Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
In to je za stanje družbe dobro znamenje
Inštitut za raziskovanje medijev je sredi julija objavil najnovejšo Mediano in množični mediji so takoj prešteli mrtve in ranjene. Najbolj zaskrbljeni so v elektronskih medijih, zlasti nad deleži gledanosti osrednjih dnevnoinformativnih oddaj TV Dnevnika na TV Slovenija (32%) in 24 ur na POP TV (23%), ki naj bi v najbolj gledanem času pritegnili tudi največ bogatih oglaševalcev. Če vemo, da se je nekoč delež gledanosti TV dnevnika nacionalne televizije povzpel celo do 70 odstotkov, je padec videti hud, v resnici pa je to dokaz, da živimo v kolikor toliko urejeni mirnodobni družbi. Visoki deleži gledanosti novičarskih televizijskih programov so namreč znamenje krize, potrebe gledalcev, da redno spremljajo, povezujejo in analizirajo posamične dogodke znotraj družbenih, političnih, gospodarskih in drugih pretresov v družbi. V takšnih obdobjih se ljudje počutijo ogroženi, posameznik podzavestno sluti, da v ozkih krogih posvečenih elit obstaja informacija več, ki bi jo rad dognal, uganil, se pravočasno ubranil njenih negativnih posledic. Zato so množična občinstva v takšnih obdobjih dovzetnejša tako za govorice kot za informacije iz verodostojnih virov oziroma tistih medijev, ki jih prepoznavajo za verodostojne in zanesljive. Jezikovna pripadnost medijev in občinstva isti skupnosti krepi tudi uglašenost (homogenost) množic, včasih tudi v škodo verodostojnosti informacij, kar pa v kriznih razmerah praviloma nikogar ne moti.

Ko kriza mine, ni več razlogov za večurno sedenje pred televizijskimi sprejemniki. Posameznik mora izpolniti svoje obveznosti v družini, v poklicnih in interesnih skupinah, ponovno zaživi različnost prostočasovnih dejavnosti. Nekoč poenotena množica televizijskih gledalcev se razprši v številne ciljne skupine, ki spremljajo ali so jim namenjene le posamezne skupine oddaj in programov. In tako je tudi z dnevnoinformativnimi oddajami. Kdo redno gleda in komu so lahko namenjene dnevnoinformativne oddaje, kakršne producirata TVS in POP TV? Predvsem tistim interesnim skupinam, katerih obstoj je odvisen od poznavanja določenega izbora informacij in obvladovanja medijskega prostora oziroma se iz njih rekrutirajo gledalci, ki so zaradi svoje izobrazbe, razgledanosti ali siceršnje angažiranosti zmožni in pripravljeni slediti izboru informacij. Populacija v teh skupinah pa ne presega ene desetine vsega prebivalstva oziroma desetine najvišjega možnega števila gledalcev, kar pomeni, da sedanji deleži že presegajo meje tako določene ciljne skupine gledalcev.

Zaskrbljeni pa smo lahko nad izborom, strukturo in kakovostjo novic, ki nam jih ponujajo dnevnoinformativne oddaje slovenskih televizij. Navidezni odmik od visoke politike, ki so ga v zadnjih treh letih narekovale predvsem komercialne tv postaje (v začetku kar tri in ne le ena kot danes, medtem ko so razlogi, zaradi katerih je ta prijem prevzela tudi nacionalna TV, posebna tema), je pripeljal v ospredje stvarne in navidezne življenjske teme: socialno stisko ljudi, prometne nesreče, obračune v kriminalnem podzemlju, gospodarski in politični kriminal. Vse to je sicer res sestavni del vsakdanjega življenja, ki, kot kažejo deleži gledanosti, privlači še neko drugo stabilno skupino gledalcev. Ti so nasprotje tradicionalnim elitam, toda nesorazmerno višja zastopanost tovrstnih informacij v dnevnoinformativnih oddajah ustvarja standard, po katerem informacija o dogodku, ki ne odstopa od ustaljenega družbenega reda, ni vredna objave. Kriminaliziranje vseh področij družbenega življenja, nizanje informacij brez globlje analize vzrokov posameznih pojavov, zlasti »objektivno« soočanje različno mislečih v političnih obračunih, reproducira »krizo«, na katero so bili v bližnji preteklosti gledalci že navajeni. Padec gledanosti dnevnoinformativnih oddaj slovenskih tv postaj je dokaz, da večina gledalcev ne čuti več potrebe po tovrstnih informacijah.

Hvala bogu, da je tako.

nazaj

Matjaž Gerl

Gneča v etru
Tudi iz kuhinje, če je treba
Na avgustovski seji je Svet za radiodifuzijo dodelil radijski frekvenci novima prosilcema na Gorenjskem in v Ljubljani. S tem je »spustil« v zrak še 58. in 59. radijski program v Sloveniji (brez programov RTV Slovenija) in desetega v Ljubljani.

Pluralizacija in liberalizacija medijskega prostora, ki ju je prinesel zakon o javnih glasilih iz leta 1994, sta v zadnjih letih doživeli silovit razmah. Za primer naj omenim bližnjo Bavarsko, ki ima s svojimi 11 milijoni prebivalcev 57 radijskih programov (pri nas 59), 28 lokalnih televizij (pri nas 35), München pa ima 6 radijskih postaj (Ljubljana 10). Najbrž nima smisla razglabljati o razliki v ekonomskem potencialu med omenjenima področjema.

Vsako leto nastane pri nas približno 10 novih radijskih in nekaj televizijskih postaj. Žal gre pri radiih velikokrat za t. i. »džuboks« postaje, ki jih upravlja računalnik, programi pa so sestavljeni pretežno iz glasbe in oglasov. Z enim zaposlenim in studiom v kleti (znan nam je celo primer radia, ki oddaja iz domače kuhinje), zmanjšajo stroške delovanja na minimum in s tem tudi ceno oglasnega prostora. Tako povzročiajo nemalo težav obstoječim postajam, ki so obremenjene z izdatki za plače zaposlenih, produkcijo programa ipd., morajo pa slediti trendu zniževanja cen oglasnega prostora. V divji tekmi kmalu ugotovijo, da je pot do preživetja v programskem, poslovnem in drugem medsebojnem povezovanju in s tem zmanjševanju stroškov produkcije, kar velja enako za radio in televizijo. Tako je nastala komercialna televizijska mreža Gajba TV, programsko sodelovanje v okviru združenja lokalnih nekomercialnih tv postaj, pa skupina okoli Radia Salomon ipd. Začela sta se prerazporejanje in koncentracija kapitala. Nenadzorovana pluralizacija je tako po svoje zasadila nož v lasten hrbet. Sedanja pravna ureditev ne navaja nikakršnih ekonomskih ali kadrovskih pogojev za opravljanje radiodifuzne dejavnosti, pristojnemu organu (Svetu za radiodifuzijo) pa ne omogoča arbitrarno posegati v dogajanje in omejiti števila postaj na določenem območju. Neobstoj strategije razvoja telekomunikacij in kulturne politike tudi ne omogoča oblikovanja kakršnekoli dolgoročnejše medijske politike. Sam postopek razpisovanja prostih frekvenc, ki je v pristojnosti Republiške uprave za telekomunikacije, je vezan izključno na pobude raznih interesentov in tehnične kriterije in ne upošteva drugih elementov, kot so število že delujočih programov na določenem območju, tržni (oglaševalski) potencial območja, morebitni interes lokalnih skupnosti itd. »Strategija razvoja radiodifuznih medijev« je tako odvisna od količine in geografske razporeditve želj raznih podjetnikov, obrtnikov, lokalnih politikov in drugih entuziastov po »svoji« radijski postaji.

In kaj naj bi prispevali k oblikovanju medijske politike strategija razvoja telekomunikacij in kulturna politika? Predvsem pregled nad spektrom še razpoložljivih frekvenc, iz katerih bi bilo mogoče formirati regionalne oziroma nacionalne mreže ter jih razpisovati (ali pa ne) v paketih, in stališče države do vprašanja, kaj pravzaprav pričakuje od medijev. Ponudila naj bi odgovor na vprašanje, kakšno vlogo naj igrajo nacionalni, regionalni in lokalni mediji in kakšne vsebine naj država podpira.

Brez teh osnovnih izhodišč je govorjenje o medijski politiki precej jalov posel.

nazaj

Suzana Žilič-Fišer

Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Med pravico do obveščenosti in pravico do zasebnosti
Eno izmed bistvenih vprašanj je, kako se na trgu aktivno udeleževati medijske tekme, obenem pa ohranjati potrebno distanco do vrednot in norm v družbi. V zadnjem obdobju smo lahko priča sodnim procesom, v katerih posamezniki ali skupine oseb tožijo medijske hiše ali celo novinarje. Seveda je to dolgotrajen proces, za katerega se le redko odločajo nevplivni posamezniki, dokaj pogosto pa politične osebnosti in estradne zvezde, saj jim medijsko poročanje lahko pomeni dodatno promocijo. Zelo popularne so postale tožbe, v katerih se politiki predstavljajo kot žrtve medijskega poročanja. Težko je najti sistem, v katerem delujejo mediji po demokratičnem principu in v katerem ni kontrole vsebin, obenem pa je rešeno protislovje med temeljnima pravicama - do obveščenosti in do zasebnosti. Enega izmed možnih načinov reševanja omenjenega protislovja najdemo v Veliki Britaniji, kjer deluje t. i. Broadcasting Complaints Commission (BCC). BCC je neodvisno telo, ki ga je ustanovil parlament leta 1981 z nalogo preverjati pritožbe o radijskem in televizijskem programu. Komisija je bila ustanovljena zato, da preverja pritožbe, ki prihajajo na račun radijskega in televizijskega programa. Pritožbe so lahko dveh vrst: pritožba o nepravičnem (nepoštenem, neenakopravnem) obravnavanju v radijskem ali televizijskem programu in pritožba o kršenju pravice do zasebnosti. Pritožijo se lahko posamezniki ali skupine, ki so neposredno vpleteni v sporni program. BCC je institucija, za katero dela 8 strokovnjakov s področja medijev in prava. Komisija se na podlagi soočenj in pregleda objavljenega materiala odloči o upravičenosti pritožbe, njene ugotovitve pa morajo objaviti tožena medijska hiša, prav tako pa nacionalni radio in tisk. Če je razsodba v prid tožnika, mora medijska hiša povrniti stroške, ki jih je komisija imela s tem primerom (potni stroški, sejnine). BCC se financira iz proračuna in je dolžna vsako leto javno prikazati razporeditev izdatkov.

Finančna plat pa vsekakor ni tista, ki bi velike medijske hiše silils k spoštovanju pravil poročanja. Ne, največja nadloga za medijsko hišo je prav dejstvo, da mora v svojem programu objaviti sporočilo, ki kaže na napake in nepravilnosti. Odločitev BCC ima predvsem velik statusni pomen, saj komisija medijski hiši nalaga, da javno prizna svoje napake in moralne spodrsljaje. In neprizanesljiv medijski trg upošteva vsak tovrsten spodrsljaj; več je priznanih spodrsljajev, hitreje upada ugled medijske hiše, to pa seveda vodi k majanju pozicije na medijskem trgu.

Na BCC obravnavajo več kot 1000 pritožb na leto in njihovo število z leti raste (leta 1997 za 22 odstotkov več od prejšnjega leta). Zanimivo je, da ne obravnavajo pritožb oglaševalcev in politikov.

Tako ohranjajo komisijo kot izrazito nepolitično in nekomercialno institucijo, ki varuje temeljne svoboščine posameznikov.

V Sloveniji o tovrstni praksi ne moremo govoriti. V veljavnem zakonu o javnih glasilih so sicer izražena načela, na katerih temelji dejavnost javnih glasil: »Dejavnost javnih glasil temelji na svobodi obveščanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, svobodnem pretoku informacij in odprtosti javnih glasil za različna mnenja, avtonomnosti novinarjev pri opravljanju novinarskega dela, spoštovanju kodeksov novinarske etike ter osebni odgovornosti novinarjev za posledice njihovega dela.« (Zakon o javnih glasilih, 1994; 7. člen) Vsekakor pa tako kodeks novinarske etike kot osebna odgovornost novinarjev očitno nista dovolj za to, da bi se izognili nekorektnemu poročanju.

Predpisi o novinarjih in medijih omenjajo možnost nemoralnega novinarskega delovanja, vendar so pravila postavljena zelo ohlapno. Pa tudi pravila sama po sebi ne zagotavljajo upoštevanje norm, če ni telesa, ki bi sankcioniralo njihovo kršenje. Vsekakor bi politično in ekonomsko neodvisna inštitucija, namenjena kontroliranju medijskih vsebin, pomenila korak naprej v demokratični družbi, saj bi s svojim delovanjem podpirala profesionalizem v medijskih hišah. Verjamem, da bi bila pobuda za tovrstno inštitucijo dobrodošla sprememba v novem zakonu o javnih glasilih.

nazaj