Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Kultura je v slovenskih medijih privesek, kjer ustvarjalna rock kultura, jazz in še kaj netrendovskega komaj najde kaj prostora
Rockovsko ustvarjanje je dandanes najbolj marginalizirano ustvarjanje na Slovenskem, medtem ko vsakršne »manifeste«, NSK-jevski »tanki« in podobni izrazito artistični projekti dobivajo izdatna družbena sredstva. S tem je resnično kakovostnim ustvarjalcem rock kulture onemogočen razvoj in so obsojeni na ustvarjalno životarjenje, ki ga lahko drži pokonci zgolj eros ustvarjalne nuje in zavezanost glasbeni muzi. Takšno stanje je med drugim posledica nedemokratičnosti medijev in njihovega odnosa do rock glasbe na slovenskem. Največ se posvečajo samo tržno dovolj razvpitim ali populističnim glasbenikom in glasbam, tako da so v mnogočem samo podaljški mednarodne glasbene industrije in njeni vazali, ki s prepisovanjem iz tujega tiska, z zgledovanjem po tujih lestvicah in z modnim posvečanjem »fenomenom« dobesedno zanemarjajo in ignorirajo pristno ustvarjanje. Nič nenavadnega, če upoštevamo, da večina ljudi, ki bodisi v tisku piše o glasbi ali jo predvaja po radijskih programih (da voditeljev televizijskih oddaj o glasbi niti posebej ne omenjam) navadno nima niti ustrezne (humanistične) izobrazbe, kaj šele glasbeno bolj specifične, medtem ko o njihovi splošni razgledanosti težko sodim.

Seveda bi morali biti uredniki tisti arbitri, ki krojijo glasbeno politiko tako v tisku kakor v elektronskih medijih. Žal se po rezultatih objav in predvajanj ponuja porazen sklep, da uredniki niso kompetentni za angažiranje kompetentnih sodelavcev ali za zaposlovanje kompetentnih poznavalcev glasbene ustvarjalnosti, ki imajo tudi ustrezno (humanistično) izobrazbo in so splošnorazgledani, kar je po mojem trdnem prepričanju predpogoj za razumevanje tako zahtevnega področja kakor je glasbeno ustvarjanje.

Vazali glasbene industrije
Ker je glasbo potrebno slišati, podobno kakor je treba knjigo prebrati, si film ogledati in gledališko predstavo doživeti v gladališki dvorani, so za njeno dostopnost do ljudi najbolj odgovorne ravno radijske postaje. To še bolj udarja po žepu že tako ali tako v skromne ustvarjalne razmere ujete pristne rocko ustvarjalce, ki preprosto ne morejo biti populistični zaradi narave njihovega ustvarjalnega izraza. Tako se ustvarja začaran krog vazalov glasbene industrije, kar – žal – še predobro ilustrira stran Pop kultura v sobotnem dnevniku Delo, ki že z imenom pove vse, saj je ob pomanjkanju zavesti o konceptih medijske kulture na njej kar vse povprek pop kultura, in kot takšno se neupravičeno obravnava tudi ustvarjalni rock, pa še to zgolj populistično, v mnogočem pa novinarsko začetniško in novičarsko. Stran o zabavni glasbi v Dnevniku tako ureja novinar, ki je zaposlen v športnem uredništvu, stran v Slovenskih novicah pa glasbeni urednik drugega programa Radia Slovenija, ki je obenem tudi soizumitelj Zlatega petelina in ob Urbanu Centi gonilna duša podjetja Ovum, ki prireja Petelina. Delna izjema je Večer s ponedeljkovo stranjo Smeri razvoja, ki je prav tako bolj podobna poštnemu nabiralniku vsakovrstnih vsebin kakor strani z domišljenim konceptom. Toda, hvalabogu, se na njej rockovske vsebine vsaj objavljajo. Če sodimo po objavah, je Večerova kulturna stran manj naklonjena rocku, ki pa ga na kulturni strani Dela po 18 letih stalnega spremljanja rock kulture praktično ni več, da postopnega reduciranja teh vsebin z ukinitvijo priloge Živjo in pretakanja teh vsebin v Vikend magazin niti ne razčlenjujem. Tudi tednik Mladina ima rock and roll glasbo in rock kulturo za nekaj preživelega, če že ne za anahronizem. Mesečnik Muska edini pri nas dovolj dobro pokriva glasbo, vendar spet brez prave dovzetnosti za rock kulturo, zato pa delno obravnava vsaj rock glasbo, čeprav pogosto s priokusom fenzinskega-ljubiteljstva in brez reflektirane nadgradnje. Od komercialnih postaj in zasebnikov sicer ne moremo zahtevati manj diskriminacijskega odnosa do rock glasbe in rock kulture, upravičeno pa to lahko pričakujemo od javnega zavoda RTV Slovenija. Toda nekatera dejstva in pogoste govorice zbujajo sum, da je na Radiu Slovenija pri kupovanju predvajanj prisotna korupcija. Sum podkupovanja je obstajal že leta 1992 in čeprav kupovanje predvajanj skupin/pesmi pravno ni bilo dokazljivo, mislim, da je za sodobno demokratično pravno državo nedopustno, da so nekateri od, po mojem mnenju, upravičeno osumljenih urednikov še vedno uredniki.

Če so mediji zaprti
Tudi pojmovanje rock glasbe na radiu Marš je preveč prepisovalsko populistično in pod vplivom tujega (angleškega) glasbenega tiska, medtem ko na Radiu Študent prevladujejo mitologem koketiranja z mladostniškimi trendi (elektronska plesna glasba), drugodbaška etnokomercializacija in dobesedno zblojeno pojmovanje »transžanrskosti« kot »ustvarjalnega novuma«, ki pa žal ne pusti dihati čistim formam, kar rock, jazz in narodna glasba so. Vendar to še lahko razumemo pri mladosti, »ki čez vodo skače, kjer je most«.

Ob vsem tem imamo v Sloveniji Društvo za proučevanje popularne glasbe, ki je ena najmočnejših vej mednarodne zveze International Association for the Study of Popular Music (IASPM), ki letos novembra prireja že drugo mednarodno znanstveno srečanje v Ljubljani. Na fakultetah predavajo predmete, ki začenjajo – podobno kakor za film – resneje postavljati temelje sodobnih medijskih študij. Nenazadnje imamo tudi obilico poznavalcev glasbe na svetovni kakovostni ravni. Toda kaj pomaga vse to, če so mediji sektaško zaprti, nedovzetni za argumente in strokovnost ter če v njih pogosto vladajo kulturniški klani ali urednikova osebna naklonjenost določeni zvrsti kulture.

Mediji se ukvarjajo z razvedrilno glasbo
Kratek zaključek bi bil, da je rock kultura marginalizirana in ogrožena vrsta sodobne kulture zato, ker je mediji preprosto ignorirajo. Na drugi strani o njej odločajo analfabeti, in takšni se pogosto tudi ukvarjajo z razvedrilno glasbo, ki sama po sebi seveda ni takšna kultura, kakršna rock kultura nedvomno je, tako lokalno kakor globalno. Tudi jazz in sodobna skladana glasba nista v boljšem položaju, toda družbeno sta vsaj za trohico bolj priznana kot rock, ki se ga še vedno razumeva bodisi kot najstniško zabavno glasbo ali kot zadnji trend glasbene industrije ali medijskega pompa.

Brez domišljene programske politike
Osrednji mediji v Sloveniji nimajo nobene domišljene kulturne ali programske politike do rock kulture, ker je preprosto ne razumejo, medtem ko bolj umetniške projekte zaradi lastne naravnanosti v artistično kontinuiteto in alteravantgardizem doživljajo kot sodobno kulturo-umetnost. Za nameček mladostniški trendi ob populizmu zavzemajo še dodaten prostor, tako da ne preseneča, če je rock kultura na robu preživetja, kajti organiziranje koncertov stane. Če mediji rock ignorirajo, na koncertih ni dovolj občinstva, da tuje in domače skupinme sploh lahko nastopajo brez tveganja lastnega ali organizatorjevega denarja in to ob dejstvu, da imamo v Sloveniji neverjetno veliko prostorov, kjer so redni koncerti ravno zaradi prostovoljnega dela in entuziazma ljudi, ki skrbijo za rock kulturo po vseh teh krajih in klubih. Ob tem se redno srečujejo s težavami zaradi omejenosti lokalnih oblasti, toda to je že druga – čeprav življenjsko in družbeno ključna – zgodba. Kultura je v slovenskih medijih privesek, kjer (odvisno od osebnih preferenc urednika) rock kultura, jazz in še kaj netrendovskega komaj najde kaj mesta, medtem ko trendi (bodisi drugogodbaški ali rejverski) postanejo dovolj razvpiti, da se primejo med radovednimi ljudmi, ki še nimajo profilirane lastne (glasbene) kulturne identitete. Temeljni problem je, da rocka kot ustvarjalnosti in kot globalne nadnacionalne kulture ta prostor ne razume, saj kulturo dojema ali anahronistično ali medijsko populistično, kar zgolj kaže na izgubo historičnega spomina in prevlado šarlatanov ne tem področju. Pa naj gre za lokalne, državne, medijske ali druge strukture tistih, ki imajo v rokah škarje in platno pogojev dela, sredstev in programskih politik, kar vse ključno vpliva na ustvarjalnost. Ravno za slednjo pa pri človeški vrsti gre!

nazaj

Bojan Golčar

Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Univerza v Mariboru ustraja na sodišču pri zahtevi, da se Zavod Marš, Mariborski radio Študent izbriše iz registra
»… Vpis tožene stranke Zavoda Marš … z dne 7. 7. 1994 je NIČEN.«
Povedano drugače, neodvisni radio, ki je deloval kot neprofitna nevladna organizacija, se z odredbo sodišča ukine. No ja. Sodba iz marca 2000 še ni pravnomočna, saj je bila nanjo vložena pritožba in je tako vsa zadeva vrnjena nazaj sodišču, njegovi mlini pa bodo morali zadevo še enkrat premleti. Do tedaj pa še zmeraj ostaja upanje, da rezultat na koncu vendarle ne bo tako porazen.

Kako je nastal Radio Marš
Za popolnejše razumevanje nastalega položaja se je treba vrniti v leto 1984, v katerem je nastal tekst Jožeta Kosa z naslovom Očrt za kritiko medijske ponudbe glasbe pri nas, s poudarkom na odrinjenosti kreativne sodobne glasbe. V njem je avtor kritično analiziral razmere na področju medijev pri nas in njihov odnos do t. i. kreativne glasbe (rock, punk itd.). Ugotoviti je bilo mogoče, da je takšna glasba, razen na ljubljanskem Radiu Študent, v medijih skoraj povsem prezrta. Na podlagi teh ugotovitev je bila izražena potreba po širitvi slišnosti Radia Študent v Maribor oziroma ustanovitvi lastnega mladinskega radia. Ta tekst, ki je bil objavljen tudi v Mladini, je postal nekakšen neformalen dokument za pričetek akcije za ustanovitev takšnega radia v Mariboru. Aktivnosti za uresničitev ideje in želje po radiu, ki bi v medijski prostor vnašal drugačne vsebine od tistih, ki so jih ponujali takrat tukaj delujoči radijski programi, je združil posameznike v iniciativni odbor za ustanovitev mladinskega radia. Pričel se je dolgotrajni boj s takratnimi inštitucijami oblasti in obstoječim mariborskim radiom kot delom nacionalne RTV, ki, lahko si mislite, ideji o nastanku programsko neodvisnega radia niso bili prav posebej naklonjeni. Nekaj naslednjih let je preteklo v prepričevanju funkcionarjev takratne Zveze komunistov Slovenije, ZSMS, SZDL, vodstva RTV itd. o potrebi po mladinskem radiu. Odpor teh inštitucij se je samo zahvaljujoč vztrajnosti in jasno izraženi nameri članov iniciativnega odbora začel sčasoma lomiti in vse bolj se je kazala možnost, da bo ideja o ustanovitvi radia naposled le doživela svojo uresničitev. Napočil je čas, ko so se pogovori začeli odvijati v smeri iskanja najprimernejše oblike in načina za ustanovitev novega radia. Iskati se je torej pričel pravni in formalni ustanovitelj. Prvi poskusi so šli v smeri ustanovitve mariborske podružnice že delujočega ljubljanskega Radia Študent, ki pa so kmalu prerasli v željo po ustanovitvi povsem novega, programsko sorodnega radia.

Iskanje ustanovitelja
V tem primeru se je kot možnega ustanovitelja videlo takratna ZSMS. Ob tem pa je obstajal še drug problem, ki ga je bilo treba rešiti – zagotovitev sredstev, prostora in opreme. Delno rešitev so člani iniciativnega odbora videli v možnosti gostovanja v novo nastajajočem centru RTV v Mariboru in v uporabi stare opreme Radia Maribor. Na žalost pa je vodstvo RTV v novo nastajajočem radiu videlo zgolj konkurenco in do takšnega sodelovanja ni nikoli prišlo. Še več, njihov v letu 1997 nastali nemško govoreči program MM Zwei je zasedel edino razpoložljivo frekvenco, na katero so snovalci mladinskega radia močno računali.

Glede na okoliščine je bilo potrebno najti druge poti do potrebnih sredstev za zagon radia in tako je bil v letu 1998 v nekaterih mariborskih podjetjih med mladinci izveden samoprispevek za izgradnjo mladinskega radia. To leto je bilo tudi tudi v znamenju t. i. poskusnih oddajanj, ki so 8. februarja 1990 naposled le prešla v prvo redno oddajanje Mariborskega študentskega radia – radia Marš. Maribor je tako dobil »drugačen« radijski program.

Problemov pa s tem dejanjem nikakor še ni bilo konec. Naslednja tri leta je radio deloval brez pravno-formalno urejenega statusa. Še zmeraj je obstajal kot projekt, poslovno-finančno pa gostoval na žiro računu iz ZSMS v LDS preoblikovani politični stranki. Medtem ko je radio razvijal in utrjeval svoj program ter uresničeval zastavljene programske usmeritve, se je začelo obdobje iskanja poti do ureditve tega »ustanoviteljskega« problema. V luči grožnje po odvzemu frekvence še posebej aktivno.

ŠOU in univerza: nadzor da, finančna pomoč ne
Tako ZSMS-LS kot Študentska zveza Maribor (sedaj ŠOUM) in Univerza v Mariboru, ki so nastopali kot ustanovitelji radijskega programa, niso zagotavljali potrebnih sredstev za delovanje radia, ki se je zaradi tega znašel v vse večjih težavah. Uredništvo, ki je takšne probleme najbolj zaznavalo, je poskušalo najti dogovor z možnima ustanoviteljicama Študentsko organizacijo in Univerzo v Mariboru, vendar so bili vsi podani predlogi za statusno ureditev za njiju neustrezni. V svojih predlogih Akta o ustanovitvi sta nato ena in druga želeli sebi zagotoviti tisti vpliv pri odločanju o najpomembnejših zadevah, ki bi jima zagotavljal popoln nadzor nad njegovo programsko podobo. S tem pa bi bilo programske neodvisnosti, za katero so se člani iniciativnega odbora ves čas prizadevali, konec. O njunem odnosu do medija, ki sta si ga obe želeli posedovati, mnogo pove njun predlog Akta o ustanovitvi v tistem delu, kjer sta opredeljevali svojo obveznost do zavoda, ki bi ga ustanovili – financiranje v višini 15.000 SIT na mesec!!! Veliko vpliva torej, a nič odgovornosti.

Uredništvo ustanovilo zavod Marš
To so bili pogoji, na katere ustvarjalci radijskega programa enostavno niso mogli pristati. Zaradi medsebojnih prerekanj in ignorance in celo poskusa nasilne prilastitve opreme s strani obeh možnih ustanoviteljic, se je takratno uredništvo zaradi grožnje izgube frekvence, ki je grozila zaradi neurejenega pravnega statusa radia, odločilo ustanoviti zavod.

S tem dejanjem je bila radiu Marš leta 1994 prvič dana pravna legitimiteta in rešeno je bilo vprašanje ustanoviteljstva. Od tu naprej bi se lahko njegovi sodelavci ukvarjali le še z razvijanjem in bogatitvijo programa in z zagotavljanjem virov za preživetje (prijave na razpisih pri različnih fondacijah itd.). Toda užaljeno vodstvo univerze se je takrat odločilo, da bo pokušalo s tožbo na sodišču razveljaviti vpis novo nastalega zavoda v sodni register. Ustanovitelje zavoda pa je obtožilo »divje« privatizacije.

Univerza od leta 1994 toži Marš
Sodni mlini so začeli delovati. Sodišče je najprej odločalo o zahtevi, da na predlog Univerze v Mariboru vstopita v pravdo kot stranska intervienta na strani tožnice tudi Liberalna demokracija Slovenije in ŠOU v Mariboru. Ker nobena od njiju v zakonskem roku ni podala izjave, je bilo odločeno, da se ta predlog zavrne. Sodišče je prav tako zavrnilo zahtevo univerze, da se izda začasna odredba o prepovedi razpolaganja z opremo, ki je bila ob ustanovitvi prenešena na zavod Marša. Gre za opremo, ki jo je v vrednosti 20.000 ameriških dolarjev za delovanje neodvisnega, civilno družbenega radijskega programa kupil Open Society Fund – Slovenia. Za popolnejše razumevanje je potrebno povedati, da je bila ta, v Švici kupljena (rabljena), oprema plačana neposredno iz newyorške centrale OSI in pripeljana do slovenske meje. Tu pa je nastala težava, kako opremo uvoziti v državo. Marš namreč leta 1992 še zmeraj ni bil pravna oseba, zato je bilo treba poiskati rešitev. Vodstvo Marša je takrat doseglo dogovor z univerzo, da ta nastopi kot uvoznik. Samo to. V svoji tožbi pa želi ta pozneje to izkoristiti kot dokaz o lastništvu nad temi sredstvi.

Takratna odločitev sodišča je torej preprečila zastoj v delovanju radia, a vse do danes je nad njim in njegovimi ustvarjalci visela grožnja izražena v tožbi s strani univerze in pričakovanje izreka končne sodbe o njeni zahtevi po izbrisu zavoda iz sodnega registra. Sodni mlini so mleli naprej. Vse do danes. Rezultat pa je sklep, naveden na začetku tega zapisa.

Na tej točki bo najbolje, da te zgodbe v tem trenutku ne nadaljujem, kajti o vsej zadevi bo zadnjo besedo izreklo tisto sodišče, na katerega ne bo več možna nikakršna pritožba. Z nobene strani.

Marš nikoli ni bil projekt univerze, ampak civilne družbe
Želel pa bi navesti nekaj tistih razlogov in dejstev, zaradi katerih si ustvarjalci radia Marš prizadevamo za ohranitev obstoječega zavoda. Poudariti je potrebno, da Marš že od vsega začetka ni bil projekt Univeze v Mariboru, niti Študentske organizacije. Je produkt prizadevanj skupine razmišljujočih mladih ljudi, nezadovoljnih z obstoječo medijsko podobo, ki jim ni omogočala predstavitve idej, misli in pogledov na obstoječo družbeno stvarnost. Civilne družbe torej. Vso zgoraj opisano dogajanje v zvezi s tožbo in razlogi zanjo izhaja, vsaj po mojem mnenju, iz nerazumevanja ideje o neodvisnih medijih pri univerzitetnih in študentskih oblasteh ter iz njihovih hotenj po popolnem nadzoru nad delom medija. Če bi eni radi imeli medij kot trobilo za razpečevanje informacij o lastnih »uspehih«, pa bi drugi v svoji profitni naravnanosti proizvedli le še en komercialni program. Takšne so žal moje izkušnje, ki izhajajo iz večletnega spremljanja obeh inštitucij in ravnanja njihovih vodstev.

Marš pa tega noče in ne želi. Kljub nenehnim (finančnim) težavam mu je uspelo ohranjati program, ki so ga so tudi mnoge evropske organizacije (Westminster Found for Democracy iz Londona, Evropska unija in program Phare, nizozemski Small Embassy Program) spoznale za kvaliteten prispevek k utrjevanju demokracije, vzpodbujanju strpnosti do drugačnih in k promociji načel odprte družbe nasploh. Še posebej moram izpostaviti podporo Zavoda za odprto družbo Slovenija, ki je v vseh teh trdih letih, ko ni bilo mogoče računati na podporo Študentske organizacije in še manj univerze, omogočal ohranitev neodvisnega medija. Tiste organizacije torej, katere sredstva želi univerza uporabiti kot argument za ukinitev radia (!?). Po zaslugi teh in nekaterih domačih organizacij (Mestna občina Maribor, Urad za mladino) je bilo v vseh teh letih mladim ljudem omogočeno izražanje mnenj brez cenzure ustanovitelja.

Kaj bi dosegla univerza z ukinitvijo Marša
Skozi delo na radiu se je usposobila prenekatera generacija radijcev, ki so omogočili in omogočajo delovanje komercialnih radijskih postaj. V Mariboru ni medija, kjer ne bi zasledili kakšnega bivšega sodelavca radia Marš … In še bi lahko naštevali dejstva, ki govorijo o pomenu tega medija in njegovi pozitivni vlogi za razvoj medijske kulture in pluralizacijo medijev, ki tudi danes predstavlja možnost izbire v svojem okolju. Med večimi, skoraj povsem enakimi, je Marš povsem drugačen. In takšen radio želi po 11. letih delovanja Univeza v Mariboru, ki bi morala kot prva podpirati njegovo delovanje in v njem videti kvalitetno (duhovno) obogatitev univerzitetnega mesta, uničiti. Z vztrajanjem na tožbi in v primeru uspeha se bo namreč zgodilo prav to. Zavod bo ukinjen, oprema (večinoma precej dotrajana) bo prodana v likvidacijskem postopku, poplačali se bodo upniki, frekvenca pa bo vrnjena Upravi RS za telekomunikacije (Prenos ni mogoč in je zanjo potrebno kandidirati na javnem razpisu. Prvo radijsko dovoljenje iz leta 1989 je bilo v lasti RTV Slovenija. Leta 1999 je poteklo in ker ga lastnik ni želel obnoviti, prenos pa ni bil mogoč, je zavod Marš v letu 2000 kandidiral na javnem razpisu in pridobil radijsko dovoljenje.) in čisto mogoče pozneje izdana kakšni komercialni radijski postaji. Univerza bo torej dobila le nekaj drobiža iz likvidacijske mase. Je to njen namen? Zgolj uničiti delujoč medij samo zato, ker ni njena last? Se rektor in ostali iz njenega vodstva sploh zavedajo, kaj počnejo in kakšno škodo bodo povzročili s svojim vztrajanjem na tožbi? Če se zavedajo, potem se Univerza v Mariboru nahaja pred moralnim krahom!

nazaj