Frankl primerjal s Clintonovo afero. Zaslužek tabloida na račun blatenja javne osebe je pač legitimen, je menil in se zgražal nad dvoličnostjo družbe, ki je tabloid obsodila: »Cigarete lahko prodajamo, žgečkljivih zgodb o javnih osebah, močnih politikih na položaju, ki ne govorijo resnice, pa ne!«5 Meni, da so naši mediji dosti bolj kot tuji pod »udarom obtožb napadalnosti, rumenosti«.3 Tudi Finance so že bile deležne tovrstnih obtožb, a je Frankl prepričan, da je treba časopisne zgodbe »analizirati in presonificirati. Če ni personifikacije, je časopis brezbarven /…/, ljudje pa želijo brati o ljudeh«.3 Mediji so pač gospodarske družbe in kot take se lahko in morajo pehati za dobičkom. Ureditev v Sloveniji, ki medije tlači pod ministrstvo za kulturo, se mu zdi nesmiselna in v svojem komentarju ugotavlja: »Menim, da gre v Sloveniji za latentno preziranje česar koli, kar je povezano s trgom. Medije obravnavamo kot kulturni fenomen – celo pri ministrstvu za kulturo so pristojni za medije. In kultura je vendar nad tem banalnim trgom, ‘intelekt’ mora biti nad ‘kramarijo’. Strah me je, ko uzrem tak intelekt, ki se ima za tako vzvišenega in prezira podjetnika.«5 Skladno s svojim zavzemanjem za profesionalno novinarstvo pa Frankl nasprotuje kakršnemu koli prilagajanju informacij marketingu, saj je na prvem mestu poštenost in »dobiček bi bil zelo kratkoročen, če bi šel na rovaš novinarskega dela«.3 A včasih se zgodi tudi slednje, je posredno priznal, ko je v oddaji Intervju govoril o preiskovalnem novinarstvu, ki vse bolj postaja žrtveno jagnje menedžerjev, saj ti zaradi dolgoročnejše narave dela, preiskovalnim projektom praviloma niso naklonjeni.3

Mediji v Sloveniji? Paradržavni!
Zakaj Janša prevzema oblast v medijih? »Ker misli, da bo, banaliziram, laže zmagal na naslednji volitvah,« odgovarja Frankl Ladu Ambrožiču, »v našem primeru so mediji paradržavna last /…/ in so vedno bili in ostajajo političen plen«.3 Zato se, razen pogojno v primeru RTV, tudi tako močno zavzema za zasebno lastništvo, po možnosti tuje, kot je pred leti zapisal v Medijski preži: »Prav tuji partner lahko v marsičem pripomore k večji novinarski avtonomiji, saj manjša moč domačih lastnikov, ki v nekaterih medijih potencialno, ponekod pa tudi dejansko in kar grobo, pokušajo po lastniških vzvodih vplivati na uredniško politiko. Domači lastniki so namreč tako ali drugače povezani z raznimi političnimi opcijami, predvsem zato, ker so lastniki medijev zelo pogosto tudi lastninsko podaljšana roka države oziroma posamezne politične opcije, ki kraljuje v posameznem državnem oziroma paradržavnem fevdu. Če pa ne gre za lastninski podaljšek države, gre za lastninski podaljšek cerkve.« 7 In ob prevzemanju Dela je opozarjal na zmanjšano novinarsko avtonomijo, saj »če kupuješ Delo, misliš, da kupuješ vpliv«.8 In se je zgodilo, da je odgovornega urednika na Delu, Koširja, zamenjala oblast, ker so »zdaj na oblasti tisti, ki menijo, da je morda malo preveč lev«.9 Pa se mu zdi tovrstno vmešavanje politike v novinarsko avtonomijo sporno? Ob prihodu »desnega Danila Slivnika na levo Delo«10, kot je zapisal, je Frankl sicer priznal, da gre za zelo »neapetitlih«10 kupčijo, a je ponovno postregel s tržno rešitvijo: »Kar nekaj Delovih novinarjev je namreč v času dolgoletne vladavine LDS podpiralo in malikovalo državni kapital. Če je Slivnikov prihod posledica politično-poslovne kupčije /…/, kaj se potem ti novinarji zdaj pritožujejo? Prej bi Delo odkupili (in ne prodajali!) ali pa si za lastnika našli kako domačo ali tujo založniško hišo.«10 Novinarji bi se morali v medijih, ki jih, kot vsa slovenska podjetja, še vedno pesti »sindrom samoupravljanja«, po njegovem mnenju videti »kot lastniki«11, kot je zapisal že leta 2000, saj je »vsak lastnik zainteresiran za dobiček, prav zato obstaja vsako podjetje in kapitalist, ki hoče biti medijski lastnik, mora vedeti, da bo projekt prinašal dobiček, če bodo uredniki in novinarji svobodni v svojih prepričanjih in izražanju«.11 Nasprotuje pa morebitni solidarizaciji novinarjev, ki so jo pogrešali nekateri medijski delavci ob prevzemanju časopisnih hiš, menjavanju uprav ali politizaciji, saj je prepričan, da »solidariziranje pomeni nek kartel na škodo uporabnikov«.3

Peter Frankl je, skratka, prepričan, da bi svobodno tržišče uredilo vse težave slovenskega novinarstva, morda tudi RTV-jevske, četudi njeno poslanstvo vendarle ni povsem služiti trgu, »to je verjetno poslanstvo drugih«.3 Toda s klani zaznamovano, premalo profesionalno in skorumpirano slovensko novinarstvo, če uporabimo njegove besede, se trenutno bolj kot s pritiski tržišča ukvarja s političnimi ter kadrovskimi menjavami zaradi in za politiko, saj gre poleg želje po vplivu, moči in denarju v prevzemanju medijev tudi za, kot je opozoril, spreminjanje vrednot oziroma »gre za željo narediti Slovenijo nekoliko bolj konservativno«.3 Poteka, skratka, »rekatolizacija«.3 Posredno preko medijev bržkone tudi novinarstva.

1 »RTV je za prodajo, ne za referendum«, Finance, 20. 9. 2005.
2 Studio City, TV Slovenija 2, 16. 1. 2006.
3 Intervju, TV Slovenija 1, 19. 2. 2006.
4 »Direkt: Bo Požar šel nad dvoličnost?«, Finance, 14. 9. 2005.
5 »Aurelio Juri in Gospodarski vestnik«, Finance, 7. 2. 2005
6 »Manj vložka, več zaščite?«, Finance, 14. 7. 2000.
7 »Švedski kapital v Financah«, Medijska preža 07, jesen 1999/zima 2000.
8 »Kaj bo Laško z Delom«, Finance, 3. 2. 2003.
9 »Delov Košir, Janković, Bavčar in Janševi tajni fondi«, Finance, 15. 7. 2005.
10 »V bistvu Mag prevzema Delo«, Finance, 4. 10. 2006.
11 »Delo naj kupijo menedžerji in uredniki«, Finance, 1. 12. 2000.

nazaj