Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Določitev minimalne osnovne plače po natančno opredeljenih tarifnih razredih, krajši delovni čas in daljši dopust - Samostojnim novinarjem pravica do povračila stroškov, dopusta, regresa in drugih prednosti rednega delovnega razmerja - Posebej zagotovljena poklicna avtonomija in urejen prenos avtorskih pravic novinarjev
Sindikat novinarjev Slovenije je zasnoval predlog novega besedila kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Besedilo je nastalo po večmesečnem delu, ki se je začelo z razmislekom o spremembah na medijskem področju od leta 1991, ko je bila sprejeta zdaj veljavna kolektivna pogodba, v nadaljevanju pa je med drugim vključevalo analizo novinarskih plač in honorarjev, podrobno preučitev novinarskih kolektivnih pogodb (v nadaljevanju KP) po Evropi in seznanjanje s težavami samostojnih novinarjev. V javni razpravi o prvi različici predloga, h kateri je sindikat povabil vse slovenske novinarje, se bo kljub temu najbrž pokazala tudi kaka pomanjkljivost, ki jo bo treba v nadaljnjem »prečiščevanju« besedila odpraviti. Svoje bodo dodali še pravniški strokovnjaki, ki osnutek prenovljene KP že preučujejo, potem pa bo novinarski sindikat pripravljen na pogajanja z delodajalsko stranjo.

Novosti za redno zaposlene novinarje
Glede na to, da veljavna kolektivna pogodba ureja (skoraj) izključno pravice iz delovnega razmerja, se na le-te nanaša tudi večino predvidenih sprememb. Teh je preveč za strnjen pregled na tem mestu, zato izpostavljamo le nekaj takih, ki bi se ob uveljavitvi sindikalnega predloga redno zaposlenim novinarjem najhitreje in najbolj poznale - na bančnih računih, po prostem času in ob morebitni prekinitvi delovnega razmerja. Za redno zaposlene novinarje je predvidena zelo podrobno opredeljena razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede (VII., VIII. in IX.) in skupine razredov (VII./1, 2, 3; VIII./1, 2, 3; IX./1, 2) glede na zahtevano izobrazbo, posebna poklicna znanja, leta delovnih izkušenj in stopnjo odgovornosti do javnosti, kot je opredeljena v poklicnem kodeksu in pravnih predpisih. Štiri nosilne kategorije novinarskih delovnih mest v treh tarifnih razredih so: poročevalec, specializirani novinar, komentator in urednik. V delu osnutka KP, ki vsebuje določila o osnovni plači, so predvidene nominalne minimalne osnovne plače za vsakega od tarifnih razredov in skupin. Predvidena minimalna plača za najnižji tarifni razred je tako 280.000, za naslednjega 380.000, za najvišjega 500.000 tolarjev. Pomembna novost je predvideno vsakoletno usklajevanje tarifnega dela KP glede na finančni položaj v dejavnosti (celotna KP naj bi se sicer podpisala najmanj za obdobje 5 let). Predvidena je tudi določitev višine dodatkov k osnovni plači: za delovno dobo (0,7 odstotka osnovne plače za vsako leto), za stalnost (1 odstotek osnovne plače za vsako leto pri istem delodajalcu) in za izobrazbo (10 odstotkov osnovne plače za magistrsko in 20 odstotkov za doktorsko izobrazbo). Dodatki za posebne delovne razmere naj bi se zvišali: za nočno delo ter delo na državni praznik, soboto ali nedeljo s sedanjih 50 na 100 odstotkov, za delo prek polnega delovnega časa s 50 na 70 odstotkov, dodatek za stalno pripravljenost na domu pa naj bi se z 10 povišal na 20 odstotkov. Pri tem je treba dodati, da naj bi se redni tedenski delovni čas skrajšal s sedanjih 40 na 36 ur. Osnovni letni dopust naj bi se z 18 podaljšal na 25 dni, zgornja meja trajanja dopusta pa s 35 na 41 delovnih dni. Osnutek nove KP ohranja tudi dodatnih pet prostih delovnih dni za rekreativni oddih z nadomestilom plače, kot je določena za letni dopust. Trenutno veljavna KP predpisuje, da morajo od dne odpovedi do konca delovnega razmerja preteči trije meseci, osnutek nove KP pa po zgledu drugih evropskih držav predvideva različne odpovedne roke glede na novinarjevo delovno dobo, pa tudi ustrezne odpravnine. Po treh letih zaposlitve se odpovedni rok s treh podaljša na štiri mesece, po osmih letih na pet mesecev, po desetih na šest mesecev, po 25 letih pa na osem mesecev. (Če delovno razmerje prekine novinar, pa je predvideni odpovedni rok le en mesec.) Novost glede na sedanjo ureditev je tudi predvidena pravica novinarja do najmanj osmih plačanih delovnih ur na mesec (v času trajanja odpovednega roka) za iskanje nove zaposlitve, ki so jo v več evropskih državah že uveljavili. Novinar, ki mu delodajalec odpove delovno razmerje, naj bi imel po novem tudi pravico do odpravnine v znesku večkratnika njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odpravnina naj bi bila odvisna od delovne dobe pri delodajalcu. Po treh letih naj bi znašala dve povprečni mesečni plači, po petih štiri, …, po 25 letih pa 20 povprečnih mesečnih plač novinarja.

Posebna določila za »freelancerje«
Mediji se vse večkrat odločajo za sodelovanje s samostojnimi novinarji, tega pa veljavna KP sploh ne ureja (razen ohlapnega določila, da KP velja tudi za samostojne novinarje, kar si vsak »delodajalec« razlaga po svoje, večinoma pa ga mediji kar spregledajo). Zato je Sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev pripravila svoje predloge za novo KP, ki jih je sindikat pri pripravi besedila v veliki meri upošteval. Osnutek nove KP tako prinaša tudi zelo dobrodošle novosti za t. i. novinarje-sodelavce redakcij. Novinarji-sodelavci, ki najmanj leto dni za medij opravljajo delo enakega obsega kot redno zaposleni novinarji, naj bi tako imeli prednost pri sklenitvi delovnega razmerja (obdobje opravljanja takega dela naj bi se še naprej štelo tudi v čas zahtevanih delovnih izkušenj za posamezno delovno mesto). Od novinarjev-sodelavcev po enoletnem obdobju pogodbenega opravljanja dela ob sklenitvi delovnega razmerja po sindikalnem predlogu ne bi bilo mogoče zahtevati poskusnega dela, dve leti rednega pogodbenega sodelovanja pa bi zadoščali tudi za priznanje opravljenega pripravništva. 10. člen osnutka nove KP posebej zahteva sklenitev pogodbe za vsakršno sodelovanje med registriranim medijem in samostojnim novinarjem, ki mora med drugim vsebovati opredelitev dela in rokov za njegovo izvršitev ter izplačilo v pogodbi določenega honorarja. Ob daljšem sodelovanju bi morala pogodba vsebovati tudi določila o odpovednem roku, minimalnem mesečnem pavšalnem plačilu in obsegu delovnih obveznosti, o povračilo stroškov za prehrano in prevoz, nadomestilih za dopust in odsotnost zaradi bolezni, plačilu prispevka za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, plačilih za delovno uspešnost itd. Po letu dni rednega pogodbenega sodelovanja naj bi imeli novinarji-sodelavci zagotovljeno pravico do plačanega dopusta in izplačila regresa, že po šestih mesecih pa tudi do izplačila sorazmernega zneska t. i. trinajste plače. Za novinarje-sodelavce s pogodbami o rednem sodelovanju naj bi smiselno veljal tudi tarifni del nove KP, tako da redni sodelavci ne bi za enak obseg dela prejemali nižjih plačil kot redno zaposleni novinarji. Pri tem bi bili delodajalci dolžni upoštevati tudi stroške obveznega socialnega zavarovanja, ki ga morajo mesečno plačevati samostojni novinarji. Za sklepanje avtorskih pogodb pa naj bi veljale minimalne tarife iz cenika, ki ga objavlja Društvo novinarjev Slovenije. Cenik naj bi bil tarifna priloga nove KP, ki bi ga pogodbene stranke usklajevale vsaj enkrat letno.

Še dve povsem novi področji
Sindikat novinarjev je v osnutku nove KP predvidel ureditev še dveh področij, ki jih veljavna KP ne ureja: prenos avtorskih pravic novinarjev (o čemer na teh straneh piše Jaka Repanšek) in minimum pravil uredništev o poklicni avtonomiji, ki ga je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije. Statuti posameznih uredništev bi lahko določali tudi višje standarde, nikakor pa ne nižjih od predvidenih v posebnem (IV.) poglavju osnutka KP. Ta zahteva samostojnost in neodvisnost odgovornega urednika in uredništva (v okviru sprejetih poslovnih načrtov) na vsebinskem, kadrovskem, materialnem in razvojnem področju. Odgovorni urednik ne bi imel neposrednih pristojnosti uresničevati izdajateljevih poslovnih interesov, uprava pa bi bila brez neposrednih pristojnosti v uredniški politiki oziroma pri izvajanju programsko-vsebinskih ciljev uredništev. Celotno besedilo osnutka prenovljene kolektivne pogodbe in druga gradiva v zvezi s tem so dostopna na spletnih straneh Sindikata novinarjev Slovenije http://www.novinar.com/sindikat.

nazaj

Jaka Repanšek

Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Znanje in razumevanje vseh dimenzij avtorskopravnih razmerij v razviti medijski družbi (zlasti s komercialnega stališča) je tako med delodajalci kot med novinarji v Sloveniji zelo pomanjkljivo.
Skorajda osem let je minilo, odkar je Slovenija dobila povsem nov in z evropskimi ter mednarodnimi predpisi usklajen avtorskopravni zakon (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP). Oblikovalci zakona, med njimi najuglednejši strokovnjaki (teoretiki in praktiki) avtorskega prava so dovolj natančno in jasno opredelili tudi določbe, ki urejajo razmerja med naročniki avtorskih del in avtorji v primerih, ko so slednji v rednem delovnem razmerju pri delodajalcu, denimo založniku, RTV organizaciji, marketinški agenciji ... In če lahko za marsikatero poglavje ZASP mirno zatrdimo, da je v praksi zaživel vsaj kolikor toliko celovito, te trditve na področju urejanja avtorskopravnih razmerij v delovnopravnem okolju ne moremo zagovarjati. Zakaj? Pojdimo od začetka in si oglejmo poklic novinarja v kakšnem od slovenskih časopisnih hiš. Področje avtorskih del v delovnem razmerju ureja ZASP s skupkom posebnih določb, ki spoštujejo posebnosti takšnega razmerja. Katere pa so posebnosti? Na prvem mestu je potrebno poudariti, da so novinarji, ki ustvarjajo avtorska dela kot osnovno dejavnost, za katero so zaposleni pri delodajalcu, v primerjavi z avtorji z avtorskimi pogodbami, podjemnimi pogodbami, pogodbami o poslovnem sodelovanju (t. i. »freelancerji«) v socialno ugodnejšem in varnejšem položaju. Za svoje delo prejemajo plačo, ki jih poleg neto izplačila na bančni račun omogoča tudi zadovoljevanje osnovnih socialnih in zdravstvenih tegob sodobnega človeka. Tega za »freelancerje« ne moremo trditi, četudi so pogosto neto izplačila (prav zaradi bruto-neto razmerja) po avtorskih pogodbah večja od onih po pogodbah o zaposlitvi, pa naj bo za določen ali nedoločen čas. Na drugi strani imamo tudi interes delodajalcev, da imajo z zaposlenimi novinarji prenos materialnih avtorskih pravic (torej pravic razpolaganja, predelav, distribucije ..., skratka objave prispevkov) urejen na ravni zakona in ne posamične kolektivne pogodbe ali pogodbe o zaposlitvi, ki so časovno kratkotrajnejše in bolj izpostavljene vplivom in interesom mikro in makro okolja. Na drugi strani imamo redno zaposlenega novinarja. Argumenti na njegovi strani gredo nekako takole: res je sicer, da imam sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ampak delati moram precej več od mojih kolegov z avtorskimi pogodbami in še neto plača je mizerna. Včasih naredim kakšno avtorsko delo v prostem času, ampak za razliko od mojih kolegov pri konkurenci, moj delodajalec to delo šteje v redni delovni čas in mi včasih izplača le majhno stimulacijo skupaj s plačo. In kar je najhuje, zadnjič sem našel enega od mojih člankov v oglasnem katalogu lokalnega veletrgovca in za to nisem dobil ničesar. Je to OK? Je to sploh zakonito? Eh, znana dilema.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah
Poglejmo torej, kaj pravi zakon. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 101. členu določa takole:

(1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.

(2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila.

Na tem mestu zgoraj opisane dileme ne bomo rešili, to tudi ni naš namen. Pravilo je preprosto: če ustvarjamo avtorska dela v delovnem razmerju, bodo ta »last« delodajalca 10 let od nastanka in tudi naprej, vendar mora delodajalec po 10 letih za nadaljnjo uporabo teh del plačati primerno nadomestilo, ki pa znova ni določeno (prenos lahko traja največ do 70 let po novinarjevi smrti, ko avtorska pravica tako ali tako ugasne). Zato se bomo za namene tega prispevka osredotočili na besedico »pogodba«, ki se je čisto na koncu prvega odstavka citiranega člena. Zakon ne določa natančno, za katero pogodbo gre, zato to odločitev prepušča praksi. Praksa se navadno oblikuje na sodiščih, ko pač pride do določenega spora. Posredno se ne povsem jasno določene določbe interpretirajo tudi s pomočjo strokovnih razlag in literature, v našem primeru je najpomembnejše mnenje avtorjev ZASP in vodilnih strokovnjakov za področje avtorskega prava, ki v svojem komentarju ZASP (Trampuž/Oman/Zupančič, GV, 1995) menijo, da gre pač lahko za skorajda vsako pogodbo z delovnopravnega področja, še najraje pa pogodbo o delu in kolektivno pogodbo. S tem mnenjem se lahko popolnoma strinjamo in že na tem mestu ugotovimo, da je s stališča pravne varnosti in celovitega urejanja predmetnega področja verjetno najprimernejša kolektivna pogodba novinarske branže.

Predlog kolektivne pogodbe
Če povzamemo: redno zaposleni novinarji ustvarjajo avtorska dela, ta so last delodajalca, ta pa mora po 10 letih plačati primerno nadomestilo za uporabo, če se seveda o vsem povedanem delodajalec in delavec ne dogovorita drugače. In kaj so izhodišča novinarskega sindikata glede »drugačnega dogovora«? Poglejmo.

Predlog nove kolektivne pogodbe ureja nadomestila za uporabo avtorskih pravic v poglavju, ki se razteza od 76. do 87. člena. Predlog tako najprej ugotovi, da so novinarski izdelki avtorsko delo, kar je v velikem odstotku primerov res, ne drži pa povsem za določene oblike novinarskega izražanja in podajanja informacij, za katere ZASP pravi, da ne uživajo avtorskopravnega varstva. Ampak to je že zelo obrobno vprašanje. Predlog nadalje pravi, da ima delodajalec izključno pravico do uporabe novinarskih izdelkov, ki jih novinar ustvari med izpolnjevanjem obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ali kakšni drugi pogodbi, razen v primerih, ki jih ta pogodba posebej določa. Pomembna je tudi določba, da naj sporazumi o finančnih nadomestilih temeljijo na razumnem upravljanju finančnih interesov obeh strani, minimalna nadomestila za uporabo novinarskih izdelkov pa se določijo v tarifni prilogi te kolektivne pogodbe.

Tu postanejo stvari zanimivejše: delodajalec lahko novinarske izdelke zaposlenih novinarjev v času trajanja delovnega ali drugega pogodbenega razmerja uporablja v vseh svojih medijih, jih prenese na tretjo pravno osebo in o tem prenosu obvesti novinarja. Po izteku delovnega ali drugega pogodbenega razmerja avtorske pravice iz uporabe novinarskih izdelkov znova preidejo na novinarja, če je od njihove objave preteklo vsaj leto dni.

Leto dni? ZASP kot osnovni zakonski standard postavlja 10 let od nastanka dela, zato bo do končnega definiranja števila let gotovo popite še mnogo pogajalske kave.

Novinar ohrani pravico do uporabe svojih izdelkov, vključno s pravico do pogajanj in plačil za objave v knjižni obliki in na CD. Z morebitno poznejšo uporabo izdelka mora predhodno seznaniti delodajalca. Delodajalec in novinar se lahko sporazumeta o delitvi dobička v primerih, ko gre za prodajo izdelkov izven medijev. Prav ta določba naj bi varovala novinarjeve pravice v primeru, ko meni, da se delodajalec pretirano okorišča z njegovim delom in ga vsaj trikrat proda naprej, četudi je novinar dobil nagrado (kot del plače) zanj le enkrat.

Predlog nove kolektivne pogodbe določa tudi, da je novinar kot avtor upravičen do naslednje zaščite avtorskih pravic:
  • do navedbe imena pri reprodukciji njegovega novinarskega izdelka;
  • do uporabe novinarskega izdelka na način in v kontekstu, ki do njega ni žaljiv;
  • do navedbe določila zakona, ki ščitijo novinarjevo intelektualno lastnino oziroma interes;
  • do finančnega nadomestila za koriščenje avtorskih pravic v primerih, ki jih določa ta pogodba.


Uredniki in uredništva naj bi tudi zagotavljali, da izdelki iz drugih neodvisnih medijskih družb ne bodo uporabljani, če se prekorači pravica o navajanju in izmenjavi virov, razen če med neodvisnimi založniki o tem obstaja pisni dogovor.

Delodajalec in novinar naj bi se o avtorskih pravicah, pravici do uporabe novinarskih izdelkov in pravici do finančnega nadomestila dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, pogodbi o sodelovanju ali avtorski pogodbi. Delodajalec se o avtorskih pravicah in finančnem nadomestilu lahko dogovori s skupino novinarjev kolektivno. V primeru kolektivnega dogovora zastopa novinarje sindikat. Novinar pa naj e bi bil upravičen do finančnega nadomestila, če založba uporablja njegove izdelke v svojih medijskih produktih ali če omogoči, da jih uporabljajo tretje stranke, kot določa ta pogodba.

Pomembna je tudi določba, da je novinar do finančnega nadomestila upravičen v naslednjih primerih:
  • če delodajalec njegov izdelek uporabi za javno predvajanje (izjema je uporaba izdelka za promocijo delodajalca)
  • če delodajalec pravico do uporabe novinarskega izdelka prenese na tretje osebe ali izdelek uporabi v medijskih izdelkih v nasprotju z določili iz pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o sodelovanju avtorske ali te pogodbe.


Zgoraj citirani predlog (okleščen nekaterih določb, ki za potrebe tega prispevka niso tako pomembne) je vsekakor konkretno in mestoma tudi dobro utemeljeno pogajalsko izhodišče novinarskega sindikata. Pohvaliti moramo predvsem dejstvo, da gre za prvi poskus urejanja tega področja, ki doslej v Sloveniji še ni bilo urejeno in bi lahko že v bližnji prihodnosti predstavljalo resno zagato tako za novinarje kot njihove delodajalce. Nevarnosti omenjenega predloga pa so skrite predvsem v tem, da se zdi znanje in razumevanje vseh dimenzij avtorskopravnih razmerij v razviti medijski družbi (zlasti s komercialnega stališča) tako med delodajalci kot novinarji v Sloveniji zelo pomanjkljivo in dostikrat preveč tehnično obravnavano. Ob upoštevanju in nujnem urejanju zakonitih pravic (in interesov) novinarjev glede nadomestil za uporabo avtorskih del iz delovnega razmerja ne smemo pozabiti tudi na širši okvir omenjene problematike in na dejstvo, da se na tem področju v osmih letih ni zgodilo skorajda nič. In vprašanje je, če je mestoma revolucionaren pristop k urejanju tega področja sploh mogoč, zlasti s stališča finančnega poslovanja medijskih podjetij in ugotavljanja dejanskega pravnega statusa posameznega avtorskega prispevka (torej, kaj piše v pogodbah, kdaj je delo nastalo, kaj je s soavtorji, bazami podatkov ...). Čaka nas torej še veliko dela, za začetek pa se vprašajmo, koliko novinarskih vsebin sploh še nastane v rednih delovnih razmerjih in kaj dolgoročno za slovensko novinarstvo pomeni zastrašujoč trend honorarnega zaposlovanja in zaposlovanja za določen čas. Nič dobrega.

nazaj

Jaka Repanšek

Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Če nekateri mediji plačujejo vsako objavljeno fotografijo in vsak objavljen članek, četudi je kupljen v tujini, drugi pa tega ne počno, so seveda slednji v tržni in komercialni prednosti pred prvimi.
Od sprejetja zakona o avtorski in sorodnih pravicah je minilo dobrih osem let. V tem času se je standard spoštovanja pravic avtorjev (pravilneje: imetnikov avtorskih pravic) in imetnikov sorodnih pravic (založniki, izvajalci ...) precej izboljšal. Ni si mogoče predstavljati, da bi posameznik v običajni trgovini kupil piratski računalniški program ali zapečeno glasbeno zgoščenko. Prav tako si ni mogoče predstavljati, da bi resna in urejena podjetja tvegala poslovno eksistenco z uporabo nelegalnih računalniških programov. Tudi radijske in televizijske postaje so se navadile na neizogibno dejstvo, da bodo nekomu pač morale plačevati nadomestila za izkoriščenje avtorskih del, ki se varujejo kolektivno. Naj se ta imenuje SAZAS ali SOKOJ ... Zgornje vrstice bi neukemu bralcu kanile utreti solzo sreče nad idilično podobo pravne države Slovenije, kjer se glasbeniki, novinarji, fotografi in pogosto tudi arhitekti zlivajo v reko srečnih proizvajalcev intelektualnih dobrin. Pa žal temu ni tako. Vzemimo primer fotografov. Zagotovo poznate najbogatejšega med njimi? No ja, možakarja res ni mogoče spregledati. Ime mu je namreč Foto, piše pa se Arhiv. Radi berete visoko nakladne revije za prosti čas z vsebino, ki se blešči že od daleč? Kupite si skener, pa boste kmalu imeli svojo revijo (za programsko opremo bo že poskrbel sosedov fant). Vam ni dovolj in želite posneti hit, ki ga bo pelo pol Slovenije? Ah, vzemite katero koli tujo glasbeno delo, presnemite glasbo, besedilo pa boste menda že uspeli prevesti ...

Porazno stanje varstva avtorskih pravic
Stanje varstva avtorske pravice v Sloveniji je predvsem na področju tiskanih, mestoma pa tudi elektronskih medijev, še naprej porazno. Pri tej ugotovitvi se nam zastavlja vprašanje, zakaj pri nas imetniki avtorskih in sorodnih pravic ne poskušajo zaustaviti kršitve avtorske in sorodnih pravic po sodni poti? Zakaj pristojni inšpektorati prepogosto mirujejo, kljub vsem in vsakomur očitnim krajam tuje lastnine - avtorskih del? Temu verjetno botruje dejstvo, da pri nas medijska industrija zaradi majhnosti trga ni tako razvita kot, na primer, v ZDA in v večjih državah Evropske unije. Temu primerna je stopnja medsebojne povezanosti v tej panogi in prisotnost nekaterih »subjektivnih« dejavnikov. Tudi visoki zaostanki na sodiščih in pomanjkanje sodne prakse v primerih kršitev avtorskih pravic v medijih botrujejo dejstvu, da ustreznega odziva na pogoste kršitve avtorskega prava na medijskem trgu ni. Pričakovane prisojene vsote v obliki odškodnine ali civilne kazni (institut avtorskega prava, ki običajno pomeni plačilo honorarja, povišanega za 200 odstotkov) so smešno nizke v primerjavi z zagroženimi odškodninami v ZDA.

Ukradena avtorska dela
Kako je mogoče, da nihče ničesar ne stori? Da kljub vsemu povedanemu še vedno obstajajo veliki razkoraki med spoštovanjem avtorskih pravic v posameznih medijih. Čisto preprosto: če nekateri mediji plačujejo vsako objavljeno fotografijo in vsak objavljen članek, četudi je kupljen v tujini, drugi pa tega ne počno, so seveda slednji v tržni in komercialni prednosti pred prvimi. Stroški produkcije enega izvoda so precej nižji, teme so lahko bolj zanimive; če denimo kopiraš raziskovalni članek iz tuje revije, z katerega je bilo porabljeno štirinajst dni dela dveh avtorjev in precejšen strošek za založnika, ti prevod vzame pol dneva, stroški pa so zanemarljivi. Sledi za virom ukradenega dela se da precej enostavno skriti z dodatkom dveh ali treh legalnih fotografij, malce lepotnih popravkov besedila in seveda podpisom »novega avtorja« (po možnosti z inicialkami). Pred več kot letom dne je v začetku članka citirana avtorica v Pravni praksi napisala takole: »Kdor je kdaj kje v tujini kupil kakšen visokotiražni ‘trač’ časopis, se je imel priliko začuditi, da je morda nekaj tednov pozneje ene in iste fotografije znanih grofic, princes, njihovih sinov ali hišnih ljubljenčkov, pevcev, igralcev, manekenk in kar je še takega opazil v t. i. družabni kroniki kakšne naše ‘ženske’ ali ‘trač’ revije. Bralec lahko že zaradi odsotnosti kakršne koli navedbe vira, avtorja fotografije, kaj šele dovoljenja, upravičeno sklepa, da takega dovoljenja tudi v resnici ni. Ko se je pred časom v raziskovanje o avtoriziranosti objavljenih prispevkov iz tujih revij podal novinar ljubljanske Mladine, je bojda dobil odgovor, češ, saj je bilo na internetu ...« Mar internet pomeni, da je vse od vseh?

Ustvarjanje okolja nelojalne konkurence
Tuji izdajatelji zaradi početja slovenskih novinarjev in izdajateljev verjetno ne prodajo bistveno manj izvodov svoje revije ali časopisa, kot če vsem očitnih primerov kršitve avtorske pravice v Sloveniji ne bi bilo. Vendarle je takšno početje nedopustno predvsem zaradi ustvarjanja okolja nelojalne konkurence med posameznimi mediji, ki se podajajo v »nepotrebne« stroške plačevanja nadomestil za avtorske pravice, in tistimi ponudniki medijskih produktov in storitev, ki tega ne počnejo. Potreba po dragih, visoko izobraženih novinarjih in drugih avtorjih, ki bi s svojim znanjem in delom ustvarjali kakovostna avtorska dela (članke, reportaže, fotoreportaže ...) je seveda obratno sorazmerna z možnostjo, da omenjena avtorska dela preprosto ukradeš. Za prevode in druge priredbe ni potrebno zaposliti mladih in dela željnih diplomantov! Ker je stanje avtorskopravnega duha v slovenskih medijih na tako nizki ravni (so častne izjeme), bomo v nadaljevanjih objavljali članke, ki bodo poskusili ne le opozarjati na omenjeno problematiko, temveč bodo s peresi strokovnjakov za to pravno področje poskusili tudi ponuditi ustrezne praktične rešitve za vsakodnevno novinarsko, uredniško in podobno delo.

nazaj

Jaka Repanšek

Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Delodajalec bi moral oblikovati avtorske pogodbe tako, da bo iz njihovih določb jasno, da avtor avtorska dela, za katera je honoriran po posebni, avtorski pogodbi, opravlja v prostem času, zunaj delovnih prostorov in praviloma po lastni iniciativi.
Ali lahko založnik (delodajalec) s svojimi novinarji (delavci, ki so redno zaposleni za določen ali nedoločen čas) sklepa avtorske pogodbe in podjemne pogodbe (pogodbe o delu na podlagi obligacijskega zakonika), če ti objavljajo članke v revijah in časopisih, ki jih izdaja delodajalec? Na omenjeno vprašanje je bilo v praksi ponujenih že precej odgovorov. Z vidika delovnega prava (Zakona o delovnih razmerjih) trenutno ni normativnih ovir za sklepanje podjemnih pogodb in avtorskih pogodb med delodajalcem in pri njem zaposlenimi delavci (denimo novinarji), vendar le za delo v njihovem prostem času in v primeru, da gre za delo, ki ni opredeljeno kot predmet dela po pogodbi o delu (torej ne gre za delovne naloge in obveznosti iz redne zaposlitve, oziroma delo ne nastaja po navodilih delodajalca). Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) namreč v 101. členu določa takole: (1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. (2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila. Za pričujoči sestavek je pomemben prvi odstavek citiranega člena ZASP. O vsebini drugega odstavka bo tekla beseda v naslednjem prispevku, v katerem se med drugim ukvarjamo z vprašanjem uporabe avtorskih del s strani delodajalca tudi po preteku zakonsko določenih desetih let od nastanka avtorskega dela. Avtorska dela iz delovnega razmerja so torej tista, ki jih novinar opravi v delovnem času, na podlagi pogodbe o delu in po navodilih delodajalca v delovnih prostorih, ki so določena za opravljanje dela. Takšna avtorska dela pripadejo delodajalcu (natančneje: materialne avtorske pravice so v »oblasti« delodajalca najmanj še deset let od dokončanja takšnega dela, če ni s pogodbo (tudi kolektivno) drugače določeno. Ker pa želijo novinarji poleg v pogodbi o delu določenega zneska zaslužiti še kakšen dodaten tolar in ker je takšno izplačilo trenutno še davčno ugodnejše od izplačil v delovnem razmerju (pripravlja se ustrezna reforma, ki jo je resorni minister že večkrat napovedal), se postavlja vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji so takšna izplačila mogoča oziroma dovoljena. Glede izplačevanja plačila za delo in avtorskega honorarja torej ni nobenih ovir, če dosledno upoštevamo omejitve iz delovnopravne in avtorskopravne zakonodaje (zlasti 5. člen in 101. člen). Vendar pa ima v zvezi z avtorskimi honorarji Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) oblikovano mnenje in načeloma nasprotuje možnosti, da bi delodajalec redno zaposlenemu delavcu poleg plače izplačeval avtorske prejemke za opravljeno delo ali storitve v zvezi s svojo dejavnostjo, ki je vpisana v register gospodarskih družb kot osnovna dejavnost delodajalca. Razlog za tovrstne pomisleke DURS je davčnopravni, saj je stopnja obdavčitve avtorskega honorarja nižja od stopnje obdavčitve osebnega prejemka (plače). Če se uresničijo napovedi ministra za finance, bo stopnja obdavčitve avtorskih prejemkov v zakonu o dohodnini izenačena z obdavčitvijo osebnih prejemkov in omenjeni pomislek DURS bo verjetno hitro odpadel. Praktično je po stališču DURS za izplačilo avtorskega honorarja potrebno iz pogodbe o delu in splošnega akta, ki opredeljuje sistematizacijo del in nalog delavcev ugotoviti opis del in nalog posameznega avtorja. Zatem je potrebno določiti, kdaj je bilo posamezno avtorsko delo opravljeno (vselej zunaj delovnega časa, če želimo takšno delo honorirati na podlagi avtorske pogodbe). V nadaljevanju primera je potrebno ugotoviti, s čigavim osnovnimi (delovnimi) sredstvi je bilo delo opravljeno. Najpomembneje pa je, da posamezno avtorsko delo ne sodi v okvir del in nalog, za katero je bilo sklenjeno delovno razmerje. Leta 2001 je Upravno sodišče RS v zvezi z zgornjim vprašanjem odločilo, da stališče DURS ni pravilno in da samo dejstvo, da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, še ni dovolj tehten razlog za to, da se obdavči kot osebni prejemek. Tudi če gre za avtorsko delo, pri katerem je naročnik delodajalec, avtor (izvajalec) pa pri njem zaposleni delavec, je za izplačilo dohodka iz avtorske pravice mogoče, če avtorsko delo zadosti kriterijem, določenim v prvem odstavku 5. člena zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Takšna odločba je po mnenju avtorja tega prispevka pravilna, vendar je zaradi spoštovanja določb ZASP o avtorskih delih, ki nastanejo med opravljanjem del in nalog po pogodbi o zaposlitvi nujno, da se dela, za katera se sklepa posebna avtorska pogodba in je zanje delavec (avtor) upravičen do posebnega avtorskega honorarja ločijo od del, za katere delavec prejema plačo v delovnem razmerju. Praktično to pomeni, da je za vsakega delodajalca koristno prevetriti (preveriti) vsebino del in nalog iz pogodb o delu, aktov o sistematizaciji del in nalog delavcev (ki opravljajo avtorska dela) ter oblikovati avtorske pogodbe tako, da bo iz njihovih določb jasno razvidno in opredeljeno, da avtor avtorska dela, za katera je honoriran po posebni, avtorski pogodbi, opravlja v prostem času, zunaj delovnih prostorov in praviloma po lastni iniciativi (ne po izrecnih navodilih delodajalca). Takšno stališče je v sozvočju z zahtevami DURS, posebno pa v primeru, da se za dodatno avtorsko delo ne sklene avtorska temveč podjemna pogodba, kjer zaradi enakih davčnih stopenj tudi s stališča polnjenja vselej prazne državne blagajne DURS ne bi smel imeti teoretičnih in praktičnih zadržkov.

nazaj