Februarja 2007 je Kanal A – televizijski program, ki ga, tako kot POP TV, izdaja družba Pro Plus – začel s predvajanjem informativne oddaje Svet in jo uvrstil na spored vsak delovni dan od ponedeljka do petka ob 18. uri. Predstavitvena spletna stran izdajatelja oddajo opisuje kot »povsem nov tip televizijskih novic v ospredju z ›malim človekom‹« in oddajo, ki naj bi bila »vsebinsko in oblikovno popolnoma drugačna od ustaljene informativne oddaje«, ker jo »ne zanimajo samo velike novice /…/, pač pa predvsem ›naš svet‹«. Temu profilu je, če še naprej sledimo predstavitvi oddaje na spletni strani, namenjena tudi interaktivnost oziroma vključevanje prispevkov občank in občanov v oddajo. S tem se želi oddaja uvrstiti med medijske formate, ki promovirajo t. i. citizens journalism.

Profil nove informativne oddaje z »malim človekom« v ospredju je zanimivo obravnavati tudi v kontekstu ugotovitev raziskave, ki jo je marca 2006 izvedel Marko Prpič in v okviru katere je cel mesec spremljal osrednji informativni oddaji TV Slovenija in POP TV – Dnevnik in 24 ur – ter ugotavljal, katere teme in v kakšnem obsegu obravnavata ter kdo so akterji in govorci v njiju. Ugotovil je, da sta si oddaji po strukturi in po obravnavanih tematskih sklopih precej podobni. Poleg drugih sorodnosti ju povezuje tudi dejstvo, da v obeh informativnih televizijskih oddajah prevladujejo politika in politiki.

Pri natančnem spremljanju treh oddaj v februarju (19., 20. in 21. februarja 2007) in treh v aprilu (2., 3. in 4. aprila 2007) smo ugotovili, da nova televizijska informativna oddaja prinaša vrsto kvalitetnih in inovativnih grafičnih in tehničnih rešitev, vsebinsko pa teme in dogodke razvršča in obravnava v slogu, značilnem za tabloidno novinarstvo.

Po meritvah v februarju in marcu 2007 oddaja Svet v najširši ciljni skupini gledalk in gledalcev (10+ let) dosega 5,3-odstotni rating oziroma 20-odstotni delež televizijskega občinstva. Številčno je med gledalkami in gledalci največ žensk (56 odstotkov), ljudi starejših od 45 let ter prebivalk in prebivalcev Ljubljane, Ljubljane z okolico in Gorenjske. Za primerjavo, informativna oddaja 24 ur POP TV, torej istega izdajatelja, ima v povprečju 15,5-odstotni rejting oziroma 41,9-odstotni delež televizijskega občinstva.

Med ekipo, ki ustvarja oddajo in jo izdajatelj predstavi na spletni strani, poleg dnevnih producentov, urednikov oddaje in posameznih redakcij ter novinarjev najdemo tudi »urednika dramaturgije« in »kreativnega producenta«. Informativni program Kanala A, ki se je očitno vzpostavil z oddajo Svet, ureja Bojan Traven, novinar, ki se je uveljavljal v raznovrstnih medijih v Sloveniji, in je eden izmed treh ustvarjalcev, za katere na predstavitveni spletni strani oddaje ni zagotovljen kratek življenjepis. Sicer je nekaj stavkov, ki jih je možno prebrati o drugih ustvarjalcih oddaje, težko imenovati kratki življenjepis. Vseeno je v njih poleg opisov značaja ali sloga možno najti tudi kakšen podatek o izobrazbi ali izkušnjah. Ob 17 imenih je zapisano, da so novinarji ali novinarke. Pri pregledu predstavitvenih navedb lahko ugotovimo, da gre večinoma za mlade in neizkušene kadre, nekateri še študirajo, številni so brez novinarske izobrazbe, iz njihovega dela v prvih mesecih predvajanja oddaje je razvidno, da imajo nekateri velike težave z besednim zakladom in jezikovnimi kompetencami.

Voditelj oddaje Marko Potrč je hitro po začetku predvajanja oddaje zaslovel po prijazni podobi in zgovornosti, hkrati je vredno pozornosti, da vseh pet oddaj v tednu vodi sam ter da izdajatelj, vsaj iz razpoložljivih podatkov na predstavitveni spletni strani, ni predvidel drugega voditelja ali voditeljico. V tem smislu ni jasno, kaj nastopi, če voditelj zaradi bolezni, dopusta ali podobnih razlogov, ne more voditi oddaje.

Oddaja v povprečju vsebuje približno 40 novic, pri čemer struktura oddaje in razporeditev novic ne ustvari preglednega vpogleda v dnevna dogajanja v Sloveniji in v svetu. Novice iz sveta se zvrstijo v istih sklopih z novicami iz Slovenije (s sliko ali v obliki spisanega besedila novice na zaslonu), njihovo število, dolžina in poglobljenost z ničemer ne ustrezajo pričakovanjem, ki jih ustvari naslov oddaje. Napovedim posameznih novic ne sledijo same napovedane novice, temveč te pridejo na vrsto z zamikom, kar ima kot svojevrsten »suspenz« namen obdržati gledalca, vendar povzroča nepreglednost. Soroden prijem nastopi v primerih, ko se poročilo o nekem dogodku, ki ga pričakujete glede na napovednik, sploh ne dotakne samega dogodka, temveč ga vzame za povod, da odpre druga z dogodkom povezana vprašanja. Tako je bil na primer obisk predsednika vlade Janeza Janše v Bosni in Hercegovini le kratko omenjen, o njem ni bilo poročila, temveč je po omembi obiska sledil prispevek o vprašanjih deviznih vlog in nasledstva SFRJ.

V sfero čiste dramaturgije in kreativne produkcije sodijo prijemi, kakršna so pogosta oglašanja novinarke ali novinarja zunaj studia in pogovor z voditeljem v studiu (z ustrezno grafično uporabo dupleksa na zaslonu) o novicah in dogodkih, za katere glede na vsebino, čas in kraj dogajanja, sploh ni realne potrebe za oglašanje na ta način. Na to po(us)tvarjanje realnih razsežnosti posameznega dogodka se navezuje moralizatorski ton dialogov med voditeljem in novinarjem ali novinarko, ki vključuje izraze zgražanja, začudenja, retoričnih vprašanj in namigovanja na nezakonitosti, kot npr. »ali bi moral minister s pestjo udariti po mizi?«, »kaj naj rečem, grozno!«, »grozljivo je, da sta morala postopek prenašati tudi otroka«, »odkrila sem svinjarijo«, »nekdo bo moral odgovarjati«, »vse odgovorne sprašujem« itn. Nasploh je jezik novinark in novinarjev pogosto žargonski, kar je verjetno dodaten instrument ugajanja »malemu človeku« in s tem sestavni del profila oddaje. Tako so na primer nekoga »strpali« v dom za ostarele, mize so »zloglasne«, bolnike »izžemajo« …

Hkrati pa novinarski prijemi do sogovornikov, od katerih se z nenapovedanim prihodom izsiljuje izjava in se jim jemlje možnost, da se za izjavo pripravijo, postavljajo novinarje v vlogo »lovca na glave«, ki jim ni dana ne v standardih poklicne etike in ne v zakonodaji.

Prisotnost urednika dramaturgije v uredništvu je razvidna tudi iz prijemov, kakršni so zaigrani prizori napada v tematskem sklopu o nasilju in pooblastilih policije ali prizor, ko novinarka poškodovanem intervjuvancu pomaga sleči srajco. Tudi predvajanje glasbe v ozadju med oddajo je sestavi del določanja čustvenega okvira gledalkam in gledalcem za doživljanje bolj kot razumevanje dogodkov, o katerih se govori.

Poigravanje z žanrom informativne televizijske oddaje in vključevanje jezika, rubrik in prijemov, značilnih za razvedrilne oddaje, ni novo, je pa najbolj nazorno pri vremenski napovedi, v kombinaciji z astrologijo, še bolj pa pri promocijskim povezovanjem z razvedrilno oddajo istega izdajatelja Big Brother in vključevanju v to oddajo. Tovrstno brisanje meje med informacijo, promocijo in razvedrilom je prej zavajanje kot usluga »malemu človeku«.

V prizadevanjih za izvirnost v razporejanju in obravnavanju vsebin in izboru form za sporočanje uspeva ustvarjalcem oddaje prinesti v svet slovenskih dnevnih informativnih televizijskih oddaj tudi nekaj novosti in kvalitativnih premikov – predvsem pri uporabi grafike, pa tudi z oblikovanjem tematskih blokov prispevkov. Zanimiva je tudi uvrstitev novic v kratkih besedilih, ki se spišejo na zaslonu in jih ne spremlja slika ali glas.

Vendar tabloidne značilnosti prevladajo, zlasti zato, ker v številnih primerih poročanja gre za oblike medijskega sojenja (zanj je značilno, da si medij oziroma novinarji lastijo pravico razsojanja o krivdi akterjev brez pravdnega postopka, jih silijo v položaj »brani se« ipd.), za izbiro formatov in jezikovnih sredstev, ki gledalkam in gledalcem »svet« večinoma predstavljajo kot prizorišče krivic, prevar in zlaganosti ter povzročajo občutke jeze in nemoči »malega človeka«. Vprašanje je le, ali izdajatelj in ustvarjalci oddaje lastno pozicijo vidijo zunaj ali znotraj tega »sveta« …

V zadnjih nekaj letih so televizijski ustvarjalci gledalcem začeli ponujati resničnostne oddaje, ki so prinesle dramo za gledalce, izzive za tekmovalce v oddajah in seveda nagrade. A prav oddaje resničnostne televizije prinašajo pomembno epistemološko vprašanje o izvoru »realnega«. Kaj »resničnost« sploh je in kako definirati resničnost v kontekstu televizije? Če je realizem »ustrezanje resničnosti«, kako lahko vsebine TV-oddaj ustrezajo resničnosti? In zakaj gledalci, kljub temu da se zavedajo, da je njihova pozicija konstruirana, prikazane podobe resničnosti na televiziji sprejemajo, če pritrjujejo njihovemu občutku, kakšna je resničnost.

Resničnostne oddaje so postale TV-format, ki se je zelo hitro razvijal in nadgrajeval, medtem ko se formati drugih TV-oddaj v tem obdobju niso tako intenzivno razvijali. Gledalci resničnostnih oddaj so spremljali običajne ljudi, ki so postajali slavni, dobivali nagrade in si izboljševali svoj položaj v družbi. Oddaje so bile v produkcijskem smislu poceni, še posebej v primerjavi z nekaterimi uspešnimi sitcomi. Ni težko izračunati, da je oddaja, v kateri ena oseba-zmagovalec dobi milijon dolarjev, cenejša od, na primer, priljubljene serije Friends, v kateri je vsak od šestih igralcev za eno epizodo prejel takšno vsoto.

Po velikem razmahu oddaj resničnostne televizije in po njihovem očitnem »zatonu« na tujih TV-postajah je tudi v Slovenijo prišel Big Brother. Čeprav smo do sedaj na slovenskih televizijskih programih lahko spremljali kar nekaj oddaj realne televizije (Popstars, Sanjska ženska, Sanjski moški, Bar ...), je bil prihod Big Brotherja podoben prihodu McDonald'sa v Slovenijo. Prišel je namreč največji in svetovno najbolj znan reality show, blagovna znamka, za slovenske razmere pa tudi precejšen produkcijski zalogaj.

V oddaji Big Brother šest deklet in šest fantov privoli v trimesečno osamitev; naselijo se v posebno zgrajeni hiši za snemanje takšne oddaje, v kateri so nameščene kamere in mikrofoni, ki 24 ur na dan snemajo vsak del hiše. Nekaj snemalcev snema kandidate skozi okna, ki imajo zastekljena stekla, tako da jih tekmovalci ne morejo videti, v spalnicah pa so nameščene tudi infrardeče kamere, ki dogajanje lahko snemajo tudi v temi. V hiši sta dve skupinski spalnici, jedilnica s kuhinjo, dnevna soba, prha in stranišče, tekmovalci pa se lahko gibljejo tudi na vrtu zraven hiše. Upoštevati morajo pravila »igre«: nimajo dostopa do televizije, telefona, računalnika, pošte, časopisov, prav tako imajo omejen dostop do vode in hrane. Tekmovalci morajo vsak teden opraviti skupno nalogo, in če so uspešni, dobijo nagrado v obliki povišanega proračuna za hrano, vsak tekmovalec mora vsaj enkrat na dan oditi v sobo, t. i. spovednico, kjer gledalcem oddaje razlag svoje občutke, izkušnje in spore, povezane z bivanjem v zaprti hiši. V spovednici tekmovalci tudi nominirajo sotekmovalce, za katere so prepričani, da morajo izpasti iz igre. Tisti, ki prejmejo največ glasov, postanejo predmet glasovanja gledalcev oddaje, ti določijo, kdo od njih mora zapustiti hišo. Zmagovalec oddaje prejme visoko nagrado, v slovenski različici je nagrada 75.000 evrov. Čeprav kamere nenehno snemajo dogajanje v hiši, je vsak večer na sporedu le 30-minutna oddaja, v kateri predstavijo »vrhunce« dogajanja tistega dne.

Resničnostni šov Big Brother je največkrat predvajana oddaja tega žanra na svetu, licenco za oddajo, ki jo je »patentirala« nizozemska produkcijska hiša Endemol, je kupilo že 70 držav, doživela pa je tudi že nekaj dodatnih posebnih verzij: Teen Big Brother, v katerem nastopajo najstniki, ki pa med seboj ne tekmujejo, Big Brother, All Star, v katerem skupaj živijo tekmovalci iz različnih sezon oddaje, Big Brother VIP in Celebrity Big Brother, kjer skupaj živijo že prepoznavne »zvezde« z različnih področij, v šesti sezoni nemške izdaje oddaje, ki so jo poimenovali Big Brother – Das Dorf, pa so tekmovalce naselili v posebno zgrajenem mestu, kjer naj bi jih snemali več let, vendar so zaradi nizke gledanosti oddajo ukinili že po enem letu.

Gledanost oddaje je, skratka, še kako pomembna, zato producenti v večerne oddaje najraje vključujejo posnetke, ki namigujejo na seks ali ga celo vsebujejo, in prizore, v katerih si tekmovalci delajo sramoto. Prvi odziv javnosti v tako rekoč vseh državah je zato moraliziranje in obtoževanje ter zgražanje nad vsebinami oddaj. Prav to se je zgodilo tudi pri nas, ko je že po nekaj dneh tekmovanja prišlo do »prvega seksa« v hiši Big Brother. Strokovna in laična javnost sta začeli očitati producentom, da je oddaja nemoralna, ker vsebuje seks in celo striptiz, da je predvajana v preveč zgodnjih urah, in da škodi mladini, ki pa je sicer glavna ciljna publika oddaje. Toda ravno to je namen oddaje – da jo gledalci gledajo, in seks prodaja, jasno. Tudi sami tekmovalci v oddaji so bili očitno skrbno izbrani, saj gre za precej ekstremne osebke: Romkinja, ki pleše striptiz, biseksualka brez las, fant, ki ima pri svojih 21 letih knjižico, v katero je zapisal že 150 deklet, s katerimi je spal, mati triletnega fanta, ki ima s svojim možem precej liberalen zakon, saj v oddaji prizna, da ima ljubimca … Ekscentriki, ki nastopajo za gledalce-voajerje, ki spremljajo dogajanje v hiši. Največji voajerji pa si lahko kupijo posebno kartico, s katero lahko prek interneta spremljajo dogajanje v živo, 24 ur na dan.

Format oddaj je natančno izdelan, resničnostna oddaja, ki se odvija v precej nerealnih razmerah, je sicer brez napisanega scenarija, ki pa ga »pišejo« prav omejene življenjske razmere v hiši in posebne naloge, ki jih opravljajo tekmovalci. Oddaja se tako rekoč »dogaja« tudi vzporedno na internetnih forumih, na katerih gledalci razpravljajo o dogajanju in o tem, kdo bi moral zapustiti hišo. Komentarji so večkrat tudi žaljivi, predvsem tisti, ki se nanašajo na romsko tekmovalko, saj jo že povezujejo s Strojanovimi. Rasistični izpadi se dogajajo tudi v samih oddajah tega formata, v tem smislu je najbolj odmevala oddaja Big Brother Celebrity v Veliki Britaniji, kjer je pred kamerami prišlo do rasističnega izpada, ko je ena izmed tekmovalk napadla igralko indijskega rodu.

Bistvo oddaje je povsem preprosto: producenti oddaje preštevajo dobiček, ki ga oddaja prinaša, tekmovalci preštevajo minute in ure pred kamerami, ki jim prinašajo »slavo«, gledalci pa preštevajo svoje voajaristične užitke ob gledanju oddaje … In vsi so očitno »v plusu«.

Oddaje resničnostne televizije, ki so nastale s hibridizacijo različnih drugih TV-žanrov, naj bi poleg voajerizma gledalcem ponujale tudi terapevtski moment in sporočilo: še tako običajen državljan lahko dobi svojih 15 minut in postane TV-zvezda. Kritiki oddaj so sicer prepričani, da gre za nerealno resničnostno televizijo, ki pomeni triumf »tehnofašizma« nad maso TV-gledalcev oziroma potrošnikov, zagovorniki pa poudarjajo, da je realnost oddaj izražena v možnosti analize fantazij in prepoznavanju pomanjkljivosti v družbi, kjer v namišljenem elektronskem prostoru posamezniki izražajo želje po povezanosti z drugimi osebami.

Tele 59, d.o.o., družba za avdio in vizualno komunikacijo, ki je izdajatelj mariborskega televizijskega programa RTS, je na razpisu kulturnega ministrstva v letu 2006 za svoje programske vsebine dobila dobrih 63 milijonov tolarjev. To je največ med vsemi na razpis prijavljenimi izdajatelji vsebin tiskanih, radijskih in televizijskih medijev, med katere so razdelili skoraj milijardo tolarjev. Na čelu Tele 59 je vse od ustanovitve podjetja leta 1992 Janez Ujčič, njegov solastnik in že dvanajst let direktor ter odgovorni urednik RTS, ki ima od leta 2003 status regionalnega programa posebnega pomena.

Strokovna komisija, ki jo je sestavilo ministrstvo za kulturo , je Tele 59 za nakup in vgradnjo opreme za vozilo za televizijski prenos v živo namenila dobrih 5,7 milijonov tolarjev. Oseminpetdeset milijonov tolarjev pa za sedem televizijskih oddaj na RTS, ki jih lahko gledalke in gledalci spremljajo na okoli dveh tretjinah ozemlja Slovenije, in sicer s pomočjo oddajnikov in kabelskih operaterjev. Po raziskavi Mediane, ki jo je opravila po naročilu Tele 59, program RTS v Mariboru in okolici pozna 68 % vprašanih, več kot polovica vseh anketirancev v tem območju programa ne spremlja nikoli (52 %), dobra četrtina (26 %) ga spremlja mesečno, 21 % pa vsak dan ali nekajkrat na mesec.

Od omenjenega zneska je petčlanska komisija 3,3 milijonov tolarjev dala za pripravo informativne oddaje Tedenski utrip, ki je na sporedu ob sobotah in nedeljah ter je »pregled najzanimivejših dogodkov« oddaj Kronika in Živa. 25,9 milijonov tolarjev so namenili nizu regionalnih dnevnoinformativnih oddaj Kronika, ki so osredotočene predvsem na dogodke v Mariboru in okolici oziroma na tiste dogodke, ki zadevajo severovzhodni del Slovenije – v Mariboru jo pozna 72 % anketiranih, v Mariboru in širši okolici pa 39 % (RTS, 2006). Televizijska oddaja Živa, ki je na sporedu vsak delovnik nekaj čez 17. uro in ki jo na RTS imenujejo »izobraževalno-informativna magazinska oddaja, v kateri merimo utrip mesta, gostimo strokovnjake, poznavalce, organizatorje določenih vsebin in projektov«, je na razpisu dobila slabih 15,5 milijonov tolarjev. Med tistimi, ki RTS spremljajo, Živo v širši oklici pozna 42 % (RTS, 2006). Tedenski pogovorni oddaji Fokus – za in proti ter Argumenti sta dobili slabih 8 milijonov tolarjev oziroma dobrih 5,3 milijonov tolarjev. V Argumentih, ki jih v Mariboru in širši okolici od tistih, ki spremljajo RTS, pozna 45 % (RTS, 2006), je večinoma en gost, medtem ko jih je v Fokusu več. Obe oddaji naj bi se ukvarjali z aktualnimi političnimi, gospodarskimi, kulturnimi in drugimi dogodki, ki zadevajo predvsem Maribor in okolico.

O dejstvu, da je strokovna komisija največ sredstev namenila RTS in skorajda v celoti sofinancirala njegov informativni program, se Sandra Bašić Hrvatin sprašuje: »Če gledalci in gledalke plačujemo RTV-prispevek, ki pokriva tudi delovanje in ustvarjanje regionalnega programa v Mariboru, zakaj država še dodatno financira lokalni program, ki ga ustvarja zasebno podjetje?« Urednik RTS Ujčič ugotavlja, da javna RTV Slovenija zanemarja RTV center Maribor, katerega urednik in direktor je bil sredi devetdesetih prav Ujčič. »RTS pripravi trikrat več vsebin kot nam konkurenčna televizija javnega zavoda. V tem je vsa razlika. Maribor in Štajerska potrebujeta mnogo več informacij in drugih vsebin, kot jih je v letu 2006 dal TELE M,« pravi Ujčič. Skupaj z Lenkom Vidmarjem je ustanovitelj in solastnik Tele 59, ki mu je država v obdobju med letoma 2002 in 2004 za ustvarjanje programske vsebine in razvoja tehnične infrastrukture RTS nakazala 111,1 milijonov tolarjev.

Leta 2005 je bil Tele 59 izločen iz razpisa, ker ga je komisija za preprečevanje korupcije umestila na seznam podjetij, ki ne smejo sodelovati z državo – Ujčič je bil namreč takrat mariborski mestni svetnik. Ko je Ujčič odstopil kot mestni svetnik, je protikorupcijska komisija podjetje Tele 59 umaknila s seznama, ministrstvo za kulturo pa mu je za štiri dokumentarne filme dalo najmanj štiri milijone tolarjev brez razpisa, in sicer s proračunske postavke Nepredvidene akcije. Tovrstna sredstva so namenjena sofinanciranju posameznih kulturnih programov in projektov, ki jih kljub izkazanemu posebnemu pomenu in kakovosti zaradi kratkega roka ni bilo mogoče pravočasno načrtovati in z njimi kandidirati na pozivih in razpisih ministrstva za kulturo. Računsko sodišče je ministrstvu za kulturo v revizijskem poročilu za leto 2005 dalo negativno oceno, ker da »ne gre za aktivnosti, ki jih ne bi bilo mogoče načrtovati«. Kulturno ministrstvo se je odzvalo z naslednjim pojasnilom: »Ker je prijavljeni projekt Tele 59 izpolnjeval vse pogoje za sofinanciranje in je bil upravičen do proračunskih sredstev, je nastala posebna nepredvidljiva situacija, in je bilo izplačilo s proračunske postavke 7115 – Nepredvidene akcije, čeprav v celoti niso bili izpolnjeni pogoji iz 102. člena ZUJIK.«

Ujčič je zdaj ponovno mestni svetnik v mestni občini Maribor, komisija za preprečevanje korupcije konflikta interesov tokrat ni zaznala. Na jesenskih lokalnih volitvah je Mariborsko listo volilo 826 volivcev oziroma 1,8 % udeleženih, zato je Ujčič kot nosilec liste vstopil v mestni svet. Volivce je med drugim poskušal prepričati tudi s predvolilno oglaševalsko kampanjo na RTS. »V tistem obdobju sem odstopil kot urednik. Zase nisem oglaševal ničesar, za Mariborsko listo pa smo imeli nekaj oglasov. V oddajah pa nisem nastopil,« poudarja Ujčič (Ujčič, 2007), ki ne zanika, da vsebine nekaterih pogovornih oddaj deloma prilagodijo oglaševalcem. »Tovrstne oddaje se ne dajo zakupiti, kot si oglaševalci predstavljajo. Poleg nekoga, ki plačuje oglaševalsko kampanjo, skušamo vedno postaviti mnenja drugih, sorodnih akterjev.« (Ujčič, 2007)

Ujčič je postal pomemben akter na medijskem trgu leta 1995, ko je Tele 59 pristopil k projektu POP TV kot petinski lastnik produkcijske hiše Pro Plus, Ujčič je bil več let tudi direktor POP TV. Decembra 2002 je Pro Plus za pet milijonov evrov odkupil večinski delež v Tele 59 – določen del lastniške pogače je poleg drugih slovenskih solastnikov prodal tudi Ujčič. Pro Plusov delež v Tele 59 so pretvorili v neposredni lastniški delež izdajatelja POP TV, ameriški CME je postal lastnik 96,75 % Pro Plusa. Sodelovanje Pro Plusa in Tele 59 se je ohranilo, kar se odslikava v osrednjih dnevnoinformativnih oddajah Kronika 1 (RTS) in 24ur (POP TV), ki deloma nastajata tako s tehnološkim, kadrovskim in vsebinskim prepletanjem kolektivov omenjenih komercialnega programa in regionalnega programa posebnega pomena. »Lahko se zgodi, da v skladu s pogodbo, ki jo imamo, nekdo naredi prispevek v skladu z našimi potrebami,« zatrjuje Ujčič (Ujčič, 2007), ki ima v lasti še vedno velik del lastniške pogače Tele 59 in je bil leta 2003 zaradi prepletanja uredniške, direktorske in lastniške funkcije izključen iz Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Ujčič, ki je bil na začetku svoje medijske kariere mariborski dopisnik za RTV Ljubljana, je bil spomladi 2004 eden od idejnih očetov projekta Čezmejne televizije, katerega nosilka je RTS. Slovenska RTS in Kanal 10, avstrijska Steiermark 1 in MEMA TV, madžarski TV Szombathely in hrvaška Varaždinska televizija so podpisale sporazum o medsebojnem sodelovanju in oblikovale prvi tovrstni medijski grozd v Evropi. Čezmejno televizijo sta pozdravila evropska komisija in Svet Evrope, vendar na program posameznih pristopnic ni bistveno vplival. »Prvo poglavje tega projekta se je končalo tako, da nam je zmanjkalo finančne sape. Država nam je obljubila financiranje teh projektov prek evropskih skladov, vendar tega do zdaj ni naredila. Jeseni bomo začeli novo poglavje, ko bomo k sodelovanju priključili še televiziji iz Italije in hrvaške Istre – tokrat se bomo osredotočili na tri ali štiri večje projekte, in ne na formo oddaj vsak teden ali 14 dni,« pravi Ujčič (Ujčič, 2007). RTS velja za pionirja tudi na področju razvoja digitalne televizije, ki v Sloveniji nima zakonskega okvira. Prav tako nekatere vsebine ponujajo tudi uporabnikom sodobne mobilne telefonije, Ujčič pa z junijem napoveduje tudi posodobitev spletne strani www.tele-59.si, ki je trenutno zgolj predstavitvena in ne ponuja informativnih, kulturnih, zabavnih ali drugih vsebin.

Niz oddaj Kronika, ki ga v Mariboru in okolici pozna manj kot polovica anketiranih, je najbolj poznan del tega regionalnega programa posebnega pomena in je na razpisu dobil tudi največ sredstev za vsebino. Ostale oddaje, ki jih sofinancirana država, se v tem kontekstu s Kroniko le težko primerjajo, med rednimi gledalci RTS v Mariboru in širši okolici se ji po poznavanju lahko približajo zgolj prenosi nogometnih tekem prve slovenske nogometne lige in angleškega Premiershipa – pozna jih 65 % vprašanih. (RTS, 2006) Skozi prizmo odločitev strokovne komisije, ki je v imenu države programu RTS lani namenila največji del razpisanih sredstev, lahko Tele 59 od vseh na razpis prijavljenih izdajateljev največ prispeva k »uresničevanju javnega interesa v medijih«. Tudi v primeru razpisa za leto 2007, ki se je zaključil v drugem tednu marca, pa ostajata vprašanji: kako komisija ocenjuje prijave v okviru nekaterih zakonsko postavljenih meril (na primer »zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja« ter »kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave«) in kako odmeri višino sredstev, s katerimi bodo mediji taista merila lahko tudi udejanjili.

Edina dva študentska, skupnostna, nekomercialna in večinoma tudi neodvisna medija v Sloveniji, Radio Študent iz Ljubljane (RŠ) in Radio Marš iz Maribora (Marš), imata veliko skupnih, a tudi razlikovalnih točk. Medtem ko je RŠ ena najstarejših evropskih študentskih radijskih postaj, saj nepretrgoma oddaja že od maja 1969, je njegov mlajši brat Marš začel delovati dobrih dvajset let pozneje, februarja 1990, med drugim tudi pod vplivom delovanja in aktivnosti svojega starejšega vzornika.

Pobudo za ustanovitev RŠ je dala takratna »univerzitetna partija«, z idejo, da bi radio vključeval in osveščal mlade o političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, a se je zgodilo ravno nasprotno – RŠ nikoli ni bil »trobilo« svojih ustanoviteljev. Civilna iniciativa za ustanovitev mladinskega radia v Mariboru je stekla 1984; preliminarna ideja je bila, da RŠ razširi svoje uredništvo na mariborsko okolje, kasneje je kakopak prevladala ideja, da Maribor premore lastno študentsko radijsko postajo, ki je, zaradi pomanjkanja frekvenc, v začetku delovala na prosti frekvenci RTV Slovenija. Ta dva medija pa sta s svojim programom in bolj ali manj rednim obradijskim civilnodružbenim delovanjem (glasbeni večeri, zabave, koncerti, okrogle mize, debate, založniška dejavnost …) obenem dejansko edina dva medija v Sloveniji, ki bi naj ponujala možnost resnične izbire med komercialnim in nekomercialnim (glasbenim, kulturnim, informativnim) programom, poneumljajočo in zahtevnejšo, nekonformistično vsebino, »mainstreamovsko« in »alternativno« produkcijo; saj je njuno deklarirano poslanstvo zapisano tudi na njunih spletnih straneh, biti alternativa tako kopici komercialnih radijskih in televizijskih postaj, kot tudi v zadnjem času strogo kontroliranim tiskanim medijem in javni RTV Slovenija, ki je vedno tarča vnetih politikantskih bojev in interesov.[1]

A sta oba radia ne malokrat zabredla v težave, enkrat finančne, drugič programske, sistemske, vodstvene in idejne, a vedno med sabo tesno povezane. Njuno delovanje je bilo iz različnih razlogov nemalokrat omejeno, oteženo, včasih sta bila celo na robu ukinjanja. Oba sta po osamosvojitvi Slovenije bojevala dolgo in mukotrpno bitko glede ustanoviteljstva, saj je bila ustanoviteljica obeh v času prejšnje skupne države Jugoslavije Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije (UK ZSMS) – tako se je po osamosvojitvi Slovenije in preoblikovanju ustanovitelja pri obeh zastavilo vprašaje pravnega naslednika. RŠ se je zato glede ustanoviteljstva dogovarjal večinoma z ljubljansko študentsko organizacijo (ob tem je treba imeti v mislih, da je RŠ dolga leta deloval z neurejenim pravnim statusom in do leta 2002 obstajal kot pravna oseba (RŠ p. o.), dokončni problem ustanoviteljstva pa uredil šele pred kratkim med letoma 2004 in 2006), Maršu pa je preoblikovanje dodobra zagrenila mariborska univerza oz. njen tedanji rektor Ludvik Toplak, ki je s kontroverzno tožbo postaji za nekaj časa celo odvzel frekvenco. Odvzem frekvence, zaradi katerega radio med letoma 2002 in 2003 ni mogel delovati, spada v širši problem - v imenu malomeščanskih vrednot - zatiranja urbane kulture v Mariboru, za katerega so na različne načine odgovorni lokalni politični veljaki, ki so v devetdesetih letih poskrbeli tudi za zapiranje edinega mariborskega »alternativnega« kluba MKC in ukinjanje kritičnega študentskega časopisa Katedra. Pri tem, seveda, ne gre spregledati neodziva ali pasivnega odziva lokalne civilne družbe. Posledice tega »čiščenja« Maribora od vsega kar je kritično, alternativno in urbano se na mariborski kulturni in širši politični sceni čutijo še danes. Na koncu sta oba radia vendarle dosegla dogovor s študentsko organizacijo, ki je ena v Ljubljani, druga v Mariboru postala ustanovitelj oz. v primeru Marša skupaj s Društvom za podporo Radia Marš, soustanovitelj radia. Tako sta oba radia pridobila status študentskega radia, Marš pa tudi status radia posebnega pomena.

Na Radiu Študent je nejasnosti glede ustanoviteljstva že leta 1997 izrabil Dejan Jelovac, ki je, potem ko ga je imenoval za direktorja, razpustil svet zavoda, torej najvišji organ upravljanja, in si tako zagotovil skorajda desetletno samovoljno in neomajno vladavino. Tako je leta 2002 pri vpisu radia v medijski razvid pri ministrstvu za kulturo, nenadoma poslal ustanovitveni dokument novega pravnega subjekta in sicer Zavoda Radiotelevizija Študent, ki sta ga ustanovila RŠ p. o. in Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, pri čem je kršil proceduralna in vsebinska določila, nelegalno in netransparentno vzpostavil dva RŠ-a (RŠ p. o. in Zavod RTVŠ); na oblikovanje, vsebino in sprejemanje pogodbe o ustanovitvi ZRTVŠ pa sodelavci niso mogli vplivati. Leta 2004, s sprejetjem novega Akta Zavoda RŠ, pri katerem sodelavci prav tako niso imeli nobene besede, je sebe imenoval na mesto direktorja za naslednjih pet let. S tem je obenem »trasiral« postopno preoblikovanje RŠ v klasičen komercialno usmerjen in privaten medij, saj so tudi pravniki potrdili, da gre pri tem za klasičen model tranzicijskega »by-passiranja«. Sodelavci radia so glede takšnega nelegalnega vpisa v razvid medijev leta 2004 na podlagi 41. člena Zakona o sodnem registru vložili tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa RŠ in kazensko ovadbo zoper Dejana Jelovca zaradi samovoljnega in nezakonitega ravnanja v škodo RŠ, ki pa jo je sodišče zavrglo, ker da bi sodelavci ne imeli pravnega interesa pri tej zadevi. Med ostalim so tudi zaradi tega leta 2004 ustanovili Sindikat RŠ, kar jim je omogočilo tesneje sodelovanje s Sindikatom novinarjev Slovenije in tudi njihovo pravno pomoč. »Poslovodni organ« sindikata nikoli ni priznal. Prav tako je oviral tudi ustanavljanje uredništva radia leta 2005, saj ni le poklical policije na svoje lastne sodelavce, ki so sestankovali v prostorih radia, temveč jim je tudi z dopisom sporočil, da bo to štel »za nezakonito in samovoljno ravnanje in kot podlago za takojšnjo odpoved vseh pogodbenih oblik sodelovanja z Zavodom RŠ«. V večletnem prizadevanju za ureditev statusa so sodelavci s predlogom za ustanoviteljstvo ali soustanoviteljstvo radia večkrat obiskali predstavnike Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, Univerze v Ljubljani, Mestne občine Ljubljana, Ministrstva RS za kulturo, Ministrstva za šolstvo, znanost in tehnologijo; svojo situacijo so predstavili tudi predstavnikom Državnega zbora, Varuhu človekovih pravic, CNVOS, Društvu in Sindikatu novinarjev Slovenije; na ravnanje direktorja in nepravilnosti so se pritožili tudi Uradu Vlade RS za preprečevanje korupcije, Odvetniški zbornici RS, Medijskemu inšpektoratu MK, Svetu za radiodifuzijo … a je odzivov in pomoči bilo bore malo. Jelovac je RŠ zapustil takrat, ko je to sam želel in ko si je zagotovil mesto uveljavljenega medijskega akterja v garnituri nove oblasti: bil je član nadzornega sveta časnika Delo in še pred tem vladnega odbora za reforme, od leta 2006 je predsednik sveta za radiodifuzijo, javno pa je podprl tudi novi vladni Zakon o RTV, ki ga je medijska stroka doma in v tujini ostro kritizirala. Bizarno in nerazumljivo je, da je bil dolga leta na čelu enega »najstarejših in največjih evropskih urbanih nekomercialnih radijskih postaj, ki oddaja študentski nekomercialni radijski program«, kakor je zapisano na njihovi spletni strani, človek, ki je s tovrstnimi kvalitetami in opredelitvami imel malo skupnega, ki je koketiral programsko s komercialnim mainstreamom, ideološko pa s sedaj vladajočo desno usmerjeno politično opcijo, še manj pa so jasne njegove poteze v luči dejstva, da gre za strokovnjaka za poslovno etiko (predava jo na Visoki šoli za podjetništvo GEA College), a jo kot vodilni na RŠ, po pričevanju sodelavcev ni preveč prakticiral. Prav neverjetno je, da je kljub takšnem dolgoletnem neprimernem vodenju radia, nenehnim notranjim prepirom med odgovornim urednikom Petrom Barbaričem, ki je sicer direktorju v njegovih početjih dostikrat kril hrbet, in ostalim delom uredništva ter med uredništvom in sodelavci vendarle vsa ta leta nastajal korekten program, ki na zunaj povečini ni kazal na notranje prepire in nesoglasja. Četudi je t. i. špikerski termin izgubil nekaj svojega starega šarma, je informativni, glasbeni in kulturni program RŠ ves čas vzdrževal ustrezno in visoko raven kvalitete z izjemnimi prispevki in oddajami.

Jelovac pa si je pred svojim dokončnim odhodom konec lani privoščil še en pravni prekršek, in sicer je za v. d. direktorja radia in potemtakem svojega naslednika samovoljno a s soglasjem ŠOUL imenoval frontmana štajerske pank skupine CZD, dolgoletnega vodjo založbe Subkulturni azil in sodelavca MKC Maribor ter svoj čas tudi direktorja Radia Marš (!) Dušana Hedla. In od svojega profesorja na GEA College, Visoki šoli za podjetništvo, Dejana Jelovca, se je Hedl očitno naučil tudi nekaj samovolje, saj je posle na RŠ, po dostopnih virih, prevzel na netransparenten način in brez soglasja svojih sodelavcev, ter vztrajno zaviral delovanje sveta zavoda, ter zato dosegel mogoče še večje neodobravanje sodelavcev kot Jelovac. Hkrati pa so sodelavci po petnajstih letih naporov vendarle uspeli doseči dogovor s študentsko organizacijo ter tako konec leta 2006 končno tudi konstituirali svet zavoda RŠ, v katerem sedaj sedijo legalno izbrani člani: dva predstavnika študentske organizacije (ustanoviteljev), dva predstavnika sodelavcev (redakcij in služb), eden predstavnik zaposlenih in dva predstavnika zainteresirane oz. strokovne javnosti. Kot nam je povedal David Verbuč, eden predstavnikov sodelavcev, je, ko je bil enkrat konstituiran, svet začel opravljati svojo nalogo: v začetku leta 2007 so objavili razpis za novega direktorja, na katerem so skorajda izbrali Ireno Ostrouška, dotedanjo direktorico Filmskega sklada RS, ki pa je od tega kmalu odstopila. Zato je svet RŠ na svoji seji aprila 2007 za novega v. d. direktorja imenoval po zadovoljevanju formalnih kriterijev drugega po vrsti kandidata Roka Kosca, sicer dolgoletnega sodelavca radia. Postal je v. d. direktorja za dobo treh mesecev z možnostjo podaljšanja, medtem ko bo svet v naslednjih šestih mesecih razpisal nov razpis za direktorja. Dušan Hedl, ki ga je pravno bilo zelo težko razrešiti in ki mu bodo na RŠ morali izplačati visoko odpravnino, očitno ni želel spoštovati te odločitve, saj v dveh delovnih dneh, kolikor mu je svet dal časa, ni želel predati poslov novoizbranemu direktorju in so tako novi zapleti še vedno mogoči.

Hkrati pa je stekel postopek tudi za novega odgovornega urednika RŠ, saj je tudi dolgoletni odgovorni urednik Peter Barbarič zaradi vsesplošnega neurejenega stanja na radiu že od leta 2002 le v. d. oz. »odpravnik poslov«, kot je sebe večkrat poimenoval. Tudi z njim sodelavci in področni uredniki niso bili vedno zadovoljni in so mu očitali predvsem neodločnost, paktiranje z direktorjem ter pasivnost in neaktivnost, a so v boju proti direktorju konec leta 2006 nenazadnje nekajkrat stopili vsi skupaj. Za odgovornega urednika sta se tako aprila 2007 prijavila dva dolgoletna sodelavca Radia Študent, in sicer Tomaž Zaniuk, aktiven predvsem v Aktualno-politični redakciji, in Miha Zadnikar, aktiven predvsem v Glasbeni redakciji radia. Po glasovanju pa niti eden od kandidatov ni dobil minimalne potrebne podpore sodelavcev, to je 33 odstotkov – Tomaž Zaniuk je od skupaj 162 sodelavcev, ki so upravičeni do glasovanja (pogoj je bil, da so v zadnjih treh mesecih sodelovali z radiem), dobil podporo 46 sodelavcev, kar znaša 28 odstotkov, Miha Zadnikar pa je dobil podporo 30 sodelavcev, kar znaša 18 odstotkov. Torej od 162 rednih sodelavcev radia je za odgovornega urednika glasovalo le 76 sodelavcev, kar je manj kot polovica; to kaže na (zaskrbljujoče) dejstvo, da kljub vsemu manj kot polovico vseh rednih sodelavcev položaj na radiu ne briga preveč oz. se ne čutijo odgovorne, da bi karkoli glede tega spremenili oz. se kakor koli angažirali.

Tudi Marš zaznamuje dolgoletno direktorovanje ene osebe, Bojana Golčarja, ki pa je svoje sodelovanje z Maršem začel kot spiker in urednik spikerske redakcije, nadaljeval kot odgovorni urednik, potem ko mu je uspelo s skupino sodelavcev krivdno razrešiti tedanjega direktorja Marša Dušana Hedla pa je deloval predvsem kot direktor. Odigral je pomembno vlogo pri vnovičnem zagonu Marša leta 2003 in dogovarjanju z mariborsko študentsko organizacijo glede ustanoviteljstva. Kljub temu pa so tudi s Golčarjem sodelavci in uredniki večkrat prišli v konflikt, predvsem pa so mu zamerili neangažiranost glede večje promocije radia v javnosti, pridobitve dodatnih finančnih sredstev in togosti pri opravljanju svoje funkcije. Medtem ko so na RŠ zaradi precej razdelane marketinške službe vedno ustvarjali vsaj minimalni prihodek s snemanjem reklam in radijskih jinglov ter bili vedno precej uspešni tudi na različnih mednarodnih razpisih, se je Marš v tovrstni fundraising vključil komaj zadnjih nekaj let. Do takrat so živeli predvsem od dotacij Mestne občine Maribor, kasneje tudi rednih sredstev študentske organizacije. Golčar je predvsem opozarjal na dejstvo, da se neposlušanega, neposlušljivega in nekvalitetnega programa ne more dobro tržiti. Urednikom je dostikrat zameril njihovo včasih brezkompromisno, včasih ležerno usmerjenost, in jim dostikrat očital tudi amaterskost pri programskem vodenju radia. Po drugi strani uredniki in sodelavci Marša dostikrat niso znali najti pot do svojih poslušalcev, najverjetneje predvsem zaradi neizkušenosti in pomanjkanja idej ter kreativnosti. Klasične tržne raziskave poslušanosti so že leta tako Marš kot tudi RŠ uvrščale na dno svojih lestvic, zavedati se pa moramo, da so tovrstne meritve narejene izključno po komercialnem kalupu in ne ustrezajo specifikam tovrstnih medijev. Kakorkoli, na Maršu se je resneje zapletalo predvsem zaradi pomanjkanja denarja in kvalitetnega (ustrezno izobražujočega se ali izobraženega) kadra. Ali je pomanjkanje kvalitetnega kadra posledica ali vzrok že omenjenega »čiščenja« mariborske urbanosti, je težko reči, res pa je, da je majhen krog družbeno-kritičnih in politično ozaveščenih ter aktivnih mladih ljudi v Mariboru. RŠ s tem v glavnem ni imel problemov, saj je Ljubljana, če že ne zaradi drugega, center družboslovnih in humanističnih fakultet, ki ponujajo vedno nove razmišljajoče ljudi, razen tega je urbana in alternativna kultura v Ljubljani še vedno in kljub težavam ohranila svoje mesto. Ko je s položaja odgovorne urednice Marša konec leta 2006 zaradi različnih nesoglasij odstopila Mojca Planšak, diplomirana novinarka, ki za mesto odgovorne urednice v tem času, po nekaterih mnenjih, ni bila najbolj pripravljena in je bila po kratkem premoru za novo urednico izbrana Tanja Volf, ki je pred tem krajši čas delala na radiu kot spikerica, je na Maršu zavladalo kaotično stanje. Razloge lahko najdemo v neizkušenosti in pretencioznosti uredništva, pa tudi v vse večjem nesoglasju med direktorjem, urednico, področnimi uredniki in ostalimi sodelavci radia. Zaradi neskladnosti in očitno tudi neodgovornosti pri delovanju in neracionalnosti pri porabi, je na Maršu nenehno zmanjkovalo denarja. Nekateri sodelavci Marša, ki so konec leta 2006 ustanovili aktiv sodelavcev, so v sporočilu za javnost razkrili, da sodelavci že od oktobra 2006 niso prejeli plačil za delo na programu. Takšno stanje sta javno obsodila tudi Društvo in Sindikat novinarjev Slovenije. Zaradi neplačanih računov je radio izgubil službeni mobitel, zapletalo se je glede oddajnika, obeta se tudi ukinitev internetne povezave. Prav tako je oktobra 2006 zaradi dolgotrajnega in največkrat nekonstruktivnega dogovarjanja obeh ustanoviteljev o novi sestavi sveta, kar je bilo povezano tudi z določenimi statusnimi spremembami, svetu zavoda potekel mandat; tako je Marš prvič po dolgem času ostal brez najvišjega organa, direktorja Bojana Golčarja, ki pa si z radia po lastnih besedah želi oditi, sedaj nima kdo pravnomočno razrešiti.

Kot soustanovitelj (ob Društvu za podporo Radia Marš) in močan ter tudi edini redni programski financer radia je študentska organizacija (ŠOUM) 20. marca letos po petih letih izstopila iz ustanoviteljstva radia. Tako je radio avtomatsko izgubil status študentskega radia. Kot je za Delo takrat izjavil predsednik ŠOUM Drago Žura, so v Marš od ustanoviteljstva leta 2002 vložili 340.000 evrov, nadaljnjega sodelovanja pa več ne vidijo kot zanimivega, saj je poslušanost radia zelo nizka, pri programski orientaciji, pa po njegovih besedah, nimajo vpliva, kakršnega bi si želeli. Obljubil je, da bo ŠOUM, ki je do sedaj radiu dajal okoli 40.000 evrov na leto, tudi v prihodnosti sponzoriral projektno delovanje radia, vendar ne več v vlogi ustanovitelja. Zaradi primerjave omenimo podatek, da RŠ od študentske organizacije letno dobi okrog 125.000 evrov, kar je približno tretjina njihovega proračuna, preostali dve tretjini pridobijo prek marketinške službe ter prek projektov. Društvo za podporo Radia Marš, ki finančno nikoli ni participiralo pri delovanju radia, je tako ostalo edini ustanovitelj; radio se je znašel pred tako finančnimi kot tudi programskimi in vodstvenimi težavami. Posebej tudi zato, ker so Društvo zapustili vsi tisti sodelavci, ki so ga svojčas ustanovili in delovali v prid njegovega obstoja, iz njega pa je pred kratkim izstopilo tudi večje število trenutno aktualnih sodelavcev, saj so nezadovoljni z vodenjem društva, ki je po njihovih besedah netransparentno in samovoljno. Predsednik Društva, Danijel Rebolj, profesor na mariborski univerzi in politični aktivist, glede situacije do pred kratkim ni bil zelo zaskrbljen; za Večer je izjavil, da je Marš ubral »uporniško in avtonomno pot«, ter da ga odstop ŠOUM pretirano ne skrbi. Povedal nam je, da si za financiranje v prihodnosti obetajo programski denar Mestne občine Maribor, saj verjamejo, da bo redno financirala delovanje radia iz letnega proračuna, pričakujejo tudi sredstva iz javnega letnega razpisa Ministrstva za kulturo RS za medije ter tudi od nekaterih mednarodnih projektov. Res pa je, da s tem še zdaleč ne bo rešen problem sistemskega rednega programskega financiranja okoli 60 rednih sodelavcev radia za nazaj in za naprej. A videti je, da se s tem na Maršu trenutno prav nihče resno ne ukvarja, saj je tudi Rebolj, zaradi nesoglasja z novim samooklicanim vodstvom iz Društva skoraj da izstopil in se s to problematiko ne ukvarja preveč (trenutno pravzaprav ni jasno, kdo je kdo v vodstvu Društva). Vse kaže, da so sodelavci radia izčrpani, saj delajo brez plačila že več kot pet mesecev, ob tem so priče nenehnih sporov tako med člani vodstva in uredništva kot tudi med člani Društva za podporo Radia Marš. Kot pozitivno stran pa je predsednica Aktiva sodelavcev Vesna Lovrec, izpostavila recentno iniciativo, Radiosfero, ki z različnimi dogodki tako na zunaj kot na znotraj ozavešča o problematiki radia. Zagon, življenjsko silo in dober izbor mu zagotavlja »brezmejna moč sodelavk in sodelavcev radia«, saj bi moral po njihovem prepričanju Marš biti več kot le na rob potisnjen medij, moral bi biti pomemben dejavnik, prepoznavna gonilna sila (sub)kulture. Sodelavci Marša sedaj mrzlično pričakujejo, da se Društvo končno neha ukvarjati samo s sabo in sprejme novi akt o ustanovitvi, ki ga zaradi odstopa enega od ustanoviteljev (ŠOUM) morajo priložiti k vnovičnem vpisu v sodni register. Če se kmalu ne bodo organizirali, jim preži izbris iz sodnega registra in posledično tudi izguba frekvence, kar se je Maršu, kot vemo, enkrat že zgodilo. Zavlačevanje glede novega akta o ustanovitvi pa otežuje tudi vnovično konstitucijo sveta zavoda in s tem tudi njegovo pravno delovanje.

Povezave med Maršem in RŠ niso le podobnosti pri programski, vsebinski, ideološki usmeritvi, ne vežejo ju le podobni problemi, temveč pogosto tudi isti ljudje. Do prepleta je vedno prihajalo in prihaja med novinarji, ki so delali ali delajo na enem in potem na drugem radiu. Kot smo videli so nazadnje ereševci imeli celo istega direktorja, ki so ga pred časom imeli marševci. Med možnimi kandidati za novega direktorja Marša pa se je znašlo ime Dejana Ungerja, ki na RŠ zaenkrat deluje kot vodja službe za administracijo in finance. Med radiema občasno prihaja do izmenjav oddaj, različnih neformalnih iniciativ in zadnje čase tudi sodelovanj pri različnih mednarodnih projektih. Nenazadnje sta oba radia člana mreže radijskih postaj z območja bivše skupne države Jugoslavije, Cross Radio, katere snovalec je bil ravno RŠ. Skozi zgodovino pa se je pokazalo, da sta radia delovala v obrnjeni perspektivi: ko je enemu šlo dobro, je drugemu šlo slabše in obratno. Ko je Marš nekaj časa deloval zelo umirjeno in uspešno, se je RŠ boril za status, sedaj pa se zdi, da je zadnje čase situacija obrnjena; za RŠ se zdi, da se stvari končno po dolgih letih urejajo in se iščejo prave rešitve, medtem ko Marš preživlja krizo, kakršno že dolgo ni.

Širše gledano, vse to kaže na dejstvo, da se tovrstni mediji težko prilagajajo trendom sodobne potrošniške postkapitalistične družbe, saj je konfliktnost, nekonformističnost in kritičnost integralni del njihovega obstoja. Več kot jasno pa je, da tovrstni mediji, ki zavestno ne delujejo po pravilih komercialne in tržne usmeritve, ki ustvarjajo program, ki se ne prilagaja okusu povprečnega poslušalca komercialnih radijskih postaj, ampak skuša s podajanjem tehtnih vsebin na vseh področjih ustvarjanja dvigovati kriterije zahtevnosti poslušalstva, ki pri svojem delu upoštevajo načelo neodvisnosti od vseh virov moči (političnih, finančnih, ideoloških, verskih), ki vzdržujejo kritično distanco in promovirajo človekove pravice posameznikov v boju proti institucijam, ki spremljajo politiko predvsem z vidika kolizije političnih interesov s pravicami posameznikov, promovirajo in se zavzemajo za pravice manjšin in marginaliziranih skupin ter ščitijo kulturno in jezikovno različnost /…/, ne morejo delovati po neoliberalnih standardih in zakonitostih trga ter morajo imeti specifičen status v družbi in nenazadnje medijski zakonodaji. Država za tovrstne medije sistemsko skrbi skozi programe posebnega pomena. Kot rečeno ta status zaenkrat ima Radio Marš ne pa tudi Radio Študent.

Programska politika obeh radiev skuša kombinirati osnovne značilnosti skupnostnega radia (community radio) in odprtega kanala (public channel), saj ponujajo prostor specifičnima ciljnima skupinama izobražencev in študentov, del svojega programskega časa pa odstopajo civilnodružbenim skupinam in iniciativam. Posebno pomembno je, da ponujajo medijski prostor marginalnim družbenim in (sub)kulturnim skupinam, ki drugače težko pridejo do publicitete. Tako na RŠ kot na Maršu je moč slišati oddajo v romskem, srbskem in bosanskem jeziku, oddajo o istospolnih usmeritvah, o aktivizmu … Sodelavci obeh medijev so povečini študentje, ki radiema prinašajo novo energijo in sveže ideje. Na žalost pa vsa ta energija in kreativnost pogosto ne najdeta prave poti in se dostikrat porazdelita v različnih prepirih, egocentrizmih, lastnih interesih, oblastiželjnosti, karierizmu, tekmovalnosti, soliranju, nevoščljivosti …, kar pripelje do stagniranja celotnega radia, letargije in statusa quo, v katerem se dobro znajdejo le tisti, ki takšno stanje izrabljajo za lastne interese. Kaj takega vsaj v takšnih institucijah, ki se deklarativno zastavljajo za odprtost, demokratičnost, enakopravnost, ne bi pričakovali. Slabo je, ko je na tovrstnem študentskem, mladinskem mediju nekdo na direktorskem ali uredniškem položaju desetletja, ali pa je po letih ali predvsem po duhu daleč od te ideje in slabo je, ko se med sodelavci ustvari vtis, da se ničesar ne da narediti in da »tako to pač je«. Takšno vzdušje omogoča enemu ali peščici sodelavcev, da zlorabijo svoj položaj in s tem zatirajo delovanje celotnega radia. Tako pri kritični drži zmanjka refleksije lastne pozicije, ki bi vsekakor pripomogla k izboljšanju delovanja, odkrivanju vzrokov in praks, ki zavirajo progresivno delovanje, ter k jasno postavljenim in definiranim notranjim razmerjem. Ki naj ne bi bila še vedno konzervativna in se ne bi sklicevala le na razmerja moči. Devetdeseta leta so primorala sodelavce Radia Študent, da so se pospešeno ukvarjali z vprašanjem njegove identitete po padcu socializma. Tako rekoč čez noč so se vsi mediji pretvorili v »demokratične«, »odprte«, »raziskovalne« in z ekipami dobro honoriranih ali redno zaposlenih novinarjev redno posegali tudi v sfere, ki so bile prej v domeni RŠ. Zelo podobno se je zgodilo Maršu, ko so najkvalitetnejši sodelavci odhajali na komercialne radie, ki so v tem času rasli kot gobe po dežju in so ponujali dobra plačila. Razmislek o programskem pozicioniranju v družbi je očitno tudi danes aktualen proces, ki še ni našel svojega pravega odgovora.

Neobetaven položaj Radia Študent in Radia Marš, za katere se zadnje čase zdi, da sta tako rekoč pred zlomom, ni skrb zbujajoč le za kroge sodelavk in sodelavcev ali rednih poslušalk in poslušalcev, temveč je tudi alarmantni kazalec sistemske in družbene ignorance do medijskih projektov. V takšnih medijih se namreč preizkušajo koncepti, kot so »mediji skupnosti«, »državljansko novinarstvo«, »odprti kanal« in sorodni, ki nastopajo v analitičnih aparatih družboslovcev, ko razpravljajo o možnostih za preseganje pasivnega in konzumentskega položaja državljank in državljanov v medijski družbi.

Pa vendar potapljanje obeh medijev spremlja minimalna pozornost medijske skupnosti, v odsotnosti kakršnih koli odzivov ali prizadevanj civilno-družbenih krogov, ki bi jim morali biti obe radijski postaji vsa pretekla in prihodnja leta obstoja naravni zavezniki v prizadevanjih za ustvarjanje odprtega javnega prostora, za vključevanje državljank in državljanov v procese ustvarjanja in razširjanja informacij in idej zunaj komercialno in državotvorno zastavljenih medijskih početij.

Lahko bi rekli, da je to posledica dejstva, da sta se obe radijski postaji že nekaj časa zaprli vase, lastne intrige in konflikte, ki so bolj kot ne zgodovinsko in sistemsko pogojeni. Ne Radio Študent ne Radio Marš že nekaj časa nista sistemsko razvijala zavezništva s civilno-družbenimi skupinami, se postavljala na čelo prepoznavnih akcij in pobud s področja človekovih pravic in svoboščin, družbene pravičnosti, ustvarjalnosti, solidarnosti tj. vodila ali soustvarjala projekte aktivnega (medijskega) državljanstva ali iskanja alternativnih oblik kulturnega in družbenega delovanja.

Kako je do te obojestranske ignorance prišlo, je lahko predmet razprav in analiz. Bistveno je ugotoviti, da bi dokončni zaton teh dveh medijskih projektov pomenil veliko škodo in krčenje prostora za nadaljnji razvoj medijev skupnosti in medijskih pobud državljank in državljanov v Sloveniji. Nove tehnologije sicer zagotavljajo nove možnosti za civilno-družbeno medijsko dejavnost, vendar je kratkovidno ne nadgrajevati teh dveh medijskih projektov s pomenljivo zgodovino in vlogo zlasti, če se to dogaja v času, ko v Evropi, na ravni Sveta Evrope in Evropske unije, s strašanskim naporom aktivistov predvsem skupnostnih radijskih postaj, komaj pridobiva podporo in legitimiteto sistemska umestitev tega tretjega medijskega sektorja.

Pomenljivost razkroja medijskih pridobitev, kakršen je npr. Radio Študent v Sloveniji, je možno ocenjevati tudi v kontekstu širše tukajšnje regresije na področju medijev. Gre se za razkroj prostora, kjer bi lahko eksperimentirali mladi in manj mladi ljudje, ki bi se radi preizkušali v novinarstvu in ga vsaj kratek čas svojega življenja in morebitnega ukvarjanja z novinarstvom razumeli kot družbeni angažma, kjer bi lahko javnost nagovarjali od pozornosti osrednjih medijev odrinjene skupine in skupnosti itn.

Za nastajanje in ohranjanje tovrstnih medijev si prizadevajo številne državljanke in državljani povsod po svetu, ko ugotavljajo naravo komercialnih medijev in ujetost javnih RTV servisov v politične pasti in tržno tekmo. Za sistemsko umestitev medijev skupnosti si že leta vztrajno prizadeva večja skupina evropskih aktivistov. V Sloveniji elementi te sistemske umestitve obstajajo, saj bi morala sistemski položaj RTV-programov posebnega pomena in z zakonom o medijih predpisana državna finančna podpora za zagotavljanje javnega interesa na področju medijev dosegati prav tovrstne medijske projekte. V praksi pa se obe sistemski rešitvi – status programov posebnega pomena in distribucija državne podpore za zagotavljanje javnega interesa na področju medijev – uveljavljata brez prave refleksije in korekcij sistema, tudi ko učinkuje v nasprotju s svojimi nameni.

Pred kratkim so tudi slovenski mediji objavili novico, da hrvaška vlada pripravlja Zakon o elektronskih medijih, v katerem naj bi z ustreznimi določili prepovedali oddajanje programa, ki ogroža razvoj otrok. Prepovedali naj bi predvsem pornografijo in nasilje, televizijske postaje pa naj bi s sporedov umaknile »filme, ki vsebujejo nedvoumne prizore seksa in nasilja«. Omejitve naj bi bile predvidene tudi za oddaje, v katerih takšnih »nedvoumnih« prizorov ni, a bi »po vsej verjetnosti« lahko škodile otrokom. Iz agencijskih in poročil v drugih medijih ni razvidno, ali so določila o prepovedi pornografije in nasilja najpomembnejša novost novega zakona, ali pa, kar je bolj verjetno, gre za dopolnjevanje obstoječe medijske zakonodaje in njeno usklajevanje z evropskimi predpisi, ki takšna priporočila že vsebujejo. Hrvaška vlada naj bi namreč s tem zakonom prepovedala tudi »vsakršen sovražni govor, rasno ali spolno diskriminacijo in diskriminacijo na podlagi narodnosti v oglaševanju na televiziji«, prepovedano pa naj bi bilo »tudi dvomljivo ali zavajajoče oglaševanje orožja, cigaret, zdravil in alkohola«.

Enake ali podobne predpise so sprejele že vse države članice Evropske unije, in Hrvaška se, kot je znano, pogaja za vstop. V Sloveniji prav tako poznamo podobne omejitve, saj Zakon o medijih (Zmed, 2001) v 8. členu vsebuje prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, v 47. členu določa, da se česa podobnega ne sme početi niti z oglaševanjem, v 4. odstavku istega člena prepoveduje oglaševanje alkoholnih pijač, v 48. členu pa določa, da oglaševanje tobačnih izdelkov, zdravil in medicinskih pripomočkov urejajo posebni zakoni. V 49. členu Zmed še posebej ureja oglaševanje namenjeno otrokom in vsebino oglasov, v katerih nastopajo otroci, ki »ne smejo vsebovati prizorov nasilja, pornografije in drugih vsebin, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju ter duševnemu in telesnemu razvoju«. Poleg tega je v 84. členu še posebej podrobno opredeljena zaščita otrok in mladoletnikov, v Sloveniji pa smo sprejeli tudi poseben sistem označevanja oddaj z vsebinami, ki bi lahko škodovale otrokom, in so te zanje ali prepovedane ali pa je priporočljivo, da si jih ogledajo le v spremstvu staršev. V svetu takšen pristop že dolgo ni neznanka in ga poznajo kot starševski nadzor (parential control), ki ga priporočajo tudi ob dostopu otroka do interneta in drugih novih medijev.

Hrvaški strokovnjaki so menda ugotovili, da med oddaje, »ki škodijo normalnemu razvoju otrok«, spadajo resničnostni šovi, kot so Big Brother, FearFactor in Zamenjajmo ženi. Ti seveda na Hrvaškem ne bodo prepovedani, saj novi zakon predvideva možnost, da se »sporne vsebine« lahko predvajajo, če se otrokom tehnično omogoči dostop do njih, oziroma se jih v spored uvrsti v času, ko otroci ne gledajo več televizije. Tako lahko sklenemo, da večina zakonodaje v evropskih državah uspešno sledi »spreminjajočemu se slogu regulacije«, ki ga simbolizira ustanovitev britanskega Ofcoma leta 2003, in za katerega je značilno, da dosledno upošteva zakonitosti »novega kapitalizma«, sledi navidezni deregulaciji trga, na politični ravni pa priporoča »demokratizacijo moči«, prenovljeno vlogo civilne družbe in umik države. Na diskurzivni ravni ta novi pristop k regulaciji v resnici umesti »javnost« v samo središče »družbe tveganj« na način, da vladanje nadomesti upravljanje, prednost pa dobijo vrednote, kot so transparentnost, obvezno posvetovanje, odgovornost, individualna uveljavitev in pravica do izbire. Ofcom je bil prvi regulator medijskega trga, ki je pojem občinstva kot ciljne skupine zamenjal s ciljnima skupinama državljanov in potrošnikov, kar številni avtorji prepoznavajo kot marginalizacijo vloge in interesov državljanov (Livingston, Lunt, Miller, 2007: 63, 64).

Pretirano posvečanje pozornosti delu regulacije in nadzora nad medijskimi vsebinami, pri katerih je bolj kot ne očitno, da sta regulacija in nadzor potrebna, hkrati odvrača našo pozornost od drugega dela nadzora medijskih vsebin, kjer vlade evropskih držav oblikujejo posebne programske zahteve do izdajateljev televizijskih programov z namenom, da bi zagotovile izpolnjevanje splošnih ali posebnih pričakovanj in interesov javnosti v svojih državah. Pri tem so še posebno izpostavljene javne televizije, saj je nabor posebnih zahtev v imenu različnih javnosti do teh medijskih organizacij bistveno širši od zahtev in omejitev, ki veljajo za komercialne televizijske postaje. To je po svoje razumljivo in pričakovano, saj javne televizije opravljajo tako imenovano javno službo v radiodifuzni dejavnosti, in čeprav se večina financira po tako imenovanem hibridnem modelu (kombinacija javnih in komercialnih virov prihodkov), večino finančnih sredstev dobijo iz naročnin ali državnega proračuna. Po podatkih iz let 2003 in 2004 se večinski delež prihodkov javnih televizij (ali javnih RTV-družb) iz RTV-prispevka giblje od 53,7 % v Turčiji do 94 % v Veliki Britaniji in Nemčiji, izjema je le Poljska, kjer je ta delež manjšinski in je leta 2004 znašal le 31,9 % (Televizija po Evropi, 2005: 179, 180).

V nasprotju s prepričanjem, ki je pri nas prevladujoče, da bi morale javne televizije zadostiti predvsem pričakovanjem in interesom političnih javnosti, raziskave zadnjih let razkrivajo, da so tako imenovane »glavne obveznosti« javnih televizij sestavljene po eni strani iz univerzalnega nabora zahtev po spoštovanju poklicnih in etičnih meril pri poročanju, zlasti v informativnih programih, po drugi pa iz zahtev, ki so predvsem pogojene s kulturnimi posebnostmi, narodovo identiteto ali zgodovinskimi posebnostmi posameznih držav in narodov. Posebnih političnih ali ideoloških zahtev in obveznosti je, zlasti na formalni ravni, v resnici presenetljivo malo. Poleg tega se lahko v posameznih zahtevah, ki so zapisane v nacionalnih zakonodajah, skriva temeljno nerazumevanje njihove vsebine ali posameznih pojmov, na katerega politični akterji v vnemi, da po volilni zmagi čim prej uredijo svet po lastni meri, praviloma pozabijo, oziroma ga hote ali nehote »spregledajo«.

Vse javne televizije imajo posebej skrbno opredeljeno poslanstvo in programske obveznosti, ki temeljijo na treh poglavitnih načelih: na programu, »ki naj bo prikrojen javnemu RTV-servisu«, na posredovanju nepristranskih in točnih informacij in na univerzalnosti dostopa gledalcev do teh programov (Televizija po Evropi, 2005: 57). Podrobnejši pregled po državah (Televizija po Evropi: 173–178) nam pokaže, da so nabori zahtev do javnih televizij včasih pojmovno, pomensko in vsebinsko precej neizenačeni, ko pa jih združimo v enovit seznam, kar je metodološko precej sporno, delujejo celo nelogično in izključujoče. V tem kontekstu smo lahko upravičeno kritični do poskusa EUMAP-ovih raziskovalcev (EU Monitoring and Advocacy Program, raziskava z naslovom Televizija po Evropi je bila objavljena leta 2005 in vsebuje analizo razmer v 20 evropskih državah, med njimi je tudi Slovenija), ki so samovoljno »združevali« programske obveznosti javnih televizij do gledalcev na način, ki bralca njihovega poročila lahko prepriča, da vse našteto velja za vse države. Značilna je že trditev, da imajo javni RTV-servisi »v večini držav« obveznost, da »predvajajo neodvisne, točne, nepristranske, uravnotežene, objektivne novice in informacije« (prav tam), kar bomo na tem mestu preizkusili z analizo pojmov, pojmovne doslednosti in pomenske vrednosti posameznih pojmov, medtem ko nam bo primerjava med ureditvami v posameznih državah pokazala, da trditev kratko malo ni točna.

Zahteva po »neodvisnih« novicah in informacijah je, na primer, strokovno neutemeljena in vsebinsko nesmiselna, saj je neodvisnost lastnost, ki je opredeljena relata refero, torej vedno v odnosu do nečesa. Pri novicah in katerih koli informacijah moramo vselej poznati razmerje med vsebino informacije in virom, ki jo je posredoval, kar pomeni, da je vsaka novica ali informacija vedno odvisna vsaj od vira, ki jo je posredoval. Biti neodvisen pomeni tudi, da nekdo ali nekaj ni nekomu ali čemu podrejen (SSKJ, 1995: 655), kar ni razmerje ali lastnost, ki bi bila lahko značilna za informacijo kot tako. Neodvisnost kot lastnost lahko priznamo viru informacije ali njenemu posredniku, denimo novinarju, ne pa sami informaciji, zato je takšna zahteva nesmiselna per definitionem.

Podobno je z zahtevo po »uravnoteženi« informaciji ali »uravnoteženosti« informacij. Uravnoteženost je sama po sebi lastnost nekega predmeta, ki jo dosežemo z uravnoteževanjem ali uravnovešanjem predmetov, na primer »uravnotežiti – 1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka: uravnotežiti skodelici tehtnice; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil … 2. spraviti v stanje, v katerem so … b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene« (SSKJ, 1995: 1466). Novica ali informacija vedno prihaja iz enega ali več virov, ki so v medsebojno raznolikih razmerjih in jih vselej ni mogoče izenačevati ali »uravnotežiti«. Uravnoteženosti tudi ne smemo enačiti z generičnimi lastnostmi novice, ki je lahko točna, celovita, nepristranska in verodostojna, kar je odvisno od tega, ali je novinar natančno preveril vse informacije in dostopna dejstva, ali je pri oblikovanju novice zajel vsa dostopna dejstva in preveril vse možne in dostopne vire, ali je v razmerju do vseh virov informacij ohranil osebno nepristranskost, kar vse skupaj vpliva na to, da novinarju kot viru informacij za gledalce slednji verjamejo, zaupajo in ga imajo za verodostojen vir določene novice ali informacije. Glede na naravo tu navedenih postopkov in razmerij lahko sklepamo, da vseh virov ali postopkov ni mogoče do popolnosti »uravnotežiti«, lahko pa si prizadevamo, da bi bile naše informacije kar se da celovite. Načelo nepristranskosti zajema tudi staro latinsko načelo per altera pars, se pravi vselej vprašaj tudi nasprotno stran, toda takšen postopek nas vedno ne pripelje do popolnoma »uravnotežene« informacije, zato je tudi takšna zahteva nesmiselna. V ta kontekst spada tudi zahteva po objektivni informaciji. Pridevnik »objektiven -vna -o« se nanaša na nekaj ali nekoga, »1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen« (SSKJ, 1995: 702). Objektivnost se torej vzpostavlja kot razmerje do dejstev, kar predpostavlja, da je lahko objektiven ali sam vir informacij ali njihov prenašalec, posrednik, dejstva pa so danost, ki jih novinarji ne vrednotijo, ampak samo posredujejo.

Iz pregleda poglavitnih programskih obveznosti javnih RTV-servisov v EUMAP-ovi raziskavi lahko ugotovimo:

1. da se zahteva po objavljanju neodvisnih informacij pojavi samo v eni državi, na Češkem;
2. da izrecno zahtevo po objavljanju točnih ali natančnih informacij, oziroma po natančnem obveščanju javnosti najdemo v Bosni in Hercegovini, Litvi, na Madžarskem in v Romuniji;
3. da zahtevo po objavljanju nepristranskih informacij najdemo na Češkem, na Madžarskem, v Makedoniji, kjer je takšna zahteva omejena na »nepristransko obravnavanje vseh političnih subjektov v času volilnih kampanj« (Televizija po Evropi, 2005: 176), na Slovaškem, v Srbiji in Veliki Britaniji;
4. zahtevo po uravnoteženih informacijah srečamo v Litvi, Romuniji in na Slovaškem, medtem ko vsebinsko in kontekstualno drugačno zahtevo po uravnoteženih programih, ki so kompleksnejše vsebinske celote, najdemo v Estoniji, Latviji in Srbiji, kjer uporabijo sintagmo »uravnoteženost vsebin« (Televizija po Evropi, 2005: 177);
5. zahtevo po objektivnih informacijah so raziskovalci zasledili le v Litvi in Romuniji, medtem ko v Latviji zasledimo sintagmo »objektivnost programov« (Televizija po Evropi, 2005: 175).

Tako ugotovimo, da se nekatere vsebinsko sporne zahteve po naboru programskih obveznosti pojavljajo samo v štirih od dvajsetih opazovanih državah (Češka, Litva, Romunija, Slovaška), da se dve utemeljeni programski zahtevi po natančnih in nepristranskih informacijah pojavljata v osmih od dvajsetih opazovanih državah, medtem ko so v večini držav programske obveznosti definirane z drugačnimi pojmi in vsebinskimi zahtevami, predvsem po raznolikosti, raznovrstnosti in pluralnosti programov, z zahtevami po ohranjanju kulturnih vrednot ali posebnosti, tradicije, tudi verske; velikokrat je navzoča tudi zahteva po ustrezni ali »najvišji« kakovosti programov in podobno. V primeru Slovenije velja poudariti, da se večina podatkov zbranih v EUMAP-ovi raziskavi nanaša na razmere do leta 2003, s spremembami medijske zakonodaje v letu 2005 pa se tudi v Sloveniji srečamo z drugačnimi zahtevami do javne televizije kot pred tem.

Značilne zahteve po spoštovanju ali spodbujanju nacionalnih ali kulturnih posebnosti najdemo v Bolgariji (»spodbujati ustvarjanje del bolgarskih avtorjev«, »promovirati bolgarsko kulturo«), Estoniji (»ohraniti in razvijati estonski narod, jezik in kulturo, krepiti estonsko državnost ter povečevati estonski mednarodni ugled«), Litvi (»ustvarjati, spoštovati in zaščititi vrednote nacionalne kulture«), Makedoniji (»spodbujati domačo avdiovizualno ustvarjalnost, ki prispeva k razvoju kulture v Makedoniji«), na Poljskem (»širiti poznavanje poljskega jezika«), Romuniji (»promocija romunske kulture, znanstvenih in umetniških vrednosti«), Srbiji (»posebno spoštovanje narodne dediščine«) in Turčiji (»utrjevati Atatürkove principe in reforme ter uresničevati nacionalne cilje turške republike«, »spodbujati nacionalno izobraževanje in nacionalno kulturo«). V nekaterih državah najdemo še posebne zahteve glede izražanja vere ali položaja verskih skupnosti, denimo na Češkem (»odsevati sodobno raznolikost filozofskih konceptov in verskih denominacij«), v Franciji (»France 2 mora prenašati verske programe«), na Madžarskem (»predstavljati vrednote cerkev in verstev«), na Poljskem (»spoštovati krščanski vrednostni sistem“) in v Srbiji (»spoštovati tradicionalni duhovni, zgodovinski, kulturni, humanitarni in izobraževalni pomen ter vlogo cerkva in verskih skupnosti v družbi«).

Zakon o RTV Slovenija iz leta 2005 je mogoče razumeti kot nekritični seštevek vsega, kar so kadar koli prej zapisali že drugi po Evropi, zlasti to velja za 4. člen tega zakona. Toda naša ugotovitev ne pomeni, da zakonodajalec ni imel pravice, oziroma da njegova odločitev, da tako podrobno zapiše posamezne posebne zahteve do javne televizije, ni legitimna. Je pač odraz prevladujoče politične kulture in vedenja tistih, ki o takšnem predmetu razprave na Slovenskem pišejo zakone. A zahteve po neodvisnih, uravnoteženih in objektivnih informacijah v tem zakonu niso zapisane v členu, ki sicer vsebuje pričakovane »glavne« ali posebne obveznosti javne televizije do različnih javnosti ali družbenih skupin. Ta tri načela so omenjena v naslednjem, 5. členu, ki določa obveznosti novinarjev in urednikov, ki ustvarjajo programe javne televizije. Tako so v prvi alinei združene zahteve »spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, v tretji alinei sta združeni zahtevi »spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«, medtem ko sta v peti ponovljeni zahtevi iz drugega dela prve alinee »zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj«. Z naštevanjem strokovno utemeljenih in, kot smo že pokazali, neutemeljenih ali nesmiselnih zahtev začnejo tako zapisana zakonska določila funkcionirati kot navidezne polresnice, ki pri nepoučenem bralcu vseeno spodbudijo reakcijo, da je zapisano treba spoštovati. In to je, kljub vsemu, še vedno manjši del problema. Večji problem je smer naslavljanja posameznih zahtev in s tem povezana legitimnost novinarjevega statusa v tako postavljenih pravilih igre. Značilen primer je 6. alinea 5. člena, v kateri se od novinarjev in urednikov zahteva, da morajo »spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev«?! Namesto da bi zastopnik javnih interesov (v našem primeru javnosti operativno zastopata vlada in parlament) oziroma tisti, ki v njihovem imenu upravljajo s takšno javno družbo, ustvarili pogoje, da bi lahko novinarji in uredniki v javni ustanovi delovali v skladu s pričakovanji javnosti in splošno sprejetimi ali strokovno utemeljenimi in smiselnimi načeli, je z dikcijami členov v slovenskem zakonu ta odgovornost prenesena na novinarje in urednike. Namesto da bi bila objektivizirana, je takšna javna dolžnost politike do državljanov interpretirana kot subjektivna moč, volja ali slabost novinarjev kot posameznikov in hkrati celotne poklicne skupine!? Državljani pa so postavljeni v pasivni položaj čakajočih, da se nekaj uresniči, čeprav se od njihovih predstavnikov v upravljavskih in nadzornih organih javne televizije pričakuje, da bodo tam zagovarjali prav interese vseh družbenih skupin in vseh državljanov!? Pozornost je torej usmerjena na tiste akterje v procesu posredovanja informacij, ki ne določajo pravil, ampak lahko samo delujejo, kolikor se le da profesionalno neoporečno in ob visoki etični drži, v danih zakonskih, lastniških in programskih okvirih.

Če je torej kaj treba »uravnotežiti«, to niso informacije in programi, ki nam jih posreduje javna televizija, ampak odnos zakonodajalca do državljanov, posameznih družbenih skupin, civilne družbe in poklicnih skupin, brez katerih teh programov ne bi bilo.

Viri

Televizija po Evropi, Regulacija, politika in neodvisnost: Slovenija, EU Monitoring and Advocasy Program, Budimpešta, 2006.

Livingstone, S., Lunt, P., Miller, L.: »Citizens, consumers and the citizen-consumer: articulating the citizen interest in media and communication regulation«, Discourse&Communication, št. 1 (1): str. 63–89, SAGE Publications, 2007.

Zakon o medijih, Uradni list RS št. 35/2001.

Zakon o RTV Slovenija, Uradni list RS št. 96/2005.

Hrvati prepovedujejo seks in nasilje, http://www.rtvslo.si v rubriki Novice/Svet ob 13:19 (dostop 6. aprila 2007).

Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS, Ljubljana, 1995.