Medijska preža št. 1, zima 1998

Izmenjava izkušenj, izobraževanje, usposabljanje - kakor koli ga že imenujemo -, kakršnega smo bili deležni štirje slovenski novinarji konec oktobra 1997 na britanskem dnevniku Guardian in njegovem tedniku Observer ter regionalnih časopisih te medijske hiše (Manchester Evening News in drugi), je po moji oceni večplastno koristno in dobrodošlo: prvič kot svojevrstno ›prebijanje plotov‹, torej snemanje tujih izkušenj oziroma načina izdelave osnovnega novinarskega produkta, se pravi informacije oziroma zgodbe - story - kot posamezne enote in časopisa kot konkretnega izdelka; in drugič kot ›podiranje mitov‹ o domnevni zaostalosti vzhodnoevropskega novinarstva za zahodnim oziroma o velikanskih razlikah med načinom ›delanja‹ tega novinarstva na obeh koncih Stare celine.

Torej: tako kot so dobrodošle vse izkušnje, ki jih je mogoče posneti in prenesti na naša tla, tako so pomembna tudi spoznanja o tem, da se je slovensko novinarstvo v času tranzicije izjemno prilagodilo in da ima določene elemente, v katerih ne zaostaja za britanskim.

Kot konkretno izkušnjo pa si gre zapomniti predvsem tole: mehanično prenašanje britanskega modela novinarstva, načina izdelave informacije in časopisa na naša tla je nemogoče in bi bilo proti-produktivno, ker gre za tako različne zgodovinske, kulturne in razvojne kontekste, da so temeljni parametri tu povsem neprimerljivi. Vseeno pa si velja zapomniti vsaj dvoje.

Prvič, britanski časopisi imajo morda med vsemi na svetu najbolj dodelan in izdelan, recimo kar izpopolnjen grafično-dizajnerski model, ki ga velja v določenem času tudi posneti; v mislih imam predvsem uporabo fotografije in oglasov kot sestavnega dela oblikovanja novinarskih strani, dopolnjenih še z drugimi ›triki‹, predvsem vsestransko uporabo tako imenovane info-grafike.

In drugič: za nas zelo uporaben je tudi britanski model zbiranja in izbiranja informacij in člankov (stories); Britanci še zdaleč niso obremenjeni s tem, da bi pokrivali vse dogodke, ki se v enem dnevu zgodijo, kot praviloma počnemo pri nas, ampak se osredotočijo na osnovne izmed njih - basic stories - in jih potem temeljito obdelajo; če poenostavim, lahko se zgodi, da se vsa vsebina časopisa vrti okrog dobrega ducata stories. Kar potem tudi poveže oba momenta: dobra vsebinska izbira in selekcija informacij in stories omogoča tudi povsem drugačen pristop h grafičnemu oblikovanju časopisa in predvsem k stabilni paginaciji (razvrstitvi strani) v časopisu.

V slovenskem modelu, kjer ›moramo‹ pokriti ›vse‹, prihaja do prostorske prezasičenosti časopisa in s tem do objektivnih omejitev pri grafični podobi.

Tretji posnemanja vreden model, ki se je uveljavil v britanskem novinarstvu, so časopisne priloge, ki so uspešna kombinacija tako imenovanega ›tabloidnega‹ (še vedno resnega, a vseeno manj resnega) branja, praviloma z določenega strokovnega ali drugačnega parcialnega področja (znanost, mediji itn.), in pa oglasov s področja, o katerem se piše. Ta simbioza novinarskih in oglasnih prispevkov o določeni temi je tako dovršena, da jo je vredno posnemati že z novinarskega vidika, ker pa je tudi komercialno nenavadno uspešna, pa seveda tudi kot poslovno priložnost. Vendar pa so na teh področjih, kot kažejo britanske izkušje, bolj pomembne pobude oglaševalskega kot novinarskega dela časopisa, zato bi bilo morda koristno v bodoče pripraviti tovrstna izobraževanja v Londonu tudi za oglaševalce iz slovenskih tiskanih medijev.