United we stand, divided we fall. Zdi se, da nikjer ta slogan ne drži bolj kot pri množičnih medijih. Zbornik Razjedinjeni propadaju (Razdruženi propadajo) je zbornik, ki ga je novembra izdal sarajevski Mediacentar, v okviru svoje medijske zbirke, posvečeni sistematični analizi najbolj perečih vprašanj in težav v jugovzhodni Evropi. Zbornik je posvečen raziskavi stanja javnih radiotelevizij v nekaterih politično najbolj problematičnih ali zanimivih večetničnih držav v Evropi: Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Švici in Belgiji. Omenjene primere nato v uvodu povežeta in dodatno teoretsko opredelita Sandra Bašić-Hrvatin in Mark Thompson.

Zbornik razkriva šibko in problematično vlogo javne radiotelevizije v vseh omenjenih državah. Čeprav je v vseh zakonih in statutih javne radiotelevizije običajno zapisano, da opravlja integracijsko funkcijo povezovanja različnih družbenih skupin, skupaj z verstvi, rasami in narodi, se to v teh štirih primerih dogaja izjemno redko in v zelo omejenem obsegu.

Osnova za analizo omenjenih držav je model konsociativne demokracije, ki naj bi prek svojih ključnih značilnosti zagotovila politično stabilnost pluralnih družb. Štiri takšne značilnosti konsociativne demokracije po Lijphartu so: vladavina velike koalicije političnih vodij vseh segmentov pluralne družbe; vzajemni veto ali vladavina 'paralelne večine', prek katere se še dodatno ščiti ključne manjšinske interese; proporcionalnost kot najpomembnejši standard političnega zastopanja; in visoka stopnja avtonomije vsakega dela družbe.

Toda kot ugotavljata uvodničarja, je od vseh štirih držav le Bosna in Hercegovina poskušala uporabiti skoraj vse ključne elemente konsociativne demokracije. Belgija temelji na treh glavnih narodih, ki so politično in v množičnih medijih praktično povsem ločeni, brez skupnih točk, seveda tudi brez skupnega jezika, a tudi brez poznavanja jezikov ostalih narodov, pomanjkanja kakršnih koli drugih povezovalnih elementov, in organiziranost javne radiotelevizije takšno družbenopolitično ureditev jasno odseva – oziroma jo še krepi. Švica je visoko segmentirana in decentralizirana država, v kateri množični mediji in javna radiotelevizija skrbijo le za »svojo« nacionalno in jezikovno skupnost; posebno problematično je delovanje javne radiotelevizije, ki temelji na zgodovinskih narodih, ki so od nekdaj tvorili Švico – pri tem pa so popolnoma zanemarjeni in nepreskrbljeni priseljenci. Tuji državljani predstavljajo 21 odstotkov skupnega prebivalstva, pri čemer niso upoštevane druge in tretje generacije tujih državljanov, ki so že dobili švicarsko državljanstvo. Ta pomemben del prebivalstva je v programih in v organizaciji javne radiotelevizije skoraj povsem neupoštevan in neprisoten.

Makedonija je medtem, kot v svoji analizi ugotavlja Vesna Šopar, etnično, versko in jezikovno visoko razdeljena družba, v kateri predvsem makedonski in albanski del prebivalstva živita vzporedno življenje. Ključne funkcije v državi so razdeljene tako, da (naj) ne bi ustvarile dodatnih medetničnih konfliktov, zato na vsakega makedonskega predsednika pride albanski podpredsednik, in to velja tudi za javno radiotelevizijo. Poleg tega je makedonska javna radiotelevizija ena najbolj neuspešnih v Evropi. Njeni radijski in televizijski programi imajo izjemno nizko gledanost oz. poslušanost, a hkrati imajo tudi zelo nizko verodostojnost oziroma stopnjo zaupanja med državljani. Le sedem odstotkov državljanov tako zaupa informativnemu programu MTV1 in le dva odstotka zaupata MTV2. Ob močni konkurenci zasebnih televizij dodaten razlog za segmentacijo občinstva predstavljajo etnične delitve, jezikovne različnosti in konkurenca tujih in satelitskih kanalov, kot so HRT1, TV Pink ali pa domači albanski kanal Alsat-M, ki pa več kot polovico svojega predvajanega programa prevzema od postaje Alsat iz Albanije.

Zato avtorjem ne ostane drugega, kot da ugotovijo, da od vseh štirih primerov Bosna in Hercegovina – čeprav tega verjetno ne bi pričakoval nihče – edina poskuša uporabiti vse elemente konsociativne demokracije. Težave seveda nastopijo zelo kmalu, saj je konsociativnost vsilila mednarodna skupnost in jo ohranja na minimalni ravni, predvsem zato, da bi preprečila nov vojaški spopad med narodi v državi. V takšnih okoliščinah jim ni uspelo resnično integrirati javnega radiotelevizijskega servisa, zato ta tudi ne deluje kot dejavnik družbene integracije in nacionalne solidarnosti, pomanjkanje siceršnjega političnega dogovora pa krizo javnega RTV-servisa le še podaljšuje in krepi.

Sklepi zbornika Razjedinjeni propadaju so neprijetni, posebej ker opozarjajo na temeljno neuspešnost javne radiotelevizije v večetničnih državah. Pripadniki posameznih etničnih skupin konzumirajo predvsem, najpogosteje pa le tiste medije in tudi tiste vsebine oz. programe javne RTV, ki so neposredno namenjeni njihovi nacionalni skupnosti. Programi so najpogosteje povsem ločeni in niti ne poskušajo nagovarjati in povezovati različnih skupnosti, zaradi omenjenega pa javni RTV-servisi ne opravljajo temeljne naloge, to je povezovanje oz. integracija različnih delov družbe ter ustvarjanje pogojev multikulturne, večverske, večetnične medijske krajine. Temeljno vprašanje, zakaj javne radiotelevizije najpogosteje pristajajo na tovrstne delitve in jih zgolj reproducirajo (vključno z izključevanjem drugih, politično neuveljavljenih manjšin, kot so priseljenci) in zakaj torej ne izvajajo svojih zakonsko določenih nalog, ki so hkrati tudi smisel njihovega obstoja nasproti komercialnim medijev, tako ostaja neprijetno odprto.

Mojstri peresa so zavezani fikciji ali dejstvom. Eno in drugo ima svoje bleščeče, pa hkrati tudi temne plati: izmišljije so v svoji svobodi ujete v nerealen svet, dejstva pa so po nujnosti »realnega« sveta nesvobodna, ker sama na sebi – in pogosto drugim – ne znajo povedati drugega, kot to, da so. Prav tako morajo biti dejstva dokumentirana, saj drugače izginejo v vrtincu pozabe; če se jih ne dotakne zgodovina, ki svoj predmet najbolje obvlada v zgodbah, je kakor da nikoli ne bi obstajala. A tudi fikcija nikoli ni povsem odtrgana od dejstev; iz njih velikokrat nastaja, po svojih zakonitostih seveda, dejstva pa tako svojo nezmožnost, da bi se ohranila brez človeške pomoči, ogrnejo lepo oblačilo umetnosti, v kateri se fikcija počuti kot doma.

Mnoge primerjave med resničnim in neresničnim so zaznamovale 20. stoletje. Pomislimo samo na blesteče pero mediavelista in pisatelja Umberta Eca, ki sam pooseblja razkol in tesno prepletenost resničnosti, ujete v zgodovino, in pripovedne fikcije. Svoje življenje je posvetil temu. Razmerje med izmišljijo in resničnostjo je bilo in je boleče: prepovedane knjige na katoliškem indeksu in grožnje s smrtjo ali sodno preganjanje so zgovoren dokaz. Na srečo je to razmerje tudi polno močnih vezi: če je bilo prej ujeto v umetnost, so v prejšnjem stoletju družboslovne in humanistične znanosti z nastopom narativnega, pripovednega pristopa, z vdorom majhnih zgodb, tako imenovane diskurzivnosti in spoznanja, da realnega sveta sploh ne znamo izraziti drugače, kot da ga ustvarimo, karte premešale na novo. In ker je življenje potekalo vse hitreje, zasičeno z vedno večjo količino informacij, je bilo spremljanje človeških usod prepuščeno tudi novinarjem; tisti posebni vrsti ljudi, ki po nekih teorijah resničnost ustvarjajo, po drugih pa le reflektirajo.

Kako so postopki, lastni fikciji in literarnemu ustvarjanju prodrli v novinarske žanre, ki so od nekdaj hoteli bili hitrejši in ažurnejši, da sploh lahko dohajajo pobezljano »resničnost«, je Sonja Merljak Zdovc jasno in nazorno prikazala v monografiji Literarno novinarstvo, izdanem letos pri založbi Modrijan. Njeno izhodišče je nasprotje dveh različnih polov: »Neosebno, faktografsko novinarstvo je odgovarjalo na vprašanja, literarno je zastavljalo nova. Neosebno, faktografsko novinarstvo je potrjevalo utečeno bralčevo razmišljanje in dojemanje sveta, literarno ga je sililo k spraševanju in dvomom. Prvemu so pasivni bralci lahko verjeli na besedo, pri drugem so morali začeti razmišljti z lastno glavo in spreminjati svoje poglede.« (str. 33) A da bodo zadeve jasne, avtorica trdno verjame, da tudi prispevki, ki jih marsikdo zaradi postopkov upovedovanja brez dvoma šteje v literaturo, sodijo v presečišče med literaturo in novinarstvom, je »vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti, ki iz novinarstva jemlje resnična dejstva in dogodke, dogajanja in stanja, iz literature pa literarna sredstva za upovedovanje teh dejstev.« (str. 21)

Sonja Merljak Zdovc se je lotila raziskave žanra, ki ga je v novinarstvu verjetno najtežje pisati – pogosto so bili najboljši mojstri prav pisatelji –, hkrati pa je tudi največkrat nagrajena s Pulitzerjevo nagrado. »Ustvarili« so jo Američani, zato je velik del knjige posvečen njegovemu nastanku v drugi polovici 20. stoletja. Avtorica je natančno, utemeljeno in poglobljeno teoretsko definirala zvrst, citirala pomembne avtorje; poleg tega je predstavila paleto izrazov in opredelitev, ki samo dokazujejo, da je žanr literarnega novinarstva še kako živ in zato težko ujemljiv v logične okvire znanosti o novinarstvu. Avtorica pa ne ostaja le na ravni naštevanja teorij in različnih pogledov, ampak se loti študije primera: novi žurnalizem (to je eden od mnogih konkurenčnih izrazih za literarno novinarstvo ameriškega pisatelja Toma Wolfa je za obravnavani žanr paradigmatski, zato se Sonja Merljak Zdovc posveča literarnozgodovinski in literarnoteoretski perspektivi in jo oplemeniti z natančno pomensko in oblikovno analizo Wolfejevih najpomembnejših literarnonovinarskih prispevkov in »neleposlovnih« romanov. Po mnogih vzponih in padcih takšnega žurnalizma, ki zahteva veliko časa, denarja in nadarjenosti, je nov razcvet doživel v devetdesetih letih, zato lahko danes v najbolj reprezentativnih ameriških in evropskih revijah prebiramo prispevke te vrste. Zadnji del knjige pa je posvečen slovenskemu literarnemu novinarstvu, ki je začelo nastajati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in je bilo vpeto v tedanje družbenopolitično dogajanje, v primerjavi z ameriškim pa je – kot piše v knjigi – še vedno nerazvito (razen pri izjemah, Željku Kozincu, Ervinu Hladniku Milharčiču in v knjižni obliki pri Janezu Kajzerju). Trditev, da je »slovensko neleposlovje /…/ suhoparno in prav nič literarno« (str. 117) je za resno raziskavo, kamor sodi knjiga Literarno novinarstvo, presplošna; a tudi za narod med Alpami in Jadranom je še upanje, da bodo nove generacije, široko razgledane in literarno nadarjene, začele pisati silovite prispevke, v kateri bosta informativna in estetska funkcija skoraj enakovredni.

Monografija Literarno novinarstvo je razpeta med literaturo in novinarstvo, v združitvi obojega – v presečišču med principi fikcije in resničnostjo – pa avtorica daje nedvomno prednost novinarstvu in poudarja, da je med leposlovnim upovedovanjem in informativnostjo nedvomno nagnjen bolj k drugemu; torej da z literarnim jezikom novinarji pripovedujejo o kruti resničnosti in je ne predstavljajo kot »dejstva«, ampak z malimi zgodbami, spremembami pripovedne perspektive in navidezno subjektivnostjo obveščajo bralca, ga pretresejo in mu dajo vedeti, kako krut, nepravičen je lahko svet, v katerem živimo. V literarnem novinarstvu lepota ni sama sebi v namen, ampak ima vedno podrejeno vlogo v razmerju do temeljnega principa – informiranja.

Načeloma ta misel ni problematična, a če pomislimo, da so v analizo vzeta tudi dela, kot je znameniti roman Hladnokrvno ameriškega pisatelja Trumana Capotea, je treba – tako kot se spodobi za vsako mišljenje – podvomiti povsem jasno razdelitev med informativnostjo novinarstva in estetskostjo v umetnosti. Teza, da je Hladnokrvno neleposlovni roman, katerega temeljni namen je z estetskimi sredstvi bralcu obširno predstaviti kruti poboj družine Clutter, proces, usmrtitev in zapleten, z osebnimi travmami zaznamovan medsebojni odnos med senzibilnim pisateljem in morilcema, je nezadostna. Kajti kdor je prebral roman Hladnokrvno ali si ogledal kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo bodisi z zgodbo bodisi z nastajanjem romana, bo moral pritrditi misli, da sicer pripoveduje o resničnih tragičnih dogodkih in širši perspektivi mlade, že vnaprej izgubljene generacije, a da sta hkrati estetska pa tudi etična funkcija tako izraziti, da pravzaprav beremo roman, leposlovje, ki z globino in lepoto izgublja informativnost; ta postane celo nepomembna, umakne se v ozadje, v ospredje pa stopi na navideznem temelju zgrajen literarni svet, naslonjen na resničnost. Ampak le katera literatura se nikoli ne naslanja na »resničnost«? Prav v primeru romana Hladnokrvno se pokaže, kako ima literarno novinarstvo eno redkih lastnosti, ki je drugi novinarski žanrni nimajo: lahko postane užitka polna literatura, ki je ne beremo samo zato, da bi nekaj »izvedeli«.

Nedvomno pa je analiza Sonje Merljak Zdovc, ki se je v slovenskem prostoru že uveljavila kot odlična novinarka, tako po vsebini kakor po veščini in slogu pisanja, dragocen prispevek v slovenskem družboslovju. Samo želimo si lahko, da ne bi ostala na ravni akademske razprave, ampak da bi spodbudila stare in mlade novinarje in pisatelje, da o pisanju literarnonovinarskih prispevkov ne bodo samo govorili, ampak jih zares pisali. Zgodb prav zares ne bo zmanjkalo.