Medijska preža št. 5, pomlad 1999

Takoj je jasno, kdo bo intervju na koncu zapletel. Praviloma so to ljudje, ki so nadvse navdušeni nad svojim pojavljanjem v medijih in sumljivo prijazni. Predvsem pa bi radi neformalen pogovor in avtorizacijo. Pokaže se, da avtorizacije nočejo zato, da se ne bi pomotoma ali pa iz nevednosti zapisale kakšne neumnosti ali neresnice, marveč zato, da bi uveljavili svoje zamisli. Formalno so po slovenskem novinarskem kodeksu do avtorizacije upravičeni. Do kod pa ta njihova pravica lahko pripelje, kaže tale bizarni primer. Bil je klasični začetek kompliciranega intervjuja s starejšim gospodom in govorila naj bi o njegovih osebnih izkušnjah. Zelo si je želel biti intervjuvan. Pozneje se je pokazalo, da se njegovi načrti z mojimi ne ujemajo, zato je kar nekaj časa porabil za spraševanje, zakaj k njemu ni prišel kdo drug, mogoče starejši novinar, da bi se pogovarjala o drugih stvareh, na primer o njegovi zadnji knjigi. Na vprašanja je odgovarjal kratko, zbegano in vedno nadaljeval: »Joj, naj ti pomagam, poglej, kaj pa če bi me vprašala tole...« In je začel na dolgo odgovarjati samemu sebi. Potem sem ga spet nekaj vprašala, on pa je spet odgovarjal predvsem na svoja vprašanja. Nato je iz žepa privlekel list papirja in začel brati, to boš vključila tam in tam. V takem primeru imaš dve možnosti, pustiš, da svoje zrecitira, ali pa kratko malo vstaneš in greš. Midva sva se dolgo pogovarjala. Vsake toliko časa je prišla še žena, še ona povedala kakšno pripombo in prinesla malico.

Njegovi samogovori v besedilo niso bili vključeni. Preden je bil tekst končan, je klicaril in spraševal, kako mi gre. Končno je v roke dobil članek. Po njegovi avtorizaciji ni ostal nespremenjen niti en stavek, niti uvod in vprašanja ne. Iz njegovih odgovorov so bili črtani stavki, deli pogovora, in vanje dopisane stvari, o katerih se sploh nisva pogovarjala. »Saj ti verjamem, da sem to rekel, ampak sedaj bi pa malo popravil, ker se meni zdi to bolj pomembno...,« je dejal. Čez vse meje pa je bil njegov klic naslednji dan. Zgodaj zjutraj je poklical: »Si že vnesla spremembe? Veš, ponoči sem premišljeval in ugotovil, da bi moral dodati še to...« In je začel naštevati. Najino komunikacijo pa sva končala takole: »Pa še kaj lepega o meni v uvodu napiši.«

V objavljenem članku je bilo večina popravkov upoštevanih. Ne pa vsi. Na primer stvari, o katerih se nisva pogovarjala, vprašanja niso bila spremenjena, prav tako ne uvod in pa tisti deli pogovora, ki bi spremenili logični potek intervjuja. Po objavi je njegova žena klicala in še enkrat zahtevala originalen tekst. Ni ga dobila, ker se mi je zdelo, da je tako ali tako vnesenih preveč popravkov in da je bil tekst čisto dovolj prijazen do gospoda. Najbrž je zato začel pisati pritožbe čezme – da niso bili vsi popravki vneseni, da se mu zdijo moja vprašanja nepomembna in podobno. Ponavadi je odločitev, do kod lahko greš, prepuščena vsakemu novinarju posebej. V slovenskem novinarskem kodeksu je avtorizaciji posvečeno nekaj vrstic. Pravi, da je intervju neoporečen, šele ko je intervjuvanec, imenujejo ga prizadeti, odobril končno verzijo. Če to časovno ne gre, mora intervjuvanec vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja. V Evropi tako rekoč le mi in Nemci govorimo o avtorizaciji. Naša zapoved o avtorizaciji je nemški precej podobna. Drugi evropski etični novinarski kodeksi praviloma o tem sploh ne govorijo in tega problema sploh ne poznajo. Edino še Finci pravijo, da moraš ugoditi želji intervjuvanca, da pred objavo preveri svoje izjave. Ampak dovolijo le toliko, da se človek prepriča, da so vprašanja in podatki pravilni. Tudi Norvežani, Švedi in Slovaki se lahko omejijo zgolj na popravke pri dejanskih napakah. Tisti intervjuvanci, ki želijo vedeti, kaj bo objavljeno, to pač lahko, spremenijo pa lahko le podatke. Nekaj takega, kar si pač človek predstavlja z avtorizacijo, če avtorizacija že mora biti.

Nikjer pa ne govorijo o spreminjanju besedila v obliko, ki se zdi primerna intervjuvancem. In to si pri nas nekateri dovolijo. Vsak pisec ima vrsto primerov, v katerih se intervjuvanci preveč vtikajo v besedilo. Pa ne samo v intervjujih. Tudi pri portretih bi nekateri o sebi drugače napisali. Pa pri reportažah. In ne bi popravljali samo svojih izjav, pač pa tudi drugo besedilo in drugačne misli: če bo ona nastopala v tem članku, jaz ne bom, sedaj bi pa drugače povedal, saj sem rekla tako, samo mislila pa nisem tako. Vse, kar novinar ima, je posnetek na traku, ki pa na primer na sodišču tako ali tako nič ne pomaga. Lahko pa se odloči, da prispevka ne bo objavil.

Sicer pa, tako kot je rekel mladenič, ko je razlagal svoje izkušnje o študijskem bivanju v tujini in je zahteval avtorizacijo: »Saj je zate bolje, če avtoriziram. Tako te vsaj tožiti ne morem.« Pa se mi zdi, da ne. S tem se samo precej poceni varuješ. Dolžnost novinarja je, da vedno korektno zapiše tisto, kar mu kdo pove. Če pa tega ne naredi, ima (v tem primeru res) prizadeti šele potem pravne možnosti, da te preganja. Ko polnoleten človek govori o področju, s katerim se več let ukvarja, ali pa o sebi, in je priseben in ve, da gre za javni pogovor, potem bi moral vedeti, o čem govori, da govori z novinarjem in da bo novinar zapisal stvari, ki se mu zdijo pomembne ali zanimive. Torej naj tudi on govori tisto, o čemer je prepričan. Osebna odgovornost novinarja je, kako bo informacijo predstavil in objavil – o tem pa govorijo vsi novinarski kodeksi in drugi novinarski priročniki.

Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Sogovorniki včasih zahtevajo preveč

Zdelo se mi je, da se je zgodil čudež, ko me zdravnica po končanem pogovoru ni vprašala za avtorizacijo. Toda že čez nekaj dni, po tistem času, za katerega je predvidevala, da ga potrebujem za pisanje članka, je pozvonil telefon in moja sogovornica se je pozanimala, ali še kaj potrebujem za pisanje... Pa sem ji odgovorila, da ne, in razložila, da sem članek že oddala. V slušalki sem najprej zaslišala le ne prav glasni »oh«, v katerem je bilo čutiti razočaranje. In potem, da je hotela tekst še prebrati; vsaj tisti del, v katerem nastopa. Ni mi preostalo drugega, navsezadnje sem le hotela ostati v dobrih odnosih z morebitnim virom informacij, in poslala sem ji »njen« del članka. Popravki so bili minimalni; zame popolnoma odvečni in nepomembni, zanjo pa bistveni. Morda je imela tu in tam celo prav, toda večino časa, ki sva ga potem preživeli pri telefonu, sem ji razlagala, da moj stavek pomeni isto kot njen in da je popolnoma razumljiv. Kljub temu sem morala besedo »pregledati« nadomestiti s »preiskati« (prva po njenem prepričanju ni izražala vseh zapletenih testov, ki jih morajo zdravniki opraviti na pacientu). V stavku, ki je stal med narekovajema, za te pa je zdravnica vedela, da ji dajejo pravico do dobesedne izjave, pa sem morala po njeni intervenciji dvakrat zapisati besedo »odvzem,« čeprav bi jo lahko drugič nadomestila z ustreznim zaimkom. Pa vendar. Kompromise je treba sklepati, včasih že zaradi ljubega miru. In gospa zdravnica je bila prav prijazna, na koncu sva se poslovili z nasmeškom na ustnicah. Večina ljudi pa ni tako prijaznih. Tudi ko jim razložim, da sem jim dolžna dati tekst v avtorizacijo, samo če gre za intervju, pri njej vztrajajo, pa čeprav nastopajo samo v dveh vrstah. Tudi zagotovilo, da Milan Kučan, torej predsednik države, ne avtorizira svojih izjav, ne pomaga. Pri tem so najhujši zdravniki, sledijo pa jim znanstveniki. Mislijo, da laiki nismo zmožni dojeti zahtevnih postopkov, del in nalog, ki jih opravljajo, saj se vendar v tem nismo izobraževali. (Še posebno, če vsak dan pišemo o drugi temi.) Ne dojamejo pa, da smo se novinarji izšolali ravno v tem, da zapletene stvari naredimo dovolj preproste in razumljive, saj jih predstavljamo javnosti, v kateri so večinoma nestrokovnjaki. Si predstavljate, da sitnemu zdravniku, ki vas na vsak način hoče prepričati, da o določeni stvari nimate pojma in da ste zato popolnoma nezmožni o njej pisati, ne da bi jo on na koncu sam požegnal, predlagate, da na naslednji zdravniški pregled pripeljete s sabo njegovega kolega? (Poleg tega moramo priznati, da zdravniki tvegajo človeško življenje, kadar naredijo napako, zaradi napake ali pomanjkljivega znanja novinarja – če na primer namesto aortni homgraft napiše del srca in žil –, pa nihče ne umre.) Najbolj absurdna avtorizacija je bila, ko je ravnatelj pasje šole (ki seveda ni pasja šola ampak sektor za šolanje službenih psov MNZ) zahteval avtorizacijo reportaže o njihovih kužkih, in ko vanjo nisem privolila, urgiral pri ministrstvu za notranje zadeve, od koder so poklicali urednika kronike in prosili, naj vendar pošljem reportažo v avtorizacijo. Verjetno so se zbali, da njihovi kužki ne bodo mirno spali, morda celo ne bodo jedli ali pa bodo začeli stavkati in izostajati od pouka, če ne bodo pred objavo prebrali, kaj sem napisala o njihovem šolanju. Najhuje pa je bilo, ko sta se dve psihologinji iz svetovalnega centra odločili, da so moji viri informacij napačno poučeni – čeprav so bili v resnici enako kompetentni, le drugače so razmišljali –, in sta moj članek o spolnih zlorabah otrok popolnoma »razsuli« in na novo napisali. Moji ugovori, da lahko popravljata samo svoj del teksta (pa še v tem bi po pravilih smeli le tisti del, ki je v narekovajih), so bili zaman. Najbolj zanimivo pa je, da sogovorniki, ki bi bili morda najbolj upravičeni do avtorizacije, ker na primer pišemo o intimnih dogodkih iz njihovega življenja, te ne zahtevajo. Kaj torej storiti, da bi se izognili zahtevam po avtorizaciji, ki so večinoma neupravičene in odvečne, predvsem pa zahtevajo veliko dragocenega časa? Neredko se namreč dogaja, da članka ne moremo objaviti (vsaj ne takrat, ko je najaktualnejši), ker oseba, ki je zahtevala avtorizacijo, več ur ali celo dni ni dosegljiva. Naj v časopisu pustimo prazen prostor? Ne, takrat pač tvegamo jezo in razburjenje. Še bolj zanimivo pa je, da odzivov največkrat sploh ni. Kakor da niso opazili, da je bil članek objavljen. Ali pa je bil morda dobro napisan?

izpis