Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Ne ideološki aparati, temveč inštitucije show businessa
Med posedanjem pri Sandri Bašič-Hrvatin, izvedenki za medije, sta na vrata njenega kabineta na Fakulteti za družbene vede, med drugim potrkala tudi uslužbenca raziskovalne službe parlamenta. Profesorico sta prosila, naj jima priskrbi literaturo in podatke o tem, v katerih zahodnoevropskih državah obstajajo državni fondi za pluralizacijo medijev. Podobni, kakršnega je nedavno predlagala in v zakonodajno proceduro tudi že vložila skd. Čeprav nista hotela izdati, po čigavem naročilu se ukvarjata z raziskavo, ni težko uganiti, da bodo podatki, ki jih bo zbrala parlamentarna raziskovalna služba, bržkone rabili vlagateljem zakona pri njegovem utemeljevanju. Nerodno je, da so se naši vrli poslanci seznanjanja s tematiko lotili šele potem, ko so predlog zakona že spisali in ga tudi vložili v proceduro. Sodeč po vrstnem redu njihovih postopkov lahko namreč upravičeno podvomimo, da so na idejo prišli po tehtnem premisleku o tem, kaj je javni interes, ampak prej iz kakih drugih - parcialnih - pobud. Po drugi strani je zanimanje za medije med slovenskimi politiki malenkostno. To navsezadnje dokazuje dejstvo, da ministrstva za informiranje od leta 1994 ni več. Odsotnost te vrste institucije je v vsakem primeru v interesu tistih, ki od medijev živijo, čeprav se po drugi strani Svet za radiodifuzijo kot ključni nadzorni organ (kot še nekatere institucije), odkar deluje, ne more pohvaliti z učinkovitostjo in s posebno ostrimi sankcijami zoper kršitelje. Posledica tega je, da so kršitve postale samoumevne. Čeprav zakon o javnih glasilih govori o tem, da je predvajani film z vložkom epp dovoljeno prekiniti samo vsakih 45 minut, so gledalci komercialnih programov redno deležni vsaj dveh če ne treh obsežnih reklamnih sklopov. Samoumevno je tudi neplačevanje avtorskih pravic. To, kar je v Evropi in ZDA (kjer so si medije, kakršne dandanes poznamo tudi pri nas, izmislili in razvili) elementarna pravica in dolžnost in malodane svetinja, zaradi katere so ZDA proti Bolgariji skorajda uvedle sankcije, je pri nas največkat in najlažje izigrana določba. Nobena od komercialnih radijskih postaj (enako velja za diskoteke) namreč do dandanes ne plačuje pristojbin od avtorskih pravic za vrtenje glasbe. Razloge nezainteresiranosti politične srenje za medije in nanje vezane dejavnosti je najprej treba iskati v dejstvu, da je Slovenija medijsko majhen in nedonosen trg, na katerem se bolj splača »pomočiti kljun« v gradnjo avtocestnega križa kot pa v medije in filmsko in glasbeno industrijo, ki sta glavni dobaviteljici artiklov. Drugi razlog je bržkone ta, da so slovenski politiki - še posebno opozicija - popkulturno precej neindoktrinirani Zemljani in da medije razumejo zgolj kot ideološke aparate družbe (čemur sicer ne gre oporekati), ne pa kot to, kar predvsem so - inštitucije show businessa. Zato je razumljivo, da našim političnim veljakom niti ni povsem jasno, zakaj je Evropejcem toliko do skupne usklajene medijske zakonodaje.

V svetu, kamor si ta država želi, je industrija zabave ena najmočnejših in temu primerno tudi zakonsko reguliranih dejavnosti. Zato sta Evropejcem usklajena medijska zakonodaja in naše prilagajanje njej nadvse pomembna. Bistvo evropskih zahtev je čisti show business - uvajanje deležev evropske in neodvisne produkcije. Pri tem ne gre za zazvemanje za ohranitev in negovanje nekakšnih klenih evropskih vrednot, temveč predvsem za težnjo po zajezitvi »hollywoodske« produkcije, ki s svojimi izdelki odžira denar evropskim producentom.

In kaj naredi Slovenija? V svoja pogajalska izhodišča vnese idejo o tem, da bi Evropska skupnost glede začetka postopnega uvajanja večinskih deležev evropske produkcije na slovenskih komercialnih TV postajah privolila v dveletni moratorij. Predlog je bil v Bruslju seveda gladko zavrnjen.

Nezainteresiranost, odsotnost institucije (ministrstva) z nedvoumnimi pristojnostmi, dejstvo, da je nacionalna hiša RTV v globokem minusu in da je slovenski oglaševalski kolač premajhen za preživetje vseh TV postaj, so bržkone razlogi tudi za od nedavno napeta razmerja med Ministrstvom za kulturo in ekspertno skupino pri Svetu za radiodifuzijo. Predlog sprememb zakona o javnih glasilih oziroma medijih, ki so ga nedavno spisali na ministrstvu, je pri ekspertih namreč naletel na številne kritike. Poleg očitkov, da so brez potrebe presegli pooblastilo (harmonizirati slo. zakonodajo s priporočili direktive Sveta Evrope), da je napisan nepregledno (no ja, tudi njihove »teze« izpred leta dni niso ravno zgled preglednosti) in da uporablja ohlapno terminologijo (izraze; »praviloma« ali pa »sloni na domnevi«), da so se še najbolj pregrešili v tistih členih, ki predvidevajo radikalno zmanjšanje obsega oglaševanja na RTV Slovenija. S tem so posegli v zakon o RTV Slovenija, hkrati pa hote ali nehote favorizirajo ideje Sekcije za tisk pri Gospodarski zbornici (oziroma POP TV, ki stoji za njimi) o uvedbi dualnega sistema - ukinitev oglaševanja na RTV Slovenija in uvedba bolj učinkovitega pobiranja naročnine RTV.

Poleg vsebinskih pa so razlogi za spor tudi povsem proceduralne in osebne narave. Taista skupina ekspertov je skoraj leto dni prej, preden je ministrstvo spisalo svoj predlog, javno objavila svoje predloge za spremembo zakona o javnih glasilih (že omenjene teze), ki pa v gradivu ministrstva menda niso bile upoštevane, čeprav je ministrstvo vabila k sodelovanju in je to menda tudi privolilo, kar pa sedaj menda celo zanikajo. No, sodeč po tem, da je ministrstvo v svojih predlogih naziv »lastna produkcija« spremenili v »slovenska«, kar je bil tedanja pripomba POP TV, očitek o neupoštevanju »tez« ne drži povsem. Poleg čisto osebnih očitkov ekspertov sveta, češ da je bil njihov enoletni trud zaman, pa so spet omembe vredne predvsem nekatere vsebinske razlike v predlogih. Medtem ko teze ekspertov zahtevajo 55-odstotni delež evropske produkcije, naj bi v predlogih ministrstva (kar bi bilo resnici na ljubo precej bolj v skladu z dokaj tolerantno dikcijo direktive) pisalo, da si morajo organizacije TV za večinski delež zgolj prizadevati. Pogledi obeh strani naj bi se razlikovali tudi glede deležev lastne produkcije. V tezah se zahteva 20 odstotkov, medtem ko je predlog ministrstva 10-odstotni delež, pri čemer pa v svoje predloge (kar je piscem tez mimogrede ušlo) menda niso pozabili uvrstiti neodvisnih producentov, ki jim namenjajo najmanj 10 odstotkov letnega oddajnega časa. Iz napisanega sledi, da je čas, da se družba za nekaj dni odpravi v Tamar in v miru prediskutira stvari.

nazaj

Zoran Medved

Vrnitev k abecedi
Slovenska medijska zakonodaja
Oživljanje razprave o medijski zakonodaji v Sloveniji, ki jo narekuje predvsem približevanje naše države Evropski uniji, je že po prvih korakih pokazalo, da se bo treba vrniti k abecedi. Novi zakon o medijih, ki naj bi bil le popravek starega zakona o javnih glasilih z novim naslovom (kar je, mimogrede, pravni nesmisel in formalno neizvedljivo), bi namreč v naslovu moral vsebovati pojem »množični mediji«, kajti značilnosti tiskanih in elektronskih medijev, kakršne poznamo, sta prav množična produkcija in distribucija sporočil. Po tem se tisk, radio, televizija, pa tudi internet razlikujejo od »medijev«, med katere se uvrščajo bioenergetiki, radiestezisti, soprog Claudie Schiffer in podobni. Posloviti bi se bilo tudi treba od pojma »javna glasila«, kajti eno je lastninski status medija (v tem primeru sinonim za gospodarsko družbo ali javni zavod), drugo pa so interesi posameznih javnosti oziroma ciljnih skupin bralcev, poslušalcev in gledalcev. Po naštetih kriterijih so »javni mediji« v Sloveniji le trije: RTV Slovenija, Radio Študent in MARŠ.

Sedanji zakon o javnih glasilih je le razširjeni zakon o tisku. Definicija »odgovornega urednika« v njem, denimo povzema delokrog odgovornega urednika Dela iz osemdesetih let in ne ustreza današnji vlogi odgovornih urednikov v olastninjenih slovenskih dnevnikih, še manj pa vlogam direktorjev programov, odgovornih urednikov in urednikov programov v elektronskih medijih, tako javnih kot zasebnih. Podobno je s pojmom »uredništva«, saj v elektronskih medijih tako rekoč ni več uredništev, kakršna deloma še poznajo tiskani mediji pri nas, programi v radijskih in televizijskih hišah pa so, kot organizacijske enote, različni po velikosti in notranji strukturi. Tako imenovani »krovni« zakon o množičnih medijih lahko dovolj dobro zajame le osnovno definicijo dejavnosti množičnih medijev, poglavje o pravici do odgovora in popravka, nujnih sporočilih in podobnem, pri čemer bi bilo nujno podrobneje in bolj odločno opredeliti tudi dolžnosti, odgovornost in pravice virov informacij in ne le urednikov in novinarjev. Poleg tega bi veljalo napisati še zakon o tisku in zakon o elektronskih medijih (ki bi zajel tudi regulacijo novih medijev, zlasti interneta) in posodobiti zakon o RTV Slovenija.

Zakaj še naprej poseben zakon o RTV Slovenija? Sedanje lobiranje zasebnih komercialnih televizijskih postaj, ki se mu v boju za večji kos oglaševalskega kolača pridružujejo tudi tiskani mediji, umetno ustvarjena »programska« konkurenca med nacionalko (?!) in komercialnimi tv postajami dokazujejo, da pri nas ne vemo, kakšni so status, vloga in pomen javnega radijskega in televizijskega servisa v sodobnih evropskih državah. Javni servis RTV je civilizacijska dobrina, sad zgodovinskega in kulturnega razvoja družbe, ne pa ena izmed svobodnih podjetniških možnosti novodobnih lastnikov množičnih medijev. Oglaševanje, kot eden izmed štirih možnih virov financiranja javnega servisa RTV, obstaja v večini evropskih držav, je realnost, o kateri odloča lastnik (država kot najbolj transparentni predstavnik »lastnikov« javnih interesov in lastnine). Tisto, kar v sedanjem zakonu pogrešamo, pa je prav večja odgovornost lastnika javnega servisa RTV: prvič, do tehnološkega razvoja in zagotavljanja infrastrukturnih razmer za realizacijo vseh programskih funkcij (Kako je mogoče, da država mediju, katerega lastnik je, ne zagotovi vseh frekvenc za produkcijo regionalnih programov tv, namesto tega pa svoj medij obravnava kot enega izmed tekmecev za regionalne frekvence, ki so še na voljo?!); drugič, lastnik mora z ustreznim modelom upravljanja zagotoviti učinkovito upravljanje javnega servisa RTV, ta model pa mora biti postavljen že z zakonom, ne pa urejen z internimi akti javnega zavoda (statutom) ali celo odvisen od vodstvenih kadrov, katerih vlogo določa (v slovenskem primeru je treba razmejiti pristojnosti med generalno direkcijo javnega zavoda in direktorji programov tako, da generalna direkcija okrepi nadzor nad gospodarnim funkcioniranjem sistema, programskim direktorjem pa je treba dati izključne programske pristojnosti in absolutni mandat za imenovanje odgovornih urednikov in urednikov programov, s katerimi direktorji programa potem »zmagujejo« ali »padajo«, kot se to dogaja drugod v Evropi); tretjič, model upravljanja mora zajeti tudi reformo sveta RTV Slovenija - sedanja vloga tega organa omogoča tudi neodgovorno, nekompetentno in od politike vodeno upravljanje javnega zavoda z negativnimi finančnimi posledicami, to pa je nujno treba odpraviti na sistemski ravni (svet RTV bi kazalo preoblikovati v programski svet, dejansko upravljanje pa naj bi prevzel upravni odbor, katerega član naj bi bil tudi generalni direktor). S takšnimi spremembami bi lastnik poskrbel za učinkovitejše in gospodarnejše delovanje javnega servisa RTV, ki bi bilo gotovo tudi cenejše.

Ekonomike javnega zavoda namreč ni mogoče izboljšati s komercializacijo programov (posledica te je programski kanibalizem in notranji spopad med oblikovalci programa in marketingom oziroma prodajnim oddelkom), z linearnim odpuščanjem delavcev ali selektivnim (ne)zaposlovanjem nujno potrebnih kadrov, ker je treba upoštevati tudi vpliv tehnologije na gospodarnost sistema. Država ima le dve možnosti: zagotoviti redno financiranje javnega servisa RTV in z učinkovitim upravljanjem doseči, da sedanje število zaposlenih proizvede čim več programa, ali pa da se odloči za veliko naložbo v tehnološko posodobitev sistema in ga tako spremeni v dolgoročno cenejši sistem od sedanjega.

Zakonsko urejeni in transparentni vloga in odgovornost lastnika sta torej ključ za izhod iz sedanjih težav javnega servisa RTV v Sloveniji in za prekinitev sedanjih brezplodnih lobisitično podprtih poskusov komercialnih postaj in tiskanih medijev, da svojo ekonomiko izboljšajo v tržnem spopadu z RTV Slovenija.

nazaj

Matjaž Gerl

Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Do sedaj so bili kabelski operaterji deležni le korenja - skrajni čas je za palico
Svet za radiodifuzijo je novembra lani dobil zanimivo pismo, ki so ga podpisali štirje ljubljanski kabelski operaterji in v katerem nas obveščajo o svoji odločitvi, da so oni tisti, ki odločajo o temu, kateri slovenski program bodo ljudje lahko spremljali in katerega ne. Kot že velikokrat prej so majhni problemi postali veliki, ko so prišli v Ljubljano. Svet za radiodifuzijo so lokalne televizije v preteklosti večkrat pozivale k ukrepanju, ker nekateri kabelski operaterji niso hoteli vključevati njihovih programov v kabelske sisteme, ki jih upravljajo. Zakon o javnih glasilih namreč v 53. členu nedvoumno določa, da morajo kabelski operaterji v svoja omrežja vključevati vse domače programe, vidne oziroma slišne, na območju svojega kabelskega sistema. Žal zakonodajalec ni predvidel sankcij za nespoštovanje omenjenega člena. Tako je ukrepanje Sveta za radiodifuzijo ostalo bolj ali manj pri toplih priporočilih.

Problem se je zaostril lani, ko je novoustanovljena televizija z mestnim programom TV Ljubljana začela oddajati z oddajnika v Ljubljani. Program dejansko ni izpolnjeval programskih zahtev iz dovoljenja (trajal je le dobri dve uri na dan namesto desetih in predvajal večinoma plačane videostrani), s čimer se je v skladu s svojimi pristojnostmi ukvarjal Svet za radiodifuzijo. Ljubljanski kabelski operaterji (Ljubljanski kabel, Link, Meglič telekom in S.T.I. telekom) programa kljub zakonski obvezi in izrecni zahtevi sveta niso hoteli vključiti v omrežja. Nevključitev so utemeljevali z oceno, da po njihovem mnenju program ne »izpolnjuje pogojev«. Tako so se kabelski operaterji razglasili za razsodnike, ki bodo odločali, kaj bomo državljani gledali in česa ne, in namesto nas presojali, kdo »izpolnjuje pogoje« in kdo jih ne.

S privolitvijo v tako prakso - in očitno države to ne moti, saj v nedavno objavljenem pravilniku, ki določa postopek izdaje dovoljenj kabelskim operaterjem, zgoraj omenjenega početja ne kategorizira kot razlog za neizdajo ali odvzem dovoljenja - se država strinja z »zasebniško« cenzuro kabelskih operaterjev, ki se lahko jutri mirno odločijo, da bodo v njihovih omrežjih od zdaj naprej predvajani samo programi zelenookih izdajateljev z jamico v bradi.

S tem postaja dvomljiv tudi ves cirkus glede spreminjanja zakona o medijih, usklajevanja z evropsko tv direktivo itn. Navsezadnje mora tako ali tako k vsemu skupaj svoj da dahniti še gospod operater, ki je nedvomno kvalificiran za to, da ocenjuje, kdo »izpolnjuje pogoje« in kdo ne.

Problem seveda niso kabelski operaterji, temveč sistemska ureditev radiodifuzije. Država namreč pri reguliranju področja avdio-vizualnih medijev kabelskih operaterjev v preteklosti ni imela za pomembne akterje v procesu produkcije in distribucije programov. Tako lahko najdemo po nekaj vrstic o njihovi dejavnosti v številnih zakonih in pravilnikih, ni pa institucije, ki bi problem kabelske distribucije obravnavala kot celoto in ga sistemsko reševala.

Medtem so kabelski operaterji seveda zavzeli položaj, ki jim na tem področju pripada, in se razlezli še malo čez. V začetku omenjeno pismo razumimo torej predvsem kot poziv državi, naj kabelskim sistemom in njihovim upravljavcem določi mesto v sistemu radiodifuznih medijev in jih v tem okviru tudi ustrezno omeji. In najbrž bodo te omejitve veliko strožje, kot bi bile, če upravljavci kabelski sistemov v preteklosti ne bi bili tako ponosno razkazovali svojih mišic.

nazaj

Milada Mirković

(Ne)dostopnost javnih informacij
Zakaj slovenska javnost nima zagotovljenega dostopa do informacij javnega značaja?
Svoboden dostop do informacij javnega značaja je v novejši zgodovini držav odprtih demokratičnih političnih sistemov že dolgo uveljavljeno načelo. Le obveščeni državljani lahko nadzorujejo izvrševanje oblasti in sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. V skandinavskih državah je to že dolga tradicija; tako ima na Švedskem vsak državljan pravico uvida v uradne dokumente oblastnih organov že 200 let. Novejši pravni sistemi »zrelih« demokracij že desetletja zagotavljajo posameznikom pravico pridobiti informacijo javnega značaja. Na Finskem je, na primer, ta pravica uveljavljena od leta 1951, v ZDA od leta 1966, na Danskem od 1970, na Nizozemskem in v Franciji od 1978, v Avstraliji od 1982, v Kanadi od 1983, v Avstriji in Grčiji od 1986, na Irskem od 1997, na Madžarskem od 1992 itn. Kakšno je stanje v Sloveniji?

Nova slovenska ustava (1991) opredeljuje svoboden dostop do informacij javnega značaja kot človekovo pravico in temeljno svoboščino, vendar v isti določbi (39. člen) hkrati omejuje ta dostop na v zakonu utemeljen »pravni interes«, ki ga mora izkazati posameznik, ki želi pridobiti informacijo. Precej rigidno in konservativno določilo, ki uresničitev proklamirane pravice pogojuje z obstojem pravnega interesa in jo omejuje na zakonsko ureditev, ki pa je podrobneje ne opredeljuje. Splošnega zakona, ki bi vsem posameznikom in pravnim osebam ali vsaj vsem državljanom zagotavljal svoboden dostop do informacij javnega značaja, v Sloveniji nimamo. Področna zakonodaja, ki ureja posamezne segmente družbene realitete, se tega vprašanja zelo redko in bežno dotika. Omembe vredna sta predvsem zakona, ki urejata področje javnega obveščanja in področje varstva okolja.

Zakon o javnih glasilih (1994), ki skrbi za javnost dela oblastnih organov in javnih institucij, očitno omejuje pravico do pridobitve konkretne, želene informacije javnega značaja le na novinarje. Navadnim smrtnikom ostajajo le informacije, ki jih nosilci izvršilne oblasti izbirajo po lastni presoji in po sredstvih javnega obveščanja dajejo v javnost. Novinarji sicer imajo pravico zahtevati informacijo javnega značaja, ki jih posebno zanima, vendar v primeru neupravičene zavrnitve svoje zahteve nimajo pravnega varstva. Zadovoljiti se namreč morajo le s pisno obrazložitvijo razlogov za takšno zavrnitev. To je vse, čeprav so teze zakona, ko se je pripravljal (že) leta 1991, predvidevale sodno varstvo v primeru suma takšnih kršitev. Zato bi bilo v času, ko se pripravljajo novele k zakonu o javnih glasilih, treba predlagati tudi določila o pravnem varstvu te pomembne pravice novinarjev.

Zakon o varstvu okolja (1993), ki ureja javnost informacij o okolju in o dejavnostih nosilcev izvršilne oblasti, ki se nanašajo na okolje, podeljuje pravico do pridobitve želene informacije vsem zainteresiranim posameznikom in organizacijam. Državni oziroma občinskih organi, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo posredovati zainteresiranim zahtevane informacije v roku enega meseca in za ceno, ki ne sme presegati stroškov posredovane informacije. In če zahtevane informacije ne dobite? Poskusite s pritožbo v splošnem upravnem postopku! Dokler sodna praksa ne bo dala odgovora, ne bomo zagotovo vedeli, ali celo v primeru pridobivanja informacij o okolju, ki tako nedvomno izkazuje obstoj javnega interesa, imamo zagotovljeno pravno varstvo pred morebitnim sprenevedanjem oblasti ali ne.

Omenimo še zakon o uradnem listu (1996), ki zagotavlja eno od najpomembnejših bazičnih načel pravne države - javnost in dostopnost pravnih predpisov. Kje je meja med tistimi splošnimi upravnimi akti, ki morajo biti objavljeni v uradnem listu, in med tistimi, za katere to ni nujno? Zakonodajalec tega ne pove in ravno tako ne pove, kdo in kako bo to določil. Zato se v praksi dogaja, da se velikem številu splošnih aktov upravnih organov pripisuje »interni« značaj in se zaradi tega ne objavljajo v uradnem listu, čeprav njihove določbe nedvomno zadevajo najširšo javnost. Tipični primer takšnega ravnanja je neobjavljanje pravnih aktov, ki (med drugim) določajo sam način zagotavljanja javnosti dela upravnih organov.

Tema dostopnosti informacij javnega značaja pa le je, čeprav šele sedem let po uveljavitvi ustave, zbudila zanimanje v slovenskem javnem prostoru. Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC iz Ljubljane je novembra organiziral okroglo mizo, na katero se je odzvalo precejšnje število strokovnjakov, ki so se s to problematiko že srečali pri svojem delu. Tudi varuh človekovih pravic Slovenije je ugotovil, da ostaja v sedanjem pravnem redu ta ustavna človekova pravica neuresničljiva. Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da je nujno potrebna izpopolnitev slovenske zakonodaje v smeri, ki bo vsem zainteresiranim omogočila svoboden dostop do informacij javnega značaja. Močno pa je bil zastopan tudi predlog za spremembo ustave, ki bi eliminirala zahtevo po obstoju pravnega interesa za uveljavitev tako temeljne pravice sodobnega človeka.

nazaj

Stojan Zdolšek

Brez vrtoglavih odškodnin
Zaslužkarstva na račun medijev le ne bo
Zaradi velikega številka odškodninskih tožb, ki so vložene zoper časopisne in druge medijske hiše zaradi njihovega pisanja oziroma izjavljanja, se mi zdi pomembno opozoriti na posamezna vprašanja, ki se v zvezi s tem zastavljajo.

Delovanje novinarjev temelji na 39. čl. Ustave Republike Slovenije, ki jamči svobodo izražanja misli, govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Svoboda izražanja pomeni, da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Ta svoboščina tudi zagotavlja pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima oseba v zakonu utemeljen pravni interes.

Menim, da se ta svoboščina premalo upošteva v civilnih pravdnih postopkih, v katerih se odloča o tem, ali je bil storjen poseg v osebnostne pravice oškodovanca ali ne. Ugotavljanje resničnosti oz. neresničnosti trditev, ki so bile izražene v sredstvih javnega obveščanja, ne sme iti na škodo svobode izražanja. Tako zahteve, da je treba navajati resnico, ne gre presojati na ta način, da bi zaradi tega trpela citirana svoboščina. Ob upoštevanju te predpostavke je potrebno ocenjevati novinarjevo skrbnost. Ne gre za to, da bi novinarji lahko pisali neresnična dejstva, ampak za to, da je treba upoštevati njihove možnosti preverjanja virov pri uresničevanju ustavno zajamčene svoboščine javnega izražanja.

Pravno podlago za to vidim v 170. čl. zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori na splošno o skrbnosti v delu, kjer pravi, da za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu tretji osebi, delodajalec odgovarja, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Torej je pomembno, kako je novinar v posameznem primeru ravnal, kakšna sredstva je imel na razpolago pri preverjanju resničnosti posamezne informacije in kako jih je izkoristil. Od novinarjev seveda ni mogoče pričakovati, da bodo za informacijo pridobili takšne dokaze, kot bi jih policija oz. sodišče. Če bi zadevo gledali drugače, bi prišli v položaj, ko novinarji ne bi mogli nič napisati s področja tako imenovanega raziskovalnega novinarstva. Ravno pri raziskovalnem novinarstvu je namreč najhujši problem za novinarja ta, da vir noče biti javno razkrit, ker bi ga zaradi tega doletele določene neprijetnosti ali konsekvence. Novinar je tako prisiljen v pridobivanje drugih dokazov, tudi posrednih, ker neposrednih kratko malo nima na voljo. Hkrati pa je novinar tudi časovno omejen, saj zaradi aktualnosti določenega dogodka ne more zadeve preložiti na daljši rok, ker obstaja močan interes javnosti, da se z določeno informacijo seznani.

Pri tem je zanimivo, kako podobne zadeve obravnava nemška sodna praksa, ki temelji na kontinentalnem pravu. Tako je npr. stališče vrhovnega sodišča ZRN, da tisk zadosti načelu skrbnosti, če tedaj, ko svojo publicistično dejavnost glede na vsebino, resnico in zanesljivost izjav, ki jih razširja, preveri s sredstvi, ki jih ima na voljo (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Še bolj pa je zanimivo stališče istega nemškega vrhovnega sodišča, ki pravi: »Če zaradi aktualnosti obstaja še prav poseben interes za seznanitev javnosti z določeno informacijo, je mogoče skrbnosti oz. dolžnosti govoriti samo resnico posvetiti manj pozornosti kot v tistih primerih, ko tisk poroča o dogodkih, ki so že dolgo časa v javni razpravi. Tudi v tem primeru je pomembno, ali se izjava nanaša na v bistvu politične, gospodarske ali družbene zadeve ali pa zadeva samo zasebno oz. intimno področje tretje osebe.« (Vrhovno sodišče ZRN, Damm/Kuner, 1991). Iz tega izhaja, da je potrebno ločiti družbeno pomembne gospodarske in politične dogodke od drugih in seveda tudi javne osebnosti političnega, gospodarskega in družbenega življenja od drugih oseb.

Kadar se pisanje oz. informacije nanašajo na javne osebe, politike, ima novinar možnost, da jim postavi vprašanja v skladu s 24. čl. zakona o javnih glasilih. Nosilci javnih funkcij so po cit. določbi zakona dolžni odgovarjati novinarjem na vprašanja, ki zadevajo njihovo delo, zaradi interesa javnosti po informiranosti. Ta interes do neke mere tudi upravičuje poseg v osebnostne pravice nosilcev javnih funkcij. Ti imajo namreč veliko možnosti, da neresnične ali pomanjkljive in zmotne informacije zanikajo, demantirajo. Če novinar takšni osebi postavi vprašanje, ta pa nanj ne odgovori, je po mojem mnenju novinarju težko očitati, da ni ravnal skrbno. Skrbnost novinarja v danih okoliščinah pri pisanju o zadevah, ki zadevajo posameznega nosilca javne funkcije, je potrebno presojati tudi ob upoštevanju lastnosti in delovanja posameznega funkcionarja. Tako vrhovno sodišče ZRN zavzema naslednje stališče: »Prav na področju političnega izmenjavanja mnenj je odločilno, ali je prizadeti s svojim nastopom in svojim ›slogom boja‹ sam izzval kritiko, s tem pa dal tudi povod za to, da so se drugi začeli ukvarjati z njim. Kdor npr. v javnosti rad nastopa kot ›apostol morale‹, lastno življenje pa usmerja po drugačnih merilih, kot jih razglaša, se seveda ne sme čuditi, če njegovo ravnanje izzove ustrezne kritike. V vseh tovrstnih primerih interes javnosti po informiranosti vedno upravičuje poseg v zasebnost.« (Damm/Kuner, 1991).

Ne glede na povedano pa novinar seveda mora imeti določene dokaze, ki kažejo na resničnost informacije, ki jo je objavil, in mora te dokaze tudi zelo skrbno zbirati in obdelati. Informacijo lahko objavi takrat, ko je sam prišel do prepričanja, da je resnična, in je sam utemeljeno verjel v resničnost tega, kar objavlja.

Sredstva javnega obveščanja so v zadnjem času tudi pod velikim pritiskom visokih odškodninskih zahtevkov, ki se zoper nje uveljavljajo pred sodišči. Zato je tudi zelo pomembno, kakšne odškodnine se bodo v prihodnosti dosojale za škodo, ki bo povzročena s posegom v osebnostne pravice po sredstvih javnega obveščanja. Po mojem mnenju morajo biti odškodnine za takšne primere primerljive z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo zaradi telesnih poškodb, in ne smejo od njih odstopati. Kljub temu da je do nedavnega veljalo stališče, da je vsaka odškodnina individualna zadeva in je zaradi tega ni mogoče primerjati z drugimi odškodninami za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi telesnih poškodb, pa je vendarle Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče v zadevi II Ips 582/96, ki pravi, da mora odškodnina zaradi razžalitve časti in dobrega imena odsevati stvarni pomen kršitve in v zvezi s tem varstva človekovega dostojanstva in njegove moralne podobe. Tega pa ni mogoče ocenjevati povsem izolirano, to je brez upoštevanja odškodninskega varstva, ki se daje drugim oblikam škode zaradi duševnih bolečin. Potrebno je upoštevati objektivne danosti, kot so obstoječa družbeno-ekonomska razmerja na eni strani in spremenjeno civilizacijsko pojmovanje, vrednotenje in varstvo osebnostnih pravic na drugi strani. Iz tega vendarle izhaja, da je vrhovno sodišče postavilo okvire odškodnin za razžalitev dobrega imena in časti v sredstvih javnega obveščanja in da te ne bodo dosegale tako vrtoglavih višin, kot se postavljajo v tožbenih zahtevkih. Na ta način pa bi se slovenska sodna praksa s tega področja tudi približala evropski, predvsem nemški sodni praksi. Ta je že do sedaj dosojala odškodnine v zelo normalnih okvirih, če pa upoštevamo nemške družbeno-ekonomske razmere, bi lahko rekli, da so nizke.

Kot kaže, zaslužkarstva na račun medijev le ne bo, prizadeti bodo morali večkrat uporabiti pravico do odgovora in popravka, ki jo daje zakon o javnih glasilih. Ta institut je najbolj učinkovito sredstvo za sanacijo morebitne škode, ki bi posamezniku nastala zaradi napačne informacije. Vsekakor pa bodo morali predvsem posamezni nosilci javnih funkcij opustiti ambicije, da bi z visokimi denarnimi tožbenimi zahtevki disciplinirali posamezne medije, predvsem tiste z nižjimi nakladami.

nazaj

Barbara Kelbl

Država proti novinarju
Povzetek iz razprave na novinarskem večeru »Pod udarom zakona«, ko sta 18. decembra 1998 Vesna Alaburić, odvetnica iz Zagreba, in Stojan Zdolšek, odvetnik iz Ljubljane, spregovorila o sodnem preganjanju novinarjev
Vesna Alaburić: Kar se tiče vašega drugega vprašanja o posebni zaščiti. Samo ena pripomba. V kazenskem zakoniku nimamo odredbe, ki bi posebej ščitila predsednika republike ali to drugo četverico, ampak se opis tega kaznivega dejanja žalitve in obrekovanja nanaša na kateregakoli državljana enako kot na predsednika. To, po čemer so oni izjemni, je dejstvo, da ob žaljivih informacijah o njihovem delu ali položaju drugače kot drugi državljani, ki vložijo zasebno tožbo, plačajo sodno pristojbino in odvetnika, peterica uživa zaščito države. Se pravi, državni pravobranilec nastopa kot pooblaščeni tožilec in v tem so privilegirani. Toda niti ta privilegiranost ni tako pomembna, saj so navsezadnje državni pravobranilci po naših, hrvaških izkušnjah slabši odvetniki od zasebnih, ki se bolj trudijo in trše delajo. Tudi nam je laže, če imamo na drugi strani državnega pravobranilca. Problem je pravzaprav sama struktura kazenskega postopka in vse, kar se okoli tega dogaja. Če je državni pravobranilec pooblaščen, se avtomatično vmeša tudi policija, dobite pozive novinarjem na informativne pogovore, zahtevke za začetek preiskovalnih postopkov in vrsto drugih stvari. In na koncu, ko pridete na sodišče, ne glede na strokovnost ali nestrokovnost državnega pravobranilca, on predstavlja državo. Vi se kot obtoženi počutite drugače, kot če bi na drugi strani sedel navaden državljan, ki ima status zasebnega tožnika. V teh kazenskih postopkih imate namreč občutek, da gre za državo proti novinarju. In to je po našem mišljenju nepravično. Ko govorim o ›nas‹, mislim s tem na novinarsko društvo in novinarje na splošno. Vložili smo predlog, zahtevo za oceno ustavnosti te odredbe in kazenskega zakonika, ki na ta način ščiti peterico. Naše Ustavno sodišče, ki je v številnih primerih odločalo zelo dobro in rešilo številna sporna vprašanja, je tu po mojem mnenju popolnoma zgrešilo. Ne samo zato, ker naš predlog ni bil sprejet, ampak zaradi obrazložitve, zakaj ni bil sprejet. Obrazložitev bi lahko na kratko povzeli takole: ne gre za kršitev enakopravnosti državljanov, ker vsak državljan Hrvaške lahko postane predsednik republike in bo zaščiten na isti način.

Boris Čibej: Ali je v Sloveniji res tako, da ni nihče posebej privilegiran?

Stojan Zdolšek: Ne. V Sloveniji je glede tega, kar je kolegica govorila, še huje. Pri nas se tudi poslanci štejejo za tako imenovane uradne osebe. Če boste razžalili poslanca, vas bo prav tako preganjal državni tožilec. Razlika je seveda, zakaj je tako. Mislim, da zato, da poslancem ni treba plačevati stroškov pravde, ker če bodo izgubili, jih nosi proračun. To je po moje eden od razlogov za takšno določbo v zakonu. (...)

Razpihovanje nestrpnosti
Poslušalec: Zanima me, kako so sodišča doslej ukrepala proti medijem in novinarjem zaradi razpihovanja sovraštva, žalitve nacionalnih čustev, seksizma in podobno.

Vesna Alaburić: Tega na Hrvaškem ni. Kar je zelo zanimivo, glede na to, da je bilo govorice sovraštva ogromno. Toda nikdar ni bila proti nikomur vložena taka tožba. Ko ste že omenili to temo, obstaja še ena zanimivost. To, da hrvaški kazenski zakonik ne opredeljuje kaznivega dejanja razpihovanja nacionalne, rasne in verske nestrpnosti, čeprav ga kot kaznivo dejanje opredeljuje že ustava. Ko so lani sprejemali novi kazenski zakonik, je to dejanje preprosto izginilo. V obrazložitvi je bilo rečeno, da se premika iz enega poglavja v drugo. Ker gre za zelo obsežen zakon, ne moreš preveriti prav vsakega kaznivega dejanja. Pozneje sem za neko publikacijo pripravljala pregled hrvaške zakonodaje in sem nas hotela pohvaliti, da imamo na ravni zakonodaje urejeno področje govorice sovraštva s kaznivim dejanje razpihovanja nacionalne, rasne in verske nestrpnosti vred. In ga nisem mogla najti. Pregledala se trikrat, pa nisem našla. V bistvu smo tako odkrili, kot smo objavili tudi v Feralu, da je to kaznivo dejanje izginilo. Kratko malo se je zgodilo, da tega v naši zakonodaji ni - povzeli bi ga lahko kvečjemu pod splošnimi kaznivimi dejanji proti mednarodnemu pravu. Pregonov pa ni bilo zato, ker so naša splošna politična klima in jasna sporočila, ki prihajajo od vrhov oblasti, govorica sovraštva. In če je stanje v politiki tako, če vam oblast diha na ta način, je normalno, da državni tožilec ne bo ukrepal. Še nekaj je, kar je po našem mnenju slabo. Nevladne organizacije namreč v takih primerih niso pooblaščene, da bi sprožile tožbe in ščitile razne skupine družbe po kriterijih nacionalnosti, etničnega porekla, spola ali česarkoli drugega. Kar se tiče prakse, je pri nas idila. Ni pregonov.

Stojan Zdolšek: Pri nas to kaznivo dejanje obstaja. Na pamet govorim, ampak mislim, da je okrog 300. člen kazenskega zakonika širjenje rasne in verske nestrpnosti. Mislim, da je bila nedavno podana ena ovadba, ko smo pri medijih. To je primer Nikole Damjanića in Slivnika. Nikola Damjanić je kninski Srb, Slivnik pa je klen Slovenec in tam je bilo marsikaj napisano, da je po mojem - bom rekel tako, če tožilec preganja, prevzame pregon zaradi žalitve poslanca, je verjetno tudi prav, da tudi takšno ovadbo preuči in pogleda. Vsaj s stališča demokratične družbe je po mojem to nujno. Ne bom rekel, da so elementi kaznivega dejanja, vsekakor pa si zadeva zasluži, da jo preuči in da o njej nekaj reče, saj sicer lahko pridemo do rasnih obmetavanj, tudi po medijih.

nazaj