Razprava o iraški krizi v francoskem parlamentu 26. februarja 2003 je pokazala, da se tudi predstavniki naroda strinjajo s stališčem predsednika Jacquesa Chiraca, ki je zavračal preventivno vojno G. W. Busha. Tudi mediji so v veliki večini pritrjevali takšnemu stališču.

V diplomatski krizi med Francijo in ZDA francoski mediji sledijo javnemu mnenju, ki zavrača ameriško pozicijo. Časopisni, televizijski in radijski dnevniki večinoma podpirajo protivojno stališče. Številni časopisi so to temo brez obotavljanja izbrali kot vodilno temo svojih naslovnic na dan pred demonstracijami 15. februarja, tako na primer Télérama, L’Humanité Hebdo ali Nouvel Observateur, katerega naslovnica je bila jasneje določena: »NE te vojne!« Tudi poročila o demonstracijah so tako na poglavitnih javnih kanalih kot na radiu vsa jasno izražala soglasnost javnega mnenja. »Ravnanje vlade je pravilno«, »V tem boju za mir so se srečale vse stranke« – takšna so bila gesla reportaž in komentarjev o dnevu demonstracij.

Nekateri časopisi, na primer dnevnika Libération in Le Monde, so uvedli posebne rubrike, v katerih so objavljali mnenja osebnosti iz umetniškega, intelektualnega sveta in celo iz sveta športa glede vojne v Iraku. Morda so jih uvedli tudi zato, da bi še močneje poudarili, da vsa Francija soglasno podpira svojo vlado. Zaradi premajhne raznolikosti med izraženimi mnenji in številnih kritik bralcev, ki so se spraševali, ali je »res zanimanja vredno, da Guy Roux1 ne vidi nobene povezave med 11. septembrom in Irakom,«2 se je Le Monde 21. februarja odločil rubriko ukiniti. Takšno soglasnost so primerjali celo z nacionalno enotnostjo, kakršno je bilo opaziti ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1998, na katerem je francosko moštvo zmagalo.

Tudi najpomembnejši televizijski kanali in radijske postaje so see trudili analizirati iraško krizo. Sedemnajstega februarja je kanal France 2 v zgodnji večerni spored uvrstil svojo politično oddajo »100 minut za prepričevanje«, ki običajno prepusti besedo dejavni osebi z domačega političnega prizorišča, da v stotih minutah poskuša pojasniti svoja dejanja. V oddaji, ki so jo ob tej priložnosti prekrstili v »100 minut za razumevanje«, je tistega večera nastopil nekdanji predsednik vlade Raymond Barre, ki je obravnaval iraško vprašanje.

Mediji so precej težko našli francoske nasprotnike politike Jacquesa Chiraca, ki so bili pripravljeni spregovoriti. Razen nekdanjega voditelja Liberalne demokracije Alaina Madelina, dolgoletnega zagovornika Atlantskega pakta, danes člana UMP3, zelo redke francoske osebnosti javno podpirajo politiko G. W. Busha. In četudi je glavni urednik L’Expressa Denis Jeambar zaskrbljen nad »vsesplošnim pacifističnim delovanjem, ki je v teh dneh zajelo deželo«, to še ne pomeni, da mediji ponujajo predloge, ki bi bili alternativa vladnemu stališču o reševanju iraškega problema.

Ko se je del britanskega in ameriškega tiska znašal nad francoskim stališčem, pri čemer je za maskoto uporabljal karikaturo Jacquesa Chiraca kot deževnika, ki jo je objavil The Sun, je francosko soglasnost vendarle pretresalo nekaj trenj. Zunanji minister Dominique de Villepin žanje vsesplošno odobravanje, predvsem zaradi svojega govora 14. februarja v varnostnem svetu, in francoski tisk ga opisuje z očitno simpatijo.4 Predsedniku republike pa novinarji ne prizanašajo v vsakem primeru. Njegove jedke izjave glede dežel kandidatk za vstop v Evropsko unijo, ki so podprle ameriško politiko, so zabeležili kot spodrsljaj.

V časopisu Ouest France (dne 22.–23. februarja) je na primer François-Régis Hutin podpisal uvodnik z naslovom »S spoštovanjem ... in zaupanjem«, ki Francijo poziva, naj se ne obnaša vzvišeno, in ji svetuje, naj »pazi, kako sprejema novo vstopajoče«. F.-R. Hutin zastavlja enega od temeljnih vprašanj, ki jih odpira iraška kriza – vprašanje Evrope. Kakšno vlogo bi morala igrati Evropa? Ali je dovolj močna ali bo razpadla zaradi razhajajočih se stališč članic? Tudi drugi časopisi z nižjo naklado, na primer tednik Politis, izpostavljajo ta problem prihodnosti Evrope kot poglavitno vprašanje, ki ga zastirajo mastni naslovi, namenjeni takrat še bližajoči se vojni v Iraku. A ta diskusija je ostajala v večini medijev postranskega pomena.

Na predvečer ameriške in britanske vojaške intervencije v Iraku so torej francoski mediji še vedno podpirali miroljubno stališče vlade. Vendar so se hkrati vse redakcije pripravljale na vojno in se opremljale z neprebojnimi jopiči, kombinezoni za zaščito NRBC5, s prilagojenimi komunikacijskimi sredstvi, včasih pa svoje novinarje tudi pošiljale na tečaje priprave na poročanje v razmerah oboroženega spopada. Televizijski kanali so nekaj tednov redno prenašali prizore nameščanja ameriških sil v Zalivu. Pri tem so si uredništva tudi mela roke, ker bodo gledalcem svojih večernih televizijskih dnevnikov kmalu lahko ponudili kaj bolj razburljivega od govorov diplomatov. Tisk pa je zaradi negotovega ekonomskega položaja upal, da bo ta dogodek lahko izkoristil v svoj prid in nekoliko povečal prodajo. Vojna kot gibalo rasti – to že poznamo!

Na zadnji večer letošnjega januarja je v zelo moderni pariški konferenčni dvorani blizu francoske narodne skupščine potekalo srečanje na vrhu med zunanjim ministrom Dominiquom De Villepinom in Edwyjem Plenelom, glavnim urednikom dnevnika Le Monde.

Na srečanju sta bila tudi poveličevani pisatelj in nekdanji španski kulturni minister Jorge Semprun ter svetovno znani filozof Edgar Morin. V nekdanjih časih bi bila slednja resnični zvezdi večera.

Villepin si je sredi konfliktov v Slonokoščeni obali in Iraku uspel utrgati dve uri svojega prezasedenega časa, da je »kot državljan in ne kot minister« podal svoje neuradne poglede na vojno, globalizacijo, francosko revolucijo … To je bilo dva tedna pred tem, ko je od milijonov ljudi po svetu dobil priznanje za vodenje protesta proti trdim stališčem Busheve administracije v zvezi z Irakom. Tistega petkovega večera pa se je Chiracovemu bližnjemu sodelavcu očitno zdelo pomembno, da dvestoglavemu občinstvu pove, kako dober se mu zdi Plenelov najnovejši esej. »Pisanje resničnega pisca« in »čudovit naslov knjige«, je izjavil Villepin.

Vsi – tako glavna akterja kot »stranski zvezdi« večera – so bili enotni v stališču proti vojni v Iraku. Je to bil dokaz, da referenčni francoski časopis izkazuje lojalnost svoji vladi? Če nič drugega, je to bila ilustracija prevladujočega razpoloženja v državi, kjer večji del tiska podpira Chiraca in Villepina v njunem prizadevanju, da bi mir dobil maksimalno priložnost. Tako razpoloženje vlada kljub temu, da je velik del pariškega tiska povezan z dvema proizvajalcema vojne opreme – s podjetjem Dassault (vojna letala) in Lagardčre (rakete).

Zanimiv je tudi podatek, da je bila glavni promotor februarskih mirovnih demonstracij v Parizu revija Marianne, ki je znana po svojevrstnem zanosnem slogu novinarstva.

Po drugi strani je poročanje velikih časopisov korektno in uravnoteženo ter podaja tudi ameriška stališča. Francoski mediji se poskušajo izogniti napakam iz prve zalivske vojne, ki se jih danes v novinarstvu obravnava kot šolske primere: v obdobju med letom 1990 in 1991 so mnoge vojne dopisnike obtoževali, da so delovali zgolj v območju, ki jim ga je določila ameriška vojska. Zato so se v prejšnjih mesecih vrstila resnična prizadevanja za poročanje iz Bagdada in za pripravo poročevalskega terena, ki bi bil brez vojaških pritiskov.

Le Monde je s pismom bralca dne 8. 2. 2003 opozoril, da francoski mediji in javno mnenje do takrat niso podlegli protiiraškemu diskurzu. Čedalje več posameznih novinarjev pa vseeno izraža razumevanje do ameriške agresivnosti proti režimu Sadama Huseina, vendar plašno, je zapisal avtor pisma v Le Mondu.

Med časopisi, ki so nekoliko bolj naklonjeni ameriškim stališčem, sta recimo drugi od pomembnih dnevnikov – Le Figaro in tednik L’Express, ki je tradicionalno bližji Chiracovi politiki kakor Le Monde. V nekaterih kolumnah je Le Figaro kritiziral protiglobalizacijska gibanja, češ da narobe razumejo ameriške motive po dogodkih 11. septembra. Glavni urednik L’Expressa Denis Jeambar je 20. februarja celo okrcal Evropo (in francosko vlado) zato, ker se na eni strani podreja svoji atlantski zaveznici, na drugi strani pa se pritajeno jezi nanjo.

Ob protivojnih demonstracijah, ki so 15. februarja potekala po celem svetu, so posamezni mediji z obeh strani šli čez mejo rumenega tiska. Desničarski tednik Valeurs Actuelles je 21. februarja v članku, ki naj bi bil poročilo, pariške demonstrante opisal kot plemenske pripadnike različnih levičarskih skupin: komunistov, trockistov, primestnih islamistov in celo »militantnih okoljevarstvenikov s cvetličnimi bradami«. Članek ni dopuščal možnosti, da so pacifisti lahko večinoma enostavno proti vojni, ne da bi nujno bili del »maščevalnega pohoda levice«, ki da se dogaja zaradi lanskoletnega poraza na predsedniških volitvah.

Časopisi, ki so bliže protivojni fronti, so v nekaterih primerih tudi zavajali svoje bralstvo z napačnimi informacijami. Satirični tednik Le Canard enchaîné, ki se zmotno razume za raziskovalni časopis, je recimo 12. februarja na naslovni strani objavil članek z rdečim naslovom: »Irak: Powell je pokazal fotografije, posnete pred letom 1993«. Članek, ki ga je napisal glavni urednik, izkušen novinar, se je nanašal na ekspoze ameriškega državnega sekretarja o iraški grožnji Združenim narodom, vendar ni kaj dosti povedal o domnevnih lažeh Colina Powella: bil je povsem enostranski in se je posvečal le zasmehovanju Amerike.

Vodilni francoski kulturni tednik Télérama, ki ga bere preko dva milijona ljudi, je 1. februarja z velikimi črkami na zelenem, z vojaškim vzorcem okrašenem ozadju, objavil obsežen, devetstranski dossier (dosje) z naslovom: »NE vojni proti Iraku«. Sestavljali so ga le intervjuji z intelektualci – od nekdanjega predsednika organizacije Zdravniki brez meja Ronyja Braumana do filozofa Bernard-Henrija Levyja. Vsebina intervjujev je bila enostranska in ni zajemala kompleksnosti iraškega konflikta. Ta primer neuravnoteženega novinarstva v prid miru pa kljub vsemu ne kliče ravno po obsodbi, saj je pozorni bralec lahko ugotovil, da gre za skupek mnenj in ne za analizo dejstev.

Bolj skrb zbujajoče so laži, ki so jih mnogi časopisi objavili v zvezi z ameriškimi mediji.

Le Canard enchaîné je na primer ob članku o Powellovi propagandi objavil zelo pristransko in pavšalno predstavitev ameriških medijev. »Raziskovalni« tednik je ameriške medije obtožil, da Francoze označujejo za »pritlikavce« in »neumne«, ne da bi navedel, kateri časopis je objavil omenjene žalitve in kdaj. (Je bil to The New York Times ali tretjerazredni tabloid?)

Tudi Le Monde je svoje bralstvo zavajal v članku z naslovom »Francozi so z novim športom prodrli na ameriško televizijo«, objavljenim 15. februarja. Primeri v članku so bili vzeti le iz programa probushevskega kanala Fox News ali iz nekaterih nepopolnih, iz konteksta iztrganih komentarjev, ki so se pojavili na CNN-u. Le Monde je omenjal tudi slavno humoristično televizijsko oddajo Saturday Night Live, ki da je zagrešila zločin z imitiranjem Villepinovih vznesenih gest in s predstavljanjem Francozov skozi stereotipe (npr. strahopetnost ali ljubezen do gastronomije). Članek je uravnotežil citat komentatorja CNN-a, ki je opomnil, da je Chirac bil prvi izmed predsednikov držav, ki je po 11. septembru obiskal Ameriko. Najpomembnejše pa je članku ušlo: kako je s poročanjem velikih ameriških televizijskih mrež?

Mnogi francoski časopisi so v svojih člankih zavajali, saj niso hoteli priznati, da nekateri od vodilnih ameriških medijev kažejo večje razumevanje za francoska stališča. Prav tako so ignorirali dejstvo, da nekateri francoski mediji bolj grobo obračunavajo z Bushevo administracijo. Magazin VSD je recimo na svoji naslovnici Georgea W. Busha zelo nazorno predstavljal kot Guignola, torej marioneto. Na televiziji se tako rekoč vsak večer prikazuje znana oddaja z naslovom Les Guignols, ki Američane in njihovega predsednika prikazuje kot trapaste, debele ali skrajno cinične. Presenetljivo pa Le Monde vsak teden izda osemstransko prilogo, v kateri so izbrani neprevedeni članki iz New York Timesa. Priloga z dne 26. januarja je na primer vsebovala naslovni članek »’Staro Evropo’ odbija Bushev osebni stil«.

Zavajajoča interpretacija, češ da so vsi Američani nastrojeni proti Iraku in proti Francozom, se zdi brez prave osnove. Ravno tako tudi vzajemna privlačnost, ki sta jo tistega večera izžarevala Villepin in Plenel. Treba pa je reči, da podobo popravlja korektno poročanje, ki je ob mnogih priložnostih vendarle prisotno.

»Komentarji so svobodni, toda dejstva so nedotakljiva … In glas nasprotnikov nima nič manjše pravice, da se sliši, kot pa glas prijateljev.« Te misli je CD Scott, lastnik in dolgoletni urednik britanskega dnevnika Guardian, enega najbolj uglednih britanskih časopisov, ki je cenjen in citiran po vsem svetu, izrekel že pred davnimi leti. Novinarji tega dnevnika pa se te maksime držijo še danes. Kultura svobode se izraža tudi (ali predvsem) z nepristranskim in odprtim novinarstvom ter pisanjem brez predsodkov. Guardian zagotavlja inventivni pristop do novinarske in publicistične aktivnosti, vsak dan pa je rednemu delu časniku priložena še obsežna priloga G 2, ki je predvsem na področju pisanja o kulturi in literaturi prava poslastica z visoko postavljenimi standardi. Skorajda zakon.

Guardian je edinstveni med britanskimi dnevnimi časopisi tudi zaradi lastništva. Lastnik Scott Trust namreč zagotavlja veliko neodvisnost urednikov in novinarjev, brez pritiskov kapitala in politike, čeprav je pri političnem pozicioniranju treba Guardian postaviti levo od sredine. Novinarji se precej neovirano lotevajo resnega in preiskovalnega novinarstva. Za urednike Guardiana bi bilo nedopustno, da bi lastnik nekega lepega dne poklical v desk in zahteval od urednika, da umakne kakšen članek, kar v novinarskem svetu sploh ni redek primer. To problematiko je opisal tudi Serge Halimi v knjigi Novi psi čuvaji, takšni posegi pa tudi pri nas nikakor niso neznani. V časopisni hiši, kjer delam, predstavnik lastnika in hkrati član nadzornega sveta naše medijske hiše brez sramu kliče urednika lokalne kronike, naj zamenja fotografijo in uvrsti tisto, na kateri je njemu želena oseba. Takšen poseg kaže na moralno raven nadzornika in njegovo hudo sporno dojemanje vloge medijev, in kar je še bolj skrb zbujajoče – v svoji oholosti, robustnosti in nevednosti je lahko sposoben še bolj grobih posegov v medij, ki ga enači s tovarno avtomobilov, kateri se mora kovati dobiček. Od lastnikov, ki kot sloni med porcelanom lomastijo po krhkih slovenskih medijih, seveda ne gre pričakovati, da bi si prebrali kakšno literaturo s tega področja. Na primer Our media, not theirs avtorjev Roberta W. McChesneya in Johna Nicholsa (Seven stories press, New York 2002).

Novinarji Guardiana so osvobojeni tovrstnih pritiskov, hkrati časopis ni v preseku, da bi vsebino prilagajal zahtevam po večji nakladi in dobičku, saj ima Scott Trust poleg Guardiana v lasti še vrsto drugih časopisov, ki prinašajo soliden dobiček. Novinarji se lahko toliko bolj posvečajo resnemu in kakovostnemu novinarstvu, ki ima seveda druga pravila kot rumeni tisk, ki ga je na britanskem trgu v izobilju. Guardian sodi med ducat časopisov, ki imajo status nacionalnega dnevnika. Dnevno natisnejo okoli 400.000 izvodov, njihov Observer, ki je nedeljska izdaja Guardiana, pa ima naklado 415.000 izvodov. Guardian je bil prvi med angleškimi dnevniki, ki je spoznal, da je elektronski časopis dopolnilo tiskanemu mediju, čeprav so se tudi v Guardianu nekateri novinarji stare šole te novosti kar nekoliko bali. Guardian Unlimited je bil ustanovljen leta 1999 in je danes precej več kakor le internetna izdaja tiskanega časopisa. V Veliki Britaniji je daleč najbolj popularna časopisna internetna stran, saj se mesečni obisk že vrti okoli 50 milijonov.

Guardian si je v bistvu izbral pravo pot na tem velikanskem britanskem trgu: kot resen dnevnik si je našel tržno nišo, kajti prav tabloidom je v zadnjem času naklada precej padla. Seveda ti še vedno tiskajo največ, kot Sun z dobre 3,6 milijona izvodov dnevno, The News of the World (3,8 milijona), Daily Mail (2,3 milijona), Daily Mirror (2,1 milijona) itd. Tudi bralci na Otoku iščejo časopise z vse več barvami, prilogami, življenjskim stilom, z več zgodbami, skratka, v časopisih iščejo potrditev življenjskega stila. Ne manjka pa tudi tistih, ki iščejo in zahtevajo resno novinarstvo, Britanci pa so že po tradiciji med najbolj zvestimi bralci časopisov na svetu. Zanimivo je, da so po letu 1993 začeli nekateri britanski dnevniki zaradi velike konkurence nižati ceno izvoda časopisa, Times najprej od 45 penijev na 30 in leta 1994 od 30 na 20 penijev. Guardian v to cenovno vojno ni vstopil, ampak je trg zadržal in ga tudi razširil z inventivnim marketinškim pristopom in z velikimi zgodbami.

Za Guardian je značilno, da svoje novice v grobem deli na svetovne in nacionalne, preiskovalnemu novinarstvu pa daje posebno mesto in težo. Novinarji so zelo dobro izobraženi, preiskovalni novinarji pa imajo za posamezne zgodbe na voljo dovolj časa. Seveda po novinarskem statusu in ugledu daleč izstopajo sloviti kolumnisti, preiskovalno novinarstvo pa ni kakšen trendovski dodatek, temveč je pri Guardianu to stalnica. Guardian zanimajo velike svetovne teme in velike teme Velike Britanije: novinarji precej potujejo po svetu in tako navežejo stike tudi z viri informacij, kar nadgrajujejo s svetovnim spletom. V hiši imajo odlično elektronsko dokumentacijo, predvsem pa dobro novinarsko znanje in občutek, kako uporabiti vire in jih povezati v zgodbo. Konec koncev je veliko virov, sicer precej razdrobljenih, danes splošno dostopnih tudi iz pisarn, treba jih le znati poiskati in pravilno uporabiti. V Guardianu je zelo razvito skupinsko delo: tudi pod krajše članke je podpisanih več novinarjev (v svetovnih zgodbah običajno podkrepljeni z dopisniki, ki jih imajo po svetu), ki v nastajanju članka med sabo redno komunicirajo in se usklajujejo. Kakšen pomen dajo komunikaciji, ne nazadnje kažejo tudi odprte seje uredniškega odbora. To je predvsem značilno za čas po predlanskem 11. septembru, ko se tudi novinarji množično udeležujejo uredniških sej in dajejo svoje pripombe in sugestije. Novinarjem ni vseeno, čemu bodo uredniki dali prioriteto in kaj bo dnevnik objavljal. Pri nas uredniški sestanki v nekaterih medijih spominjajo na tajne lože in v tej uredniški hermetičnosti se mnogokrat skrivajo tudi nesposobni uredniki, kar se nato kaže v objavljenih vsebinah.

Slovenske novinarske hiše za preiskovalno novinarstvo niso tako dovzetne, predvsem je problem z denarjem, saj je novinarsko delo čedalje bolj storilnostno naravnano. Za novodobne lastnike slovenskih medijev je novinar strošek in težko bi našli novinarsko hišo, ki bi dala plačo novinarju, da bi mesec dni raziskoval in na mesec napisal eno ali dve dobri zgodbi. Seveda se ne zavedajo, da prav dobre zgodbe na dolgi rok peljejo tudi k večji nakladi (ali gledanosti in poslušanosti) in ugledu medijske hiše. Spet slovenski novinarji pri svojem delu raje soliramo, da ne bi bilo treba morebitne slave za dobro zgodbo podelili še s kom drugim. Kar je spet lahko zelo slabo: več avtorjev ne prinaša le več pogledov, izkušenj in idej, razdeli se tudi odgovornost, kajti takšen ali drugačen napad je lažje prenašati v dvoje ali troje …

Novinarstvo kot četrta oblast lahko ruši ostale veje oblasti. Guardian je veliko pripomogel k padcu konservativne vlade leta 1997 s serijo raziskav o sumljivih poslih nekaterih ministrov, predvsem Jonathana Aitkena. Guardian je korumpiranemu ministru sledil kar nekaj let in objavljal različne zgodbe o njegovih čudnih in sumljivih poslih, tudi o njegovih skrivnih bančnih računih v Švici in zanimivo zgodbo, kako ni plačal računa v hotelu Ritz v Parizu. Aitken je za tem doživel pravi polom v tožbi zoper Guardian in je bil na koncu zaradi krivega pričanja obsojen na zaporno kazen.

Ugledna novinarska preiskovalna peresa Guardiana – med drugimi David Pallister, Jamie Wilson in Edd Harriman – so s serijo člankov skoraj dve leti sledila poslom bivšega in takrat tudi že pokojnega nigerijskega diktatorja generala Sani Abache. Diktator je bil osumljen, da si je v nekaj letih diktature na razne načine pridobil okoli 4,3 milijarde dolarjev denarja, kar je bil eden največjih svetovnih vladnih korupcijskih primerov. Nove nigerijske oblasti so mnoge države po svetu seznanile, da bi se denar, ki ga je v petih letih vladanja ta diktator in njegova družina naropala ali pridobila s korupcijskimi posli, utegnil v različnih oblikah pojaviti v evropskih državah in ZDA. In tudi povsem legitimno zahtevali, da dobijo denar nazaj. Nigerijci so britanske oblasti opozorili, da bi družina pokojnega diktatorja v eni od vodilnih bank na Otoku utegnila imeti naloženih okoli 450 milijonov dolarjev.

Konec lanskega leta je Velika Britanija živela v aferi Cherie Blair, ki je za svojega sina kupila stanovanje od Petra Fostra, poslovneža sumljivega porekla in kriminalno preteklostjo. Ta je Blairovi družini uredil nakup stanovanja precej ceneje kot za navadnega smrtnika. Gotovo je od svojega posredovanja pričakoval dobro naložbo. Zgodbo so najprej načeli tabloidi, ki so jo razpotegnili na več strani in stotine nadaljevank. Temu se je takoj pridružil tudi resni tisk, prvi in drugi dan po odkritju v rumenem tisku sicer bolj sramežljivo, saj so do rumenega tiska precej nezaupljivi in najprej niti niso najbolj verjeli, da bi se soproga Tonya Blaira lahko zapletla v posle s Fostrom. Guardian pa je za tem sam odkrival nove podrobnosti v teh relacijah, zanimala ga je moralna drža družine Blair, do katere je bil neizprosno oster.

V Evropi je prevladujoč dualni sistem radiotelevizije, saj v medijskem okolju istočasno nastopajo javni in komercialni mediji. Kljub močni vlogi javnega televizijskega servisa v Evropi ne obstaja skupna jasna definicija za javno televizijo in ne model, ki bi ga jemali za vzorčnega za delovanje televizije kot javnega servisa. Medtem ko obstajajo mnoge posebnosti kulturnega, političnega in ekonomskega okolja, v katerem mediji delujejo, pa je bila v zadnjem obdobju transformacija javnih medijev v vseh družbenih okoljih nujnost. Tudi javne radiotelevizije sledijo zakonitostim trga. Hkrati smo priča ostremu boju komercialnih medijev, ki se zavedajo pomena javnosti in vseh potreb, ki jih televizija lahko zadovoljuje. Videti je, da postaja meja med javnimi in komercialnimi mediji vse tanjša, saj eni prevzemajo naloge drugih in obratno.

Britansko medijsko okolje pomeni medijski sistem, ki mu pogosto želijo slediti drugi medijski sistemi v Evropi že od zgodnjih let 20. stoletja. V petdesetih letih so ustanovili prvo komercialno televizijsko korporacijo, ki je pomenila tudi začetek komercialnega televizijskega oddajanja v Evropi. Utemeljitev ustreznosti izbire študije primera Channel 4 v Veliki Britaniji lahko najdemo v posebnem položaju in statusu televizije. Gre za javno komercialno televizijo, ki predstavlja mešani (komercialno-javni) upravljavski sistem. Medtem ko govorimo v Evropi o dualnem televizijskem sistemu, ko obstajajo na eni strani javni, na drugi pa komercialni televizijski sistemi, predstavlja Channel 4 hibridni televizijski model, ki združuje značilnosti obeh sistemov, tako javnega kot komercialnega.

Channel 4, ki uresničuje posebno družbeno poslanstvo kot javni televizijski servis in obenem deluje kot komercialni televizijski sistem na trgu, pomeni izvrsten model za preučevanje in iskanje zakonitosti delovanja televizije. Channel 4 je televizijska korporacija, ki jo je ustanovila država in ima posebno družbeno poslanstvo, obenem pa je zagotavljanje ekonomske uspešnosti nujno za njegovo delovanje, saj so prihodki na trgu edini vir financiranja televizijske organizacije. Obravnavamo jo kot komercialni javni televizijski servis.

Predvidevamo, da se na dinamičnem medijskem trgu, ki je zaznamovan z ekonomskimi, tehnološkimi in političnimi spremembami, spreminja tudi vloga javnih in komercialnih medijev. Channel 4 kot hibridni model med obema televizijskima modeloma, ki delujeta na dualnem medijskem trgu, je korak naprej v prilagajanju medijskega trga spremembam, ki zaznamujejo sedanjost in predvsem prihodnost medijskega okolja. Channel 4 v Veliki Britaniji je model javne televizije, ki ga v takšni obliki ne najdemo nikjer v Evropi.

Kot televizijska družba ima Channel 4 množico »unikatnih« lastnosti:

• je edina celodnevna (24-urna) nacionalna komercialna televizija, ki doseže skoraj vsako gospodinjstvo v Veliki Britaniji,
• je tretja največja komercialna televizijska družba v Veliki Britaniji. Je večja kot vse izmed ITV družb (razen Granade in Carltona), doseže skoraj 500 milijonov funtov prihodka in ima 20-odstotni tržni delež,
• je tretja največja medijska družba v smislu gledanosti (za BBC in Carltonom) in večja kot News International,
• v primerjavi z ITV ima izjemne konkurenčne prednosti, saj jo vodi majhna skupina direktorjev in ima precej nižje režijske stroške, obenem pa ima v nasprotju z drugimi komercialnimi televizijami izjemno kvalitetno demografijo, ki je ciljna javnost mnogih oglaševalcev, je edina komercialna televizijska družba, ki ima nacionalne oglaševalce, v primerjavi z BBC ima mnoge prednosti, kot so: manjša in bolj učinkovita organizacijska struktura, v zadnjem obdobju kaže na večjo rast količine (ur) programov, splošno večji delež gledalcev kot BBC 2, več ur programa kot BBC 2 in bolj želeno demografijo.

Za pregled medijske situacije je zelo pomembno preučiti okoliščine, ki so omogočile začetek novega programa. BBC je začela oddajati novembra 1936 iz Alexandrove palače, kar je pomenilo začetek javne televizije nasploh. Leta 1954 je bil izdan televizijski akt, ki je narekoval ustanovitev Neodvisnega televizijskega urada. To je vodilo v ustanovitev ITV, ki je začela oddajati v septembru leta 1955, kar je pomenilo začetek komercialnih televizijskih programov.

V 60. letih je konzervativna oblast oblikovala komisijo, ki je preučila stanje na področju televizij in odločila, da je potreben tretji televizijski program. Po mnogih posvetih in preučevanju medijske situacije je bilo jasno, da mora obstajati televizijski program, ki bo uravnotežil delovanje BBC in ITV, rečeno drugače, javnega in komercialnega oddajanja.

Mnoga preučevanja medijske situacije so vodila do skupnih pričakovanj, ki so pomenila pričakovanja za »četrti kanal«.

1. Biti mora »četrta sila«, ki spodbuja inovacijo in daje možnost alternativnim virom.
2. Biti mora kanal, ki je neodvisen od obstoječih ITV družb in od Neodvisnega televizijskega urada.
3. Imeti mora fleksibilno strukturo, ki omogoča, da je dovolj finančnih sredstev, in močno produkcijsko bazo.
4. Imeti mora programsko shemo, ki je »komplementarna«, saj omogoča gledalcem alternativo ITV programom.
5. Omogočati mora širok spekter programov, ki upoštevajo specializirane interese in vendarle ne izločajo splošnih interesov in popularnih programov.

Po dolgoletnih razgovorih in načrtovanju je kraljica govora maja 1979 razglasila, da mora zakonodaja omogočiti delovanje »četrtega servisa«, ki bo podvržen strogemu nadzoru. Januarja 1981 je televizijska družba Channel 4 začela delovati pod vodstvom generalnega direktorja Jeremy Isaacs-a. Značilnosti in načrti Channel 4 ob njegovem nastanku so bile naslednje:

• delež gledalcev je bil predviden med 10 in 15 odstotkov,
• ciljna javnost je bila drugačna od javnosti drugih televizijskih programov. Programi so bili namenjeni predvsem mladim in starejšim ter etničnim skupinam,
• Channel 4 je bil ustanovljen kot izdajatelj (»publisher«), ki ne bi proizvajal lastnega programa, ampak bi spodbujal in omogočal britansko neodvisno produkcijo (kupovanje programov iz neodvisnih produkcijskih hiš),
• neodvisna produkcija naj bi predstavljala največjih odstotek vseh programov, ki jih predvaja Channel 4 (Do konca maja 1982 so naročili 416 projektov in neodvisnih produkcijskih virov).

Channel 4 je začel delovati leta 1982 kot »čisti izdajatelj«, televizijska zakonodaja iz leta 1980 pa je zahtevala:

• da ponuja ustrezen delež vsebin, ki jih običajno ne zasledimo na ITV,
• da zagotavlja ustrezen delež programov izobraževalnih vsebin,
• da spodbuja inovativnost.

V letu 1999 so bile dodane še obveznosti:

• 60 odstotkov programskega časa mora biti naročenega in vsaj 25 odstotkov programov mora prihajati iz neodvisnih produkcij,
• ponovitve ne smejo presegati 40 odstotkov.

Channel 4 je licenco za oddajanje iz leta 1993 obnovil februarja 1998. Naslednja revizija licence bo leta 2003. Dodelitev licence za oddajanje obsega navodila za naslednje: programske obveznosti, šolski in izobraževalni program, informativni in dokumentarni program, verski in multikulturni program in investicije v film.

Programske obveznosti: Prihajajo iz televizijskega zakona, v katerem je zapisano, da je naloga Channel 4, da ima drugačen značaj programa kot ga ima ITV, in sicer za tisto javnost, ki ji ITV ne namenja dovolj programa. Skratka, gre za specifičen okus in ne širok okus večine.

Namen: Ne pričakujejo, da bo Channel 4 program za široko javnost, vendar je kljub temu namen programa, da bo dosegel največjo možno gledanost. Zahteva po drugačnem značaju pomeni drugačne uredniške izbire glede na to, kaj počnejo drugi televizijski programi. Channel 4 mora iskati vse starostne skupine in vključiti pokrivanje mednarodnih in globalnih zadev.

Šolski program: Channel 4 bo prenašal 330 ur šolskega programa vsako leto.

Izobraževalne vsebine: Channel 4 bo namenil v povprečju sedem ur na teden za izobraževalne vsebine.

Informativni* (*News and Current Affairs) Channel 4 bo namenil zadosten program informativnemu in aktualnemu programu, ki bo visoke kvalitete.

Verski program: Programska shema mora vsebovati verski program v osrednjem televizijskem času in eno uro tedensko v drugem času.

Multikulturnost: Od leta 1999 mora biti najmanj tri ure programa na teden iz multikulturnih vsebin.

Investiranje v film: Channel 4 mora igrati osrednjo vlogo znotraj britanske filmske industrije.

Posebne potrebe: Programi bodo oblikovani za ljudi s posebnimi potrebami.

Evropska produkcija: Večina oddajanega časa programa Channel 4 bo namenjen programom, ki bodo evropskega izvora.

Neodvisna produkcija: 25 odstotkov programov v shemi Channel 4 mora izvirati iz neodvisnih produkcijskih hiš.

Izvirna produkcija: Pričakovano je, da bo izvirna produkcija obsegala 60 odstotkov predvajanih ur v najbolj gledanem času.

Ponovitve: Od leta 1999 je lahko manj kot 40 odstotkov vseh predvajanih ur ponovitev, medtem ko je v najbolj gledanem času ponovljenega programa lahko največ 20 odstotkov.

Produkcija zunaj Londona: 30 odstotkov celotnega programa na Channel 4 mora biti produciranega zunaj Londona.

Izobraževanje Najmanj 0,5 odstotkov vsega prihodka v korporaciji Channel 4 mora biti namenjenega izobraževanju.

Financiranje: Channel 4 se je obvezal, da bo finančno podpiral britansko filmsko in programsko produkcijo in sledil digitalnemu razvoju z investiranjem v različne platforme in nove usluge.

Delovanje Channel 4 letno pregleduje neodvisna televizijska komisija. Glede na njene zahteve je Channel 4 dolžan:

• imeti značilen, lasten značaj,
• ponujati različne storitve, ki vsebujejo informativne, izobraževalne, verske in multikulturne programe (vsi morajo biti na sporedu v najbolj gledanem programskem času),
• postavljati predvsem izobraževalni program na osrednje mesto v televizijskem sporedu,
• igrati osrednjo vlogo v britanski filmski industriji,
• spodbujati veliko in raznoliko neodvisno produkcijsko industrijo in produkcijo zunaj Londona,
• Channel 4 mora upoštevati posebne določitve o izvirni produkciji, nakupu programov, izobraževanju in programih za posebne potrebe.

	O 2001	D 2001	D 2000	D 1999
Informativni program*	208	261	261	255
Aktualno-politični program	208	260	244	231
Izobraževalni	364	638	591	489
Šolski	330	565	379	395
Verski	52	73	72	68
Multikulturni	217	230	210	156
O - letne obveznosti; D – doseženo
* razen jutranjega programa Big breakfast
Vir: ITC Annual Report 2001

Programske obveznosti Channel 4 so določene v predvajanih urah posebnih programskih kategorij. Glede na pregledano število ur je očitno, da Channel 4 uresničuje obveznosti do informativnega, aktualno-političnega, izobraževalnega, šolskega, multikulturnega in verskega programa.

	O 2001	D 2001	D 2000	D 1999
Izvirna produkcija	60	69	66	60
Neodvisna produkcija	25	61	66	76
Evropska produkcija	50	73	70	65
Ponovitve (max)	40	39	38	38
Podnapisi (v urah na teden)	111	136	116	101
Produkcija izven Londona O 2002	30	29	29	27
O - letne obveznosti; D – doseženo
Vir: ITC Annual Report 2001

Neodvisni televizijski urad nadzoruje deleže oddajanega programa po različnih kriterijih. Deleži izvirne produkcije, neodvisne britanske produkcije, evropskega izvora, ponovitev in programa s podnapisi za gluhoneme so natančno določeni. Od leta 2002 veljajo še dodatne obveznosti, in sicer najmanj 30 odstotkov vse oddajane produkcije mora biti proizvedeno v produkcijskih hišah zunaj Londona.

	1995	1996	1997	1998	1999	2000	2001
ITV	38	34	27	33	31	29	31
CHANNEL 4	87	86	84	89	76	66	61
Vir: ITC Annual Report 2001

Rast neodvisne britanske produkcije je bila ključni razlog za ustanovitev Channel 4, prav zato je razumljiva tolikšna prisotnost le-te v oddajanem programu. Toliko bolj je tudi zanimiva primerjava z ITV, ki neodvisno produkcijo redkeje uvrsti v program.

Iz podatkov, objavljenih v letnih poročilih, je razvidno, da so se pri Channel 4 programski stroški povečali v korist dramskega, izobraževalnega, zabavnega in športnega programa. Nekaj manjši delež programski stroškov je namenjen dokumentarnemu in aktualno-političnemu programu, vendar se količina teh programov (v urah) ni zmanjšala. Če primerjamo zgodnja 90-a leta z letoma 2000 in 2001, je le manj otroškega in verskega programa.

Zanimivo je, da v primerjavi z drugimi britanskimi televizijskimi programi kaže Channel 4 svojo drugačnost predvsem v najbolj gledanem programskem času. Medtem ko drugi televizijski programi med 19.00 in 22.00 predvajajo predvsem zabavni program s filmi in kvizi, je Channel 4 namenil ta čas za pestro paleto televizijskih žanrov, od dramskega programa pa vse do dokumentarnega in zabavnega programa. Channel 4 danes, v primerjavi z zgodnjimi 90. leti, vse manj prepušča svoj najbolj gledani čas filmom, ki so bili pred leti zaščitni znak tega programa. Neodvisni televizijski urad zelo podrobno nadzoruje programske vsebine v najbolj gledanih programskih časih in preučuje svoje zahteve po pestrosti televizijskih žanrov.

Že pri svojem nastanku je Channel 4 stremel za »kvalitetno« ciljno publiko in želel, da bi program dosegel vse ciljne javnosti, vendar ne ob istem času. Tako je njihovo pomembno vodilo, da je »za vsakega nekaj, vendar ne ob istem času«. Raziskave gledanosti dokazujejo, da je bila tovrstna strategija smiselna v zgodnjih 90. in da je uspešna še danes. Medtem ko je javni televizijski servis BBC zaznal rahel upad gledanosti v zadnjih 10. letih in je ITV izgubljal na britanskem trgu največ gledalcev, je Channel 4 ohranil svoj delež gledalcev. BBC in ITV sta izgubila največ gledalcev v gospodinjstvih s kabelskimi in satelitskimi priključki. Ciljna javnost, za katero stremi Channel 4 pomeni segment populacije, ki ne preživi veliko časa ob televizijskih sprejemnikih, vendar pomenijo odločilno skupino v političnem, kulturnem in ekonomskem življenju družbe. V zadnjem desetletju se celodnevna gledanost giblje okrog 10 odstotkov, medtem ko je v preteklem letu bilo zaslediti tudi precej visoko gledanost v najbolj gledanem televizijskem času (9,7 odstotkov).

Na Channel 4 si štejejo za uspeh, ker privabijo velik delež mladih gledalcev, ki gledajo informativne programe. Channel 4 predvaja osrednji eno urni informativni program ob 19.00, ko se najbolj gledani programski čas začenja. Medtem ko je zaznati trend upadanja gledanosti informativnih programov pri mladih gledalcih, ima Channel 4 največji odstotek teh gledalcev izmed vseh informativnih televizijskih programov. Informativni program na Channel 4 zaznamuje več mednarodnih prispevkov kot je to videti na večini drugih televizijskih informativnih programov.

Na Channel 4 poskušajo utrditi navade gledalcev v stilu »viewing by appointment«, kar pomeni, da se gledalci odločajo za gledanje kanala na osnovi privlačnih televizijskih programov, medtem ko pri BBC in ITV spodbujajo lojalnost gledalcev televizijskemu kanalu. V današnjem multimedijskem okolju, ko obstaja na stotine različnih kanalov z mnogimi bolj ali manj zanimivimi programi, je precej težko utrditi lojalnost do celotnega televizijskega kanala. Lojalni gledalci javnega televizijskega servisa predstavljajo starejšo publiko z gledalskimi navadami iz obdobja, ko je obstajalo le malo televizijskih programov. Danes obstaja ogromno podobnih televizijskih kanalov, prav zato se gledalske navade spreminjajo. Gledalci postanejo zahtevna javnost, ki ob množici programskih možnosti izbere tiste, ki ustrezajo njihovim okusom. Le redko se zgodi (v prihodnosti še redkeje), da bomo spremljali le en televizijski kanal ves dan, kot smo bili temu priča v 80. letih.

Channel 4 se financira izključno iz oglaševalskega prihodka, ker pa je ustanoviteljica država in ne zasebna korporacija, gre ves prihodek v programske in druge storitve korporacije in tudi dobiček se ne deli lastnikom, temveč se reinvestira v razvoj programa. Pretresi na oglaševalskem trgu pomenijo, da je potrebno s prihodkom gospodarno ravnati in imeti jasno strategijo. Oglaševalski prihodek je znatno manjši, kot ga ima največja komercialna televizija (ITV) v Veliki Britaniji, vendar je pomembno, da je v zadnjih letih naraščal.

Iskanje novih prihodkov je povezano tudi z dodatnimi investicijami v nove tehnologije in nove storitve. Uvajanje novih plačljivih kanalov, uporaba interaktivnih storitev in iskanje sinergije učinkov med tradicionalnimi in novimi mediji je dokaz, da je Channel 4 televizija, ki je uprta v prihodnost. Sinonim za televizijo Channel 4 je bil pri njenem nastanku povezan z drugačnostjo in inovativnostjo, danes je poudarek še vedno predvsem na inovativnosti in uporabi novih tehnologij.

Danes večina projektov obsega različne platforme in ponuja interaktivne storitve, vendar je videti, da je še vedno v ospredju televizijski program, ki ima vodilno vlogo med vsemi novim mediji.

Channel 4 je javna televizija, javna korporacija, vendar je organizirana po principu zasebne korporacije. Medtem ko v drugih javnih televizijskih servisih v Evropi najdemo hierarhično strukturo, ki je precej okorela in se težko spopada s spremembami, je Channel 4 precej drugače organizirana. Z vsakim novim vodstvom je vse močnejša tendenca po samostojnih oddelkih in bolj sploščeni organizacijski strukturi.

Prednost Channel 4 je v principu delovanja, saj je ustanovljen kot izdajatelj. To pomeni, da letno sodeluje s tisoči produkcijskih hiš, ki so vezane na Channel 4 s projekti in tako podpira britansko neodvisno produkcijo. Potemtakem ne zaposluje izjemne količine kreativnih delavcev kot BBC, ampak naroča in kupuje projekte pri produkcijskih enotah. Takšno delovanje je seveda za korporacijo cenejše, vendar se vse bolj postavlja vprašanje avtorskih pravic projektov. Medtem ko je Channel 4 lastnik večine filmov, ki jih je kupil in predvajal, je drugače z množico produkcij, kjer avtorske pravice praviloma pripadajo produkcijski hiši.

Channel 4 je televizija kot javni servis, ustanovljena v Veliki Britaniji. Financiranje korporacije s trga in izdajateljska naravnanost ji dajeta posebno mesto med javnimi televizijami v Evropi. Programska naravnanost Channel 4 kaže njen posebni odnos do manjšin v družbi, do različnih etničnih skupnosti, do inovativnosti v programski shemi in do izrazite podpore domači (britanski) produkciji.

Čeprav je bilo sprva videti, da bo programsko naravnanost televizije, ki predvaja veliko programa za zahtevne okuse, težko financirati le iz oglaševalskih prihodkov, pa je bilo kmalu očitno, da je mogoče kvalitetno produkcijo »prodajati« na trgu. Channel 4 je bil kmalu dokaz vsem televizijam, ki so v težnji po večjem tržnem deležu ponujale poceni ameriško produkcijo, da so kvalitetne vsebine cenjene tudi na oglaševalskem trgu. V pripravljanju programske sheme je treba nenehno iskati ravnotežje med programi javnega dobra in komercialno uspešnimi programi. Z že uveljavljenimi recepti programov za široko občinstvo je treba najti zadostno mero poguma za vsebine manjšinskih interesov.

Channel 4 vse bolj sledi inovativnosti tudi s prepletanjem različnih televizijskih žanrov. Medtem ko zabavno-informativni program ni več posebnost tudi na drugih televizijskih programih, pa tu uvajajo izobraževalno-multikulturno-zabavni program, ki je pogosto mešanica programa o različnih etničnih skupinah ipd. Mnogi pripisujejo programu Channel 4 velike zasluge za obdelovanje marginalnih tem, ki so kmalu postale večinske teme.

V težnji po uresničevanju »licenčnih« obveznosti do poslanstva javnega dobra in zahtevi po tržno uspešnih programih smo pogosto priča kvalitetni produkciji.

Iskanje sinergičnih učinkov tradicionalnih in novih medijev je nujnost, saj je televizija dinamičen medij, ki ponuja izjemne kreativne programske možnosti. Televizijski programi, ki imajo jasne obveznosti do uresničevanja družbenega poslanstva in morajo hkrati ponujati program, ki je gledljiv in zanimiv za oglaševalce, imajo pred seboj precej zahtevno nalogo. Ponujanje negledjivih vsebin ali cenenih ameriških nadaljevank v tem primeru ne obrodi sadov.

Literatura
Blanchard, Simon and Morley, David (eds): What’s This Channel Four. London, Comedia, 1982.
Channel 4 Review 1983, 1984, 1985, 1986, 1987, 1988, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001.
Docherty, David, Morrison, David E., Tracey, Michael: Keeping Faith? Channel Four and its Audience. London, John Libbey, 1988.
Goodwin, Peter: Television under Tories.British Film Institute, 1998.
Harvey, Sylvia: Channel 4 Television: From Annan to Grade. 2001.
Isaacs, Jeremy: Storm over Four: A personal Account. London, Weidenfeld and Nicholson, 1989.
ITC Annual Report and Accounts 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001.
Lambert, Stephen: Channel Four: Television with a difference?. London, British Film Institute, 1982.
Overview of electronic media in UK, Zenithmedia 2001.

Novinarstvo odseva svojo sodobnost – če že ne drugega. Leta 2001 so napadli ZDA, začela se je nova vrsta vojne, borzni trg in poslovanje pa je zajela kriza. Kot odgovor na to se je spremenila tudi narava lokalnih novic v ZDA. Medtem ko se je poročanje o kriminalu in nacionalni obrambi ZDA v letu 2002 povečalo, pa se je zmanjšalo poročanje o drugih pomembnih temah, na primer o ekonomiji. Med 103 uredniki novic, ki so sodelovali v raziskavi, jih polovica verjame, da se je novičarska industrija znašla na napačni poti, le tretjina pa je optimistična glede prihodnosti. Povprečni poročevalec na lokalni televiziji mora zdaj narediti približno dva prispevka na dan, kar je največ v vsej petletni zgodovini raziskave, čeprav ugotovitve kažejo, da takšne zahteve vodijo k izgubi gledalcev. In glede na vladno dopuščanje koncentriranja lastništva je tisto plitko postalo še plitkejše. Vendar upanje še vedno obstaja, pravijo raziskovalci pri Projektu za odličnost v novinarstvu, ki je svojevrstna večletna študija lokalnih televizijskih novic. Doslej so analizirali približno 33.000 prispevkov iz 50 različno velikih trgov, kar obsega več kakor milijon podatkov, ti pa so bolj vzpodbudni kot na začetku raziskave pred petimi leti.

Večina urednikov informativnega programa je dejala, da se želijo vrniti k preizkušenim temeljem, glede katerih je še po tridesetletnih posvetovanjih precejšnja zmeda. Doslej se je najbolj izkazalo, da je za gledalce najpomembnejša kakovost, ki ji prikimavajo tudi mladi gledalci, najpomembnejša ciljna skupina za oglaševalce. Toda kakovostnih vsebin je še vedno premalo.

Seveda so še druge stvari, s katerimi lokalne redakcije preizkušeno lahko pritegnejo gledalce. Ne stanejo veliko, vendar zahtevajo, da jim televizijske postaje ostanejo zavezane.

V nadaljevanju bomo predstavili ugotovitve zadnjega leta študije lokalnih televizij v ZDA (2002), ki ga izvaja Projekt za odličnost v novinarstvu skupaj z visoko šolo za podiplomski študij novinarstva iz Colombie in ga financira dobrodelno združenje Pew Charitable Trusts.

Lanska raziskava je analizirala informativni program na 53 lokalnih televizijskih postajah v angleškem jeziku in osmih postajah v španskem jeziku v 17 mestih. Skupaj je tako v dveh tednih (marca in aprila) zajela 9173 prispevkov, ki so bili predvajani v polurnem informativnem programu. Od tega je bilo 7423 prispevkov v angleščini in 1094 prispevkov v španščini, kontrolni vzorec pa je štel 656 prispevkov v španščini in angleščini. Postaje se uvrščajo od najbolje ocenjenih (postaje A) do najslabših (postaje F) glede na točke, ki so jih dobile za različne spremenljivke pri informativnem programu.

Pri špansko govorečih postajah je spremenljivka »pomembnost za skupnost« upoštevala potrebe in interese ciljnega občinstva. Z dodatnim kodiranjem so dosegli, da so prispevki, ki podajajo informacije o lokalni latinoameriški skupnosti ali njihovi domovini, dobili primerno težo. Ratinge, tržni delež, ohranitev občinstva in demografsko segmentacijo so obravnavali po Nielsen Station Index Data, ki so jih zbrali pri preučevanju dvanajstmesečnih ratingov od februarja 1999 do novembra 2001. V lansko študijo so vključili tudi nacionalno raziskavo po pošti, v kateri so sodelovali uredniki informativnega programa, ki so bili na tem položaju med junijem in avgustom 2002. Slučajni vzorec 233 urednikov so dobili iz seznama postaj, ki pripravljajo lokalni informativni program. Poročilo je dokončalo 103 urednikov postaj, ki predstavljajo 15 odstotkov vseh postaj z informativnim programom, pri čemer so morali odgovoriti 44-odstotno.

Pritožbe glede površnega poročanja, tabloidnega sloga ter poudarjanja stila poročanja namesto vsebine v informativnem programu lokalnih televizij niso nič novega. A pri tem povečane zaskrbljenosti zdaj niso pokazali le zaposleni, temveč tudi vodstvo.

Raziskava, ki so jo opravili po pošti poleti 2002, zrcali poglede 800 postaj iz vseh koncev ZDA, ki v svojem programu ponujajo tudi informativne vsebine. Glavni razlog za pesimizem je dokaj preprost, so odgovorili uredniki informativnega programa. »Zmanjšani proračuni ubijajo kakovost.« Finančni pritiski, ki zahtevajo, da televizijske postaje naredijo več z manj, se kažejo v zelo jasnih podatkih. Poročevalci morajo narediti v povprečju 1,8 prispevka na dan, kar je največ doslej v petletnem obdobju proučevanja PEJ. Uredniki se zavedajo, da povečana storilnost tudi stane. Med največjimi ovirami, ki stojijo na poti do kakovostnih informativnih vsebin, je »premalo zaposlenih«, »premalo denarja« in »premalo časa«. Več kot polovica urednikov (55 odstotkov) je dejala, da je zategovanje pasu otežilo ozračje v redakcijah. Pri tistih, pri katerih je bila morala zelo nizka, je dvakrat več urednikov potožilo, da gredo stvari v narobno smer. »Ljudje hodijo na delo negotovi in se sprašujejo, kdaj bodo odpuščeni.« Uredniki, ki mislijo, da so stvari na pravi poti, vidijo zmanjšanje proračuna v drugačni luči. Verjamejo, da je to izkušnja več – da se naučijo pripraviti kakovostni informativni program v krajšem času in s postavitvijo novih prioritet. »Če smo pred petimi leti naredili deset dobrih stvari, moramo biti zdaj resnično dobri pri petih,« je zapisal eden od menedžerjev. »Postajamo boljši v stvareh, ki so zares pomembne.« Gledano v celoti, je finančna slika boljša kot predlani, ko se je polovica vseh postaj srečevala z zmanjšani proračuni ali zmanjšanjem ekipe. Lani pa je bilo takih postaj 40 odstotkov.

Pesimizem urednikov informativnega programa izhaja do neke mere tudi iz dolgoročnih trendov v ekonomiji. Odgovori o »napačni smeri« so prekosili odgovore o »pravi smeri« s skoraj dva proti ena pri postajah, ki so v zadnjih treh letih odpustile del ekipe, in pri postajah, ki so pripravile več informativnega programa kot pred tremi leti. »Na večini svojih postaj se zdaj poslužujemo novinarstva kot po tekočem traku,« je povedal eden od urednikov. »Z omejenim številom zaposlenih in zmanjšanjem proračuna je prava bitka zapolniti informativni program, zato ne gledamo toliko na kakovost vsebine. Lovimo lahkotne zgodbe po receptu hitro pripravljene hrane – dodajte vodo in premešajte.«

Raziskava je nekaj optimistov našla pri postajah, ki združujejo zaposlene in lastnike v istih osebah (network-owned-and operated stations). Polovica anketiranih je dejala, da gredo stvari v pravo smer. Le eden je odgovoril nasprotno, ostali pa niso izrazili mnenja. V tej kategoriji je bilo samo deset urednikov novic, kar znaša deset odstotkov anketiranih. Pri ostalih 90 odstotkih jih večina misli, da je industrija na napačni poti. Razlika je bila velika zlasti pri postajah, ki so v lasti velikih korporacijskih družb, kot sta Tribune in Gannett, kjer je bilo razmerje več kot dva proti ena.

Pozitivno naravnani anketiranci gledajo na razmere kot na vse spremenljivo. »Delamo, kar zmoremo v spreminjajočih se ekonomskih razmerah,« je dejal menedžer informativnega programa postaje, ki pokriva majhen trg. Urednik novic postaje, ki se uvršča med prvih petdeset, pa je dejal, »da še vedno potrebujejo več časa in denarja za resnejše in poglobljene teme ter manjši poudarek na seksualnih in senzacionalnih zgodbah.«

Pa je iz tega sploh pot? Tudi nekateri pesimisti pravijo, da je. Medtem ko je eden od njih zapisal »vrnite se k temeljem in pridobite nazaj izgubljene gledalce«, pa drugi misli, da »gledalce zanimajo lokalne vsebine«. Veliko se jih boji, da bodo ti cilji neuresničeni, vse dokler bo »zaslužek pomembnejši od kakovosti«.

Uredniki informativnega programa kljub izboljševanju finančnega stanja še vedno čutijo pritiske. Stanje ni tako slabo, kot je bilo, vendar ni razloga, da bi verjeli, da se bo v kratkem času kaj izboljšalo.

Današnji težki časi so redakcijam informativnega programa prinesli največ problemov doslej – pritisk zmanjšanih proračunov, prehajanje k digitalni tehnologiji, padanje gledanosti, vse bolj verjetno dvojno lastništvo in navzkrižni prevzemi, če naštejemo le nekatere. Edina stvar, ki je še vedno v popolni pristojnosti redakcije informativnega programa, je to, kaj spusti v eter. In izkazalo se je, da so imeli svetovalci prav – pomembna je vsebina. Petletna študija PEJ z več kazalci kaže na to, da je kakovost, kot so jo opredelili profesionalci novinarji, najbolj obetavna pot h komercialnemu uspehu tudi v današnjih težavnih ekonomskih razmerah.

V prvih treh letih so za kazalce ekonomskega uspeha uporabili ratinge in tako ustvarili triletni trend ratingov (12 Nielsen ratings books), s čimer naj bi ugotovili, ali postaje skozi čas pridobivajo ali izgubljajo gledalce. Ugotovili so, da je imelo 47 odstotkov postaj z največjo mero kakovosti (postaje A) visoke ratinge. Ta kazalec pa je imel najvišjo vrednost od vseh kazalcev kakovosti, ki so jih merili. Kot drugi kazalec komercialne uspešnosti so merili, tudi kakšen je bil delež vseh televizijskih sprejemnikov, ki so imeli prižgan program. Podatki zadnjih petih let kažejo, da je 52 odstotkov vseh najbolj kakovostnih postaj, postaj A, z leti povečalo svoj tržni delež. Pri tržnem deležu so se postaje A odrezale boljše kot v katerem koli drugem kazalcu. V prid kakovosti pa še bolj kot ratingi govorijo deleži. Več kot je postaja dobila točk za kakovost programa, bolj verjeten je bil večji tržni delež.

Še vedno pa so ostala nekatera vprašanja. V zadnjih dveh letih postaje A niso bile skupina, ki je najraje prikazovala uspeh tržnega deleža. Pravzaprav so se leta 2002 pri deležu najbolje odrezale postaje iz skupine D, medtem ko so se leta 2001 postaje B.

Ratingi lokalnega informativnega programa skoraj povsod padajo, zato je zanimivo pogledati, ali se je razmerje med kakovostjo in komercialno uspešnostjo zmanjšalo. Ali pa ratingi ne morejo več ustrezno odsevati komercialne uspešnosti? Mediji sami so začeli uporabljati nova merila in v zadnjih dveh letih je študija zbrala podatke dveh kategorij: strukturo občinstva (demografsko segmentacijo) in ohranjanje števila gledalcev. Večina tako informativnih kot zabavnih programov sami sebe razvrščajo glede na to, koliko gledalcev, starih med 18. in 54. letom, pridobijo, torej demografijo, ki jo najbolj cenijo oglaševalci. Za ohranitev ali povečanje števila gledalcev je skoraj enako pomembno kot ratingi postalo t. i. občinstvo lead-in, kar je dediščina zgodnejših programov. Postaje, ki so uspešno obdržale ali povečale svoje občinstvo lead-in, so prav tako dosegle točke pri kakovosti. Medtem pa so imele manj točk pri kakovosti postaje, ki niso obdržale občinstva lead-in. Že majhno povečanje kakovosti bolj verjetno pripomore, da postaja obdrži večji delež občinstva lead-in.

Tudi pri demografski spremenljivki se je pokazalo, da kakovost šteje, čeprav statistična povezanost ni tako močna kot med kakovostjo in občinstvom lead-in. Postaje z najboljšimi demografskimi trendi, se pravi z večjim številom gledalcev med 18 in 54 letom, so v povprečju dosegle uvrstitev med postaje B. Postaje z najslabšimi trendi pa so dosegle tretjo skupino (postaje C). Pri PEJ so združili dvoletne ratinge z omenjenima novima spremenljivkama in dobili t. i. indeks gledanosti (Viewership Index). Dodali so še trende v tržnih deležih in uravnotežili rezultate, saj ratingi in deleži merijo podobno. Rezultati so ponovno potrdili, da je povezava med kakovostjo in komercialno uspešnostjo statistično značilna. In čeprav veliko dejavnikov vpliva na gledanost, pa kakovostno novinarstvo ni priložnostno, temveč dober posel.

Raziskava je pokazala, da si tudi mladi želijo isto kot večina gledalcev – in to je, verjeli ali ne, kakovost. Prav v tem tiči tudi razlog za optimizem. Vsebina je edina stvar, ki jo uredniki lahko nadzorujejo. Kot sta dejala Atiba Pertilla in Todd Belt, je treba najprej sprejeti prvi izziv in zaupati podatkom, ne mitologiji, potem pa še drugi izziv in se naučiti delati bolj kakovostno z manjšimi sredstvi. In če se to ne bo zgodilo oziroma ne bo zgodilo kmalu, bo informativni program na lokalnih televizijah v ZDA v večji nevarnosti kot časopisi, ki naj ne bi bili več potrebni. Zagotovo pa nekakovosten program vodi v izgubljanje občinstva, in to vse hitreje.

Tudi napad na ZDA in vojna proti terorizmu nista mogla iztiriti lokalnega informativnega programa iz ustaljenih tirnic poročanja – »v živo, iz domačega okolja in z zapoznelo vključitvijo v prelivanje krvi, kriminal in nesreče«.

Redakcije na lokalnih televizijah so leta 2002 sicer začele več poročati o svetu, vendar le malo več. Da bi naredili prostor za obrambno in zunanjo politiko, so na lokalnih televizijah odtegnili vse drugo, razen poročanja o kriminalu in nesrečah. V študiji 2002 je bila četrtina (26 odstotkov) vseh zgodb v informativnem programu na lokalnih televizijah posvečena kriminalu in sodstvu, kar je največ od leta 1998, ko so začeli preučevati lokalni informativni program. Dogodki 11. septembra in vse, kar je sledilo, so prisilili lokalne televizijske postaje, da so postale bolj mednarodne. V prvih štirih letih sta obrambna in zunanja politika zavzeli le štiri odstotke zgodb. Leta 2002 pa se je poročanje o teh temah več kot podvojilo, zaradi česar je bila to tretja najbolj poročana tema.

Prvo polovico raziskave so naredili v prvi polovici marca, ko so bili v Afganistanu najmočnejšimi spopadi. Tisti teden je poročanje o teroristični vojni doma in po svetu doseglo osem odstotkov vseh prispevkov, v drugi polovici aprila in začetku maja, ko je potekal drugi teden raziskave, pa je poročanje o vojni proti terorizmu padlo na dva odstotka vseh prispevkov. Namesto da bi obravnavali temo na lokalni ravni in za sogovornike povabili lokalne strokovnjake, je bila večina prispevkov narejena kot zgodbe cut-and-paste, ki so jih dobili po satelitski izmenjavi. Seveda je bilo to predvidljivo glede na vojno, odredbe Pentagona in finančne pritiske. Ko je prišlo do vojne v ZDA – od pregledov prtljage na letališčih do grožnje bioterorizma – so postaje o tem poročale relativno malo (le en odstotek vseh prispevkov), pa še to površno. Le 12 odstotkov vseh prispevkov o notranji varnosti je temeljilo na poglobljenem poročanju. Ostalo so bili morebitni znaki nevarnosti iz policijskih in gasilskih zabeleženj, novinarskih konferenc, dnevnikov ali uradnih izjav za javnost.

Poročanja o lokalni obrambi je bilo prav toliko kot poročanja o pogrešanih otrocih (en odstotek). To je podatek pred julijem in avgustom, ko so se mediji srepo posvetili pogrešanim otrokom. Teme, ki zadevajo življenja velike množice gledalcev, so bile deležne še manj pozornosti kot običajno. Nekatere tematike so skoraj izginile, med njimi tudi izobraževanje in promet (dva odstotka). Med 7423 prispevkih, ki so jih preučili v letu 2002, je bilo le:

• 9 prispevkov o staranju in socialnem zavarovanju;
• 13 prispevkov o blaginji in revščini;
• 15 prispevkov o umetnosti;
• 33 prispevkov o rasni tematiki.

Kljub slabenju ekonomije, nedejavnemu borznemu trgu in nizu škandalov, ki so omajali zaupanje javnosti, so ekonomsko-poslovne novice padle na najnižjo vrednost v zgodovini te študije – na sedem odstotkov vseh prispevkov.

Medtem ko se je število prispevkov o posledicah recesije povečalo, se je poročanje o vzrokih zanjo zmanjšalo. Poročanje o politiki, vladi in javni politiki (devet odstotkov) se ni povečalo – kljub političnim dimenzijam vojne proti terorizmu. Potrošniške in zdravstvene tematike so obdržale svojih šest odstotkov med vsemi prispevki, čeprav so zdravstvena poročila in klici potrošnikov dve tematiki, pri katerih so postaje pokazale bolj zavzeto poročanje.

Večino poglobljenega novinarskega poročanja so opravili novinarji, ki so pristojni za določeno področje. V raziskavi se je pokazalo, da imajo v treh četrtinah redakcij lokalnega informativnega programa razdeljene teme. Največ novinarjev je pristojnih za medicino in zdravstvo (42 odstotkov), sledijo tisti za kriminal ali sodstvo (38 odstotkov), za izobraževanje (37 odstotkov), za preiskave (25 odstotkov), potrošniške teme (24 odstotkov) in državne in politične teme (24 odstotkov).

Zakaj so potemtakem informativne oddaje polne poročanja o kriminalu? Očitno je razmišljanje o poročanju »v živo, iz domačega okolja in z zapoznelo vključitvijo v dogajanje«, predvsem o kriminalu, tako močno, da narekuje večini redakcij manjšo poslušnost za ostala področja. Policija, kriminalisti, osumljeni, žrtve kriminalnih dejanj, člani družine in odvetniki zavzemajo 27 odstotkov vseh prispevkov. Večina prispevkov (67 odstotkov) ni bila daljša od minute, 40 odstotkov jih je zavzelo po 30 sekund ali manj. Tudi dogodki 11. septembra niso spremenili utečenega življenja lokalnih televizij ZDA, saj so bile v letu 2002 na sprejemnikih še vedno prizorišča kriminalnih dejanj, procesi sojenj morilcem in avtomobilske nesreče.

Tudi v težkih časih večina lokalnih postaj z informativnim programom v ZDA še vedno uresničuje preiskovalno novinarstvo. Polovica urednikov informativnega programa pravi, da so pripravljeni preiskati tudi svoje sponzorje. Med 103 lokalnimi televizijskimi postajami v ZDA jih je 75 odstotkov dejalo, da imajo preiskovalno novinarstvo, delež postaj s preiskovalnimi oddelki s polnim delovnim časom pa je mnogo manjši (25 odstotkov). Kljub temu so postaje za preiskovalne prispevke ocenile samo dva odstotka prispevkov v študiji PEJ leta 2002, samo polovica prispevkov (en odstotek) pa je nastala na pobudo postaj samih. 25 odstotkov postaj je priznalo, da ni naredilo niti enega preiskovalnega prispevka. V petletni študiji je raven neodvisnega preiskovalnega novinarstva stalno padala in lani dosegla manj kot eno preiskovalno zgodbo na 150. Še leta 1998 je bila vsaka šesta zgodba preiskovalna, in to na pobudo televizijske postaje. Poleg zmanjšanja sredstev na informativne redakcije pritiskajo tudi marketinški oddelek in sponzorji. Stopnja sponzorskih pritiskov na urednike je bila zelo podobna kakor leto poprej – na več kot polovici postaj so se pojavili pritiski sponzorjev. 17 odstotkov urednikov je dejalo, da so jih sponzorji odvrnili od spornih zgodb (leta 2001 18 odstotkov), 54 odstotkov pa jih je moralo pripraviti prispevke o sponzorjih (47 odstotkov leta 2001).

Zadnja preizkušnja postaje pri preiskovalnih principih je, ko se nepravilnosti pojavijo pri njihovih sponzorjih. Polovica postaj, pri katerih delajo preiskovalno novinarstvo, je povedala, da so obrnili žaromete na svoje oglaševalce. »Filozofija našega menedžerja je takšna: če je zgodba upravičena, bomo prenesli vročino.« Polovica preiskovalnih zgodb o sponzorjih zadeva prodajalce avtomobilov in približno polovica teh postaj je čutila finančne posledice. Eden od urednikov je zapisal, da je potem, ko je njegova postaja razkrila nepoštenost prodajalca, ta prekinil enoletno oglaševanje, ki je postajo stala milijon dolarjev, ali rečeno drugače – šest let, da se jim je povrnilo. Na drugi strani pa se polovica novinarskih preiskav prodajalcev avtomobilov ni končala s prenehanjem oglaševanja.

Preiskave sponzorjev iz drugih dejavnosti imele pogosteje finančne posledice. Toda večino urednikov s postaj, ki pripravljajo preiskovalne prispevke, njihovi menedžerji podpirajo kljub morebitnim sodnim procesom. Izkazalo se je, da preiskovalno novinarstvo ostaja preveč pomembno za lokalne televizijske postaje, da bi ga opustili. Kot je dejal eden od urednikov: »Imamo jasno sliko o našem poslanstvu in na tem temeljijo tudi naši prispevki.« Drugi pa je podal recept za uspeh: »Poročajte – bodite agresivni. To ni operacija možganov.«

Lanska študija lokalnih televizij je preučila osem špansko govorečih postaj na štirih največjih »hispano« trgih: v Los Angelesu, New Yorku, Miamiju in Houstonu. Na multikulturnem medijskem trgu je informativni program v španščini ločen, toda je po svoji kakovosti primerljiv z angleškim in kaže podobne novičarske vrednote. Razlike so v tradiciji, dohodkih in demografski strukturi, tako v vzgoji kot v ovirah za informativno vsebino. Lokalni informativni program v španščini je bolj priljubljen pri povprečnih gledalcih, v njem pa je še več kriminala in žrtev kakor pri programu v angleščini. Na lokalnih televizijah v španščini verjamejo, da je priseljevanje pomembna tema. Lahko rečemo, da so pri svojem poročanju bolj pristranski, za informativni program v španščini pa je več zanimanja v domovinah priseljencev. Medtem ko se postaje le malo razlikujejo glede na program dveh medijskih hiš, Telemunda in Univisiona, pa se vsebine ključno razlikujejo glede na kraje.

Ko so pogledali celotno točkovanje pri kakovosti, niso našli pomembnih razlik med špansko govorečimi lokalnimi televizijami in angleškimi. Na trgih, kjer so prisotne postaje v obeh jezikih, so se tako španske kot angleške v povprečju uvrstile v skupino C. Oboje so predvajale približno enako število zgodb in pokazale podobno, a hkrati ne preveč izrazito stopnjo poglobljenega poročanja. Tako pri programu v španščini kot v angleščini je bilo več kot dve tretjini prispevkov o predvidenih dogodkih ali satelitskih posnetkov. Petina španskih prispevkov je navajala tri ali več virov (20 odstotkov), medtem ko je bilo število v angleščini manjše (15 odstotkov).

Po drugi strani pa je bilo pri španskem informativnem programu petkrat bolj verjetno kot pri angleškem, da niso navajali nobenega vira (21 odstotkov proti 4 odstotkom). Špansko govoreče televizije so predvajale bolj dolge zgodbe, a so bile bolj pristranske. Tri od desetih prispevkov v španščini so predstavile le eno mnenje v primerjavi z angleškimi, pri katerih je bilo takih 20 odstotkov. In edino ena zgodba od desetih je ponudila tehtno mešanico mnenj, kar je za polovico manj kot v angleščini. Nikjer pa razlike niso bile bolj očitne, kot pri obravnavanju določenih tem, na primer kriminala, priseljevanja in Latinske Amerike.

Kriminal je glavna tema v lokalnih novicah obeh svetov. Na špansko govoreči televiziji so se mu posvetili pri enem od treh prispevkov (34 odstotkov), kar je opazno več kot na angleški (26 odstotkov). Bolj pomembna razlika v prispevkih o kriminalu pa so glavne osebe. Pri španskem programu so bili glavni igralci kriminalci ali žrtve (27 odstotkov), kar je trikrat več kot na angleških lokalnih televizijskih postajah (13 odstotkov). Pri angleškem informativnem programu so bili dvakrat bolj verjetno v glavnih vlogah odvetniki in možje postave (14 odstotkov nasproti sedmim odstotkov v španskem jeziku). V španskem informativnem programu pa so bili policaji bolj pogosto bad guys.

Medijska svetova sta se najbolj razlikovala pri poročanju o priseljevanju. Pri informativnem programu v španščini so priseljenci igrali pomembno vlogo v informativnem programu in skupnosti v celoti – hodijo v službo in vzgajajo družine, so prizadevni. Pri angleškem informativnem programu pa priseljenci nimajo niti stranske vloge. Medtem ko je bila skoraj desetina vseh prispevkov v španščini povezana s priseljensko tematiko (devet odstotkov), pa je bilo o priseljevanju manj kakor pol odstotka vseh prispevkov v angleških medijih. Imigracijske zgodbe pa imajo še eno razsežnost pri informativnem programu v španščini – opazno so se razlikovale od mesta do mesta. Priseljevanje je velika zgodba v Los Angelesu (16 odstotkov), manjša v Houstonu (osem odstotkov), skoraj enako pomembna pa v Miamiju (pet odstotkov) in New Yorku, kjer priseljenske populacije na splošno tam že dolgo živijo.

Informativni program v španščini ima drugačen pristop pri poročanju o svetu kot program v angleščini. Uradniki in vlade iz zunanje politike so bili dvakrat bolj pogosto igralci v špansko govorečem informativnem programu (pet odstotkov) kot v angleškem (dva odstotka). Večina špansko govorečih postaj iz študije je redno predvajala, v večini primerov ponoči, kratek pregled poročil iz Latinske Amerike – v šestih odstotkih prispevkov so bile vsebine informativnega programa iz domovin priseljencev, pri katerih je vodila Kuba, sledile pa so Mehika, Venezuela in Kolumbija. Postaje v španščini in angleščini so prinašale primerljivo raven novic iz zunanje politike in obrambe (osem odstotkov nasproti devetim odstotkom), pri čemer so se novice v španščini osredotočale na Latinsko Ameriko, angleške pa na zunanjo politiko ZDA.

Če govorimo na splošno, sta obe medijski mreži Univision in Telemundo zbrali enako število točk pri večini merjenih spremenljivk v programski kakovosti. Bolj zanimive razlike so se pokazale na tržni ravni. Lokalni informativni program je odražal različnost svojih različnih špansko govorečih občinstev in je kazal na različen okus.

V lokalnem informativnem programu v Miamiju je okus odločno kubanski, saj je bilo sto odstotkov prispevkov o Kubi predvajanih prav v Miamiju, druga značilnost in velika izjema med špansko govorečimi lokalnimi postajami pa je, da nobena postaja ni predvajala niti enega nogometnega izida. Kubanski nacionalni šport je namreč baseball. V Hustonu, na primer, prevladujejo priseljenci mehiških korenin, občinstvo je bolj heterogeno, znatno revno in manj izobraženo kot v Miamiju, kar se odraža tudi v programu. Pri informativnem programu ni bilo zaslediti znatnih sredstev, velikanske iniciative ali visokokakovostnih poročil. Španski informativni program v New Yorku je pokazal kozmopolitizem z latinoameriško noto. Pri poročanju o Svetovnem trgovinskem centru na primer so se osredotočili na žrtve 11. septembra med Latinoameričani. Tako Telemundo kot Univision pa sta v New Yorku primerljiva s svojimi angleškimi tekmeci. Univision si je prislužil visoke ocene zaradi svojega tehtnega in zanesljivega poročanja, odlične uporabe strokovnih virov in opustitve senzacionalizma. Hkrati je imel podpovprečno število prispevkov o kriminalu glede na vse postaje na trgu. Telemundo je prejel spoštovanja vredne ocene in prav tako večinoma poročal tehtno in zanesljivo. Osem izmed desetih zgodb vseh prispevkov o Mehiki v španskem jeziku so predvajale postaje v Los Angelesu. Šest odstotkov vseh prispevkov Los Angelesu je bilo o škandalu v Cerkvi, skupno z izjavami o zlorabah zoper lokalne duhovnike in pritožbe zoper spornega okrožnega nadškofa. Samo za primerjavo, v Miamiju so škandalu namenili le en odstotek prispevkov.

Potrditev, da je lokalni informativni program v španskem jeziku tako dober in hkrati slab kot pri njihovih tekmicah v angleškem jeziku, naj ne bi bilo presenečenje. Program v španskem jeziku ima stvari, ki se jih lahko naučijo tudi drugi mediji, četudi jim to pomeni tudi ekonomski izziv.

Čeprav so predsedniške volitve v ZDA leta 2000 in lanskoletne pri nas pokazale, da je v predvolilnem obdobju za soočenje političnih programov in kandidatov osrednja politična arena televizija, pa je vloga časopisov – čeprav spremenjena – še vedno zelo pomembna. Profesor novinarstva na Northwestern University of Chicago dr. Lee W. Huebner pravi, da je vloga časopisov v času predvolilne kampanje določati agendo za televizijske teme. Obenem pa so časopisi forum, v katerih poteka refleksija televizijskih nastopov predsedniških kandidatov.

Na vprašanje, koliko so ameriški mediji – še zlasti v politično vročih razmerah, kot je na primer trenutno vprašanje napada na Irak – zavezani poročanju, ki je v skladu s politično korektnostjo do predsednika, Huebner odgovarja, da je to odvisno od tega, kaj pojmujemo kot politično korektnost. »Vsekakor pa je tudi smešenje in nespoštljivost do predsednika države pomemben del demokracije,« meni Huebner. Takšno stališče v medijih ni le občasen pojav, temveč je običajen, vsakdanji proces. V takšnem, ironičnem pisanju o predsedniku vsekakor zavzemata prvo mesto časopisa New York Times in Washington Post. Posnemati ju želi tudi vrsta drugih časopisov, kot na primer Los Angeles Times in Chicago Tribune, ki pa sta seveda tradicionalno konzervativna. Huebner poudarja, da zaradi takšne uredniške drže delo novinarjev pri uradnih sogovornikih v Beli hiši nima bistvenih posledic. »Administracija razume kritično pisanje novinarjev kot del demokracije. Po mojem mnenju odnos med novinarji in vlado ni več tako napet ali polariziran, kot je bil v preteklosti,« pojasnjuje sogovornik. Ameriški novinarji komunicirajo s predsednikovimi predstavniki za javnost predvsem po telefonu ali osebno, vsekakor pa zastavljajo najpomembnejša vprašanja na t. i. briefingih. Le redko novinarji na svoja vprašanja dobijo pisne odgovore.

Katere bodo pomembne politične teme v predsedniški kampanji prihodnje leto v ZDA, je zaradi nejasnosti glede dogodkov v Iraku po Huebnerjevem mnenju še nemogoče napovedati. Prepričan je, da se bodo demokrati vsekakor osredotočili na posledice Bushevega zmanjšanja davkov in stanje ameriškega gospodarstva, verjetno pa bo v ospredju tudi Bushev unilaterizem in vloga ZDA v zunanji politiki. Huebner napoveduje, da se bo prihodnje leto v predvolilnem obdobju ZDA začelo več pozornosti posvečati konkretnemu delovanju in osebnim lastnostim političnih kandidatov, ne pa toliko opazovanju, kako kateri kandidat vodi svojo (pred)volilno strategijo.

Ali je javnost v predvolilnem času res bolj osredotočena na zabavne teme, kot pa zaiteresirana za vsebinska vprašanja? Po sogovornikovem mnenju obe stvari držita v različnih časih in za različne javnosti. Podcenjevanje inteligence in okusa za zdravo presojo tem, ki zanimajo najširšo javnost, še zlasti v kritičnih situacijah, pa je napaka. Vendar je očitna težnja, da se javnost v mirnih časih, ko ni na vidiku večjih pretresov in sprememb, bolj posveti zabavi, je prepričan Huebner.

Nanizanka Zahodno krilo, v kateri ameriškega predsednika igra Martin Sheen, po Huebnerjevem mnenju v veliko pogledih prikazuje realno dogajanje v Beli hiši. »Realno kaže, kako se različne zadeve, majhne in velike, pomembne in nepomembne, zgrnejo na predsednika. Po drugi strani pa daje nerealen vtis, da je delo v Beli hiši zelo zabavno. Tudi sam urnik zaposlenih ne dovoljuje, da bi lahko v Belo hišo prišlo na pogovor ali s prošnjo za pomoč tako enostavno in toliko ljudi kot v nanizanki,« pojasnjuje Huebner.

Kako daleč je še etično, da gredo mediji v poročanju o predsednikovem zasebnem življenju? »Zasebno življenje je predmet legitimne skrbi in nadzora, ko posameznik opravlja javno službo ali pa, ko javna osebnost pove stvari, ki se izkažejo za laž in tako v javnosti povzročijo dvom, koliko je oseba (še) vredna zaupanja.« Vendar pa Huebner meni, da se od primera Monice Lewinsky ni niti v ameriškem novinarstvu niti v dojemanju javnosti nič bistvenega spremenilo. In če se je zdelo, da je enajsti september vse postavil na glavo, potem imam sedaj občutek, pravi Huebner, da ljudje ponovno postajajo normalni, takšni, kot so bili prej. »In ponovno se zdi, da se ni nič bistvenega spremenilo.«

Vsekakor pa ameriški mediji ostalim družinskim članom predsednika namenjajo bistveno večjo pozornost – v tem se tudi najbolj razlikujejo od evropskih medijev pri poročanju o predsedniku države. Huebner pa to agresivnost ameriških medijev – za katero priznava, da jo Evropejci vidimo predvsem negativno – vidi bolj optimistično: »Prav ta agresivnost, ki vleče ameriške medije pri obravnavanju posameznikovega javnega delovanja preko meje dobrega okusa, se lahko obrne tudi v pozitivno smer, ko razkrije relevanten škandal. Agresivnost tako služi kot pošteni watchdog nad procesi demokracije.«

Huebner predava dodiplomskim študentom tudi predmet Politična retorika. Predmet obsega analizo najpomembnejših govorov ameriških predsednikov predvsem v 20. stoletju. Zato je bilo aktualno tudi vprašanje, kakšna je pozornost medijev do bivših predsednikov. Nekdanji ameriški predsedniki so še vedno pogosto na naslovnicah in imajo na voljo tudi veliko pozornosti medijev, pravi Huebner. Dodaja, da so pogosto zaradi tega prave medijske ikone. Vsekakor sta v prejšnjem stoletju največ pozornosti medijev pritegnila dva predsednika: John F. Kennedy in Ronald Reagan. Od Franklina Delana Roosevelta imajo ameriški predsedniki t. i. »fireside chats« oziroma redne radijske nagovore državljanom. George W. Bush jih ima vsako soboto http://www.whitehouse.gov/news/radio>. Tudi Reagan je imel svojo nadvse popularno kolumno, ki je bila najbolj odmevna v casu, ko še ni bil predsednik in po izteku mandatov. Po moževi smrti je imela vplivno kolumno tudi predsednikova vdova Eleanor Roosevelt.

Hrvaški tiskani mediji poročajo o Romih ter o romskih temah predvsem z vidika katastrofalnih socioekonomskih razmer, pri čemer so najbolj izpostavljeni problemi v zvezi s saniranjem divjih smetišč v bližini romskih naselij, segregacijo v izobraževalnem sistemu ter problema beračenja.

Odvisno od vira pa podatki o številu Romov na Hrvaškem zelo variirajo, in sicer od 9000 po rezultatih zadnjega službenega popisa prebivalstva do 150.000 po ocenah Zveze Romov Hrvaške.1 Po ocenah Sveta Evrope pa se število Romov na Hrvaškem giblje med 30.000 in 40.000.2 Kot razlog za takšno nesorazmerje romski aktivisti navajajo nepripravljenost Romov, da se opredelijo kot Romi in se opredeljujejo kot Hrvati, Turki, Makedonci, Romuni, Bošnjaki. Vzroke za to je treba iskati v bridkih zgodovinskih izkušnjah, še posebno iz druge svetovne vojne.

Velik del poročanja o Romih v hrvaških tiskanih medijih zaseda vprašanje saniranja divjih smetišč v romskih naselij na zagrebški periferiji. Pri tem se večinoma opozarja na nevarnost epidemije med romskim prebivalstvom, pri čemer je še posebej ogroženo 40 otrok starih od pet do petnajst let, ki obiskujejo neformalni pouk opismenjevanja v prostorih Skupnosti Romov.3 Pri poročanju o tem problemu novinarji poudarjajo tudi, da so se oblasti mesta Zagreb nekoliko pozno, a vendarle temeljito, lotile sanacije divjih smetišč. Na mestu, kjer se zaenkrat še vedno nahaja avtomobilske karoserije, stare hladilnike in štedilnike, železo, pa mestne oblasti nameravajo zgraditi rekreacijski center z igrišči za otroke, klopmi in zelenico. Tako naj bi bili prebivalci primestnega naselja Kozara putevi motivirani, da bodo v prihodnje skrbeli za okolje.

Naslednji pereč problem, o katerem hrvaški tiskani mediji pogosto pišejo v zvezi z Romi, je segregacija romskih otrok v izobraževanju in nizka izobrazbena struktura nasploh. Pri tem novinarji opozarjajo na porazne podatke, ki govorijo, da so Romi najbolj marginalizirana etnična skupnost v izobraževanju. Namreč: kar 90 odstotkov odraslih Romov je nepismenih ali polpismenih in komaj 10 odstotkov romskih otrok uspešno zaključi osnovnošolsko izobraževanje, zaradi česar se Romi na Hrvaškem uvrščajo na dno izobrazbene lestvice.4

Romski otroci so najhuje prizadeti z vedno bolj razširjeno segregacijo v hrvaškem šolstvu, ki še dodatno poglablja socioekonomsko izključenost te etnične skupnosti in ki se ujema z razslojevanjem hrvaške družbe nasploh. Šole nerade sprejemajo mlade Rome zaradi njihove »drugačnosti«, bodisi zaradi pomanjkanja delovnih in higienskih navad, slabega poznavanja hrvaškega jezika ali dejstva, da so romski otroci vzgajani v »svobodnem duhu«, zaradi česar morajo učitelji z njimi več individualno delati. Segregacijo romskih od ostalih otrok v nižjih razredih je podprl tudi minister za šolstvo, saj naj bi tako romske otroke bolje pripravili za nadaljnje izobraževanje.

Hrvaški mediji opažajo, da sta rasna diskriminacija in nestrpnost proti Romom v hrvaški družbi vedno bolj pogosta, pojavljajo pa se celo grožnje s fizičnimi napadi s strani večinskega neromskega prebivalstva.

Novinarji poročajo tudi o beračenju, ki je za številne romske družine edini vir preživljanja. Brezposelnost, nizka izobrazba in nepismenost naj bi v največji meri prispevali k razprostranjenosti tega pojava med Romi. Mediji pri tem opozarjajo na izkoriščanje romskih otrok s strani organiziranega kriminala in celo s strani staršev.

Ravno v zvezi z beračenjem romskih otrok Unija Romov Hrvaške najbolj očita državnim organom, da uporablja dvojne standarde; enega za Hrvate in druge za Rome. Namreč: centri za socialno delo morajo ukrepati v primerih, ko starši silijo otroke v beračenje in krajo. Po zakonu morajo v takih primerih odvzeti otroke in poskrbeti za njih. Zato se Ragib Seferović, član ožjega vodstva Unije Romov Hrvaške, upravičeno sprašuje, »če obstaja takšen zakon za Hrvate in njihove otroke, zakaj to ne velja tudi za Rome«?5 Seferović prav tako zagotavlja, »da noben Rom ne bi beračil in kradel, če bi imel službo«.6

Unija Romov vedno glasneje opozarja tudi na druge probleme, s katerimi se soočajo hrvaški Romi, in zahteva od hrvaških oblasti, da se lotijo konkretnega reševanja teh problemov na demokratičen način in z vključevanjem Romov. Tako je leta 1998 Urad Vlade Republike Hrvaške za manjšine ustanovil Oddelek za vključevanje romske populacije v izobraževalno-vzgojni sistem, država pa je v prejšnjih letih namenila nekaj milijonov hrvaških kun za izboljšanje življenjskih pogojev v romskih naseljih. Pri tem so jim v nekaterih županijah (npr. Koprivniško-križevska županija) sama romska združenja predlagala, v katerih naseljih je potrebno nujno intervenirati. Po drugi strani pa nekatere županije (npr. Varaždinska županija) zavračajo državna sredstva in sodelovanje z Romi, ki živijo na njihovem območju.

Združenje Romov in Unija Romov Hrvaške sta zelo aktivni na področju opismenjevanja romskih otrok, poučevanja hrvaškega jezika ter ohranjanja romske kulture in tradicije. Zato že več let poskušata ustanoviti kulturne centre po vsej Hrvaški, ki bi bili mesto za druženje za vse generacije Romov. Romska društva pozivajo državne oblasti, da pomagajo Romom pri njihovih prizadevanjih in aktivnostih, oziroma da sprejmejo posebne programe za Rome, katerih cilj bi bila integracija Romov v hrvaško družbo kot polnopravnih članov.

Splošno lahko ocenimo poročanje hrvaških tiskanih medijev o Romih kot dokaj naklonjeno in dojemljivo za probleme, s katerimi se soočajo hrvaški Romi. Vendar se občasno zatekajo tudi k interpretacijam, ki kažejo globoko zakoreninjeno prepričanje, da je položaj Romov v večjem delu determiniran z njihovo specifično naravo7, kar dejansko zgolj perpetuira obstoječe predsodke in stereotipe o Romih.

John Simpson dela za BBC od leta 1966. V tem času je bil na številnih ključnih položajih – od dopisnika v tujini do političnega urednika BBC-ja. Za svoje novinarske dosežke je prejel najbolj ugledne britanske nagrade. Knjiga News From No Man’s Land, ki je izšla pri založbi MacMillan, je že njegov tretji avtobiografski zapis.

13. novembra 2001 se je John Simpson s svojo BBC-jevo televizijsko ekipo prebil v Kabul in svetu sporočil novico o osvoboditvi afganistanske prestolnice. Vojna proti talibom, ki jo je Simpson kljub velikim težavam in nevarnosti pokrival od vsega začetka, je bila končana.

V tem tretjem delu avtobiografije se Simpson ukvarja z vprašanjem, kako novinarji poiščejo zgodbe, ki jih vidimo v prvih minutah televizijskih poročil. Črpajoč iz svojih obilnih izkušenj pokaže, kako se novinarske zgodbe pojavijo, kako jih izbiramo in razvijemo, kako najbolj neverjetne povezave lahko pripeljejo do velikih rezultatov in kako dolgi tedni dela nikoli ne ugledajo luči sveta. Simpson predstavi frustracije novinarja, ki se v napačnem trenutku znajde na napačnem kraju ali velik dogodek zgreši za en sam dan. Razloži strukturo zbiranja poročil in opiše, kako poročevalci in televizijske ekipe pridejo do krajev, kjer izbruhne nek dogodek. Govori tudi o pritiskih na novinarje, od etičnih vprašanj, do vmešavanja vlade, do pritiskov tujih vlad, ki skušajo zatreti neprijetne novice. Iz svojih pogosto neprijetnih izkušenj svetuje, kako se je najbolje soočiti s pritiski oblasti, pa naj bodo to vladni ministri, sovražne policijske sile ali celo drugi mediji. V tretjem poglavju svoje knjige, naslovljenem Uporaba besed (The Use of Words), v svojem značilnem poročevalskem slogu zelo plastično predstavi strukturo in pripravo televizijskega prispevka in spregovori še o nekaterih drugih tehnikah televizijskega novinarstva.

Z dovoljenjem avtorja v Medijski preži objavljamo prevod odlomka iz poglavja Uporaba besed.

Bistvo televizijskih poročil je prepletenost besede in slike. Zanimivo je, koliko televizijskih novinarjev meni, da so besede tiste, ki v resnici štejejo, slike pa naj bi bile le ilustracija, neizogibna, a velika sitnost. Tako najbrž razmišljajo tudi pisci popevkarskih besedil. Za kakovostno televizijsko poročanje, in tega je dandanes kar nekaj, samo odličen tekst ni dovolj. Slika mora priti do izraza, potrebno je osvetliti njen pomen in ga poudariti, če naj bo poročilo učinkovito. Včasih lahko slišite poročevalca, ki pripoveduje bombastično zgodbo in se niti najmanj ne ozira na sliko, ki spremlja besedilo. Takoj vam je jasno, da se je znašel ali znašla na nekem zasebnem planetu, ki nima nič skupnega s komuniciranjem z občinstvom.

Pisanje na sliko ne pomeni pripovedovati gledalcu, kar že tako ali tako lahko vidi sam. Prav nasprotno, to je razmetavanje truda. Če ameriški predsednik ves nasmejan priskaklja skozi vrata letala, vam ni treba reči »smehljal se je«, ali »nato se je spustil po letalskih stopnicah«. Toda morda lahko poveste, da je bil poln optimizma, vesel ob vrnitvi, da si je nestrpno želel oditi ali karkoli drugega, kar odseva realnost, saj to lahko pripoveduje njegov nasmeh.

Besede bi morale teči vzporedno s slikami, tako da stopnjujejo njihov pomen, v ključnem trenutku, ko je nekaj treba razložiti, pa se morajo prekriti: »V vsem tem je nekaj prikrite ironije. Ko je bil predsednik nazadnje tu, je človek, s katerim se zdaj tako navdušeno rokuje, novinarjem dejal, da je g. Bush ignorant, ki nima pojma o resničnem svetu.«

Sam sem se zelo težko naučil pisanja za televizijska poročila. Kot radijskemu novinarju, ki je veliko pisal tudi za časopise, se mi je zdelo čudno, da ne bi z besedami opisoval vsega, kar vidim. Pisanje za televizijo se mi je zdelo kot igranje večdimenzionalnega šaha. Toda televizijsko poročanje je bolj zapleteno od vseh drugih oblik novinarstva. To je njegova privlačnost. Zahteva več prizadevnosti, tako intelektualne kot včasih fizične; zaradi organizacije dela in zaradi raziskovanja dogodka, o katerem poročaš, vendar rezultati lahko ostanejo v naših mislih še leta. Ko so se Američani leta 1975 umaknili iz Južnega Vietnama, je nekaj pogumnih novinarjev ostalo v Saigonu. Niso vedeli, kaj jih čaka. V sosednji Kambodži bi jih Rdeči Kmeri usmrtili na grozljiv način. Bi lahko zmagovalna severnovietnamska vojska ravnala podobno? Med novinarji, ki so ostali, sta bila tudi BBC-jev novinar Brian Barron in njegov snemalec Eric Thirer. Thirerjevi posnetki so kazali tank, kako prodira proti predsedniški palači. Barronove besede, navezujoče se na sliko, so bile nepozabne. V vsem udobju moje dnevne sobe so me spravile na rob sedeža.

S pompoznostjo generala Pattna je prvi severnovietnamski tank zapeljal v Saigon. Možje iz džungle so prispeli.

Stavek o generalu Pattnu je bil preprosto dobro pisanje na sliko, na kateri si je tank naglo utiral pot čez ovire. Toda »možje iz džungle« so bili odlična nadgradnja. Tri besede so povedale vse, kar smo o njih morali vedeti.

Toda treba je biti previden. Preveč opisovanja, preveč bombastičnih pridevnikov in besede ne bodo več usklajene s posnetki. Preplavile jih bodo. Povedna skromnost ponavadi deluje bolje. Tu je še en slavni televizijski trenutek: Martin Bell na prizorišču enega najhujših pokolov v bosanski vojni, v požgani hiši s trupli okoli sebe:

Tega, kar se je zgodilo tu, ni mogoče prikazati z detajli, soba je polna zoglenelih ostankov teles, ki so umrla v največjih mukah. Na naši celini in v našem času si je težko zamisliti, kakšni ljudje so to storili.

Včasih se da samo z nekaj besedami poudariti določen vidik. Leta 1999 je Fergal Keane – eden najboljših piscev, ki jih je BBC zaposloval v času moje 36-letne kariere – obiskal bolnišnico na severu Albanije, skozi katero se je pomikala povodenj beguncev iz Kosova. Posnetki so kazali, da je v enem od prenatrpanih oddelkov stala prazna postelja.

Natrpano je in za starejše ljudi ne preveč dostojanstveno. Sinoči je umrl starec. Prazna postelja je oporoka življenju, ki se je končalo daleč od doma, v anonimni sobi.

Včasih potrebujemo občutek veličine dogajanja in napetosti, ki ga obdaja. Kate Adie ima posebno sposobnost, da povzame takšne trenutke. Tole, na primer, je bil začetek Natovega napada na Srbijo leta 1999.

Prej, kot smo pričakovali. Bolj silovito, kot smo pričakovali. Napad se je začel ob zori z ladij 6. ameriške flote v Jadranskem morju. Komaj smo še razločili jugoslovansko obalo, ko se je doslej nevidno elektronsko odštevanje začelo.

Dobro pisanje za televizijo je torej poudarjanje detajla, namigovanje na razpoloženje. Do posnetkov mora vedno imeti spoštljiv odnos. Brian Hanrahan, ki je svoje sposobnosti razvil na raven umetniške forme, je poročal iz Beograda pred končnim strmoglavljenjem srbske politike, v času, ko so politične stranke v nekdanji Jugoslaviji skušale na novo razviti medsebojna razmerja. Snemal je v restavraciji nacionalnega parlamenta.

V Jugoslaviji se večina politike odvija za zaprtimi vrati. Šele krize jo potegnejo na dan in dajo javnosti bežen vpogled v dejavnost politikov. In parlament, v katerem je več strank kot miz v restavraciji, je priložnost za neskončne intrige.

Dober televizijski pisec hkrati vstopa v življenja ljudi, o katerih poroča. Občinstvo s tem dobi priložnost, da podoživi vse, kar so doživeli ljudje na posnetkih. Kot poročevalec morate samo pokazati sliko in jo vsaj nekoliko postaviti v širši kontekst. Tole je na primer poročilo Davida Shukmana v Sierra Leoneju.

Če ima trgovina z orožjem obraz, potem je takšen. Ti ljudje so žrtve državljanske vojne v Sierra Leoneju. Uporniki so jih napadli z orožjem, kakršnega se vsako leto proda na milijone kosov, ponavadi zakonito, pogosto tudi ne.

Kanuju je šest let. Pohabil ga je strel, ki je ubil njegovo mamo. Tu je toliko orožja, da se da včasih puško kupiti že za ceno piščanca. Na svetu vsako leto puške pobijejo več ljudi, kot jih je na Japonskem atomska bomba. In kot vedno so civilisti ujeti v navzkrižnem ognju, medtem ko preprodajalci pobirajo dobiček.

(Izjava begunca, Mohameda Sesija): Nikoli jim ne bomo odpustili. Na kolenih smo jih prosili, naj dvakrat premislijo, naj sprevidijo, da smo tudi mi človeška bitja. Dvakrat bi morali premisliti, preden sem pošiljajo stvari, ki uničujejo naše življenje.

Prav nobene potrebe ni po zguljenih pridevnikih, kot je »tragično«. Ravno toliko imajo resničnega pomena kot pomarančni olupek soka. Posnetki dajejo razsežnost prave tragedije otrok, katerih življenja je uničila trgovina z orožjem. Preveč besed izniči vtis. Shukman nam da občutek, kontekst, svojemu intervjuvancu pa prepusti dodajanje občutkov. Bolj verodostojno je, če to pripoveduje človek, ki je osebno izkusil trpljenje, kot pa zunanji opazovalec.

Včasih nam mora poročevalec prenesti občutenje dramatičnosti in nasilnosti dogodka. Ben Brown je prejel nagrado za tale grafični oris nemirov v Jeruzalemu, oktobra 2000.

Petkove molitve v Jeruzalemu. Najprej so se zdele mirne, toda obstajala je bojazen, da bi lahko spodbudile več spopadov. To se je tudi zgodilo. Palestinci so prišli od molitev, mnogi so držali kamenje. Načrtovali so izgrede. Začeli so z razbijanjem varnostnih kamer znotraj obzidja Starega mesta, zanje osovraženih simbolov izraelske oblasti.

Nato so se odločili napasti izraelsko policijsko postajo. Več izraelskih policistov se je znašlo obkoljenih z izgredniki. V vse večjem obupu so policisti izstrelili solzilni plin in tako poskusili protestnike prisiliti k umiku. Brez uspeha. Protestniki so se približevali ped za pedjo. Uspelo jim je celo zlomiti ključavnico, da policisti ne bi mogli pobegniti. Znotraj je gorelo in slišal sem klice na pomoč.

Prispele so izraelske okrepitve in skušale s streli odpreti vrata policijske postaje. Kljub temu jim ni uspelo vstopiti. Sodelavci so jih krili s strelnim ognjem, medtem ko se je palestinski pritisk nadaljeval. Na koncu so zajeti izraelski policisti, omotični od dima, opotekajoč se prišli iz poslopja. Srečo so imeli, da so ostali živi.

Palestinci so obljubili, da bo to dan besa in obljubo so izpolnili.

Allan Little je cenjeni radijski dopisnik, ki je prestopil k televizijskemu delu. Ima dober, visoko razvit slog pisanja, poln strasti in pomena. Toda včasih sem se spraševal, če mu bo uspelo preiti k zgoščenemu, televizijskemu mediju. Zdaj lahko odgovorim, da mu je prehod uspel izredno dobro, saj nam Little nikoli ni skušal dokazovati kako pameten je, ampak je njegovo poročanje vedno razodevalo zavedanje kompleksnosti tega, o čemer je poročal. To je, na primer, pogreb skorumpiranega, nekdanjega predsednika Konga.

Laurent Kabila je tej celini podaril zapuščino kaosa in strahu. Bes, ne žalovanje zdaj zaznamuje razpoloženje javnosti – odkriti bes zaradi dolgih let državne brutalnosti. Očetovi grehi so nenadoma, in sicer dobesedno, prešli na sina. 31-letni Joseph Kabila je podedoval očetovo državljansko vojno. Znašel se je v osrčju konflikta, v katerega je vpletenih vsaj sedem afriških držav.

Matt Frei je še en odličen pisec. Ima zavidanja vredno sposobnost kovanja stavkov, ki še dolgo ostanejo v naših mislih.

Medtem ko je Vzhodni Timor zapustilo vse upanje, so se Združeni narodi odločili, da bodo zapustili Vzhodni Timor.

Prisluhnite glasovom lakote.

Spomnimo se, da je Indonezija skovala frazo »brezumno divjaštvo«. In Ambon je eden od številnih krajev, kjer se prepuščajo prav temu.

Spomina vredno je njegovo poročilo iz leta 2001, o 14-letnem afganistanskem beguncu, ki je delal v premogovniku v Pakistanu.

Sultanove izmene v dnevnem kopu je konec. To je bil lažji del. Zdaj ga čaka spust pod zemljo, kjer ga bo ščitilo samo tole: list iz Korana.

Škripec ga spusti 200 metrov pod zemljo. Spust v pekel traja 15 minut. Brez čelade, brez jermenja in z le malo zraka. Dno premogovnika je peč. Premogovnik obratuje vsak dan od 7. do 16. ure in zaposlenim daje zaslužek, ki znaša dolar na dan.

Sultan meni, da ima srečo, ker je tu zaposlen. To je najbolj žalostno v njegovi zgodbi.

Ko je bil prispevek predlagan za nagrado, je človek, ki je to snemal, Darren Conway, o svoji nalogi napisal kratko obrazložitev. Vredno jo je prebrati, če mislite, da se televizijske ekipe ne zmenijo za ljudi okoli sebe in da jih zanimajo samo dobri posnetki. Nasprotno, Conway se ni spustil v premogovnik iz sebičnih namenov.

Verjetno sem prelomil vsa zdravstvena in varnostna delovna pravila, toda to, kar je Sultan moral početi za preživetje, sem lahko predstavil le, če sem videl tudi na lastne oči. Če bi zgodbo povedali kakorkoli drugače, to ne bi bilo pošteno do njega. Z več vidikov Sultan predstavlja vse begunce v tej krizi, nič več nima doma, živi težko življenje in nima dosti upanja na boljšo prihodnost. Upam, da je to prišlo do izraza iz posnetkov, prav tako kot upam, da bo zgodba ponazorila, kako se pozabljeni ljudje dolga leta oklepajo moči in upanja. Že samo to upanje si zasluži našo nadaljnjo pozornost.

Včasih je mamljivo razmišljati, da se najboljše televizijsko poročanje ukvarja samo z ekstremnimi primeri: vojnami, katastrofami, otroškim delom, veliko revščino. Ni tako. Najboljše televizijsko poročanje je poročanje, ki se dotakne vašega razumevanja, ki zaznamuje vaše razmišljanje. BBC-jev urednik za politične zadeve Andrew Marr je od trenutka, ko se je pridružil BBC-ju (prej je bil med drugim urednik časnika Independent), dokazoval, da premore živost stavka in sposobnost, da z iskrenim zanimanjem in navdušenjem spregovori o britanski politiki.

Zame je britanska politika večinoma dolgočasna in omejena, toda kadarkoli vidim, da bo o njej spregovoril Andrew Marr, se usedem in čakam na razsvetlitev in zabavo. Takole je junija 2001 poročal o ponovni izvolitvi laburistične vlade. Marr piše v ritmu vsakdanjega govora, zato ga je veselje poslušati.

Marr: Še vedno je v svojih štiridesetih, a zapisal se je v zgodovino: prvi laburistični premier, ki je kdajkoli osvojil drugi mandat v vladi. Razpon njegove veličine je zgodovinski, nizka udeležba, ki mu je to omogočila, zgodovinska. Obseg nalog, ki ga čakajo, je neizmeren. Na dan, kot je ta, lahko le brskaš za svežimi izrazi.

Blair: Za mojo stranko je to velika in zgodovinska zmaga. To je mandat za reformo in naložbo v prihodnost, zelo očitno pa je tudi zahteva po rezultatih.

Marr: Da, oblast so zahteve in ne darilo. Med vso enomesečno kampanjo je bil Tony Blair, družinski človek, izpostavljen jezi javnosti zaradi počasnega teka reform šolstva, zdravstva in prometa.

Marr je v okorela pravila televizijskega poročanja vnesel občutek neprisiljenosti in svobode in veliko zadovoljstvo ga je poslušati, kako uporablja jezik, s kakršnim bi se z vami pogovarjal na ulici ali v kotu bara. Po zasedanju na konferenci Konzervativne stranke je odkorakal na oder, da bi posnel raport o bravuroznem govoru tedaj vzpenjajočega se konservativnega politika Michaela Portilla.

Kar nekaj poguma potrebuješ, da prideš sem in stojiš na takšnem odru ter skoraj uro govoriš brez zapiskov ali iztočnic.

In končno, eno najboljših televizijskih poročil v zadnjih letih. Jeremy Bowen je leta 1999, ko je poročal o Natovi kampanji na Kosovu, obiskal stanovanje stare Srbkinje, stanovanje, ki so ga opustošili kosovski Albanci. Ponudil nam je vpogled v podrobnosti, ki jih kamera ne zazna, zaokrožil življenje starke tako, da ni več brezizrazna statistika in nato nanizal vrsto nepozabnih, moralnih udarcev. Poročilo, tako kot večina najboljšega novinarskega dela, vzbuja globok nemir.

Stanovanje je zaudarjalo po urinu in razpadanju. Nekaj je bilo hudo narobe. Povedala je svoje ime. Stara je sedemdeset let. Srbkinja v mestu, kjer Srbi niso nič več dobrodošli. Bila je slabotna in zmedena. Sosedje so povedali, da so njena vrata razbili albanski borci iz OVK.

Njen družinski album je bil odprt: družina v boljših časih. Mlad srbski vojak z brzostrelko, morda vnuk, in njen mož v jugoslovanski vojski, v drugi svetovni vojni.

Nenehno se je ozirala nazaj. Tedaj smo opazili razpadajoče truplo njenega moža. Mrtev je bil že šest dni.

V normalnih državah bi poklicali policijo. Toda na Kosovu ni policije. Nato je porušil policijske postaje in policiste, večinoma Srbe, prisilil k odhodu. Natovi oklepni konvoji nudijo vsesplošno varnost, ne pa socialnih storitev. 24 ur pozneje je bila starka še vedno tam.

To je poročanje najvišjega razreda, nekaj, kar bi William Howard Russell (Eden prvih britanskih vojnih dopisnikov, ki je med drugim poročal o krimski vojni 1854. Op. prev.) odlično razumel. Od življenja pozabljenega posameznika se v nekaj zgoščenih, preprostih stavkih premakne na raven mednarodne politike. To vnaša globok nemir. Ko gledate posnetke in poslušate besede, ste prisiljeni razmišljati o tem, kaj se je zgodilo stari ženski in zakaj, kot tudi o vaši lastni vpletenosti v celotno dogajanje. Toda Bowen vam ne pove, kaj naj si mislite: predstavi vam boleče podatke in nato odločitev prepusti vam.

Vsi primeri, ki sem jih tu predstavil – in lahko bi seveda uporabil veliko več prispevkov mojih lastnih kolegov, ljudi kalibra Bridget Kendall, Orla Guerin, Adam Mynott, Adam Brooks in ducat ali več drugih, kot tudi delo prvorazrednih novinarjev pri ITN-ju, CNN-u in Skyju – imajo eno skupno lastnost. Noben ni bil narejen po isti formuli, čustveni podton pa ni nikdar zapadel v rutinsko, čustveno izsiljevanje solza, ki jih tako pogosto vidimo v drugih oblikah novinarstva. Med mojim 36-letnim delom v tem poklicu ni bila kakovost BBC-jevega poročanja nikoli višja kot zdaj.

Toda še vedno seveda obstaja veliko preveč dolgočasnega, rutinskega televizijskega novinarstva. Kadar zaslišim poročilo, ki se začne z izrazom »Prišli so v tisočih«, že vem, da mi bodo ponudili utrujene izdelke brez domišljije. Ko je Dennis Murray nasprotno začel poročilo o konfrontaciji na Severnem Irskem s posnetki protiizgredniške policije, kako se v čeladah in neprebojnih jopičih spušča iz helikopterjev na polje, je uporabil naslednje besede:

Tihi, podeželski kot Združenega kraljestva, ob koncu dvajsetega stoletja.

Kdo si ne bi do konca ogledal poročila, ki se je začelo tako izzivalno? Če pa se poročevalčev tekst začne z »Elsie Kennedy« (ali pa Ismail Khan, ali kako drugo ime) »trpi za« kako boleznijo, ali »se pripravlja na pot v službo«, ali karkoli drugega že počne, že vnaprej dobro veste, kaj bo sledilo. Posnetki v poročilu bodo imeli naslednje zaporedje:

Elsie Kennedy počne nekaj v hiši.

Posnetki nečesa v stanovanju, npr. medicinske opreme, da bi pojasnili, o čem bo govoril prispevek.

Izvedenec (zdravnik, znanstvenik, odvetnik) pove, kaj je narobe.

Posnetki, ki povedo, kako razširjen je problem.

Nižji uradnik na ministrstvu, ki pove, da se žal ne da narediti nič.

Tiskovni predstavnik opozicije reče, da je to nezaslišano.

V sliki se pojavi poročevalec, ki pove, da je vse zelo težko in najverjetneje v porastu (glej spodaj).

Gospa Kennedy sedi v stanovanju in gleda fotografije svojih »najbližjih« (glej spodaj) / z veliko težavo pripravi skodelico čaja / potiska otroka na gugalnici / se zazre v daljavo. Ta zaključna sekvenca se bo začela z besedami »Toda za gospo Kennedy …«

(»V porastu«: Bob Friend, voditelj Skyjevih Nine O’Clock News in slavni humorist, je nekoč v šali sestavil štiri vsenamenska vprašanja za televizijski intervju. Četrto je bilo: »Ali je v porastu?«)

(»Najbližji«: izraz, s katerim izključno televizijski novinarji označujejo tesne sorodnike. Nikoli ni bilo slišati, da bi ta izraz uporabila resnična oseba.)

Bili so časi, ko je skoraj vsako televizijsko poročilo o britanski politiki uvedlo intervju s politikom tako, da so ga pokazali, kako se čudno in pospešeno sprehodi mimo kamere in se pri tem povsem očitno trudi (a) odvrniti pogled od kamere in (b) dvigniti levo roko skupaj z desno nogo in obratno. V trenutku, ko je politik zginil iz kadra, je sledil rez, a tako hiter, da se nobeno človeško bitje ne bi moglo naravno ustaviti, in že smo videli politika sredi polnega zamaha živahne pripovedi.

K sreči je kot kaže ta kliše zdaj izsmejan z ekranov, toda obstaja dosti drugih. Jaz že vem, saj sem jih tudi sam uporabljal. Kadar gledate televizijska poročila in je na sporedu eden od teh strašnih konvencionalnih prispevkov, začnete izgubljati zanimanje za poročilo v trenutku, ko takšne napake opazite. Če je bilo namreč v oblikovanje televizijskega poročila vloženega tako malo truda, koliko je sploh možnosti, da bo novinarski del bistveno bolj domiseln?

Anton Čehov se je v nekem svojem pismu takole izrazil o pustih, predvidljivih ruskih dramah poznega 19. stoletja: »Če v 2. dejanju vidite pištolo, bodite prepričani, da bo do 4. dejanja uporabljena.« William Goldman je pri pisanju o sodobnem Hollywoodu opozoril, da kadarkoli kdo v filmu potegne iz žepa denarnico, ima v njej vedno ravno prav denarja za plačilo. Igralca, ki vozi avto, pred uradom, trgovino ali banko vedno čaka prazen parkirni prostor. Vsakič, ko je v ozadju prižgan televizor, ta zagotovo kaže ravno poročilo, ki je neposredno povezano s temo filma, ki ga gledate.

Vsi, ki delamo za televizijski informativni program, imamo svoja dolgočasna, predvidljiva pravila. Čas je že, da jih izkoreninimo. Kako so lahko novice nove, če že vnaprej vemo, kaj bomo slišali in videli?

Tole je dekonstrukcija scenarija poročila, ki sem ga naredil v Jeruzalemu, februarja 2001, na noč izraelskih volitev, na katerih je s prepričljivo zmago prišel na oblast Ariel Šaron. Gre za precej običajen obračun, zagotovo nič takega, kar bi prinašalo nagrade za dobro pisanje ali vznemirljive posnetke. Izbral sem ga predvsem zato, ker je tema večno minsko polje, in zato, ker sproža določena vprašanja o poročanju in o uporabi snovi. Poskusil sem razložiti, odkrito in pošteno, kot je le mogoče, zakaj sem rekel stvari, ki sem jih, in zakaj sem vključil določene elemente.

Posnetek: Ehud Barak, dotedanji predsednik laburistične vlade, odda svoj glas.
Tekst: To so volitve, ki bodo pokazale, da je stari mirovni proces končno mrtev – in z njim upanje premiera Ehuda Baraka.

Za začetek poročila, ki bi moral biti trenutek, v katerem pridobiš gledalčevo pozornost in mu poveš, da si je nekaj vredno ogledati, sem imel na voljo le dolgočasne, predvidljive posnetke. Po drugi strani pa so to volitve, kar pomeni, da so posnetki oddaje volilnih lističev neizogibni. Poleg tega še nismo poznali izidov, čeprav so se zdeli (in so res tudi bili) vnaprej jasni. Zato sem se odločil za logičen začetek; še zlasti zato, ker je ubogi, na propad obsojeni g. Barak izrekel naslednje tri besede, ki jih je bilo vredno uporabiti, če ne zaradi drugega pa zaradi njihove nepopustljive samozavestnosti.

Posnetek: Izjava Ehuda Baraka
Tekst: »Jaz nisem zaskrbljen.«

Kot večina britanskih televizijskih novinarjev tudi sam nisem privrženec izjav v treh besedah; preveč spominjajo na ameriško televizijo in prelahko jih je spregledati. Toda te tri besede so bile izrečene zelo jasno, bile so edine, ki jih je sploh izrekel in bile so polne ironije.

Posnetek: Množica opazovalcev in laburističnih simpatizerjev.
Tekst: Če to drži, je edini laburist, ki ni zaskrbljen. G. Barak je z obljubo o miru požel odločno volilno zmago pred komaj 21 meseci. Pri uresničevanju svojih obljub je bil popolnoma poražen.

Ti posnetki so bili, če sem pošten, le malo več kot tapeta, vsekakor ne nekaj, kar bi želel uporabiti, saj bi vedno morali imeti posnetke, ki nekaj pomenijo in jih je v tekstu vredno poudariti. Toda v tem primeru sem moral v borih sedmih sekundah pojasniti, zakaj bo Barak izgubil. Če ne drugega, vsaj nismo uporabili enega od tistih kadrov snemalcev, ki naj bi se osredotočali na akcijo, bili so nedvomno posnetki preden se je akcija začela in so zato popolnoma lažni.

Posnetek: Predvolilna kampanja Ariela Šarona.
Tekst: Njegovega nasprotnika, starega bojevnika Ariela Šarona, se nasprotno drži sloves okrutnosti. A v tej predvolilni kampanji je obljubljal mir – seveda mir po volji Izraelcev. To je ponudba, ki je ni moč zavrniti, če je seveda izvedljiva.

Ti posnetki so bili stari nekaj dni, toda menili smo, da jih lahko uporabimo, če se želimo izogniti posnetkom, ki kažejo ljudi, kako volijo. Bilo bi jih preprosto preveč.

Posnetek: Arhivski posnetki Ariela Šarona.
Tekst: Minulega septembra se je šel sprehajat na Tempeljsko goro v Jeruzalemu – muslimani jo častijo kot Haram al Šarif – in začela se je sedanja palestinska vstaja. Posledično nasilje bo najverjetneje odplavilo g. Baraka in na oblast pripeljalo g. Šarona.

Arhivskih posnetkov ne uporabljam rad, saj zmotijo občutek, da poročam o današnjih dogodkih; toda v tem primeru sem menil, da je gledalce treba spomniti na Šaronovo vpletenost pri izbruhu nasilja leta 2000. Ker nisem želel, da bi gledalci posnetke razumeli narobe – nekateri bi lahko pomislili, da se je g. Šaron spet odpravil na Tempeljsko goro – sem posnetkom dodal datum (»minuli september«) in nato še datum snemanja. Ta sekvenca traja približno 15 sekund, kar je verjetno preveč za arhivske posnetke, toda bilo je absolutno nujno, da navedem obe imeni kraja, kamor se je odpravil g. Šaron. Judje bi bili užaljeni, če bi ga preprosto imenoval Haram al Šarif, muslimani pa bi bili užaljeni, če imena ne bi uporabil.

Posnetek: Izraelski naseljenci pri cestni zapori.
Tekst: V času verjetno zadnjih Barakovih trenutkov na oblasti so naseljenci na Zahodnem bregu zaprli cesto, policija pa jim je to skušala preprečiti. Naseljenci pričakujejo, da bo pod Šaronom vse drugače. Ti posnetki so nam ponudili priložnost, da fokus prispevka usmerimo na to, kar se bo verjetno zgodilo, če in ko bo Šaron zmagal. Naseljenec, čeprav globoko sovražen do zahodne televizije, dobro predstavi stališče v angleščini, ki je bila dokaj razumljiva, morda za spoznanje popačena. Naseljenca nisem hotel posebej uvajati v poročilo (»Naseljenci pričakujejo …«), toda menil sem, da je bilo to tako pomembno, da sem moral poudariti kdo govori. Z določitvijo njegovega pomena bi gledalci takoj razumeli, kaj skuša povedati. Če bi ga označil poimensko (»ta in ta izraelski naseljenec…«), bi bila gledalčeva pozornost za trenutek zmotena, ko bi se trudili doumeti, kaj je človek s težkim naglasom želel povedati.

Posnetek: Intervju z naseljencem.
Tekst: Ali vidite vse te vojake? Šaron jih bo, namesto da se borijo proti Judom in naseljencem, usmeril v boj proti Arabcem.

Posnetek: Posnetki jeruzalemskega Starega mesta.
Tekst: Če se bo to zgodilo ali ne, g. Šaron uživa v konfrontaciji. V jeruzalemskem Starem mestu ima hišo prav v središču Muslimanske četrti.

To je bila sprememba tempa in sprememba prostora. Vstavili smo sekundo ali dve uličnega hrupa, po naseljenčevih zadnjih besedah in pred mojimi prvimi besedami (»Če se bo to zgodilo ali ne«), ki sem jih zapisal z dvojnim namenom. Pokazale naj bi, da je vse to del razprave, hkrati pa so bile tako nezahtevne, da je gledalec, ko sem jih izgovoril, še lahko prebavljal pomen naseljenčevih besed. Bil je očividec, ki smo ga poklicali, da bi predstavil dokaze k trditvi, da Izraelci pričakujejo, da bo Ariel Šaron bolj oster in bolj konfrontativen. Sledi majhen del naslednjega dokaza k trditvi, do katere se gledalci (z naseljenčevimi besedami v mislih) lahko opredelijo sami.

Posnetek: Hiša z izraelsko zastavo.
Tekst: V resnici ne živi tu, toda stražar je pred vhodom noč in dan. Njegovi muslimanski sosedje imajo to za žalitev. Toda tako zelo so razočarani nad Barakovim neuspehom pri prizadevanjih za mir, da vztrajajo, da med obema izraelskima voditeljema skoraj ni razlik.

Z naslednjimi tremi pričami sem želel predstaviti to navidezno pomanjkanje zdravega razuma. Predvideval sem, da bodo intervjuvani ljudje izražali strah ali jezo zaradi verjetnosti Šaronove izvolitve. Presenečen sem bil, da so govorili drugače.

Posnetek: Izjave Palestincev.
Tekst: 1. Meni je vseeno. Raje imam Šarona.
2. Mogoče bo zdaj konec okupacije.
3. Ne verjamem, da bo v tej deželi kdaj mir.

Četrti intervjuvanec je pogumno dejal: »Šaron je Hitler.« Ko smo začeli montirati prispevek, sem dolgo okleval, če naj to izjavo uporabim. Jasno je bilo, da je to stališče večine Palestincev, glede na Šaronovo vpletenost v pokole v Sabri in Šatili v predmestju Bejruta pred dvema desetletjema. Toda ta izjava se mi je na koncu zdela premočna, preveč osebno žaljiva, in v končni fazi groteskna. Prevzela bi celotno poročilo in nihče si ne bi zapomnil nič drugega. Na koncu sem se odločil, da jo izrežem iz prispevka.

Posnetek: Še nekaj uličnih prizorov.
Tekst: To je odziv, ki ga je porodil popoln brezup. V bližnji čajnici Muna…

Še ena, blažja sprememba tempa. Ker sem v zadnjih kadrih tudi sam viden, kako se pogovarjam s tremi Palestinci, sem se moral premakniti do čajnice, malo stran. Zato se v prvem kadru ne pojavim.

Posnetek: Notranjost čajnice.
Tekst: … bi redne stranke v preteklosti najbrž podprle Barakova prizadevanja.

To sem vedel, saj sem bil v preteklosti večkrat tam in se z njimi pogovarjal. Nisem pa želel intervjuvati nove skupine Palestincev, ker bi za to porabil preveč časa, izjave pa bi se podvajale z že slišanimi. Poleg tega sem imel občutek, da izražajo ostrejša stališča zato, ker govorijo v kamero in so zato prepoznavni. Ugotovil sem, da za prispevek potrebujemo občutek negotovosti glede prihodnosti pod Šaronom. Na tem mestu sem, ker nisem posnel njihovih izjav, preprosto pokazal širši kader skupine in našega pogovora. In res so bolj sproščeno izražali svoje bojazni.

Posnetek: Pogovarjam se skupino rednih strank.
Tekst: Zdaj tudi one mislijo, da bo g. Šaron prinesel več nasilja in prelivanja krvi.

In končno raport; ne zato, ker bi si posebno želel tako končati prispevek, temveč iz nekaj manjših, a nujnih razlogov. Kot prvo, se je doslej že začelo temniti in to bi se videlo na posnetku. Preveč očitno bi bilo, če bi raport umestili bolj na začetku poročila, med sekvence, ki so bile dosti svetlejše. Pri gledalcu bi ustvarili podzavesten občutek, da nekaj ni v redu. Kot drugo pa bi ta raport moral stvari povzeti in dokler se nisem z vsemi pogovarjal, v resnici nisem mogel vedeti, kako naj zagotovim, da bo prispevek pravilno uravnotežen. Pokazalo se je, da sem moral uravnotežiti prav občutek, da bo Šaron neizogibno »prinesel več nasilja in prelivanja krvi«.

Posnetek: Še nekaj posnetkov ulice.
Tekst: Optimisti, tako na izraelski kot na palestinski strani, niso povsem prepričani, da bo Šaronova izvolitev avtomatično pomenila morijo. Nasprotno, nekateri menijo, da bi on celo lažje izpogajal mir. Toda težko si je predstavljati, da bi bila ta pričakovanja stvarna. John Simpson, BBC News, Jeruzalem.

Pokazalo se je, da je bil moj raport preveč pohleven in preblag, celotno poročilo je bilo precej neizrazito. Čeprav sem moral povzeti razmere in spremembe, ki jih bo povzročila Šaronova zmaga, se nisem hotel postaviti v položaj razsodnika izraelske politike – ali nekoga, ki bi napovedoval, da se bo njegova izvolitev izkazala za popolno katastrofo in da bi bilo bolj v izraelskem interesu, če bi volili laburiste. To ni moja država, da bi govoril takšne stvari, še zlasti pa ne v imenu BBC-ja. Moji palestinski in izraelski prijatelji, ki se ukvarjajo s politiko, so sicer prepričani, da bi bilo sklepanje sporazuma pravzaprav lažje za nekoga, ki prihaja iz vrst izraelske desnice, kot pa za človeka z levice. Ker se mi je to zdelo nekoliko preveč optimistično, sem dodal zadnji stavek. Glede na vse kar se je dogajalo v nadaljevanju leta 2002 – eksplozije avtomobilskih bomb in izraelska zasedba palestinskih mest in vasi, sem vesel, da sem se tako odločil.

Poročanje v živo zahteva popolnoma drugačne kvalitete od formalnega, pazljivo zgrajenega poročanja, ki sem ga opisoval. Morda sicer nimate prav veliko časa za izdelavo dveinpolminutnega prispevka, toda vsaj priložnost za premislek obstaja. Televizijski montažerji sicer ne vidijo radi, da zahtevaš slikovne ali tonske popravke začetnega dela poročila – toda kar je treba je treba. Pri živem poročanju pa ni možnosti za popravke. Vsaka izrečena beseda te zaznamuje, sodijo te vsak trenutek, ko govoriš. Oklevanje, napačna izgovorjava, dvoumnost, negotovost: vse to so sovražniki novinarja, ki poroča v živo. Nekateri ljudje to zmorejo z lahkoto, drugi ne.

Obstaja nekaj odličnih poročevalcev v živo, vključno z bratoma Dimbleby, Brianom Hanrahanom, Jeremyjem Thompsonom s Skyja (katerega spremljanje Natovega posredovanja na Kosovu leta 1999 je bilo vrhunec televizijskih poročil v zadnjem času), Adamom Boultonom s Skyja in doajenom BBC Worlda, Nikom Gowingom. Še zlasti cenim Nikov intelektualni domet in zaznavanje mednarodne politike. Ena od najbolj impresivnih poročevalk, ki sem jih kdaj srečal je Lyse Doucet, voditeljica različnih oddaj na BBC Worldu in na World Serviceu. V Britaniji je skoraj neznana, a vendar je ena najbolj slavnih poročevalk povsod po svetu.

Lyse je vznemirljiva, zelo zabavna, sočutna in polna strastne energije, ki ji nikoli ne da počitka. Zaradi znanja in trdega dela obvladuje vsak dogodek o katerem poroča. Če potrebujete podatke o ministrih za finance ali kmetijstvo, jih je Lyse nekoč že srečala in o njih ve vse, od imen njihovih otrok do šibkih točk, kot je alkohol. Predsedniki jo pozdravljajo kot dolgo izgubljeno prijateljico, kar je pravo ponižanje za druge novinarje, ki jih pustijo čakati na hodniku.

Lyse ima zanimiv akcent, ki delno zveni kanadsko in delni irsko, v resnici pa prihaja iz akadijske družine v New Brunswicku. Akadijce, zgodnje francoske naseljence, so iz Kanade v osemnajstem stoletju na način, ki spominja na etnično čiščenje, pregnali Britanci. Pomikali so se proti jugu. Večina jih je pristala v Louisiani. Menda je v New Orleansu še vedno veliko Doucetov, toda Lysina družina se je vrnila v Kanado in zdaj govorijo angleško, ne francosko. Ko je nekoč v Bejrutu, skupaj z številnimi Palestinci, ki so bili pregnani s svojih domov, srečala princa Charlesa, mu je razložila zgodbo Akadijcev in pri tem na pol upala, da bo od njega slišala opravičilo britanskega naroda. Toda dejal je samo nekaj o zgodovini, ki je menda tako zelo kruta, in odtaval je proč.

Lyse je pri svojih intervjujih popolnoma neustrašna, toda ima šarm, zaradi katerega se ji ljudje težko izmotajo. Nasprotno, še bolj se trudijo, da bi ji stvari pojasnili. To se mi je vedno zdelo zelo zabavno. Zdaj je zvezda, ki lahko tekmuje s Christiane Amanpour, ki jo mora vsak politik vzeti resno.

Najboljša je, kadar poroča v živo. Pogosto sem se čudil, kako je glede na skromen proračun BBC Worlda uspela prepričati svoje šefe, da so ji priskrbeli najboljše iskalce podatkov. Odkar sva delala skupaj, jo povsem razumem. Vse iskanje podatkov opravi sama in to mnogo bolje kot bi to storil kdorkoli drug, ima sposobnost, da govori brez verbalnih tikov ali verbalne statike in ima preprosto fenomenalen spomin za imena.

Leta 2002 so bile v Zimbabveju predsedniške volitve. Nikoli ni nihče dvomil, da bo zmagal Robert Mugabe, ki je postajal še bolj diktatorski in skorumpiran. Pomagal mu je svetovalec za stike z javnostmi po imenu dr. Jonathan Moyo. Moyo je bil včasih opozicijski intelektualec, vedno dober za premišljeno analizo Mugabejevega sestopanja v brutalnost. Nato je ugotovil, kje so njegovi interesi in prešel na Mugabejevo stran. Do leta 2002 je imel cinični, a še vedno artikulirani Moyo popoln nadzor nad politiko za informiranje pri zimbabvejski vladi. To pomeni, da je odločal tudi o tem, kdo lahko in kdo ne sme poročati o predsedniških volitvah.

BBC-ju je seveda Moyo poročanje iz države prepovedal. Tako velika organizacija kot je BBC, z močno in aktivno afriško redakcijo, bi bila težko prizanesljiva do vlade, kot je Mugabejeva. Da bi v rano natrosil še nekaj soli, je Moyo v Zimbabve povabil ITN in CNN. Mi smo nasprotno morali pokrivati volitve iz Južne Afrike. To bi lahko bila popolna katastrofa, če ne bi bilo Lyse Doucet.

Zimbabve, kot tudi številne druge države, je dobro poznala. Samo s producentom se je utaborila v BBC-jevem dopisništvu v Johannesburgu in o zimbabvejskih volitvah pripravljala oddaje eno za drugo. Dejstvo, da smo imeli uradno prepovedan vstop v državo ni bilo več pomembno, saj smo imeli vse posnetke dveh velikih televizijskih agencij, poleg tega pa smo imeli več skupin, ki so delale pod krinko. Lyse je dominirala etru s svojimi intervjuji in informacijami. Celo tako zelo, da je več zimbabvejskih zunanjih ministrov telefoniralo BBC-ju v Johannesburg in prosilo, če se tudi oni lahko pojavijo v Lysinih oddajah. Ko se je vlada odločila, da bodo volišča odprta dosti dlje, kot je bilo sprva predvideno, je Lyse novico sporočila prva. Še pred tiskovnimi agencijami in televizijskimi postajami, ki so bile v Zimbabveju. Podatek ji je seveda izdal vladni minister.

Nekoč sem sedel poleg nje v majhnem, vročem studiju. Spraševala me je o Mugabeju, kakršnega sem poznal sam. Ko je bil intervju končan in kamera izključena, sva se pogovarjala o mojih načrtih za vrnitev v Afganistan. Nato je dvignila roko in dejala, da mora posneti še pogovor s človekom, ki sedi v nekem drugem studiju. Nemudoma se je obrnila h kameri in brez kakršnekoli priprave ali pomisleka začela kompliciran uvod. Tekoče, po spominu je izgovorila zapleteno, večzložno ime vodilnega akademika v Harareju, ga predstavila in ga začela intervjuvati. Vse to, ne da bi si vzela pet sekund, da bi si uredila misli. Če obstaja kak boljši televizijski voditelj, ga še nisem srečal.

Tudi sam še kar uživam pri poročanju v živo, saj je nevarnost vedno zelo blizu. Najmanjši spodrsljaj, najmanjša pomota ali napačen stavek in veš, da bi lahko bil med najbolj osramočenimi ljudmi na svetu.

Nekoč, pred mnogimi leti, sem v živi oddaji odgovoril na neko vprašanje z mislijo, da skuša ga. Thatcher v svinčnik predsednika Reagana potisniti nekaj svinca. Šele ko sem prišel iz studija mi je nekdo razložil, da ima metafora v angleščini močan seksualen predznak.

Leta 2001 je Britanija prvič zaznamovala Dan spomina na holokavst. Maše in koncerta v osrednji dvorani Westminstra so se udeležili Valižanski princ, premier in mnogo drugih ljudi. Na BBC-ju so me prosili, če bi dogodek prenašal. Noč pred dogodkom sem prebedel v bolečinah zaradi ledvičnih kamnov – nadloga, ki sem jo imel večkrat v življenju. Naslednje jutro sem se odplazil do Westminstra in glavni producent je bil osupel. Bilo je prepozno, da bi me zamenjali, a kljub vsemu je bil iznajdljiv človek. Poklical je zdravnika, ki mi je dal injekcijo proti bolečinam, poiskal posteljo, na kateri sem počakal, da je zdravilo pričelo delovati. Do poznega popoldneva sem se počutil bolje, toda producent je menil, da je bolje, da zdravnik za vsak primer pride tudi, ko se bo oddaja začela.

Zdravnik, ki je prišel, je bil simpatičen, po poreklu z Bližnjega vzhoda. Tako star, da je še vedno nosil metuljčka. Pregledal me je in ugotovil, da je moje stanje dobro. Začeli smo še zadnje priprave za veliki trenutek. Deset minut pred začetkom smo imeli krajši odmor.

»Vas kaj boli?« me je vprašal zdravnik.

Ko sem dejal, da ne, je deloval tako razočarano, da sem si hotel nekaj izmisliti, samo da bi ga zaposlil. Dejal sem, da imam glavobol. To je bilo res, a bil je zelo rahel glavobol.

»Ni problema, zavihajte rokav.«

Tedaj sem ravno preverjal zaključni scenarij in minutažo, zato sem raztreseno odpel rokavni gumb in si zavihal rokav. Medtem ko sem bral, sem v žili začutil injekcijo. Stari dečko mi je spet dal pomirilo.

»Še tri minute do oddaje,« je oznanila šarmantna in sposobna asistentka, ki je sedela poleg mene. Napetost v zraku se je povečevala.

»Ta injekcija – saj ne bo imela kakšnih stranskih učinkov?«

»Ne ne,« je dejal zdravnik, »samo zaspani boste, to je vse.«

»Zaspan? Toda saj šele začenjamo uro in pol živega oddajanja?«

»Ni problema,« je dejal zdravnik. Toda deloval je prestrašeno in se je kmalu nekam izgubil.

Ko smo začeli, je bilo vse v redu, saj je adrenalin švigal po mojih žilah tako hitro, da zdravnikova injekcija ni imela učinka. Ker pa je bil to večer kulture, govorov in svečanosti, so med prvim branjem poezije moje veke postajale težke. Asistentka me je zaskrbljeno pogledovala in hitro predlagala rešitev.

»Poskusite zdržati samo še dvajset minut, potem bo na vrsti recital izraelskega zbora, ki bo trajal tričetrt ure. Takrat boste lahko malo zadremali.«

Tako sem tudi storil. Svečane, čudovite ubranosti zbora, je bilo zame kmalu konec. Zaspal sem za studijsko mizo. Pet minut pred mojo naslednjo napovedjo me je z rahlim trepljanjem po rami zbudila asistentka in mi ponudila skodelico čaja. Na koncu se je vse končalo dobro, toda lepota in nevarnost živega oddajanja je, da nikoli prav do konca ne veš, ali boš uspešen ali boš doživel ponižujoč, strašen poraz.

Intervjuji, kakršne delate za televizijske prispevke, so povsem drugačni od intervjujev kakršne zahteva informativna oddaja. Newsnight ali Today ponavadi ne potrebujeta kratkih, citatnih, informativnih izjav; tu gre za gladiatorski spopad. Ljudje z izdelanimi stališči o nečem – politiki, tiskovni predstavniki, ženske, direktorji velikih podjetij, sindikalni voditelji in mnogi drugi, pridejo v studijo zavedajoč se, da bo šlo za spopad. Njihove priprave so dolgotrajne in tudi nekaj stanejo. Zdaj je k sreči v veljavi prepoved, ki televizijskim in radijskim voditeljem onemogoča, da bi usposabljali politike in industrijalce v umetnosti uspešnega dajanja intervjujev. Še pred desetletjem je bilo pogosto mogoče novinarja, s katerim se boš nekoč soočil čez studijsko mizo, najeti, da bi te naučil tega, kako čim bolj uspešno čim manj povedati.

Pogosto lahko opazite znake, ki kažejo, da so bili, predvsem politiki, profesionalno usposobljeni v tehniki intervjuja.

Eden od znakov so ostre zavrnitve: »Daj no, Jeremy,« bodo dejali polni lažne prijaznosti, »ne reci mi, da si tudi ti padel na to raco.«

Ali pa uporabijo zavrnitev, pri kateri se sklicujejo na demokracijo: »Mislim, da državljani ne bi bili zadovoljni, John, če bi vladno politiko razložil v tvoji oddaji, še preden bi jo predstavil v parlamentu.«

Zavrnitev je lahko tudi grozeča: »To je prav tipično za negativen, sovražen odnos vas na BBC-ju.«

Dandanes so politiki naučeni, da televizijskih voditeljev ne obtožujejo pristranskosti. To nikoli ni uspešno, poleg tega gre nepristranskim gledalcem na živce. Toda na sumu imam, da bi to še vedno radi počeli. Od zadnje pritožbe o politični pristranskosti, ki jo je vložila konzervativna vlada leta 1997, do prve pritožbe nove laburistične vlade, je minilo samo sedem tednov. Obe stranki sta bili povsem prepričani, da je obtožba utemeljena.

Dejstvo je, da je agresiven politični intervju eden velikih ponosov britanskega življenja; je način ohranjanja nadzora nad pompozneži, nesposobneži, prevaranti in tudi tistimi, ki so kontradiktorni sami po sebi. V tradicionalni strukturi britanske politike bi bilo precej težko predstaviti ministre in opozicijske osebnosti tako, da bi jih javnost dojela. Parlamentarni odbori so pogosto odličen pripomoček, toda premalo ljudi gleda njihove prenose ali o njih prebira v časopisih. Včasih so tudi vodilni politiki ugotovili, da so jim slabi nastopi v javnosti uničili kariero – in skoraj vsi so si to tudi zaslužili.

Navidezna medlost Jeremyja Paxmana, pozorna odločnost Johna Humphrysa, mirna krutost Jona Snowa, udarci s kladivom Tima Sebastiana: vse te lastnosti so pomembne za javnost, so informativne in zabavne. Michael Cockerill, ki se specializira za intervjuvanje sedanjih in nekdanjih politikov, mi je nekoč povedal, da je njegovo najbolj učinkovito orožje to, da ne postavi naslednjega vprašanja, ampak samo tiho obsedi.

»Mnogi politiki tega ne morejo prenesti,« je dejal. »Zato spet začnejo govoriti in pogosto povedo prav stvari, ki so se jim na vsak način želeli izogniti.«

Verbalna tehnika Jeremyja Paxmana ima pogosto enak učinek: retorično vprašanje.

»Kako morete tu sedeti in mi govoriti takšne stvari?«

Tudi tak pristop ima zelo dober učinek.

V kampanji pred volitvami 1979 je Konservativna stranka v enem od volilnih okrožij uporabila precej dvoumne, skoraj rasistične slogane. Lord Carrington, odličen torijevski veljak, ki je tri leta prej odstopil s položaja zunanjega ministra Margaret Thatcherjeve, ker mu ni uspelo predvideti argentinske invazije na Falklande (zadnji primer, ko je britanski minister po popolnem neuspehu sprejel častno odločitev), je bil tedaj predsednik stranke. Intervjuval ga je tedanji ITN-ov politični urednik, Julian Havilland, tudi sam velika, šarmantna in izrazito patricijska osebnost.

Lord Carrington je vztrajal, da incident ni bil pomemben, da ni razloga za skrb ali večjo pozornost. Havilland ni bil nikoli neolikan, nikoli obtoževalen, toda prav tako ni nikoli popustil. Ali tudi sam lord Carrington in Konservativna stranka menita, da je takšno početje sprejemljivo? Če ne, zakaj torej na lokalni ravni nista ukrepala? Lord Carrington, ki se je na začetku intervjuja zdolgočaseno čudil, zakaj se toliko pozornosti namenja trivialni zadevi, se je na koncu opravičil za ukrep stranke. To je bil eden najboljših in najbolj vljudnih intervjujev, kar sem jih kdaj slišal in o lordu Carringtonu sem si ustvaril še boljše mnenje.

Ti časi so zdaj preteklost. Živimo v trših časih in trši časi zahtevajo trše tehnike intervjuja. Zelo redko me zaskrbi, kadar Humphrys, Paxman ali Snow prekinejo ministra, ki ga intervjuvajo. Britanski politiki so si konec koncev prislužili svoje ostroge v enem najglasnejših in najbolj agresivnih parlamentarnih sistemov razvitega sveta, v sistemu, v katerem celo nastopne govore zmotijo vpadanje v besedo, zahteve po redu in miru in vprašanja.

Časi, ko so bili ministri britanske vlade užaljeni, če jih je novinar ali član javnosti poskusil zasliševati o njihovi politiki, so končno mimo. V prvem delu spominov sem opisal, kako me je Harold Wilson, tedanji ministrski predsednik, javno sunil v trebuh, ker sem si ga drznil vprašati, če razmišlja o razpisu splošnih volitev. To je bil moj prvi dan v novinarskem poklicu. Bilo je leta 1970, kar sploh ni tako zelo daleč. V današnjih časih bi se celo politiki zdrznili, če bi slišali slavni posnetek iz leta 1956, ki je bil napravljen na vhodu v Downing Street št. 10.

BBC-jev poročevalec: G. premier, si želite kaj povedati javnosti? Sir Anthony Eden: Ne, zdaj ne, hvala lepa.

Danes razumemo politike kot ljudi, ki v našem imenu opravljajo svoje delo in ne več kot gospodarje, ki nam lahko ukazujejo.

Nekateri se tega tudi zavedajo. Margaret Thatcher je bila prva britanska premierka, h kateri si lahko stopil na ulici, ali na hodniku in ji zastavil vprašanje. Če ji ni bil všeč način, kako ste jo ogovorili, vas je morda ignorirala; toda če je odgovorila, si je za to vzela čas. Ne morem se pretvarjati, da mi je bila kot političarka všeč, čeprav lahko tako kot vsi drugi vidim prednosti in slabosti njene vladavine. Toda spoštoval sem jo. Poleg vsega drugega ji je bilo vseeno kaj ljudje o njej mislijo.

Nekoč, med obiskom v Indiji, se je s svojim svetovalcem za stike z javnostmi Bernardom Inghamom, številnimi varnostniki, svojim možem in s skupino spremljajočih novinarjev odpravila na ogled starega britanskega pokopališča. Bilo je hudo zaraščeno. Pogumna je bila, da se je tam sploh sprehajala, če sodim po tem, kako zelo so se njeni varnostniki bali kač. Odločil sem se, da ji zastavim nekaj vprašanj. Kot ponavadi je premišljeno odgovarjala in hodila dalje po pokopališču. V nekem ključnem trenutku pa je stopila v mišjo luknjo in se dobesedno zložila po tleh. Takoj so ji vsi priskočili na pomoč. Počasi je vstala in si očistila kolena.

»Ta del filma ne bo nikoli videl etra,« mi je grozeče dejal Bernard Ingham. Že dolgo je bila znana značilnost tiskovnih predstavnikov Downing Streeta, da so terminologijo o televizijski tehnologiji uporabljali narobe.

Nato so prišle besede, zaradi katerih sem stari punci marsikaj odpustil.

»Oh, Bernard, ne delaj takšnega preplaha. Spotaknila sem se pač, to je vse. Tako ali tako je vseeno.«

Zavedajoč se svojih sposobnosti in podpore, ki jo je uživala, ji je bilo tako zelo vseeno, kako jo vidi javnost, da zanjo ni bilo nikakršnega problema, če bi javnost videla njen padec. Ni veliko politikov, ki bi se tako odzvali. Ponavadi jih je smrtno strah vsega, kar bi jih prikazalo kot čudne ali nerodne. Seveda nisem pokazal sekvence njenega padca. Kaj bi sploh s tem povedal? Ko sva si utirala pot preko pokopališča, sem nadaljeval s težavnimi vprašanji in ona je še naprej nanje odgovarjala.

Robustni, britanski odnos do političnega intervjuvanja v drugih državah ni vedno cenjen. To včasih ustvari težave za ljudi, kot sem jaz, saj moji gledalci pričakujejo trd intervju, medtem ko je intervjuvanec, navadno človek s politično močjo in vplivom in včasih tudi dobesedno nevaren, navajen na dosti bolj obziren pristop.

Priklanjanje velikim imenom sveta ti lahko zagotovi, da se bodo vrnili kot gostje v tvojo oddajo, toda kaj ti pomaga zbiranje znanih imen, če jih ne vprašaš nič zanimivega. Včasih se imajo intervjuvanci za zvezdnike. Na primer Henry Kissinger, katerega sodni proces za vojne zločine in veliko vmešavanje v zadeve drugih držav, bi se kmalu utegnil začeti (to je po mojem tudi razlog, zakaj se zaporedne ameriške vlade otepajo zamisli o mednarodnem sodišču), je premeten in pameten človek, ki si ponavadi zna zagotoviti najmehkejše intervjuje.

Spremljanje njegovega intervjuja v oddaji Nightline Teda Koppla je bila ena najbolj depresivnih televizijskih izkušenj v zadnjem času. Novinar z dovolj znanja in intelektualne sposobnosti, da bi lahko zgrabil Kissingerja, mu je zadovoljno dovolil, da večinoma brez ugovarjanja predstavi svoj sanirani pogled na grozljive stvari, ki so se zgodile po svetu, v času, ko je bil glavna zunanjepolitična oblast v ZDA: bombardiranje in posledični razpad Kambodže, toleriranje pakistanske brutalne represije v Bangladešu, spodbujanje državnega prevrata v Čilu, izgonotja v Argentini, turška invazija na Cipru, indonezijsko zavzetje Vzhodnega Timorja. To je precejšen seznam in Kissinger je bil na ta ali oni način vpleten v vse te dogodke. Ko se ponudi priložnost, da bi ga o tem povprašali, je zelo žalostno, če ostane neizkoriščena.

Toda tudi sam poznam šarm, ki ga uporablja (ali vsaj zna uporabiti) Kissinger. Leta 1976 sem bil na njegovi tiskovni konferenci v Bruslju. Navdušil me je. Tu stoji, sem si mislil, človek z dometom, obzorjem in briljantnostjo Bismarcka. Glasno sem se smejal njegovim šalam in si veselo zapisoval njegove aforizme. Tako so se odzvali skoraj vsi udeleženci tiskovne konference.

Sam sem sedel poleg redke izjeme v tem vsesplošnem občudovanju, poleg precej starejšega ameriškega dopisnika po imenu Mort. Od njega sem se veliko naučil in užival sem v njegovi družbi. Povedal mi je, da sta na svetu dve vrsti novinarjev. Tisti, ki so navadno navdušeni nad vsem, kar vidijo, čeprav razumejo zelo majhen del videnega, in tisti, ki so seveda vse videli že kdaj prej in jih nič pretirano ne navdušuje. Čeprav sem se trudil posnemati te zadnje, sem se na Kissingerja odzval s popolnim navdušenjem prvih. Mort je ob meni postajal nemiren.

»Vprašaj ga o bombardiranju Kambodže,« mi je zašepetal. »To bo zbrisalo samozadovoljni nasmeh z njegove neumne face.«

Vprašal sem ga, toda moje vprašanje je bilo dosti preobzirno. Je bilo bombardiranje res potrebno in zakaj? Kissinger je seveda vprašanje v svojih čokatih rokah obrnil naokrog in ga zavozlal. Preprosto nisem mogel slediti temu, kar je govoril. Temo sem premalo poznal. Zato nisem ugovarjal njegovi obrazložitvi, tudi drugega vprašanja mu nisem postavil.

»Prelahko. Dovolil si mu, da se izmuzne,« mi je zašepatal Mort. »Kreten.«

Vedel sem, da Mort ni imel v mislih mene, prav tako pa mi je bilo jasno, da me je Kissinger hipnotiziral. Takšni so nekateri novinarji: kot bi bili dame na plesih Jane Austen, ki obupno stremijo po priznanju. Da bi ga prejeli, so se sposobni odreči vsakršni sodbi. Novinarji, kot je Jeremy Paxman, ki je nekoč dejal, da je njegova formula za dober intervju to, da si zastavi vprašanje: »Zakaj se mi ta lažnivi tepec laže?«, dobijo veliko manj vabil na obiske k velikim osebnostim, kar seveda štejem Paxmanu v veliko prednost.

Sam že po naravi nisem človek, ki bi delal krute intervjuje, toda pri drugih to cenim. Moj izraelski prijatelj, ki živi v Jeruzalemu, in prepričan sem, da bi se moji palestinski prijatelji s tem strinjali, mi je povedal, v kakšno veselje mu je bilo spremljati intervjuja, ki ju je naredil voditelj BBC-jeve oddaje Hard Talk, Tim Sebastian.

»Gledal sem, kako je tiskovnemu predstavniku izraelske vlade zastavljal strašna vprašanja in pomislil sem, da je to podobno nacističnemu zasliševanju, da je grozno. Kako si lahko ta človek dovoli biti tako zloben do Izraelca. In potem sem ga gledal naslednji dan, ko je na popolnoma enak način obravnaval palestinskega tiskovnega predstavnika – kar raztrgal ga je na kosce in jih vrgel stran. Mislim, da sem spoznal, kako vi fantje razmišljate o svojem delu. Ta Tim Sebastian – na nobeno stran se ni postavil. In veš, mislim, da je tem tipom koristil. Prihodnjič bodo bolj previdni, ko stopijo v ring. Ne bodo tako ošabni, če veš kaj mislim. Bolj skrbno bodo premislili.«

Če živite v novinarski kulturi, ki je tiha, mirna in nemoteča in kjer so ljudje, ki delajo intervjuje, v resnici del istega sistema kot politiki, se vam lahko zgodi dvoje: politična kultura, ki je arogantna in se ji ni treba pojasnjevati, ali pa je politična kultura pusta in dolgočasna in preneha biti resnično predstavniška. Ne vem, kaj je slabše, toda jasno mi je, da se to verjetno ne more zgoditi, dokler imamo v Veliki Britaniji Johna Humphrysa in Jeremyja Paxmana.