Medijska preža št. 4, zima 1999

Lani je Svetovna zveza skupnostnih radijskih programov (AMARC) bolj odločno nastopala v Bruslju glede pravne potrditve skupnostnega radia v Evropski uniji, ker v večini evropskih držav, pa tudi v Sloveniji, zakonodajalci ne ločijo skupnostnega od javnega (lokalnega) radia. Skupnostne radijske postaje, na primer v Nemčiji, tekmujejo za licenco celo s komercialnimi radijskimi postajami. V Veliki Britaniji obstaja tudi Zveza skupnostnih radiov (CRA), vendar zakonodaja ne pozna skupnostnega radia kot nečesa posebnega.

AMARC opisuje skupnostni radio kot obliko javnega storitvenega programa, neodvisnega tako od državnih kot tudi komercialnih interesov. Gre za radijske programe z razširjeno socialno-politično agendo, ki naj bi zadovoljevali razne interese v skupnosti, tudi v posameznih zapostavljenih skupinah, ki drugače nimajo dostopa do medijev (ženske, študentje, homoseksualci, upokojenci, radikalni okoljevarstveniki, ljubitelji klasične glasbe, anarhisti, invalidi, etnične skupine...). Od drugih radijskih postaj jih ločujeta predvsem veliko zagnanih prostovoljcev in redna denarna podpora poslušalcev.

Denarna podpora kot naročnina

Najbolj razviti sistem skupnostnih radiov imajo v ZDA, kjer je leta 1949 zaživela prva skupnostna radijska postaja KPFA (Berkeley, Kalifornija). Danes je v ameriški Nacionalni zvezi skupnostih programov (NFCB) nekaj več kot 110 postaj, kar je slab odstotek vseh radijskih postaj v ZDA. Poleg WERU v Mainu in WMNF na Floridi je najboljši primer ameriškega skupnostnega radia KGNU iz Colorada.

Ima 400.000 dolarjev letnega proračuna za 24-urni program, 5 rednih in 200 sodelavcev prostovoljcev in 4.000 članov, oziroma najbolj zvestih poslušalcev, ki naj bi radiu prispevali najmanj 40$ na leto. Gre za denar, ki ga na KGNU primerjajo z naročnino za časopis. Projekcije poslušanosti pravijo, da ima dvajsetletni KGNU 40.000 rednih poslušalcev na območju, na katerem živi 240.000 ljudi in oddajajo še tri komercialne radijske postaje. Manjši del denarja, med desetino in petino letnega proračuna, KGNU prevzema iz raznih javnih fondov.

Skupnostne radijske programe lahko poslušamo tudi v Sloveniji, in ne samo po internetu. S svojimi neprofitnimi programi in odprtimi kanali za posamezne marginalizirane skupine in razne subkulture ter nekonvencionalno glasbo ima ljubljanski Radio Študent precej lastnosti skupnostnega radia. A v nasprotju z Radiom Študent, ki je sicer član AMARC-a, v ameriških skupnostnih programih ni reklam ali posebnega komercialnega kotička in sodelavci ne dobivajo honorarje. Obstajajo »underwriting announce«, kar v primeru sponzorstva pomeni, da se v etru sliši samo zahvala: »Ta program ste denarno podprli vi, cenjeni poslušalci, in ›Green Nature Recycling‹.«

Pomanjkanje kulture medsebojnega razumevanja in cenjenja

Radio Študent, ki je izjema tudi v zakonu o javnih glasilih, je že nekaj časa na razpotju med zahtevami po tržni komercializaciji in prizadevanji za nadaljevanje »skupnostno-odprtega« programa. Pomanjkanje kulture medsebojnega razumevanja in cenjenja je pripeljalo tudi do stavke, posledice pa se še zmeraj čutijo, predvsem v kakovosti programa in v nizki poslušanosti. Če ne bo jasne smeri razvoja, ki v sedanjih zakonskih razmerah lahko kombinira oba modela, je prihodnost Radia Študent kot posebnosti v slovenskem etru negotova.

Podobna je situacija med slovenskimi lokalnimi radijskimi postajami, ki naj bi po trditvah in prepričanju zakonodajalca imele tudi vlogo skupnostnih. Konec prejšnjega leta je bilo slišati o težavah lokalcev, ki so zaradi položaja, v katerega jih je pripeljala huda »nelojalna« konkurenca vse večjega števila komercialnih radijskih postaj, iskali pomoč pri državi. Čeprav je država poslala nekaj vode na mlin lokalnim postajam, je pritisk trga premočan. Na drugi strani pa se administrativne proračunske subvencije lahko spreobrnejo v odvisnosti od (lokalne) politike, česar se zavedajo v Združenju nekomercialnih radijskih postaj.

Da bi lokalne radijske postaje obstale, se morajo nenehno potrjevati na trgu, pravi Irma Benko, direktorica Murskega vala, najbolj uspešnega lokalca v Sloveniji. Zaradi tega trpijo izobraževalni, kulturni, informativni in drugi neprofitni programi, ki naj bi jih kot obvezo prevzela »četrta mreža«. Država bo s pravnimi zdravili in denarnimi infuzijami olajšala življenje lokalcem, vendar je lokalni radio »obsojen« na urbano ali ruralno skupnost, za katero medijsko skrbi. Tukaj se mogoče začne zgodba o slovenskem skupnostnem radiu, ki naj bi ga neodvisno od države in trga uresničevalo in podpiralo lokalno prebivalstvo, podobno kot v ZDA ali v nekaterih evropskih državah.

Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Kako posamezne skupine iz civilne družbe sodelujejo z raznimi radijskimi postajami

V drugi polovici leta 1995 se je v programski shemi Radia Študent pojavil »civilnodružbeni blok«, ki je pomenil časovni in vsebinski kontekst oddaj, ki so (smo) jih pripravljali člani in članice raznih skupin in društev (Modra, Altra, Most, YHD in druge). Šlo je za posebno obliko sodelovanja, ko je radijska organizacija ponudila eter skupinam, ki so delovale na področju civilne družbe. Na ta način so te skupine dobile možnost avtentičnega govora o temah, ki jih radijski (in drugi) mediji zapostavljajo ali prezrejo, pridobivala pa je tudi radijska organizacija Radio Študent, saj je s sodelovanjem lahko odkrivala nove sodelavce in dopolnjevala program z aktualnimi vsebinami. Rezultati poizvedovalne ankete, ki je bila opravljena na koncu leta 1997 in v začetku leta 1998, so pokazali, da je od 47 lokalnih radijskih postaj, ki so bile vključene v anketiranje, 18 (38%) radijskih postaj oz. njihovih uredništev prepoznalo sodelovanje s skupinami civilne družbe, med njimi sta bila oba študentska radia, 8 komercialnih radijskih postaj in 8 nekomercialnih radijskih postaj. Kriterij, po katerem so radijska uredništva prepoznavala sodelovanje, je predpostavljal, da člani skupin samostojno izbirajo vsebino in obliko oddaj ter samostojno obvladujejo oddajanje v etru, da je torej oddaja »njihov izdelek«. Vseh skupin, ki so tako redno pripravljale oddaje, sem naštela 48, od tega je kar 16 klubov in društev študentov, največ (16) skupin pa odpade na oba študentska radia. Skupin je glede na lastno dejavnost največ s področja kulture, športa in rekreacije, izobraževanja ter socialne in zdravstvene varnosti. Posebnost so verske skupnosti (6), s katerimi sodelujejo le na nekomercialnih postajah, medtem ko na komercialnih in študentskih postajah nisem odkrila programa, ki bi ga pripravljale.

Člani in članice skupin opravijo delo pri programu različno. Najpogosteje, v 57% primerov radijskih postaj, delo opravljajo prostovoljno, na 29% radijskih postajah za opravljeno delo dobijo honorar, posebnost sta dve komercialni radijski postaji, ki dvema študentskima kluboma zaračunavata materialne stroške priprave in predvajanja programa. Zanimiva je ugotovitev, da so vse skupine, ki sodelujejo na obeh študentskih radiih, in večino skupin na nekomercialnih radiih k sodelovanju povabila radijska uredništva, medtem ko so vstop na komercialne radijske postaje, razen v redkih izjemah, skupine iskale same.

V oddajah skupin so na prvem mestu informacije (23%), sledijo področja kulture (21%), razvedrila (21%) in izobraževanja (19%). Ko pogledamo, kako je vsebina oddaj porazdeljena glede na vrsto radijske organizacije, ugotovimo razlike. Tako so v primeru študentskih radiov na prvem mestu informacije, na nekomercialnih radijskih postajah je na prvem mestu kultura in na komercialnih radijskih postajah razvedrilni program. Posebnost poizvedovanja so bili informativni pogovori z radijskimi uredništvi po telefonu, v teh pogovorih so se namreč pokazala različna stališča glede skupin in sodelovanja z njimi. Na eni strani so izražali tehtne razloge in pomisleke v zvezi s prisotnostjo civilne družbe v etru, na drugi strani pa so odsevali tudi predsodke in stereotipna mišljenja: