Medijska preža št. 4, zima 1999

Zaradi velikega številka odškodninskih tožb, ki so vložene zoper časopisne in druge medijske hiše zaradi njihovega pisanja oziroma izjavljanja, se mi zdi pomembno opozoriti na posamezna vprašanja, ki se v zvezi s tem zastavljajo.

Delovanje novinarjev temelji na 39. čl. Ustave Republike Slovenije, ki jamči svobodo izražanja misli, govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Svoboda izražanja pomeni, da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Ta svoboščina tudi zagotavlja pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima oseba v zakonu utemeljen pravni interes.

Menim, da se ta svoboščina premalo upošteva v civilnih pravdnih postopkih, v katerih se odloča o tem, ali je bil storjen poseg v osebnostne pravice oškodovanca ali ne. Ugotavljanje resničnosti oz. neresničnosti trditev, ki so bile izražene v sredstvih javnega obveščanja, ne sme iti na škodo svobode izražanja. Tako zahteve, da je treba navajati resnico, ne gre presojati na ta način, da bi zaradi tega trpela citirana svoboščina. Ob upoštevanju te predpostavke je potrebno ocenjevati novinarjevo skrbnost. Ne gre za to, da bi novinarji lahko pisali neresnična dejstva, ampak za to, da je treba upoštevati njihove možnosti preverjanja virov pri uresničevanju ustavno zajamčene svoboščine javnega izražanja.

Pravno podlago za to vidim v 170. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori na splošno o skrbnosti v delu, kjer pravi, da za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu tretji osebi, delodajalec odgovarja, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Torej je pomembno, kako je novinar v posameznem primeru ravnal, kakšna sredstva je imel na razpolago pri preverjanju resničnosti posamezne informacije in kako jih je izkoristil. Od novinarjev seveda ni mogoče pričakovati, da bodo za informacijo pridobili takšne dokaze, kot bi jih policija oz. sodišče. Če bi zadevo gledali drugače, bi prišli v položaj, ko novinarji ne bi mogli nič napisati s področja tako imenovanega raziskovalnega novinarstva. Ravno pri raziskovalnem novinarstvu je namreč najhujši problem za novinarja ta, da vir noče biti javno razkrit, ker bi ga zaradi tega doletele določene neprijetnosti ali konsekvence. Novinar je tako prisiljen v pridobivanje drugih dokazov, tudi posrednih, ker neposrednih kratko malo nima na voljo. Hkrati pa je novinar tudi časovno omejen, saj zaradi aktualnosti določenega dogodka ne more zadeve preložiti na daljši rok, ker obstaja močan interes javnosti, da se z določeno informacijo seznani.

Pri tem je zanimivo, kako podobne zadeve obravnava nemška sodna praksa, ki temelji na kontinentalnem pravu. Tako je npr. stališče vrhovnega sodišča ZRN, da tisk zadosti načelu skrbnosti, če tedaj, ko svojo publicistično dejavnost glede na vsebino, resnico in zanesljivost izjav, ki jih razširja, preveri s sredstvi, ki jih ima na voljo (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Še bolj pa je zanimivo stališče istega nemškega vrhovnega sodišča, ki pravi: »Če zaradi aktualnosti obstaja še prav poseben interes za seznanitev javnosti z določeno informacijo, je mogoče skrbnosti oz. dolžnosti govoriti samo resnico posvetiti manj pozornosti kot v tistih primerih, ko tisk poroča o dogodkih, ki so že dolgo časa v javni razpravi. Tudi v tem primeru je pomembno, ali se izjava nanaša na v bistvu politične, gospodarske ali družbene zadeve ali pa zadeva samo zasebno oz. intimno področje tretje osebe.« (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Iz tega izhaja, da je potrebno ločiti družbeno pomembne gospodarske in politične dogodke od drugih in seveda tudi javne osebnosti političnega, gospodarskega in družbenega življenja od drugih oseb.

Kadar se pisanje oz. informacije nanašajo na javne osebe, politike, ima novinar možnost, da jim postavi vprašanja v skladu s 24. čl. zakona o javnih glasilih. Nosilci javnih funkcij so po cit. določbi zakona dolžni odgovarjati novinarjem na vprašanja, ki zadevajo njihovo delo, zaradi interesa javnosti po informiranosti. Ta interes do neke mere tudi upravičuje poseg v osebnostne pravice nosilcev javnih funkcij. Ti imajo namreč veliko možnosti, da neresnične ali pomanjkljive in zmotne informacije zanikajo, demantirajo. Če novinar takšni osebi postavi vprašanje, ta pa nanj ne odgovori, je po mojem mnenju novinarju težko očitati, da ni ravnal skrbno. Skrbnost novinarja v danih okoliščinah pri pisanju o zadevah, ki zadevajo posameznega nosilca javne funkcije, je potrebno presojati tudi ob upoštevanju lastnosti in delovanja posameznega funkcionarja. Tako vrhovno sodišče ZRN zavzema naslednje stališče: »Prav na področju političnega izmenjavanja mnenj je odločilno, ali je prizadeti s svojim nastopom in svojim ›slogom boja‹ sam izzval kritiko, s tem pa dal tudi povod za to, da so se drugi začeli ukvarjati z njim. Kdor npr. v javnosti rad nastopa kot ›apostol morale‹, lastno življenje pa usmerja po drugačnih merilih, kot jih razglaša, se seveda ne sme čuditi, če njegovo ravnanje izzove ustrezne kritike. V vseh tovrstnih primerih interes javnosti po informiranosti vedno upravičuje poseg v zasebnost.« (Damm/Kuner, 1991).

Ne glede na povedano pa novinar seveda mora imeti določene dokaze, ki kažejo na resničnost informacije, ki jo je objavil, in mora te dokaze tudi zelo skrbno zbirati in obdelati. Informacijo lahko objavi takrat, ko je sam prišel do prepričanja, da je resnična, in je sam utemeljeno verjel v resničnost tega, kar objavlja.

Sredstva javnega obveščanja so v zadnjem času tudi pod velikim pritiskom visokih odškodninskih zahtevkov, ki se zoper nje uveljavljajo pred sodišči. Zato je tudi zelo pomembno, kakšne odškodnine se bodo v prihodnosti dosojale za škodo, ki bo povzročena s posegom v osebnostne pravice po sredstvih javnega obveščanja. Po mojem mnenju morajo biti odškodnine za takšne primere primerljive z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo zaradi telesnih poškodb, in ne smejo od njih odstopati. Kljub temu da je do nedavnega veljalo stališče, da je vsaka odškodnina individualna zadeva in je zaradi tega ni mogoče primerjati z drugimi odškodninami za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi telesnih poškodb, pa je vendarle Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče v zadevi II Ips 582/96, ki pravi, da mora odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena odsevati stvarni pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva in njegove moralne podobe. Tega pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Potrebno je upoštevati objektivne danosti, kot so obstoječa družbeno-ekonomska razmerja na eni strani in spremenjeno civilizacijsko pojmovanje, vrednotenje in varstvo osebnostnih pravic na drugi strani. Iz tega vendarle izhaja, da je vrhovno sodišče postavilo okvire odškodnin za razžalitev dobrega imena in časti v sredstvih javnega obveščanja in da te ne bodo dosegale tako vrtoglavih višin, kot se postavljajo v tožbenih zahtevkih. Na ta način pa bi se slovenska sodna praksa s tega področja tudi približala evropski, predvsem nemški sodni praksi. Ta je že do sedaj dosojala odškodnine v zelo normalnih okvirih, če pa upoštevamo nemške družbeno-ekonomske razmere, bi lahko rekli, da so nizke.

Kot kaže, zaslužkarstva na račun medijev le ne bo, prizadeti bodo morali večkrat uporabiti pravico do odgovora in popravka, ki jo daje zakon o javnih glasilih. Ta institut je najbolj učinkovito sredstvo za sanacijo morebitne škode, ki bi posamezniku nastala zaradi napačne informacije. Vsekakor pa bodo morali predvsem posamezni nosilci javnih funkcij opustiti ambicije, da bi z visokimi denarnimi tožbenimi zahtevki disciplinirali posamezne medije, predvsem tiste z nižjimi nakladami.