Generalnemu direktorju Channel 4 v Veliki Britaniji, Marku Thompsonu, priznavajo izjemno uspešnost v nižanju stroškov, a prav tako brezkompromisnost v vodenju. Ob vsem mu priznavajo natančno uresničevanje javnega poslanstva javne televizije. 45 letni Mark Thompson, z diplomo iz Oxforda in 20 letnimi izkušnjami na BBC, predstavlja osebo, ki ve, kaj pomeni televizijski posel, in ki priznava pomembnost javnega televizijskega servisa. Vendar drugače kot jo vidi večina drugih javnih televizij v Evropi. »Lahko smo komercialni in obenem uresničujemo javno poslanstvo televizije. Samo skozi komercialni uspeh lahko financiramo naše kulturne ambicije,« zatrjuje Thompson. Po letu dni vodenja korporacije, Channel 4 je prevzel marca, 2002, je očitno, da je uresničeval transformacijo, ki jo je napovedal. Neprogramske stroške je zmanjšal za 20 odstotkov, npr. največje znižanje je dosegel pri pri zaposlenih, kjer je število sodelavcev padlo iz 1100 na 850. Investiranje v filmsko produkcijo se je zmanjšalo, večinoma pa so ostali nedotaknjeni proračuni lastne produkcije. Javna komercialna televizija Channel 4 je specifična po svojem statusu, saj se financira le iz oglaševalskih prihodkov, obenem pa mora uresničevati javno poslanstvo. Vodenje takšne institucije predstavlja zahtevne izzive za prvega človeka korporacije.
Ali lahko potrdite hipotezo, da je management vsebin ključ do uspeha celotne televizijske korporacije?
Naš namen je poiskati izvrstne kreativne ljudi in ponuditi dober program, saj le kreativnost in kvaliteten program omogočajo delovanje dobrih televizijskih kanalov.
Programi javnega dobra in komercialni programi sledijo različnim ciljem. Ali morajo, po vašem mnenju, komercialni programi podpirati (financirati) programe javnega dobra, ki uresničujejo posebno družbeno poslanstvo televizije?
Četudi je res, da so eni programi bolj popularni kot drugi in eni omogočajo dobiček, medtem ko pri drugih ni uspeha v finančnem merilu, pa na Channel 4 ne ločujemo zvrsti na komercialne in nekomercialne vsebine. Ni nujno, da so programi javnega dobra negledljivi in s tem nekomercialni programi. Četudi nam je z zakonom določeno, da moramo ponujati določene programe, ki že po definiciji ne omogočajo velike gledanosti, vemo da na drug način prispevajo h kvaliteti in verodostojnosti korporacije.
Odločitev o dokaj ozki ciljni javnosti, ki jo Channel 4 naslavlja, je precej pogumna, še posebej v današnjem okolju z množico televizijskih kanalov. Ali menite, da Channel 4 kot »televizijski kanal za elite« lahko preživi dolgoročno? Ob fragmentaciji javnosti, ki je očitna z množico ponujenih kanalov, lahko vaši televiziji preostane le malo prostora na trgu gledalcev.
Naš cilj je ponujati pogumen, izviren in program, ki preseneča. Tovrsten program je pisan na kožo gledalcem, ki jih tudi oglaševalci zelo želijo doseči. Tako se ne trudimo toliko dosegati široke javnosti, temveč bolj skupino, ki je precej zahtevna, obenem pa precej »vredna«, saj preko oglaševalcev omogoča financirati naš televizijski model Channel 4 s kvalitetnim programom. Ne vidim razloga, da se tovrstni začarani krog z navezo kvalitetnih gledalcev in oglaševalcev ne bi obnesel tudi v prihodnje. Fragmentacija se je že zgodila, medtem ko so bili na začetku delovanja Channel 4 le štirje kanali, je danes v Veliki Britaniji 700 kanalov. Dejstvo pa je, da je gledanost ostala precej stabilna. Lani smo imeli v prime-timu večjo gledanost kot pred desetimi leti. To ne bo za zmeraj, vendar je zaenkrat šlo. Prav zato tudi upoštevamo gledalce vseh digitalnih kanalov in računamo na uspeh celotne družine televizijskih kanalov Channel 4. In še vedno, če je gledalcev številčno manj, gre za kvaliteno skupino gledalcev, ki jo želijo doseči oglaševalci.
Kako ocenjujete nevarnosti, ki prežijo s tehnološkim razvojem na klasično gledanje televizije, ter omogočajo gledalcu ločevanje televizijskih vsebin od oglasov?
Prav tu, v tehnologiji, bolj kot v ekonomiji, vidim nevarnosti, ko bo gledalec lahko gledal le televizijske vsebine in izločil oglase. Takrat bomo začeli novo obdobje televizije, če bo do njega sploh prišlo.
Financiranje televizije in oglaševalskih prihodkov ima slabosti, pogosto pa tudi prednosti, saj je televizijski izdajatelj prisiljen sproti preverjati lastno uspešnost. Ali bi Channel 4 sprejel določen del državnega financiranja, če bi mu to bilo ponujeno?
Seveda so nevarnosti tudi v komercialnem sistemu, saj lahko daješ preveč pozornosti trgu in manj kvalitetnim vsebinam. Vendarle pa oglaševanje zahteva disciplinirano delovanje in je zato pomembno vodilo v managementu. Menim, da ne bi smeli sprejeti nobenega državnega financiranja, saj Channel 4 model deluje. Še posebej, ker sem prepričan, da državno financiranje (tudi naročnina) slabi neodvisnost in svobodo televizije.
Organizacijska struktura korporacije Channel 4 je prav tako posebnost, saj išče srednjo pot med birokratsko in moderno »plosko« strukturo. Ali ste vendarle po tej plati bližje javni ali komercialni organizaciji?
Poskušamo napraviti kar se da plosko in moderno strukturo ter čim manj birokratsko organizacijo. Smo manj birokratski kot ITV. Res pa je, da smo kar naprej nekje vmes med javnim in zasebnim sektorjem. Verjamem, da je recimo naš oddelek trženja bolj učinkovit kot tisati v čisto komercialni instituciji. Posebnost modela Channel 4 je tudi v njegovi organiziranosti, saj ste izdajatelj in ne produkcijska hiša, kot ostale večje televizijske korporacije. Kakšne so prednosti tovrstne organiziranosti in ali je to ključ do boljše organiziranosti, večje učinkovitosti in uspeha organizacije?
Kot izdajatelj smo prisiljeni iskati kvalitetne ljudi in kreativne ideje. Tudi to nam omogoča, da Channel 4 ponudi možnosti različnim idejam in programom, za katere na BBC in ITV nimajo prostora. Tako nastane pestra in bogatejša izbira idej in programov, ki prihajajo od različnih producentov. Iščemo le najboljše ideje, saj nam ni treba subvencionirati velike in drage produkcije, ki jo imajo druge velike televizijske korporacije. Iščemo in dajemo možnost le najboljšim v neodvisnem sektorju. To je kreativno in kulturno zelo pozitiven pristop.
Kako ocenjujete probleme avtorskih pravic, ki jih pogosto načenjajo televizije v Evropi?
Mislim, da evropske televizije pogosto pretiravajo, ko govorijo o vrednosti avtorskih pravic. Večina vrednosti se izraža v možnosti prenosa programov, saj je smisel produkcije prav v umestitvi v program televizijskega kanala. Tukaj se tudi njegova zgodba večinoma konča. Res je, da obstaja nekaj programov, ko so avtorske pravice pomembne za prodajo na globalnem trgu (otroški programi), vendar je zaenkrat Channel 4 še vedno uspel dobiti avtorske pravice za programe in projekte, ki si jih je želel.
Kje vidite ključni vidik upravljanja in delitev vsebin med glavnim kanalom Channel 4 in njegovimi “hčerami”, digitalnimi programi? Kje bo prostor za programe, ki uresničujejo posebno družbeno poslanstvo?
Res je, da se mnogi sprašujejo, kaj se bo dogajalo na tem trgu, ko je val komercializacije preplavil televizijsko industrijo. Res je tudi, da je britanskega umetniškega programa precej manj na vseh britanskih televizijskih programih, v primerjavi s programi pred desetimi leti. Moje mnenje je, četudi je to zelo nepopularno reči, da morajo specialni programi najti prostor predvsem na specialnih kanalih. To je bil tudi namen BBC4 (o.p. ki bi naj ponujal kvalitetni umetniški program), čeprav so se mnogi upirali, saj v Veliki Britaniji velja prepričanje, da moraš ponujati umetniški program na osrednjem programu (BBC1) in tako prisiliti gledalce, da bodo gledali tovrstne programe. Po mojem mnenju je takšno razmišljanje danes zastarelo. Verjamem, da bomo lahko nadaljevali še naprej z močnim delom drage umetniške produkcije, vendar le takrat in na način, ki bo koristil celotnemu Channel 4. Sploh pa sem prepričan, da je uspeh televizijske korporacije v velikem vlaganju v kvalitetno lastno produkcijo. To in ne filmi so ključ do uspeha televizijskega kanala.
Kakšne so možnosti, da bi privatizirali Channel 4 in kakšno je vaše mnenje o tem?
Sedanja vlada nima takšnih namenom, v primeru konzervativne oblasti, pa je nevarnost za privatizacijo že večja. Trenutno na Channel 4 nismo zavezani nobenim lastnikom, da bi letno prinašali dobiček. V primeru lastnikov, ki bi želeli čim večji dobiček, bi velik del denarja lahko potegnili le iz proračunov za program. Zasebni lastnik bi bil prisiljen iskati dodatne vire dobička in tako oslabil programski del. Mi poskušamo prepričati javnost in vlado, da lahko bolje delamo kot javna in ne zasebna institucija.
Ali vidite možnost uporabe modela Channel 4 v drugih evropskih državah?
Mi živimo v zasebnem sektorju kot javna institucija in kot takšni ponujamo različnost in neodvisnost na televizijskem trgu. Menim, da je model Channel 4 lahko uporaben kot dokaz, da je mogoče brez državnega denarja (s tem seveda z manjšimi političnimi pritiski) ponuditi pester program. Mislim, da je Channel 4 lahko model. V primeru, da bi nadomestili edini javni televizijski servis, bi seveda moral dosegati širšo ciljno javnost. Vse pa je odvisno od konkurence na trgu.
Ali po vašem mnenju sploh potrebujemo javni televizijski servis?
Iz izkušnje v Veliki Britaniji je očitno, da druge televizije ne ponujajo drage britanske produkcije. Dokumentarci, informativni program s kvalitetnim mednarodnim poročanjem - vse to so programi, ki jih ne ponujajo druge televizije, razen javnih. Nekaj, zelo malo, ponuja Sky 1. Torej »večkanalno okolje« ne ponuja vseh možnosti. Ne ponuja različnosti zvrsti, različnost je po številu, a ne dobesedno po zvrsteh, kar je zelo pomembno.
Kako vidite razlike med televizijo v Evropi in v ZDA? Ali ne kaže vse bolj ohlapna in liberalna zakonodaja v Veliki Britaniji in tudi drugod po Evropi na približevanje medijskega sistema ameriškemu?
Pravkar sem prišel iz Hollywooda. V ZDA gre predvsem za zelo drugačno kulturo, ne le v medijski industriji, ampak v samem okolju. Tukaj v Evropi imamo v medijski industriji drugačne ambicije, ki vključujejo tudi našo tradicijo. Kulturna razlika med Evropo in ZDA je bila očitna pred 100 leti in bo veljala tudi čez 100 let. Prav tako pa je ob resnično liberalni regulaciji dovolj dokazov, da sta v Evropi javnost in vlada zainteresirani za javno in civilno komponento v radioteleviziji. Kljub vse bolj liberalni regulaciji povsod po Evropi je videti, da je javna komponentna še vedno zelo zelo močna in ni videti, da bi se vloga javne televizije zmanjšala. Menim, da ljudje razmišljajo o televiziji enako kot o zdravstvenih uslugah, kjer imamo ob javnih storitvah zelo močno zasebno zdravstvo.
»Konvergenca« telekomunikacij in televizije, je bila izjemno pomemben argument pri oblikovanju skupnega regulatorja, Urada za komunikacije, v Veliki Britanije. Ali vidite konvergenco na tem področju tako močno, da upravičuje določanje skupnih pravil?
Res je, da imajo danes, še posebej pa bodo imele v prihodnosti, telekomunikacije in televizija več skupnega kot so imele v preteklosti. Ne vemo pa zagotovo, kako in kolikšna bo konvergenca. Mislim, da tovrstna odločitev o skupnem regulatorji temelji na napačni predpostavki. Zame je osnovno dejstvo, da telekomunikacije povezujejo dva posameznika, televizija pa ostaja oddajanje iz enega centra mnogim sprejemnikom. Televizija je kot skupna dediščina, kot arhitektura, kot Westminsterska katedrala, saj jo vsi občudujemo in ne stane nič več zaradi te skupinske izkušnje. Ta izkušnja je zagotovo drugačna od uporabe mobilnega telefona in telefoniranja prijatelju, kjer gre za zasebno transakcijo. Mislim, da vlada precej pretirava o pomenu konvergence na tem področju. Hkrati pa je televizija zelo drugačna od drugih industrij, saj gre za kulturno institucijo, ki je tesno povezana z okoljem, v katerem deluje.

Biti tuji dopisnik v Rusiji ni lahek posel. V državi, ki se ne more ravno ponašati s tradicijo odprtosti ali z zakonodajo, ki bi odprtost omogočala, je težko delati celo velikim kalibrom iz internacionalnih medijskih imperijev, čeprav ti fantje spričo večje branosti oziroma poslušanosti vendarle imajo prednost. Njim so viri informacij bolj odprti in njim je laže dobiti intervju. Oni imajo tudi privilegij, da dobivajo na razpolago posebne povzetke za tisk in pa to, da lahko sodelujejo v uradnih medijskih ekipah za pokrivanje mednarodnih dogodkov na najvišji ravni. Za dopisnika časopisa, čeprav največjega, iz države, kot je Slovenija - »Je bil to del Češkoslovaške?« -, je veliko teže. Vendarle pa se z nekaterimi skupnimi težavami soočajo vsi tuji novinarji (in prepričan sem, da ruski prav tako). V svetu, kjer število ljudi, ki delajo v PR agencijah, presega število zaposlenih v tisku - kar sicer ni ravno hvalevreden razvoj -, je Rusija še vedno zakopana v staro sovjetsko mentaliteto. Tukaj je skoraj nemogoče dobiti spodobne informacije od agencij, ki skrbijo za uveljavljanje zakonodaje, državnih struktur in celo od zasebnih podjetij. Ali ti subjekti sploh nimajo predstavnikov za javnost ali pa so nedostopni, ne dvigujejo telefonov, nimajo pooblastil za izjave itd. Če povzamem: eden največjih problemov za novinarja v Rusiji je dobiti informacijo iz prve roke.

Problem je v tem, da se inštitucije ali podjetja ne zavedajo, da bodo dolgoročno oni sami postali žrtve svoje lastne skrivnostnosti. Naj podam kronski primer takega slabega oziroma neobstoječega PR-a. V času pred prejšnjim srečanjem Busha in Putina v St. Petersburgu so bili mediji bombardirani s citati uradnih in anonimnih (kako odvratna praksa medijev povsod po svetu, da uporabljajo nepodpisane citate!) ameriških virov, Bush je med letom v »Piter« tudi klepetal z novinarji, medtem ko je bil Kremelj obdan s skoraj popolno tišino. Novinar je moral čakati na konec srečanja, da je slišal kratko Putinovo izjavo in z njo dobil bežen občutek, kakšno naj bilo rusko stališče o rusko-ameriških odnosih. Medtem pa je bilo informacijsko polje že zdavnaj zasičeno z ameriško »propagando«. Nič čudnega, da so ZDA edina preostala velesila - dobro vedo, da je realnost sestavljena kot fikcija, če uporabim star slogan dobrega starega francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana. Od ameriških uradnih virov v Moskvo dobim vse informacije, in to na dnevni bazi, medtem ko se moram, stanujoč le par sto metrov stran od Kremlja in zunanjega ministrstva, zanašati na to, kar producira Aleksander Jakovenko, ubogi revež, ki mora pojasnjevati praktično vse. Ni čudno, da se večina zahodne novinarske druščine spremeni v vse te predsednike ducatov tako imenovanih »think-tank« podjetij, mnogi izmed katerih delujejo kot one-man-band, ki na vnaprej posnetih trakovih komentirajo kar koli, kar se jim zdi, da bodo poslušalci hoteli slišati. Za mene še vedno ostaja skrivnost: ali vladne strukture resnično nimajo strokovnjakov, da bi posredovali njihovo stališče, ali pa so prebutasti, da bi to opravili. Ali pa je, se bojim, v ozadju neka druga, podjetniška logika. Ko sem poskušal raziskati, zakaj delo na nekem gradbišču v Rusiji, ki ga izvaja eno od največjih slovenskih gradbenih podjetij, že toliko let stoji, čeprav bi bilo dokončanje tega projekta zelo pomemben prispevek ne samo za lokalno skupnost, temveč tudi za vso državo, sem preko svoje veze prišel v stik z visokim uradnikom nekega zveznega ministrstva. Možakar, ki je za to, da novinarje oskrbuje z informacijami, plačan z davkoplačevalskim denarjem, mi je bil pripravljen pomagati, da pridem so uradnih informacij - ki bi tako ali tako morale biti dostopne novinarjem -, za majhno kompenzacijo 500 u.e. Seveda sem to ponudbo zavrnil, saj v vsej svoji novinarski karieri (14 let, ki vključujejo najrazličnejše naloge - od dežurnega reporterja do urednika največjega slovenskega tednika) nisem ne jaz ne moj časopis plačal za informacijo, niti bil plačan za objavo informacije. To je preprosto nedoumljivo. Videti je, da v Rusiji to ni eno izmed temeljnih načel našega poklica.

Druga stvar, ki je bila zame nekakšen hladen tuš, so grozni pogoji za delo novinarjev. Ko se moraš ure in ure pri minus dvajsetih prerivati v vrsti pred Kremljem in iti skozi ponižujoče procedure, da prideš noter, da bi pokrival dogodek, kot je Civilnodružbeni forum ali pa kongres Združene Rusije, boš naslednjič dvakrat premislil, če vendarle ni bolje uporabiti poročilo kake agencije. Nič bolje ni ob mednarodnih srečanjih na najvišji ravni. Ko so moji kolegi prispeli iz Slovenije posebej za to, da bi poročali s srečanja med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in takratnim predsednikom slovenske vlade Janezom Drnovškom, so bili šokirani, da so jih ure in ure brez oskrbe pustili čakati na žgočem septembrskem soncu pred Putinovo rezidenco v Sočiju. Jaz, ki sem se že »porusil«, in moji ruski kolegi iz uradne ekipe smo bili ravnodušni, toda moji rojaki so že razmišljali o tem, da bi bojkotirali dogodek. Prepričan sem, da bi v Sloveniji novinarji samo enkrat pustili, da se z njimi ravna kot z drekom: naslednjič bi si predsednik moral o svojem srečanju moral poročati kar sam. In to nas vodi k virom informacij, s katerimi si mora pomagati večina tujih dopisnikov - sekundarnim informacijam oziroma masovnim medijem. Ko sem pred skoraj dvema letoma prišel v Moskvo, me je begala velika raznolikost časopisov in televizijskih kanalov. Enega svojih prvih velikih intervjujev sem imel s šefom ustanove Glasnost Defence Aleksejem Simonovom, ki sem ga z mednarodnih konferenc o novinarstvu poznal kot kritičnega opazovalca stanja, v katerem je rusko novinarstvo. Eno glavnih vprašanj, ki sem ga vseskozi zastavljal, je bilo: komu zaupati? Vedel sem, da poenostavljeno razlikovanje med državnimi in neodvisnimi mediji, ki se ga tako nekritično poslužujejo zahodni mediji in strokovnjaki, ne zdrži. Moji kolegi so to v zadnjih nekaj letih večkrat dokazali. Resnično je bilo tragikomično gledati, kako isti zahodni medijski kanal v istem letu objavlja isti naslov »Zadnja neodvisna TV postaja tik pred zaprtjem«, čeprav prispevek sploh ni govoril o isti postaji in čeprav je »zadnja postaja« iz zadnjega članka obstajala tudi že takrat, ko so zapirali »zadnjo« neodvisno postajo iz prejšnjega članka. Mimogrede: ali mogoče koga zbodejo naslovi, kot je »Putin ukinja zadnji opozicijski časopis«? Kar se mene tiče, bi bilo isto, če bi napisali: »Bush odpustil Petra Arnetta«, ali pa nedavni primer, »Vrhovni oligarh Berlusconi spet napadel tisk: prisilni odstop urednika Corriere della Sera Ferruccia De Bortolija«. Ali ne bi bilo bolj primerno zamenjati Putinovo ime v nedavnem naslovu v New York Timesu »Putinova zanesljiva roka v tujini, trebušne težave doma« (28. maj) z imenom njegovega ameriškega kolega?

Da se vrnemo k ruskim medijem; lastništvo medijskih kanalov je seveda prvi kriterij, ki priča, kakšna je (politična) orientacija teh kanalov - ne samo v Rusiji. Kakor moraš vedeti, kdo je lastnik mreže Fox TV, da ti postane jasno, zakaj je ta mreža bila med vojno v Iraku tako »domoljubna«, tako je treba ob branju kritičnega članka o ruskih notranjih zadevah v Nezavisimayi Gazeti imeti v mislih, da je za tem časopisom denar Borisa Berezovskega. Kakor koli že, očitna je velika razlika med večjim delom ruskih medijev in med zahodnimi mediji. V slednjih se lastništvo medija kaže v uvodnikih in komentarjih, medtem ko se, kar se tiče novic samih - čeprav je izbor objave vrednih novic seveda odvisen od uredniške politike -, vsaj pretvarjajo, da poskušajo zagotoviti pošteno, »objektivno« sliko o poročani zadevi. V Rusiji se novinarji včasih niti ne potrudijo preveriti še drugo plat in članek že na nivoju formalnosti razkriva, da je pravzaprav »zakazukha«. In ko so me zadnjič vprašali, kateri je najbolj verodostojen časopis v Rusiji, sem odgovoril: The Moscow Times. Mogoče to niso ravno najboljši novinarji v mestu, saj se včasih opirajo na zahodne tiskovne agencije v zvezi z lokalnimi dogodki, ki bi jih morali pokrivati sami, toda, paradoksalno, za verodostojno poročanje mora biti (upam, da je še) vpleten tuj kapital ter tuj jezik in pa novinarji, ki se vsaj trudijo dobiti izjave vseh vpletenih strani. Potem ko vidiš, kako »resni« nacionalni časopisi objavljajo poneverjene intervjuje (primer: z bivšim jugoslovanskim predsednikom Slobodanom Miloševićem v njegovi zaporniški celici v Haagu) in se jim niti ne zdi vredno objaviti opravičila, potem ko se potegavščina razkrije, boš raje dvakrat premislil, preden boš v prihodnje verjel njihovemu poročanju. Nič čudnega, da medijsko poročanje v tej državi praktično nima nobenega odziva in da je tisk močan, kolikor pač je.

Še ena posebnost ruskih tiskanih medijev mi je nedoumljiva. Kaj je za njih vredno objave? Po katerem kriteriju nek dogodek dobi prostor v članku na naslovnici? Mednarodni dogodki, kot so obiski tujih šefov držav, očitno niso take vrste dogodki - z redko izjemo gospoda Busha. Kaj pa domače zadeve? Če na hitro preletimo glavne zgodbe na naslovnicah časopisov, dobimo vtis, da niso tiskani istega dne ali pa prihajajo iz različnih držav. Po svoje je to dobro, saj se kaže raznolikost in drugačnost medijskih kanalov, po drugi strani pa je nenavadno, ko kaka s kriminalom povezana »zakazukha« kraljuje na naslovnici domnevno resnega časopisa, čeprav se je prejšnji dan zgodila zadeva, ki bi se jo normalno razumelo za nacionalno pomembno. Naj dam en primer: če organizacija za pravice žensk pride na dan z informacijo, da na leto 14.000 žensk umre zaradi nasilja v družini (kar je več, kot je bilo ubitih ruskih vojakov v desetletni vojni v Afganistanu), bi to bila novica za naslovnico v večini zahodnih časopisov. V Rusiji se je ta novica pojavila le v enem časopisu. Kar zadeva elektronske medije, je moj najljubši vir informacij Radio Ekho Moskvy. Razen tega, da imam nekaj pripomb glede fokusa njihovega poročanja (uboj ameriškega novinarja v Afganistanu je glavna novica, medtem ko ne opazijo grozljivih zgodb, ki se dogajajo njihovim kolegom doma, ali pa prikrito oglaševanje v obliki talk showov, v katerih promovirajo turistične ali nepremičninske agencije, nove tehnologije ali farmacevtsko industrijo), zagotavljajo zanesljive in jasne informacije in predvsem odlične intervjuje. Ostri komentar, ki ga je s počenim glasom po dolgih urah vodenja programa izrekel odgovorni urednik postaje Aleksej Venediktov v zvezi s krizo talcev v Dubravki, pa bi moral iti v anale najboljših dosežkov svetovnega žurnalizma. Mimogrede: kljub ostrim kritikam s strani vlade, se je večina ruskih medijev izredno dobro odrezala pri poročanju o krizi v Dubravki - v nasprotju z neprofesionalnim obnašanjem vladnih struktur. Težko si je tako profesionalno poročanje in pokrivanje vseh vidikov in vzrokov dogodka zamisliti v kateri koli zahodni državi ob podobni krizni situaciji nacionalne pomembnosti. Ker je televizija že po definiciji medij, ki ga jaz nikjer na svetu ne spoštujem prav dosti, naj samo omenim, da celo nerednem opazovalcu zelo hitro jasno, kdo ima v rokah določen kanal. Kot po pravilu se na državnih kanalih pojavljajo le glasnogovorniki iz Kremlja, na NTV lahko redno gledate Borisa Nemcova, medtem ko Genadij Zjuganov praktično ne obstaja, kljub temu, da je voditelj stranke z največjo ljudsko podporo.

Z regionalnimi mediji nimam dosti izkušenj, toda kar sem uspel videti doslej, je alarmantno. Če se o kvaliteti novinarstva v nacionalnih medijih da razpravljati v nedogled, pa v nekaterih regijah sploh težko govorimo o novinarstvu v strogem pomenu besede. Ko sem več kot pred enim letom spremljal svojega dobrega prijatelja Alexandra Levya, ki je delal za novinarsko čuvajsko organizacijo Réporters sans frontieres iz Pariza in je raziskoval skrivnostno izginotje nekega novinarja v Kurganu, sva bila oba šokirana. Vsi medijski kanali so bili razdeljeni med dva politična in ekonomska rivala: guvernerja in župana, objavljali pa so najhujši »črni PR« o svojih nasprotnikih. Kot nama je razložil neki novinar, lokalni novinarji, ki delajo za arašide, težko čakajo naslednje volitve, da bodo prinesle več možnosti za dodaten zaslužek - izvajanje PR-a za kandidate na mediju za katerega delajo, ob pretvarjanju, da so le nepristranski opazovalci. Bolj ali manj identično stanje je bilo v Penzi, kjer smo lansko leto raziskovali novinarski »črni september«. Največ nam je razjasnil en majhen košček naše poti. Ko smo obiskali eno od lokalnih novinark, sicer poslanko v Dumi, ki je hkrati tudi lokalna dopisnica za nacionalni časopis, smo na steni uzrli obešeno sliko bivšega predsednika Borisa Jelcina. Na sliki je bil Jelcinov podpis in vrstica zahvale za dobro delo, ki ga je novinarka opravila s PR-om in izvajanjem propagande za njegovo ponovno izvolitev leta 1996. Če bi jaz storil kaj takega, bi dokaz skril v najgloblji predal v moji garaži. Kolegica v Kurganu pa je bila nanj zelo ponosna.

Aprila je britanski Guardian objavil članek, v katerem se je spraševal, ali tamkajšnja pritožbena komisija za tisk (Press Complaint Commission - PCC) - njihova različica tiskovnega sveta - ni potrebna nujnih reform. Državna sekretarka za kulturo Tessa Jowell se je spraševala, če se komisija morda ne spreminja počasi v prostozidarsko ložo, proti katere odločitvam ni nobene pritožne instance. Predlagala je, naj bi tudi v Veliki Britaniji uvedli posebnega ombudsmana, ki bi sprejemal pritožbe nad odločitvami pritožbene komisije in tako predstavljal drugostopenjski pritožbeni organ. Dejala je tudi, da se novemu predsedniku pritožbene komisije za tisk Christopherju Meyerju zdijo njene zamisli »zelo sprejemljive« - s čemer da bi dobili zunanjega razsodnika, ki bi bil neodvisen od vlade in medijske industrije. V časnikih so idejo sprejeli različno: eni zamisel podpirajo, drugi pa menijo, da ob obstoječem samoomejevanju britanski tisk zares ne potrebuje še novih nadzornikov. Sekretarka za kulturo je k zamisli dodala še idejo, da bi lahko s podobnimi telesi javnosti nadzirali tudi morebitne spodrsljaje v hiši BBC. Pustimo ob strani, da se je že mesec dni pozneje izkazalo, da navdušenje nad to zamislijo pri novem predsedniku pritožbene komisije le ni bilo tako prepričljivo, kot je govorila sekretarka, in razčlenimo okoliščine, v katerih je zamisel nastajala. Angleška pritožbena komisija je nastala po krizi leta 1991, ko založniki niso več spoštovali odločitev neodvisnega tiskovnega sveta, ustanovljenega 1953. V primerjavi s povprečnimi evropskimi tiskovnimi sveti (če kaj takega sploh obstaja) je malce drugačna, sestavljena je dvopolno: na eni strani uredniki, na drugi, po posebnem sistemu izvoljeni predstavniki javnosti. Predstavniki javnosti imajo v šestnajstčlanski komisiji večino - 9 : 7. »Navadnih« novinarjev (za razliko od drugih evropskih samoregulacijskih teles) v tej komisiji ni. V letih po ustanovitvi je bila sorazmerno uspešna, učinkovita in s precej visoko stopnjo zadovoljstva pritožnikov, saj se jih med njimi kar 70 odstotkov strinjalo za razsodbo. Nastavek nove krize PCC se je pokazal z odstopom prejšnjega predsednika komisije lorda Johna Wakehama, ki je imel poslovne zveze z ameriškim Enronom, podjetjem, ki je danes šolski primer malverzacij v poslovnem svetu. Wakeham je, ne da bi mu sicer dokazali kakršno koli vlogo v Enronovih lumparijah, nemudoma odstopil z mesta predsednika PCC, a senca je padla tudi na to samoregulacijsko telo. Nenadna ranljivost PCC je seveda izzvala nezadovoljstvo tistih, ki so v pritožbenih postopkih pred tem telesom izgubili - poleg tega pa je novo priložnost videla tudi politika, ki ji sorazmerno visoka neodvisnost komisije ni ravno ustrezala. Na isto zgodbo je, kot je razvidno iz članka v Guardianu, vladna funkcionarka navezala tudi vprašanje nadzora na BBC, ki je zaradi neodvisne drže že dolga leta v želodcu britanskih oblasti. »Mehki napad« sekretarke za kulturo na PCC je torej treba videti tudi v tej optiki.

Novi predsednik komisije Christopher Meyer je na Guardianov članek odgovoril posredno - na majskem nastopu pred Časopisnim združenjem v Londonu. Še preden povzamem nekatere njegove odgovore, naj povem, da je Meyer nekdanji visoki vladni uslužbenec: diplomat v britanskem veleposlaništvu v Moskvi, nekdanji predstavnik za javnost v britanskem zunanjem ministrstvu, premierov sekretar za tisk, pa tudi to, da se je njegov nastop pred uredniki britanskih časopisov zgodil v času, ko je sedel na mestu predsednika komisije za pritožbe šele en mesec. Zamisli, ki jih je privzel kot svoje, so mešanica idej nekdanjega uradnika in instinkta človeka, ki ve, da je nerazumno poseganje v medije lahko zelo nevarna avantura. Toda ko je pojasnjeval svoja stališča do zamisli o nekakšnem supervizorju nad PCC, se to zagotovo ni slišalo kot potrditev besed sekretarke za kulturo - »o sprejemljivosti« ideje o ombudsmanu kot nadzorniku nad odločitvami pritožne komisije. Celo nasprotno: Meyer se je vprašal, ali bo ena oseba zares lahko bolje videla zapletenost vprašanj, ki jih načenja pritožba kot sedemnajst članov PCC (v istem govoru se je namreč zavzel za razširitev števila članov na sedemnajst, s tem da javnost ne bi več predstavljalo devet, temveč deset ljudi). Ni pa povsem zaprl vrat, ampak se je zavzel za možnost ponovnega preverjanja pravilnosti uporabe proceduralnih poti; torej je revizijo vsebine odločitev pritožne komisije premaknil iz vsebinskega v statutarno polje. Meyerjeva stališča o potrebnosti sprememb v pritožni komisiji se bodo z daljšim stažem v njej zagotovo še obrusila. Če je morda zdaj še poln novih zamisli, bo sčasoma ugotovil, da je na tem polju potrebna precejšnja mera stabilnosti. Tudi na področju, o katerem ima še veliko idej - namreč o stalnem dopolnjevanju kodeksa PCC. Čeprav se z razvojem informacijske tehnologije zares odpira vrsta novih etičnih problemov, pa prav za poklicne in etične kodekse mora veljati dobršna mera konservativnosti, zato so navadno (na veliko žalost razsodnikov v tiskovnih svetih, častnih razsodiščih in zbornicah, ki bi si želeli preprostih obrazcev, kaj je prav in kaj narobe) tudi dovolj splošni, da jih vsaka sprememba v medijskem prostoru ne vrže takoj iz tira.

Napad iz vladnih vrst na angleško pritožbeno komisijo ni nepričakovan. Še več: podobne lahko pričakujemo tudi v drugih evropskih državah. Nezadovoljstvo nad dejstvom, da imajo na poklicno etiko še vedno prevladujoč vpliv ljudje iz medijev, je že pred časom sprožil idejo o tem, naj samoregulacijo zamenja soregulacija - sistem, v katerem bo vpliv in nadzor nad mediji prešel na splošno javnost in v katerem bodo merila za imenovanje ljudi v tiskovne svete zunaj dosega medijskih ljudi. Če se to uresniči, bo seveda vprašanje samoregulacije zares mrtvo, kajti gre za to, da se mediji sami in ne drugi v njihovem imenu odločijo za etična in profesionalna pravila, ki jih nameravajo spoštovati, država pa oceni, koliko medijskega prostora bo regulirala sama in koliko lahko brez škode za svoj ugled poseže v medijsko svobodo. Soregulacija pomeni regulacijo, torej zakonsko ureditev, ko lahko oblast, pa čeprav samo z določitvijo meril za izbiro posebnih teles, precej bolj odločilno poseže v medijsko svobodo, vse skupaj pa zakrije s po posebnem ključu izbranimi predstavniki javnosti v soregulacijskih svetih. Britanski primer je pri tem celo malo poseben: tam ima javnost že zdaj prevladujoč vpliv. Na izvolitev članov PCC iz teh vrst mediji že nimajo več prevladujočega vpliva - pač sledeč tezi, da je bistvo samoregulacije v krepitvi kredibilnosti medijev. In več ko je predstavnikov javnosti, ki nadzirajo upoštevanje poklicnih meril, večje bo zaupanje občinstva v pisanje časopisov. Toda ali je to zares še samoregulacija? Je. Če takšno telo zares deluje neodvisno od zunanjih pritiskov in uživa tudi zaupanje medijskega telesa. Če pa kateri koli del - javnost ali mediji - meni, da je varuh meril postal navijaški, potem je o njegovi samoregulacijski vlogi treba zares znova razpravljati, pa tudi hitro ukrepati.

Ko sem lani novembra kmalu po preklicu izrednega stanja zaradi spopadov med maoističnimi uporniki in pripadniki nepalske vojske in policije ob drugi uri zjutraj na letališču v Katmanduju izpolnjevala obrazce za pridobitev turistične vize - vse seveda ročno, z indigo papirjem na sredini -, sem brez vsakršnega omahovanja v polje »poklic« zapisala novinarka. Uslužbenec je prvič po dolgem času dvignil glavo iznad izrabljene umazane mize in me začudeno pogledal. »Novinarka?« je vprašal v angleščini. »Da,« sem odvrnila, »je kaj narobe?« Potem je vzel moje dokumente in odšel. Zaradi očitajočih pogledov turistov za mano v vrsti - večinoma alpinisti in gorski zanesenjaki, ki so od izkrcanja komaj čakali, da se vkrcajo v lokalno letalo, ki jih bo peljalo pod vznožje Himalaje - in naraščajočega neugodja ob vprašanju, zakaj se je zapičil v moj poklic, mi je bilo takoj žal, da se nisem malce zlagala. Kmalu se je vrnil. »Prosim, pazite nase,« je dejal in mi vrnil dokumente. Šele pozneje, v pogovorih z nekaj nepalskimi kolegi, sem ugotovila, kaj je mislil s temi besedami. Novinarji so v Nepalu lahek plen tako za maoiste kot tudi za vlado. Preganjajo, zapirajo, ugrabljajo in grozijo jim eni in drugi. Novinarji se raje zatekajo k pisanju poročil v obliki zgodb, v katerih ne uporabljajo resničnih imen, ker je varneje. Nikoli konkretno in naravnost ne odgovorijo na vprašanje, kako posamezni nepalski mediji poročajo o problemu maoističnih upornikov. Začnejo gledati v tla, momljati, v restavraciji ali kavarni pa takoj, ko naročijo, začnejo govoriti o budizmu. Taka je bila moja izkušnja. Tudi statistični podatki in poročila iz Nepala kažejo, da je novinarstvo težak in nevaren poklic, podvržen pomanjkanju spoštovanja demokratičnih vrednot in poznavanja osnovnih zakonitosti novinarskega poklica. V Nepalu sicer raste število zasebnih medijev. Registriranih je okoli 15.000 publikacij, glavni dnevniki imajo tudi regionalne izdaje.

Oboroženi aktivisti komunistične stranke Nepal (Communist Party of Nepal - CPN), maoisti, imenovani po kitajskem voditelju komunistične stranke Mao Zedongu, so februarja 1996 razglasili »ljudsko vojno«. Njihov glavni namen je bil ukiniti monarhijo, zrušiti oblast, jo prevzeti v svoje roke, spremeniti ustavo ter odpraviti korupcijo in nepotizem v kraljevih dvorih. Vladne sile in maoisti so začeli krvavo vojno, ki jo prekinjajo občasna premirja. Sistem notranje varnosti v državi je trenutno popolnoma nesposoben zagotoviti red in mir v državi. Nepalci, s katerimi sem se pogovarjala, pravijo, da so vladne sile pripadnike maoističnega gibanja pregnale na obrobje države (posebej zahodni del) in na podeželje, kar je izzvalo poseben efekt: na podeželju so začeli izvajati socialne reforme. Med prebivalci ruralnih območij tudi pridobivajo nove pripadnike. V glavnem mestu Katmanduju maoisti izvajajo le občasne demonstracije in pozivajo delavce k stavkam. Oblast se trudi odkriti vodje maoističnega gibanja, vendar jim to še ni uspelo, saj se skrivajo v odročnih področjih. Tudi sicer so zelo slabo oskrbovani, bivajo kar na prostem, velikokrat so lačni, zato denimo turistov ne ustavljajo zato, da bi jim stregli po življenju, temveč da prosijo za hrano. Vladne sile se z njimi največkrat spopadejo v zahodnem delu države, kjer se turistom odsvetuje potovati, predvsem zato, da ne bi padli v navzkrižni ogenj. V nepalskih časopisih je bilo mogoče opaziti le poročila o številu ubitih maoistov z velikimi naslovi. Ker je oblast precej neuspešna v boju z maoisti, je zelo občutljiva na javno mnenje o problematiki. Predvsem v tem pogledu se novinarji velikokrat znajdejo v nemilosti, saj jih oblast hitro obtoži, da so promaoistični. Podobno deluje druga stran. Oboji uporabljajo včasih zelo krute načine nasilja nad novinarji, jih skrivoma aretirajo, zapirajo po več dni in jih zaslišujejo. Ob, denimo, objavi komentarja, v katerem avtor zapiše, da ima think-tank maoistov Babu Ram Bhattarai v katerem od svojih izjav prav, tvega, da ga bo oblast označila za maoista. Kot pravi kolega novinar Jitendra Raj iz Katmanduja, zato od Nepalcev na javnem prostoru zelo težko dobiš mnenje o maoistični problematiki.

Po ustavi iz leta 1990 je zagotovljena svoboda govora, tiska in izražanja, kakor tudi pravica do informacij in druge pomembne človekove pravice. Tisk je prepoznan kot četrti organ države in ustava prepoveduje kakršno koli obliko cenzuriranja. Nepalski parlament je sprejel pravila objavljanja informacij, obravnaval pravice novinarjev kot tudi njihove socialne pravice, se zavzel za varstvo in promocijo pravice do govora in zagotavljanje varnosti novinarjev. Vlada je ratificirala kar nekaj dokumentov, ki urejajo instrumente izvajanja človekovih pravic in drugih dokumentov, ki ljudem zagotavljajo pravico do izražanja. Z razglasitvijo izrednega stanja v državi pa je oblast pozabila na temeljne človekove pravice do informacij, do izražanja mnenj, pravico do zasebnosti in drugih pomembnih pravic. Novinarji so se prvič srečali s prepovedjo gibanja v konfliktnih področjih. Vlada je izdala 13 točk, ki so opredeljevale, kaj se v novici o konfliktu sme objaviti in kaj ne. Po objavi izrednega stanja je le malo novinarjev smelo obiskati področja, kjer so delovali maoistični uporniki in kjer so potekali boji med uporniki in vladnimi silami.

Novinarji se kljub pravicam, ki jih zagotavlja ustava, pri vsakdanjem delu srečujejo s problemi. Še vedno obstajajo instrumenti države, ki jih oblast pogosto uporablja za nasilje nad novinarji, ki poročajo o konfliktu med maoisti in oblastjo. Umor kraljeve družine junija 2001 je sprožil prvo resno krizo med tiskom in vlado. Trije uredniki glavnega nepalskega dnevnika Kantipur so bili aretirani in obtoženi upora, ker so objavili stališča maoističnega voditelja o kraljevi smrti. Ko je princ ubil kraljevo družino, je vlada naredila vse, da bi novinarjem preprečila pokrivanje incidenta. Zavračala je vsakršno dajanje informacij o okoliščinah umora. Pričo masakra, ki je govorila z novinarji, je obtožila izdaje. Ko je mednarodni tisk objavil, da za umorom stoji princ, nepalski mediji tega niso objavili, saj so se bali posledic. Dvanajstega junija je informacijsko ministrstvo naznanilo, da morajo tuji novinarji, ki želijo poročati o umoru kralja, pridobiti posebne akreditacije. Medije so tudi prosili, naj nehajo objavljati »napačne, zavajajoče in nepotrjene informacije«. Ko je mednarodni tisk objavil vrsto zgodb, ki se niso ujemale z uradno verzijo - da se je pištola sprožila po nesreči -, je vlada postopoma razkrila, kaj se je v resnici zgodilo. Prvi namen vlade, da bi pritisniti tisk in novinarje, tako ni uspel. Podrobno stanje o delu novinarjev razkriva tudi letno poročilo organizacije Novinarji brez meja, ki je opisovalo dogajanje v letu 2001 in 2002. Novembra 2001 je namreč spet počilo: vlada in maoisti so prekinili pogajanja, vlada je razglasila izredno stanje, začela cenzurirati in sprožila vrsto aretacij novinarjev. Po podatkih organizacije Novinarji brez meja je bilo aretiranih najmanj 53 novinarjev, ki so jih tudi zadržali. Zaprli so okoli 32 novinarjev, fotoreporterja, ki je spremljal demonstracije maoistične stranke v Katmanduju, pa je napadla množica aktivistov. Novinarje promaostičnih medijev so vladne sile aretirale skrivaj. Priče navajajo, da so jih odpeljali ponoči, ne da bi njihovi bližnji vedeli kam in zakaj. Vojska je zahtevala avtorizacijo vsakega članka, preden je bil objavljen in poskušala preprečiti dostop do informacij o spopadih: tako domače kot tuje novinarje je preganjala z bojišč (spopadi med maoisti in vladnimi silami sicer potekajo večinoma na zahodu Nepala, na meji z Indijo). Nekaj dni po razglasitvi izrednega stanja je informacijski minister v svojem nagovoru prosil Nepalce »posebej tiste, ki delajo v medijih, da podprejo oblast v težkih časih, ko so narod zajeli teroristi«. Tisk je sprejel izredno stanje in »popolno vojno« proti maoističnemu gibanju brez komentarjev. Trajalo je mesec dni, preden se je pojavila kritika novinarskega poročanja o konfliktu med oblastjo in maoisti. Po podatkih INSEC-a, organizacije za človekove pravice, je bilo v času izrednega stanja v državi 50 odstotkov aretiranih novinarjev tudi mučenih in psihično zlorabljenih. Junija 2002 so maoistični uporniki mučili in nato ubili Navaraja Sharmo, urednika tednika Kadam. Promaoističnega urednika Krishno Sena je junija lani ob zasliševanju do smrti mučila policija.

Da so nepalski mediji na razpotju, so ugotovili tako strokovnjaki newyorškega Komiteja za zaščito novinarjev, ki so obiskali Nepal maja in junija letos, ločeni ekipi organizacije Novinarji brez meja in Mednarodnega medijskega inštituta (International Press Institute). Čeprav so nepalski mediji deležni močne mednarodne podpore in solidarnosti, zanje pa se bojuje tudi organizacija Federacija nepalskih novinarjev (FNJ) in druge medijske organizacije v državi, pa ostaja za novinarje odprtih še veliko izzivov. Namreč: takoj ko se spet pojavijo konflikti med maoisti in uradno oblastjo, novinarji padejo pod strašen pritisk obeh strani, upornikov in vlade. Kot so ugotavljali medijski strokovnjaki, je edina rešitev v obstoječem položaju nepalskih medijev ta, da se pripravijo na vse vrste pritiska in groženj in razvijejo močno komunikacijsko mrežo med okrožji in območjem glavnega mesta. Nenehna budnost in pazljivost je cena, ki jo morajo nepalski mediji plačevati za varovanje demokracije.

Brazilija je kot dedinja sprevrženosti kolonializma ultimativno križišče kontrastov. Evropska civilizacija in mentaliteta je skozi stoletja nasilja nad indijansko in afriško civilizacijo v tej državi povzročila absurdno situacijo, ko v eni izmed z naravnimi viri najbogatejših regij na svetu strada 40 milijonov ljudi, prav toliko pa jih živi brez redne oskrbe z vodo. Petdeset odstotkov državnega prihodka se steka v žepe 10 odstotkov najbogatejših Brazilcev, najrevnejših 10 odstotkov pa dobiva le 1 odstotek državne pogače. Razmeram primerno funkcionirajo tudi mediji, ki so v rokah nekaj korporacij, te pa pod seboj dušijo poskuse svobodnega javnega izražanja. Še posebno je to očitno v elektronskih medijih, kjer je monopoliziranost kanalov informacij skoraj popolna, država pa to situacijo posredno in neposredno ščiti in ohranja. Televizijski in radijski signali občinstvo preplavljajo s kičastimi, puhlimi in nekritičnimi vsebinami in tako učinkovito služijo svojemu namenu - zakrivanju resničnih družbenih problemov in oblikovanju številnega občinstva v brezoblično maso politično apatičnih, nekritičnih konzumentov. Malce bolje se godi tiskanim medijem, kjer se med poplavo večjih in manjših lokalnih dnevnikov ter kopico magazinov tu in tam vendarle pretaka tudi kritično črnilo. Odsotnost javnih medijev v Braziliji daje toliko večji manevrski prostor komercialnim ter parcialnim interesom in olajšuje medijsko manipulacijo. Kljub tradicionalno močni politični levici, ki je z lansko zmago Luiza Inacia Lule da Silve in njegove Delavske stranke prišla celo na oblast, je medijski prostor nagnjen v desno, maloštevilni levo usmerjeni mediji pa dosegajo skromne naklade ter zanemarljive odstotke gledanosti/poslušanosti. Še manj populacije dosegajo mladi neodvisni mediji, ki se soočajo s hudimi političnimi pritiski, ki represivne zakone in metode vlečejo še iz časov vojaške diktature.

Razlogi za takšno stanje v brazilskem medijskem prostoru koreninijo v zgodovini odnosov v kolonialni, postkolonialni in pozneje vojaško dirigirani družbi. Prve brazilske medije so zaznamovali sužnjelastniški odnosi in razmerja moči. Tisti agresivnejši in brezkompromisnejši v osvajanju donosnih ozemelj so praviloma osvojili tudi nadzor nad vplivnimi časopisi in si tako utrjevali položaje tudi na tej fronti. Dobro utrjeni položaji se po odpravi sužnjelastništva konec 19. stoletja niso kaj prida zamajali in razmerja ekonomske, politične in tudi medijske moči so se preslikala v novi brazilski republiki, prvi neposredni udarec svobodi tiska pa je zadala vladavina Getulia Vargasa (1930-1945, 1950-1954), ki je z močno podporo vojske jezdil na valovih nacionalizma, uvedel cenzuro, prepovedal stranke in protivladne časopise. Zanimivo je, da je Vargasov padec povzročil neuspešen poskus atentata na protirežimskega novinarja (pod črto: atentat na novinarja Carlosa Lacerdo je organiziral Vargasov šef straže, vendar je atentator namesto novinarja zadel majorja letalskih sil. Vojska je ponorela, Vargas pa je odstopil, napisal patriotsko pismo in se melodramatično ustrelil v srce). S preostanki in zametki medijskega pluralizma je desetletje pozneje trdo pometla naslednja, hujša in dolgotrajnejša vojaška diktatura (1964-1985). Ta je sicer v skladu z velikimi ambicijami o gospodarskem in tehnološkem napredku države pospeševala razvoj telekomunikacij, vendar jih je hkrati tudi obdržala pod popolnim nadzorom in jih izkoriščala v svoje namene. Preventivna cenzura medijev je postala uzakonjena. Režimska represija pa je po drugi strani izzvala krepitev revolucionarnih levičarskih skupin, sindikatov in drugih družbeno aktivističnih gibanj, ki so vrhunec doživela ob zatonu militaristične vladavine v začetku osemdesetih, vendar pa se bistvena prevetritev medijskega prostora vse do danes ni zgodila.

Na vprašanje zakaj Brazilija kljub dolgi in bogati zgodovini levičarskih in socialno-aktivističnih gibanj nima ustreznega medijskega prizorišča, nam je poskušal odgovoriti Pablo Ortellado, pobudnik in glavni aktivist brazilske sekcije neodvisne medijske organizacije Indymedia , ki že tretje leto s šestimi podsekcijami, razporejenimi po največjih brazilskih mestih, vse bolj opazno odstira prikrite in prezrte plati družbenega dogajanja. »V Braziliji ni močnega levičarskega medija. To je pravzaprav šokantno, če se zavedamo, kako močno levico ima naša država. Vsa zgodba o PT (Partido dos Trabalhadores - Delavska stranka) je prav neverjetna, trenutno je to zagotovo najmočnejša leva stranka na svetu. V osemdesetih smo imeli zelo močna tudi druga socialna gibanja: sindikalna gibanja, gibanja za svobodni radio, gibanja kmetov brez zemlje (MST: pod črto?), vsi pogoji so bili takrat za vzpostavitev močnega levega medija, ki bi imel nacionalni domet. Pa vendar se to ni zgodilo. Danes je stanje takšno, da naš največji levi medij, mesečni magazin Caros Amigos, izhaja z naklado okoli 50.000 izvodov. Drugi najvplivnejši levi medij, glasilo gibanja MST - tednik Brasil de Farto -, izhaja v še manjši nakladi. To za ogromno državo s 180 milijoni prebivalcev pač ni zadosti. In ravno tako ni zadosti za državo s tako močno levico. Povrh vsega so to še zelo mladi mediji: Caros Amigos izhaja kakih pet let, Brasil de Farto štiri mesece, naša Indymedia pa deluje tri leta. Nimamo levega ali alternativnega medija, ki bi imel dolgo zgodovino, čeprav smo imeli vse pogoje zato. Zdaj praktično začenjamo iz ničte točke.« K nemoči neodvisnih medijev prispeva tudi izjemno skoncetriran monopol velikih medijskih korporacij. »Večino medijev v Braziliji kontrolirajo tri skupine,« poudarja Ortellado, »skupina Abril ima magazin Veja, spletno stran, kabelsko TV, glasbeno založbo; skupina Folha ima največji časopis, kabelsko TV, največjo spletno stran; skupina Globo pa ima največjo TV mrežo, največjo radijsko mrežo, tretji najpomembnejši časopis, glasbeno založbo itd. Te tri korporacije nedvomno nadzorujejo medijsko produkcijo v Braziliji, toda mislim, da to ne pojasnjuje pomanjkanje alternativnih medijev - koncentracija medijske moči je dejstvo, s katerim se srečujejo povsod po svetu, toda večina držav z močno levico ima temu ustrezno močne tudi leve medije. Mislim, da je vzrok za stanje bolj v neizkoriščeni priložnosti v času, ko so bila gibanja najmočnejša in ne toliko v monopolizaciji medijskega trga.«

Površina

Tisk: Še največ medijske raznolikosti in pluralizma so Brazilci uspeli vzpostaviti na področju tiskanih medijev. To gre pripisati daljši in kvalitetnejši tradiciji, pa tudi manjši komercialni zanimivosti papirnatih medijev. Tudi ankete kažejo, da brazilska javnost tiskanim medijem zaupa bolj kot televiziji in radiu. Najvplivnejši dnevniki so levosredinska Folha de Sao Paulo in Jornal do Brasil (Rio de Janeiro) ter desno naravnani O Globo (Rio de Janeiro) in Estado de Sao Paulo. Ti časniki pokrivajo tako nacionalne kot internacionalne teme in so dostopni po celi državi, vsako večje mesto pa ima še po nekaj lokalnih dnevnikov, ki širše teme puščajo ob strani na račun perečih lokalnih problemov. Če primerjamo poročanje Folhe in Globa, so razlike v kritičnosti očitne. Med iraškim konfliktom je Folha vodila posebno dnevno prilogo s sugestivnim naslovom »Napad imperija«, medtem ko je Globo dosti bolj spravljivo poročal o »vojni v Iraku«. Folha je prav tako bolj ostra in prodorna pri obravnavi notranjepolitičnih tem. Med revijami je najvplivnejši tednik Veja, ki spretno meša politične in lahkotnejše, laže unovčljive teme. Če je revija Veja na začetku devetdesetih let s serijo obremenjujočih člankov odločilno pripomogla k odstavitvi korupcije obdolženega predsednika Collorja, pa ji sedaj mnogi kritiki očitajo neprofesionalnost pri pokrivanju mednarodnih tem in politični voluntarizem pri pisanju o domačih temah.

Radio in televizija: Površina morja brazilskih televizijskih in radijskih signalov je prekrita z debelo plastjo poneumljajoče, zavajajoče, komercialo usmerjene navlake. Na televizijskih programih težko ujameš kaj drugega kot telenovele, senzacionalistična, politično prikrojena poročila, talk-showe po vzoru tovrstnih ameriških grozljivk ter seveda nogometne tekme. Radijski programi skoraj enoglasno »šibajo« najbolj ceneni zahodnjaški štanc in njegovo domačo različico, poleg uniformno slabe glasbene ponudbe pa veselje do raziskovanja ponudbe radijske skale krnijo agresivni, s kičastim adrenalinom napumpani in vsebinsko prazni spikerski vpadi. Ob vsej poplavi različnih komercialnih in verskih (večinoma evangeličanskih - prav tako komercialnih) televizijskih in radijskih kanalov je presenetljivo dejstvo, da lahko levji delež odgovornosti za podobo in ponudbo današnje brazilske televizije in radia pripišemo enemu človeku: Robertu Marinhu, do pred nedavnega edinemu lastniku in šefu korporacije O Globo. Roberto Marinho je na začetku letošnjega avgusta umrl v 98. letu starosti in svojim sinovom zapustil četrti največji medijski imperij na svetu, v brazilski javnosti pa je njegova smrt sprožila plaz polemik o vlogi in moči tega mogotca v brazilski družbi ter vplivu njegove korporacije ter velikih drugih medijev na družbeno-politično dogajanje v državi.

Globo Brazilija

Vsak večer se čez 50 milijonov Brazilcev priključi na fenomen, ki ga mnogi kritiki označujejo kot največjo grožnjo nihajoči demokraciji v tej državi. Vse oči so uprte v TV Globo, monolitno televizijsko mrežo, za katero pravijo, da je sposobna fikcijo pretvoriti v resničnost. Glede na to, da pokriva kar 99 odstotkov brazilskega teritorija in da ima 70-odstotni delež gledanosti v 175-milijonski populaciji, te trditve niso ravno brez podlage. Korporacija Globo ima velik delež tudi na radijskem trgu (Radio Globo in CBN), v dnevnem časopisju (O Globo, Valor Economico, Extra, Diario de Sao Paulo), trgu revij (Epoca), kabelski TV (Globosat, Sky in Net), internetu (Globo.com), založništvu (knjižna založba Globo in glasbena Som Livre) in v kinematografiji (Globo filmes). Toda statistika ne more zadovoljivo prikazati, kako globoko v narodovo zavest posega mreža Globo in kakšne procese sproža njena produkcija. Globo je izumitelj in največji producent fenomena telenovel, lahkotnih nadaljevank, ki jih od srede sedemdesetih let neumorno producira kot po tekočem traku ter z njimi masovno zasipava domače in tuje (tudi slovensko) občinstvo. Ne samo da odločitve junakinj telenovel za to ali ono barvo ali model obleke sprožajo masovne nakupovalne histerije, telenovele so po mnenju sociologinje Marie H. Weber konec osemdesetih let, ob približevanju prvih neposrednih predsedniških volitev, odigrale pomembno vlogo tudi pri načrtni depolitizaciji naroda. S tem so pomagale antipolitičnemu, a s strani Globa favoriziranem kandidatu Collorju, hkrati pa tudi prispevale k velikemu odstotku neveljavnih in praznih glasovnic (volitve so v Braziliji obvezne). Še več, ena od takrat aktualnih novel je s scenarijem, podobnem življenjepisu favoriziranega kandidata, posredno nagovarjala svoje občinstvo, naj voli kandidata, ki ustreza profilu priljubljenega junaka telenovele. Neposredno pa je na izid teh volitev vplival zmontiran in zmanipuliran televizijski dvoboj obeh kandidatov - Collorja in Lule -, v katerem so izrezali vse kadre, kjer se je Lula odrezal bolje. Collor je zmagal, njegova zmaga pa je bil jasen prikaz vsemogočnosti medijskega stroja, ki je iz malo pomembnega guvernerja ene najmanjših zveznih držav v enem letu sistematične gradnje njegove pozitivne javne podobe in s spretnimi manipulacijami v zaključku volitev uspel ustoličiti prvega demokratično izvoljenega predsednika. Roberto Marinho je časopis Globo podedoval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja od svojega očeta in takoj odločno začel širiti imperij. Leta 1957 je dobil dovoljenje za vzpostavitev televizijske mreže, resničen vzpon pa je napravil v času vojaške diktature, ko se je najprej leta 1965 kljub prepovedi brazilske zakonodaje povezal z ameriško korporacijo Time-Life in z močnim finančnim ter političnim zaledjem suvereno zavladal medijski sceni. Med diktaturo je bil Globo tako tesno povezan z režimom, da si je prislužil neuraden naziv »ministrstvo za informiranje«. Eden izmed takratnih vojaških predsednikov, general Medici, je izjavil, da spremljanje poročil TV Globo dene kot pomirjevalo po napornem dnevu, saj kaže, da je cel svet v kaosu, medtem ko se Brazilija kopa v miru ... O Globo je s spretnim manipuliranjem prirejal predstave o zunanjem svetu, hkrati pa je v mednarodni javnosti dobila in posvojila po meri Globa oblikovano podobo Brazilije. Roberto Marinho je s svojo mrežo vplival na podaljševanje vladajoče agonije militarističnega režima in ohranil velikanski vpliv na prihodnje politične konstelacije. Sedanji predsednik Luiz Inacio Lula da Silva, čigar sindikalno gibanje je Globo v začetku osemdesetih sistematično medijsko uničeval in čigar prvi dve predsedniški kandidaturi je ista medijska mašina spretno zminirala, je ob Marinhovi smrti imel zanosen govor: imenoval ga je za »velikega Brazilca« ter razglasil tridnevno žalovanje. Na Marinhovo smrt so se odzvali tudi neodvisni mediji, ki pa mu seveda niso peli slave, ampak so objavili necenzurirane verzije Marinhove biografije z vsemi manipulacijami, okoriščanji, spletkami in drugimi nečednostmi vred. Na zgoraj navedeni internetni strani brazilske Indymedie si je moč celo ogledati dokumentarec Muito além do Cidadao Kane, ki nazorno prikazuje prikrite madeže Marinhhovega imperija. Film je angleški režiser Simon Hartog posnel leta 1993, Globo pa je dosegel prepoved prikazovanja v Braziliji ter tožil BBC, ki je film produciral.

Pod površino

Tisk: Ta boj poteka pod površjem in kot v zgornji izjavi ugotavlja Pablo Ortellado, nima zadostne razsežnosti. Najvplivnejši neodvisni tiskani medij Caros Amigos je sicer s kulturnimi in družbeno-kritičnimi vsebinami bogat mesečnik, ki pa izhaja v majhni nakladi in nima velikega dometa. Precej razširjeno glasilo gibanja MST (glej opombo 2) se sistematično posveča specifični problematiki neživljenjske razporeditve lastnine nad obdelovalno zemljo, ki je eden najbolj dolgotrajnih in perečih problemov brazilske družbe, vendar pa drugih problemov praviloma ne pokriva. V vsakem večjem mestu obstajajo še drugi neodvisni časopisi, ki pa so zaradi amaterskega pristopa in slabe distribucije obrobnega pomena.

TV: Prave alternativne televizije Brazilija nima, redke manj vplivne televizijske postaje pa v svojo ponudbo vključujejo tudi spodobno dozo kvalitetnega kulturnega programa. Najpomembnejša med temi je TV Cultura iz Sao Paula, ki ima zavidljivo raven lastne kulturne produkcije.

Radio: Najbolj razgibano neodvisno medijsko dogajanje v Braziliji se dogaja v radijskem etru. V poleg komercialnih in verskih postaj je v Braziliji sicer precej razširjen fenomen tako imenovanih »community« radijskih postaj, vendar je za pridobitev statusa potrebno pokazati veliko politične prilagodljivosti, tako da tudi na teh programih ne gre iskati prodorne ponudbe. Zgovoren je nedavni primer združenja komunitarnih radiev Ria de Janeira, ki se je s korporacijo Globo dogovorilo za predvajanje zvočnih posnetkov Globo telenovel v nočnem programu teh radijskih postaj. V takih razmerah se je razvila zelo močna tradicija piratskih oziroma svobodnih radijskih postaj, ki cvetijo po vseh koncih države, vendar pa bijejo skorajda brezupen boj z ANATEL-om, državno agencijo za telekomunikacije, ki v sodelovanju z vojno policijo kot za stavo vlamlja v prostore neregistriranih radijskih postaj, zasega opremo ter zapira ljudi. Zakonodaja s področja radiodifuzije je pač še ostanek iz časov diktature, prav tako pa so iz tistih časov privzeti načini represije. V tej nemogoči situaciji uspe dalj časa preživeti le redkim borcem za svobodno komunikacijo. Formalno sicer obstaja možnost za ustanovitev nekomercialnega radia in pridobitve statusa t. i. radia skupnosti, vendar, kot rečeno, ta status dobijo le tisti, ki so se pripravljeni odreči programski svobodi in se dovoliti nadzor, ki ga izvaja združenje tovrstnih radijskih postaj. Zato so se tisti, ki si želijo svobodne komunikacije, prisiljeni zateči k nelegalnim rešitvam, vendar pa zaradi prenasičenosti etra z vplivnimi komercialnimi in evangeličanskimi radiji, ter zaradi učinkovitosti državne inšpekcije, večina njih ne utegne priti do izraza. ANATEL, spodbujen s prijavami komercialnih postaj, namreč izvaja ostro in neusmiljeno kampanjo za izbris svobodnih radijskih postaj z obličja Brazilije. V tem času iz brazilskega etra ven štrlita dva branika svobodne radijske komunikacije, ki sta se zaradi specifičnih pogojev uspela obdržati na površini. Radio Muda je v začetku devetdesetih ustanovila skupina študentov prestižnega univerzitetnega središča Unicamp v mestu Campinas v zvezni državi Săo Paulo. Čeprav brez formalne privolitve univerzitetnih oblasti, so si v visokem vodnem stolpu sredi učilišča ustvarili studio in s popolnoma volunterskim, z entuziazmom prežetim delom uspeli uveljaviti in ubraniti svobodni radijski duh in postati pomemben dejavnik v lokalnem, pa tudi nacionalnem medijskem prostoru. Okrilje univerze jim sicer nudi določeno zaščito pred preganjalci, vendar tudi oni še zdaleč niso imuni pred represijo državnih organov. »Policija je že nekajkrat poskušala zapreti radio,« pripoveduje Thiago Novaes, eden od motorjev radia in boja za svobodni eter, ki zadnje čase čedalje bolj organizirano poteka v Braziliji, »zadnjič je do incidenta prišlo pred dvema letoma, vendar se je takoj ob prihodu policije okoli radia zbrala množica privržencev, oddajnik pa smo odnesli na varno in tako uspeli ustaviti poskus zaprtja. Zdaj pa se temperatura povečuje, imamo namreč celo informacije, da je v Campinasu en zvezni agent zadolžen prav za onemogočitev delovanja Radia Muda.« Zaenkrat Radio Muda še svobodno oddaja tako v eter kot tudi na internet, vendar kolektiv živi v nenehnem pričakovanju spopada z oblastmi. Najstarejši, največji in najbolj znan med neodvisnimi radii Brazilije pa je Radio Favela iz mesta Belo Horizonte, prestolnice dežele Minas Gerais. Iz improviziranega piratskega radia s sedežem v napol razsuti baraki je Radio Favela v dvajsetih letih zrasel v modernizirano, dobro opremljeno radijsko postajo s 120-kilometrskim dosegom in 3 milijoni potencialnih poslušalcev. Uspelo mu je postati prva piratska postaja, ki je po dvajsetletnem boju s policijo (radio so oblasti trikrat zaprle) in naravo (enkrat je barako z radijsko opremo vred odnesla povodenj) dobila avtorizacijo s strani države, ponaša se s številnimi nagradami in priznanji, domačimi in tujimi, o radiu pa so posneli tudi več filmov. Leta 1996 je ekipa uspela doseči legalizacijo radia in še okrepiti svoje delovanje in pozitiven vpliv na okolico. Večini piratskih radijskih postaj v Braziliji to ne uspe, zato jim nenehno grozi, da jih bodo zaprli. »Nam je uspelo dobiti avtorizacijo zaradi tega, ker se nismo zapisali nobeni politični in nobeni verski opciji,« pravi ustanovitelj radia Misael Avelino dos Santos. »Mi vztrajamo na nevtralni poziciji in odpiramo kanal vsem opcijam. Seveda nas najbolj zanimajo problemi naše neposredne okolice, edini tukaj vrtimo hip hop iz favel, ki je tu element boja mladine proti krutim razmeram. Možnost dajemo tako črnim kot belim, gejem in lezbijkam, politikom in verskim vsebinam. Nobenemu pa ne dajemo izključne pravice. Druge neregistrirane postaje se preveč ozko politično opredeljujejo in imajo zaradi tega probleme. Drugi razlog pa je v tem, da smo zelo tesno povezani z našo neposredno okolico, skupnostjo v faveli, ki nas podpira in nas dela močnejše.« Treba je povedati, da radio ne posreduje le informacij in možnosti radijskega izobraževanja, temveč revnim otrokom nudi tudi prostore in osnovne potrebščine za izobraževanje ter opravlja druge socialno-podporne funkcije v svoji faveli. Kljub pridobljenemu dovoljenju, pa je bilo do premirja s policijo še daleč. »9. oktobra 1997 ob 13.20,« se spominja Misael, »je v favelo vdrlo več kot 700 policajev v spremstvu dveh helikopterjev in v akciji, ki je trajala celo popoldne, paraliziralo radio. Zanimivo je bilo to, da nobeden od treh prisotnih častnikov ni hotel podpisati naloga za zaprtje, saj so vsi bili feni našega radia. No, opremo so kljub temu zasegli, mene pa zaprli. Zanimivo je tudi to, da so radijsko opremo zaprli v posebno zaščitene prostore, ki jih imajo drugače le za shranjevanje zaplenjenega orožja in droge, mene pa so prav tako strpali v celico skupaj s kriminalci najhujše sorte. Z nami so ravnali kot z dilerji. No, spričo že uveljavljenega statusa, ki ga je radio užival, in s pomočjo vez, sem bil še isti dan na prostosti in vsa stvar se je še dobro končala. Največji štos pa je v tem, da sem nekaj let pozneje od taiste policije prejel priznanje za prispevek k varnosti ...« Opisana akcija pa je v bistvu na posreden način pomagala Radiu Faveli in problematiki brazilskih favel k preboju v svetovne medije. Brazilskega režiserja Helvécia Rattona je namreč spodbudila k temu, da je zgodbo prelil v scenarij in potem na film. Igrani celovečerni film Uma onda no ar (Val v zraku) je bil na filmska platna lansiran lani in je pobral celo kopico domačih in mednarodnih nagrad od Miamia do Pariza. Uspeh tega filma je sprožil veliko publicitete, kar je še posebno pomembno zato, da se o problemih, ki so naša vsakdanja tema in resničnost, začenja govoriti tudi zunaj favel. Radio Favela skozi svoje delovanje združuje boj za izboljšanje socialnih razmer v favelah z bojem za svoboden medijski prostor in tako hkrati deluje na dveh izjemno ogroženih področjih brazilske realnosti. Radiu Favela in Radiu Muda se v prizadevanju za sprostitev brazilskega etra pridružujejo čedalje bolj številčne svobodne radijske postaje z vseh koncev države. Ravno v tem času poteka akcija za združitev sil pod neformalno povezavo »radios livres«. Združitev sil in koordinirana akcija je ravno to, kar je doslej manjkalo v boju za svobodni eter in kar bo okrepilo odpor.

Internet

Indymedia je najažurnejši, najodločnejši in najbolj odprt neodvisni medij v Braziliji, ki za svoj kanal uporablja internet. Dvajset tisoč obiskov njihove spletne strani dnevno ni malo za državo, kjer ima dostop do interneta komaj 15 odstotkov prebivalstva. Po besedah Pabla Ortellada so njihovi sodelavci medijski aktivisti in ne novinarji. To pomeni, da njihov namen ni nepristransko, brezosebno poročanje, temveč se sami aktivno udeležujejo dogodkov in se do njih jasno opredeljujejo. Kljub temu pa Indymedia sama praviloma ne organizira protestov ali drugih demonstrativnih akcij, izjemoma to načelo obidejo ob akcijah povezanih z mediji. Najbolj odmevno akcijo so izvedli letos maja, ko so s hkratno zasedbo prostorov ANATEL-a v šestih mestih opozorili na nevzdržno preganjanje neodvisnih radiev.

Projekcija

Brazilija se 18 let po koncu vojaške diktature še vedno sooča z močnimi ostanki interesov, regulacij in postopkov, ki krnijo svobodo javnega izražanja in zapirajo medijski prostor za potrebe političnih in ekonomskih elit. Tisti, ki so pričakovali, da se bodo razmere kaj spremenile pod sedanjo vlado sicer nadvse priljubljenega levičarskega predsednika Luiza Inacia Lule da Silve in njegove Delavske stranke, so se ušteli. Lula je namreč v zameno za podporo pri socialnih in ekonomskih reformah naredil politični kompromis in sektor medijev prepustil desnici. Neodvisni mediji imajo mlado zgodovino in slabotno zaledje ter neprimerljivo močnejše nasprotnike. S krepitvijo čedalje bolj množičnih družbeno-angažiranih gibanj in akcij pa se vendarle vzpostavlja podlaga za bolj strnjen in učinkovit boj za sprostitev brazilskega medijskega prostora. Kot vse kaže bo namreč boj še hud in dolgotrajen.