N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
uvodnik
tržno novinarstvo
analize medijskega poročanja
medijski trg
avtonomija in pravice novinarjev
samoregulacija in odgovornost novinarjev
dostop do informacij javnega značaja
mediji in nasilje
izobraževanje novinarjev
novinarstvo in internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
V diplomatski krizi med Francijo in ZDA francoski mediji sledijo javnemu mnenju, ki zavrača ameriško pozicijo – Časopisni, televizijski in radijski dnevniki večinoma podpirajo protivojno stališče, vendar so se hkrati vse redakcije pripravljale na vojno
Razprava o iraški krizi v francoskem parlamentu 26. februarja 2003 je pokazala, da se tudi predstavniki naroda strinjajo s stališčem predsednika Jacquesa Chiraca, ki je zavračal preventivno vojno G. W. Busha. Tudi mediji so v veliki večini pritrjevali takšnemu stališču.

V diplomatski krizi med Francijo in ZDA francoski mediji sledijo javnemu mnenju, ki zavrača ameriško pozicijo. Časopisni, televizijski in radijski dnevniki večinoma podpirajo protivojno stališče. Številni časopisi so to temo brez obotavljanja izbrali kot vodilno temo svojih naslovnic na dan pred demonstracijami 15. februarja, tako na primer Télérama, L’Humanité Hebdo ali Nouvel Observateur, katerega naslovnica je bila jasneje določena: »NE te vojne!« Tudi poročila o demonstracijah so tako na poglavitnih javnih kanalih kot na radiu vsa jasno izražala soglasnost javnega mnenja. »Ravnanje vlade je pravilno«, »V tem boju za mir so se srečale vse stranke« – takšna so bila gesla reportaž in komentarjev o dnevu demonstracij.

Nekateri časopisi, na primer dnevnika Libération in Le Monde, so uvedli posebne rubrike, v katerih so objavljali mnenja osebnosti iz umetniškega, intelektualnega sveta in celo iz sveta športa glede vojne v Iraku. Morda so jih uvedli tudi zato, da bi še močneje poudarili, da vsa Francija soglasno podpira svojo vlado. Zaradi premajhne raznolikosti med izraženimi mnenji in številnih kritik bralcev, ki so se spraševali, ali je »res zanimanja vredno, da Guy Roux1 ne vidi nobene povezave med 11. septembrom in Irakom,«2 se je Le Monde 21. februarja odločil rubriko ukiniti. Takšno soglasnost so primerjali celo z nacionalno enotnostjo, kakršno je bilo opaziti ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1998, na katerem je francosko moštvo zmagalo.

Tudi najpomembnejši televizijski kanali in radijske postaje so see trudili analizirati iraško krizo. Sedemnajstega februarja je kanal France 2 v zgodnji večerni spored uvrstil svojo politično oddajo »100 minut za prepričevanje«, ki običajno prepusti besedo dejavni osebi z domačega političnega prizorišča, da v stotih minutah poskuša pojasniti svoja dejanja. V oddaji, ki so jo ob tej priložnosti prekrstili v »100 minut za razumevanje«, je tistega večera nastopil nekdanji predsednik vlade Raymond Barre, ki je obravnaval iraško vprašanje.

Zaskrbljen nad vsesplošnim pacifizmom
Mediji so precej težko našli francoske nasprotnike politike Jacquesa Chiraca, ki so bili pripravljeni spregovoriti. Razen nekdanjega voditelja Liberalne demokracije Alaina Madelina, dolgoletnega zagovornika Atlantskega pakta, danes člana UMP3, zelo redke francoske osebnosti javno podpirajo politiko G. W. Busha. In četudi je glavni urednik L’Expressa Denis Jeambar zaskrbljen nad »vsesplošnim pacifističnim delovanjem, ki je v teh dneh zajelo deželo«, to še ne pomeni, da mediji ponujajo predloge, ki bi bili alternativa vladnemu stališču o reševanju iraškega problema.

Ko se je del britanskega in ameriškega tiska znašal nad francoskim stališčem, pri čemer je za maskoto uporabljal karikaturo Jacquesa Chiraca kot deževnika, ki jo je objavil The Sun, je francosko soglasnost vendarle pretresalo nekaj trenj. Zunanji minister Dominique de Villepin žanje vsesplošno odobravanje, predvsem zaradi svojega govora 14. februarja v varnostnem svetu, in francoski tisk ga opisuje z očitno simpatijo.4 Predsedniku republike pa novinarji ne prizanašajo v vsakem primeru. Njegove jedke izjave glede dežel kandidatk za vstop v Evropsko unijo, ki so podprle ameriško politiko, so zabeležili kot spodrsljaj.

V časopisu Ouest France (dne 22.–23. februarja) je na primer François-Régis Hutin podpisal uvodnik z naslovom »S spoštovanjem ... in zaupanjem«, ki Francijo poziva, naj se ne obnaša vzvišeno, in ji svetuje, naj »pazi, kako sprejema novo vstopajoče«. F.-R. Hutin zastavlja enega od temeljnih vprašanj, ki jih odpira iraška kriza – vprašanje Evrope. Kakšno vlogo bi morala igrati Evropa? Ali je dovolj močna ali bo razpadla zaradi razhajajočih se stališč članic? Tudi drugi časopisi z nižjo naklado, na primer tednik Politis, izpostavljajo ta problem prihodnosti Evrope kot poglavitno vprašanje, ki ga zastirajo mastni naslovi, namenjeni takrat še bližajoči se vojni v Iraku. A ta diskusija je ostajala v večini medijev postranskega pomena.

Na predvečer ameriške in britanske vojaške intervencije v Iraku so torej francoski mediji še vedno podpirali miroljubno stališče vlade. Vendar so se hkrati vse redakcije pripravljale na vojno in se opremljale z neprebojnimi jopiči, kombinezoni za zaščito NRBC5, s prilagojenimi komunikacijskimi sredstvi, včasih pa svoje novinarje tudi pošiljale na tečaje priprave na poročanje v razmerah oboroženega spopada. Televizijski kanali so nekaj tednov redno prenašali prizore nameščanja ameriških sil v Zalivu. Pri tem so si uredništva tudi mela roke, ker bodo gledalcem svojih večernih televizijskih dnevnikov kmalu lahko ponudili kaj bolj razburljivega od govorov diplomatov. Tisk pa je zaradi negotovega ekonomskega položaja upal, da bo ta dogodek lahko izkoristil v svoj prid in nekoliko povečal prodajo. Vojna kot gibalo rasti – to že poznamo!

1 Trener nogometnega moštva AJA iz Auxerra. (op. prev.)
2 »Tous en chœur« (»Vsi v en glas«), Robert Solé, Le Monde, 23. februar 2003.
3 Union pour un Mouvement Populaire – Zveza za ljudsko gibanje, stranka francoskega predsednika vlade. (op. prev.)
4 »La charge victorieuse du hussard Dominique de Villepin« (»Zmagoviti naskok huzarja Dominiqua de Villepina«) , Le Monde, 16.–17. februar 2003; »Son surnom à l’ONU: Villepin d’épice and love!« (»Njegov vzdevek v OZN: Vile-pain d’epice (Poredni-medenjak) in ljubezen!« v satiričnem tedniku Le Canard enchaîné, 19. februar 2003.
5 Zaščita pred nukleranim, radioaktivnim, biološkim in kemičnim orožjem. (op. prev.)

izpis

Jean-Pierre Tailleur

Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Mnogi francoski časopisi so zavajali, saj niso hoteli priznati, da nekateri od vodilnih ameriških medijev kažejo večje razumevanje za francoska stališča – Ignorirali so dejstvo, da nekateri francoski mediji bolj grobo obračunavajo z Bushevo administracijo
Na zadnji večer letošnjega januarja je v zelo moderni pariški konferenčni dvorani blizu francoske narodne skupščine potekalo srečanje na vrhu med zunanjim ministrom Dominiquom De Villepinom in Edwyjem Plenelom, glavnim urednikom dnevnika Le Monde.

Na srečanju sta bila tudi poveličevani pisatelj in nekdanji španski kulturni minister Jorge Semprun ter svetovno znani filozof Edgar Morin. V nekdanjih časih bi bila slednja resnični zvezdi večera.

Villepin si je sredi konfliktov v Slonokoščeni obali in Iraku uspel utrgati dve uri svojega prezasedenega časa, da je »kot državljan in ne kot minister« podal svoje neuradne poglede na vojno, globalizacijo, francosko revolucijo … To je bilo dva tedna pred tem, ko je od milijonov ljudi po svetu dobil priznanje za vodenje protesta proti trdim stališčem Busheve administracije v zvezi z Irakom. Tistega petkovega večera pa se je Chiracovemu bližnjemu sodelavcu očitno zdelo pomembno, da dvestoglavemu občinstvu pove, kako dober se mu zdi Plenelov najnovejši esej. »Pisanje resničnega pisca« in »čudovit naslov knjige«, je izjavil Villepin.

Kljub povezavi tiska s proizvajalcema orožja
Vsi – tako glavna akterja kot »stranski zvezdi« večera – so bili enotni v stališču proti vojni v Iraku. Je to bil dokaz, da referenčni francoski časopis izkazuje lojalnost svoji vladi? Če nič drugega, je to bila ilustracija prevladujočega razpoloženja v državi, kjer večji del tiska podpira Chiraca in Villepina v njunem prizadevanju, da bi mir dobil maksimalno priložnost. Tako razpoloženje vlada kljub temu, da je velik del pariškega tiska povezan z dvema proizvajalcema vojne opreme – s podjetjem Dassault (vojna letala) in Lagardčre (rakete).

Zanimiv je tudi podatek, da je bila glavni promotor februarskih mirovnih demonstracij v Parizu revija Marianne, ki je znana po svojevrstnem zanosnem slogu novinarstva.

Po drugi strani je poročanje velikih časopisov korektno in uravnoteženo ter podaja tudi ameriška stališča. Francoski mediji se poskušajo izogniti napakam iz prve zalivske vojne, ki se jih danes v novinarstvu obravnava kot šolske primere: v obdobju med letom 1990 in 1991 so mnoge vojne dopisnike obtoževali, da so delovali zgolj v območju, ki jim ga je določila ameriška vojska. Zato so se v prejšnjih mesecih vrstila resnična prizadevanja za poročanje iz Bagdada in za pripravo poročevalskega terena, ki bi bil brez vojaških pritiskov.

Niso podlegli protiiraškemu diskurzu
Le Monde je s pismom bralca dne 8. 2. 2003 opozoril, da francoski mediji in javno mnenje do takrat niso podlegli protiiraškemu diskurzu. Čedalje več posameznih novinarjev pa vseeno izraža razumevanje do ameriške agresivnosti proti režimu Sadama Huseina, vendar plašno, je zapisal avtor pisma v Le Mondu.

Med časopisi, ki so nekoliko bolj naklonjeni ameriškim stališčem, sta recimo drugi od pomembnih dnevnikov – Le Figaro in tednik L’Express, ki je tradicionalno bližji Chiracovi politiki kakor Le Monde. V nekaterih kolumnah je Le Figaro kritiziral protiglobalizacijska gibanja, češ da narobe razumejo ameriške motive po dogodkih 11. septembra. Glavni urednik L’Expressa Denis Jeambar je 20. februarja celo okrcal Evropo (in francosko vlado) zato, ker se na eni strani podreja svoji atlantski zaveznici, na drugi strani pa se pritajeno jezi nanjo.

Ob protivojnih demonstracijah, ki so 15. februarja potekala po celem svetu, so posamezni mediji z obeh strani šli čez mejo rumenega tiska. Desničarski tednik Valeurs Actuelles je 21. februarja v članku, ki naj bi bil poročilo, pariške demonstrante opisal kot plemenske pripadnike različnih levičarskih skupin: komunistov, trockistov, primestnih islamistov in celo »militantnih okoljevarstvenikov s cvetličnimi bradami«. Članek ni dopuščal možnosti, da so pacifisti lahko večinoma enostavno proti vojni, ne da bi nujno bili del »maščevalnega pohoda levice«, ki da se dogaja zaradi lanskoletnega poraza na predsedniških volitvah.

Tudi protivojni časopisi zavajajo
Časopisi, ki so bliže protivojni fronti, so v nekaterih primerih tudi zavajali svoje bralstvo z napačnimi informacijami. Satirični tednik Le Canard enchaîné, ki se zmotno razume za raziskovalni časopis, je recimo 12. februarja na naslovni strani objavil članek z rdečim naslovom: »Irak: Powell je pokazal fotografije, posnete pred letom 1993«. Članek, ki ga je napisal glavni urednik, izkušen novinar, se je nanašal na ekspoze ameriškega državnega sekretarja o iraški grožnji Združenim narodom, vendar ni kaj dosti povedal o domnevnih lažeh Colina Powella: bil je povsem enostranski in se je posvečal le zasmehovanju Amerike.

Vodilni francoski kulturni tednik Télérama, ki ga bere preko dva milijona ljudi, je 1. februarja z velikimi črkami na zelenem, z vojaškim vzorcem okrašenem ozadju, objavil obsežen, devetstranski dossier (dosje) z naslovom: »NE vojni proti Iraku«. Sestavljali so ga le intervjuji z intelektualci – od nekdanjega predsednika organizacije Zdravniki brez meja Ronyja Braumana do filozofa Bernard-Henrija Levyja. Vsebina intervjujev je bila enostranska in ni zajemala kompleksnosti iraškega konflikta. Ta primer neuravnoteženega novinarstva v prid miru pa kljub vsemu ne kliče ravno po obsodbi, saj je pozorni bralec lahko ugotovil, da gre za skupek mnenj in ne za analizo dejstev.

Bolj skrb zbujajoče so laži, ki so jih mnogi časopisi objavili v zvezi z ameriškimi mediji.

Le Canard enchaîné je na primer ob članku o Powellovi propagandi objavil zelo pristransko in pavšalno predstavitev ameriških medijev. »Raziskovalni« tednik je ameriške medije obtožil, da Francoze označujejo za »pritlikavce« in »neumne«, ne da bi navedel, kateri časopis je objavil omenjene žalitve in kdaj. (Je bil to The New York Times ali tretjerazredni tabloid?)

O grobosti ameriških medijev, ne pa tudi francoskih
Tudi Le Monde je svoje bralstvo zavajal v članku z naslovom »Francozi so z novim športom prodrli na ameriško televizijo«, objavljenim 15. februarja. Primeri v članku so bili vzeti le iz programa probushevskega kanala Fox News ali iz nekaterih nepopolnih, iz konteksta iztrganih komentarjev, ki so se pojavili na CNN-u. Le Monde je omenjal tudi slavno humoristično televizijsko oddajo Saturday Night Live, ki da je zagrešila zločin z imitiranjem Villepinovih vznesenih gest in s predstavljanjem Francozov skozi stereotipe (npr. strahopetnost ali ljubezen do gastronomije). Članek je uravnotežil citat komentatorja CNN-a, ki je opomnil, da je Chirac bil prvi izmed predsednikov držav, ki je po 11. septembru obiskal Ameriko. Najpomembnejše pa je članku ušlo: kako je s poročanjem velikih ameriških televizijskih mrež?

Mnogi francoski časopisi so v svojih člankih zavajali, saj niso hoteli priznati, da nekateri od vodilnih ameriških medijev kažejo večje razumevanje za francoska stališča. Prav tako so ignorirali dejstvo, da nekateri francoski mediji bolj grobo obračunavajo z Bushevo administracijo. Magazin VSD je recimo na svoji naslovnici Georgea W. Busha zelo nazorno predstavljal kot Guignola, torej marioneto. Na televiziji se tako rekoč vsak večer prikazuje znana oddaja z naslovom Les Guignols, ki Američane in njihovega predsednika prikazuje kot trapaste, debele ali skrajno cinične. Presenetljivo pa Le Monde vsak teden izda osemstransko prilogo, v kateri so izbrani neprevedeni članki iz New York Timesa. Priloga z dne 26. januarja je na primer vsebovala naslovni članek »’Staro Evropo’ odbija Bushev osebni stil«.

Zavajajoča interpretacija, češ da so vsi Američani nastrojeni proti Iraku in proti Francozom, se zdi brez prave osnove. Ravno tako tudi vzajemna privlačnost, ki sta jo tistega večera izžarevala Villepin in Plenel. Treba pa je reči, da podobo popravlja korektno poročanje, ki je ob mnogih priložnostih vendarle prisotno.

izpis

Miro Petek

Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Guardian zagotavlja inventivni pristop do novinarske in publicistične aktivnosti – Seje uredniškega odbora Guardiana so odprte in se jih lahko udeležijo novinarji, hkrati pri nas uredniški sestanki v nekaterih medijih spominjajo na tajne lože
»Komentarji so svobodni, toda dejstva so nedotakljiva … In glas nasprotnikov nima nič manjše pravice, da se sliši, kot pa glas prijateljev.« Te misli je CD Scott, lastnik in dolgoletni urednik britanskega dnevnika Guardian, enega najbolj uglednih britanskih časopisov, ki je cenjen in citiran po vsem svetu, izrekel že pred davnimi leti. Novinarji tega dnevnika pa se te maksime držijo še danes. Kultura svobode se izraža tudi (ali predvsem) z nepristranskim in odprtim novinarstvom ter pisanjem brez predsodkov. Guardian zagotavlja inventivni pristop do novinarske in publicistične aktivnosti, vsak dan pa je rednemu delu časniku priložena še obsežna priloga G 2, ki je predvsem na področju pisanja o kulturi in literaturi prava poslastica z visoko postavljenimi standardi. Skorajda zakon.

Guardian je edinstveni med britanskimi dnevnimi časopisi tudi zaradi lastništva. Lastnik Scott Trust namreč zagotavlja veliko neodvisnost urednikov in novinarjev, brez pritiskov kapitala in politike, čeprav je pri političnem pozicioniranju treba Guardian postaviti levo od sredine. Novinarji se precej neovirano lotevajo resnega in preiskovalnega novinarstva. Za urednike Guardiana bi bilo nedopustno, da bi lastnik nekega lepega dne poklical v desk in zahteval od urednika, da umakne kakšen članek, kar v novinarskem svetu sploh ni redek primer. To problematiko je opisal tudi Serge Halimi v knjigi Novi psi čuvaji, takšni posegi pa tudi pri nas nikakor niso neznani. V časopisni hiši, kjer delam, predstavnik lastnika in hkrati član nadzornega sveta naše medijske hiše brez sramu kliče urednika lokalne kronike, naj zamenja fotografijo in uvrsti tisto, na kateri je njemu želena oseba. Takšen poseg kaže na moralno raven nadzornika in njegovo hudo sporno dojemanje vloge medijev, in kar je še bolj skrb zbujajoče – v svoji oholosti, robustnosti in nevednosti je lahko sposoben še bolj grobih posegov v medij, ki ga enači s tovarno avtomobilov, kateri se mora kovati dobiček. Od lastnikov, ki kot sloni med porcelanom lomastijo po krhkih slovenskih medijih, seveda ne gre pričakovati, da bi si prebrali kakšno literaturo s tega področja. Na primer Our media, not theirs avtorjev Roberta W. McChesneya in Johna Nicholsa (Seven stories press, New York 2002).

Resno novinarstvo kot tržna niša
Novinarji Guardiana so osvobojeni tovrstnih pritiskov, hkrati časopis ni v preseku, da bi vsebino prilagajal zahtevam po večji nakladi in dobičku, saj ima Scott Trust poleg Guardiana v lasti še vrsto drugih časopisov, ki prinašajo soliden dobiček. Novinarji se lahko toliko bolj posvečajo resnemu in kakovostnemu novinarstvu, ki ima seveda druga pravila kot rumeni tisk, ki ga je na britanskem trgu v izobilju. Guardian sodi med ducat časopisov, ki imajo status nacionalnega dnevnika. Dnevno natisnejo okoli 400.000 izvodov, njihov Observer, ki je nedeljska izdaja Guardiana, pa ima naklado 415.000 izvodov. Guardian je bil prvi med angleškimi dnevniki, ki je spoznal, da je elektronski časopis dopolnilo tiskanemu mediju, čeprav so se tudi v Guardianu nekateri novinarji stare šole te novosti kar nekoliko bali. Guardian Unlimited je bil ustanovljen leta 1999 in je danes precej več kakor le internetna izdaja tiskanega časopisa. V Veliki Britaniji je daleč najbolj popularna časopisna internetna stran, saj se mesečni obisk že vrti okoli 50 milijonov.

Guardian si je v bistvu izbral pravo pot na tem velikanskem britanskem trgu: kot resen dnevnik si je našel tržno nišo, kajti prav tabloidom je v zadnjem času naklada precej padla. Seveda ti še vedno tiskajo največ, kot Sun z dobre 3,6 milijona izvodov dnevno, The News of the World (3,8 milijona), Daily Mail (2,3 milijona), Daily Mirror (2,1 milijona) itd. Tudi bralci na Otoku iščejo časopise z vse več barvami, prilogami, življenjskim stilom, z več zgodbami, skratka, v časopisih iščejo potrditev življenjskega stila. Ne manjka pa tudi tistih, ki iščejo in zahtevajo resno novinarstvo, Britanci pa so že po tradiciji med najbolj zvestimi bralci časopisov na svetu. Zanimivo je, da so po letu 1993 začeli nekateri britanski dnevniki zaradi velike konkurence nižati ceno izvoda časopisa, Times najprej od 45 penijev na 30 in leta 1994 od 30 na 20 penijev. Guardian v to cenovno vojno ni vstopil, ampak je trg zadržal in ga tudi razširil z inventivnim marketinškim pristopom in z velikimi zgodbami.

Odprte seje uredniškega odbora
Za Guardian je značilno, da svoje novice v grobem deli na svetovne in nacionalne, preiskovalnemu novinarstvu pa daje posebno mesto in težo. Novinarji so zelo dobro izobraženi, preiskovalni novinarji pa imajo za posamezne zgodbe na voljo dovolj časa. Seveda po novinarskem statusu in ugledu daleč izstopajo sloviti kolumnisti, preiskovalno novinarstvo pa ni kakšen trendovski dodatek, temveč je pri Guardianu to stalnica. Guardian zanimajo velike svetovne teme in velike teme Velike Britanije: novinarji precej potujejo po svetu in tako navežejo stike tudi z viri informacij, kar nadgrajujejo s svetovnim spletom. V hiši imajo odlično elektronsko dokumentacijo, predvsem pa dobro novinarsko znanje in občutek, kako uporabiti vire in jih povezati v zgodbo. Konec koncev je veliko virov, sicer precej razdrobljenih, danes splošno dostopnih tudi iz pisarn, treba jih le znati poiskati in pravilno uporabiti. V Guardianu je zelo razvito skupinsko delo: tudi pod krajše članke je podpisanih več novinarjev (v svetovnih zgodbah običajno podkrepljeni z dopisniki, ki jih imajo po svetu), ki v nastajanju članka med sabo redno komunicirajo in se usklajujejo. Kakšen pomen dajo komunikaciji, ne nazadnje kažejo tudi odprte seje uredniškega odbora. To je predvsem značilno za čas po predlanskem 11. septembru, ko se tudi novinarji množično udeležujejo uredniških sej in dajejo svoje pripombe in sugestije. Novinarjem ni vseeno, čemu bodo uredniki dali prioriteto in kaj bo dnevnik objavljal. Pri nas uredniški sestanki v nekaterih medijih spominjajo na tajne lože in v tej uredniški hermetičnosti se mnogokrat skrivajo tudi nesposobni uredniki, kar se nato kaže v objavljenih vsebinah.

Slovenske novinarske hiše za preiskovalno novinarstvo niso tako dovzetne, predvsem je problem z denarjem, saj je novinarsko delo čedalje bolj storilnostno naravnano. Za novodobne lastnike slovenskih medijev je novinar strošek in težko bi našli novinarsko hišo, ki bi dala plačo novinarju, da bi mesec dni raziskoval in na mesec napisal eno ali dve dobri zgodbi. Seveda se ne zavedajo, da prav dobre zgodbe na dolgi rok peljejo tudi k večji nakladi (ali gledanosti in poslušanosti) in ugledu medijske hiše. Spet slovenski novinarji pri svojem delu raje soliramo, da ne bi bilo treba morebitne slave za dobro zgodbo podelili še s kom drugim. Kar je spet lahko zelo slabo: več avtorjev ne prinaša le več pogledov, izkušenj in idej, razdeli se tudi odgovornost, kajti takšen ali drugačen napad je lažje prenašati v dvoje ali troje …

Preiskovalno novinarstvo ruši korumpirano oblast
Novinarstvo kot četrta oblast lahko ruši ostale veje oblasti. Guardian je veliko pripomogel k padcu konservativne vlade leta 1997 s serijo raziskav o sumljivih poslih nekaterih ministrov, predvsem Jonathana Aitkena. Guardian je korumpiranemu ministru sledil kar nekaj let in objavljal različne zgodbe o njegovih čudnih in sumljivih poslih, tudi o njegovih skrivnih bančnih računih v Švici in zanimivo zgodbo, kako ni plačal računa v hotelu Ritz v Parizu. Aitken je za tem doživel pravi polom v tožbi zoper Guardian in je bil na koncu zaradi krivega pričanja obsojen na zaporno kazen.

Ugledna novinarska preiskovalna peresa Guardiana – med drugimi David Pallister, Jamie Wilson in Edd Harriman – so s serijo člankov skoraj dve leti sledila poslom bivšega in takrat tudi že pokojnega nigerijskega diktatorja generala Sani Abache. Diktator je bil osumljen, da si je v nekaj letih diktature na razne načine pridobil okoli 4,3 milijarde dolarjev denarja, kar je bil eden največjih svetovnih vladnih korupcijskih primerov. Nove nigerijske oblasti so mnoge države po svetu seznanile, da bi se denar, ki ga je v petih letih vladanja ta diktator in njegova družina naropala ali pridobila s korupcijskimi posli, utegnil v različnih oblikah pojaviti v evropskih državah in ZDA. In tudi povsem legitimno zahtevali, da dobijo denar nazaj. Nigerijci so britanske oblasti opozorili, da bi družina pokojnega diktatorja v eni od vodilnih bank na Otoku utegnila imeti naloženih okoli 450 milijonov dolarjev.

Konec lanskega leta je Velika Britanija živela v aferi Cherie Blair, ki je za svojega sina kupila stanovanje od Petra Fostra, poslovneža sumljivega porekla in kriminalno preteklostjo. Ta je Blairovi družini uredil nakup stanovanja precej ceneje kot za navadnega smrtnika. Gotovo je od svojega posredovanja pričakoval dobro naložbo. Zgodbo so najprej načeli tabloidi, ki so jo razpotegnili na več strani in stotine nadaljevank. Temu se je takoj pridružil tudi resni tisk, prvi in drugi dan po odkritju v rumenem tisku sicer bolj sramežljivo, saj so do rumenega tiska precej nezaupljivi in najprej niti niso najbolj verjeli, da bi se soproga Tonya Blaira lahko zapletla v posle s Fostrom. Guardian pa je za tem sam odkrival nove podrobnosti v teh relacijah, zanimala ga je moralna drža družine Blair, do katere je bil neizprosno oster.

izpis

Suzana Žilič-Fišer

Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Ko v Evropi govorimo o dualnem televizijskem sistemu, kjer so na eni strani javni, na drugi pa komercialni televizijski sistemi, predstavlja Channel 4 hibridni televizijski model, ki združuje značilnosti obeh sistemov, tako javnega kot komercialnega
V Evropi je prevladujoč dualni sistem radiotelevizije, saj v medijskem okolju istočasno nastopajo javni in komercialni mediji. Kljub močni vlogi javnega televizijskega servisa v Evropi ne obstaja skupna jasna definicija za javno televizijo in ne model, ki bi ga jemali za vzorčnega za delovanje televizije kot javnega servisa. Medtem ko obstajajo mnoge posebnosti kulturnega, političnega in ekonomskega okolja, v katerem mediji delujejo, pa je bila v zadnjem obdobju transformacija javnih medijev v vseh družbenih okoljih nujnost. Tudi javne radiotelevizije sledijo zakonitostim trga. Hkrati smo priča ostremu boju komercialnih medijev, ki se zavedajo pomena javnosti in vseh potreb, ki jih televizija lahko zadovoljuje. Videti je, da postaja meja med javnimi in komercialnimi mediji vse tanjša, saj eni prevzemajo naloge drugih in obratno.

Channel Four v Veliki Britaniji
Britansko medijsko okolje pomeni medijski sistem, ki mu pogosto želijo slediti drugi medijski sistemi v Evropi že od zgodnjih let 20. stoletja. V petdesetih letih so ustanovili prvo komercialno televizijsko korporacijo, ki je pomenila tudi začetek komercialnega televizijskega oddajanja v Evropi. Utemeljitev ustreznosti izbire študije primera Channel 4 v Veliki Britaniji lahko najdemo v posebnem položaju in statusu televizije. Gre za javno komercialno televizijo, ki predstavlja mešani (komercialno-javni) upravljavski sistem. Medtem ko govorimo v Evropi o dualnem televizijskem sistemu, ko obstajajo na eni strani javni, na drugi pa komercialni televizijski sistemi, predstavlja Channel 4 hibridni televizijski model, ki združuje značilnosti obeh sistemov, tako javnega kot komercialnega.

Channel 4, ki uresničuje posebno družbeno poslanstvo kot javni televizijski servis in obenem deluje kot komercialni televizijski sistem na trgu, pomeni izvrsten model za preučevanje in iskanje zakonitosti delovanja televizije. Channel 4 je televizijska korporacija, ki jo je ustanovila država in ima posebno družbeno poslanstvo, obenem pa je zagotavljanje ekonomske uspešnosti nujno za njegovo delovanje, saj so prihodki na trgu edini vir financiranja televizijske organizacije. Obravnavamo jo kot komercialni javni televizijski servis.

Predvidevamo, da se na dinamičnem medijskem trgu, ki je zaznamovan z ekonomskimi, tehnološkimi in političnimi spremembami, spreminja tudi vloga javnih in komercialnih medijev. Channel 4 kot hibridni model med obema televizijskima modeloma, ki delujeta na dualnem medijskem trgu, je korak naprej v prilagajanju medijskega trga spremembam, ki zaznamujejo sedanjost in predvsem prihodnost medijskega okolja. Channel 4 v Veliki Britaniji je model javne televizije, ki ga v takšni obliki ne najdemo nikjer v Evropi.

Posebni položaj Channel 4 v odnosu do drugih televizij
Kot televizijska družba ima Channel 4 množico »unikatnih« lastnosti:
  • je edina celodnevna (24-urna) nacionalna komercialna televizija, ki doseže skoraj vsako gospodinjstvo v Veliki Britaniji,
  • je tretja največja komercialna televizijska družba v Veliki Britaniji. Je večja kot vse izmed ITV družb (razen Granade in Carltona), doseže skoraj 500 milijonov funtov prihodka in ima 20-odstotni tržni delež,
  • je tretja največja medijska družba v smislu gledanosti (za BBC in Carltonom) in večja kot News International,
  • v primerjavi z ITV ima izjemne konkurenčne prednosti, saj jo vodi majhna skupina direktorjev in ima precej nižje režijske stroške, obenem pa ima v nasprotju z drugimi komercialnimi televizijami izjemno kvalitetno demografijo, ki je ciljna javnost mnogih oglaševalcev, je edina komercialna televizijska družba, ki ima nacionalne oglaševalce, v primerjavi z BBC ima mnoge prednosti, kot so: manjša in bolj učinkovita organizacijska struktura, v zadnjem obdobju kaže na večjo rast količine (ur) programov, splošno večji delež gledalcev kot BBC 2, več ur programa kot BBC 2 in bolj želeno demografijo.


Razlogi za ustanovitev Channel 4
Za pregled medijske situacije je zelo pomembno preučiti okoliščine, ki so omogočile začetek novega programa. BBC je začela oddajati novembra 1936 iz Alexandrove palače, kar je pomenilo začetek javne televizije nasploh. Leta 1954 je bil izdan televizijski akt, ki je narekoval ustanovitev Neodvisnega televizijskega urada. To je vodilo v ustanovitev ITV, ki je začela oddajati v septembru leta 1955, kar je pomenilo začetek komercialnih televizijskih programov.

V 60. letih je konzervativna oblast oblikovala komisijo, ki je preučila stanje na področju televizij in odločila, da je potreben tretji televizijski program. Po mnogih posvetih in preučevanju medijske situacije je bilo jasno, da mora obstajati televizijski program, ki bo uravnotežil delovanje BBC in ITV, rečeno drugače, javnega in komercialnega oddajanja.

Mnoga preučevanja medijske situacije so vodila do skupnih pričakovanj, ki so pomenila pričakovanja za »četrti kanal«.
  1. Biti mora »četrta sila«, ki spodbuja inovacijo in daje možnost alternativnim virom.
  2. Biti mora kanal, ki je neodvisen od obstoječih ITV družb in od Neodvisnega televizijskega urada.
  3. Imeti mora fleksibilno strukturo, ki omogoča, da je dovolj finančnih sredstev, in močno produkcijsko bazo.
  4. Imeti mora programsko shemo, ki je »komplementarna«, saj omogoča gledalcem alternativo ITV programom.
  5. Omogočati mora širok spekter programov, ki upoštevajo specializirane interese in vendarle ne izločajo splošnih interesov in popularnih programov.
Po dolgoletnih razgovorih in načrtovanju je kraljica govora maja 1979 razglasila, da mora zakonodaja omogočiti delovanje »četrtega servisa«, ki bo podvržen strogemu nadzoru. Januarja 1981 je televizijska družba Channel 4 začela delovati pod vodstvom generalnega direktorja Jeremy Isaacs-a. Značilnosti in načrti Channel 4 ob njegovem nastanku so bile naslednje:
  • delež gledalcev je bil predviden med 10 in 15 odstotkov,
  • ciljna javnost je bila drugačna od javnosti drugih televizijskih programov. Programi so bili namenjeni predvsem mladim in starejšim ter etničnim skupinam,
  • Channel 4 je bil ustanovljen kot izdajatelj (»publisher«), ki ne bi proizvajal lastnega programa, ampak bi spodbujal in omogočal britansko neodvisno produkcijo (kupovanje programov iz neodvisnih produkcijskih hiš),
  • neodvisna produkcija naj bi predstavljala največjih odstotek vseh programov, ki jih predvaja Channel 4 (Do konca maja 1982 so naročili 416 projektov in neodvisnih produkcijskih virov).
Nadzorovanje delovanja Channel 4
Channel 4 je začel delovati leta 1982 kot »čisti izdajatelj«, televizijska zakonodaja iz leta 1980 pa je zahtevala:
  • da ponuja ustrezen delež vsebin, ki jih običajno ne zasledimo na ITV,
  • da zagotavlja ustrezen delež programov izobraževalnih vsebin,
  • da spodbuja inovativnost.
V letu 1999 so bile dodane še obveznosti:
  • 60 odstotkov programskega časa mora biti naročenega in vsaj 25 odstotkov programov mora prihajati iz neodvisnih produkcij,
  • ponovitve ne smejo presegati 40 odstotkov.


Licenca za oddajanje Channel 4
Channel 4 je licenco za oddajanje iz leta 1993 obnovil februarja 1998. Naslednja revizija licence bo leta 2003. Dodelitev licence za oddajanje obsega navodila za naslednje: programske obveznosti, šolski in izobraževalni program, informativni in dokumentarni program, verski in multikulturni program in investicije v film.

Programske obveznosti: Prihajajo iz televizijskega zakona, v katerem je zapisano, da je naloga Channel 4, da ima drugačen značaj programa kot ga ima ITV, in sicer za tisto javnost, ki ji ITV ne namenja dovolj programa. Skratka, gre za specifičen okus in ne širok okus večine.

Namen: Ne pričakujejo, da bo Channel 4 program za široko javnost, vendar je kljub temu namen programa, da bo dosegel največjo možno gledanost. Zahteva po drugačnem značaju pomeni drugačne uredniške izbire glede na to, kaj počnejo drugi televizijski programi. Channel 4 mora iskati vse starostne skupine in vključiti pokrivanje mednarodnih in globalnih zadev.

Šolski program: Channel 4 bo prenašal 330 ur šolskega programa vsako leto.

Izobraževalne vsebine: Channel 4 bo namenil v povprečju sedem ur na teden za izobraževalne vsebine.

Informativni* (*News and Current Affairs) Channel 4 bo namenil zadosten program informativnemu in aktualnemu programu, ki bo visoke kvalitete.

Verski program: Programska shema mora vsebovati verski program v osrednjem televizijskem času in eno uro tedensko v drugem času.

Multikulturnost: Od leta 1999 mora biti najmanj tri ure programa na teden iz multikulturnih vsebin.

Investiranje v film: Channel 4 mora igrati osrednjo vlogo znotraj britanske filmske industrije.

Posebne potrebe: Programi bodo oblikovani za ljudi s posebnimi potrebami.

Evropska produkcija: Večina oddajanega časa programa Channel 4 bo namenjen programom, ki bodo evropskega izvora.

Neodvisna produkcija: 25 odstotkov programov v shemi Channel 4 mora izvirati iz neodvisnih produkcijskih hiš.

Izvirna produkcija: Pričakovano je, da bo izvirna produkcija obsegala 60 odstotkov predvajanih ur v najbolj gledanem času.

Ponovitve: Od leta 1999 je lahko manj kot 40 odstotkov vseh predvajanih ur ponovitev, medtem ko je v najbolj gledanem času ponovljenega programa lahko največ 20 odstotkov.

Produkcija zunaj Londona: 30 odstotkov celotnega programa na Channel 4 mora biti produciranega zunaj Londona.

Izobraževanje Najmanj 0,5 odstotkov vsega prihodka v korporaciji Channel 4 mora biti namenjenega izobraževanju.

Financiranje: Channel 4 se je obvezal, da bo finančno podpiral britansko filmsko in programsko produkcijo in sledil digitalnemu razvoju z investiranjem v različne platforme in nove usluge.

Obveznosti do Neodvisne televizijske komisije
Delovanje Channel 4 letno pregleduje neodvisna televizijska komisija. Glede na njene zahteve je Channel 4 dolžan:
  • imeti značilen, lasten značaj,
  • ponujati različne storitve, ki vsebujejo informativne, izobraževalne, verske in multikulturne programe (vsi morajo biti na sporedu v najbolj gledanem programskem času),
  • postavljati predvsem izobraževalni program na osrednje mesto v televizijskem sporedu,
  • igrati osrednjo vlogo v britanski filmski industriji,
  • spodbujati veliko in raznoliko neodvisno produkcijsko industrijo in produkcijo zunaj Londona,
  • Channel 4 mora upoštevati posebne določitve o izvirni produkciji, nakupu programov, izobraževanju in programih za posebne potrebe.


Pregled upoštevanih programskih zahtev v programu


Tabela 1. Zahteve za informativne, izobraževalne, verske in multikulturne programske vsebine (v predvajanih urah)

O 2001 D 2001 D 2000 D 1999
Informativni program* 208 261 261 255
Aktualno-politični program 208 260 244 231
Izobraževalni 364 638 591 489
Šolski 330 565 379 395
Verski 52 73 72 68
Multikulturni 217 230 210 156
O - letne obveznosti; D – doseženo
* razen jutranjega programa Big breakfast
Vir: ITC Annual Report 2001


Programske obveznosti Channel 4 so določene v predvajanih urah posebnih programskih kategorij. Glede na pregledano število ur je očitno, da Channel 4 uresničuje obveznosti do informativnega, aktualno-političnega, izobraževalnega, šolskega, multikulturnega in verskega programa.

Tabela 2. Programski deleži (v odstotkih)
O 2001 D 2001 D 2000 D 1999
Izvirna produkcija 60 69 66 60
Neodvisna produkcija 25 61 66 76
Evropska produkcija 50 73 70 65
Ponovitve (max) 40 39 38 38
Podnapisi (v urah na teden) 111 136 116 101
Produkcija izven Londona O 2002 30 29 29 27
O - letne obveznosti; D – doseženo
Vir: ITC Annual Report 2001


Neodvisni televizijski urad nadzoruje deleže oddajanega programa po različnih kriterijih. Deleži izvirne produkcije, neodvisne britanske produkcije, evropskega izvora, ponovitev in programa s podnapisi za gluhoneme so natančno določeni. Od leta 2002 veljajo še dodatne obveznosti, in sicer najmanj 30 odstotkov vse oddajane produkcije mora biti proizvedeno v produkcijskih hišah zunaj Londona.



Tabela 3. Trendi neodvisne produkcije v programih (v odstotkih)
1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001
ITV 38 34 27 33 31 29 31
CHANNEL 4 87 86 84 89 76 66 61
Vir: ITC Annual Report 2001


Rast neodvisne britanske produkcije je bila ključni razlog za ustanovitev Channel 4, prav zato je razumljiva tolikšna prisotnost le-te v oddajanem programu. Toliko bolj je tudi zanimiva primerjava z ITV, ki neodvisno produkcijo redkeje uvrsti v program.

Programski stroški
Iz podatkov, objavljenih v letnih poročilih, je razvidno, da so se pri Channel 4 programski stroški povečali v korist dramskega, izobraževalnega, zabavnega in športnega programa. Nekaj manjši delež programski stroškov je namenjen dokumentarnemu in aktualno-političnemu programu, vendar se količina teh programov (v urah) ni zmanjšala. Če primerjamo zgodnja 90-a leta z letoma 2000 in 2001, je le manj otroškega in verskega programa.

Zanimivo je, da v primerjavi z drugimi britanskimi televizijskimi programi kaže Channel 4 svojo drugačnost predvsem v najbolj gledanem programskem času. Medtem ko drugi televizijski programi med 19.00 in 22.00 predvajajo predvsem zabavni program s filmi in kvizi, je Channel 4 namenil ta čas za pestro paleto televizijskih žanrov, od dramskega programa pa vse do dokumentarnega in zabavnega programa. Channel 4 danes, v primerjavi z zgodnjimi 90. leti, vse manj prepušča svoj najbolj gledani čas filmom, ki so bili pred leti zaščitni znak tega programa. Neodvisni televizijski urad zelo podrobno nadzoruje programske vsebine v najbolj gledanih programskih časih in preučuje svoje zahteve po pestrosti televizijskih žanrov.

Gledanost
Že pri svojem nastanku je Channel 4 stremel za »kvalitetno« ciljno publiko in želel, da bi program dosegel vse ciljne javnosti, vendar ne ob istem času. Tako je njihovo pomembno vodilo, da je »za vsakega nekaj, vendar ne ob istem času«. Raziskave gledanosti dokazujejo, da je bila tovrstna strategija smiselna v zgodnjih 90. in da je uspešna še danes. Medtem ko je javni televizijski servis BBC zaznal rahel upad gledanosti v zadnjih 10. letih in je ITV izgubljal na britanskem trgu največ gledalcev, je Channel 4 ohranil svoj delež gledalcev. BBC in ITV sta izgubila največ gledalcev v gospodinjstvih s kabelskimi in satelitskimi priključki. Ciljna javnost, za katero stremi Channel 4 pomeni segment populacije, ki ne preživi veliko časa ob televizijskih sprejemnikih, vendar pomenijo odločilno skupino v političnem, kulturnem in ekonomskem življenju družbe. V zadnjem desetletju se celodnevna gledanost giblje okrog 10 odstotkov, medtem ko je v preteklem letu bilo zaslediti tudi precej visoko gledanost v najbolj gledanem televizijskem času (9,7 odstotkov).

Na Channel 4 si štejejo za uspeh, ker privabijo velik delež mladih gledalcev, ki gledajo informativne programe. Channel 4 predvaja osrednji eno urni informativni program ob 19.00, ko se najbolj gledani programski čas začenja. Medtem ko je zaznati trend upadanja gledanosti informativnih programov pri mladih gledalcih, ima Channel 4 največji odstotek teh gledalcev izmed vseh informativnih televizijskih programov. Informativni program na Channel 4 zaznamuje več mednarodnih prispevkov kot je to videti na večini drugih televizijskih informativnih programov.

Na Channel 4 poskušajo utrditi navade gledalcev v stilu »viewing by appointment«, kar pomeni, da se gledalci odločajo za gledanje kanala na osnovi privlačnih televizijskih programov, medtem ko pri BBC in ITV spodbujajo lojalnost gledalcev televizijskemu kanalu. V današnjem multimedijskem okolju, ko obstaja na stotine različnih kanalov z mnogimi bolj ali manj zanimivimi programi, je precej težko utrditi lojalnost do celotnega televizijskega kanala. Lojalni gledalci javnega televizijskega servisa predstavljajo starejšo publiko z gledalskimi navadami iz obdobja, ko je obstajalo le malo televizijskih programov. Danes obstaja ogromno podobnih televizijskih kanalov, prav zato se gledalske navade spreminjajo. Gledalci postanejo zahtevna javnost, ki ob množici programskih možnosti izbere tiste, ki ustrezajo njihovim okusom. Le redko se zgodi (v prihodnosti še redkeje), da bomo spremljali le en televizijski kanal ves dan, kot smo bili temu priča v 80. letih.

Financiranje javno-komercialne televizije
Channel 4 se financira izključno iz oglaševalskega prihodka, ker pa je ustanoviteljica država in ne zasebna korporacija, gre ves prihodek v programske in druge storitve korporacije in tudi dobiček se ne deli lastnikom, temveč se reinvestira v razvoj programa. Pretresi na oglaševalskem trgu pomenijo, da je potrebno s prihodkom gospodarno ravnati in imeti jasno strategijo. Oglaševalski prihodek je znatno manjši, kot ga ima največja komercialna televizija (ITV) v Veliki Britaniji, vendar je pomembno, da je v zadnjih letih naraščal.

Iskanje novih prihodkov je povezano tudi z dodatnimi investicijami v nove tehnologije in nove storitve. Uvajanje novih plačljivih kanalov, uporaba interaktivnih storitev in iskanje sinergije učinkov med tradicionalnimi in novimi mediji je dokaz, da je Channel 4 televizija, ki je uprta v prihodnost. Sinonim za televizijo Channel 4 je bil pri njenem nastanku povezan z drugačnostjo in inovativnostjo, danes je poudarek še vedno predvsem na inovativnosti in uporabi novih tehnologij.

Danes večina projektov obsega različne platforme in ponuja interaktivne storitve, vendar je videti, da je še vedno v ospredju televizijski program, ki ima vodilno vlogo med vsemi novim mediji.

Racionalna organiziranost
Channel 4 je javna televizija, javna korporacija, vendar je organizirana po principu zasebne korporacije. Medtem ko v drugih javnih televizijskih servisih v Evropi najdemo hierarhično strukturo, ki je precej okorela in se težko spopada s spremembami, je Channel 4 precej drugače organizirana. Z vsakim novim vodstvom je vse močnejša tendenca po samostojnih oddelkih in bolj sploščeni organizacijski strukturi.

Prednost Channel 4 je v principu delovanja, saj je ustanovljen kot izdajatelj. To pomeni, da letno sodeluje s tisoči produkcijskih hiš, ki so vezane na Channel 4 s projekti in tako podpira britansko neodvisno produkcijo. Potemtakem ne zaposluje izjemne količine kreativnih delavcev kot BBC, ampak naroča in kupuje projekte pri produkcijskih enotah. Takšno delovanje je seveda za korporacijo cenejše, vendar se vse bolj postavlja vprašanje avtorskih pravic projektov. Medtem ko je Channel 4 lastnik večine filmov, ki jih je kupil in predvajal, je drugače z množico produkcij, kjer avtorske pravice praviloma pripadajo produkcijski hiši.

Mesto na medijskem trgu
Channel 4 je televizija kot javni servis, ustanovljena v Veliki Britaniji. Financiranje korporacije s trga in izdajateljska naravnanost ji dajeta posebno mesto med javnimi televizijami v Evropi. Programska naravnanost Channel 4 kaže njen posebni odnos do manjšin v družbi, do različnih etničnih skupnosti, do inovativnosti v programski shemi in do izrazite podpore domači (britanski) produkciji.

Čeprav je bilo sprva videti, da bo programsko naravnanost televizije, ki predvaja veliko programa za zahtevne okuse, težko financirati le iz oglaševalskih prihodkov, pa je bilo kmalu očitno, da je mogoče kvalitetno produkcijo »prodajati« na trgu. Channel 4 je bil kmalu dokaz vsem televizijam, ki so v težnji po večjem tržnem deležu ponujale poceni ameriško produkcijo, da so kvalitetne vsebine cenjene tudi na oglaševalskem trgu. V pripravljanju programske sheme je treba nenehno iskati ravnotežje med programi javnega dobra in komercialno uspešnimi programi. Z že uveljavljenimi recepti programov za široko občinstvo je treba najti zadostno mero poguma za vsebine manjšinskih interesov.

Channel 4 vse bolj sledi inovativnosti tudi s prepletanjem različnih televizijskih žanrov. Medtem ko zabavno-informativni program ni več posebnost tudi na drugih televizijskih programih, pa tu uvajajo izobraževalno-multikulturno-zabavni program, ki je pogosto mešanica programa o različnih etničnih skupinah ipd. Mnogi pripisujejo programu Channel 4 velike zasluge za obdelovanje marginalnih tem, ki so kmalu postale večinske teme.

V težnji po uresničevanju »licenčnih« obveznosti do poslanstva javnega dobra in zahtevi po tržno uspešnih programih smo pogosto priča kvalitetni produkciji.

Iskanje sinergičnih učinkov tradicionalnih in novih medijev je nujnost, saj je televizija dinamičen medij, ki ponuja izjemne kreativne programske možnosti. Televizijski programi, ki imajo jasne obveznosti do uresničevanja družbenega poslanstva in morajo hkrati ponujati program, ki je gledljiv in zanimiv za oglaševalce, imajo pred seboj precej zahtevno nalogo. Ponujanje negledjivih vsebin ali cenenih ameriških nadaljevank v tem primeru ne obrodi sadov.

Literatura
Blanchard, Simon and Morley, David (eds): What’s This Channel Four. London, Comedia, 1982.
Channel 4 Review 1983, 1984, 1985, 1986, 1987, 1988, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001.
Docherty, David, Morrison, David E., Tracey, Michael: Keeping Faith? Channel Four and its Audience. London, John Libbey, 1988.
Goodwin, Peter: Television under Tories.British Film Institute, 1998.
Harvey, Sylvia: Channel 4 Television: From Annan to Grade. 2001.
Isaacs, Jeremy: Storm over Four: A personal Account. London, Weidenfeld and Nicholson, 1989.
ITC Annual Report and Accounts 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001.
Lambert, Stephen: Channel Four: Television with a difference?. London, British Film Institute, 1982.
Overview of electronic media in UK, Zenithmedia 2001.

izpis

Saša Bojc

ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Tudi napad na ZDA in vojna proti terorizmu nista mogla iztiriti lokalnega informativnega programa iz ustaljenih tirnic poročanja: »V živo, iz domačega okolja in z zapoznelo vključitvijo v prelivanje krvi, kriminal in nesreče« – Povzetek iz priloge revije Columbia Journalism Review
Novinarstvo odseva svojo sodobnost – če že ne drugega. Leta 2001 so napadli ZDA, začela se je nova vrsta vojne, borzni trg in poslovanje pa je zajela kriza. Kot odgovor na to se je spremenila tudi narava lokalnih novic v ZDA. Medtem ko se je poročanje o kriminalu in nacionalni obrambi ZDA v letu 2002 povečalo, pa se je zmanjšalo poročanje o drugih pomembnih temah, na primer o ekonomiji. Med 103 uredniki novic, ki so sodelovali v raziskavi, jih polovica verjame, da se je novičarska industrija znašla na napačni poti, le tretjina pa je optimistična glede prihodnosti. Povprečni poročevalec na lokalni televiziji mora zdaj narediti približno dva prispevka na dan, kar je največ v vsej petletni zgodovini raziskave, čeprav ugotovitve kažejo, da takšne zahteve vodijo k izgubi gledalcev. In glede na vladno dopuščanje koncentriranja lastništva je tisto plitko postalo še plitkejše. Vendar upanje še vedno obstaja, pravijo raziskovalci pri Projektu za odličnost v novinarstvu, ki je svojevrstna večletna študija lokalnih televizijskih novic. Doslej so analizirali približno 33.000 prispevkov iz 50 različno velikih trgov, kar obsega več kakor milijon podatkov, ti pa so bolj vzpodbudni kot na začetku raziskave pred petimi leti.

Večina urednikov informativnega programa je dejala, da se želijo vrniti k preizkušenim temeljem, glede katerih je še po tridesetletnih posvetovanjih precejšnja zmeda. Doslej se je najbolj izkazalo, da je za gledalce najpomembnejša kakovost, ki ji prikimavajo tudi mladi gledalci, najpomembnejša ciljna skupina za oglaševalce. Toda kakovostnih vsebin je še vedno premalo.

Seveda so še druge stvari, s katerimi lokalne redakcije preizkušeno lahko pritegnejo gledalce. Ne stanejo veliko, vendar zahtevajo, da jim televizijske postaje ostanejo zavezane.

V nadaljevanju bomo predstavili ugotovitve zadnjega leta študije lokalnih televizij v ZDA (2002), ki ga izvaja Projekt za odličnost v novinarstvu skupaj z visoko šolo za podiplomski študij novinarstva iz Colombie in ga financira dobrodelno združenje Pew Charitable Trusts.

Metodologija raziskave
Lanska raziskava je analizirala informativni program na 53 lokalnih televizijskih postajah v angleškem jeziku in osmih postajah v španskem jeziku v 17 mestih. Skupaj je tako v dveh tednih (marca in aprila) zajela 9173 prispevkov, ki so bili predvajani v polurnem informativnem programu. Od tega je bilo 7423 prispevkov v angleščini in 1094 prispevkov v španščini, kontrolni vzorec pa je štel 656 prispevkov v španščini in angleščini. Postaje se uvrščajo od najbolje ocenjenih (postaje A) do najslabših (postaje F) glede na točke, ki so jih dobile za različne spremenljivke pri informativnem programu.

Pri špansko govorečih postajah je spremenljivka »pomembnost za skupnost« upoštevala potrebe in interese ciljnega občinstva. Z dodatnim kodiranjem so dosegli, da so prispevki, ki podajajo informacije o lokalni latinoameriški skupnosti ali njihovi domovini, dobili primerno težo. Ratinge, tržni delež, ohranitev občinstva in demografsko segmentacijo so obravnavali po Nielsen Station Index Data, ki so jih zbrali pri preučevanju dvanajstmesečnih ratingov od februarja 1999 do novembra 2001. V lansko študijo so vključili tudi nacionalno raziskavo po pošti, v kateri so sodelovali uredniki informativnega programa, ki so bili na tem položaju med junijem in avgustom 2002. Slučajni vzorec 233 urednikov so dobili iz seznama postaj, ki pripravljajo lokalni informativni program. Poročilo je dokončalo 103 urednikov postaj, ki predstavljajo 15 odstotkov vseh postaj z informativnim programom, pri čemer so morali odgovoriti 44-odstotno.

V redakcijah vlada pesimizem
Pritožbe glede površnega poročanja, tabloidnega sloga ter poudarjanja stila poročanja namesto vsebine v informativnem programu lokalnih televizij niso nič novega. A pri tem povečane zaskrbljenosti zdaj niso pokazali le zaposleni, temveč tudi vodstvo.

Raziskava, ki so jo opravili po pošti poleti 2002, zrcali poglede 800 postaj iz vseh koncev ZDA, ki v svojem programu ponujajo tudi informativne vsebine. Glavni razlog za pesimizem je dokaj preprost, so odgovorili uredniki informativnega programa. »Zmanjšani proračuni ubijajo kakovost.« Finančni pritiski, ki zahtevajo, da televizijske postaje naredijo več z manj, se kažejo v zelo jasnih podatkih. Poročevalci morajo narediti v povprečju 1,8 prispevka na dan, kar je največ doslej v petletnem obdobju proučevanja PEJ. Uredniki se zavedajo, da povečana storilnost tudi stane. Med največjimi ovirami, ki stojijo na poti do kakovostnih informativnih vsebin, je »premalo zaposlenih«, »premalo denarja« in »premalo časa«. Več kot polovica urednikov (55 odstotkov) je dejala, da je zategovanje pasu otežilo ozračje v redakcijah. Pri tistih, pri katerih je bila morala zelo nizka, je dvakrat več urednikov potožilo, da gredo stvari v narobno smer. »Ljudje hodijo na delo negotovi in se sprašujejo, kdaj bodo odpuščeni.« Uredniki, ki mislijo, da so stvari na pravi poti, vidijo zmanjšanje proračuna v drugačni luči. Verjamejo, da je to izkušnja več – da se naučijo pripraviti kakovostni informativni program v krajšem času in s postavitvijo novih prioritet. »Če smo pred petimi leti naredili deset dobrih stvari, moramo biti zdaj resnično dobri pri petih,« je zapisal eden od menedžerjev. »Postajamo boljši v stvareh, ki so zares pomembne.« Gledano v celoti, je finančna slika boljša kot predlani, ko se je polovica vseh postaj srečevala z zmanjšani proračuni ali zmanjšanjem ekipe. Lani pa je bilo takih postaj 40 odstotkov.

Pesimizem urednikov informativnega programa izhaja do neke mere tudi iz dolgoročnih trendov v ekonomiji. Odgovori o »napačni smeri« so prekosili odgovore o »pravi smeri« s skoraj dva proti ena pri postajah, ki so v zadnjih treh letih odpustile del ekipe, in pri postajah, ki so pripravile več informativnega programa kot pred tremi leti. »Na večini svojih postaj se zdaj poslužujemo novinarstva kot po tekočem traku,« je povedal eden od urednikov. »Z omejenim številom zaposlenih in zmanjšanjem proračuna je prava bitka zapolniti informativni program, zato ne gledamo toliko na kakovost vsebine. Lovimo lahkotne zgodbe po receptu hitro pripravljene hrane – dodajte vodo in premešajte.«

Raziskava je nekaj optimistov našla pri postajah, ki združujejo zaposlene in lastnike v istih osebah (network-owned-and operated stations). Polovica anketiranih je dejala, da gredo stvari v pravo smer. Le eden je odgovoril nasprotno, ostali pa niso izrazili mnenja. V tej kategoriji je bilo samo deset urednikov novic, kar znaša deset odstotkov anketiranih. Pri ostalih 90 odstotkih jih večina misli, da je industrija na napačni poti. Razlika je bila velika zlasti pri postajah, ki so v lasti velikih korporacijskih družb, kot sta Tribune in Gannett, kjer je bilo razmerje več kot dva proti ena.

Pozitivno naravnani anketiranci gledajo na razmere kot na vse spremenljivo. »Delamo, kar zmoremo v spreminjajočih se ekonomskih razmerah,« je dejal menedžer informativnega programa postaje, ki pokriva majhen trg. Urednik novic postaje, ki se uvršča med prvih petdeset, pa je dejal, »da še vedno potrebujejo več časa in denarja za resnejše in poglobljene teme ter manjši poudarek na seksualnih in senzacionalnih zgodbah.«

Pa je iz tega sploh pot? Tudi nekateri pesimisti pravijo, da je. Medtem ko je eden od njih zapisal »vrnite se k temeljem in pridobite nazaj izgubljene gledalce«, pa drugi misli, da »gledalce zanimajo lokalne vsebine«. Veliko se jih boji, da bodo ti cilji neuresničeni, vse dokler bo »zaslužek pomembnejši od kakovosti«.

Uredniki informativnega programa kljub izboljševanju finančnega stanja še vedno čutijo pritiske. Stanje ni tako slabo, kot je bilo, vendar ni razloga, da bi verjeli, da se bo v kratkem času kaj izboljšalo.

Kako pomembno je vprašanje kakovosti?
Današnji težki časi so redakcijam informativnega programa prinesli največ problemov doslej – pritisk zmanjšanih proračunov, prehajanje k digitalni tehnologiji, padanje gledanosti, vse bolj verjetno dvojno lastništvo in navzkrižni prevzemi, če naštejemo le nekatere. Edina stvar, ki je še vedno v popolni pristojnosti redakcije informativnega programa, je to, kaj spusti v eter. In izkazalo se je, da so imeli svetovalci prav – pomembna je vsebina. Petletna študija PEJ z več kazalci kaže na to, da je kakovost, kot so jo opredelili profesionalci novinarji, najbolj obetavna pot h komercialnemu uspehu tudi v današnjih težavnih ekonomskih razmerah.

V prvih treh letih so za kazalce ekonomskega uspeha uporabili ratinge in tako ustvarili triletni trend ratingov (12 Nielsen ratings books), s čimer naj bi ugotovili, ali postaje skozi čas pridobivajo ali izgubljajo gledalce. Ugotovili so, da je imelo 47 odstotkov postaj z največjo mero kakovosti (postaje A) visoke ratinge. Ta kazalec pa je imel najvišjo vrednost od vseh kazalcev kakovosti, ki so jih merili. Kot drugi kazalec komercialne uspešnosti so merili, tudi kakšen je bil delež vseh televizijskih sprejemnikov, ki so imeli prižgan program. Podatki zadnjih petih let kažejo, da je 52 odstotkov vseh najbolj kakovostnih postaj, postaj A, z leti povečalo svoj tržni delež. Pri tržnem deležu so se postaje A odrezale boljše kot v katerem koli drugem kazalcu. V prid kakovosti pa še bolj kot ratingi govorijo deleži. Več kot je postaja dobila točk za kakovost programa, bolj verjeten je bil večji tržni delež.

Še vedno pa so ostala nekatera vprašanja. V zadnjih dveh letih postaje A niso bile skupina, ki je najraje prikazovala uspeh tržnega deleža. Pravzaprav so se leta 2002 pri deležu najbolje odrezale postaje iz skupine D, medtem ko so se leta 2001 postaje B.

Ratingi lokalnega informativnega programa skoraj povsod padajo, zato je zanimivo pogledati, ali se je razmerje med kakovostjo in komercialno uspešnostjo zmanjšalo. Ali pa ratingi ne morejo več ustrezno odsevati komercialne uspešnosti? Mediji sami so začeli uporabljati nova merila in v zadnjih dveh letih je študija zbrala podatke dveh kategorij: strukturo občinstva (demografsko segmentacijo) in ohranjanje števila gledalcev. Večina tako informativnih kot zabavnih programov sami sebe razvrščajo glede na to, koliko gledalcev, starih med 18. in 54. letom, pridobijo, torej demografijo, ki jo najbolj cenijo oglaševalci. Za ohranitev ali povečanje števila gledalcev je skoraj enako pomembno kot ratingi postalo t. i. občinstvo lead-in, kar je dediščina zgodnejših programov. Postaje, ki so uspešno obdržale ali povečale svoje občinstvo lead-in, so prav tako dosegle točke pri kakovosti. Medtem pa so imele manj točk pri kakovosti postaje, ki niso obdržale občinstva lead-in. Že majhno povečanje kakovosti bolj verjetno pripomore, da postaja obdrži večji delež občinstva lead-in.

Tudi pri demografski spremenljivki se je pokazalo, da kakovost šteje, čeprav statistična povezanost ni tako močna kot med kakovostjo in občinstvom lead-in. Postaje z najboljšimi demografskimi trendi, se pravi z večjim številom gledalcev med 18 in 54 letom, so v povprečju dosegle uvrstitev med postaje B. Postaje z najslabšimi trendi pa so dosegle tretjo skupino (postaje C). Pri PEJ so združili dvoletne ratinge z omenjenima novima spremenljivkama in dobili t. i. indeks gledanosti (Viewership Index). Dodali so še trende v tržnih deležih in uravnotežili rezultate, saj ratingi in deleži merijo podobno. Rezultati so ponovno potrdili, da je povezava med kakovostjo in komercialno uspešnostjo statistično značilna. In čeprav veliko dejavnikov vpliva na gledanost, pa kakovostno novinarstvo ni priložnostno, temveč dober posel.

Raziskava je pokazala, da si tudi mladi želijo isto kot večina gledalcev – in to je, verjeli ali ne, kakovost. Prav v tem tiči tudi razlog za optimizem. Vsebina je edina stvar, ki jo uredniki lahko nadzorujejo. Kot sta dejala Atiba Pertilla in Todd Belt, je treba najprej sprejeti prvi izziv in zaupati podatkom, ne mitologiji, potem pa še drugi izziv in se naučiti delati bolj kakovostno z manjšimi sredstvi. In če se to ne bo zgodilo oziroma ne bo zgodilo kmalu, bo informativni program na lokalnih televizijah v ZDA v večji nevarnosti kot časopisi, ki naj ne bi bili več potrebni. Zagotovo pa nekakovosten program vodi v izgubljanje občinstva, in to vse hitreje.

Kako je 11. september spremenil informativni program na lokalnih televizijah?
Tudi napad na ZDA in vojna proti terorizmu nista mogla iztiriti lokalnega informativnega programa iz ustaljenih tirnic poročanja – »v živo, iz domačega okolja in z zapoznelo vključitvijo v prelivanje krvi, kriminal in nesreče«.

Redakcije na lokalnih televizijah so leta 2002 sicer začele več poročati o svetu, vendar le malo več. Da bi naredili prostor za obrambno in zunanjo politiko, so na lokalnih televizijah odtegnili vse drugo, razen poročanja o kriminalu in nesrečah. V študiji 2002 je bila četrtina (26 odstotkov) vseh zgodb v informativnem programu na lokalnih televizijah posvečena kriminalu in sodstvu, kar je največ od leta 1998, ko so začeli preučevati lokalni informativni program. Dogodki 11. septembra in vse, kar je sledilo, so prisilili lokalne televizijske postaje, da so postale bolj mednarodne. V prvih štirih letih sta obrambna in zunanja politika zavzeli le štiri odstotke zgodb. Leta 2002 pa se je poročanje o teh temah več kot podvojilo, zaradi česar je bila to tretja najbolj poročana tema.

Prvo polovico raziskave so naredili v prvi polovici marca, ko so bili v Afganistanu najmočnejšimi spopadi. Tisti teden je poročanje o teroristični vojni doma in po svetu doseglo osem odstotkov vseh prispevkov, v drugi polovici aprila in začetku maja, ko je potekal drugi teden raziskave, pa je poročanje o vojni proti terorizmu padlo na dva odstotka vseh prispevkov. Namesto da bi obravnavali temo na lokalni ravni in za sogovornike povabili lokalne strokovnjake, je bila večina prispevkov narejena kot zgodbe cut-and-paste, ki so jih dobili po satelitski izmenjavi. Seveda je bilo to predvidljivo glede na vojno, odredbe Pentagona in finančne pritiske. Ko je prišlo do vojne v ZDA – od pregledov prtljage na letališčih do grožnje bioterorizma – so postaje o tem poročale relativno malo (le en odstotek vseh prispevkov), pa še to površno. Le 12 odstotkov vseh prispevkov o notranji varnosti je temeljilo na poglobljenem poročanju. Ostalo so bili morebitni znaki nevarnosti iz policijskih in gasilskih zabeleženj, novinarskih konferenc, dnevnikov ali uradnih izjav za javnost.

Poročanja o lokalni obrambi je bilo prav toliko kot poročanja o pogrešanih otrocih (en odstotek). To je podatek pred julijem in avgustom, ko so se mediji srepo posvetili pogrešanim otrokom. Teme, ki zadevajo življenja velike množice gledalcev, so bile deležne še manj pozornosti kot običajno. Nekatere tematike so skoraj izginile, med njimi tudi izobraževanje in promet (dva odstotka). Med 7423 prispevkih, ki so jih preučili v letu 2002, je bilo le:
  • 9 prispevkov o staranju in socialnem zavarovanju;
  • 13 prispevkov o blaginji in revščini;
  • 15 prispevkov o umetnosti;
  • 33 prispevkov o rasni tematiki.
Poročanje o socialnih temah, civilizaciji in kulturi padlo pod povprečje
Kljub slabenju ekonomije, nedejavnemu borznemu trgu in nizu škandalov, ki so omajali zaupanje javnosti, so ekonomsko-poslovne novice padle na najnižjo vrednost v zgodovini te študije – na sedem odstotkov vseh prispevkov.

Medtem ko se je število prispevkov o posledicah recesije povečalo, se je poročanje o vzrokih zanjo zmanjšalo. Poročanje o politiki, vladi in javni politiki (devet odstotkov) se ni povečalo – kljub političnim dimenzijam vojne proti terorizmu. Potrošniške in zdravstvene tematike so obdržale svojih šest odstotkov med vsemi prispevki, čeprav so zdravstvena poročila in klici potrošnikov dve tematiki, pri katerih so postaje pokazale bolj zavzeto poročanje.

Večino poglobljenega novinarskega poročanja so opravili novinarji, ki so pristojni za določeno področje. V raziskavi se je pokazalo, da imajo v treh četrtinah redakcij lokalnega informativnega programa razdeljene teme. Največ novinarjev je pristojnih za medicino in zdravstvo (42 odstotkov), sledijo tisti za kriminal ali sodstvo (38 odstotkov), za izobraževanje (37 odstotkov), za preiskave (25 odstotkov), potrošniške teme (24 odstotkov) in državne in politične teme (24 odstotkov).

Zakaj so potemtakem informativne oddaje polne poročanja o kriminalu? Očitno je razmišljanje o poročanju »v živo, iz domačega okolja in z zapoznelo vključitvijo v dogajanje«, predvsem o kriminalu, tako močno, da narekuje večini redakcij manjšo poslušnost za ostala področja. Policija, kriminalisti, osumljeni, žrtve kriminalnih dejanj, člani družine in odvetniki zavzemajo 27 odstotkov vseh prispevkov. Večina prispevkov (67 odstotkov) ni bila daljša od minute, 40 odstotkov jih je zavzelo po 30 sekund ali manj. Tudi dogodki 11. septembra niso spremenili utečenega življenja lokalnih televizij ZDA, saj so bile v letu 2002 na sprejemnikih še vedno prizorišča kriminalnih dejanj, procesi sojenj morilcem in avtomobilske nesreče.

Preiskovalno novinarstvo na lokalnih televizijah še vedno upada
Tudi v težkih časih večina lokalnih postaj z informativnim programom v ZDA še vedno uresničuje preiskovalno novinarstvo. Polovica urednikov informativnega programa pravi, da so pripravljeni preiskati tudi svoje sponzorje. Med 103 lokalnimi televizijskimi postajami v ZDA jih je 75 odstotkov dejalo, da imajo preiskovalno novinarstvo, delež postaj s preiskovalnimi oddelki s polnim delovnim časom pa je mnogo manjši (25 odstotkov). Kljub temu so postaje za preiskovalne prispevke ocenile samo dva odstotka prispevkov v študiji PEJ leta 2002, samo polovica prispevkov (en odstotek) pa je nastala na pobudo postaj samih. 25 odstotkov postaj je priznalo, da ni naredilo niti enega preiskovalnega prispevka. V petletni študiji je raven neodvisnega preiskovalnega novinarstva stalno padala in lani dosegla manj kot eno preiskovalno zgodbo na 150. Še leta 1998 je bila vsaka šesta zgodba preiskovalna, in to na pobudo televizijske postaje. Poleg zmanjšanja sredstev na informativne redakcije pritiskajo tudi marketinški oddelek in sponzorji. Stopnja sponzorskih pritiskov na urednike je bila zelo podobna kakor leto poprej – na več kot polovici postaj so se pojavili pritiski sponzorjev. 17 odstotkov urednikov je dejalo, da so jih sponzorji odvrnili od spornih zgodb (leta 2001 18 odstotkov), 54 odstotkov pa jih je moralo pripraviti prispevke o sponzorjih (47 odstotkov leta 2001).

Zadnja preizkušnja postaje pri preiskovalnih principih je, ko se nepravilnosti pojavijo pri njihovih sponzorjih. Polovica postaj, pri katerih delajo preiskovalno novinarstvo, je povedala, da so obrnili žaromete na svoje oglaševalce. »Filozofija našega menedžerja je takšna: če je zgodba upravičena, bomo prenesli vročino.« Polovica preiskovalnih zgodb o sponzorjih zadeva prodajalce avtomobilov in približno polovica teh postaj je čutila finančne posledice. Eden od urednikov je zapisal, da je potem, ko je njegova postaja razkrila nepoštenost prodajalca, ta prekinil enoletno oglaševanje, ki je postajo stala milijon dolarjev, ali rečeno drugače – šest let, da se jim je povrnilo. Na drugi strani pa se polovica novinarskih preiskav prodajalcev avtomobilov ni končala s prenehanjem oglaševanja.

Preiskave sponzorjev iz drugih dejavnosti imele pogosteje finančne posledice. Toda večino urednikov s postaj, ki pripravljajo preiskovalne prispevke, njihovi menedžerji podpirajo kljub morebitnim sodnim procesom. Izkazalo se je, da preiskovalno novinarstvo ostaja preveč pomembno za lokalne televizijske postaje, da bi ga opustili. Kot je dejal eden od urednikov: »Imamo jasno sliko o našem poslanstvu in na tem temeljijo tudi naši prispevki.« Drugi pa je podal recept za uspeh: »Poročajte – bodite agresivni. To ni operacija možganov.«

Primerjava lokalnih novic v angleščini in španščini
Lanska študija lokalnih televizij je preučila osem špansko govorečih postaj na štirih največjih »hispano« trgih: v Los Angelesu, New Yorku, Miamiju in Houstonu. Na multikulturnem medijskem trgu je informativni program v španščini ločen, toda je po svoji kakovosti primerljiv z angleškim in kaže podobne novičarske vrednote. Razlike so v tradiciji, dohodkih in demografski strukturi, tako v vzgoji kot v ovirah za informativno vsebino. Lokalni informativni program v španščini je bolj priljubljen pri povprečnih gledalcih, v njem pa je še več kriminala in žrtev kakor pri programu v angleščini. Na lokalnih televizijah v španščini verjamejo, da je priseljevanje pomembna tema. Lahko rečemo, da so pri svojem poročanju bolj pristranski, za informativni program v španščini pa je več zanimanja v domovinah priseljencev. Medtem ko se postaje le malo razlikujejo glede na program dveh medijskih hiš, Telemunda in Univisiona, pa se vsebine ključno razlikujejo glede na kraje.

Ko so pogledali celotno točkovanje pri kakovosti, niso našli pomembnih razlik med špansko govorečimi lokalnimi televizijami in angleškimi. Na trgih, kjer so prisotne postaje v obeh jezikih, so se tako španske kot angleške v povprečju uvrstile v skupino C. Oboje so predvajale približno enako število zgodb in pokazale podobno, a hkrati ne preveč izrazito stopnjo poglobljenega poročanja. Tako pri programu v španščini kot v angleščini je bilo več kot dve tretjini prispevkov o predvidenih dogodkih ali satelitskih posnetkov. Petina španskih prispevkov je navajala tri ali več virov (20 odstotkov), medtem ko je bilo število v angleščini manjše (15 odstotkov).

Po drugi strani pa je bilo pri španskem informativnem programu petkrat bolj verjetno kot pri angleškem, da niso navajali nobenega vira (21 odstotkov proti 4 odstotkom). Špansko govoreče televizije so predvajale bolj dolge zgodbe, a so bile bolj pristranske. Tri od desetih prispevkov v španščini so predstavile le eno mnenje v primerjavi z angleškimi, pri katerih je bilo takih 20 odstotkov. In edino ena zgodba od desetih je ponudila tehtno mešanico mnenj, kar je za polovico manj kot v angleščini. Nikjer pa razlike niso bile bolj očitne, kot pri obravnavanju določenih tem, na primer kriminala, priseljevanja in Latinske Amerike.

Kriminal je glavna tema v lokalnih novicah obeh svetov. Na špansko govoreči televiziji so se mu posvetili pri enem od treh prispevkov (34 odstotkov), kar je opazno več kot na angleški (26 odstotkov). Bolj pomembna razlika v prispevkih o kriminalu pa so glavne osebe. Pri španskem programu so bili glavni igralci kriminalci ali žrtve (27 odstotkov), kar je trikrat več kot na angleških lokalnih televizijskih postajah (13 odstotkov). Pri angleškem informativnem programu so bili dvakrat bolj verjetno v glavnih vlogah odvetniki in možje postave (14 odstotkov nasproti sedmim odstotkov v španskem jeziku). V španskem informativnem programu pa so bili policaji bolj pogosto bad guys.

Medijska svetova sta se najbolj razlikovala pri poročanju o priseljevanju. Pri informativnem programu v španščini so priseljenci igrali pomembno vlogo v informativnem programu in skupnosti v celoti – hodijo v službo in vzgajajo družine, so prizadevni. Pri angleškem informativnem programu pa priseljenci nimajo niti stranske vloge. Medtem ko je bila skoraj desetina vseh prispevkov v španščini povezana s priseljensko tematiko (devet odstotkov), pa je bilo o priseljevanju manj kakor pol odstotka vseh prispevkov v angleških medijih. Imigracijske zgodbe pa imajo še eno razsežnost pri informativnem programu v španščini – opazno so se razlikovale od mesta do mesta. Priseljevanje je velika zgodba v Los Angelesu (16 odstotkov), manjša v Houstonu (osem odstotkov), skoraj enako pomembna pa v Miamiju (pet odstotkov) in New Yorku, kjer priseljenske populacije na splošno tam že dolgo živijo.

Informativni program v španščini ima drugačen pristop pri poročanju o svetu kot program v angleščini. Uradniki in vlade iz zunanje politike so bili dvakrat bolj pogosto igralci v špansko govorečem informativnem programu (pet odstotkov) kot v angleškem (dva odstotka). Večina špansko govorečih postaj iz študije je redno predvajala, v večini primerov ponoči, kratek pregled poročil iz Latinske Amerike – v šestih odstotkih prispevkov so bile vsebine informativnega programa iz domovin priseljencev, pri katerih je vodila Kuba, sledile pa so Mehika, Venezuela in Kolumbija. Postaje v španščini in angleščini so prinašale primerljivo raven novic iz zunanje politike in obrambe (osem odstotkov nasproti devetim odstotkom), pri čemer so se novice v španščini osredotočale na Latinsko Ameriko, angleške pa na zunanjo politiko ZDA.

Če govorimo na splošno, sta obe medijski mreži Univision in Telemundo zbrali enako število točk pri večini merjenih spremenljivk v programski kakovosti. Bolj zanimive razlike so se pokazale na tržni ravni. Lokalni informativni program je odražal različnost svojih različnih špansko govorečih občinstev in je kazal na različen okus.

V lokalnem informativnem programu v Miamiju je okus odločno kubanski, saj je bilo sto odstotkov prispevkov o Kubi predvajanih prav v Miamiju, druga značilnost in velika izjema med špansko govorečimi lokalnimi postajami pa je, da nobena postaja ni predvajala niti enega nogometnega izida. Kubanski nacionalni šport je namreč baseball. V Hustonu, na primer, prevladujejo priseljenci mehiških korenin, občinstvo je bolj heterogeno, znatno revno in manj izobraženo kot v Miamiju, kar se odraža tudi v programu. Pri informativnem programu ni bilo zaslediti znatnih sredstev, velikanske iniciative ali visokokakovostnih poročil. Španski informativni program v New Yorku je pokazal kozmopolitizem z latinoameriško noto. Pri poročanju o Svetovnem trgovinskem centru na primer so se osredotočili na žrtve 11. septembra med Latinoameričani. Tako Telemundo kot Univision pa sta v New Yorku primerljiva s svojimi angleškimi tekmeci. Univision si je prislužil visoke ocene zaradi svojega tehtnega in zanesljivega poročanja, odlične uporabe strokovnih virov in opustitve senzacionalizma. Hkrati je imel podpovprečno število prispevkov o kriminalu glede na vse postaje na trgu. Telemundo je prejel spoštovanja vredne ocene in prav tako večinoma poročal tehtno in zanesljivo. Osem izmed desetih zgodb vseh prispevkov o Mehiki v španskem jeziku so predvajale postaje v Los Angelesu. Šest odstotkov vseh prispevkov Los Angelesu je bilo o škandalu v Cerkvi, skupno z izjavami o zlorabah zoper lokalne duhovnike in pritožbe zoper spornega okrožnega nadškofa. Samo za primerjavo, v Miamiju so škandalu namenili le en odstotek prispevkov.

Potrditev, da je lokalni informativni program v španskem jeziku tako dober in hkrati slab kot pri njihovih tekmicah v angleškem jeziku, naj ne bi bilo presenečenje. Program v španskem jeziku ima stvari, ki se jih lahko naučijo tudi drugi mediji, četudi jim to pomeni tudi ekonomski izziv.

izpis

Uroš Urbas

ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Lee W. Huebner je prepričan, da se bodo demokrati v volilni kampanji osredotočili na posledice Bushevega zmanjšanja davkov, stanje ameriškega gospodarstva, verjetno pa bo v ospredju tudi Bushev unilaterizem in vloga ZDA v zunanji politiki
Čeprav so predsedniške volitve v ZDA leta 2000 in lanskoletne pri nas pokazale, da je v predvolilnem obdobju za soočenje političnih programov in kandidatov osrednja politična arena televizija, pa je vloga časopisov – čeprav spremenjena – še vedno zelo pomembna. Profesor novinarstva na Northwestern University of Chicago dr. Lee W. Huebner pravi, da je vloga časopisov v času predvolilne kampanje določati agendo za televizijske teme. Obenem pa so časopisi forum, v katerih poteka refleksija televizijskih nastopov predsedniških kandidatov.

Na vprašanje, koliko so ameriški mediji – še zlasti v politično vročih razmerah, kot je na primer trenutno vprašanje napada na Irak – zavezani poročanju, ki je v skladu s politično korektnostjo do predsednika, Huebner odgovarja, da je to odvisno od tega, kaj pojmujemo kot politično korektnost. »Vsekakor pa je tudi smešenje in nespoštljivost do predsednika države pomemben del demokracije,« meni Huebner. Takšno stališče v medijih ni le občasen pojav, temveč je običajen, vsakdanji proces. V takšnem, ironičnem pisanju o predsedniku vsekakor zavzemata prvo mesto časopisa New York Times in Washington Post. Posnemati ju želi tudi vrsta drugih časopisov, kot na primer Los Angeles Times in Chicago Tribune, ki pa sta seveda tradicionalno konzervativna. Huebner poudarja, da zaradi takšne uredniške drže delo novinarjev pri uradnih sogovornikih v Beli hiši nima bistvenih posledic. »Administracija razume kritično pisanje novinarjev kot del demokracije. Po mojem mnenju odnos med novinarji in vlado ni več tako napet ali polariziran, kot je bil v preteklosti,« pojasnjuje sogovornik. Ameriški novinarji komunicirajo s predsednikovimi predstavniki za javnost predvsem po telefonu ali osebno, vsekakor pa zastavljajo najpomembnejša vprašanja na t. i. briefingih. Le redko novinarji na svoja vprašanja dobijo pisne odgovore.

Kakšna bo naslednja predsedniška kampanja v ZDA?
Katere bodo pomembne politične teme v predsedniški kampanji prihodnje leto v ZDA, je zaradi nejasnosti glede dogodkov v Iraku po Huebnerjevem mnenju še nemogoče napovedati. Prepričan je, da se bodo demokrati vsekakor osredotočili na posledice Bushevega zmanjšanja davkov in stanje ameriškega gospodarstva, verjetno pa bo v ospredju tudi Bushev unilaterizem in vloga ZDA v zunanji politiki. Huebner napoveduje, da se bo prihodnje leto v predvolilnem obdobju ZDA začelo več pozornosti posvečati konkretnemu delovanju in osebnim lastnostim političnih kandidatov, ne pa toliko opazovanju, kako kateri kandidat vodi svojo (pred)volilno strategijo.

Ali je javnost v predvolilnem času res bolj osredotočena na zabavne teme, kot pa zaiteresirana za vsebinska vprašanja? Po sogovornikovem mnenju obe stvari držita v različnih časih in za različne javnosti. Podcenjevanje inteligence in okusa za zdravo presojo tem, ki zanimajo najširšo javnost, še zlasti v kritičnih situacijah, pa je napaka. Vendar je očitna težnja, da se javnost v mirnih časih, ko ni na vidiku večjih pretresov in sprememb, bolj posveti zabavi, je prepričan Huebner.

Nanizanka Zahodno krilo, v kateri ameriškega predsednika igra Martin Sheen, po Huebnerjevem mnenju v veliko pogledih prikazuje realno dogajanje v Beli hiši. »Realno kaže, kako se različne zadeve, majhne in velike, pomembne in nepomembne, zgrnejo na predsednika. Po drugi strani pa daje nerealen vtis, da je delo v Beli hiši zelo zabavno. Tudi sam urnik zaposlenih ne dovoljuje, da bi lahko v Belo hišo prišlo na pogovor ali s prošnjo za pomoč tako enostavno in toliko ljudi kot v nanizanki,« pojasnjuje Huebner.

Agresivnost medijev je pozitivna
Kako daleč je še etično, da gredo mediji v poročanju o predsednikovem zasebnem življenju? »Zasebno življenje je predmet legitimne skrbi in nadzora, ko posameznik opravlja javno službo ali pa, ko javna osebnost pove stvari, ki se izkažejo za laž in tako v javnosti povzročijo dvom, koliko je oseba (še) vredna zaupanja.« Vendar pa Huebner meni, da se od primera Monice Lewinsky ni niti v ameriškem novinarstvu niti v dojemanju javnosti nič bistvenega spremenilo. In če se je zdelo, da je enajsti september vse postavil na glavo, potem imam sedaj občutek, pravi Huebner, da ljudje ponovno postajajo normalni, takšni, kot so bili prej. »In ponovno se zdi, da se ni nič bistvenega spremenilo.«

Vsekakor pa ameriški mediji ostalim družinskim članom predsednika namenjajo bistveno večjo pozornost – v tem se tudi najbolj razlikujejo od evropskih medijev pri poročanju o predsedniku države. Huebner pa to agresivnost ameriških medijev – za katero priznava, da jo Evropejci vidimo predvsem negativno – vidi bolj optimistično: »Prav ta agresivnost, ki vleče ameriške medije pri obravnavanju posameznikovega javnega delovanja preko meje dobrega okusa, se lahko obrne tudi v pozitivno smer, ko razkrije relevanten škandal. Agresivnost tako služi kot pošteni watchdog nad procesi demokracije.«

Bivši predsedniki pišejo kolumne
Huebner predava dodiplomskim študentom tudi predmet Politična retorika. Predmet obsega analizo najpomembnejših govorov ameriških predsednikov predvsem v 20. stoletju. Zato je bilo aktualno tudi vprašanje, kakšna je pozornost medijev do bivših predsednikov. Nekdanji ameriški predsedniki so še vedno pogosto na naslovnicah in imajo na voljo tudi veliko pozornosti medijev, pravi Huebner. Dodaja, da so pogosto zaradi tega prave medijske ikone. Vsekakor sta v prejšnjem stoletju največ pozornosti medijev pritegnila dva predsednika: John F. Kennedy in Ronald Reagan. Od Franklina Delana Roosevelta imajo ameriški predsedniki t. i. »fireside chats« oziroma redne radijske nagovore državljanom. George W. Bush jih ima vsako soboto http://www.whitehouse.gov/news/radio>. Tudi Reagan je imel svojo nadvse popularno kolumno, ki je bila najbolj odmevna v casu, ko še ni bil predsednik in po izteku mandatov. Po moževi smrti je imela vplivno kolumno tudi predsednikova vdova Eleanor Roosevelt.

izpis

Jasminka Dedić

Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Hrvaški tisk se občasno zateka k interpretacijam, ki kažejo globoko zakoreninjeno prepričanje, da je položaj Romov v večjem delu determiniran z njihovo specifično naravo, kar perpetuira obstoječe predsodke in stereotipe o Romih
Hrvaški tiskani mediji poročajo o Romih ter o romskih temah predvsem z vidika katastrofalnih socioekonomskih razmer, pri čemer so najbolj izpostavljeni problemi v zvezi s saniranjem divjih smetišč v bližini romskih naselij, segregacijo v izobraževalnem sistemu ter problema beračenja.

Odvisno od vira pa podatki o številu Romov na Hrvaškem zelo variirajo, in sicer od 9000 po rezultatih zadnjega službenega popisa prebivalstva do 150.000 po ocenah Zveze Romov Hrvaške.1 Po ocenah Sveta Evrope pa se število Romov na Hrvaškem giblje med 30.000 in 40.000.2 Kot razlog za takšno nesorazmerje romski aktivisti navajajo nepripravljenost Romov, da se opredelijo kot Romi in se opredeljujejo kot Hrvati, Turki, Makedonci, Romuni, Bošnjaki. Vzroke za to je treba iskati v bridkih zgodovinskih izkušnjah, še posebno iz druge svetovne vojne.

Velik del poročanja o Romih v hrvaških tiskanih medijih zaseda vprašanje saniranja divjih smetišč v romskih naselij na zagrebški periferiji. Pri tem se večinoma opozarja na nevarnost epidemije med romskim prebivalstvom, pri čemer je še posebej ogroženo 40 otrok starih od pet do petnajst let, ki obiskujejo neformalni pouk opismenjevanja v prostorih Skupnosti Romov.3 Pri poročanju o tem problemu novinarji poudarjajo tudi, da so se oblasti mesta Zagreb nekoliko pozno, a vendarle temeljito, lotile sanacije divjih smetišč. Na mestu, kjer se zaenkrat še vedno nahaja avtomobilske karoserije, stare hladilnike in štedilnike, železo, pa mestne oblasti nameravajo zgraditi rekreacijski center z igrišči za otroke, klopmi in zelenico. Tako naj bi bili prebivalci primestnega naselja Kozara putevi motivirani, da bodo v prihodnje skrbeli za okolje.

Naslednji pereč problem, o katerem hrvaški tiskani mediji pogosto pišejo v zvezi z Romi, je segregacija romskih otrok v izobraževanju in nizka izobrazbena struktura nasploh. Pri tem novinarji opozarjajo na porazne podatke, ki govorijo, da so Romi najbolj marginalizirana etnična skupnost v izobraževanju. Namreč: kar 90 odstotkov odraslih Romov je nepismenih ali polpismenih in komaj 10 odstotkov romskih otrok uspešno zaključi osnovnošolsko izobraževanje, zaradi česar se Romi na Hrvaškem uvrščajo na dno izobrazbene lestvice.4

O razširjeni segregaciji
Romski otroci so najhuje prizadeti z vedno bolj razširjeno segregacijo v hrvaškem šolstvu, ki še dodatno poglablja socioekonomsko izključenost te etnične skupnosti in ki se ujema z razslojevanjem hrvaške družbe nasploh. Šole nerade sprejemajo mlade Rome zaradi njihove »drugačnosti«, bodisi zaradi pomanjkanja delovnih in higienskih navad, slabega poznavanja hrvaškega jezika ali dejstva, da so romski otroci vzgajani v »svobodnem duhu«, zaradi česar morajo učitelji z njimi več individualno delati. Segregacijo romskih od ostalih otrok v nižjih razredih je podprl tudi minister za šolstvo, saj naj bi tako romske otroke bolje pripravili za nadaljnje izobraževanje.

Hrvaški mediji opažajo, da sta rasna diskriminacija in nestrpnost proti Romom v hrvaški družbi vedno bolj pogosta, pojavljajo pa se celo grožnje s fizičnimi napadi s strani večinskega neromskega prebivalstva.

Novinarji poročajo tudi o beračenju, ki je za številne romske družine edini vir preživljanja. Brezposelnost, nizka izobrazba in nepismenost naj bi v največji meri prispevali k razprostranjenosti tega pojava med Romi. Mediji pri tem opozarjajo na izkoriščanje romskih otrok s strani organiziranega kriminala in celo s strani staršev.

Ravno v zvezi z beračenjem romskih otrok Unija Romov Hrvaške najbolj očita državnim organom, da uporablja dvojne standarde; enega za Hrvate in druge za Rome. Namreč: centri za socialno delo morajo ukrepati v primerih, ko starši silijo otroke v beračenje in krajo. Po zakonu morajo v takih primerih odvzeti otroke in poskrbeti za njih. Zato se Ragib Seferović, član ožjega vodstva Unije Romov Hrvaške, upravičeno sprašuje, »če obstaja takšen zakon za Hrvate in njihove otroke, zakaj to ne velja tudi za Rome«?5 Seferović prav tako zagotavlja, »da noben Rom ne bi beračil in kradel, če bi imel službo«.6

Unija Romov vedno glasneje opozarja tudi na druge probleme, s katerimi se soočajo hrvaški Romi, in zahteva od hrvaških oblasti, da se lotijo konkretnega reševanja teh problemov na demokratičen način in z vključevanjem Romov. Tako je leta 1998 Urad Vlade Republike Hrvaške za manjšine ustanovil Oddelek za vključevanje romske populacije v izobraževalno-vzgojni sistem, država pa je v prejšnjih letih namenila nekaj milijonov hrvaških kun za izboljšanje življenjskih pogojev v romskih naseljih. Pri tem so jim v nekaterih županijah (npr. Koprivniško-križevska županija) sama romska združenja predlagala, v katerih naseljih je potrebno nujno intervenirati. Po drugi strani pa nekatere županije (npr. Varaždinska županija) zavračajo državna sredstva in sodelovanje z Romi, ki živijo na njihovem območju.

Združenje Romov in Unija Romov Hrvaške sta zelo aktivni na področju opismenjevanja romskih otrok, poučevanja hrvaškega jezika ter ohranjanja romske kulture in tradicije. Zato že več let poskušata ustanoviti kulturne centre po vsej Hrvaški, ki bi bili mesto za druženje za vse generacije Romov. Romska društva pozivajo državne oblasti, da pomagajo Romom pri njihovih prizadevanjih in aktivnostih, oziroma da sprejmejo posebne programe za Rome, katerih cilj bi bila integracija Romov v hrvaško družbo kot polnopravnih članov.

Splošno lahko ocenimo poročanje hrvaških tiskanih medijev o Romih kot dokaj naklonjeno in dojemljivo za probleme, s katerimi se soočajo hrvaški Romi. Vendar se občasno zatekajo tudi k interpretacijam, ki kažejo globoko zakoreninjeno prepričanje, da je položaj Romov v večjem delu determiniran z njihovo specifično naravo7, kar dejansko zgolj perpetuira obstoječe predsodke in stereotipe o Romih.

1 Vir: Marijan Šimeg, Obrazovanje Roma: Karta za bolje sutra. V: Školske novine, 30. marec 1999, št. 12–13, str. 3.
2 Bosiljko Domazet, Džane Romane? Znaš li romski?
3 D. Kramarić: Stop epidemiji u naselju Roma. V: Večernji list, 4. marec 1997, str. 9.
4 Op. 1.
5 Zašto zakon vrijedi za Hrvate, a ne vrijedi za Rome? V: Večernji list, 2. oktober 2000.
6 Ibid.
7 En članek govori o tem, da so »romski otroci navkljub vsemu vseeno čvrsti, nasmejani, polni življenja. To jim je najbrž zapisano v rodoslovju. Manj ko imajo, močnejši so, kajti zdravnika si ne morejo privoščiti. Pa tudi zima prihaja. Potrebno jo je znati dočakati s folijo namesto oken.« Glej: Ljerka Bratonja Martinović, Kad Romi odlaze, država propada.

izpis

Ksenija Horvat

John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
John Simpson dela za BBC od leta 1966. V tem času je bil na številnih ključnih položajih – od dopisnika v tujini do političnega urednika BBC-ja. Za svoje novinarske dosežke je prejel najbolj ugledne britanske nagrade. Knjiga News From No Man’s Land, ki je izšla pri založbi MacMillan, je že njegov tretji avtobiografski zapis.

13. novembra 2001 se je John Simpson s svojo BBC-jevo televizijsko ekipo prebil v Kabul in svetu sporočil novico o osvoboditvi afganistanske prestolnice. Vojna proti talibom, ki jo je Simpson kljub velikim težavam in nevarnosti pokrival od vsega začetka, je bila končana.

V tem tretjem delu avtobiografije se Simpson ukvarja z vprašanjem, kako novinarji poiščejo zgodbe, ki jih vidimo v prvih minutah televizijskih poročil. Črpajoč iz svojih obilnih izkušenj pokaže, kako se novinarske zgodbe pojavijo, kako jih izbiramo in razvijemo, kako najbolj neverjetne povezave lahko pripeljejo do velikih rezultatov in kako dolgi tedni dela nikoli ne ugledajo luči sveta. Simpson predstavi frustracije novinarja, ki se v napačnem trenutku znajde na napačnem kraju ali velik dogodek zgreši za en sam dan. Razloži strukturo zbiranja poročil in opiše, kako poročevalci in televizijske ekipe pridejo do krajev, kjer izbruhne nek dogodek. Govori tudi o pritiskih na novinarje, od etičnih vprašanj, do vmešavanja vlade, do pritiskov tujih vlad, ki skušajo zatreti neprijetne novice. Iz svojih pogosto neprijetnih izkušenj svetuje, kako se je najbolje soočiti s pritiski oblasti, pa naj bodo to vladni ministri, sovražne policijske sile ali celo drugi mediji. V tretjem poglavju svoje knjige, naslovljenem Uporaba besed (The Use of Words), v svojem značilnem poročevalskem slogu zelo plastično predstavi strukturo in pripravo televizijskega prispevka in spregovori še o nekaterih drugih tehnikah televizijskega novinarstva.

Z dovoljenjem avtorja v Medijski preži objavljamo prevod odlomka iz poglavja Uporaba besed.

Odlomek iz poglavja Uporaba besed
Bistvo televizijskih poročil je prepletenost besede in slike. Zanimivo je, koliko televizijskih novinarjev meni, da so besede tiste, ki v resnici štejejo, slike pa naj bi bile le ilustracija, neizogibna, a velika sitnost. Tako najbrž razmišljajo tudi pisci popevkarskih besedil. Za kakovostno televizijsko poročanje, in tega je dandanes kar nekaj, samo odličen tekst ni dovolj. Slika mora priti do izraza, potrebno je osvetliti njen pomen in ga poudariti, če naj bo poročilo učinkovito. Včasih lahko slišite poročevalca, ki pripoveduje bombastično zgodbo in se niti najmanj ne ozira na sliko, ki spremlja besedilo. Takoj vam je jasno, da se je znašel ali znašla na nekem zasebnem planetu, ki nima nič skupnega s komuniciranjem z občinstvom.

Pisanje na sliko ne pomeni pripovedovati gledalcu, kar že tako ali tako lahko vidi sam. Prav nasprotno, to je razmetavanje truda. Če ameriški predsednik ves nasmejan priskaklja skozi vrata letala, vam ni treba reči »smehljal se je«, ali »nato se je spustil po letalskih stopnicah«. Toda morda lahko poveste, da je bil poln optimizma, vesel ob vrnitvi, da si je nestrpno želel oditi ali karkoli drugega, kar odseva realnost, saj to lahko pripoveduje njegov nasmeh.

Besede bi morale teči vzporedno s slikami, tako da stopnjujejo njihov pomen, v ključnem trenutku, ko je nekaj treba razložiti, pa se morajo prekriti: »V vsem tem je nekaj prikrite ironije. Ko je bil predsednik nazadnje tu, je človek, s katerim se zdaj tako navdušeno rokuje, novinarjem dejal, da je g. Bush ignorant, ki nima pojma o resničnem svetu.«

Sam sem se zelo težko naučil pisanja za televizijska poročila. Kot radijskemu novinarju, ki je veliko pisal tudi za časopise, se mi je zdelo čudno, da ne bi z besedami opisoval vsega, kar vidim. Pisanje za televizijo se mi je zdelo kot igranje večdimenzionalnega šaha. Toda televizijsko poročanje je bolj zapleteno od vseh drugih oblik novinarstva. To je njegova privlačnost. Zahteva več prizadevnosti, tako intelektualne kot včasih fizične; zaradi organizacije dela in zaradi raziskovanja dogodka, o katerem poročaš, vendar rezultati lahko ostanejo v naših mislih še leta. Ko so se Američani leta 1975 umaknili iz Južnega Vietnama, je nekaj pogumnih novinarjev ostalo v Saigonu. Niso vedeli, kaj jih čaka. V sosednji Kambodži bi jih Rdeči Kmeri usmrtili na grozljiv način. Bi lahko zmagovalna severnovietnamska vojska ravnala podobno? Med novinarji, ki so ostali, sta bila tudi BBC-jev novinar Brian Barron in njegov snemalec Eric Thirer. Thirerjevi posnetki so kazali tank, kako prodira proti predsedniški palači. Barronove besede, navezujoče se na sliko, so bile nepozabne. V vsem udobju moje dnevne sobe so me spravile na rob sedeža.

S pompoznostjo generala Pattna je prvi severnovietnamski tank zapeljal v Saigon. Možje iz džungle so prispeli.

Stavek o generalu Pattnu je bil preprosto dobro pisanje na sliko, na kateri si je tank naglo utiral pot čez ovire. Toda »možje iz džungle« so bili odlična nadgradnja. Tri besede so povedale vse, kar smo o njih morali vedeti.

Toda treba je biti previden. Preveč opisovanja, preveč bombastičnih pridevnikov in besede ne bodo več usklajene s posnetki. Preplavile jih bodo. Povedna skromnost ponavadi deluje bolje. Tu je še en slavni televizijski trenutek: Martin Bell na prizorišču enega najhujših pokolov v bosanski vojni, v požgani hiši s trupli okoli sebe:

Tega, kar se je zgodilo tu, ni mogoče prikazati z detajli, soba je polna zoglenelih ostankov teles, ki so umrla v največjih mukah. Na naši celini in v našem času si je težko zamisliti, kakšni ljudje so to storili.

Včasih se da samo z nekaj besedami poudariti določen vidik. Leta 1999 je Fergal Keane – eden najboljših piscev, ki jih je BBC zaposloval v času moje 36-letne kariere – obiskal bolnišnico na severu Albanije, skozi katero se je pomikala povodenj beguncev iz Kosova. Posnetki so kazali, da je v enem od prenatrpanih oddelkov stala prazna postelja.

Natrpano je in za starejše ljudi ne preveč dostojanstveno. Sinoči je umrl starec. Prazna postelja je oporoka življenju, ki se je končalo daleč od doma, v anonimni sobi.

Včasih potrebujemo občutek veličine dogajanja in napetosti, ki ga obdaja. Kate Adie ima posebno sposobnost, da povzame takšne trenutke. Tole, na primer, je bil začetek Natovega napada na Srbijo leta 1999.

Prej, kot smo pričakovali. Bolj silovito, kot smo pričakovali. Napad se je začel ob zori z ladij 6. ameriške flote v Jadranskem morju. Komaj smo še razločili jugoslovansko obalo, ko se je doslej nevidno elektronsko odštevanje začelo.

Dobro pisanje za televizijo je torej poudarjanje detajla, namigovanje na razpoloženje. Do posnetkov mora vedno imeti spoštljiv odnos. Brian Hanrahan, ki je svoje sposobnosti razvil na raven umetniške forme, je poročal iz Beograda pred končnim strmoglavljenjem srbske politike, v času, ko so politične stranke v nekdanji Jugoslaviji skušale na novo razviti medsebojna razmerja. Snemal je v restavraciji nacionalnega parlamenta.

V Jugoslaviji se večina politike odvija za zaprtimi vrati. Šele krize jo potegnejo na dan in dajo javnosti bežen vpogled v dejavnost politikov. In parlament, v katerem je več strank kot miz v restavraciji, je priložnost za neskončne intrige.

Dober televizijski pisec hkrati vstopa v življenja ljudi, o katerih poroča. Občinstvo s tem dobi priložnost, da podoživi vse, kar so doživeli ljudje na posnetkih. Kot poročevalec morate samo pokazati sliko in jo vsaj nekoliko postaviti v širši kontekst. Tole je na primer poročilo Davida Shukmana v Sierra Leoneju.

Če ima trgovina z orožjem obraz, potem je takšen. Ti ljudje so žrtve državljanske vojne v Sierra Leoneju. Uporniki so jih napadli z orožjem, kakršnega se vsako leto proda na milijone kosov, ponavadi zakonito, pogosto tudi ne.

Kanuju je šest let. Pohabil ga je strel, ki je ubil njegovo mamo. Tu je toliko orožja, da se da včasih puško kupiti že za ceno piščanca. Na svetu vsako leto puške pobijejo več ljudi, kot jih je na Japonskem atomska bomba. In kot vedno so civilisti ujeti v navzkrižnem ognju, medtem ko preprodajalci pobirajo dobiček.

(Izjava begunca, Mohameda Sesija): Nikoli jim ne bomo odpustili. Na kolenih smo jih prosili, naj dvakrat premislijo, naj sprevidijo, da smo tudi mi človeška bitja. Dvakrat bi morali premisliti, preden sem pošiljajo stvari, ki uničujejo naše življenje.

Prav nobene potrebe ni po zguljenih pridevnikih, kot je »tragično«. Ravno toliko imajo resničnega pomena kot pomarančni olupek soka. Posnetki dajejo razsežnost prave tragedije otrok, katerih življenja je uničila trgovina z orožjem. Preveč besed izniči vtis. Shukman nam da občutek, kontekst, svojemu intervjuvancu pa prepusti dodajanje občutkov. Bolj verodostojno je, če to pripoveduje človek, ki je osebno izkusil trpljenje, kot pa zunanji opazovalec.

Včasih nam mora poročevalec prenesti občutenje dramatičnosti in nasilnosti dogodka. Ben Brown je prejel nagrado za tale grafični oris nemirov v Jeruzalemu, oktobra 2000.

Petkove molitve v Jeruzalemu. Najprej so se zdele mirne, toda obstajala je bojazen, da bi lahko spodbudile več spopadov. To se je tudi zgodilo. Palestinci so prišli od molitev, mnogi so držali kamenje. Načrtovali so izgrede. Začeli so z razbijanjem varnostnih kamer znotraj obzidja Starega mesta, zanje osovraženih simbolov izraelske oblasti.

Nato so se odločili napasti izraelsko policijsko postajo. Več izraelskih policistov se je znašlo obkoljenih z izgredniki. V vse večjem obupu so policisti izstrelili solzilni plin in tako poskusili protestnike prisiliti k umiku. Brez uspeha. Protestniki so se približevali ped za pedjo. Uspelo jim je celo zlomiti ključavnico, da policisti ne bi mogli pobegniti. Znotraj je gorelo in slišal sem klice na pomoč.

Prispele so izraelske okrepitve in skušale s streli odpreti vrata policijske postaje. Kljub temu jim ni uspelo vstopiti. Sodelavci so jih krili s strelnim ognjem, medtem ko se je palestinski pritisk nadaljeval. Na koncu so zajeti izraelski policisti, omotični od dima, opotekajoč se prišli iz poslopja. Srečo so imeli, da so ostali živi.

Palestinci so obljubili, da bo to dan besa in obljubo so izpolnili.

Allan Little je cenjeni radijski dopisnik, ki je prestopil k televizijskemu delu. Ima dober, visoko razvit slog pisanja, poln strasti in pomena. Toda včasih sem se spraševal, če mu bo uspelo preiti k zgoščenemu, televizijskemu mediju. Zdaj lahko odgovorim, da mu je prehod uspel izredno dobro, saj nam Little nikoli ni skušal dokazovati kako pameten je, ampak je njegovo poročanje vedno razodevalo zavedanje kompleksnosti tega, o čemer je poročal. To je, na primer, pogreb skorumpiranega, nekdanjega predsednika Konga.

Laurent Kabila je tej celini podaril zapuščino kaosa in strahu. Bes, ne žalovanje zdaj zaznamuje razpoloženje javnosti – odkriti bes zaradi dolgih let državne brutalnosti. Očetovi grehi so nenadoma, in sicer dobesedno, prešli na sina. 31-letni Joseph Kabila je podedoval očetovo državljansko vojno. Znašel se je v osrčju konflikta, v katerega je vpletenih vsaj sedem afriških držav.

Matt Frei je še en odličen pisec. Ima zavidanja vredno sposobnost kovanja stavkov, ki še dolgo ostanejo v naših mislih.

Medtem ko je Vzhodni Timor zapustilo vse upanje, so se Združeni narodi odločili, da bodo zapustili Vzhodni Timor.

Prisluhnite glasovom lakote.

Spomnimo se, da je Indonezija skovala frazo »brezumno divjaštvo«. In Ambon je eden od številnih krajev, kjer se prepuščajo prav temu.

Spomina vredno je njegovo poročilo iz leta 2001, o 14-letnem afganistanskem beguncu, ki je delal v premogovniku v Pakistanu.

Sultanove izmene v dnevnem kopu je konec. To je bil lažji del. Zdaj ga čaka spust pod zemljo, kjer ga bo ščitilo samo tole: list iz Korana.

Škripec ga spusti 200 metrov pod zemljo. Spust v pekel traja 15 minut. Brez čelade, brez jermenja in z le malo zraka. Dno premogovnika je peč. Premogovnik obratuje vsak dan od 7. do 16. ure in zaposlenim daje zaslužek, ki znaša dolar na dan.

Sultan meni, da ima srečo, ker je tu zaposlen. To je najbolj žalostno v njegovi zgodbi.

Ko je bil prispevek predlagan za nagrado, je človek, ki je to snemal, Darren Conway, o svoji nalogi napisal kratko obrazložitev. Vredno jo je prebrati, če mislite, da se televizijske ekipe ne zmenijo za ljudi okoli sebe in da jih zanimajo samo dobri posnetki. Nasprotno, Conway se ni spustil v premogovnik iz sebičnih namenov.

Verjetno sem prelomil vsa zdravstvena in varnostna delovna pravila, toda to, kar je Sultan moral početi za preživetje, sem lahko predstavil le, če sem videl tudi na lastne oči. Če bi zgodbo povedali kakorkoli drugače, to ne bi bilo pošteno do njega. Z več vidikov Sultan predstavlja vse begunce v tej krizi, nič več nima doma, živi težko življenje in nima dosti upanja na boljšo prihodnost. Upam, da je to prišlo do izraza iz posnetkov, prav tako kot upam, da bo zgodba ponazorila, kako se pozabljeni ljudje dolga leta oklepajo moči in upanja. Že samo to upanje si zasluži našo nadaljnjo pozornost.

Včasih je mamljivo razmišljati, da se najboljše televizijsko poročanje ukvarja samo z ekstremnimi primeri: vojnami, katastrofami, otroškim delom, veliko revščino. Ni tako. Najboljše televizijsko poročanje je poročanje, ki se dotakne vašega razumevanja, ki zaznamuje vaše razmišljanje. BBC-jev urednik za politične zadeve Andrew Marr je od trenutka, ko se je pridružil BBC-ju (prej je bil med drugim urednik časnika Independent), dokazoval, da premore živost stavka in sposobnost, da z iskrenim zanimanjem in navdušenjem spregovori o britanski politiki.

Zame je britanska politika večinoma dolgočasna in omejena, toda kadarkoli vidim, da bo o njej spregovoril Andrew Marr, se usedem in čakam na razsvetlitev in zabavo. Takole je junija 2001 poročal o ponovni izvolitvi laburistične vlade. Marr piše v ritmu vsakdanjega govora, zato ga je veselje poslušati.

Marr: Še vedno je v svojih štiridesetih, a zapisal se je v zgodovino: prvi laburistični premier, ki je kdajkoli osvojil drugi mandat v vladi. Razpon njegove veličine je zgodovinski, nizka udeležba, ki mu je to omogočila, zgodovinska. Obseg nalog, ki ga čakajo, je neizmeren. Na dan, kot je ta, lahko le brskaš za svežimi izrazi.

Blair: Za mojo stranko je to velika in zgodovinska zmaga. To je mandat za reformo in naložbo v prihodnost, zelo očitno pa je tudi zahteva po rezultatih.

Marr: Da, oblast so zahteve in ne darilo. Med vso enomesečno kampanjo je bil Tony Blair, družinski človek, izpostavljen jezi javnosti zaradi počasnega teka reform šolstva, zdravstva in prometa.

Marr je v okorela pravila televizijskega poročanja vnesel občutek neprisiljenosti in svobode in veliko zadovoljstvo ga je poslušati, kako uporablja jezik, s kakršnim bi se z vami pogovarjal na ulici ali v kotu bara. Po zasedanju na konferenci Konzervativne stranke je odkorakal na oder, da bi posnel raport o bravuroznem govoru tedaj vzpenjajočega se konservativnega politika Michaela Portilla.

Kar nekaj poguma potrebuješ, da prideš sem in stojiš na takšnem odru ter skoraj uro govoriš brez zapiskov ali iztočnic.

In končno, eno najboljših televizijskih poročil v zadnjih letih. Jeremy Bowen je leta 1999, ko je poročal o Natovi kampanji na Kosovu, obiskal stanovanje stare Srbkinje, stanovanje, ki so ga opustošili kosovski Albanci. Ponudil nam je vpogled v podrobnosti, ki jih kamera ne zazna, zaokrožil življenje starke tako, da ni več brezizrazna statistika in nato nanizal vrsto nepozabnih, moralnih udarcev. Poročilo, tako kot večina najboljšega novinarskega dela, vzbuja globok nemir.

Stanovanje je zaudarjalo po urinu in razpadanju. Nekaj je bilo hudo narobe. Povedala je svoje ime. Stara je sedemdeset let. Srbkinja v mestu, kjer Srbi niso nič več dobrodošli. Bila je slabotna in zmedena. Sosedje so povedali, da so njena vrata razbili albanski borci iz OVK.

Njen družinski album je bil odprt: družina v boljših časih. Mlad srbski vojak z brzostrelko, morda vnuk, in njen mož v jugoslovanski vojski, v drugi svetovni vojni.

Nenehno se je ozirala nazaj. Tedaj smo opazili razpadajoče truplo njenega moža. Mrtev je bil že šest dni.

V normalnih državah bi poklicali policijo. Toda na Kosovu ni policije. Nato je porušil policijske postaje in policiste, večinoma Srbe, prisilil k odhodu. Natovi oklepni konvoji nudijo vsesplošno varnost, ne pa socialnih storitev. 24 ur pozneje je bila starka še vedno tam.

To je poročanje najvišjega razreda, nekaj, kar bi William Howard Russell (Eden prvih britanskih vojnih dopisnikov, ki je med drugim poročal o krimski vojni 1854. Op. prev.) odlično razumel. Od življenja pozabljenega posameznika se v nekaj zgoščenih, preprostih stavkih premakne na raven mednarodne politike. To vnaša globok nemir. Ko gledate posnetke in poslušate besede, ste prisiljeni razmišljati o tem, kaj se je zgodilo stari ženski in zakaj, kot tudi o vaši lastni vpletenosti v celotno dogajanje. Toda Bowen vam ne pove, kaj naj si mislite: predstavi vam boleče podatke in nato odločitev prepusti vam.

Vsi primeri, ki sem jih tu predstavil – in lahko bi seveda uporabil veliko več prispevkov mojih lastnih kolegov, ljudi kalibra Bridget Kendall, Orla Guerin, Adam Mynott, Adam Brooks in ducat ali več drugih, kot tudi delo prvorazrednih novinarjev pri ITN-ju, CNN-u in Skyju – imajo eno skupno lastnost. Noben ni bil narejen po isti formuli, čustveni podton pa ni nikdar zapadel v rutinsko, čustveno izsiljevanje solza, ki jih tako pogosto vidimo v drugih oblikah novinarstva. Med mojim 36-letnim delom v tem poklicu ni bila kakovost BBC-jevega poročanja nikoli višja kot zdaj.

Toda še vedno seveda obstaja veliko preveč dolgočasnega, rutinskega televizijskega novinarstva. Kadar zaslišim poročilo, ki se začne z izrazom »Prišli so v tisočih«, že vem, da mi bodo ponudili utrujene izdelke brez domišljije. Ko je Dennis Murray nasprotno začel poročilo o konfrontaciji na Severnem Irskem s posnetki protiizgredniške policije, kako se v čeladah in neprebojnih jopičih spušča iz helikopterjev na polje, je uporabil naslednje besede:

Tihi, podeželski kot Združenega kraljestva, ob koncu dvajsetega stoletja.

Kdo si ne bi do konca ogledal poročila, ki se je začelo tako izzivalno? Če pa se poročevalčev tekst začne z »Elsie Kennedy« (ali pa Ismail Khan, ali kako drugo ime) »trpi za« kako boleznijo, ali »se pripravlja na pot v službo«, ali karkoli drugega že počne, že vnaprej dobro veste, kaj bo sledilo. Posnetki v poročilu bodo imeli naslednje zaporedje:

Elsie Kennedy počne nekaj v hiši.

Posnetki nečesa v stanovanju, npr. medicinske opreme, da bi pojasnili, o čem bo govoril prispevek.

Izvedenec (zdravnik, znanstvenik, odvetnik) pove, kaj je narobe.

Posnetki, ki povedo, kako razširjen je problem.

Nižji uradnik na ministrstvu, ki pove, da se žal ne da narediti nič.

Tiskovni predstavnik opozicije reče, da je to nezaslišano.

V sliki se pojavi poročevalec, ki pove, da je vse zelo težko in najverjetneje v porastu (glej spodaj).

Gospa Kennedy sedi v stanovanju in gleda fotografije svojih »najbližjih« (glej spodaj) / z veliko težavo pripravi skodelico čaja / potiska otroka na gugalnici / se zazre v daljavo. Ta zaključna sekvenca se bo začela z besedami »Toda za gospo Kennedy …«

(»V porastu«: Bob Friend, voditelj Skyjevih Nine O’Clock News in slavni humorist, je nekoč v šali sestavil štiri vsenamenska vprašanja za televizijski intervju. Četrto je bilo: »Ali je v porastu?«)

(»Najbližji«: izraz, s katerim izključno televizijski novinarji označujejo tesne sorodnike. Nikoli ni bilo slišati, da bi ta izraz uporabila resnična oseba.)

Bili so časi, ko je skoraj vsako televizijsko poročilo o britanski politiki uvedlo intervju s politikom tako, da so ga pokazali, kako se čudno in pospešeno sprehodi mimo kamere in se pri tem povsem očitno trudi (a) odvrniti pogled od kamere in (b) dvigniti levo roko skupaj z desno nogo in obratno. V trenutku, ko je politik zginil iz kadra, je sledil rez, a tako hiter, da se nobeno človeško bitje ne bi moglo naravno ustaviti, in že smo videli politika sredi polnega zamaha živahne pripovedi.

K sreči je kot kaže ta kliše zdaj izsmejan z ekranov, toda obstaja dosti drugih. Jaz že vem, saj sem jih tudi sam uporabljal. Kadar gledate televizijska poročila in je na sporedu eden od teh strašnih konvencionalnih prispevkov, začnete izgubljati zanimanje za poročilo v trenutku, ko takšne napake opazite. Če je bilo namreč v oblikovanje televizijskega poročila vloženega tako malo truda, koliko je sploh možnosti, da bo novinarski del bistveno bolj domiseln?

Anton Čehov se je v nekem svojem pismu takole izrazil o pustih, predvidljivih ruskih dramah poznega 19. stoletja: »Če v 2. dejanju vidite pištolo, bodite prepričani, da bo do 4. dejanja uporabljena.« William Goldman je pri pisanju o sodobnem Hollywoodu opozoril, da kadarkoli kdo v filmu potegne iz žepa denarnico, ima v njej vedno ravno prav denarja za plačilo. Igralca, ki vozi avto, pred uradom, trgovino ali banko vedno čaka prazen parkirni prostor. Vsakič, ko je v ozadju prižgan televizor, ta zagotovo kaže ravno poročilo, ki je neposredno povezano s temo filma, ki ga gledate.

Vsi, ki delamo za televizijski informativni program, imamo svoja dolgočasna, predvidljiva pravila. Čas je že, da jih izkoreninimo. Kako so lahko novice nove, če že vnaprej vemo, kaj bomo slišali in videli?

Tole je dekonstrukcija scenarija poročila, ki sem ga naredil v Jeruzalemu, februarja 2001, na noč izraelskih volitev, na katerih je s prepričljivo zmago prišel na oblast Ariel Šaron. Gre za precej običajen obračun, zagotovo nič takega, kar bi prinašalo nagrade za dobro pisanje ali vznemirljive posnetke. Izbral sem ga predvsem zato, ker je tema večno minsko polje, in zato, ker sproža določena vprašanja o poročanju in o uporabi snovi. Poskusil sem razložiti, odkrito in pošteno, kot je le mogoče, zakaj sem rekel stvari, ki sem jih, in zakaj sem vključil določene elemente.

Posnetek: Ehud Barak, dotedanji predsednik laburistične vlade, odda svoj glas.
Tekst: To so volitve, ki bodo pokazale, da je stari mirovni proces končno mrtev – in z njim upanje premiera Ehuda Baraka.

Za začetek poročila, ki bi moral biti trenutek, v katerem pridobiš gledalčevo pozornost in mu poveš, da si je nekaj vredno ogledati, sem imel na voljo le dolgočasne, predvidljive posnetke. Po drugi strani pa so to volitve, kar pomeni, da so posnetki oddaje volilnih lističev neizogibni. Poleg tega še nismo poznali izidov, čeprav so se zdeli (in so res tudi bili) vnaprej jasni. Zato sem se odločil za logičen začetek; še zlasti zato, ker je ubogi, na propad obsojeni g. Barak izrekel naslednje tri besede, ki jih je bilo vredno uporabiti, če ne zaradi drugega pa zaradi njihove nepopustljive samozavestnosti.

Posnetek: Izjava Ehuda Baraka
Tekst: »Jaz nisem zaskrbljen.«

Kot večina britanskih televizijskih novinarjev tudi sam nisem privrženec izjav v treh besedah; preveč spominjajo na ameriško televizijo in prelahko jih je spregledati. Toda te tri besede so bile izrečene zelo jasno, bile so edine, ki jih je sploh izrekel in bile so polne ironije.

Posnetek: Množica opazovalcev in laburističnih simpatizerjev.
Tekst: Če to drži, je edini laburist, ki ni zaskrbljen. G. Barak je z obljubo o miru požel odločno volilno zmago pred komaj 21 meseci. Pri uresničevanju svojih obljub je bil popolnoma poražen.

Ti posnetki so bili, če sem pošten, le malo več kot tapeta, vsekakor ne nekaj, kar bi želel uporabiti, saj bi vedno morali imeti posnetke, ki nekaj pomenijo in jih je v tekstu vredno poudariti. Toda v tem primeru sem moral v borih sedmih sekundah pojasniti, zakaj bo Barak izgubil. Če ne drugega, vsaj nismo uporabili enega od tistih kadrov snemalcev, ki naj bi se osredotočali na akcijo, bili so nedvomno posnetki preden se je akcija začela in so zato popolnoma lažni.

Posnetek: Predvolilna kampanja Ariela Šarona.
Tekst: Njegovega nasprotnika, starega bojevnika Ariela Šarona, se nasprotno drži sloves okrutnosti. A v tej predvolilni kampanji je obljubljal mir – seveda mir po volji Izraelcev. To je ponudba, ki je ni moč zavrniti, če je seveda izvedljiva.

Ti posnetki so bili stari nekaj dni, toda menili smo, da jih lahko uporabimo, če se želimo izogniti posnetkom, ki kažejo ljudi, kako volijo. Bilo bi jih preprosto preveč.

Posnetek: Arhivski posnetki Ariela Šarona.
Tekst: Minulega septembra se je šel sprehajat na Tempeljsko goro v Jeruzalemu – muslimani jo častijo kot Haram al Šarif – in začela se je sedanja palestinska vstaja. Posledično nasilje bo najverjetneje odplavilo g. Baraka in na oblast pripeljalo g. Šarona.

Arhivskih posnetkov ne uporabljam rad, saj zmotijo občutek, da poročam o današnjih dogodkih; toda v tem primeru sem menil, da je gledalce treba spomniti na Šaronovo vpletenost pri izbruhu nasilja leta 2000. Ker nisem želel, da bi gledalci posnetke razumeli narobe – nekateri bi lahko pomislili, da se je g. Šaron spet odpravil na Tempeljsko goro – sem posnetkom dodal datum (»minuli september«) in nato še datum snemanja. Ta sekvenca traja približno 15 sekund, kar je verjetno preveč za arhivske posnetke, toda bilo je absolutno nujno, da navedem obe imeni kraja, kamor se je odpravil g. Šaron. Judje bi bili užaljeni, če bi ga preprosto imenoval Haram al Šarif, muslimani pa bi bili užaljeni, če imena ne bi uporabil.

Posnetek: Izraelski naseljenci pri cestni zapori.
Tekst: V času verjetno zadnjih Barakovih trenutkov na oblasti so naseljenci na Zahodnem bregu zaprli cesto, policija pa jim je to skušala preprečiti. Naseljenci pričakujejo, da bo pod Šaronom vse drugače. Ti posnetki so nam ponudili priložnost, da fokus prispevka usmerimo na to, kar se bo verjetno zgodilo, če in ko bo Šaron zmagal. Naseljenec, čeprav globoko sovražen do zahodne televizije, dobro predstavi stališče v angleščini, ki je bila dokaj razumljiva, morda za spoznanje popačena. Naseljenca nisem hotel posebej uvajati v poročilo (»Naseljenci pričakujejo …«), toda menil sem, da je bilo to tako pomembno, da sem moral poudariti kdo govori. Z določitvijo njegovega pomena bi gledalci takoj razumeli, kaj skuša povedati. Če bi ga označil poimensko (»ta in ta izraelski naseljenec…«), bi bila gledalčeva pozornost za trenutek zmotena, ko bi se trudili doumeti, kaj je človek s težkim naglasom želel povedati.

Posnetek: Intervju z naseljencem.
Tekst: Ali vidite vse te vojake? Šaron jih bo, namesto da se borijo proti Judom in naseljencem, usmeril v boj proti Arabcem.

Posnetek: Posnetki jeruzalemskega Starega mesta.
Tekst: Če se bo to zgodilo ali ne, g. Šaron uživa v konfrontaciji. V jeruzalemskem Starem mestu ima hišo prav v središču Muslimanske četrti.

To je bila sprememba tempa in sprememba prostora. Vstavili smo sekundo ali dve uličnega hrupa, po naseljenčevih zadnjih besedah in pred mojimi prvimi besedami (»Če se bo to zgodilo ali ne«), ki sem jih zapisal z dvojnim namenom. Pokazale naj bi, da je vse to del razprave, hkrati pa so bile tako nezahtevne, da je gledalec, ko sem jih izgovoril, še lahko prebavljal pomen naseljenčevih besed. Bil je očividec, ki smo ga poklicali, da bi predstavil dokaze k trditvi, da Izraelci pričakujejo, da bo Ariel Šaron bolj oster in bolj konfrontativen. Sledi majhen del naslednjega dokaza k trditvi, do katere se gledalci (z naseljenčevimi besedami v mislih) lahko opredelijo sami.

Posnetek: Hiša z izraelsko zastavo.
Tekst: V resnici ne živi tu, toda stražar je pred vhodom noč in dan. Njegovi muslimanski sosedje imajo to za žalitev. Toda tako zelo so razočarani nad Barakovim neuspehom pri prizadevanjih za mir, da vztrajajo, da med obema izraelskima voditeljema skoraj ni razlik.

Z naslednjimi tremi pričami sem želel predstaviti to navidezno pomanjkanje zdravega razuma. Predvideval sem, da bodo intervjuvani ljudje izražali strah ali jezo zaradi verjetnosti Šaronove izvolitve. Presenečen sem bil, da so govorili drugače.

Posnetek: Izjave Palestincev.
Tekst: 1. Meni je vseeno. Raje imam Šarona.
2. Mogoče bo zdaj konec okupacije.
3. Ne verjamem, da bo v tej deželi kdaj mir.

Četrti intervjuvanec je pogumno dejal: »Šaron je Hitler.« Ko smo začeli montirati prispevek, sem dolgo okleval, če naj to izjavo uporabim. Jasno je bilo, da je to stališče večine Palestincev, glede na Šaronovo vpletenost v pokole v Sabri in Šatili v predmestju Bejruta pred dvema desetletjema. Toda ta izjava se mi je na koncu zdela premočna, preveč osebno žaljiva, in v končni fazi groteskna. Prevzela bi celotno poročilo in nihče si ne bi zapomnil nič drugega. Na koncu sem se odločil, da jo izrežem iz prispevka.

Posnetek: Še nekaj uličnih prizorov.
Tekst: To je odziv, ki ga je porodil popoln brezup. V bližnji čajnici Muna…

Še ena, blažja sprememba tempa. Ker sem v zadnjih kadrih tudi sam viden, kako se pogovarjam s tremi Palestinci, sem se moral premakniti do čajnice, malo stran. Zato se v prvem kadru ne pojavim.

Posnetek: Notranjost čajnice.
Tekst: … bi redne stranke v preteklosti najbrž podprle Barakova prizadevanja.

To sem vedel, saj sem bil v preteklosti večkrat tam in se z njimi pogovarjal. Nisem pa želel intervjuvati nove skupine Palestincev, ker bi za to porabil preveč časa, izjave pa bi se podvajale z že slišanimi. Poleg tega sem imel občutek, da izražajo ostrejša stališča zato, ker govorijo v kamero in so zato prepoznavni. Ugotovil sem, da za prispevek potrebujemo občutek negotovosti glede prihodnosti pod Šaronom. Na tem mestu sem, ker nisem posnel njihovih izjav, preprosto pokazal širši kader skupine in našega pogovora. In res so bolj sproščeno izražali svoje bojazni.

Posnetek: Pogovarjam se skupino rednih strank.
Tekst: Zdaj tudi one mislijo, da bo g. Šaron prinesel več nasilja in prelivanja krvi.

In končno raport; ne zato, ker bi si posebno želel tako končati prispevek, temveč iz nekaj manjših, a nujnih razlogov. Kot prvo, se je doslej že začelo temniti in to bi se videlo na posnetku. Preveč očitno bi bilo, če bi raport umestili bolj na začetku poročila, med sekvence, ki so bile dosti svetlejše. Pri gledalcu bi ustvarili podzavesten občutek, da nekaj ni v redu. Kot drugo pa bi ta raport moral stvari povzeti in dokler se nisem z vsemi pogovarjal, v resnici nisem mogel vedeti, kako naj zagotovim, da bo prispevek pravilno uravnotežen. Pokazalo se je, da sem moral uravnotežiti prav občutek, da bo Šaron neizogibno »prinesel več nasilja in prelivanja krvi«.

Posnetek: Še nekaj posnetkov ulice.
Tekst: Optimisti, tako na izraelski kot na palestinski strani, niso povsem prepričani, da bo Šaronova izvolitev avtomatično pomenila morijo. Nasprotno, nekateri menijo, da bi on celo lažje izpogajal mir. Toda težko si je predstavljati, da bi bila ta pričakovanja stvarna. John Simpson, BBC News, Jeruzalem.

Pokazalo se je, da je bil moj raport preveč pohleven in preblag, celotno poročilo je bilo precej neizrazito. Čeprav sem moral povzeti razmere in spremembe, ki jih bo povzročila Šaronova zmaga, se nisem hotel postaviti v položaj razsodnika izraelske politike – ali nekoga, ki bi napovedoval, da se bo njegova izvolitev izkazala za popolno katastrofo in da bi bilo bolj v izraelskem interesu, če bi volili laburiste. To ni moja država, da bi govoril takšne stvari, še zlasti pa ne v imenu BBC-ja. Moji palestinski in izraelski prijatelji, ki se ukvarjajo s politiko, so sicer prepričani, da bi bilo sklepanje sporazuma pravzaprav lažje za nekoga, ki prihaja iz vrst izraelske desnice, kot pa za človeka z levice. Ker se mi je to zdelo nekoliko preveč optimistično, sem dodal zadnji stavek. Glede na vse kar se je dogajalo v nadaljevanju leta 2002 – eksplozije avtomobilskih bomb in izraelska zasedba palestinskih mest in vasi, sem vesel, da sem se tako odločil.

Poročanje v živo zahteva popolnoma drugačne kvalitete od formalnega, pazljivo zgrajenega poročanja, ki sem ga opisoval. Morda sicer nimate prav veliko časa za izdelavo dveinpolminutnega prispevka, toda vsaj priložnost za premislek obstaja. Televizijski montažerji sicer ne vidijo radi, da zahtevaš slikovne ali tonske popravke začetnega dela poročila – toda kar je treba je treba. Pri živem poročanju pa ni možnosti za popravke. Vsaka izrečena beseda te zaznamuje, sodijo te vsak trenutek, ko govoriš. Oklevanje, napačna izgovorjava, dvoumnost, negotovost: vse to so sovražniki novinarja, ki poroča v živo. Nekateri ljudje to zmorejo z lahkoto, drugi ne.

Obstaja nekaj odličnih poročevalcev v živo, vključno z bratoma Dimbleby, Brianom Hanrahanom, Jeremyjem Thompsonom s Skyja (katerega spremljanje Natovega posredovanja na Kosovu leta 1999 je bilo vrhunec televizijskih poročil v zadnjem času), Adamom Boultonom s Skyja in doajenom BBC Worlda, Nikom Gowingom. Še zlasti cenim Nikov intelektualni domet in zaznavanje mednarodne politike. Ena od najbolj impresivnih poročevalk, ki sem jih kdaj srečal je Lyse Doucet, voditeljica različnih oddaj na BBC Worldu in na World Serviceu. V Britaniji je skoraj neznana, a vendar je ena najbolj slavnih poročevalk povsod po svetu.

Lyse je vznemirljiva, zelo zabavna, sočutna in polna strastne energije, ki ji nikoli ne da počitka. Zaradi znanja in trdega dela obvladuje vsak dogodek o katerem poroča. Če potrebujete podatke o ministrih za finance ali kmetijstvo, jih je Lyse nekoč že srečala in o njih ve vse, od imen njihovih otrok do šibkih točk, kot je alkohol. Predsedniki jo pozdravljajo kot dolgo izgubljeno prijateljico, kar je pravo ponižanje za druge novinarje, ki jih pustijo čakati na hodniku.

Lyse ima zanimiv akcent, ki delno zveni kanadsko in delni irsko, v resnici pa prihaja iz akadijske družine v New Brunswicku. Akadijce, zgodnje francoske naseljence, so iz Kanade v osemnajstem stoletju na način, ki spominja na etnično čiščenje, pregnali Britanci. Pomikali so se proti jugu. Večina jih je pristala v Louisiani. Menda je v New Orleansu še vedno veliko Doucetov, toda Lysina družina se je vrnila v Kanado in zdaj govorijo angleško, ne francosko. Ko je nekoč v Bejrutu, skupaj z številnimi Palestinci, ki so bili pregnani s svojih domov, srečala princa Charlesa, mu je razložila zgodbo Akadijcev in pri tem na pol upala, da bo od njega slišala opravičilo britanskega naroda. Toda dejal je samo nekaj o zgodovini, ki je menda tako zelo kruta, in odtaval je proč.

Lyse je pri svojih intervjujih popolnoma neustrašna, toda ima šarm, zaradi katerega se ji ljudje težko izmotajo. Nasprotno, še bolj se trudijo, da bi ji stvari pojasnili. To se mi je vedno zdelo zelo zabavno. Zdaj je zvezda, ki lahko tekmuje s Christiane Amanpour, ki jo mora vsak politik vzeti resno.

Najboljša je, kadar poroča v živo. Pogosto sem se čudil, kako je glede na skromen proračun BBC Worlda uspela prepričati svoje šefe, da so ji priskrbeli najboljše iskalce podatkov. Odkar sva delala skupaj, jo povsem razumem. Vse iskanje podatkov opravi sama in to mnogo bolje kot bi to storil kdorkoli drug, ima sposobnost, da govori brez verbalnih tikov ali verbalne statike in ima preprosto fenomenalen spomin za imena.

Leta 2002 so bile v Zimbabveju predsedniške volitve. Nikoli ni nihče dvomil, da bo zmagal Robert Mugabe, ki je postajal še bolj diktatorski in skorumpiran. Pomagal mu je svetovalec za stike z javnostmi po imenu dr. Jonathan Moyo. Moyo je bil včasih opozicijski intelektualec, vedno dober za premišljeno analizo Mugabejevega sestopanja v brutalnost. Nato je ugotovil, kje so njegovi interesi in prešel na Mugabejevo stran. Do leta 2002 je imel cinični, a še vedno artikulirani Moyo popoln nadzor nad politiko za informiranje pri zimbabvejski vladi. To pomeni, da je odločal tudi o tem, kdo lahko in kdo ne sme poročati o predsedniških volitvah.

BBC-ju je seveda Moyo poročanje iz države prepovedal. Tako velika organizacija kot je BBC, z močno in aktivno afriško redakcijo, bi bila težko prizanesljiva do vlade, kot je Mugabejeva. Da bi v rano natrosil še nekaj soli, je Moyo v Zimbabve povabil ITN in CNN. Mi smo nasprotno morali pokrivati volitve iz Južne Afrike. To bi lahko bila popolna katastrofa, če ne bi bilo Lyse Doucet.

Zimbabve, kot tudi številne druge države, je dobro poznala. Samo s producentom se je utaborila v BBC-jevem dopisništvu v Johannesburgu in o zimbabvejskih volitvah pripravljala oddaje eno za drugo. Dejstvo, da smo imeli uradno prepovedan vstop v državo ni bilo več pomembno, saj smo imeli vse posnetke dveh velikih televizijskih agencij, poleg tega pa smo imeli več skupin, ki so delale pod krinko. Lyse je dominirala etru s svojimi intervjuji in informacijami. Celo tako zelo, da je več zimbabvejskih zunanjih ministrov telefoniralo BBC-ju v Johannesburg in prosilo, če se tudi oni lahko pojavijo v Lysinih oddajah. Ko se je vlada odločila, da bodo volišča odprta dosti dlje, kot je bilo sprva predvideno, je Lyse novico sporočila prva. Še pred tiskovnimi agencijami in televizijskimi postajami, ki so bile v Zimbabveju. Podatek ji je seveda izdal vladni minister.

Nekoč sem sedel poleg nje v majhnem, vročem studiju. Spraševala me je o Mugabeju, kakršnega sem poznal sam. Ko je bil intervju končan in kamera izključena, sva se pogovarjala o mojih načrtih za vrnitev v Afganistan. Nato je dvignila roko in dejala, da mora posneti še pogovor s človekom, ki sedi v nekem drugem studiju. Nemudoma se je obrnila h kameri in brez kakršnekoli priprave ali pomisleka začela kompliciran uvod. Tekoče, po spominu je izgovorila zapleteno, večzložno ime vodilnega akademika v Harareju, ga predstavila in ga začela intervjuvati. Vse to, ne da bi si vzela pet sekund, da bi si uredila misli. Če obstaja kak boljši televizijski voditelj, ga še nisem srečal.

Tudi sam še kar uživam pri poročanju v živo, saj je nevarnost vedno zelo blizu. Najmanjši spodrsljaj, najmanjša pomota ali napačen stavek in veš, da bi lahko bil med najbolj osramočenimi ljudmi na svetu.

Nekoč, pred mnogimi leti, sem v živi oddaji odgovoril na neko vprašanje z mislijo, da skuša ga. Thatcher v svinčnik predsednika Reagana potisniti nekaj svinca. Šele ko sem prišel iz studija mi je nekdo razložil, da ima metafora v angleščini močan seksualen predznak.

Leta 2001 je Britanija prvič zaznamovala Dan spomina na holokavst. Maše in koncerta v osrednji dvorani Westminstra so se udeležili Valižanski princ, premier in mnogo drugih ljudi. Na BBC-ju so me prosili, če bi dogodek prenašal. Noč pred dogodkom sem prebedel v bolečinah zaradi ledvičnih kamnov – nadloga, ki sem jo imel večkrat v življenju. Naslednje jutro sem se odplazil do Westminstra in glavni producent je bil osupel. Bilo je prepozno, da bi me zamenjali, a kljub vsemu je bil iznajdljiv človek. Poklical je zdravnika, ki mi je dal injekcijo proti bolečinam, poiskal posteljo, na kateri sem počakal, da je zdravilo pričelo delovati. Do poznega popoldneva sem se počutil bolje, toda producent je menil, da je bolje, da zdravnik za vsak primer pride tudi, ko se bo oddaja začela.

Zdravnik, ki je prišel, je bil simpatičen, po poreklu z Bližnjega vzhoda. Tako star, da je še vedno nosil metuljčka. Pregledal me je in ugotovil, da je moje stanje dobro. Začeli smo še zadnje priprave za veliki trenutek. Deset minut pred začetkom smo imeli krajši odmor.

»Vas kaj boli?« me je vprašal zdravnik.

Ko sem dejal, da ne, je deloval tako razočarano, da sem si hotel nekaj izmisliti, samo da bi ga zaposlil. Dejal sem, da imam glavobol. To je bilo res, a bil je zelo rahel glavobol.

»Ni problema, zavihajte rokav.«

Tedaj sem ravno preverjal zaključni scenarij in minutažo, zato sem raztreseno odpel rokavni gumb in si zavihal rokav. Medtem ko sem bral, sem v žili začutil injekcijo. Stari dečko mi je spet dal pomirilo.

»Še tri minute do oddaje,« je oznanila šarmantna in sposobna asistentka, ki je sedela poleg mene. Napetost v zraku se je povečevala.

»Ta injekcija – saj ne bo imela kakšnih stranskih učinkov?«

»Ne ne,« je dejal zdravnik, »samo zaspani boste, to je vse.«

»Zaspan? Toda saj šele začenjamo uro in pol živega oddajanja?«

»Ni problema,« je dejal zdravnik. Toda deloval je prestrašeno in se je kmalu nekam izgubil.

Ko smo začeli, je bilo vse v redu, saj je adrenalin švigal po mojih žilah tako hitro, da zdravnikova injekcija ni imela učinka. Ker pa je bil to večer kulture, govorov in svečanosti, so med prvim branjem poezije moje veke postajale težke. Asistentka me je zaskrbljeno pogledovala in hitro predlagala rešitev.

»Poskusite zdržati samo še dvajset minut, potem bo na vrsti recital izraelskega zbora, ki bo trajal tričetrt ure. Takrat boste lahko malo zadremali.«

Tako sem tudi storil. Svečane, čudovite ubranosti zbora, je bilo zame kmalu konec. Zaspal sem za studijsko mizo. Pet minut pred mojo naslednjo napovedjo me je z rahlim trepljanjem po rami zbudila asistentka in mi ponudila skodelico čaja. Na koncu se je vse končalo dobro, toda lepota in nevarnost živega oddajanja je, da nikoli prav do konca ne veš, ali boš uspešen ali boš doživel ponižujoč, strašen poraz.

Intervjuji, kakršne delate za televizijske prispevke, so povsem drugačni od intervjujev kakršne zahteva informativna oddaja. Newsnight ali Today ponavadi ne potrebujeta kratkih, citatnih, informativnih izjav; tu gre za gladiatorski spopad. Ljudje z izdelanimi stališči o nečem – politiki, tiskovni predstavniki, ženske, direktorji velikih podjetij, sindikalni voditelji in mnogi drugi, pridejo v studijo zavedajoč se, da bo šlo za spopad. Njihove priprave so dolgotrajne in tudi nekaj stanejo. Zdaj je k sreči v veljavi prepoved, ki televizijskim in radijskim voditeljem onemogoča, da bi usposabljali politike in industrijalce v umetnosti uspešnega dajanja intervjujev. Še pred desetletjem je bilo pogosto mogoče novinarja, s katerim se boš nekoč soočil čez studijsko mizo, najeti, da bi te naučil tega, kako čim bolj uspešno čim manj povedati.

Pogosto lahko opazite znake, ki kažejo, da so bili, predvsem politiki, profesionalno usposobljeni v tehniki intervjuja.

Eden od znakov so ostre zavrnitve: »Daj no, Jeremy,« bodo dejali polni lažne prijaznosti, »ne reci mi, da si tudi ti padel na to raco.«

Ali pa uporabijo zavrnitev, pri kateri se sklicujejo na demokracijo: »Mislim, da državljani ne bi bili zadovoljni, John, če bi vladno politiko razložil v tvoji oddaji, še preden bi jo predstavil v parlamentu.«

Zavrnitev je lahko tudi grozeča: »To je prav tipično za negativen, sovražen odnos vas na BBC-ju.«

Dandanes so politiki naučeni, da televizijskih voditeljev ne obtožujejo pristranskosti. To nikoli ni uspešno, poleg tega gre nepristranskim gledalcem na živce. Toda na sumu imam, da bi to še vedno radi počeli. Od zadnje pritožbe o politični pristranskosti, ki jo je vložila konzervativna vlada leta 1997, do prve pritožbe nove laburistične vlade, je minilo samo sedem tednov. Obe stranki sta bili povsem prepričani, da je obtožba utemeljena.

Dejstvo je, da je agresiven politični intervju eden velikih ponosov britanskega življenja; je način ohranjanja nadzora nad pompozneži, nesposobneži, prevaranti in tudi tistimi, ki so kontradiktorni sami po sebi. V tradicionalni strukturi britanske politike bi bilo precej težko predstaviti ministre in opozicijske osebnosti tako, da bi jih javnost dojela. Parlamentarni odbori so pogosto odličen pripomoček, toda premalo ljudi gleda njihove prenose ali o njih prebira v časopisih. Včasih so tudi vodilni politiki ugotovili, da so jim slabi nastopi v javnosti uničili kariero – in skoraj vsi so si to tudi zaslužili.

Navidezna medlost Jeremyja Paxmana, pozorna odločnost Johna Humphrysa, mirna krutost Jona Snowa, udarci s kladivom Tima Sebastiana: vse te lastnosti so pomembne za javnost, so informativne in zabavne. Michael Cockerill, ki se specializira za intervjuvanje sedanjih in nekdanjih politikov, mi je nekoč povedal, da je njegovo najbolj učinkovito orožje to, da ne postavi naslednjega vprašanja, ampak samo tiho obsedi.

»Mnogi politiki tega ne morejo prenesti,« je dejal. »Zato spet začnejo govoriti in pogosto povedo prav stvari, ki so se jim na vsak način želeli izogniti.«

Verbalna tehnika Jeremyja Paxmana ima pogosto enak učinek: retorično vprašanje.

»Kako morete tu sedeti in mi govoriti takšne stvari?«

Tudi tak pristop ima zelo dober učinek.

V kampanji pred volitvami 1979 je Konservativna stranka v enem od volilnih okrožij uporabila precej dvoumne, skoraj rasistične slogane. Lord Carrington, odličen torijevski veljak, ki je tri leta prej odstopil s položaja zunanjega ministra Margaret Thatcherjeve, ker mu ni uspelo predvideti argentinske invazije na Falklande (zadnji primer, ko je britanski minister po popolnem neuspehu sprejel častno odločitev), je bil tedaj predsednik stranke. Intervjuval ga je tedanji ITN-ov politični urednik, Julian Havilland, tudi sam velika, šarmantna in izrazito patricijska osebnost.

Lord Carrington je vztrajal, da incident ni bil pomemben, da ni razloga za skrb ali večjo pozornost. Havilland ni bil nikoli neolikan, nikoli obtoževalen, toda prav tako ni nikoli popustil. Ali tudi sam lord Carrington in Konservativna stranka menita, da je takšno početje sprejemljivo? Če ne, zakaj torej na lokalni ravni nista ukrepala? Lord Carrington, ki se je na začetku intervjuja zdolgočaseno čudil, zakaj se toliko pozornosti namenja trivialni zadevi, se je na koncu opravičil za ukrep stranke. To je bil eden najboljših in najbolj vljudnih intervjujev, kar sem jih kdaj slišal in o lordu Carringtonu sem si ustvaril še boljše mnenje.

Ti časi so zdaj preteklost. Živimo v trših časih in trši časi zahtevajo trše tehnike intervjuja. Zelo redko me zaskrbi, kadar Humphrys, Paxman ali Snow prekinejo ministra, ki ga intervjuvajo. Britanski politiki so si konec koncev prislužili svoje ostroge v enem najglasnejših in najbolj agresivnih parlamentarnih sistemov razvitega sveta, v sistemu, v katerem celo nastopne govore zmotijo vpadanje v besedo, zahteve po redu in miru in vprašanja.

Časi, ko so bili ministri britanske vlade užaljeni, če jih je novinar ali član javnosti poskusil zasliševati o njihovi politiki, so končno mimo. V prvem delu spominov sem opisal, kako me je Harold Wilson, tedanji ministrski predsednik, javno sunil v trebuh, ker sem si ga drznil vprašati, če razmišlja o razpisu splošnih volitev. To je bil moj prvi dan v novinarskem poklicu. Bilo je leta 1970, kar sploh ni tako zelo daleč. V današnjih časih bi se celo politiki zdrznili, če bi slišali slavni posnetek iz leta 1956, ki je bil napravljen na vhodu v Downing Street št. 10.

BBC-jev poročevalec: G. premier, si želite kaj povedati javnosti? Sir Anthony Eden: Ne, zdaj ne, hvala lepa.

Danes razumemo politike kot ljudi, ki v našem imenu opravljajo svoje delo in ne več kot gospodarje, ki nam lahko ukazujejo.

Nekateri se tega tudi zavedajo. Margaret Thatcher je bila prva britanska premierka, h kateri si lahko stopil na ulici, ali na hodniku in ji zastavil vprašanje. Če ji ni bil všeč način, kako ste jo ogovorili, vas je morda ignorirala; toda če je odgovorila, si je za to vzela čas. Ne morem se pretvarjati, da mi je bila kot političarka všeč, čeprav lahko tako kot vsi drugi vidim prednosti in slabosti njene vladavine. Toda spoštoval sem jo. Poleg vsega drugega ji je bilo vseeno kaj ljudje o njej mislijo.

Nekoč, med obiskom v Indiji, se je s svojim svetovalcem za stike z javnostmi Bernardom Inghamom, številnimi varnostniki, svojim možem in s skupino spremljajočih novinarjev odpravila na ogled starega britanskega pokopališča. Bilo je hudo zaraščeno. Pogumna je bila, da se je tam sploh sprehajala, če sodim po tem, kako zelo so se njeni varnostniki bali kač. Odločil sem se, da ji zastavim nekaj vprašanj. Kot ponavadi je premišljeno odgovarjala in hodila dalje po pokopališču. V nekem ključnem trenutku pa je stopila v mišjo luknjo in se dobesedno zložila po tleh. Takoj so ji vsi priskočili na pomoč. Počasi je vstala in si očistila kolena.

»Ta del filma ne bo nikoli videl etra,« mi je grozeče dejal Bernard Ingham. Že dolgo je bila znana značilnost tiskovnih predstavnikov Downing Streeta, da so terminologijo o televizijski tehnologiji uporabljali narobe.

Nato so prišle besede, zaradi katerih sem stari punci marsikaj odpustil.

»Oh, Bernard, ne delaj takšnega preplaha. Spotaknila sem se pač, to je vse. Tako ali tako je vseeno.«

Zavedajoč se svojih sposobnosti in podpore, ki jo je uživala, ji je bilo tako zelo vseeno, kako jo vidi javnost, da zanjo ni bilo nikakršnega problema, če bi javnost videla njen padec. Ni veliko politikov, ki bi se tako odzvali. Ponavadi jih je smrtno strah vsega, kar bi jih prikazalo kot čudne ali nerodne. Seveda nisem pokazal sekvence njenega padca. Kaj bi sploh s tem povedal? Ko sva si utirala pot preko pokopališča, sem nadaljeval s težavnimi vprašanji in ona je še naprej nanje odgovarjala.

Robustni, britanski odnos do političnega intervjuvanja v drugih državah ni vedno cenjen. To včasih ustvari težave za ljudi, kot sem jaz, saj moji gledalci pričakujejo trd intervju, medtem ko je intervjuvanec, navadno človek s politično močjo in vplivom in včasih tudi dobesedno nevaren, navajen na dosti bolj obziren pristop.

Priklanjanje velikim imenom sveta ti lahko zagotovi, da se bodo vrnili kot gostje v tvojo oddajo, toda kaj ti pomaga zbiranje znanih imen, če jih ne vprašaš nič zanimivega. Včasih se imajo intervjuvanci za zvezdnike. Na primer Henry Kissinger, katerega sodni proces za vojne zločine in veliko vmešavanje v zadeve drugih držav, bi se kmalu utegnil začeti (to je po mojem tudi razlog, zakaj se zaporedne ameriške vlade otepajo zamisli o mednarodnem sodišču), je premeten in pameten človek, ki si ponavadi zna zagotoviti najmehkejše intervjuje.

Spremljanje njegovega intervjuja v oddaji Nightline Teda Koppla je bila ena najbolj depresivnih televizijskih izkušenj v zadnjem času. Novinar z dovolj znanja in intelektualne sposobnosti, da bi lahko zgrabil Kissingerja, mu je zadovoljno dovolil, da večinoma brez ugovarjanja predstavi svoj sanirani pogled na grozljive stvari, ki so se zgodile po svetu, v času, ko je bil glavna zunanjepolitična oblast v ZDA: bombardiranje in posledični razpad Kambodže, toleriranje pakistanske brutalne represije v Bangladešu, spodbujanje državnega prevrata v Čilu, izgonotja v Argentini, turška invazija na Cipru, indonezijsko zavzetje Vzhodnega Timorja. To je precejšen seznam in Kissinger je bil na ta ali oni način vpleten v vse te dogodke. Ko se ponudi priložnost, da bi ga o tem povprašali, je zelo žalostno, če ostane neizkoriščena.

Toda tudi sam poznam šarm, ki ga uporablja (ali vsaj zna uporabiti) Kissinger. Leta 1976 sem bil na njegovi tiskovni konferenci v Bruslju. Navdušil me je. Tu stoji, sem si mislil, človek z dometom, obzorjem in briljantnostjo Bismarcka. Glasno sem se smejal njegovim šalam in si veselo zapisoval njegove aforizme. Tako so se odzvali skoraj vsi udeleženci tiskovne konference.

Sam sem sedel poleg redke izjeme v tem vsesplošnem občudovanju, poleg precej starejšega ameriškega dopisnika po imenu Mort. Od njega sem se veliko naučil in užival sem v njegovi družbi. Povedal mi je, da sta na svetu dve vrsti novinarjev. Tisti, ki so navadno navdušeni nad vsem, kar vidijo, čeprav razumejo zelo majhen del videnega, in tisti, ki so seveda vse videli že kdaj prej in jih nič pretirano ne navdušuje. Čeprav sem se trudil posnemati te zadnje, sem se na Kissingerja odzval s popolnim navdušenjem prvih. Mort je ob meni postajal nemiren.

»Vprašaj ga o bombardiranju Kambodže,« mi je zašepetal. »To bo zbrisalo samozadovoljni nasmeh z njegove neumne face.«

Vprašal sem ga, toda moje vprašanje je bilo dosti preobzirno. Je bilo bombardiranje res potrebno in zakaj? Kissinger je seveda vprašanje v svojih čokatih rokah obrnil naokrog in ga zavozlal. Preprosto nisem mogel slediti temu, kar je govoril. Temo sem premalo poznal. Zato nisem ugovarjal njegovi obrazložitvi, tudi drugega vprašanja mu nisem postavil.

»Prelahko. Dovolil si mu, da se izmuzne,« mi je zašepatal Mort. »Kreten.«

Vedel sem, da Mort ni imel v mislih mene, prav tako pa mi je bilo jasno, da me je Kissinger hipnotiziral. Takšni so nekateri novinarji: kot bi bili dame na plesih Jane Austen, ki obupno stremijo po priznanju. Da bi ga prejeli, so se sposobni odreči vsakršni sodbi. Novinarji, kot je Jeremy Paxman, ki je nekoč dejal, da je njegova formula za dober intervju to, da si zastavi vprašanje: »Zakaj se mi ta lažnivi tepec laže?«, dobijo veliko manj vabil na obiske k velikim osebnostim, kar seveda štejem Paxmanu v veliko prednost.

Sam že po naravi nisem človek, ki bi delal krute intervjuje, toda pri drugih to cenim. Moj izraelski prijatelj, ki živi v Jeruzalemu, in prepričan sem, da bi se moji palestinski prijatelji s tem strinjali, mi je povedal, v kakšno veselje mu je bilo spremljati intervjuja, ki ju je naredil voditelj BBC-jeve oddaje Hard Talk, Tim Sebastian.

»Gledal sem, kako je tiskovnemu predstavniku izraelske vlade zastavljal strašna vprašanja in pomislil sem, da je to podobno nacističnemu zasliševanju, da je grozno. Kako si lahko ta človek dovoli biti tako zloben do Izraelca. In potem sem ga gledal naslednji dan, ko je na popolnoma enak način obravnaval palestinskega tiskovnega predstavnika – kar raztrgal ga je na kosce in jih vrgel stran. Mislim, da sem spoznal, kako vi fantje razmišljate o svojem delu. Ta Tim Sebastian – na nobeno stran se ni postavil. In veš, mislim, da je tem tipom koristil. Prihodnjič bodo bolj previdni, ko stopijo v ring. Ne bodo tako ošabni, če veš kaj mislim. Bolj skrbno bodo premislili.«

Če živite v novinarski kulturi, ki je tiha, mirna in nemoteča in kjer so ljudje, ki delajo intervjuje, v resnici del istega sistema kot politiki, se vam lahko zgodi dvoje: politična kultura, ki je arogantna in se ji ni treba pojasnjevati, ali pa je politična kultura pusta in dolgočasna in preneha biti resnično predstavniška. Ne vem, kaj je slabše, toda jasno mi je, da se to verjetno ne more zgoditi, dokler imamo v Veliki Britaniji Johna Humphrysa in Jeremyja Paxmana.

1 John Simpson: News From No Man’s Land – Reporting the World, MacMillan, 2002.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost