Medijska preža št. 4, zima 1999

Konec lanskega leta se je začela (in tudi končala) »velika medijska vojna« med dvema hišama (Dnevnik in Mag), ki pa je bolj kot karkoli pokazala, da slovensko novinarstvo, tudi zaradi majhnosti trga, pestijo resne težave.

Tako kot pri tisti »pravi« slovenski vojni bi tudi tu težko rekli, kje se je vse skupaj začelo. Dejstvo pa je, da je prvi strel v vojaškem smislu sprožil Danilo Slivnik, urednik tednika Mag, ki se je v kolumni z naslovom Nikola Bursač s pravim šovinističnim izbruhom lotil komentatorja Nedeljskega Dnevnika Nikole Damjanića. »Nikola Damjanić je Srb iz Krajine, napol izobražen človek, tipični Neslovenec, ki mu gre na živce vse, kar diši po Evropi, kulturi in Sloveniji,« se je zapisalo človeku, ki je še pred štirinajstimi dnevi kot gost v dokaj eminentni oddaji na nacionalni televiziji solil pamet, kako na nizkem nivoju da je slovensko novinarstvo. In kaj mu je ubogi Damjanić hudega storil, da je po njem udaril z vsemi hate-speech topovi?

Pravzaprav na prvi pogled nič tako groznega, le kakšen teden pred tem je v svoji kolumni v Nedeljskem Dnevniku, tabloidu desno-sredinsko populistične provinience, podvomil, od kod Slivniku, ki mu je lani poleti v pičlih 27 dneh uspelo izdati in ukiniti nov dnevnik po imenu Jutranjik, kredibilnost, da po nacionalni televiziji »vesoljni Sloveniji razlaga modrosti iz svojega novinarskega skladišča«. Toda zdi se, da je bolj kot to Slivnika prizadel drugi del komentarja, kjer Damjanić namigne, kako deluje neodvisno novinarstvo v deklarirano neodvisnem in nadvse »družbenokritičnem« Slivnikovem tedniku Mag: ta je poln prijaznih člankov do naftnih družb, operaterjev mobilne telefonije, farmacevtske industrije... In glej čudo: ta sicer ne preveč nakladna revija nima težav z dobivanjem reklam prav od teh podjetij.

V naslednjih tednih se je med obema medijskima hišama razplamtela prava vojna vihra. Mag je v skladu s svojo ideologijo iskanja bivših komunistov, ki so še vedno na oblasti, le da delujejo kot nekakšna podtalna mafijska združba, ugotovil, da na Dnevniku še vedno deluje stara nomenklatura, in obtožil Dnevnikovo hišo, da na skrivaj kliče njihove oglaševalce in jih prepričuje, naj ne oglašujejo več v Magu. Ključnih obtožb Dnevnika, da Mag prejema denar od podjetij za prijazne članke, se v Magu sploh niso dotaknili. Mimogrede, tudi zgodbe o stari nomenklaturi, ki da sicer formalno ni več na oblasti, je pa ohranila realno politično moč z neformalnimi povezavami, divjim lastninjenjem nekoč družbene lastnine, ipd., so za poznavalca slovenskih razmer lahko poučne, hkrati pa smešne, če o njih piše Slivnik, ki je bil član zadnjega centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in je na prvih parlamentarnih volitvah kandidiral za stranko, ki je izšla iz bivše Socialistične zveze delovnega ljudstva. Zgodbe o »divjem privatiziranju« medijev so seveda veliko zanimivejše, a tu Slivnik ni nič bolj čist od »nomenklature« na Dnevniku, saj je bil sam v časih »prestrukturiranja družbene lastnine« visoka živina na največjem slovenskem dnevniku Delo in je v skladu (in sorazmerno) s tem tudi participiral pri tej »prestrukturaciji«.

Na drugi strani je Dnevnikova hiša v nizu člankov v raznih edicijah, ki jih izdaja (Nedeljski dnevnik, Dnevnik in rumeni tabloid Hopla), objavila nekaj dokaj konfuznih člankov, v katerih so bolj kot ne namigovali, kakšna da je bila praksa Danila Slivnika, ki naj bi za prijazne članke podjetjem izstavljal račune. Pisci Dnevnika so naleteli na veliko težavo, ko bi morali dobiti on-the-record potrditev svojih zgodb. Kot pravi eden od urednikov na Dnevniku, so direktorji podjetij, ki naj bi sklepala takšne vrste poslov z Magom, vedeli povedati marsikatero nadvse zanimivo prigodo, toda za javnost tega niso bili pripravljeni izjaviti.

Viri informacij pa naj bi se Dnevniku zaprli tudi zato, ker so Slivniku pri iskanju »radodarnih« podjetij baje zelo uspešno pomagali tudi visoki predstavniki Liberalne demokracije Slovenije (lds), stranke z večino v parlamentu in član katere je tudi ministrski predsednik dr. Janez Drnovšek. Banalni razlog, ki naj bi botroval takšnemu početju predstavnikov lds, je treba iskati v latentnem in dolgotrajnem konfliktu dveh mož, ki sta bila oba nosilca pomembnih političnih vlog že v prejšnjem, socialističnem režimu: premieru Drnovšku in predsedniku republike Milanu Kučanu. Medtem ko Mag izrabi vsako priložnost, da ostro obračunava s Kučanom (za podkrepitev svojih »tez« si včasih pomaga tudi s kakšno fotomontažo, ki je predstavljena kot najavtentičnejši odraz realnosti - glej članek Fotoblamaža v tej številki Medijske preže), pa Drnovška, ki je bil član iste »stare nomenklature«, začuda pusti pri miru.

Kakorkoli že, v nekem trenutku je Dnevnik razglasil enostransko premirje. Na Dnevniku pravijo, da so to storili zato, ker so dobili informacije, da imajo pri Magu denarja za izdajo le de nekaj naslednjih številk, niso pa hoteli biti njegovi grobarji, kar je poskušal Mag implicirati z lastno osmrtnico na naslovki črno-bele, protestne izdaje revije in zgodbami o napadu na njihove oglaševalce. Vsekakor pa je cela »vojna« privlekla na dan problematiko, ki je resnejša, kot bi se komu utegnilo zdeti po površnem branju slabih novinarskih izdelkov, s katerimi sta se granatirali sprti strani. To, da za oglaševanjem stoji politika (za njo pa interesi velikega kapitala), ni nič novega tudi v zahodnem svetu. V Sloveniji se je ta praksa še najlepše pokazala pred leti, ko je revija Mladina razkrivala zgodbice okrog financiranja predsedniške predvolilne kampanje Milana Kučana, v katere je bila vpletena tudi največja slovenska oglaševalska agencija Studio Marketing: kmalu za tem v Mladini ni bilo več reklam.

Drugi problem je v prikritem PR-u, ki ga izvajajo same novinarske hiše. Na to so na svojem letnem srečanju v Portorožu ostro opozorili tudi profesionalni izvajalci PR storitev (cinik bi to komentiral: kaj ne bi reagirali, saj so jim mediji postali neposredna in učinkovitejša konkurenca). V Sloveniji je postalo nekaj povsem normalnega, da medijske hiše v cenikih, ki jih pošiljajo potencialnim oglaševalcem, ponujajo tudi »plačane PR storitve«. Nekateri tudi brez sramu navajajo, koliko stane, če o vas objavijo reportažo, naredijo z vami intervju ali pa vas postavijo na naslovnico. Ali pa vam celo ponudijo takšne ugodnosti, kot je zastonjska predstavitev vašega podjetja ali intervju z direktorjem, če seveda objavite dovolj reklam...

In še ena zanimiva stvar je povezana s to »medijsko vojno«: o njej drugi, »nevtralni« mediji bodisi niso poročali bodisi so zavzeli pozicijo neopredeljenih, objektivnih opazovalcev grozljivih spopadov med medijskimi plemeni na Balkanu. Tudi stanovska novinarska organizacija je (kot vedno) previdno molčala, čeprav se je »vojna« dotaknila kar nekaj območij, ki močno zadevajo etičnost novinarskega dela (dovinistični izpadi, vprašanje umazanega PR-a...).

Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Narodnjaško-domačijska govorica v športnem novinarstvu

Na prvi pogled se utegne zazdeti, da je slovenska kategorija tujci (praviloma pomeni »Južnjake« in »Vzhodnjake«, nikoli »Severnjake« ali »Zahodnjake«) v javnem diskurzu rezervirana predvsem za »politično« govorico, ki pa tako ali drugače meri na politiko, na pravo, državo in podobne reči. Pa ni tako.

Tako kot so se tujci - v narodnobrambovski govorici - »razpasli vsepovsod«, jih kot ustrezno kategorijo dosledno uporabljajo tudi vse druge izstopajoče zvrsti javne govorice. Med njimi tudi športna. V nadaljevanju bom poskušal na kratko pokazati, kako se v slovenskem športu »znajdejo« tujci: »znajdejo« predvsem v smislu, kako s to kategorijo operira naključno izbrani, obenem pa značilni novinar pri nekem visoko signifikantnem problemu. Ob tej priložnosti bom spregovoril o pisanju Staneta Trbovca, športnega novinarja Dela, in sicer na primeru njegovih razprav o tujih košarkarjih v slovenski košarki, ki so bile posebno aktualne maja in junija lani.

Najprej je zanimiva splošna umeščenost tematike oz. zvrsti povezave med športom in kategorijo tujci v njej. V košarki gre seveda za »tuje košarkarje« in »trenerje« oz. za vse tiste, ki košarko igrajo-trenirajo na Slovenskem, nimajo pa slovenskega državljanstva ali pa - in to je najpogosteje - »niso Slovenci«. Značilno Trbovčevo pisanje se je koncentriralo v dneh, ko se je Košarkarska zveza Slovenije (KZS) pripravljala na odločanje o »usodnem vprašanju«, se pravi o (dovoljenem) številu tujcev v posameznem košarkarskem teamu. Ko govorim o »zvrsti povezave« med košarko in tujci, je najprej izstopajoče to, da je tudi v športnem novinarstvu na delu predvsem značilni ideološki jezik, ki zadeve formulira v simptomatičnih ali ali (biti ali ne biti!) kategorijah oz., natančneje, v schmittovskih kategorijah »sovražnika«, če rečem strokovno. Ko Trbovc napoveduje sejo KZS, uporablja naslednjo shakespearovsko dilemo: »Morda se večina niti ne zaveda, da bodo v soboto odločali tudi o tem, ali bomo v prihodnosti še imeli slovensko košarko ali pa le košarko v Sloveniji!« (Delo, 29. 5.) Ker se zadeva »mišljenjsko« dogaja na športnem terenu, izzveni nekako nedolžno in celo samoumevno, česar običajen bralec praviloma niti ne zazna. Vendar pa, če bi tovrstno novinarjevo postavitev kategorialno poslali tja, kjer zares domuje, bi se lahko glasila tudi nekoliko drugače. Denimo tako, da bi postavili dilemo, ali bomo imeli »slovensko demokracijo« ali pa »demokracijo v Sloveniji«, pri čemer bi takoj izginila »športna samoumevnost« ideološke govorice oz. bi se postavila v povsem nasprotno luč, kot je tista, v kateri jo bralstvu predstavlja Trbovc.

Kakor koli že, izhodiščna dominanta pri Trbovčevem obravnavanju košarke je imanentno ideološka. Je politikantska drža, ki temelji na sovražnosti do tujcev, drugih in drugačnosti nasploh oz. je tista zvrst javnega diskurza, ki stavi na apriorno zaščito dejansko ali domnevno ogrožene domačnosti. Da je tako, pričajo tudi naslednje besede, za katere po definiciji velja, da so doma vse prej kot v športu. V že navedenem zapisu Trbovc uporablja značilno govorico, ko govori o tem, da je treba vpeljati tudi v košarki »zaščitno zakonodajo«, ki bi naj »v prihodnje zagotovila slovensko identiteto«, ter pristavlja, da »le za to pravzaprav zdaj gre«. Toda to še ni vse: tako kot je kategorija »identitete« nadvse uporabna tudi v košarki, to velja tudi za kategorijo avtonomije (samostojnost, neodvisnost...). Trbovc pravi, da »si velja le zagotoviti avtonomijo domače košarke«. Vse to, kajpada, v luči tega, da »ne bi resneje ogrozili razvoja domačih igralcev« (Delo, 23. 5.), za kar je predpostavka ravno »zaščita domačih košarkarjev«. Glavna razprava na seji KZS, okoli katere Trbovc plete svoj diskurz, bi se naj vrtela okoli vprašanja, koliko tujcev ima pravico igrati v raznih domačih košarkarskih ligah. Glede na različne interese (Olimpija bi rada imela čim bolj proste roke pri »nakupu tujcev«, drugi pa so se zavzemali za bolj selektivno različico prijema), se je sklep oblikoval na točki »treh« tujcev, ki lahko igrajo na posamezni tekmi. Vendar pa je tukaj treba poudariti značilno vrednostno zaničevalen naboj do tujcev (Južnjaki in Vzhodnjaki), do katerega pri Trbovcu pride na slabo opaznem robu. Pri poročanju o sami formi seje KZS in njenih rezultatih, ko novinar govori o svojevrstni manipulaciji, ki da jo je na seji uporabil njen predsednik Dušan šešok, pristavi naslednji komentar: »Vse demokratično, brez pritiskov, a spretno in po pravilih najbolj perfidnih kongresnih odločanj v nekdanji Vzhodni Evropi.« Tukaj lahko pravzaprav najbolj oprijemljivo zapopademo ozadje novinarjevega sklepanja, ki pozna le nekaj dokaj primitivnih oprijemal: to je, poleg domačnosti, prav neverjetna politična in siceršnja (ideološka?) sovražnost do vsega, kar je vzhodno (in južno) od Slovenije, v nasprotju z malikovanjem severa in zahoda.

V drugem primeru imamo pred seboj na prvi pogled nelogično poveličevanje »tujcev«. Toda le-ti so v tem primeru namesto etnično (etnična tujost) dojeti državotvorno, kar nemara izhaja tudi iz dejstva, da gre za uveljavljene in vplivne osebke, s katerimi ni mogoče delati kot svinja z mehom. Tako, denimo ob poročanju v Delu 27. 5. v članku z nadnaslovom »Slovenski košarkarski trenerji - evropski hit« Stane Trbovc bombastično poroča o tem, da je - nič več in nič manj - »kar pet košarkarskih državnih naslovov v slovenskih rokah«! Ko pa pogledate, kaj v članku piše, spregledate, da se Trbovc sklicuje na to, da je Subotiż (s Panathinaikosom) prvak Grčije, Jelovac (z Maccabijem) prvak Izraela, da je Urlep (s Slaskom iz Wroctawa) prvak Poljske, Sagadin (z Olimpijo) doma, in Skansi (Teamsystem) v Italiji! Skratka, če za tujce v prvem pomenu besede (igralci...) velja dobesedno, da »niso naši«, še več, da ogrožajo razvoj slovenske košarke (zato sta potrebni »avtonomija« in »zaščita«...), tukaj (pri trenerjih) pride do obrata, po katerem »naši« dobesedno »harajo« (so daleč najboljši) v Evropi.

In ravno nakazani narodnjaški diskurz ideološkega razlikovanja razkriva, da v primeru novinarskega pisanja Staneta Trbovca pravzaprav ne gre za košarko, za kvaliteto in za nič takega, na kar se novinar sklicuje, pač pa dobesedno za to, da naj neka zadeva - četudi je to v košarki - predvsem »prispeva k naši skupni stvari«. Drugače povedano, košarka (kateri koli drug šport ali šport nasploh) je tukaj instrumentalizirana. Pojavlja se le še kot sredstvo udejanjanja »naše stvari« (»La cosa nostra,« bi temu dejali Italijani).

izpis

Edo Pajk
Fotoblamaža
Medij je dolžan opozoriti na potvarjanje fotografij

V lanski 47. številki tednika Mag je Janez Markeš v prispevku »Predsednik proti ustavi« pisal o koprskih lokalnih volitvah. Moto članka je teza, da je predsednik Milan Kučan podpiral prizadevanja »levih« strank (zlsd, desus, lds) za organizacijo lokalnih volitev v enotni koprski občini kljub zakonski zahtevi in odločitvi Ustavnega sodišča, da se mora Koper razdeliti na več manjših občin.

V interregnum pred dokončno sodbo Ustavnega sodišča v novi sestavi je padlo tudi koprsko zborovanje »za« volitve. S tega zborovanja so tudi fotografije, s katerimi je Mag opremil prispevek. Največja med njimi v prvem planu kaže predsednika Kučana, ki stoji ob mikrofonu pod transparentom z napisom »Vsi na volitve, Kopra ne damo« in očitno čaka, da bo nagovoril navzoče. Fotografija nedvomno močno poveča veljavnost piščeve teze o Kučanovi podpori enotni občini Koper in bralka in bralec nemara celo pomislita, da je čudno, da o Kučanovi navzočnosti na koprskem zborovanju ni bilo mogoče nič zaslediti v drugih medijih. Pa to seveda ni naključje: predsednik Kučan namreč na koprskem zborovanju ni govoril množici niti ni stal ob mikrofonu - pravzaprav ga na tem zborovanju sploh ni bilo.

Fotografija, ki grafično oznanja središčno misel prispevka, je torej fotomontaža, kar seveda ni sporno, saj smiselno dobro ilustrira zgodbo. Zelo narobe pa je, da pod fotomontažo ni napisa, ki bi jo za tako označil. Še več; pod fotomontažo je podpisan avtor fotografije, ki v tem primeru rabi zgolj za podlago, s čimer Mag ustvari lažen vtis o pristni, reporterski fotografiji, z zlorabo fotografije pa močno poseže tudi v pravice fotografa.

Čeprav gre za izjemno redko in, če bi se razširila, zelo nevarno obliko zavajanja bralk in bralcev, reakcij v medijih ni bilo. Špela Furlan iz predsednikovega urada je fotografijo sicer demantirala in demanti je Mag tudi korektno objavil, se opravičil, hkrati pa zavrnil očitek, da je šlo za nameren ponaredek, ter zatrdil, da je prišlo do napake pri podpisovanju, ko so pozabili označiti, da gre za fotomontažo. Odgovornost za napako je odgovorni urednik Vinko Vasle prevzel nase.

Ni razloga, da opravičilu ne bi verjeli, še posebno zato, ker je bilo tovrstno napako v Magu zaslediti prvič. Moti pa odnos do fotografa Zdravka Primožiča, ki se je nič kriv znašel podpisan pod ponaredek. Primožič je povedal, da se mu je opravičil le urednik fotografije Miško Kranjec, ki pa za zlorabo fotografije sploh ni vedel in je bil na volonterske umetnike tudi sam precej jezen. Ko je Primožič želel govoriti s Slivnikom, ga je tajnica preprosto zavrnila. V njegovi fotografski praksi se mu je tako huda zloraba pripetila prvič; pred časom je Tedeškov časopis Glas sicer uporabil njegovo fotografijo za fotomontažo brez poprejšnje privolitve, vendar je bila tista fotomontaža ilustrativna in očitna ter pri njej ni šlo za zavajanje bralstva in ponarejanje dejstev z zlorabo reporterske fotografije. Primožič je še povedal, da so na Magu pri naročanju fotografij običajno vedno navedli, da jih potrebujejo za fotomontažo. Dejstvo, da tokrat tega niso storili, resno spodbija Vasletovo trditev, da gre le za napako pri podpisovanju fotografije. Celoten primer je Zdravko Primožič že predal častnemu razsodišču pri društvu novinarjev. Med mediji, ki pogosto uporabljajo fotomontažo, je gotovo treba omeniti tednik Mladino. Odgovorni urednik Jani Sever je povedal, da sicer opremljajo novinarske prispevke tudi s fotomontažo, da pa je vedno očitno, da ne gre za reportersko fotografijo. Sicer pa v satirično-humoristične namene fotomontažo redno uporabljajo v rubriki Mladinamit. Tudi pri nekaterih precej šokantnih fotografijah iz preteklosti (prejšnji mariborski župan Križman v seksualnih pozah s tropom lepotic), ko so mnogi bralci in bralke verjeli, da gledajo spretne fotomontaže, so bile fotografije prave, kot pravi Jani Sever, so za objavo izbrali celo tiste najbolj spodobne.

Sicer pa ima kodeks novinarske etike potvarjanje dejstev za eno najhujših mogočih kršitev, saj nanjo opozarja in jo večkrat izrecno prepoveduje že v prvem in drugem členu.

izpis