Teorija realpolitike trdi, da politiki spremenijo svoje poglede in ravnanje, ko prestopijo iz opozicije na oblast. Ko so v opoziciji, ravnajo rivalsko, kritično, včasih tudi moralistično. Ko pridobijo oblast, pa morajo med drugim poskrbeti za to, da jo obdržijo na legitimen način, zato zavzamejo bolj spravljivo in odgovorno držo. Ostrina se obrusi, radikalne ideje se umaknejo pripravljenosti na sklepanje kompromisov. Teorija naj ne bi veljala le za demokrate, ampak tudi za diktatorje, ki morajo krmariti med različnimi frakcijami in interesnimi skupinami z vplivom v partiji ali na dvoru. Predpostavka realistične teorije je neka temeljna racionalnost akterjev, pri čemer naj bi bil ratio usmerjen k stabilnosti oblasti.

Janez Markeš, ki sicer ni politični funkcionar, ga pa lahko uvrstimo med strankarsko politično umeščene mnenjske voditelje, bi lahko bil tipičen primer opisane značajske preobrazbe, če ne bi bil na slovenski desni sceni prej izjema kot pravilo. Ravno zato je zanimiv in tudi dragocen.

Markeš je imel vrsto let pred prihodom in ustoličenjem na Delu prepoznavno mesto na obrobju medijskega prostora. Ekipa tednika Maga je dolgo finančno životarila v senci gospodarskega omrežja, ki ga je obvladovala LDS. Mnogi so zaradi entuziazma zamenjali dobre poprejšnje službe, denimo na Delu, z negotovim garanjem na Magu. Javni domet njihovega pisanja se ni in ni hotel razviti v volilni preboj, ki bi jim prinesel osebne nagrade. In še glavnina novinarskih kolegov jih je prezirala kot ne-novinarje. V takšnih okoliščinah je psihološko razumljiv razvoj posebne disidentske subkulture, nagnjene k pretiravanju v kritičnosti in k občutku prepada med moralnimi borci za resnico in med pokvarjeno oligarhijo. Za pisanje novinarjev Maga je bila značilna ostra, napadalna drža, ki se je razbohotila v teorijo zarote kot obči način mišljenja. Verodostojnost Magovega raziskovalnega novinarstva in zgodb o koruptivnih povezavah med vladajočo stranko in gospodarstvom je bila vprašljiva, ker so bile konkretne zgodbe vedno prepletene s fantomom totalnega sovražnika, s homogenizacijo nasprotnikov, z manihejskim poenostavljanjem in s paranoično hipertrofijo interesnih povezav, pa tudi s sočno retoriko, sovražnim govorom in kulturnim rasizmom. Skratka, kritični bralci nikoli niso mogli vedeti, kaj od napisanega so dejstva, kaj pa blodnja, zato jim je Mag predstavljal prenaporno čtivo.

Nagnjenje marginaliziranih piscev k pretiravanju je morda psihološko razumljivo, kljub temu pa je odgovornost desnih mnenjskih voditeljev za dolgoletno zastrupljanje desne javnosti s fašistoidno mentaliteto ostaja nesporna. Dilema pri razumevanju nekoč opozicijske desne paranoične novinarske produkcije je tale: koliko je bilo pretiravanje s kritiko vladajočega režima posledica stiske, koliko je načrtno merilo na krepitev ideološke polarizacije in koliko je rezultat norosti? Morda lahko zadnji del dileme formuliramo tudi takole: ali je nerazsodnost v obliki verjetja v totalno zaroto generirana kontekstualno (in je zato začasna ter bi usahnila po prihodu na oblast) ali pa gre za trajnejšo kolektivno psihopatologijo? Na to vprašanje o desnih mnenjskih voditeljih pred nekaj leti še nisem znal odgovoriti. Danes pa se lahko oprem na opažanja, kakšen »reality check« se je zgodil mnenjskim voditeljem slovenske desnice, potem ko so dosegli oblast in so racionalni razlogi za frustracije odpadli.

Marginalnost in odrinjenost od vzvodov moči kot prvi možni dejavnik paranoje je z osvojitvijo pozicij in z izpeljano neformalno lustracijo nedvomno odpadel. Negativna, antikomunistična oz. protieldeesovska mobilizacija volivcev kot drugi možni dejavnik je s trajanjem desne vladavine in priložnosti za doseganje rezultatov po alternativni politični viziji vse manj smiselna in prepričljiva. Vprašanje množične psihoze pa, kot kaže, ostaja nerešeno, kajti glavnina desnih voditeljev po treh letih vladanja ostaja v fiktivnem svetu sovražnikov in zarot. Voditelj Janša je pred državnozborskimi volitvami 2004 in nekaj časa po njih poskusil s spremembo strategije. A ko je prišel prvi trenutek šibkosti, na primer ob širokem odporu proti poskusu radikalnih neoliberalnih reform, se je pokazalo, da kljub dejavnemu štabu »spin doktorjev« »volk« ni menjal svoje narave. Začele so se čistke v vseh dosegljivih sektorjih, za vsako težavo so namesto ukrepov krivili prejšnje vlade, retoriko glavnih protagonistov vladajoče stranke in njenih publicističnih ideologov pa zaznamuje mešanica arogance in antikomunističnega poslanstva. Klientelizem in koruptivnost, ki se kopičita okrog te vlade, sta odprla oči le redkim operativcem in intelektualcem desnice. Večina se jih v begu pred obtožbami še bolj oklepa paranoične fikcije antikomunizma, s katero so v dolgem opozicijskem obdobju krmili svoje volivce. Tako njihova govorica kot tudi dejanja implicirajo verjetje v teorijo zarote.

Janez Markeš je, nasprotno, javno zapustil svojo preteklost militantne opozicije. Kot eden redkih desnih publicistov se je s prihodom na pozicijo moči na Delu dobesedno sprostil in se razvil v izvrstnega političnega analitika. V tem trenutku je eden najbolj prodornih intelektualcev na desnici, vsaj med tistimi, ki se niso umaknili v akademske sfere in ostajajo transparentno politično opredeljeni. Poleg tega je Markeš danes eden redkih ljudi v Sloveniji, ki so zmožni pronicljivo politično misliti. Pogoji za politično mišljenje so zavzemanje stališča, razsodnost in za izobražence tudi zmožnost uporabe raznolikega konceptualnega aparata. Markeš premore vse troje, konceptualnost ga celo slogovno obremenjuje, saj večkrat ne zna predstaviti svojih argumentov na poljudno razumljiv način. Argumente pa nedvomno ima.

Zaradi klavrnega stanja na TV Slovenija je v zadnjem času zanesljivo vredno gledati Odmeve, če v TV Dnevniku kot komentatorja aktualnega dogodka napovedo Janeza Markeša. Njegove analize so praviloma problemske, razume koncepte ter dolgoročne učinke posameznih politik oz. dogodkov. Vedno pove bistveno več od nekaterih drugih stalno aboniranih gostov, na primer od Makaroviča ml., Tomšiča ali Balažica, za katere ni jasno, ali jih ne vabijo v studio ravno zato, ker nimajo za povedati nič izvirnega. Markeš pogosto prekosi tudi etablirane liberalne interprete, ki se včasih nemara samocenzurirajo v analitični ostrini, če bi ta škodovala stranki, ki so ji naklonjeni. Janez Markeš je bil eden redkih komentatorjev, ki ob ustanovitvi stranke Zares ni nasedel škodoželjni tezi o kontinuiteti eldeesovske mentalitete ter podmeni o nespremenljivosti in politični neučljivosti ljudi. Razumel in izpostavil je potencial katarze, novega začetka in rehabilitacije politike kot take, kar so Zaresovci storili v izhodišču svoje nove politične poti. Je eden redkih, ki je prepoznal nevarnost vsebinsko praznega sredinskega populizma Boruta Pahorja. V antologijo politične analize spada Markeševa izjava, da je od izida spopada med SD, ki poudarjajo všečnost, in Zares, ki poudarja koncepte, odvisna prihodnost Slovenije. Ob padcu ministra za promet Božiča je, na primer, opozoril, da razlog za zamenjavo nista bili dve prometni nesreči, ampak ga je treba iskati v pregrevanju gospodarstva zaradi pospešene gradnje avtocest.

Tiste, ki je pozitivno presenetila Markeševa zmožnost, da v primernih okoliščinah razvije precej velik političnoanalitični potencial, je dolgo begala nenavadna okoliščina: dolgoletna, skorajda sinovska navezanost na Danila Slivnika. Poznavalci so se čudili vdanosti diktatorskemu Slivniku, ki ga je resda rešil s potopljenega Slovenca, a je na drugi strani sodelavce na Magu tudi izkoriščal in jih s prodajo celo izdal. Po pričanju soustanovitelja Maga Vinka Vasleta (intervju za Demokracijo, 16. 12. 1999) se Slivnik ni le nenehno vmešaval v vsebino in pri tem novinarjem med drugim v podpis vsiljeval plačane članke, napisane v podjetjih, o katerih so članki »poročali«. Posle je ves čas vodil netransparentno in ekonomsko izkoriščal sodelavce, ki so se projektu pridružili iz entuziazma: medtem ko so novinarji trdo delali za skromno plačo, je direktor živel na veliki nogi in vozil velikanske avtomobile. Sodelavce je prisilil v sodelovanje v projektu Jutranjik v izdaji podjetja v stoodstotni Slivnikovi lasti. Ko je Jutranjik zaradi diletantskega pristopa po enem mesecu propadel, je po trditvah Vasleta Slivnik dolg v višini 2 do 3 milijonov nemških mark prenesel kar na Mag, in to brez vednosti ostalih dveh solastnikov. Ker se Mag ni zmogel izvleči iz rdečih številk, ga je septembra 1999 prodal Salomonovemu oglasniku, ne da bi o tem obvestil sodelavce. Ti so na mizo ultimativno dobili v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, v katerih so se prejšnji neto zneski plač spremenili v bruto zneske. Kaže, da se Slivnik do zaposlenih na Magu, ki so najprej verjeli, da ekipo povezujeta predanost in prijateljstvo, ni obnašal bistveno bolj korektno kot pozneje do zaposlenih na Delu. S čim je po vseh malverzacijah še uspel prepričati oz. navezati nase Markeša, ki je vedno imel intelektualne ambicije? Morda s tem, da je njemu in ostalim obljubljal Delo?

Jeseni 2005 je desna strankarsko-kapitalska naveza po »kravji kupčiji« v režiji vlade sovražno prevzela nadzor nad Delom kot enim najvplivnejših medijev. Kadrovski vidik operacije je bil izpeljan tako, da je Mag prevzel Delo. Magovci so se iz bunkerja preselili v najvišje nadstropje Delove stolpnice. Danilo Slivnik je za nekajmesečno uvajalno obdobje postal član, nato pa predsednik uprave. Po fazi terorja nad vsebinskim delom hiše v izvedbi Slivnika z asistenco Petra Jančiča je na mesto odgovornega urednika napredoval Janez Markeš.

Markeš je po nastopu funkcije julija 2007 ublažil teror nad sodelavci; si prizadeval normalizirati razmere v kolektivu. Precej novinarjev ga podpira zaradi njegovega pragmatizma in zmožnosti poslušanja, pa tudi zato, ker so se sprijaznili s tem, da bolje ne bo nikoli. Redakcijska komunikacija se je izboljšala, kar sicer ne pomeni, da upošteva vse sugestije. A že to, da ne kriči na sodelavce, je olajšanje. Njegovi sodelavci kljub temu ocenjujejo, da kaj več od njega ni mogoče pričakovati. Po hudem kadrovskem osiromašenju v obdobju Jančiča je umiritev razmer premalo za konsolidacijo in strokovno okrepitev medija. Potrebne bi bile aktivne poteze pri pridobivanju vrhunskih kadrov, od novinarjev do infrastrukturnih ekspertov. Delo bi potrebovalo urednika z velikimi organizacijskimi sposobnostmi za vodenje in tudi za nov zagon oslabelega velikega sistema. Poznavalci pravijo, da Markeš tej preizkušnji ni kos, saj se obnaša vse preveč pasivno. Zahtev sistema ne dohaja, kaj šele, da bi ga zmogel strateško usmerjati. Za operativo skrbi namestnik Darijan Košir, ki je zaslužen tudi za to, da je v času tandema Slivnik-Jančič Delo sploh izhajalo vsak dan. (Koširjevi motivi za sodelovanje in logistično podporo vsem režimom so posebna zgodba, vredna samostojne razprave.) Na tem mestu je ključno to, da je bil Markešu po »politični liniji« dodeljen položaj, v katerem se ne znajde, pa tudi osebno mu ne leži. Kot analitično sposoben novinar, ki rad intelektualizira, bi se zagotovo bolje počutil in laže realiziral svoje potenciale na delovnem mestu notranjepolitičnega komentatorja. Pogosto zapletanje v asociativnem iskanju poante in vzporednic med nepovezanimi dogodki, bizarne besedne zveze in pitijski označevalci v njegovih uredniških kolumnah kličejo po tem, da bi imel kolumnist Markeš nad seboj redaktorja, ne pa obratno.

Prav lahko se zgodi, da se Markešu ne bo treba dolgo mučiti z delom, ki mu ne ustreza in katerega rezultati niso koristni ne za časopis ne zanj osebno. Ne glede na to, da je Markeš v časopisno hišo prinesel olajšanje, so okoliščine, v katerih so ga povzdignili iz obskurnega nizkonakladnega pljuvaškega tednika na vrh nacionalnega novinarskega profesionalizma, zagotovo odebelili njegov črni dosje pri trenutni opoziciji. Še bolj to velja za Slivnika, ki se je s svojo brutalnostjo zameril celotni strokovni srenji. Dana konstelacija vplivov kapitala in vsakokrat vladajoče stranke na ključne medije in še posebej ranljiv položaj Dela pač ne dajeta možnosti, da bi takšno umazano delo ostalo brez sankcij v prihodnosti. Besni prevzemniški triumf pod kolovodstvom Slivnika je moral biti kratkotrajen – že zaradi omajanega ugleda časopisa, padca naklade in s tem objektivne poslovne škode, ki lastnika kot delniško družbo mora skrbeti.

Še pomembnejši od slabših bilanc pa je razlog, zaradi katerega je korporacija, ki ni specializirana za medije, temveč za proizvodnjo pijač, sploh investirala v nakup časopisa, ki ni kapitalsko donosen, je pa mnenjsko vpliven. Pivovarna ima Delo predvsem zato, da ga uporablja kot zastavek v pogajanjih z vsakokratno vlado o različnih interesnih zadevah. Nizka stopnja kritičnosti najvplivnejših medijev je v interesu vladajoče politike, ki ji lastniki medijev ponujajo storitev pokoritve novinarjev v zameno za druge usluge, ki jih kontrolira vlada. Delo je tako že vrsto let instrumentalizirano za zasebne koristi kapitala in vladajočih strank. Ker se vlade demokratično menjujejo, mora biti instrument prožen, tako da je danes lahko trobilo eni, jutri pa drugi opciji. V nekem trenutku je prišlo do dogovora, da je treba Delo grobo zlomiti in za to nalogo so angažirali Slivnika. Ker z vladnimi protiuslugami lastnikom očitno ni bilo nič, se je sodelovanje med njimi ohladilo in nastopila je taktika umirjanja razmer v časopisni hiši. Ko je lastnikom postalo jasno, da bo sedanja vlada zaradi vrste napak in zamer težko preživela naslednje državnozborske volitve, so se odločili, da Slivnika ne potrebujejo več in da je treba časopis predelati v zmerno konservativnega ter ga pripraviti na potrebne uredniške predelave v skladu z naslednjim volilnim izidom.

Izvor težav Dela ni v tej ali oni nesramni vladi ali tem ali onem podlem kapitalistu. Problem je v tem, da so lastniki javnih medijev zasebne kapitalske korporacije, sploh take, ki jim medijska industrija ne pomeni osrednje dejavnosti, katere kvaliteta vpliva na ugled blagovne znamke korporacije. Postalo je očitno, da v medijih ni kaj dosti prostora za uresničevanje javnega interesa, če so lastniško oz. nadzorstveno podrejeni strukturam partikularnih oligarhičnih interesov. To je sistemski problem. Osebna plat tega problema sega nazaj v čase primarne in sekundarne privatizacije javnih medijev, ko so zaposleni pozdravili preoblikovanje svojih podjetij v kapitalska podjetja, poceni kupili lastniške deleže in jih dražje prodali bodočim rabljem svoje lastne novinarske in uredniške avtonomije. S stališča bralca ta kratkovidnost sproža še dodatno dilemo: koliko zaupanja je vredno novinarsko pisanje nekoga, ki se je »prodal hudiču«, zato da si je kupil nekaj luksuznih predmetov? Ali je zasebno naiven novinar lahko dober profesionalni analitik?

Argument za odslovitev Slivnika z mesta predsednika uprave Dela oktobra 2007 je bilo med drugim nevzdržno (a dolgo znano) vmešavanje v pristojnosti odgovornega urednika. Markeš je od nadzornega sveta zahteval zaščito in jo dobil, Slivnik pa je moral oditi. Sta se njuni poti s tem razšli? Morda. A vprašanje je, koliko časa bodo lastniki še potrebovali Markeša na mestu odgovornega urednika Dela in kje bo pristal potem.

Markeš je verjetno dovolj inteligenten, da je uvidel tisto, o čemer njegovi novinarski kolegi že javno govorijo: da je večina slovenskih medijskih hiš orodje v rokah velikih kapitalskih korporacij, ki danes na škodo novinarske avtonomije in javnega interesa barantajo z vlado, že jutri pa nemara ne bodo le poljubno menjavale direktorjev in urednikov medijev, ampak tudi ministre in šefe vlad. Desna politika in desni kapital (če kaj takega sploh obstaja) iz teh umazanih poslov nista izvzeta. Vse skupaj nima kaj dosti zveze s solidarnostjo med ideološkimi somišljeniki, na primer med malim novinarskim intelektualcem, predsednikom vlade in upravljavcem stomilijonskega kapitalskega sklada. Delitev na poštene desničarje in pokvarjeno levičarsko oligarhijo ali obratno ne zdrži več realne presoje. Markeš zato priznava, da je razočaran nad politiko nasploh. Verjetno mu ne preostane drugega kot resignirano opravljati zaupano mu nalogo do dne, ko ga bo predsednica nadzornega sveta obvestila, da bo čez nekaj ur odstopil iz osebnih razlogov.

Ko bo Markeš odstopljen, bi bilo zanj, za slovensko desnico in za širši javni prostor zelo koristno, če ga ne bi marginalizirali, temveč bi mu omogočili, da v normalnih razmerah počne tisto, v čemer je dober: komentira. Ne smemo pozabiti, da je Markeš v nekih drugih okoliščinah pisal dosti manj razsodne novinarske izdelke. In regresija je možna. Tisti, ki ga poznajo pobliže, pravijo, da iz Markeša tudi danes kljub njegovemu vplivnemu položaju občasno v trenutkih občutka ogroženosti izbruhnejo antikomunistični sentimenti in neutemeljene blodnjave o zarotah. Dejstvo je tudi to, da Markeš zasebno ne more prek samega sebe in prek svojih osebnih zamer. Studijski Markeš ni enak kot redakcijski Markeš, ki je zmožen tudi omejevati poročanje in sodelovanje z osebami in institucijami, s katerimi je v nekih drugih okoliščinah prišel v spor. Če bi ga stisnili v kot, bi se Markešev intelektualni potencial in zdrav občutek za realnost nemara lahko sesedla nazaj v mešanico podatkov in paranoične fikcije. V njegovi sedanji kondiciji sta njegova realizem in pronicljivost dragocena. Če bi slovenska desnica premogla še več takšnih intelektualnih potencialov, bi se morda lahko izvlekla in krogotoka žrtvene identitete in revanšizma. Če pa obstoječi potenciali ne bodo dobili ustrezne podpore, bodo bodisi nazadovali bodisi se bodo distancirali od prevzemanja politične odgovornosti na svojem polu. V javnem prostoru bi imeli tako še več gnojnice in kiča, v politiki pa kombinacijo populizma in lobijev.

Marko Crnkovič, popularni bloger in že leta popularni kolumnist (v Teleksu, Sobotni prilogi Dela, Financah in sedaj v Dnevniku), znan po svojih kontradiktornih, senzacionalističnih in spektakelskih tekstih, je v svojem članku »Volil bom Đurota. Ali Strela?, Ne, Mišo!« v Dnevnikovem Objektivu, 25. avgusta 2007, prekosil samega sebe. Kljub temu da Crnkovič že leta gradi svojo priljubljenost na stališčih, ki naj bi bila kontroverzna in na meji med levico in desnico v stilu »Vse me zanima, nič me ne briga«, kot se glasi nadnaslov njegove serije kolumn v Dnevniku, je omenjeni tekst zarezal globlje od nepremišljene enotedenske provokacije ter je tudi dober razlog, da se sprašujemo o položaju in vlogi časopisa Dnevnik v medijski (zadnje čase, kot vemo, zelo razigrani) pokrajini.

V svojem pregovorno kvazikritičnem stilu se je v omenjenem tekstu Crnkovič spravil ne le na Svetlano Makarovič, ki je javno izrazila svoje mnenje o predsedniških kandidatih (in ki je tudi drugače kot brezkompromisna kritičarka klerikalne in patriarhalne (slovenske) družbe zelo pogosta tarča Crnkovičevih kolumn): »Da se je Svetlani Makarovič dokončno zmešalo, je dokazala z izjavo, da razen Elene Pečarič ne vidi predsedniškega kandidata, ki bi ga bil pripravljena podpreti. ‘Koga pa naj podprem?’ je rekla v svojem naštudirano pisig stilu: ‘Farškega klovna z orglicami?’«, temveč in predvsem na samo predsedniško kandidatko Eleno Pečarič. Razen zdaj že legendarno nesmiselnih Crnkovičevih trditev: 1.) da je kandidatura Pečaričeve »samopromocija v prid ozaveščanja javnosti glede sobivanja z invalidi« (kaj je z ozaveščanjem javnosti glede sobivanja z invalidi narobe in zakaj naj bi to bilo a priori slabo, nam Crnkovič seveda ne pojasni, prav tako ne razjasni, zakaj je,sicer inteligentna in duhovita kritika potrošniške družbe v obliki antireklame za Dormeove vzmetnice, ki jo je Elena Pečarič posnela za elektronski medij Vest.si, po njegovem mnenju »absurdna«) in 2.) da Eleni Pečarič, tako kot ostalim »lumpenkandidatom«, gre le za to »da so malo v medijih«, nam Crnkovič v vsem svojem (neo)konservativizmu, šovinizmu, seksizmu in potemtakem tudi rasizmu, postreže tudi z izjavo, 3.) da »predsednik republike mora biti opravilno sposoben«, za kar »z dolžnim spoštovanjem do hendikepiranih« za Eleno Pečarič dvomi: »Kot invalidna oseba lahko kljub svoji prikrajšanosti še vedno počne zelo veliko stvari in opravlja zelo veliko poklicev, vendar si je ne predstavljam kot predsednice (in vrhovne poveljnice). Še več: funkcija predsednika je v veliki meri simbolična, zato ne želim, da bi jo opravljala invalidna oseba. Naj si najde druge načine za svojo neodtujljivo in zasluženo samorealizacijo in samodokazovanje. Toda predsednik ali predsednica pa naj bosta zdrava in v normalni fizični kondiciji.« Torej je za Crnkoviča Elena Pečarič kot individuum, človek, ženska, javna osebnost in predsedniška kandidatka predvsem in edino invalid. To, da je Pečaričeva univerzitetna diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, da govori pet tujih jezikov, da ima za sabo najmanj dvajset strokovnih in znanstvenih prispevkov in še najmanj toliko udeležb na znanstvenih in strokovnih simpozijih in konferencah, da je dolgoletna aktivistka, ki se bori za človekove pravice in pravice hendikepiranih ter v javnem diskurzu (nenazadnje tudi s svojim lastnim primerom) poskuša spremeniti pojmovanje hendikepiranih oseb kot manjvrednih in manj sposobnih, Crnkoviču ne pomeni dosti. Elena Pečarič je hendikepirana oseba in tukaj se Crnkoviču vse začne in konča. To pa je tipično razmišljanje v kategorijah antropološkega univerzalizma, ki nujno predpostavlja idealizacijo estetizirane človeške vrste, ki je človeški ideal tako v telesnem kot tudi v duhovnem smislu in ki je vedno tesno povezan tako s »prvim človekom« (ne-degeneriranim) in »človekom prihodnosti« (supermanom). Ta obsedenost z ne-degeneriranim, ne-hendikepiranim, ne-izmaličenim, lepim, sorazmernim in razvitim telesom pa ni nič drugega kot eden izmed osnovnih postulatov rasizma. Tako si Crnkovič ne želi, da mu je predsednica države invalidna, ne le zato, ker, denimo, fizično ne bi bila zmožna pregledati in pozdraviti častne čete, temveč ravno zato, ker gre za simbolično funkcijo, v kateri ena oseba simbolično utelesi in poenoti celotno nacijo, postane njeno telo – in prav to simbolično nacionalno telo po Crnkoviču ne sme biti hendikepirano!

Crnkovičeve rasistične izpade beremo tudi v drugih njegovih tekstih. Kot vemo, temelji rasizem na ideji, da obstaja »čista« (elitna) rasa, ki jo vsaka druga »manj vredna«, »barbarska« (masovna) rasa lahko uniči oz. »razredči«. Zato je rasističen diskurz globoko konservativen, z vero v tradicionalne vrednote in nasproti ideji razvoja, ki se doživlja kot degeneracija in degradacija nacionalne kulture, identitete in integritete, ki naj bi bila »od nekdaj«. Tako kot iz rasističnih razlogov ne more sprejeti, da bi bil predsednik države lahko telesno hendikepiran, Crnkovič iz istih razlogov ne more razumeti zmage »Neslovenca« na zadnjih županskih volitvah v Ljubljani: »Da dobi človek, ki ni rojen v Sloveniji in ki v okviru službe neobvezno in neženirano promovira svojo neslovensko kulturo, skoraj dve tretjini glasov na volitvah za župana glavnega mesta Slovenije, se mi zdi popolnoma absurdna oblika tolerance. In ko potem to proslavlja s srbskim stegovanjem rok in kremženjem obraza ob zvokih ex-YU neofolka, na to nima nihče nobene pripombe. Še več! Nazadnje se še celo spravijo na tiste, ki naglas povejo, da je to balkanizacija politične kulture, in jih zmerjajo z nacionalisti!« (Dnevnik, 5. 11. 2006). Spomnimo tukaj na pomembno karakteristiko (neo)rasizma, ki se je v javnem diskurzu razpasel v zadnjih desetih letih, da je mesto rase, biološke dednosti zavzel pojem etnije oz. kulture oz. nepremagljivost kulturnih razlik. Torej je glavna generična preokupacija rasizma – obsedenost s čistočo krvi – spremenjena v obrambo mešanja kultur, torej višje in nižje kulture. Tako tujci oz. drugi in drugačni niso več nezaželeni zato, ker pripadajo drugim rasam, temveč zato, ker pripadajo drugim (in predvsem drugačnim) kulturam. Ta kultura v neoliberalističnem diskurzu naj na prvi pogled ne bi bila inferiorna, temveč ireduktibilno različna (»drugačna od naše«), kar pa dejansko pomeni manjvredna. Tako pojem kulture nastopa kot maska ali evfemizem za raso, rasistični argumenti pa se skrivajo za prepričanji, da gre »zgolj« za škodljivost odpravljanja meja, nezdružljivost življenjskih stilov in tradicij. Ta antropološki kulturalizem pa upravičujejo kot neko vrsto obrambne reakcije »ogrožene nacionalne identitete« in družbene varnosti. V tem smislu se rasistični izbruhi »domačinov« upravičujejo kot »razumljivi« glede na to, da »le ščitijo čistočo svoje kulture«. Posebej izpostavljajo idejo, da naj bi navzočnost številnih tujcev ali priseljencev ogrožala življenjsko raven, delovna mesta, javni red in mir, ter da bi nekatere kulturne razlike, ki so včasih v resnici zelo majhne, pomenile neprehodne ovire za sobivanje ali da bi celo lahko »denaturirale« »naše« tradicionalne identitete. In ravno to beremo pri Crnkoviču: »Domači populisti pa so zdaj pod krinko kulturne odprtosti in s pomočjo hvaležnih Neslovencev začeli najedati sámo podstat slovenske identitete. Imeli smo svoje jodlarje, pa smo jih sesuli. Morda je bila to napaka. Zdaj so nam namreč pripeljali tuje, mi pa ne smemo več niti pisniti« (Dnevnik, 5. 11. 2006). Niti to, da je »Neslovenec« zmagal na demokratičnih volitvah in z večinsko podporo »čistokrvnih« Slovencev, za Crnkoviča ni pomembno, saj se »tudi 63 % ljudi lahko moti« (Dnevnik, 26. 10. 2006). Tako kot narodovo telo ne more biti hendikepirano, za Crnkoviča tudi meščansko telo ne more biti Neslovensko.

Isti vzorec se pojavlja tudi pri drugih Crnkovičevih temah, na primer tisti o predlaganem kodeksu obnašanja in oblačenja na RTV Slovenija. Tudi tukaj nastopi Crnkovič kot klasični tehnokrat, ki zagovarja tradicionalne estetizirane vrednote zamišljenega gospostva, ki ga vzdržujejo red in disciplina: »Strinjam se s kritiki, da je osnutek kodeksa jalov in smešen. Toda s tem nočem reči, da sem apriorno proti takim rečem. Vsaka resna medijska institucija potrebuje tak kodeks. Niti ni nenavadno – zlasti ne na RTV –, da v okviru tega regulirajo tudi obnašanje in oblačenje. Huronski posmeh, ki ga je osnutek sprožil, je posledica dejstva, da se večini zdi nesprejemljivo, da bi na delovnem mestu veljala pravila, ki posegajo v človekove osebne navade in preference« (Dnevnik, 29. 9. 2007). Vse in vsi, tudi voditelji na televiziji, morajo biti po Crnkoviču podvrženi idealu zdravega, lepega telesa, ki je tudi primerno oblečeno, kar spet ne pomeni preveč razgaljeno in izzivalno, temveč ravno po meri malomeščanskega okusa: »Ampak poglejte, kakšen klošar izgleda Sašo Hribar v miki-majicah z brezveznimi napisi! V torek sem recimo gledal Piramido in ravno na tisti porno-inkriminirani pevki opazil abnormalno (skoraj do kolka) izrezan razporek obleke. Kostimčki in frizura Jelene Aščić pa niso po svoje nič boljši. Ja, veliko dela jih še čaka« (Dnevnik, 29. 9. 2007). »Klošarska podoba« za Crnkoviča vsekakor ni primerna, saj s svojo pojavnostjo ne le uničuje ideal lepega in zdravega, idealiziranega in estetiziranega, temveč tudi nakazuje na družbeno neenakost – to pa je prav tisto, kar Crnkoviča sploh ne zanima in kar se mu dejansko gabi. V rasističnem pojmovanju realnosti so izključeni ne le hendikepiranci in tujci, temveč vsi tisti, ki odstopajo od ideala »normalnega«, lepega in zdravega: starejši, bolni, narkomani, pripadniki različnih subkultur, pripadniki nižjih socialnih slojev … Ta pojav specifičnega medsebojnega povezovanja pojmov razreda in rase se imenuje tudi »razredni rasizem« ali »postfevdalna aristokracija«. Klasični mit rase, ali bolj natančno arianizma, se kot posledica estetizacije socialnih odnosov in idealizacije tehnokratskih vrednot ne nanaša predvsem na nacijo, temveč tudi na razred, in sicer iz aristokratske perspektive. Tako je Crnkovičev odnos do drugih in drugačnih, odnos aristokratskega prezira in vzvišenosti, tipična malomeščanska neurbana drža, tako všečna današnji neoliberalni morali: »Imeti alternativce za sosede in ostati strpen je urbana drža, ki jo lahko zavzame le nekdo, ki vsaj približno razume, kaj se ta mularija sploh gre. Tak človek mora razumeti, da je alternativna kultura samo izgovor za neobziren življenjski stil ali celo divjaško obnašanje v nočnih urah: na primer trubači ali magari harmonikarji, da ne govorim o petju; osameli tolkalci, ki se je jim še ne ljubi domov in na pločniku v enoličnem ritmu trepljajo svoje indijske bobenčke; verbalno obračunavanje skreganih zaljubljencev ali razočaranih osvajačev, kar včasih pripelje do takšnega rjovenja, da bi človek najraje poklical policijo ne zaradi kaljenja nočnega miru, temveč zaradi varnosti udeležencev prepira; zvoki črepinj; posamični kriki in klici. Vse to ponoči. Hvala bogu imam trden spanec, a celo mene včasih zbudijo. /…/ Naša soseska zgleda kot narkomanska soseska. Reveži imajo bazo pri blagajni parkirne hiše, med našim malim Mercatorjem in kafičem. Če bi bil samaritanec, bi me vsaka jutranja kava lahko stala še pet cigaret in nekajkrat po sto, dvesto tolarjev za vbogajme. Ignoranca ni dovolj. Šele v Park Baru sem se naučil revskati na fehtarje« (Dnevnik, 8. 6. 2006). Vse to je Crnkovič zapisal ob izpovedi, da živi v »ugledni in nadstandardni, za nameček celo dragi« soseski, katere blagodati žal ne more uživati, saj je tik pred vhodom zbirališče brezdomcev in revežev, takoj zraven zdravstveni dom, ki je zbirališče narkomanov, in takoj prek ceste kulturni skvot, ki je zbirališče pripadnikov alternativne in nekomercialne kulture, kar Crnkovič, kako predvidljivo, vse skupaj poenoti v a priori manj vreden, nižji razred. Ne preseneča, da Crnkovič, čigar malomeščanski neurbani morali sta tuji vsakršen aktivizem in solidarnost, ne zmore dojeti pomena neinstitucionalizirane, nekomercialne, alternativne kulture, ter da zahteva njeno uničenje: »Metelkova Mesto je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost, ki bi jo morali podreti takoj, ko je šla vojska ven, ne pa da so jo dovolili poskvotati. Ampak nekaj se mi zdi še bolj neverjetno od samoumevnosti, s katero bi morali meščani – če želijo biti v očeh alternativcev vredni življenja v mestu – sprejemati ne le to subkulturo, temveč celo njene najbolj pritlehne stranske učinke. Kako je alternativcem sploh uspelo, da so toliko ljudi – na čelu s politiki – prepričali, da je njihov marginalni kulturni ekskluzivizem nepogrešljiv element urbanega življenja« (Dnevnik, 8. 6. 2006). Za takšno mišljenje se strpnost do drugih in drugačnih začne in konča pri njihovem umiku na čimbolj oddaljeno, nevidno mesto, njihovo getoizacijo v stilu: Nimam nič proti Ciganom / pedrom / lezbijkam / narkomanom / revnim / starejšim / grdim (ali podobno), dokler niso moji sosedje oz. dokler »dajo mir«.

Crnkovič se je skozi svojo večletno žurnalistično udeležbo večkrat razkazal ne le kot zakleti antilevičar – »Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Tako kot je nekoč veljalo, da so politično, socialno in kulturno neizobražene, neozaveščene, neprofilirane in/ali nezainteresirane množice tempirana bomba desničarstva, tako danes velja za drugi politični pol« (Dnevnik, 16. 9. 2007) – ampak tudi kot simpatizer turbo desne opcije, ki promovira mešanico tradicionalnih vrednot in konservativizma, svobodne izbire in prostega trga ter naravno pravico močnejšega oz. bogatejšega: »Biti desničar ni tako nerazumljivo, absurdno, katastrofalno, moralno gnusno in neodpustljivo ali celo prezira vredno, kot se to zdi slovenskim hojladri levičarjem. Desničarstvo je lahko kratko malo vrednostno stališče, ki ne samo noče imeti, temveč dejansko nima nič opraviti z zgodovinskimi bavbavi, kaj šele z aktualnimi, poosebljenimi v trenutni slovenski vladi« (Dnevnik, 16. 9. 2007). Razkazal se je tudi kot tipični skrajni neoliberalec, ki slavi privatno lastnino nad vsemi oblikami sožitja in socialnih vezi: »Samoumevnost, s katero alternativci in narkomani ter zagovorniki enih in drugih terjajo strpnost do 'drugačnih', se mi zdi popolnoma skregana s tem, da ima vsakdo pravico uživati svoj mir v svojem stanovanju in okolici, ki ga obdaja. Stanovati ob prometni cesti ali železniški progi je po mojem nekaj, za kar si je dotični stanovalec pač sam kriv. Stanovati zraven zbirališča nočnih razgrajačev in dnevnih potepuhov pa seveda ni usoda, s katero bi se človek moral sprijazniti« (Dnevnik, 8. 6. 2006). To je človek, ki socialno neenakost in nepravičnost, prosto po Mrkaiću, razume edinole skozi določila nevidne roke trga: »Resda ne mislim, da je socialno krivično, da je hrana v Sloveniji približno enako draga kot v državah z večjo kupno močjo. Mislim pa, da je tržno nelogično« (Dnevnik, 8. 9. 2007). Hkrati pa zelo pomembna (moralna) vprašanja sodobne družbe razume le skozi lastno korist: »Kaj naj rečem? Sem pro life. Drobničev predlog, da bi bilo treba za abortus plačevati, je približno sovpadel z rojstvom mojega sina. Imeti teden dni starega otroka in poslušati floskule o pravici do svobodne odločitve? Rojstvo je dogodek, ko človeku ni mar za izbiro, temveč za življenje« (Dnevnik, 26. 11. 2006) – če se tole ne bi slišalo tako neoliberalno, bi bilo skrajnje dogmatsko klerikalno – in, tako kot se za rasističen diskurz spodobi, trdno verjame v zahodno (seveda belo in seveda mačistično moško) civilizacijo, ki ima neokolonialno pravico, da upravlja z ostankom sveta: »Evropejci in Američani bodo morali še veliko pomesti pred svojim lastnim pragom. A to ne zmanjšuje dejstva – in seveda odgovornosti –, da je Zahod tisti, ki bo urejal in uredil svet. Da bi to delal kateri koli drugi del sveta kot vrednostni sistem, je popolnoma absurdno razmišljati. The West has a mission. Ali se ta hip Zahod že poslužuje pravih metod, še ni povsem jasno. Ni pa nobenega dvoma, da njihova eventualna neprimernost nikakor ne opravičuje terorističnih dejanj, kot si predstavljajo levičarji« (Dnevnik, 21. 6. 2005). V tem kontekstu lahko razumemo tudi njegovo (simbolično) trditev »Jaz sem Londončan!« (14. 6. 2005), ki jo izreče iz solidarnosti z žrtvami junijskih bombnih napadov v londonski podzemni železnici. London je tako zelo fancy. Jasno pa je, da Marko Crnkovič ob terorističnih napadih ZDA in ostale »zahodne civilizacije« na Irak, v katerih je do sedaj umrlo najmanj 100.000 ljudi, iz čiste človeške solidarnosti nikoli ni izjavil, da je Iračan. Tako kot iz novinarske solidarnosti z več kot 500 slovenskimi novinarji nikoli ne bi podpisal Zgagove in Šurčeve peticije, saj dejansko ne more dojeti, da je s slovenskimi mediji nekaj narobe. Za njega je svoboda tiska tako ali tako iluzija (Dnevnik, 6. 10. 2007) in ga je bolj kot oblastnikov strah tistih, ki na medijsko cenzuro, pritiske in probleme opozarjajo (Boris Vezjak na svoji blogerski strani Medijski Watch Dog).

Zdaj pa se lahko vrnemo ključnem delu na začetku omenjenega članka, kjer nam bo bolj jasna Crnkovičeva trditev, da »do konca priigrana ideologija vseh enakih, vseh enakopravnih pomeni tudi to, da so medčloveške razlike – tudi tiste, ki niso ne socialne ne krivične – z nekim mnenjskim dekretom ukinjene. Kdor koli je lahko kar koli in počne kar koli. Problem seveda ni v tem, da ima pravico. Problem je v tem, da jo hoče uveljaviti« (Dnevnik, 25. 8. 2007). Tukaj se dejansko in do konca razkrije srž misli Marka Crnkoviča: zanj je problem v tem, da so v današnji družbi medčloveške razlike skozi do konca pripeljano ideologijo človekovih pravic dejansko ukinjene. Zanj je problem v tem, da stremimo k vse večji enakosti in enakopravnosti. Zanj je problem v tem, da stremimo k tem, da imamo vsi enake pravice. Največji problem pa je za njega to, da hočemo te priborjene enake pravice dejansko tudi uveljaviti! To je ne le višek licemerstva in aristokratskega neokolonialnega neoliberalizma postkapitalističnega tipa, temveč tudi in predvsem rasizem par excellence! V 21. stoletju javno – a nekaznovano! – povedati, da že a priori, po naravi, nismo vsi enaki, se mi zdi nezaslišan škandal! In ravno to je tisto, kar se mi pri tem zdi najbolj srhljivo. A ne zato, ker je to napisal Marko Crnkovič, stranski produkt neoliberalne družbe, temveč zato, ker se takšno besedilo lahko znajde v Dnevniku, pregovorno levosredinskemu časopisu, ki se ima danes za enega redkih medijev, na katerega oblast ni imela močnejšega vpliva in kjer so se po »medijski čistki« znašli pregovorno najboljši in najkvalitetnejši novinarji današnje slovenske medijske scene. In ravno na to so, ob reakciji na Crnkovičevo kolumno, med drugimi izpostavili Marko Brecelj: »Njegova priljubljena nadutost vidi problem v tem, da Elena hoče uveljaviti svojo pravico. Jaz vidim problem v tem, da more Marko Crnkovič nemoteno (nekaznovano) za soliden honorar javno žaliti, podtikati, napačno razumeti, laično soditi in predvsem zastrupljati že itak bolno vzdušje, ki ga usmerjajo prevladujoči mediji. Marko Crnkovič je nestrpnež, ki so ga polna usta demokracije. Tisti, ki ga plačujejo, jezdijo (služijo) na njegovem razglašanju mehkega fašizma« (Dnevnik, 1. 9. 2007); Andrej E. Skubic: »Marko Crnkovič je s svojo kolumno v (od vseh časopisov!) Dnevniku izzval nadvse kratko polemiko o okusnosti kandidature Elene Pečarič za predsednico Slovenije« (Večer, 13. 10. 2007); in Grega Tomc: »Oglašam se zato, ker me zanima stališče urednikov Objektiva do njegovega pisanja. Je časopis za vas poštni nabiralnik, kjer naključno zbrani sodelavci pišejo, kar jim pač v določenem trenutku pade na pamet? Ali v uredništvu skratka uresničujete samoupravno socialistično vizijo Petra Jambreka, ki se zavzema za uravnotežene, čim manj profilirane medije, ki odražajo interese vseh predstavnikov delovnega ljudstva? Ali ste enostavno s poslovnega vidika ocenili, da je Crnkovičevo pisanje dobro za naklado časopisa? Predpostavljam namreč, da tretja možnost – da Crnkovičev turbodesničarski populizem sodi v Dnevnik kot liberalen, levosredinski časopis – tudi za vas ni mogoča« (Dnevnik, 1. 9. 2007).

Kaj in kako so Gregi Tomcu odgovarjali iz uredništva Dnevnika, mi ni znano, je pa res, da je dva tedna potem, 22. 9. 2007, v Dnevniku izšel Tomčev tekst »Liberalno in tradicionalno moraliziranje: BTC vs. RKC«, v katerem skozi razpravo o gnusu, ki se je »v davnini med hominidi razvil, da ne bi uživali neužitne hrane, a se je razširil tudi na moralni gnus, odpor do drugačnih ljudi« (Dnevnik, 22. 9. 2007), posredno in na teoretični ravni polemizira in ugovarja na omenjen Crnkovičev članek oz. ga poskuša analizirati v širšem družbenem kontekstu, saj se po Tomčevem mnenju »liberalna javnost mora odzvati na tradicionalna moralna razmišljanja, ki so v popolnem nasprotju z načeli neškodljivosti in pravičnosti« (Dnevnik, 22. 9. 2007). Članek je bil opremljen s karikaturo, ki je Crnkoviča vidno užalila, saj je na svojem blogu Za narodov blogor 22. 9. 2007 takoj zapisal: »Zahvaljujem se tudi kolegom v uredništvu, da so objavili karikaturo, ki smeši njihovega kolumnista. Kaj objavili, najprej so jo morali naročiti! Prav ponosen sem. Karikature Vlada Miheljaka gotovo ne bi objavili.« Omenimo, da Crnkovičevo retorično prerekanje z Miheljakom kot »zakletim levičarjem« traja že nekaj časa. Nazadnje se mu je ob komentiranju njegove najnovejše knjige zapisalo tole: »Vlado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti – in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv –, je v sredo predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot ‘najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi’. Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo« (Dnevnik, 16. 9. 2007).

Toda ali se uredniška politika časopisa Dnevnik uravnava res samo glede na to, da ponudi prostor malo »enim« in malo »drugim«, malo »levim« (na primer Miheljaku) in malo »desnim« (na primer Crnkoviču)? Ali na Dnevniku res verjamejo, da bo objava Tomčevega članka izničila škodo, ki jo je s svojim pisanjem povzročil Marko Crnkovič? Dejansko se mi zdi zastrašujoče že to, da se sestavki Marka Crnkoviča v kakšnem »resnem« mediju sploh objavijo kot kolumne, saj to po svoji formi in vsebini sploh niso, ampak so dejansko njegove osebne izpovedi na ravni kavarniških zgodb s priokusom sušija in šampanjca (Dnevnik, 4. 8. 2007), z zvoki najnovejšega modela iPoda (Dnevnik, 8. 6. 2006) in s podobami najnovejšega modela telefona s fotoaparatom (Dnevnik, 16. 6. 2005) in bolj spominjajo na slog lahkotnega pisanja kakšne Vesne Milek ali Mojce Mavec (tudi ko ne prepisuje). Na vse to spominjajo bolj kakor na resno kolumno, ki bi morala ponuditi argumentiran in kredibilen ter lucidno-osebni razmislek o določeni aktualni temi – ne pa površne, stereotipizirane obravnave česar koli, na posplošen, kontradiktoren, neutemeljen in neargumentiran ter zlobno zdraharski način, zavoljo izsiljene kontroverznosti in začinjeno z nekaj tujkami, nekaj frazami in nekaj konstrukti … Obenem so objave v Dnevniku zelo zgovorne, saj ravno potrjujejo Crnkovičevo izjavo, da je dandanes lahko res kdor koli kar koli, in da lahko počne kar koli. Seveda zavoljo kapitala, saj je vsak medij ne nazadnje tovarna čevljev: kolikor čevljev bo prodal, toliko kosov kruha bodo zaposleni lahko kupili. Lastniki pa bodo kakšen kos verjetno dali tudi v smetnjak – a to je že druga zgodba.