Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
So-regulacija, ki jo njeni zagovorniki v Evropi vidijo v vmesnem prostoru med zakonodajo in samoregulacijo, jemlje odločanje o morebitnih profesionalnih napakah iz rok medijskih ljudi
Evropsko združenje založnikov že dve leti opozarja, da v Evropski uniji pod vplivom združenj potrošnikov nastaja vse večji pritisk, da bi načela samoregulacije v medijih zamenjali s so-regulacijo (so-uravnavanjem). Zadnji primer, ki ga opisujejo v junijski številki časopisa Journalists' Newsline, ki ga izdaja Mednarodna novinarska zveza (IFJ), kaže, da postaja nevarnost zamenjave samoomejevalnih mehanizmov s so-regulacijskimi vse bližja.

Kje je pravzaprav kavelj zgodbe, zaradi katere je treba vključiti vse sirene in pokazati kremplje. Če lahko za samoomejevanje (self-regulation) rečemo, da je dandanes v medijih široko sprejeta metoda utrjevanja odgovornosti, predvsem zato, ker gre za prostovoljno odločitev njihovih lastnikov in avtorjev, pa so-regulacija ne računa več na kakršnokoli prostovoljnost, temveč na v širši javnosti dogovorjena (pogosto tudi z zakonom potrjena) pravila z določenimi nadzorniki spoštovanja teh pravil. Še drugače: samoomejevanje je dogovor založnikov in novinarjev, da bodo skupaj s predstavniki javnosti, ki jih bodo izbrali sami, oblikovali etična in poklicna merila, morebitne kršitve pa priznali in v nekaterih primerih tudi kaznovali. Ker je temeljni namen samoregulacije zaveza medijev javnosti, da bodo lastna merila spoštovali, tudi za telesa, ki to nadzirajo - novinarska častna razsodišča, tiskovni sveti ali etične komisije, kaznovanje kršitelja ni najpomembnejši instrument, ampak je to predvsem javno priznanje, da se medij zaveda, da je v določenem primeru naredil napako.

So-regulacija, ki jo njeni zagovorniki vidijo v vmesnem prostoru med zakonodajo in samoregulacijo, jemlje odločanje o morebitnih profesionalnih napakah iz rok medijskih ljudi oziroma vsaj poskuša vzpostaviti močan tretji predstavniški del, na katerega novinarji in založniki ne bi imeli nobenega vpliva. Samo stvar lobiranja in nadaljnjega razvoja razmišljanja je, kdaj bodo zagovorniki so-regulacije zahtevali, naj se obe predstavništvi (založniško-novinarsko in predstavništvo javnosti) v so-regulacijskih telesih po moči izenačita, da bi lahko ta delovala kot poseben (zunajsodni) tribunal, ki bi odločitve uveljavljal tudi s kaznimi.

Zamisel o so-regulaciji je pravzaprav sprva nastala zunaj čistega medijskega polja, z njo naj bi presegli položaj, v katerem pri nadnacionalnih podjetjih in ustanovah lokalna sodišča izgubijo moč, mednarodna pa še niso vzpostavljena. Najpogosteje se pojem so-uravnavanja zato pojavlja ob internetu, kjer so skomine po vsaj nekakšni ureditvi pravil najmočnejše. Ko se je izkazalo, da polnilci strani svetovnega spleta ne kažejo nobene vneme po samo-omejevanju, se je pojavila zamisel o so-regulaciji kot obliki, kjer je posredovanje oblasti še mogoča, a je vendarle pokrita s predstavniki javnosti vsaj do te mere, da ne postane v očeh javnosti nespodobna oziroma brez zunanjega demokratičnega videza. Potem se je nekaterim interesnim skupinam zazdelo, da bi se to dalo koristno uporabiti tudi pri nadzoru nad mediji - še posebej nad rumenim tiskom -, ki ne gre le na živce politikom in javnim osebnostim, ampak pogosto zadene tudi preproste ljudi, ki se znajdejo v nesreči. Toda uporaba so-regulacije v tem primeru zagotovo pomeni, da bi lahko z umazano vodo odplaknili tudi dojenčka.

Slovaški primer: spor med IFJ in Evropsko unijo
Časopis Mednarodne novinarske zveze Journalists' Newsline v svoji junijski številki opisuje pogovor s komisarjem za širitev Evropske unije Güntherjem Verheugenom (ki je bil, mimogrede povedano, tudi sam novinar) o problematiki medijev v državah kandidatkah. V IFJ so Verheugena opozorili na zmedo, ki jo na tem področju vnašajo nekateri »eksperti« Evropske unije, in stvar ponazorili s slovaškim primerom. Ko sta se slovaški novinarski sindikat in zveza založnikov pripravljala na ustanovitev tiskovnega sveta, jim je Evropska unija v okviru programa Phare poslala dva strokovnjaka: danskega novinarja Petra Tygesena in Portugalca Oscarja Mascarenhasa. V nasprotju z vso dotedanjo prakso pri sestavljanju tovrstnih teles sta jim predlagala, naj slovaški parlament ustanovi medijski svet, pri čemer naj bi sam v svet predlagal tudi štiri od njegovih petnajstih članov. Evropska federacija novinarjev, ki je del IFJ, je temu seveda nasprotovala. Wolfgang Mayer, ki je obiskal Slovaško, je stvar komentiral takole: »Nikakršnega sobivanja med medijskim svetom, ki ga ustanovi parlament, in tiskovnim svetom, ki nastane na temelju samo-omejevanja, ne more biti.« Dodal je tudi, da bi predlog, ki sta ga predlagala strokovnjaka EU, lahko odprl možnost zlorab in da je v bistvu nekakšen »seznam groze«, ki vodi k državnemu nadzoru nad mediji. Strokovnjaka sta na to odgovorila, da take nevarnosti ne vidita, saj bodo imeli predstavniki založnikov in novinarjev v tem telesu večino, zadnji nadzor pa bo prepuščen sodniku, ki ga bo izvolila sodniška zbornica. In za vabo - takšno telo bi imelo za razliko od tiskovnega sveta, ki je odvisen samo od sporazumevanja, vsaj nekaj moči.

Nerazumevanje prednosti samoregulacije
Tu se kaže temeljno nerazumevanje prednosti samoregulacije: ne gre niti za moč niti za kaznovanje, gre za samozavedanje medijev, da morajo javnosti ponuditi profesionalno in etično neoporečne izdelke. Poskusi, da bi pri medijih to dosegli s kaznovanjem, so doslej pripeljali predvsem do tega, da so (posebej v rumenem tisku) tehtali, kakšna je razlika med dobičkom in odškodnino, ki jim jo lahko naloži sodišče zaradi članku, ki grobo posega v človekovo zasebnost. So-regulacija se potemtakem zateka k omiljenim receptom iz preteklosti, ki jih »kamuflira« z uporabo zunaj medijskega vpliva izbranih predstavnikov javnosti.

Žal je v tranzicijskih državah, kjer so problemi medijev precej drugačni od teh, ki jih imajo mediji na Zahodu, tudi med novinarji veliko zagovornikov odločnejše vloge države ali, če hočete, javnosti, podprte z državnimi zakoni pri uravnavanju dela medijev. Pričakovanja teh novinarjev (to sem pred nekaj tedni doživel v Azerbajdžanu) so povezana predvsem s trdnejšo zakonsko zaščito novinarske neodvisnosti, a se, ko zakon vstopi v parlamentarno proceduro - logično -, izkaže, da parlament raje zaščiti politike kot novinarje. Neodvisnost medijev je tudi v državah z začetka tranzicijske poti pač še vedno predvsem stvar njihove notranje sposobnosti, da se povežejo in pritisnejo na oblast. So-regulacija ali katerekoli njene različice spuščajo v zgodbo toliko nepredvidljivih prvin, da je alarm ob vsiljevanju tega modela več kot nujen.

V Sloveniji se v tem času razhajamo v pogledih na to, ali je sedanja oblika samoregulacije - novinarsko častno razsodišče - zadosti trdna opora, da se lahko upremo so-regulacijskim pritiskom. Žal nam kljub mnogim prizadevanjem razprave med sogovorniki, ki jih to zadeva, ne uspe sprožiti.

nazaj

Brankica Petković

Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Mar res novinarji v Sloveniji oz. društvo novinarjev zmorejo in znajo sami varovati svobodo tiska in sami zagotoviti odgovorno, pošteno in profesionalno ravnanje novinarjev v Sloveniji? In smo jim pri tem vsi drugi sovražniki?
Od marca 2001 pri Mirovnem inštitutu deluje skupina novinarjev, pravnikov in medijskih analitikov, ki izvaja dejavnosti za krepitev razprave o samoregulaciji v novinarstvu in medijih v Sloveniji in o tem, ali je tiskovni svet kot ena od oblik samoregulacije v Sloveniji potreben.

Te dejavnosti zajemajo organizacijo omizij, tribun, mednarodnih izmenjav, raziskav tujih modelov samoregulacije in etičnih kodeksov, objavo člankov in študij v publikacijah Media Watch, izdajo in distribucijo informativnega gradiva za medijsko skupnost in širšo javnost, sestanke s predstavniki medijske industrije, sestanke s člani novinarskega častnega razsodišča, pregled potrebnih dokumentov in izračune finančnih stroškov za morebitno ustanovitev tiskovnih svetov, udeležba na letnih srečanjih tiskovnih svetov v Evropi itn.

Ţe v okviru nekdanjega Zavoda za odprto družbo - Slovenija so se začele dejavnosti v tej smeri in so dolgo časa Društvo novinarjev Slovenije in njegovi vodilni predstavniki - kakor tudi predstavniki Novinarskega častnega razsodišča - sodelovali v teh dejavnostih ter tudi v okviru letnih študijskih dnevov Društva novinarjev Slovenije konec 2000 tematsko razpravo posvetili tem vprašanjem - koliko in kakšna samoregulacija v novinarstvu v Sloveniji, ali in kdaj tiskovni svet.

Kaj počne skupina pri Mirovnem inštitutu?
Če ponovimo, kar smo zapisali v Medijski preži že pred enim letom: dejavnosti, ki jih razvija projektna skupina pri Mirovnem inštitutu (Sandra Bašić Hrvatin, Gojko Bervar, Simona Zatler, Matevž Krivic in Brankica Petković) so namenjene spodbujanju razprave v medijski skupnosti in širši javnosti, pridobivanju in razširjanju informacij o tujih izkušnjah, ustvarjanju pogojev za odločitev v medijski skupnosti, ali ustanoviti tiskovni svet in kako spodbujati tudi druge oblike krepitve verodostojnosti in odgovornosti medijev do javnosti. Kot smo v številnih dosedanjih člankih in nastopih razložili, tiskovni svet in druge oblike medijske samoregulacije ustanovijo novinarji (novinarska združenja) in založniki, predstavniki javnosti so lahko udeleženi v tiskovnem svetu in drugih sistemih medijske odgovornosti (termin Claude-Jeana Bertranda), če jih ustanovitelji (založniki, novinarji) želijo vključiti. Udeležba predstavnikov javnosti v tiskovnih svetih je po oceni poznavalcev samoregulacije v medijih v Evropi nujno potrebna zaradi demokratičnosti in verodostojnosti teh institucij. Torej ni javnost ta, ki ustanovi tiskovni svet, ga vsili novinarjem ali medijski industriji, določa razmerja v tiskovnem svetu ali kaj podobnega. Takšno razumevanje tiskovnega sveta in samoregulacije oziroma takšno razumevanje prizadevanja projektne skupine pri Mirovnem inštitutu je napačno in temelji na nepoznavanju tematike.

Kaj je tiskovni svet?
Tiskovni svet običajno združuje lastnike medijev in novinarje, pogosto tudi predstavnike javnosti, pri čem so ustanovitelji sveta prvi in drugi (lahko tudi po več organizacij enih in drugih), predstavnike javnosti pa imenujejo praviloma ustanovitelji sveta sami, če se tako odločijo. Tiskovni svet je torej nevladno združenje institucij in posameznikov, ki želijo zaščititi svobodo in kakovost informativnih medijev, da bi ti bili bolj odgovorni do javnosti. To počnejo predvsem (a ne samo) s sprejemanjem pritožb javnosti in podajanjem mnenj. Pri tem nimajo moči kaznovanja (z redkimi izjemami, kakršen je švedski tiskovni svet) razen javne izpostavitve tj. objave mnenj o pritožbah. Na podlagi izkušenj v drugih evropskih državah lahko trdimo, da delovanje tiskovnih svetov prispeva k zmanjšanju tožb zoper novinarje in medije, predvsem pa pomembno dviguje zaupanje javnosti v medije, zaradi česar so lastniki medijev tudi finančno zainteresirani za dobro delovanje teh svetov.

Ta ponovna razlaga, kaj to je tiskovni svet in kakšni so nameni skupine pobudnikov razprave o samoregulaciji in oblikah medijske odgovornosti v Sloveniji, ki deluje pri Mirovnem inštitutu, je odziv na pisanje novinarja Petra Jančiča v e-Novinarju, glasilu Društva novinarjev Slovenije v zadnjih številkah (od oktobra 2001 do maja 2002).

Nasprotovanje tiskovnem svetu
Značilno je, da Peter Jančič nasprotovanje tiskovnem svetu in sorodnim sistemom medijske odgovornosti ter negiranje dobrih namenov pobudnikov razprave o teh temah izraža v glasilu društva novinarjev ravno v času, ko je bil povabljen, da o svojih stališčih piše v Medijski preži, ki jo izdaja Mirovni inštitut in kjer uredništvo načrtno vabi novinarje, pravnike in medijske analitike, da izrazijo svoje mnenje in prispevajo k javni razpravi. Peter Jančič v dveh člankih v e-Novinarju piše, da v Sloveniji že imamo organizacijo, ki je namenjena varovanju svobode tiska in ki poskuša zagotoviti odgovorno, pošteno in profesionalno ravnanje novinarjev - Društvo novinarjev Slovenije, ter da se v Sloveniji »po dostopnih podatkih za ustanovitev tiskovnega sveta zelo ostro, a javno ne posebej odmevno, zavzema nevladna organizacija Mirovni inštitut«, ki da je za idejo pridobil nekaj novinarjev, ter da »resne razprave v medijih ali v javnosti o ustanavljanju tiskovnega sveta doslej ni bilo deloma tudi zato, ker ni resnega predlagatelja in ne projekta«.

Na oba članka se je že odzval novinar Gojko Bervar, ki sodeluje v skupini pri Mirovnem inštitutu in ki mu Jančič pripisuje vlogo poraženca na volitvah za predsednika Društva novinarjev Slovenije, čeprav Bervar na koncu na volitvah sploh ni sodeloval, s to konstrukcijo pa Jančič razlaga »ozadje spora« o tiskovnem svetu in Bervarjevo »simpatizerstvo« do zamisli o ustanavljanju tiskovnega sveta v Sloveniji. Izpusti ali ne ve, da Gojko Bervar v skupini za razpravo o tiskovnem svetu pri Mirovnem inštitutu sodeluje s pooblastili upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije.

So novinarji edini varuhi svobode tiska?
Kar pa Jančič - in morda še kdo v Društvu novinarjev Slovenije - očitno ne razume, je, da projekt tiskovnega sveta pri Mirovnem inštitutu ni projekt ustanovitve tiskovnega sveta v Sloveniji proti volji novinarjev oz. novinarskega društva ali volji medijskih založnikov. To je projekt spodbujanja javne razprave o potrebi, da se ustanovi tiskovni svet ali druga oblika/sistem medijske odgovornosti v Sloveniji. Petra Jančiča smo prosili, da se vključi v to razpravo.V tem smislu je mnenje, ki ga je prispeval v e-Novinarju, zelo dragoceno. Neverjeten in popolnoma neutemeljen pa je konfliktni ton Jančičevih člankov. Odkod ti predsodki in odkod stališče, da je društvo novinarjev edina in zadostna organizacija, ki varuje svobodo tiska in poskuša zagotoviti odgovorno, pošteno in profesionalno ravnanje novinarjev ter da nobene druge organizacije, projekta, institucije ne potrebujemo v Sloveniji? Odkod ta predpostavka o samozadostnosti novinarske organizacije ter grobo in žaljivo zavračanje vsakega partnerstva in dobrih namenov drugih organizacij civilne družbe oz. javnosti?

Mar res novinarji v Sloveniji oz. društvo novinarjev zmorejo in znajo sami varovati svobodo tiska in sami zagotoviti odgovorno, pošteno in profesionalno ravnanje novinarjev v Sloveniji? In smo jim pri tem vsi drugi sovražniki? To stališče je naravnost osupljivo, ker že na načelni ravni blokira in onemogoča vsako sodelovanje na projektih, ki zadevajo svobodo tiska in medijsko odgovornost in jih izvajajo druge organizacije. Iz tega stališča in drugih Jančičevih razlag je razvidno, da se v sam koncept tiskovnega sveta, raznorodnih praks in modelov v Evropi ni niti poglabljal, le sporočil je, da je zdaj društvo novinarjev prenovljeno in da naj se v vprašanja svobode in odgovornosti tiska ne vmešavamo.

Znamenje samozadostnosti novinarske skupnosti?
S spoštovanjem in konstruktivnostjo že vrsto let in tudi zdaj spremljam delovanje društva novinarjev, občasno tudi sodelujemo. Mislim, da je stališče, ki ga je v svojih člankih zapisal Peter Jančič in jih objavil v glasilu društva, slabo in skrb zbujajoče znamenje zapiranja in samozadostnosti novinarske skupnosti, ki jo zastopa društvo novinarjev. To zapiranje in samozadostnost pa sta lahko škodljivi tako za novinarje kakor za strokovno in splošno javnost.

In pri tem me ne skrbi vprašanje, ali ustanoviti tiskovni svet, ker je to za projektno skupino pri Mirovnem inštitutu ves čas bilo in je še vedno vprašanje za javno razpravo, ki smo jo doslej spodbujali in jo bomo tudi v prihodnje. Ta razprava lahko traja tudi več let, ker je najbolj pomembno, da je vsaka takšna institucija ali oblika/sistem medijske odgovornosti v Sloveniji plod poglobljene razprave in širšega zavedanja pomena in nalog ter da je rezultat usklajene odločitve novinarjev in založnikov.

Zaenkrat pa nikakor ne stečejo odprti in poglobljeni pogovori s sedanjimi nosilci funkcij na Društvu novinarjev Slovenije, kjer bi izmenjali stališča in poglede glede tiskovnega sveta oziroma drugih sistemov medijske odgovornosti ter brez izmikanja ugotovili, kakšno je sedanje stališče novinarske organizacije in se dogovorili, kako naprej. Na večkratne in večmesečne pobude in predloge za srečanje ni odziva s strani društva novinarjev.

Dejavnosti in načrti
Ko gre za dejavnosti Mirovnega inštituta in njegovega projekta Media Watch o temi samoregulacije in tiskovnih svetov naj na koncu še enkrat na kratko naštejem, za kakšne dejavnosti gre. Časopisnim hišam smo pred časom razposlali interni kodeks dnevnika Financial Times kot primer notranje samoregulacije, organizirali smo mednarodni novinarski večer o samoregulaciji v Evropi, distribuirali obsežna gradiva o samoregulaciji in tiskovnih svetih in prosili urednike in novinarje za odziv, se sestajali in razpravljali o samoregulaciji in tiskovnem svetu z združenjem založnikov in nekaterimi časopisnimi založniki, sodelovali na študijskih dnevih društva novinarjev, izdali prilogo revije Medijska preža o samoregulaciji, v vsaki številki te revije objavljali članke slovenskih novinarjev in medijskih analitikov o tiskovnem svetu in samoregulaciji, izdali zloženko z informacijami o tiskovnem svetu kot modelu medijske samoregulacije, pred izidom je študija o samoregulaciji, ki bo izšla v knjižni zbirki Media Watch, obiskali smo tiskovni svet v Nemčiji in se natančno seznanili z njegovim delovanjem, načrtujemo mednarodno omizje Media Watch o tiskovnih svetih to jesen v Cankarjevem domu in tudi novinarski večer v Škucu s predstavitvijo modela samoregulacije v dnevniku Irish Times, ki v uredništvu zaposluje predstavnika/zastopnika bralcev Readers' Representative. Še naprej verjamemo, da je razprava o teh temah potrebna, morda bolj kot kadarkoli prej zaradi vedno novih, odkritih in prikritih oblik kratenja svobode, odprtosti in pluralnosti javnega prostora v Sloveniji.

nazaj