Zamisel za to študijo se je porodila na delavnici za slovenske fotoreporterje, ki sem jo na povabilo Zavoda za odprto družbo pred kratkim vodil v Ljubljani. Dvodnevni program je jasno pokazal, da veliko problemov, s katerimi se soočajo slovenski fotoreporterji, izhaja iz pomanjkanja fotoreporterske kulture pri nacionalnih in regionalnih časopisih in revijah, za katere delajo. Fotografija je integralni in gonilni sestavni del časnikarskega procesa. Fotografije ganejo in informirajo bralce, zagotavljajo močno vsebinsko raven informacije, ki ponese bralca prek osnovne ideje spremljajočega besedila.

Časopisi, ki v vizualni dobi ne priznavajo tega dejstva, tvegajo, da bodo bralcem na intelektualni ravni ponudili premalo in si jih sčasoma odtujili. Bralci bodo to bistveno razsežnost informacije in poživitve poiskali drugje, saj vedo, da je lahko dostopna. V konkurenci poročil na kabelski in satelitski televiziji, publikacij iz tujine in - v vse večji meri - Interneta bodo časopisi, ki ne uvidijo pomembnosti fotografije v uredniski računici, hitro začeli izgubljati bralce - in zaslužek. Fotoreporterstvo je bistvena sestavina komercialnega uspeha, za katerim se tako strasansko ženejo slovenski časopisi. Ironično je, da se zdi njihovim urednikom in založnikom tako obrobnega pomena. Ustvarjalna raba fotoreporterstva v slovenskih časopisih zahteva predvsem temeljit premislek o razrezu in obliki tipične strani. Podroben pregled vseh glavnih nacionalnih in regionalnih časopisov vodi k enemu samemu neizogibnemu sklepu: vsi naslovi brez izjeme so grdi, pasivni in dolgočasni. Potreben je radikalen eksperiment z obliko, nabori znakov in predstavitvijo, ki bo jasno pokazal, da se slovenski časopisi spreminjajo - da razmišljajo ustvarjalno in da stopajo v 21. stoletje.

V tej študiji si bomo kot primera dveh osnovnih časopisnih formatov - veliki format in tabloidni format - ogledali Delo in Večer ter podali predloge za spremembe v njunem oblikovanju, ki bi omogočale izrazitejšo uporabo fotografije. Vsak od obeh formatov kaže svoje probleme pri reševanju razmerja med fotografijo in obliko.

Dovolj nenavadno je, da edini nacionalni dnevni časopis na velikem formatu v Sloveniji že pozna odgovor na svoj temeljni oblikovalni problem: snopič Sobotna priloga je vse, kar preostali časopis ni. Je domiselno oblikovana, berljiva in vizualno vznemirljiva, fotografije uporablja kar najbolj dramatično in informacijsko učinkovito. Ključ do vizualne privlačnosti tega snopiča je njegova oblikovalna filozofija sedmih stolpcev. Če bi tudi drugi snopiči v časopisu sprejeli ta koncept, bi Delo v vseh pogledih - uredniško, estetsko in komercialno - okrepilo svoj že zdaj edinstveni položaj med nacionalnimi tiskanimi mediji. Delo je edini slovenski časopis, ki je v stanju uporabiti fotografijo kot resno, sodobno uredniško orodje v klasičnem velikem formatu.

Naslovna stran izdaje Dela, ki smo jo izbrali za to študijo (22. november 1997), je prinašala sedem zgodb, dve sliki iz naročenih fotografiranj, dva okvirčka, uredniško karikaturo in pet reklamnih oglasov. Stran nima simetrije in ne središčne točke. Kot ves preostali časopis vsebuje dosti preveč zgodb za eno stran in fotografije ne uporablja na kreativen način.

Z zmanjšanjem števila stolpcev z devet na sedem in z omejitvijo števila zgodb na ne več kot tri ali štiri (te zgodbe se lahko nadaljujejo na notranjih straneh) bi pridobili pomembno količino prostora za bolj dramatično uporabo fotografij. S prevzemom iste osnovne oblikovalne mreže, kot je uporabljena v Sobotni prilogi, lahko Delova naslovnica dobi sodobni »videz in občutek«, kar je predpogoj, da kot vodilni slovenski časopis posreduje svoje sporočilo o informacijskem primatu.

Ista misel velja za notranje dele tega dnevnega časopisa. Vse strani - Dnevne novice, Dnevne novice-Mnenja, Zunanja politika, Iz naših krajev, Gospodarstvo in finance, Kultura - trpijo zaradi istega osnovnega problema prenatrpanosti. Pri oblikovanju teh strani ni uporabjen noben razločen vizualni jezik. Sama narava mreže s sedmimi stolpci bo vsilila ta potreben jezik čistih, močnih navpičnih in vodoravnih kanalov. Ti kanali začrtajo uredniško hierarhijo strani, ki nekaterim zgodbam nujno namenja večji poudarek kot drugim in v zvezi s tem identificira tiste zgodbe, ki zahtevajo močno podporo fotografij. Delo razpolaga z obsežnimi fotografskimi viri (ki so velika finančna investicija), a jih premalo izkorišča. Očitno ima možnost, da proizvede in uporabi več fotografij in boljše fotografije. Pri Delu zaposleni fotografi so nadarjeni in prizadevni, toda razen visoke ravni njihove fotografije, ki je tako dobro uporabljena v snopiču Sobotna priloga, nič v preostalem časopisu ne kaže, da sploh delajo tam. Osrednji del časopisa je potresen z neskončno vrsto portretov, fotografij stiskanja rok na uradnih slovesnostih in slik s tiskovnih konferenc in naročenih fotografiranj, ki segajo čez en ali dva stolpca. Med dodatne vire fotografij, ki ponujajo veliko možnosti ustvarjalne uporabe uredniške fotografije, sodita dnevni dotok iz mednarodnih tiskovnih agencij in izvrstno delo, ki ga opravljajo nekateri slovenski samostojni fotografi. Delova služba za elektronske slike časopisu omogoča, da poceni in učinkovito prejema najboljše podobe iz vse države in vsega sveta. Prostor, potreben za te fotografije, in motivacija, da se jih uporabi, bosta neposredni rezultat prizadevanja za spremembo osnovnega oblikovalskega koncepta časopisa.

Kot sorodni tabloidni naslovi je Večer časopis, ki je močno zastarel. Težko si je zamisljati publikacijo, ki bi se manj zavedala vpliva, ki ga je imela fotografija na sodobno časnikarsko industrijo. Če se hoče ta časopis vzpostaviti na nacionalni ravni in tekmovati za Delov tržni delež, bo moral izdatno premisliti o svojem videzu. Misel, da bi tabloid poskusal prodreti na trg velikega formata, je sama po sebi vprašljiva, toda v primeru, da vodstvo časopisa s svojim načrtom misli resno, bo moralo svojim bralcem ponuditi dosti več, kot jim ponuja zdaj.

Z Dnevnikom, Nedeljskim Dnevnikom in Primorskimi novicami vred se tudi Večer nič kaj resno ne trudi, da bi fotografijo uporabljal kot časnikarsko sredstvo. Natrpana oblika strani s šestimi stolpci v celoti temelji na pravilih okvirčkov različnih velikosti, ki eno kratko zgodbo ločijo od druge. Uporaba zelo zgoščenih naborov znakov v naslovih je skrajno neprivlačna in le zaostruje napako tega časopisa, da trpa preveč zgodb na eno stran. Izbira in uporaba fotografij - kjer sploh so - je povsem brez domisljije in jo lahko razumemo le kot postransko urednisko opravilo.

Podrobni ogled Večerove izdaje dne 22. novebra 1997 je pokazal, da je bilo od 31 strani v osrednjem delu 10 strani sporočil (televizija in radio, finančne tečajnice, mali oglasi, posebni oglasi in osmrtnice), torej ostane 21 strani za uredniško vsebino. Od teh na 5 straneh (skoraj 20% časopisa) ni bilo sploh nobene fotografije, na 7 straneh je bil po en portret čez en ali dva stolpca, na 3 straneh je bila po ena fotografija zgradbe čez dva ali tri stolpce, na 4 straneh je bila po ena fotografija brez vsake časnikarske vrednosti čez dva ali tri stolpce in na eni strani sta bili dve fotografiji agencije Reuters o novicah iz tujine čez dva stolpca. Naslovnica je bila kolaž okvirčkov, nekaterih s fotografijami in drugih z besedilom, brez vsake oblikovalske filozofije.

Večer lahko začne svoj prehod k vizualni pismenosti s sprejetjem mreže petih stolpcev, ki pri tabloidnem formatu zelo ustreza razporejanju drznih fotografij tako v navpični kot vodoravni smeri. Z znatnim zmanjšanjem števila zgodb, ki jih objavi na eni strani, na tri ali štiri in z omejitvijo uporabe pravila okvirčkov bi časopis ustvaril prostor, ki ga potrebuje, da bi tako besedila kot fotografije lahko zadihale.

Tabloidi imajo več možnosti za uporabo poročevalskih fotografij, ki jih najdemo le pri tem formatu. Ker tabloidna velikost strani na splošno pomeni, da so zgodbe veliko krajše od zgodb na velikem formatu, dobi vloga, ki jo pri zagotavljanju informacij igra fotografija, še dodatni pomen. Velika samostojna slika s podaljšanim podnapisom do sto besed postane zgodba sama po sebi. Tudi, če objavimo večjo fotografijo ob povprečno dolgi zgodbi z dvesto do tristo besedami, ustvarimo vtis dosti daljšega in pomembnejšega članka - poleg podpore, ki jo podoba daje besedilu v smislu informacije, ki jo sporoča. Večer ima službo za elektronske slike, tako da lahko dobiva digitalne podobe od vsepovsod po svetu. Zanaša se na mešanico prispevkov svojih treh zaposlenih fotografov, ki zagotavljajo 85% slik v časopisu, in slovenskih samostojnih in agencijskih fotografov, ki zagotavljajo preostalih 15%. Problem objavljanja dobrih fotografij pri tem časopisu ni tehnične narave. Pri njem zaposleni fotografi in nacionalni samostojni fotografi, s katerimi sodeluje, so vsi izkušeni profesionalci z dobrim očesom in visoko motivacijo. Problem je v odnosu časopisa do samega sebe. Če bi Večer sprejel misel, da je kakovostna fotografija najvažnejši sestavni del tega, kar časopis proizvaja, in da že razpolaga z viri, iz katerih bi lahko črpal te fotografije, bi se spremenil tako, da ga ne bi bilo prepoznati.

V tekmi za zagotavljanje svežih novic se časopisi danes ne morejo več kosati s televizijo, radiom in Internetom. Do trenutka, ko časopis doseže svoje bralce, so si ti že ogledali večerna poročila po večerji, ponoči so kakšno uro ali dve deskali po Svetovnem spletu in med zajtrkom so poslušali jutranja radijska poročila. Velik del tega, kar prinaša dnevni časopis, za bralca sploh ni več novica.

Če hočejo časopisi preživeti, morajo izdajatelji in uredniki upoštevati implikacije te nove in vseobsežne informacijske kulture, v kateri vsi skupaj živimo. Spoznati morajo, da je njihova moč zdaj v usmerjanju njihovih sredstev v zagotavljanje ozadja, konteksta in analiziranja krajevnih, državnih in mednarodnih dogodkov. Ne morejo več tekmovati v dirki, da bi nam prvi povedali, kaj se je zgodilo, so pa v položaju, da nam razložijo, zakaj in kako se je zgodilo. Fotoreporterstvo je izjemno učinkovito sredstvo za posredovanje tovrstnih informacij. Drzna in ustvarjalna uporaba privlačnih fotografij, skupaj z besedili, ki razvnemajo misli, in umetelno obliko strani - vse to lahko proizvede paket, poln domiselnih spoznanj, ki mu hitrost in posledična povrsnost elektronskih medijev nista kos.

Slovenski časopisi se ob koncu dvajsetega stoletja soočajo s kritično odločitvijo. Njihovi bralci, ki brez omejitev odkrivajo razvijajoče se oblike svetovne komunikacije, dobivajo v novi in odprti družbi nenasiten apetit po vse bolj izumetničenih virih informacij. Če hočejo slovenski časopisi obdržati te bralce in dočakati enaindvajseto stoletje, bodo morali temeljito premisliti, kako se bodo lotili predstavljanja svoje vsebine. Morali bodo razumeti, da nagovarjajo vizualno pismeno občinstvo. Morali bodo izdajati časopis, ki novico ne le pojasni, ampak jo tudi pokaže. To bodo morali narediti z uporabo visokih standardov razreza in oblike tipične strani, skladno s podobo Slovenije o sebi kot informirani, svetovljanski članici skupnosti narodov.

(prevod iz angleščine Borut Cajnko)