Za izpustitev ugrabljenih novinarjev v Iraku so se zavzeli tudi francoski muslimani. V prvi polovici leta 2004 so v Franciji zabeležili trikrat več antisemitskih dejanj kot v vsem lanskem letu1, toda javno debato o antisemitizmu sta sprožila dva lažna primera.

Ugrabitev dveh francoskih novinarjev in njunega voznika in prevajalca še vedno pretresa Francijo. V Iraku jih je ugrabila skrajna uporniška skupina Islamska vojska, pogrešajo pa jih že od 20. avgusta 2004. To je ista skupino, ki je 26. avgusta usmrtila italijanskega novinarja Enza Baldonija, ker je Italija zavrnila njihovo zahtevo po umiku italijanskih čet iz Iraka. Ugrabitelji od Francije v zameno za izpustitev talcev zahtevajo preklic zakona o prepovedi nošenja očitnih verskih simbolov v javnih izobraževalnih institucijah, ki je bil sprejet 15. marca letos, saj trdijo, da gre za poskus zatiranja islama v Franciji in da je zakon predvsem usmerjen v muslimanske rute. To je prva tovrstna zahteva v zvezi z izpustitvijo talcev, saj so doslej iraški ugrabitelji zahtevali umik tujih vojakov iz Iraka. Francija je združila vse svoje sile v poskus osvoboditve talcev, a ji do zdaj še ni uspelo. (Članek je napisan 8. 10. 2004.) Ugrabitev je v Franciji povzročila mobilizacijo vseh državljanov, še posebno francoskih muslimanov. Muslimanska dekleta so v več primerih snela svojo ruto v podporo talcema in se tako uprla temu, da bi bila njihova ruta umazana s krvjo. Enotnost državljanov še nikoli ni bila tako velika. Ob strani si soglasno stojijo tako levičarji kot desničarji, tako pripadniki vseh ver kot ateisti. Po vsej državi še vedno potekajo demonstracije in shodi v podporo Christianu Chesnotu, svobodnemu novinarju, ki poroča za Radio France, Radio France International, Radio Info in švicarski časopis La Tribune de Genčve, in Georgesu Malbrunotu, dopisniku za Figaro, RTL in Ouest-France, ter njunemu vozniku in prevajalcu Mohamedu al-Joundiju. Ugrabitev je obsodilo veliko število držav, pa tudi najbolj skrajne uporniške skupine v Iraku. Vodje različnih francoskih muslimanskih skupnosti, ki se zavzemajo za izpustitev talcev, imajo velik vpliv na arabski svet. Predvsem poudarjajo, da je zahteva neutemeljena, saj gre za stvar francoske notranje politike in nima zveze z ostalim muslimanskim svetom. Predvsem pa ne gre za zatiranje islama. Prvič se je v odnosu do talcev uradno opredelila tudi katarska televizija Al Džazira, ki je predvajala posnetke uporniške skupine, na katerih sta francoska talca. Odločno je obsodila takšno početje in zahtevala izpustitev novinarjev.

Vse od ugrabitve v francoskih medijskih hišah potekajo razprave o prisotnosti njihovih ekip v Iraku in o varnosti novinarjev na kriznih območjih. Vzdušje v redakcijah, za katere delata novinarja, je žalostno. Odgovorni urednik Ouest-France Didier Pillet je povedal, da so za novico izvedeli iz posnetkov Al Džazire 28. avgusta zvečer in da so zelo zaskrbljeni. Tudi na Figaroju, za katerega dela Georges Malbrunot, je čutiti zaskrbljenost. Na RFI je atmosfera »zelo moreča«, kot poudarja Alain Ménargues, pomočnik generalnega direktorja. Uredništvo težko preživlja to obdobje, še posebno, ker so novinarji še vedno prizadeti zaradi smrti dveh kolegov, prav tako ubitih na terenu, Jeana Hélčna oktobra 2003 in Johanne Sutton novembra 2001. Na splošno so bolj previdni pri poročanju, ker po besedah Christopha Decroixa z RTL nočejo, da bi imelo njihovo poročanje negativen vpliv na razplet drame s talcema. Kljub negotovosti glede rešitve novinarjev, vsi želijo ohraniti upanje. »Poudariti je treba, da v sporočilu Islamske vojske v Iraku ni grožnje s smrtjo,« opozarja Didier Pillet. »Upam, da je to znak, da obstaja možnost za pogajanja.«2 Odgovorni na Radio France, RFI in Figaroju poudarjajo, da je grožnja francoskim novinarjem, kar se političnega vprašanja tiče, drugačna, kot je bila grožnja italijanskemu novinarju Enzu Baldoniju. V potovanju francoskega zunanjega ministra v Irak vidijo pomemben element pri reševanju krize.3 V Franciji se uredništva že več mesecev sprašujejo, kako nadaljevati poročanje iz Iraka. Novinarji se sprašujejo, kaj narediti, saj je vse več območij, kamor neposredno pošiljajo svoje sodelavce. Še vedno iščejo razloge, da bi ostali optimisti. Toda po usmrtitvi italijanskega kolega in ugrabitvi francoskih so pod še večjim pritiskom. »Jasno je, da je treba pokrivati dogodke v Iraku. Vendar se nam po tem, kar se je zgodilo Georgesu Malbrunotu in Christianu Chesnotu, zastavljajo vprašanja,« pravi Pierre Rousselin, odgovoren za tuje novice pri Figaroju. »Prav lahko pride do trenutka, ko se bomo odločili, da ne bomo imeli več člana našega uredništva v Iraku.« Vseeno je Figaro v Irak poslal svojega novinarja, vendar Rousselin zagotavlja, da mora biti njegova varnost na prvem mestu. »Nobena informacija sveta ni vredna smrti človeka,« trdi Jacques Esnous, direktor informativnega programa na RTL. Postaja, za katero dela Georges Malbrunot, v Irak ne namerava poslati drugega dopisnika. »Ali je vredno nekoga poslati v Irak in od njega zahtevati, da se zapre v svojo hotelsko sobo?« se še sprašuje Esnous. »Gotovo je treba informirati, treba je iti na teren, vendar pa ni treba sprejemati nepotrebnega tveganja,« je prepričana Arlette Chabot, direktorica informativnega programa na France 2. Na AFP ni govora o spremembah. V Iraku je 12 novinarjev, fotografov in urednik agencije. Vsi so šli tja prostovoljno. »Imamo dve nujnosti, poročati o aktualnih dogodkih in znati se obvarovati. Združiti moramo drznost in previdnost,« razlaga Samy Ketz, direktor agencijske pisarne v Bagdadu. »Na območjih, kjer bi bilo poročanje samomorilno, kot je Faludža, imamo lokalne dopisnike,« še poudarja.4 Na France Info so mnenja, da je »zapustitev terena politično težka odločitev, še posebno, ker mediji delujejo kot javni servis.«5

V Le Mondu je bil 31. avgusta objavljen intervju z iraškim premierom, ki je razburil francosko javnost. Ijad Alavi namreč pravi, da je Francija naivna, če misli, da bo ušla terorističnim napadom samo zato, ker je nasprotovala vojni v Iraku. »Odločitev, da pomagajo Iraku, je bila pogumna. Vendar mi dovolite, da rečem, da se bodo morali kljub vsemu hrupu, ki ga zganjajo – ‘Nočemo vojne!’ – kmalu boriti proti teroristom!« Pravi še, da teroristov ne zanima, če ste mirovnik ali ne, njihov cilj je zasejati zmedo in uničiti civilizacijo. Alavi napoveduje, da bodo vlade, ki so nasprotovale intervenciji naslednje tarče napadov, ki se bodo zgodili v Parizu, Nici, Cannesu ali San Franciscu. Franciji ne bo prihranjeno, tako kot ne Italiji, Španiji ali Egiptu. Prišel je čas, da se svet upre teroristom, kot se je Evropa nekoč uprla Hitlerju, še dodaja Alavi v intervjuju. Po izidu intervjuja se je takoj oglasila tiskovna predstavnica francoskega ministrstva za zunanje zadeve Cécile Pozzo di Borgo in dejala, da izjave iraškega premiera v Le Mondu za francosko vlado niso sprejemljive, ker povzročajo dvom v prizadevanje Francije za politično rešitev položaja v Iraku. Nato se je zopet oglasil Alavi, ki trdi, da je ugrabitev Francozov dodaten dokaz, da nevtralnost v Iraku ni mogoča in da tisti, ki se ne borijo na strani iraške vlade, ne uidejo terorizmu.6

V Figaroju smo 31. avgusta lahko prebrali kritiko ameriškega in britanskega poročanja o francoskih talcih. Figarojev novinar New York Timesu in Los Angeles Timesu očita, da je bilo objavljeno izredno malo člankov, kjer so bila opisana samo groba dejstva, medtem ko je bilo za druge primere ugrabitev, predvsem italijanskega novinarja, opaziti velik odziv, čeprav je res, priznava Le Figaro, da je bila grožnja s smrtjo v tem primeru bolj eksplicitna. Tudi popularni tisk je ostal tiho. »Medtem ko je Francija grešni kozel za angleške časopise v lasti g. Murdocha, pa ta dogodek ni navdihnila antifrancoskih peres v New York Postu,« piše Le Figaro. Britanskemu tisku še očita, da ironizira »paniko« Pariza. »Chirac noče privoliti v zahtevo v zvezi z muslimanskimi rutami« je naslov v Financial Timesu, »Chirac teroriste milo prosi, da prizanesejo novinarjem« objavlja The Times. Le Figaro časopisoma očita, da je njuno poročanje polno predsodkov. The Times tako poudarja ponižnost Chiracove prošnje teroristom, ki, »če smo iskreni, niso grozili talcema, čeprav je bil postavljen ultimat«. Tudi Daily Telegraph je menda ironiziral »paniko, ki je zajela francosko vlado«. V Figaroju lahko preberemo, da konservativni Daily Telegraph »frankofobičen«, posebno zaradi francoskega ostrega neodobravanja ameriško-britanske intervencije v Iraku spomladi 2003, saj naj bi z očitnim užitkom poudarjal, da »ji (Franciji) njena opozicija vojni ni prinesla imunitete pred islamističnim terorizmom«.7

Poskus rešitve talcev je bil že dvakrat neuspešen. Prvič, 3. septembra 2004, za kar še vedno ni jasnih razlogov, nazadnje pa 1. oktobra, ko se je nova operacija spremenila v zmedo. Poslanec UMP (Union pour un mouvement populaire – Združenje za ljudsko gibanje) Didier Julia je na lastno pest hotel rešiti talca, ne da bi za to pridobil soglasje francoske vlade. Pri tem poskusu ga je menda ogrozil napad ameriške vojske na konvoj, v katerem naj bi bila talca. Tako nista nikoli prišla v Damas, kot je bilo predvideno. Njuna usoda tako še vedno ostaja nejasna. »Operacija Julia« je v Franciji povzročila veliko zgražanja, pokazala na neenotnost državnih uslužbencev in diplomacije pri reševanju novinarjev, ki bi lahko ogrozila tudi življenja ugrabljenih. Ugrabitev francoskih novinarjev opozarja, kakšnim tveganjem so izpostavljeni novinarji, ko na kriznih območjih opravljajo svoje delo. Mediji so tarče. Za ugrabitelje so figure, katerih ugrabitev ali usmrtitev povzroča planetarno zamero, to pa je njihov osnovni cilj, piše uvodnik v Libérationu (1. 9. 2004). Dilema še vedno ostaja ista – ali je vredno umreti za informacijo? Ali lahko mediji zapustijo »teater«, ne da bi izgubili svoj raison d’être? V demokraciji je informacija življenjskega pomena. Ljudem omogoča, da so obveščeni o dejanjih, ki jih v njihovem imenu naredijo vlade in o njih lahko sodijo. To prednost pa uživajo zaradi novinarjev, ki si upajo oditi na teren in iskati dokaze o nepravilnostih. Svoboda informacij je spopad, ki ga Chesnot, Malbrunot in ostali bijejo brez orožja, velikokrat celo za ceno lastnega življenja.

Druga tema, ki je to poletje in jesen izdatno polnila strani francoskega časopisja, je porast antisemitizma. Razpravo o porastu nestrpnosti sta sprožila dva primera, ki sta javnost najprej pretresla, potem pa sta se izkazala za lažna.

Prvi je afera Marie Leblanc. Triindvajsetletna Marie Leblanc, mati 14 mesečnega dojenčka, je 9. julija 2004 vložila pritožbo zaradi antisemitskega nasilja na železniški postaji. V obrazložitvi pritožbe je trdila, da jo je naenkrat obkrožilo 6 ljudi starih med 15 in 20 let, ki so ji iz otroškega vozička poskušali vzeti otroka. Kljub temu da se je upirala, so ji brskali po torbici, raztrgali kratko majico, jo popraskali po vratu in licih in ji na trebuh narisali kljukaste križe, nato pa pobegnili. Zgodba je postala medijski škandal. Ljudje so bili zgroženi in ogorčeni, celo predsednik Jacques Chirac je izrazil svojo zaskrbljenost. Policija je iskala priče (Marie L. je zatrdila, da je bilo na bližnjem vagonu vsaj 20 ljudi, vendar ji nihče ni pomagal), pregledovala nadzorne kamere, a brez uspeha. Zaradi vse večjih nedoslednosti v svoji zgodbi je Marie na koncu vendarle priznala, da si je vse izmislila. Marie Leblanc je bila zaradi lažne ovadbe antisemitskega nasilja obsojena na štiri mesece zapora. V svoj zagovor je povedala, da si je le želela pritegniti pozornost svojih bližnjih. Sedemnajstega julija se je na RTL javno opravičila, saj si nikoli ni predstavljala, da bo dogodek postal tak škandal.

Drugi primer, ki je razburil medijsko javnost, je bil požar v judovskem centru v Parizu v noči z 21. na 22. avgust 2004. Policisti so imeli težko delo pri ugotavljanju storilcev, saj so si bile sledi protislovne. Na neki islamistični spletni strani je bilo objavljeno sporočilo, podpisano z imenom Jamaat Ansar Al-Jihad, ki slovesno sporoča, da je skupina mladih mudžahidov podtaknila ogenj v »židovski tempelj« v Parizu. Policisti so bili v dvomih, saj center ni bil tako velik, da bi lahko privlačil mednarodne teroriste, po besedah policistov pa »so bile pravopisne napake na sporočilu na bližnji zgradbi tako očitne, da bi bilo lahko sklepati, da so narejene namerno, da usmerijo pozornost drugam«. Policisti so še trdili, da je bila celota neonacističnih kratic, nestrpnih besed naperjenih proti Judom in referenc z islamom, zmedena in nečitljiva. Zaradi počasnega napredovanja preiskave se je oglasilo več politikov in raznih združenj. Roger Cukierman, predsednik reprezentativnega sveta judovskih institucij v Franciji, je organom pregona očital, da počasnost sodišč omogoča nedotakljivost storilcem, ki da se kljub širjenju nestrpnih izjav kratko malo izognejo kazni. Minister za sodstvo Dominique Perben je v svojem imenu zagotovil, da je vlada napovedala vojno vsem vrstam rasizma. Generalni sekretar gibanja proti rasizmu in za prijateljstvo med ljudmi (MRAP)8 Mouloud Aounit je predlagal, da naj šolarjem že na začetku šolskega leta preberejo tekst, ki obsoja rasizem in antisemitizem in govori o njunih posledicah.9

Po vsej medijski polemiki se je na koncu izkazalo, da je požar namerno povzročil 52-letni Raphaël B., ki je sam Jud in je redno obiskoval center. Motiv pa je bil menda ukinjen privilegij, ki ga je nekaj časa užival: brezplačno stanovanje v 3. okrožju Pariza, ki mu ga je v uporabo dal center. Da bi se maščeval rabinom skupnosti, je ponaredil ključe in prizorišče pripravil tako, da je bilo videti, kot da gre za antisemitistični napad. Kot navaja Le Monde, preiskovalci ne izključujejo možnosti, da je Raphaël B. idejo dobil iz televizijske serije PJ, ki so jo nekaj časa predvajali na France 2, v kateri se je v istem centru zgodil podoben primer. V Le Mondu so v zvezi z afero Marie L. opozarjali na vse večjo vlogo žrtev v družbi. »Mladi mitomanki«, kot jo imenujejo francoski mediji, je namreč uspelo združiti vse karakteristike žrtve, žrtev pa naj bi imela skoraj sveti status. Kadar se žrtve združijo v zveze in tako izstopijo iz anonimnosti, lahko postanejo močne skupine pritiska, piše Le Monde. Ta nova opaznost žrtev je v Franciji posledica leta 2000 sprejetega zakona o domnevi nedolžnosti in pravicah žrtev. S tem ko je žrtvi podelil toliko pravic, jo je dvignil v vlogo resničnega akterja v sodnih procesih. Od takrat so žrtve prisotne v vseh segmentih družbe, filozof Frédéric Gros pa pravi, da se je rodila »nova vrsta demokracije, demokracije občutljivih subjektov, ki ne prenašajo trpljenja«. Opisana lažna primera, ki sta zbudila največjo medijsko debato in politično zanimanje, pa sta po svoje slabo vplivala na javno zavest o resnosti problema. Posledica obeh afer je bilo rojstvo dvoma o verodostojnosti podatkov o pogostosti antisemitskih dejanj v Franciji. Malek Boutih, nacionalni sekretar PS (socialistične stranke), je ob tem za Le Monde izjavil, da je žalostno, da lažna afera zbudi takšno pozornost, ne pa 400 resničnih primerov. 10 Kaj torej preostane novinarjem v takšnem položaju? Ali se odzovejo takoj, čeprav se lahko ujamejo v past, če afera ni resnična, ali pa čakajo na preverjena dejstva in se tako izpostavijo kritikam, da so brezbrižni? Brez oklevanja večina izbere prvo možnost. Nekdanji minister za notranje zadeve Daniel Vaillant trdi, da je v primeru antisemitizma bistveno razjasniti, ustaviti in prijaviti dogodek, preden se o njem razpravlja. Minister za kulturo Renaud Donnedieu de Vabres se z njim strinja in dodaja, da ima rajši pretirano akcijo kot pa ignoranco. Po mnenju Patricka Gauberta, predsednika Zveze proti rasizmu in antisemitizmu (Licra), pa je treba, tudi če obstajajo dvomi, nadaljevati z ovadbo nesprejemljivega. Na podlagi pregleda tiskanih medijev lahko ugotovimo, sta je imela razprava ob obeh domnevno antisemitskih primerih tudi pozitivni učinek – konsenza, da je treba v šolah vzpostaviti pedagoško strategijo, ki bo učencem razblinila dvom o obstoju takšnih pojavov in jih ponovno senzibilizirala za sprejemanje drugačnosti. Hkrati je afera Marie L. povzročila objavo statistik o naraščanju antisemitskih napadov. Francozi so tako v svojih časopisih lahko prebrali podatke francoskega notranjega ministrstva, ki kažejo, da je bilo v prvih sedmih mesecih letos zabeleženih skupaj 160 napadov antisemitskega značaja, v istem obdobju lani pa jih je bilo 75. Francosko ministrstvo za sodstvo pa je med 1. januarjem in 20. avgustom 2004 obravnavalo 298 takšnih primerov, kar je trikrat več kot v vsem lanskem letu.11

Šest let po padcu Suhartove avtokratske vladavine grožnje svobodi medijev ne prihajajo s političnih, temveč kapitalskih vrhov. Pritiski lastnikov, avtocenzura, senzacionalizem in zaporna kazen za obrekovanje so del medijskega vsakdana v Indoneziji. Indonezijski tisk je doživljal porast že v času nizozemske kolonizacije, ki je trajala vse do sredine 20. stoletja, in takrat se je cepil v štiri skupine: nizozemski, kitajsko-malezijski, arabski in indonezijski tisk. Po triletni japonski okupaciji med 1942 in 1945 je Indonezija izkoristila vakuum oblasti, ko so ameriške enote odvrgle dve zgodovinski bombi na japonski mesti, in razglasila svojo neodvisnost. Ko je pridobila neodvisnost, je Indonezija uživala svobodo tiska desetletje in pol. Potem je zavladala Suhatova avtoritarna vladavina, ki je leta 1965 spodnesla prvega indonezijskega predsednika Sukarna. V istem letu so v državi zaznamovali tudi konec levičarskih skupin, saj so vojska in muslimanske oborožene skupine odgovorni tudi za množične poboje milijona ljudi, milijon ljudi obtožili levičarstva in jim prisodili več kot desetletne zaporne kazni brez sodnih procesov.

Po tihem državnem udaru je general Suharto vladal Indoneziji od leta 1966 do 1998; polnih 32 let, prežetih z nadzorom nad družbenim življenjem in v katerih so bili svobodni mediji potencialni sovražnik vladavine. V teh treh desetletjih je bilo ducate publikacij prepovedanih in novinarjev zaprtih. Režim je medije nadziral s pomočjo izdajanja licenc za objavljanje, priznaval je samo eno novinarsko združenje, preprečeval je določenim skupinam, da bi vstopile v medijske posle (recimo novinarjem obtoženih levičarstva) in uporabljal informacijski biro za političnega in finančnega čuvaja medijev.

Štiri leta pred sestopom z oblasti je Suharto prepovedal izhajanje treh tednikov: Tempo, Detik in Editor, ki so spodbujali nepokorščino v srednjem sloju. Tedniki so bili kritični glas, ki je opozarjal na napake vladne politike, a Suharto ni pričakoval, da bo s prepovedjo sprožil še močnejši upor. Globalizacijski proces je s seboj prinesel tudi okoliščine, v katerih je bilo mogoče prepoved tednikov obsoditi na mednarodni ravni. To je spet pripomoglo k nastanku novih kritičnih skupin, vključno z novinarsko skupnostjo.

Mladi indonezijski novinarji niso bili zadovoljni z odločitvijo edine priznane novinarske organizacije, da se strinja z vladnim odlokom o prepovedi treh tednikov. Protestirali so proti monopolu ene novinarske organizacije in proti prepovedi tednikov ter pozvali k mednarodni obsodbi. Avgusta 1994 so ustanovili tudi novo novinarko združenje, Zvezno neodvisnih novinarjev (Aliance of independent journalists, AIJ). Kljub temu da je AIJ imel veliko podporo v novinarskih krogih in drugih skupinah srednjega sloja, so ga obravnavali kot protivladno organizacijo. Posebna obveščevalna enota je nenehno bedela nad življenjem članov združenja. Med letoma 1995 in 1996 so bili štirje člani AJI obsojeni na zaporno kazen zaradi tiskanja in distribucije podzemnega tiska z naslovom Glas neodvisnih (The voice of independent).

Člani civilne družbe, ki jim je bilo dovolj Suhartove vladavine, so se začeli upirati in zbirati na ljudskih protestih. Študentsko gibanje je najglasneje izražalo nezadovoljstvo, nekaj mesecev preden je Suharto maja 1998 dokončno sestopil z oblasti, pa so v mnogih univerzitetnih središčih v velikih mestih potekali nepretrgani študentski protesti, ki so zahtevali Suhartov odstop. Hkrati je Indonezijo prizadela tudi ekonomska kriza, ki je pretresla gospodarstva vse jugovzhodne Azije, kar je dodatno spodbudilo proteste v več družbenih skupinah, še posebno pa v srednjem sloju. Leta 1998 pa je tudi tisku uspelo izoblikovati kritične pogoje, ki so odprli prostor za kritiko nestrokovnega soočanja vlade z ekonomsko krizo. Počasi, a zanesljivo je medijski prostor postajal bolj odprt za kritiko Suhartove vlade. Bralci so se pozitivno odzvali na spremembo medijske vsebine, saj so bili zasičeni z vladno propagando, ki je pridigala o 30-letnem ekonomskem razvoju. Ko je Suharto sestopil z oblasti, so novinarji izkusili svobodo pri pisanju o temah, ki so bile v preteklih letih tabu. Število publikacij v Indoneziji se je početverilo, nastale so nove privatne televizijske postaje. V tem obdobju nove svobode so novinarji lahko pokrivali dogodke z vseh regij Indonezije in objavljali zgodbe o preteklih Suhartovih napakah. Leta 1999 je bil, še pred sprejetjem medijskega zakona, ustanovljen tudi neodvisni tiskovni svet, da bi varoval svobodo medijev. Po 32-letnem mrku je Indonezija vstopila v medijska nebesa.

Toda raj se konča v skrajno zahodni indonezijski provinci Aceh, kjer so kršitve človekovih pravic del vsakdana, aktivisti pa si prizadevajo, da bi se provinca osamosvojila od Indonezije. V državljanski vojni v Acehu indonezijska vlada hoče novinarje vključiti v svoja prizadevanja za pokoritev province. Tistim, ki niso na njeni strani, pogosto preprečuje dostop do območja. Ne le novinarjem, temveč tudi predstavnikom nevladnih humanitarnih organizacij. Tudi na novi predsednik Susilo Bambang Yudhoyono ni preklical vojnega stanja, ki provinco Aceh ohranja v izolaciji. V severovzhodnem Acehu je bil 19. septembra v napadu na svojem domu hudo ranjen novinar časopisa Mandiri, ki je pisal o nelegalnem sekanju gozda v okrožju. V zadnjih petih letih je v Indoneziji razneslo veliko bomb. Odgovornost so pripisali terorističnim skupinam, ki da jih je navdihnil teroristični napad 11. septembra v ZDA. Pri poročanju o terorističnih dejavnostih vlada ne postavlja omejitev. Celo nasprotno, videti je, da je v interesu oblasti, da mediji čim bolj na dolgo in široko poročajo o aretaciji terorističnih skupin, saj so poročila o boju proti terorizmu od indonezijske vlade zahtevali tudi diplomatski predstavniki mednarodne skupnosti. Tudi tuji novinarji so zahtevali dostop do vsake podrobnosti o preteklih terorističnih napadih. Vlada se zaveda, da bi zavrnitev dostopa do informacij imela negativne posledice za njeno kredibilnost v mednarodni skupnosti, zato so informacije dostopne lokalnim in mednarodnim medijem.

Indonezijsko medijsko tržišče lastniško obvladujejo štiri velike medijske skupine. Največja se imenuje Jawa Pos Group, po velikosti pa ji sledijo Kompas Granmedia Group, Femina Group in Media Indonesia Group. V zadnjih letih se je pojavilo še nekaj novih medijskih mogotcev, ki kraljujejo predvsem na trgu franšiznih medijev, ki tujim licenciranim vsebinam dodajajo lokalne. Kljub temu da se zaradi koncentracije medijskega lastništva v Indoneziji nihče posebno ne razburja, so implikacije očitne. Koncentracija lastništva spodbuja samocenzuro, določene politične preference, pomeni grožnjo novinarskim sindikatom in sili medije, da objavljajo vse več zabavnih in vse manj javnih relevantnih vsebin. Tudi v Indoneziji časopisi niso imuni na pritiske oglaševalcev. Le malo je takšnih, ki bi si upali objavljati slabe reči o podjetjih, ki pomenijo njihov glavni vir dohodka, saj se bojijo, da bodo ogrozili svoj obstoj. Novice s področja gospodarstva tudi v Indoneziji postajajo vse bolj podobne oglasnim sporočilom. V množici časopisnih prilog je mogoče odkriti le malo kakovostnih člankov. Velikega indonezijskega medijskega lastnika, Suryo Paloha, so nekdaj podpisovali kot uspešnega poslovneža, saj je imel v lasti dnevnik Media Indonesia in novičarsko postajo Metro TV. Nato si je začel utirati pot v politiko. Leta 2003 se je potegoval za mesto predsedniškega kandidata Suhartove stranke Golkar, a kljub močni podpori medijev, ki jih ima v lasti, ga je na preliminarnih strankarskih volitvah premagal general Wiranto, ki ga obtožujejo vpletenosti v množične poboje v vzhodnem Timorju leta 1999. V času, ko se je Paloh poskušal prebiti v ospredje, so dnevniki skupine Media Indonesia nenehno objavljali novice o njegovih dejavnostih, njegovi komentarji so bili vedno objavljeni na prvi strani časopisa, obravnavali so ga kot strokovnjaka za nešteto področij – od kulture prek gospodarstva do politike. Novinarji Metro TV so ga obravnavali kot najbolj verodostojni vir informacij; vse, kar je izrekel, pa se je odelo v avro »pomembne novice z neomejenim rokom trajanja«. Kljub temu pa je to primer, ko je lastnikova zloraba medijev pri vzponu na oblast spodletela. Velika medijska podjetja v Indoneziji ovirajo tudi sindikalno organiziranje novinarjev. Javno so objavila, da nasprotujejo ustanovitvi novinarskih sindikatov; novinarji, ki so poskušali organizirati sindikalno dejavnost v skupini Jawa Pos in Media Indonesia, pa so bili odpuščeni. Skupina Media Indonesia celo odkrito priznava, da noče zaposlovati novinarjev, včlanjenih v Zvezo neodvisnih novinarjev, saj je ta glasna zagovornica ustanavljanja sindikatov v medijih. Tudi družbene delitve se kažejo v medijskem dogajanju v Indoneziji. Ob konfliktu leta 1999 je v Ambonu v vzhodni Indoneziji časopis razpadel na dva dela – katoliškega in muslimanskega, lastnica obeh časopisov pa je tudi po delitvi ostala skupina Jawa Pos. Skupina Jawa Pos, ki ima v lasti več kakor sto dnevnikov, je tudi skupina z najvišjo naklado v Indoneziji. Kakovost novinarskega dela v časopisih iz te skupine je nezadovoljiva. Neredko se na naslovnicah pojavljajo fotografije žrtev umorov, ki se kopljejo v mlaki krvi. O etiki se z lastniki sploh ni mogoče pogovarjati, saj so prepričani, da je mogoče prodati le senzacionalistične novice.

Sredi septembra je Tempo, vodilni politični tednik v Indoneziji, doživel obsodbo centralnega okrožnega sodišča zaradi obrekovanja velikega poslovneža Tomyja Winata. Tempo je marca 2003 objavil zgodbo, v kateri je poročal, da se je Tomy Winato finančno okoristil v eni od velikih eksplozij in požarov v tekstilni tržnici v središču Džakarte. Kmalu po objavi so v uredništvu časopisa doživeli napad nasilnežev, ki so se izdajali za Winatove privržence. Urednika Bambanga Harymurtia so pretepli pred očmi policistov, ki ob incidentu niso ukrepali. Zaradi objavljenega članka pa je urednik Harymurti pristal na sodišču. V procesu se je tožilec med drugim skliceval tudi na zakon iz leta 1946, ki prepoveduje objavo člankov, ki bi lahko sprožili nemire. In sodišče je Harymurtiju prisodilo enoletno zaporno kazen. Primer je v indonezijskih medijih razumljen kot svarilo pred nadaljnjimi napadi na medijsko svobodo. Civilnodružbene skupine, Poročevalci brez meja in 32 novinarskih organizacij po svetu ter Amnesty International pa že opozarjajo, da je lahko to prvi korak k izgubi medijske svobode, ki so jo pridobili pred šestimi leti. Grožnja tokrat ne prihaja s političnih vrhov, temveč iz gospodarske elite. Komite za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists, CPJ) s sedežem v New Yorku je ob obsodbi Tempa objavil protest, v katerem je zapisano, da je »obsodba korak nazaj za težko pridobljeno svobodo izražanja v Indoneziji«. Direktorica CPJ Ann Cooper je ob obsodbi izjavila: »Obsodba je napačno sporočilo za medije, še posebno v času priprav na volitve. Novinarjev zaradi njihovega dela ne bi smeli zapirati, Indonezija pa bi morala v skladu s tem spremeniti svoj kazenski zakonik, ki določa zaporno kazen za obrekovanje.« Indonezijsko novinarstvo pa ima težave tudi s pomanjkanjem profesionalizma. Kljub priborjeni svobodi govora, se kakovost novinarskih izdelkov ni izrazito izboljšala. Časopisi še vedno objavljajo površne zgodbe, ki jih lahko čaka sodni epilog. Če želimo v Indoneziji povsem izkoristiti pridobljeno svobodo izražanja v medijih, bomo morali nujno izboljšati kakovost novinarskega in uredniškega dela, ki bi več prostora namenilo družbeno pomembnim temam in manj senzacionalističnim novicam.

Za italijansko družbo je značilno, da načeloma nerada absorbira informacije iz dnevnega časopisja. Raziskava, ki je bila narejena v okviru Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je pokazala, da se v Italiji v povprečju proda 150 dnevnih časopisov na 1000 prebivalcev, in je po tem kriteriju daleč za vodilno Norveško, kjer je ta številka 600. Večino informacij, ki izhajajo iz političnega konteksta, prejmejo prebivalci Italije preko televizijskih sprejemnikov. Če odštejemo številne lokalne in regionalne televizijske postaje ter kanale in se osredotočimo samo na vsedržavne, ugotovimo, da so v večini pod nadzorom italijanskega premiera Berlusconija. Že pred prihodom na oblast je imel Berlusconi v lasti verigo Mediaset, ki obsega programe Canale 5, Italia 1 in Rete 4. Pozneje pa je s sprejetjem novega zakona tudi javna radiotelevizija RAI prišla pod nadzor vlade, ki jo vodi Berlusconi. Edina programa, ki se jima je uspelo izviti iz trdnega Berlusconijevega primeža, sta La7 in program, ki predvaja italijansko različico MTV.

Iz zgoraj naštetega je jasno razvidno, da so zakonodajno-izvršilna veja oblasti in mediji pod nadzorom iste osebe, kar pojasni dejstvo, da smo priča pomanjkanju ali celo odsotnosti sleherne kritike s strani medijev do Berlusconijeve politične akcije, tokrat v primeru Iraka. Čeprav je bil v preteklem mandatu sprejet zakon (Legge su parcondicio), ki naj bi zagotavljal večjo pluralizacijo političnih vsebin na vseh programih, torej tudi na Mediasetu, in razreševal ta konflikt interesov, pa se je ob zaostritvi razmer v Iraku politična opozicija končno začela zavedati, da razmere niso ravno optimalne. Očitke, da na Mediasetu nenehno proizvajajo Berlusconijevo propagando, s tem ko dnevno predvajajo samo vladna stališča glede reševanja iraškega kaosa, je Berlusconi zavrnil: »Tisti, ki redno gleda programe Mediaseta, ve, da to ne drži!«1 Iraška poročevalka RAI iz novinarstva v politiko Toda skrb zbujajoče je dejstvo, da se je njegov vpliv močno razširil tudi na vsebine nacionalne radiotelevizije RAI. To potrjujejo izjave ene najbolj priljubljenih italijanskih novinark, Lili Gruber, ki je zaslovela s poročanjem z iraških bojišč že v prvi zalivski vojni, to delo pa je opravljala tudi v sedanji. Tik pred volitvami v evropski parlament, na katerih je kandidirala na listi nekdanjega predsednika evropske komisije Romana Prodija, je zaradi političnih pritiskov vlade odšla z delovnega mesta poklicne novinarke RAI in posebne iraške poročevalke. »Kljub vsemu dobro novinarstvo ni izginilo. Obstaja in je vidno v nekaterih zelo kvalitetnih oddajah. Toda stojim za svojim stališčem, da – in to je tudi glavni razlog, da sem se odločila spremeniti življenje – sta se v teh letih zgodila dva fenomena, ki bi jih definirala strukturna, in imata skupen izvor. Prvi je politična homologacija – krepko preko ‘fiziološke’ meje – televizije RAI vladi. Drugi fenomen je kulturna homologacija RAI svojemu konkurentu Mediasetu. Oba omenjena fenomena nastajata zaradi koncentracije velike moči v eni sami osebi, ki tako izraža ‘edini interes in edino miselnost’. To dejstvo ostaja neznano ostalim demokracijam po svetu. Iz tega nastajajo vse anomalije. Toda problem je genetska mutacija, a ne novinarstva, ampak celotnega radiotelevizijskega sistema, njegovih lastnikov in vrednot. Filozofija Publitalia, torej Berlusconijeva filozofija, je postala filozofija javnega servisa. To je resnična tragedija, ki bo lahko imela posledice za vzgojo prihodnjih generacij. Kako se temu zoperstaviti? Predvsem s politiko pravil in zakonov!« razlaga Lili Gruber v MicroMega.2 In na istem mestu glede poročanja iz Iraka dodaja: »Recimo, da je močan vzrok za to, da sem stopila na teren (politike), aroganca, s katero mi je bilo očitano (s strani vlade op. a.) ‘pomanjkanje patriotizma’ v mojih poročanjih iz Iraka. Polemiziranje s Frattinijem (zunanji minister, op. a.) in ostalimi, glede uporabe termina ‘odpor’ (in ne teroristična dejanja, kot razlaga vlada), lahko danes sprejemamo z nasmeškom. Dejstvo je, da je non-embedded pristop temelj svobodnega poročanja, v Ameriki in v Evropi. Mogoče res ne moremo pričakovati, da bo naša vlada to vedela, toda o ‘iraškem odporu’ običajno govorijo Financial Times, Economist, New York Times, Süddeutsche Zeitung in Agence France Presse.«3 Podobnega mnenja je Gad Lerner, urednik in voditelj oddaje L’infedele na programu La7, ki ni v Berlusconijevi lasti. V oddaji z različnimi strokovnjaki obravnava aktualne družbenopolitične razmere po svetu. »Dobrodošel je vsakršen pluralizem, toda samo v primeru resničnega pluralizma, kjer je moč slišati več dejansko različnih mnenj. To lahko dosežemo samo s spremembo obstoječega stanja, kjer se soočamo z monopolom nad informacijami, kar posledično pomeni utišanje vseh ostalih mnenj. Niso potrebni posebni normativi, dovolj je, da ima konkurenca možnost posredovati drugačno mnenje od določenega medija. V Italiji se trenutno dogaja ravno nasprotno.«4

Ob pomanjkanju pluralnosti mnenj pa kvaliteto italijanskih informativnih programov vse bolj spodnaša tudi drsenje v infotainment, kjer ne gre niti za informacije niti za spektakel, ampak za odpravo vsakršne razlike med eno in drugo zvrstjo. Najbolj očiten primer je pogovorna oddaja Porta a porta, ki jo vodi Bruno Vespa in je na sporedu prvega programa italijanske radiotelevizije (RAI) predvajana vsak večer. Tu ni več opaziti razlik med realnostjo in fikcijo, med interpretacijo in manipulacijo. Oddaje, kjer se pojavljajo vsebine, kot so denimo osvobajanje zajetih italijanskih talcev v Iraku, so po načinu vodenja in ravni kulture govora najbližje talk-showu.5 Takšna je tudi oddaja Porta a porta, v kateri so 28 .9. v živo spremljali prihod ugrabljenih humanitarnih delavk v Iraku, Simone Pari in Simone Torrette6 na rimsko letališče. V tej oddaji smo lahko našteli več različnih prvin, ki dokazujejo, da gre za infotainment. Posnetki Al Džazire, na katerih je videti izpustitev talk v predmestju Bagdada z mošejo v ozadju, so podloženi z otožno, celo melanholično glasbo. Novinarka pa pripoveduje zgodbo od ugrabitve do izpustitve tako, da uporablja kratke, odsekane stavke, na primer: »Enaindvajset dni strahu. Zatem pogajanja. Dogovor. Govori se o odkupnini. Milijon dolarjev. Zatem svoboda. Konec je!«7 Ta kombinacija ustvarja pri gledalcu občutek, da je dogajanje postavljeno v neko drugo dimenzijo, različno od realnosti. Oddaja je bila na kratko orisana tudi v častniku Unita, v katerem so izpostavili kratka, hitra in zaporedna voditeljeva vprašanja: »Kdo je posnel video? Kdo je tisti za Scellijevim hrbtom (Maurizzio Scelli – komisar italijanskega Rdečega križa, kateremu so ugrabitelji predali obe delavki)? Je eden od Al Džazire? Je Scielli prevzel obe humanitarki?«8 Unita ocenjuje, da gre za poskus vzpostavljanja napetosti, saj »Nucci (poročevalec v živo z rimskega letališča, ki je pripravil predvajane prispevke) ne more niti zajeti sape« med odgovori na hitra vprašanja voditelja, ki se je »postavil v vlogo Sherlocka Holmesa«.9 Stopnjevanje napetosti naj bi doseglo vrhunec, ko je oko kamere posnelo signalne luči letala v daljavi, za katerega je novinar predvideval, da »bi lahko bilo tisto, ki ga vsi čakamo«.10 V tistem trenutku je voditelj Vespa, kot med predvajanjem najbolj cenenih hollywoodskih filmov na komercialnih televizijah, ko v trenutkih največje napetosti zgodbe spustijo EPP, najavil: »Dve minuti oglasov, pa se vrnemo.« Ob vrnitvi v neposredni prenos pa nadaljuje, medtem ko oko kamere snema letalo, ki se spušča proti pristajalni stezi: »Poglejte ... eno letalo se približuje ... Je tisto, ki ga čakamo? Zdi se mi kot čudež!«11 Kot zanimivost naj dodam še, da so med oddajo objavili rezultate raziskave javnega mnenja, v kateri 53 odstotkov vprašanih podpira vlado premiera Berlusconija, 40 odstotkov je ne podpira, 7 odstotkov vprašanih se ni opredelilo niti za eno niti za drugo.

Drugi vzorec, ki se nenehno pojavlja, je po eni strani povezan z dogmo »boja proti terorizmu«, po drugi pa s predvajanjem izjav v slogu Berlusconijeve: »V Iraku poteka zelo normalno življenje. Ostajajo samo še nekatere drobne stvari, ki še ne delujejo. Denimo prometna signalizacija.«12 Isti dan je v Iraku umrlo »94 pripadnikov iraških milic in 23 civilistov«.13 Nasploh je takšen način poročanja povzročil tiranijo večinskega prepričanja nad manjšinskim. S ponavljanjem izjav, kot je »moramo biti enotni v boju proti mednarodnemu terorizmu«14, in prikazovanjem islama samo preko »boja proti fundamentalizmu«, se marginalizira vsa mnenja, ki se razlikujejo od večinskega. S tako retoriko se dosega potujitev islama, želi se ga prikazati kot nekaj grozeče drugačnega in tako vzbuditi strah pred njim. Danes večina italijanskih medijev ne govori o »iraškem odporu, saj se o tem ne da govoriti, ne da bi bil označen za neumnega«15, pač pa se iraška slika projicira zgolj preko večkrat na dan omenjenega »boja proti terorizmu«.

Oktobra je bila v Italiji vroča razprava glede razmer na nacionalni radiotelevizijski hiši RAI. V upravnem svetu te medijske hiše sedaj sedijo samo štirje člani od predvidenih devetih. Pet članov najpomembnejšega organa je nedavno odstopilo, ostali so samo še provladni ljudje, katerim želi vladna večina podaljšati mandate do septembra 2005, tako da bi po njihovem mnenju lahko ta četvorka hišo vodila sama. Poleg nadzorovanja poročanja o kampanji za pomladanske regionalne volitve, ki so politično zelo pomembne, pa bi ta ekipa izpeljala privatizacijo javnega servisa RAI , kar ji nalaga t. i. Gasparrijev zakon. Omenjene poteze še dodatno dokazujejo, da v Italiji ni mogoče govoriti o medijskem pluralizmu.

Zaključek bi lahko strnili v naslednjih nekaj točk: Mnenja glede iraške krize, ki se pojavljajo v medijih, so večinoma proberlusconijevska. Prihaja do dekontekstualizacije, saj je se problematizira samo »mednarodni terorizem«, s katerim označujejo militantne akcije iraških upornikov, ne govori pa se o civilnih žrtvah in ranjenih, ki jih povzročajo vojaške akcije okupacijskih sil. Spregledan ostaja tudi zgodovinski kontekst konflikta med arabskim svetom in Zahodom, ki je pogosto predstavljal (posredno in neposredno) kolonizatorja z energetskimi viri bogate regije. Prevlada t. i. infotainmenta v večini oddaj povzroča pasivizacijo gledalca. Z gledanjem na muslimanski svet in religijo zgolj skozi oči »boja proti terorizmu«, torej preko nečesa negativnega, se tvega potujevanje islama in trajen etnocentrističen odnos do kulture kot take. Čeprav bi lahko za tiskane medije rekli, da so s političnega vidika bolj pluralni (vsaka opcija ima svoj časopis), glede prikazovanja konteksta iraške krize ne moremo govoriti o pluralizmu različnih mnenj in pogledov. Izvor aktualnih razmer najdemo v monopolizaciji medijskega prostora s strani človeka, ki je nosilec zakonodajno-izvršilne veje oblasti v državi. Četudi je problem medijske monopolizacije in povezav monopolistov s predstavniki drugih centrov najrazličnejših moči (ekonomska, politična, itd.) širši in ne zadeva samo Italije, pa lahko zanesljivo govorimo o tem, da se tam najbolj viden. V Italiji zagotovo niso upoštevali tega načela: »Če imaš politično moč, se moraš odreči vplivu nad mediji, in obratno«, ki ga zagovarja politolog Giovani Sartori. S tega vidika lahko rečemo, da ima Italija velik demokratični primanjkljaj, saj težko govorimo o medijskem pluralizmu, ki nedvomno predstavlja enega stebrov demokracije.

13. junija 2004 je uredništvo romunskega dnevnega časopisa Romania Libera na naslovnici objavilo prispevek, v katerem obtožuje nemškega lastnika, korporacijo WAZ, grobega vmešavanja v uredniško politiko časopisa. »Namesto da se ukvarja z vodenjem poslovne politike, predstavnik nemškega lastnika (Klaus Overbeck) nam razlaga, kaj in kako moramo pisati v časopisu oz. koga ne smemo kritizirati. Čeprav predstavnik korporacije WAZ nima nobenih pristojnosti pri opravljanju uredniškega dela, se je odkrito vmešaval v novinarsko delo s predlogi o »kotih napadanja« v novicah in temah, in tudi s predlogi o zaželenih avtorjih in uredniški politiki. S tem je WAZ prekršil pogodbo o partnerstvu. Ko je eden od sodelavcev nemške korporacije, sicer popolnoma neznan avtor v romunskem medijskem prostoru, uredništvu v pisni obliki predstavil »vodnik za pisanje Romanie Libere, je naš odnos postal grotesken«, so na naslovnici časopisa zapisali novinarji in uredniki Romanie Libere. Po njihovem mnenju je nemški lastnik na ta način želel »zaščititi« vladajočo socialdemokratsko stranko PSD romunskega predsednika vlade Adriana Nastasea pred decembra napovedanimi parlamentarnimi volitvami. Romunske novinarje najbolj preseneča, da se tako odkriti primeri cenzure izvajajo s strani lastnika, ki prihaja iz »demokratične države, v kateri novinarska in uredniška avtonomija sodi med temeljne standarde novinarskega delovanja«, po katerih vsebino časopisa oblikujejo novinarji in uredniki in ne lastniki. Novinarji Romanie Libere, ki so preživeli »trdo cenzuro« Ceausescaujevega režima, miniranje uredništva, pretepanje, uničevanje časopisnih izdaj in napade na distributerje se danes soočajo s pritiski kapitala. Cenzura je pač cenzura in cenzor je cenzor ne glede na tehnike, ki jih uporablja in ne glede na naravo sistema znotraj katerega deluje.

WAZ je na območju jugovzhodne Evrope ena najmočnejših tujih medijskih korporacij. Svoje naložbe v medijih so predvsem usmerili na pridobivanje lastniških deležev v nacionalnih dnevnih splošnoinformativnih časopisih. Na seznamu svojih naložb tako imajo petdesetodstotni delež v hrvaškem Europapress holdingu , ki izdaja približno 20 tiskanih medijev, med njimi dnevnik Jutranji list in tednik Globus, v Srbiji so solastniki časopisne hiše Politika, v Vojvodini Dnevnika, v Črni gori Vijesti, v Makedoniji treh največjih dnevnih časopisov Dnevnik, Utrinski vesnik in Vest, v Bolgariji številnih tiskanih medijev, med njimi dnevnikov Trud in 24 časa, v Romuniji dnevnikov Romania Libera in National itn. Naložbe nemške korporacije WAZ v dnevnih časopisih v državah jugovzhodne Evrope so se povečale s prihodom Boda Hombacha na mesto predsednika uprave. Kot kaže, so od takrat tudi pritiski nemškega lastnika na urednike in novinarje v teh medijih postali bolj izraziti. Bodo Hombach, nekdanji šef Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo in veliki prijatelj vodilnih politikov nemške SPD je na svojem prejšnjem delovnem mestu imel neposreden dostop do predsednikov vlad in držav. Na novem delovnem mestu, kot vodilni manager WAZ za to regijo, očitno izkorišča dobre prijateljske odnose z vodilnimi politiki držav, v katerih WAZ kupuje časopise. WAZ je z prihodom Hombacha natančno vedel kaj bo pridobil: odprta vlada do politikov v državah, kjer politika še vedno ima močan vpliv nad mediji.

Primer Romanie Libere pa ni edini primer vmešavanja korporacije WAZ v uredniško politiko in odkritega podpiranja določenih političnih strank v državah, kjer delujejo njihovi mediji. Na Hrvaškem so avgusta dva dnevna časopisa, Novi list (v večinski lasti Sorosovega Media Loan Development Funda) in Večernji list (v lasti avstrijske Styrie), objavila članke o domnevni cenzuri v eni od izdaj EPH (WAZ). Namreč, tednik Arena je želel objaviti prispevek o šolskem ministru, ki naj bi v svoji mladostnih letih pretepel nekdanjo prijateljico. Vendar članek ni bil objavljen, pomenljivo pa je, da članka ni umaknil glavni urednik temveč lastnik Arene – to je EPH (WAZ) –, in sicer potem, ko je celotna naklada bila že v tisku. Za boljše razumevanje konteksta in nadaljevanja tega zapleta je potrebno upoštevati dejstvo, da bi prav v dnevih objave »spornega« članka hrvaški urad za varstvo konkurence moral sprejeti odločitev o tem, ali dovoli, da EPH (in s tem WAZ) kupi regionalni dnevnik Slobodno Dalmacijo. Na dogodke so se odzvali novinarji in uredniki v drugih EPH izdajah – z upravičevanjem poteze lastnika, ker da uredniki Arene niso pred objavo članka preverili vseh dejstev. V Globusu (20. 8. 2004) je Jelena Lovrić zapisala, da »uredništvo Arene ni žrtev nedopustnega vmešavanja lastnika, ampak je odgovorno za škodo, ki jo je povzročilo svojim neprofesionalnim delom. Dolžnost je lastnika, da intervenira v primeru ogrožanja profesionalnih standardov. To v nobenem primeru ne more biti cenzura.« V Jutarnjem listu (12. 8. 2004) Davor Butković v svoji kolumni v zagovor lastnikove odločitve navaja: »EPH ni smel dovoliti, da Arena pride na prodajna mesta s takšno nepreverjeno zgodbo. Zakaj? Zaradi naslednjih razlogov. Prvič, temeljna pravila novinarskega profesionalnega dela zahtevajo preverjanje temeljnih dejstev pri vseh vpletenih. Uredništvo Arene tega ni naredilo. Drugič, mediji ne smejo ljudi javno preganjati z objavo zgodb, v katerih ni trdnih dokazov. Torej, zaključuje Butković, v primeru Arene ni bilo govora o kakršni koli cenzuri, ampak o preprečevanju objave nepreverjenih govoric« Oba argumenta načelno držita, ostaja pa vprašanje zakaj se je EPH (WAZ) odločil umakniti celotno naklado svojega časopis. Možno je, da je urednik Arene bil drugačnega mnenja in je verjel, da ima novinar, ki je sporni prispevek napisal, trdne dokaze, ki potrjujejo objavljeno zgodbo. Če urednik odgovarja za uredniško politiko časopisa, zakaj je moral uredniške odločitve sprejeti lastnik? Če dejstva ne držijo in je Arena objavila nepreverjeno zgodbo, ki ni v skladu s profesionalnimi standardi novinarskega poklica, kako potem razumeti izjavo enega od solastnikov EPH Ninoslava Pavića na proslavi pete obletnice izhajanja Jutarnjega lista: »Opravičujem se vsem tistim posameznikom in posameznicam, ki so v časopisih, ki jih izdaja EPH bili žrtve takšnega tipa novinarstva, ki ni v skladu s civilizacijskimi normami«? (Jutranji list, 21. 8. 2004) Zakaj solastnik EPH tudi takrat, torej v vseh teh primerih, ni ukrepal in iz tiskarne umaknil celotne izdaje časopisov, na primer tudi takrat, ko so ti časopisi razširjali govorico sovraštva? Primera iz Romunije in Hrvaške je potrebno razumeti v širšem kontekstu pritiskov, ki jih na urednike in lastnike izvajajo njihovi lastniki. Bralci in bralke pa nikoli ne bomo vedeli, katere vse informacije in prispevki niso prišli v medije, ker lastnikom niso bile všeč, ker niso ustrezale oglaševalcem, ker so bile po oceni vodilnih preveč zahtevne ali pa so bile neprofesionalno narejene. Kot je v svojih pripombah k najnovejši pruski instrukciji o cenzuri zapisal Marx: »Redki so srečni časi, ko je dovoljeno čutiti, kar hočeš, in povedati, kar čutiš.«