Media Watch

V tem članku naj bi - po naročilu uredništva Medijske preže - razložil, kot so se izrazili, fenomen študentskega časopisa Zofa. Zakaj fenomen? Predvsem zato, ker je Zofa edini slovenski (študentski) neodvisni časopis, ki mu navkljub nehonoriranju prispevkov uspeva ohranjati kolikor toliko redno periodo izhajanja. Še več, krog piscev Zofe se iz številke v številko le povečuje, čas med izdanimi številkami pa zmanjšuje. Konec lanskega leta tako Zofa beleži že deseto - jubilejno - izdajo, v letošnjem letu pa obstajajo zelo realne možnosti, da postane mesečnik.

To je zares fenomenalno, še posebno, če upoštevamo dejstvo, da »hiperprodukcija« zadnjih mesecev ne gre na rovaš kvalitete vsebine in drugih segmentov, kot sta distribucija in marketing. Ravno nasprotno. Zofa se je v tem času profilirala kot visoko kakovosten časopis, ki na vseh ravneh presega druge študentske časopise ter se počasi že postavlja ob bok nekaterim etabliranim (profesionalnim) medijem. Pri tem je še posebno razveseljivo dejstvo, da nam je uspelo v uredništvo privabiti tudi mlajše sodelavce, ki počasi že prevzemajo funkcije in odgovornosti »starih«/prvih urednikov in sodelavcev. S tem nam je namreč uspelo dokazati, da Zofa ni le generacijski projekt nekaj entuziastov, temveč je ideja, ki je sposobna medgeneracijskega povezovanja in - kar je najbolj pomembno - nadaljnjega razvoja.2

Prvi razlog za nehonoriranje prispevkov v študentskem časopisu Zofa je pravzaprav izredno pragmatične narave: za kaj takšnega kratko malo nimamo potrebnih finančnih sredstev! Z drugimi besedami: prispevkov ne honoriramo, ker jih ne (z)moremo. To - sploh v naši državi, ki za projekte, kakršen je Zofa, že pregovorno nima posluha - pravzaprav ni nič nenavadnega; pri vsem skupaj je fenomenalno to, da nam kljub nehonoriranju prispevkov še zmeraj uspeva vzdrževati dovolj veliko število (bolj ali manj - glede na okoliščine pač) kvalitetnih avtorjev, da zmoremo izhajati vsaj dvomesečno, v zadnjem času pa - kot že povedano - celo enkrat mesečno (iz tega sledi, da vsak mesec nekako zberemo dovolj denarja vsaj za tisk, pa čeprav bi naš tiskar tudi o tem vedel marsikaj povedati, kar bi me utegnilo postaviti na laž...).

Vprašanje o fenomenu Zofa je potemtakem vprašanje: zakaj pisci pišejo za Zofo, ne da bi bili za svoje delo honorirani? Odgovor je hkrati zelo blizu odgovoru na vprašanje o bistvu študentskega časopisa (hja, kot takega3). Očitno je, da avtorji za Zofo ne pišejo zaradi honorarjev, temveč imajo za to druge razloge.

Študentski medij ima, v nasprotju z drugimi (etabliranimi oz. profesionalnimi) mediji nekoliko drugačno vlogo. Poleg informiranja in reflektiranja informacij kot objektivne (objekt=bralec) naravnanosti vsakega medija opravlja študentski medij tudi subjektivno, izobraževalno funkcijo, ki je pri profesionalnih medijih ni, saj je zreducirana (oz. prestavljena) zgolj na zaposlitveno raven. Preprosto: če je novinar/ustvarjalec profesionalnega medija tam (zgolj) zato, ker mu medij pač predstavlja službo/zaposlitev, je novinar/ustvarjalec pri študentskem mediju zato, ker mu le-ta ponuja možnost za izobraževanje, tj. uvajanje v določeno delo, ki mu šele v prihodnosti lahko omogoči zaposlitev pri profesionalnem mediju. V tem smislu predstavlja študentski medij njegovim ustvarjalcem predvsem (novinarsko) šolo oziroma izobraževanje.

In prav to so ti drugi razlogi, zaradi katerih so se ustvarjalci Zofe očitno pripravljeni odreči plačilu za svoje delo. Urednik Zofe je tu za to, da se bo naučil, kaj pomeni urednikovanje časopisa, novinar bo izvedel, kako je videti novinarsko delo4, karikaturist in grafični oblikovalec bosta tu dobila prve izkušnje, vodja marketinga bo dobil izkušnje pri trženju časopisa, itd. - vsi skupaj pa kot ekipa spoznavamo delo v vseh segmentih časopisa/medija, s čimer ga spoznavamo celostno.

Razlika med Zofo in drugimi študentskimi mediji je predvsem ta, da smo uredniško politiko zasnovali na informiranju javnosti in na izobraževanju mladih novinarjev in drugih ustvarjalcev. Čeprav ima nehonoriranje prispevkov tudi slabosti, kot so okrnjena možnost naročevanja prispevkov, nezmožnost dolgoročnega načrtovanja tem, zamujanje z oddajanjem prispevkov in nekoliko manj kvalitetna vsebina, pa po drugi strani prav ta dejavnik (oziroma nedejavnik) zagotavlja cirkulacijo uredništva in sodelavcev, iskanje novih/alternativnih (predvsem poceni!) oblik uredniškega dela in neodvisno uredniško politiko, to pa so prvine, ki se nam zdijo za študentski medij/časopis poglavitne. Čeprav nehonoriranje prispevkov ni ravno naša uredniška politika, pa posledično povzroča razmere, v katerih študentski medij/časopis deluje na (minimalno-optimalni) najboljši način. Zato tudi menim, da je bil glavni vzrok propada Tribune ravno to, da so njeni ustvarjalci študentski časopis dojeli zgolj delno - kot medij nekoliko drugačne (radikalne, kritične...) vsebine, ne pa kot medij prav posebnega celostnega sistema (sistema, v katerega so vključeni vsi segmenti medija) s posebno določenimi nameni in posledicami.

1 Študentski časopis Zofa je kot skupni projekt študentov Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede prvič izšel 1. aprila 1997. Doslej je izšlo 10 številk. Zofa je profilirana kot neodvisni vseslovenski študentski časopis (izdaja ga Kulturno-umetniško društvo Trave in misli s sedežem v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno prav z namenom neodvisnega izdajanja študentskega časopisa, saj se je pokazalo, da drugi morebitni izdajatelji - denimo Študentska organizacija Univerze v Ljubljani - ne omogočajo zadovoljive neodvisne uredniške politike), tiskana je v revialnem formatu B4 s 70 do 120 stranmi in je razdeljena na pet vsebinskih uredništev: študentsko problematiko, družbeno problematiko, tematske strani, kulturo in pornografijo. Od 8. številke naprej se tiska v nakladi 5.000 izvodov.
2 To je za študentski medij kot posebno vrsto medija seveda izredno pomembno, saj se uredništvo in sodelavci študentskega medija - da ta medij tudi dejansko ostane študentski - menjajo v izredno kratkih časovnih obdobjih (2-3 leta).
3 Torej takšnega, kakršen je Zofa...
4 Bili so se tudi že primeri, ko so študentje novinarstva pri Zofi opravili obvezno novinarsko prakso, ki jim jo predpisuje fakulteta kot študijsko obveznost v drugem letniku. Ker menimo, da se lahko študent novinarstva pri Zofi nauči veliko več kot pri profesionalnih medijih, saj pri Zofi vzpodbujamo predvsem individualno zanimanje in želje vsakega posameznika, medtem ko si »odrasli« mediji večkrat ne vzamejo časa za izobraževanje mladih kadrov, si prizadevamo, da bi se delež študentov, ki pri nas opravljajo novinarsko prakso, še povečal.