Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ko se je pred očmi svetovne javnosti odvijala ena največjih človeških tragedij, vodstvi državnih ORT in RTR, ki s svojima frekvencama edini pokrivata celotno ozemlje Rusije, nista spremenili programa. Prebivalci največje države na svetu, ki ima kar 11 časovnih pasov, so od Kaliningrada do Vladivostoka namesto dogodkov v Beslanu lahko gledali popoldanske telenovele in popularne talk showe.
V terorističnih napadih umirajo otroci, odrasli, politiki, največkrat pa povsem nedolžni ljudje. In to je tudi cilj terorizma. Udariti tam, kjer najbolj boli. Izzvati grozo, strah, negotovost, nestabilnost, politične nemire. Pa naj gre za Bližnji vzhod, Irak ali v zadnjih letih Rusijo. Rusija takega vala terorja, ki jo je zajel v poletnih mesecih, še ni doživela. Začelo se je strmoglavljenimi letali na jugu države, v katerih je umrlo 90 ljudi, nadaljevalo z bombnim napadom v središču ruske prestolnice, ko je samomorilska napadalka ubila 10 ljudi, kulminacija terorja pa je bil Beslan, šola številka ena v malem, tihem, mirnem severnosetskem mestu, ki se je po tragediji spremenilo v simbol teroristične groze, nemoči ljudi in nepripravljenosti politikov, da bi reševali probleme na drugačen način. Če je bil cilj teroristov, ki so zajeli več kakor 1300 otrok, njihovih staršev in učiteljev res destabilizirati razmere na severnem Kavkazu, potem so ga vsekakor dosegli. Zelo kmalu bo jasno, ali bodo nerešeni problemi med krščansko Severno Osetijo in muslimansko Ingušetijo, ki segajo v obdobje sovjetskega diktatorja Stalina, izgona Čečenov in Ingušov zaradi domnevnega sodelovanja z Nemci leta 1944 v Kazahstan in ozemeljskega spora med Osetijci ter Inguši v začetku devetdesetih prerasla v vojno. V skladu s pravoslavno duhovno tradicijo se žalovanje za umrlimi konča 40 dni po njihovi smrti. Opozorila nekdanjega inguškega predsednika, generala Ruslana Auševa, edinega politika, ki se je s teroristi v Beslanu neposredno pogajal, da je sovraštvo doseglo mejo in da maščevanja Osetijcev nad Inguši za smrt svojih otrok ni mogoče izključiti, velja jemati zelo resno. Posnetki izčrpanih, napol golih otrok, ki so jih reševali iz goreče telovadnice, reševalnih ekip, ki so jim dajale vodo, tulečih siren, obupanih staršev, ki so z neopisljivim strahom v očeh iskali svoje najdražje, so 3. septembra obšli ves svet. Nihče ne more razumeti bolečine, ki je omrtvila prebivalce Beslana, žalosti, v katero se je zavilo mesto, ko so številke o žrtvah začele naraščati. Najhujše teroristično dejanje v posovjetski Rusiji je zahtevalo strahotni davek. Uradno je umrlo 339 ljudi, od tega 170 otrok. Te številke se še vedno spreminjajo. Umirajo hudo ranjeni otroci, ki so jih pripeljali v moskovske bolnišnice, in mame, očetje, babice, dedki, ki se niso sposobni bojevati z neznosno bolečino izgube svojih najdražjih. Travma, ki so jo doživeli talci, jih bo spremljala vse življenje. Prvi dnevi septembra bodo ostali zapisani v zgodovini terorističnih dejanj kot najbolj krvavi, grozljivi in nečloveški. Ameriški 11. september 2001 in ruski 3. september 2004 ni mogoče primerjati, ne po številu žrtev in ne po ciljih. Čeprav v terorističnih napadih pogosto umirajo tudi otroci, ti, tako kot v Beslanu, niso bili nikoli neposredna tarča neporavnanih računov med oblastjo in napadalci. Dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, ki sta se rušila pred očmi zgroženih Newyorčanov, in poškodovani Pentagon v Washingtonu si je bilo mogoče 11. septembra 2001 ogledati v neposrednem televizijskem prenosu vseh vodilnih televizijskih mrež. Razplet človeške drame 3. septembra 2004 v Beslanu so prenašale redke. Kot da pojem terorizma, ko gre za napade v ZDA ali v Rusiji, kar zadeva Zahod, ni enak. Kritika Moskve na račun zahodnih medijev, na sprenevedanje novinarjev, ki so namesto besede terorist najpogosteje uporabljali termin napadalci, skrajneži, uporniki, oboroženi ljudje, ki so zajeli šolo, je v tem primeru upravičena.

Neprofesionalno ravnanje državnih televizij
Veliko huje, če govorimo o novinarski profesionalnosti in etiki, pa sta ravnala vodilna domača televizijska kanala, državna ORT in RTR. V Rusiji skoraj ni več neodvisnih medijev. Kar 80 odstotkov radijskih in televizijskih postaj je pod nadzorom države ali v rokah bančnih, industrijskih skupin, ki so blizu Kremlju. Malo bolje je na področju tiskanih medijev, ki pa jih po vplivu in razširjenosti ni mogoče primerjati z elektronskimi. ORT in RTR sta tudi po tem, ko je večina domačih pišočih novinarjev in novinarjev edine vplivne komercialne televizije NTV že govorila o več kot 1000 zajetih talcih (pri tem so se sklicevali na izjave njihovih sorodnikov in prve pripovedi izpuščenih talk), še vedno poročala o nekaj več kot 350 zajetih ljudeh. Številni komentatorji so po krvavem razpletu drame pisali, da je bila to ena največjih napak oblasti – laž za lažjo, ki jih je bilo mogoče slišati na državnih televizijah, so bile po njihovem mnenju prikrito sporočilo teroristom, da je Moskva pripravljena žrtvovati nekaj sto človeških življenj, namig, da mirna rešitev ni mogoča in da Moskva ne bo privolila v zahteve ugrabiteljev. Dogodki so – kljub pogajanjem po usodnih eksplozijah v telovadnici – ubrali najbolj strašno pot. Ko se je pred očmi svetovne javnosti odvijala ena največjih človeških tragedij, vodstvi ORT in RTR, ki s svojima frekvencama edini pokrivata celotno ozemlje Rusije, nista spremenili programa. Prebivalci največje države na svetu, ki ima kar 11 časovnih pasov so od Kaliningrada do Vladivostoka, so namesto dogodkov v Beslanu lahko gledali popoldanske telenovele in popularne talk showe. ORT in RTR, kjer se novinarjem ni treba ukvarjati s (samo)cenzuro, ker je zanjo poskrbela država, sta o Beslanu poročala v rednih informativnih oddajah, pri tem pa so se njihovi poročevalci s terena izogibali številkam o žrtvah med talci in med pripadniki posebnih enot.

Poročanje v živo televizije NTV
Pozitivno vlogo je odigrala televizija NTV. Kljub neprijetnim izkušnjam s Kremljem, ki jim je očital senzacionalistično poročanje o razpletu drame s talci v moskovskem gledališču na Dubrovki oktobra 2002, in dejstvu, da je njihov večinski lastnik plinski velikan Gazprom, ki je blizu Kremlju, se je njeno vodstvo odločilo za poročanje v živo. NTV, ki ga je mogoče spremljati samo preko satelitskih krožnikov ali po kablu, je tako omejenemu številu ruskih gledalcev posredoval živo, komentirano sliko dogajanja v šoli, prve ocene neodvisnih analitikov, izjave staršev in osvobojenih otrok. Medtem ko se je NTV osredotočil na človeški vidik tragedije v Beslanu, sta ORT in RTR vztrajala pri uradnih informacijah in izjavah najvišjih predstavnikov politične, vojaške in varnostnoobveščevalne elite. V njihovih informativnih oddajah so poudarjali pogum pripadnikov posebnih enot, kazali trupla ubitih teroristov, posnetke predsednika Putina, ki je dan po tragediji v eni od beslanskih bolnišnic obiskal ranjence, prezrli ali natančneje ignorirali pa so bolečo resnico – zakaj toliko žrtev, kdo so krivci, kako so teroristi prišli v Beslan, zakaj se število žrtev in pogrešanih, ki ga je navajal operativni štab, bistveno razlikuje od podatkov, ki so jih zbrali sorodniki žrtev. Ta je o več kot 800 zajetih talcih (ta številka se je izkazala za precej višjo) začel govoriti le nekaj ur pred začetkom operacije posebnih enot, čeprav je bilo že 1. septembra jasno, da je šola številka ena največja v Beslanu, da se je v njej učilo več kakor 800 učencev in da prvega septembra otroke v šolo pospremijo cele družine. Informacije o zahtevah in številu teroristov, o razmerah v telovadnici, na katere smo se naslanjali novinarji, so bile uradne in smo jih kot takšne s sklicevanjem na vire tudi navajali.

Poudarjanje človeške dimenzije tragedije
Slika dogajanja je bila zelo nejasna, uradne oblasti so, čeprav tega niso nikoli priznale, namenoma zavajale javnost (eden od razlogov je bil menda preprečitev panike), zato smo novinarji iskali svoje vire, predvsem sorodnike talcev in v svojih poročilih tudi poudarjali, da gre za neuradne podatke. Seznami ugrabljenih otrok, njihovih staršev in učiteljev, ki so jih sestavili sorodniki, so se pojavili 2. septembra. Star pregovor pravi, da je resnica prva žrtev vojne. Novinarji, tako domači kot tuji, smo se znašli v položaju, ko nam ljudje, ki so spremljali poročanje ruskih televizijskih kanalov – RTR in ORT – niso več zaupali in nas zmerjali z lažnivci, ki prikrivajo dejstva. Čustev staršev, ki so čakali na novice o svojih najdražjih, ni bilo mogoče nadzorovati in njihove kritike na naš račun nihče ni jemal osebno. Vsekakor se je naše delo, govorim iz lastnih izkušenj, razlikovalo od poročanja o ugrabljenih gledalcih mujzikla Nord Ost oktobra 2002 v Moskvi. V Beslanu s 35.000 prebivalci, kjer so sorodstvene in sosedske vezi zelo močne, se poznajo skoraj vsi, ključna razlika pa je bila seveda v tem, da je bila večina talcev otrok. Novinarji (spet govorim o osebni izkušnji, kot o poročevalki, ki dela za dva elektronska medija, radio in televizijo) se pri svojem delu bistveno ne razlikujemo. Razlika je v produkcijskih in tehnoloških možnostih, ki so nam na voljo; velike medijske hiše so na kraju dogodka s številnimi ekipami snemalcev, producentov, novinarjev … Male, kot je RTV Slovenija, so v tem smislu zelo omejene. Poleg »čistega« poročila o dogodku se osebno nagibam k poudarjanju človeškega elementa tragedije, zgodbe o konkretnem človeku, družini, ker je tako razsežnost dogodka, njegove posledice preko »podzavestnega« poistovetenja gledalca z osebo iz prispevka laže prenesti televizijskemu avditoriju. Če imamo kot gledalci priložnost neko dogajanje spremljati v živo, si ga zapomnimo veliko bolj, kot če se z njim seznanimo pozneje. Televizijska slika ima izjemno moč, kot radijska poročevalka pa sem kljub strahotnim tehničnim težavam, ki so bile povezane s preobremenjenostjo telefonskih zvez in blokado signala, imela priložnost del dogajanja prenašati tudi v živo. Tako kot v primeru vojne v Čečeniji so se tudi ob beslanski tragediji pokazale velike razlike med poročanjem zahodnih in ruskih novinarjev. Objektivnost, ki bi jo morali spoštovati ne glede na to, kdo so lastniki medijskih hiš, za katere delamo, je bila v Beslanu zlorabljena. Nesporno je, da so bili med teroristi tudi plačanci iz arabskih držav, hkrati pa bi morala Moskva priznati, da je nerešeno čečensko vprašanje njen notranji problem. Terorizem ne pozna meja. Multietnični, multikulurni in multireligiozni severni Kavkaz je bil in ostaja sod smodnika. Beslanska tragedija je zastavila še eno vprašanje – o do zob oboroženih, z maskami pokritih, v glavnem čečenskih teroristih, ki so ustrahovali in ubijali nedolžne talce, bi ob drugi priložnosti poročali kot o upornikih, separatistih, ki se bojujejo za čečensko neodvisnost. Žrtve dveh rusko-čečenskih vojn v zadnjem desetletju pa so v Beslanu postale morilci otrok. Tragedija v šoli je zaznamovala vse – svojce žrtev in nas, ki smo o njej poročali. In še vedno nas je veliko, ki se prvih dni septembra, joka, krst, pogrebov, zlomljenih staršev, duševno pohabljenih otrok spominjamo z grozo in tesnobo.

nazaj

Ksenja Hahonina

Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Po objavi posebnih pravil in minulih sankcijah so se ruski mediji poročanja o Beslanu lotili z večjo previdnostjo kot talske drame v moskovskem gledališču – Kaj se je spremenilo med obema dramama
Poročanje množičnih občil o zajetju talcev med drugim dejanjem mjuzikla Nord Ost v Kulturnem domu na moskovski Dubrovki oktobra 2002 in letošnja drama v Beslanu sta osredinila pozornost v kontekstu dalj časa trajajoče informacijske vojne. Na eni strani so okopi državne politike federalne enotnosti1, na drugi prizadevanje Čečenov za osamosvojitev oziroma pravica do samoodločbe in pravica javnosti, sploh pa talcev, da izve resnico o dogajanju. Na eni strani bojnega polja so pogostokrat citirani informacijski viri, kot so FSB2, Ministrstvo za obrambo RF in novinarji z državnimi nagradami3, ali v službah pri medijskih mogotcih, ki so v dobrih odnosih s Kremljem, na drugi pa slabo organizirani čečenski viri in čedalje redkejši novinarji, neobremenjeni z lastnim preživetjem in dediščino samocenzure dobrih starih partijskih časov. Resnica je nekje vmes – med navzkrižnim medijskim ognjem (gl. primer).

»Plakatna« odstavitev
Ravno na primeru poročanja o drami v Beslanu in Nord Ostu lahko ugotovimo, kako zelo se je spremenilo medijsko ozračje v Rusiji v zadnjih štirih letih ter kako čedalje bolj zamegljena je »vmesna resnica«. Najbolj nazoren primer je poročanje časnika Izvestja. Nekoč vodilni sovjetski časopis (poleg časopisa Trud), ki je bil nenehno v poštnem nabiralniku slehernega državljana SZ vse od marca 1917, se je 21. avgusta 19914 odcepil od državnega aparata SZ in razglasil neodvisnost. Oktobra 1992 se je Izvestja preoblikovala v odprto delniško družbo in izgubila velik del nekdanjih bralcev. Število naročnikov, kakor pravijo predstavniki časopisa, menda sedaj niha med 8000 in 10.000.5 Vendar pa časopis z letošnjo naklado 234.500 izvodov in vrsto prilog še vedno ohranja pomembno vlogo med časopisi s splošno vsebino. Lastniška struktura časopisa Izvestja6 je bila junija 2003 razdeljena med dva osnovna lastnika. Okrog 50 odstotkov delnic pripada holdingu Prof-Media (www.profmedia.ru), približno 47 odstotkov delnic je v lasti naftne družbe Lukojl www.lukoil.ru, ostale delnice so last sodelavcev Izvestje. Zaprta delniška družba Prof-Media je bila ustanovljena leta 1997, da bi upravljala z lastnino Interrosa (www.interros.ru), ki mu predseduje Vladimir Potanin.7 Interros je lastnik še šestih časopisov, tiskovne agencije, nekaj radiev in televizijskih postaj, tiskarne in kina, ki jih upravlja Prof-Media. Če Interros in Lukojl8 pogledamo s stališča oblik medijske koncentracije, lahko govorimo o konglomeratih9, v katerih se združuje lastništvo medijskih in drugih gospodarskih dejavnosti. Neposredna povezava med lastniki (posebno Lukojlom) in čečenskimi naftnimi viri je težko določljiva. A omeniti je treba, da je ekonomija čečenske republike tradicionalno vezana na naftno industrijo.10 Čečenske naftne zaloge ocenjujejo na 100 milijonov ton, poleg tega ima republika bogate zaloge plina in zaseda pomemben strateški položaj pri transportiranju ruske nafte do črnomorskih pristanišč. O prijateljstvu Vladimira Potanina z Vladimirom Putinom pa v Rusiji kroži veliko anekdot. Vendar pojdimo nazaj k poročanju o terorizmu. V uredništvu Izvestje so 24. oktobra 2002 zaradi zajetja Nord Osta pripravili posebno številko časopisa. Tudi ostali izvodi v času štiridnevne ugrabitve so se odlikovali po posebnem oblikovanju. In sicer so klasično kazalo, ki na prvi strani uvaja bralce v štiri, pet glavnih tem, nadomestili z udarnimi fotografijami z nekaj tragično-patriotsko obarvanimi stavki o Nord Ostu oziroma »plinskem« razpletu: Nadomestilo kazala (Izvestja, 29. oktobra 2002, str. 1) Mi smo se bojevali in našli izhod. Mi se nismo vdali. V besedi »mi« je konkreten »jaz« – junaki našega časa. O specialcih in zdravnikih, ki so rešili stotine življenj v neverjetnem, peklenskem položaju, – mi smo poročali vse te dni, ko se je odvijala moskovska tragedija. Tudi danes bomo poročali o naših junakih. Včeraj smo se ob spominskem dnevu spominjali naših državljanov11, ki so umrli kot talci. Zapomnili si bomo junaštva strokovnjakov, brezum teroristov, nemoč politikov. Zdaj točno vemo: Rusija se ni odvadila dostojno prenašati tragedij. Nas nikoli ni uspelo spraviti na kolena. Niti sedaj. Življenje se nadaljuje. Mi ne bomo pozabili … Med Nord Ostom in Beslanom so pri časopisu Izvestja preživeli kadrovske spremembe in med drugim dobili novega urednika, a uredniška politika glede poročanja o dogodku v Beslanu je ostala podobna. Tudi septembra 2004 po razpletu v Severni Osetiji je časopis izšel v »izredni« obliki z veliko naslovno fotografijo, na kateri je moški reševal deklico-talko. Vendar tokratno obveščanje bralcev lastnikom časopisa ni bilo všeč. »Z vodstvom Prof-Media se nismo strinjali glede oblike podajanja informacije. Obstaja mnenje, da je bila sobotna številka preveč emocionalna in narejena kot plakat. Tako se časopisov ne dela,« je v intervjuju za radio Svoboda dejal sedaj že bivši urednik Izvestje Raf Šakirov. Čeprav je lastnikom pojasnil, da se je za »plakatno« verzijo odločil zaradi pomembnosti dogodka za celotno območje Ruske federacije, jih s svojimi utemeljitvami ni prepričal in je moral dnevnik zapustiti.

Država je dala, država lahko vzame
Dejstvo je, da ima vsak novodobni bogataš v Rusiji grehe iz časov divje privatizacije, ki jih lahko zelo hitro sodno preganjajo, če se interesi oligarhov križajo z interesi oblastnikov. Leta 2000 po nastopu Putina je bil tako zaradi goljufij zaprt Gusinski, ki se je s svojimi mediji v informacijski vojni postavil na čečensko stran in ki si je celo javno drznil primerjati dogodke v Čečeniji s holokavstom med drugo svetovno vojno. »Putinov boj proti meni je oseben. Misli, da sem ga izdal. Putin je prepričan, da je država on sam in da tisti, ki ga kritizira, napada državo. Torej, umazani mediji Gusinskega so protidržavni,« je v intervjuju za El Mondo svojo aretacijo pojasnil Gusinski. Na koncu leta 2000 je medijski mogotec pobegnil v Grčijo. Tudi njegov razvpiti kolega Berezovski12, ustanovitelj časopisa Nezavisimaja (neodvisna) gazeta, ki je postavljal nove standarde v posovjetskem novinarstvu, se trenutno kot politični pribežnik skriva pred ruskim pravosodjem v Veliki Britaniji. Po spektakularni aretaciji Mihaila Hodorkovskega13 pa so vsi končno ugotovili, da gre zares, oziroma da se lahko rezultate divje privatizacije temeljito prerešeta. Zanimivo je, da se ob tem zdi, da se zgodovina le ponavlja. Ko so boljševiki prišli na oblast, so se morali spopadati s posledicami prve svetovne vojne. Totalna nacionalizacija, uvedba bonov za hrano in vsesplošna delovna obveza niso pomagali državi iz gospodarske krize. Še več, ljudstvo se je začelo upirati – oktobrska revolucija se jim je zdela zaman. Sesuto gospodarstvo je v začetku dvajsetih prisililo boljševike, da so zamenjali režim vojaškega komunizma z »NEP« – z novo ekonomsko politiko, ki je dovoljevala zasebno lastnino in tržno usmerjenost s ciljem hitre gospodarske rasti in nadaljnjim prehodom v socializem. Komaj so podjetniki zadihali, so je sredi dvajsetih let začela prva represija zoper najbolj uspešne. V tridesetih sta prisilna kolektivizacija zaključila zlato dobo »nepomanov« – podjetnikov tistega časa. Sredi osemdesetih prejšnjega stoletja je bil v SZ znova uveden sistem prehrambnih bonov – plansko gospodarstvo se ni izkazalo. Vrnitev k tržnemu gospodarstvu je spremljalo divje lastninjenje, posledica katerega so veliki imperiji. Pojem oligarh oz. tajkun se je v Rusiji pojavil konec devetdesetih. Tajkuni so sodobni »nepomani«, ljudje, ki so se znašli ob pravem času na pravem mestu: bodisi na direktorskem položaju bodisi med višjimi državnimi birokrati. Ruski tisk jih le redko poimenuje z »lastnik«, pogosteje uporabijo izraz »nadzoruje to in to«, kajti bogastvo, ki ga imajo v lasti, marsikdo jemlje kot dar – država je dala, država lahko vzame. Ko so izstopili iz mase na novo obogatelih, so se začele tudi prve represije. Primeri so Gusinski, Berezovski, Hodorkovski. Odstavitev urednika Izvestje je seveda lahko povezana z neuresničenimi pričakovanji lastnikov o dvigu naklade in z notranjimi kadrovskimi neskladji, udarna »plakatna« naslovnica pa je bila le povod za slovo. A dejstvo je, da je bil odstop urednika enega najpomembnejših tiskanih dnevnikov prikazan kot »poučen« primer, da je treba o terorizmu poročati skromno – kar koli pač to že pomeni. Javnost pa je odstranitev Šakirova razumela kot izogibanje Potanina in drugih lastnikov medijev-oligarhov konfliktu s Kremljem oziroma usklajevanje poročanja nedržavnih občil s smernicami, ki jih nakazujejo državni in na pol državni mediji.14

Naključja
Neprijeten občutek po odstavitvi urednika se še poveča, če opazite verigo naključij med napetim pričakovanjem razpleta zajetja v Beslanu. Drugi dan zajetja so se v Severno Osetijo odpravili novinarka Ana Politkovskaja iz časnika Novaja gazeta, poročevalec radia Svoboda Andrej Babickij in sodelavka tiskovne agencije France-Press Jana Dlugi. Kljub prizadevanjem pa na kraj dogodka niso prišli. Ana Politkovskaja je novinarka, ki je večkrat poročala tudi iz oddaljenih predelov Čečenije. Pred dvema letoma ob zajetju talcev v kulturnem domu v Moskvi so jo teroristi izbrali za pogajalko. Federalni vojaki so dobitnico mnogih mednarodnih nagrad za svobodo medijev že večkrat pridržali na območju republike Čečenije. Tokrat je avtorica knjig o vojni v Čečeniji na poti v Beslan po zaužiti skodelici čaja v letalu pristala v bolnišnici s hudo zastrupitvijo. Andreja Babickija, sodelavca ruske podružnice sicer ameriškega radia Svoboda, vojaškega dopisnika iz Dagestana, enega redkih novinarjev, ki so ostali v Groznem med njegovo razstrelitvijo, so najprej na letališču Vnukovo pridržali neznanci, pozneje še uradne oblasti. Tukaj je treba poudariti, da sta Ana in Andrej znana in v ruskogovoreči javnosti priznana in spoštovana raziskovalna novinarja, tako da bi bila preveč sumljiva že prisilna odsotnost enega. V Rusiji manj znano Jano Dlugi, francosko državljanko, ki se je znašla na istem letališču kot njen ruski kolega Babickij, so začasno pridržali zaradi nekaj »formalnih« vprašanj, ki pa so trajala ravno toliko, da je zamudila na letalo. Brez pojasnil so za eno uro na beslanski policiji pridržali novinarki Nove Izvestje Ano Gorbovo in Oksano Semenovo. Po podatkih časnika Komersant so na letališču v mestu Mineralne Vode na poti v Moskvo pridržali tudi Amr Abr al Hamida, vodja arabske televizijske postaje Al Arabia. Uradno pojasnilo se glasi, da je bil sodelavec televizije pridržan zaradi posedovanja naboja za kalašnikov, a rusko ministrstvo za zunanje zadeve še raziskuje okoliščine pridržanja. Še več težav so imeli novinarji gruzinske televizije Rustavi – 2, ki so izzvali pravo diplomatsko vojno med Rusijo in Gruzijo, češ da so v Beslan prišli brez ustrezne dovolilnice in akreditacije. Čeprav so se novinarji vpisali v evidenco v mestu Kazbegi, ki ima poseben status glede vizumov za državljane Gruzije, so jih oblasti aretirale. Predsednica gruzinskega parlamenta Nino Burdžanadze je prepričana, da pridržanje gruzinskih novinarjev ni nič drugega kot nezadovoljstvo ruskih oblasti z njihovim objektivnim poročanjem o dogodku: »Nerazumljivo je, da ruska množična občila do zadnje minute niso poročala o številu žrtev, čeprav je bilo jasno, da je umrlo več kot sto ljudi. Očitno določene sile nočejo, da se izve resnica o Beslanu.« Konflikt, v katerega se je s svojim pismom vmešal celo gruzinski predsednik Mihail Saakašvili, se je prenesel v gruzinski parlament, kjer so razpravljali o ruskem zavračanju mednarodnih norm in načel, po katerih so zdravniki in novinarji med vojno nedotakljivi.

Veselje obešenca
Podobnih težav z dostopom do kraja dogodka v času odvijanja drame na Dubrovki v Moskvi ni bilo že zaradi geografske lege. Celo nasprotno, po Nord Ostu se je v javnosti15 odvijala razprava o tem, da je bil zajeti kulturni dom preveč dostopen novinarjem, ki so v naglici povedali preveč. Kot da bi pozabili, da jih preko televizijskih zaslonov lahko (in so jih po pričevanjih talcev tudi dejansko) spremljajo teroristi. Zato so teroristi vedeli, kaj se dogaja okrog zajete stavbe, in spoznali nekatere pomembne tehnične podrobnosti zajetja. Recimo, na Prvem kanalu (ORT) je producent Nord Osta Aleksander Cekalo podrobno opisal, kako je pomagal specialcem pri iskanju tajnih poti v stavbo Kulturnega doma, in to še pred vdorom. Druga nerodnost je povezana z begom talk, ki so prišle na svobodo skozi odprto okno, o čemer so nemudoma poročali v živo. Prenos dogodka je preprečil morebitnim drugim talcem, da bi uporabili isto pot, saj so teroristi takoj ukrepali. Naslanjajoč se na podobne primere, se je razprava o tem, kaj se sme in česa se ne sme povedati ob terorističnem dejanju in terorizmu nasploh, preselila v ruski parlament, posebna skupina strokovnjakov pa je začela pripravljati popravke zakona o sredstvih množičnega obveščanja.16 Dan po osvoboditvi talcev iz kulturnega doma je bil popravek zakona sestavljen in po hitrem postopku sprejet. Njegova temeljna misel se je glasila, da »ni dopustna uporaba množičnih občil // za propagando in opravičevanje terorizma in ekstremizma« in da je prepovedano pozivati k spremembam, ki bi ogrožale geografsko celovitost Ruske federacije. Popravki, ki so bliskovito šli skozi parlamentarne mehanizme, so razburili novinarska združenja17, njihovi predstavniki so odšli k Vladimirju Putinu s prošnjo, da bi »novosti« zavrnil. Predsednik Rusije je popravke sicer zavrnil, toda pripomnil, da je treba najti kompromis oz. sestaviti posebno skupino za usklajevanje, in da verjame, da so novinarji sami zmožni razsodnosti. Novinar od www.kolokol.ru18, Ilja Miljštejn, prisoten na tem srečanju, je o dogodku, ki ga je najbolj spominjal na klečeplazenje pred carjem, zapisal: »Najprej na naših vratovih nežno sklenejo prste, potem organizirajo pisma v zaščito na pol mrtvih, potem ta pisma pregledajo in rečejo: ‘Lahko dihate, vendar ne smete pozabiti na etiko.’ Tako je to pri nas – naša svoboda je vedno z dovoljenjem oblasti ukraden zrak. // Naše veselje ob Putinovi odločitvi je veselje obešenca, ki so mu vzeli vrv.« Združenje vodij vodilnih ruskih medijev – Industrialni komite19 – je aprila 2003 dokazalo, da je zmožno samoregulacije in razsodnosti ter podpisalo protiteroristično konvencijo – stanovski dokument, ki da bo urejal poročanje o terorizmu. Konvencija v osmih členih zelo natančno določa delo novinarja v primeru terorističnega zajetja: prepoveduje, na primer, poniževanje in psovanje teroristov. Vendar med miroljubnimi zapovedmi bode v oči prepoved intervjuvanja teroristov brez dovoljenja oblasti ipd. Hkrati s podpisom konvencije je Industrialni komite, ki mu predseduje direktor državne televizije, pozval Putina, naj se sprejme nov zakon o medijih ter predloži njegov osnutek. »Industrialni komite bo medijem pokazal pravo smer,« je dejal Vladimir Putin. Z drugimi besedami – očitne, totalne cenzure v Rusiji formalno ni. Kajti stvari so usklajene z združenji novinarskega stana, torej po logiki z novinarji samimi – ki pa to v resnici niso. Ponovno se je začelo o novem zakonu o medijih govoriti po Beslanu, kajti ta naj bi bil že pripravljen, čeprav javnosti ni bil predstavljen niti osnutek. Toda zdi se, da so novinarji oz. medijske hiše tudi brez zakona dobro doumeli, kaj smejo in česa ne. Poglejmo primerjavo. V času Nord Osta je Ministrstvo za zadeve tiska, radijskega in televizijskega poročanja ter sredstev množičnega obveščanja RF 25. oktobra tehnično in brez pisnih opozoril prekinilo predvajanje televizije Moskovje, ki da je grobo kršila veljavno zakonodajo o boju proti terorizmu. Med drugim pa je bil ravno na tej televiziji predvajan posnetek z zahtevami teroristov in citiranih nekaj stavkov z domnevne »teroristične« spletne strani. Poleg tega je ministrstvo od radia Odmev Moskve (Eho-Moskvy) zahtevalo, da umakne spletno stran, na kateri je bil objavljen intervju s teroristi z Dubrovke. Ministrstvo je tudi javno opozorilo medije, da bo strogo kaznovalo (vse do odvzema licence) tiste medijske hiše, ki bodo predvajale izjave in zahteve teroristov. V Beslanu oziroma v obdobju treh mesecev, v katere spadajo tudi dogodki v Severni Osetiji, pa se je pristojno ministrstvo omejilo le na 18 opozoril.20 Pičla četrtina jih je bila povezana z »nepravilnim poročanjem o terorističnih dejanjih«. Ministrstvo ni hotelo razkriti, katere medijske hiše so opozorili, zato ne moremo vedeti, kaj natančno je bilo »nepravilno«. Novinarje se zdaj, tako kot po Nord Ostu, spet kritizira. Le v nasprotno smer – da so povedali premalo in da je bilo še tisto le nekritično prebiranje uradnih sporočil. Med poročanjem o Nord Ostu in Beslanu je torej očitna razlika, ki se meri po tem, da se še danes ne ve natančno, kaj so zahtevali teroristi v Severni Osetiji.

1 Splichal v knjigi Izgubljene utopije (1992: 146) obravnava hipotezo, da država tem uspešneje uveljavlja neodvisnost od drugih držav, čim uspešneje omejuje »svoje« lastne subjekte. Nacionalizem v vzhodni in srednji Evropi je jasen primer te »zakonitosti«. Nacionalizem je značilen (ali morda skrajen) primer vzdrževanja čim manjše prehodnosti meja sistema zaradi vzdrževanja nacionalne kohezivnosti in zaščite sistema pred »tujimi« – zunanjimi in notranjimi – kulturnimi in političnimi vsiljivci ter pogosto povezan z različnimi oblikami državnega nadzora nad informacijami.
2 FSB je kratica za Federalno službo bezopasnosti/varnosti, naslednico KGB – Komite gosudarstvenoj/ državne varnosti www.fsb.ru.
3 Ministrstvo za tisk, televizijo in množična občila ter ruska nacionalna tiskovna agencija Itar-tass sta določila vsakoletno nagrado (okrog 10.000 ameriških dolarjev) v spomin na Vladimirja Jacina – fotoreporterja, ki so ga med delom v Čečeniji leta 1999 Čečeni vzeli za talca in zanj zahtevali odkupnino. Tiskovni minister Mihail Lesin je o tem odlikovanju za »pogum pri izpolnjevanju poklicnih dolžnosti« pripomnil: »Danes, kar ni čudno, heroji med novinarji, ki delajo v Čečeniji, postajajo napačni ljudje. Ne tisti, ki izpolnjujejo dolžnost do Rusije, temveč tisti, ki nesramno blatijo rusko državo in rusko vojsko!« To pomeni, da denarja ne bodo dobili t. i. opozicijski novinarji, ki poročajo o vojnih zločinih tudi na ruski strani, temveč tisti, ki na televizijskih zaslonih in časopisnih straneh prikazujejo lepo urejene čete ruskih vojakov, ki z nasmeškom na obrazih varujejo domovino, kar koli se že skriva za to besedo.
4 21. 8. 1991 je datum tretjega dneva vojaškega prevrata v Moskvi – dogodki med 19. in 21. avgustom so bili poimenovani tudi kot »avgustovski puč«, ki ga mnogi zgodovinarji štejejo za začetek razpada SZ.
5 Izvestja je leta 1997 doživela za takrat značilno odcepitev skupine novinarjev, ki so organizirali konkurenčni časopis Novye izvestia http://www.newizv.ru, pri tem pa so jim vzeli nekaj bralcev.
6 Za to, da pridete do konkretnih lastnikov, potrebujete precej časa in živcev, saj lastništvo omenjenih časopisov ni javno pregledno. Ruska zakonodaja ne omogoča javnega dostopa do lastniške strukture medijev.
7 Nekoč aktivni komsomolec je delal kot višji inženir na ministrstvu za zunanjo trgovino. Leta 1990 je ob pomoči nekaj »rdečih« vodij ustanovil Interros, ki se danes ukvarja z investicijami in upravljanjem delniških skladov. Leta 1994 je imel hude težave z varnostjo, menda zaradi posega na trg dragocenih kamnov, ki ga je do tedaj strogo nadzorovala čečenska mafija. Skupaj z Borisom Berezovskim, Vladimirjem Gusinskim in Hodorkovskim je tik pred volitvami leta 1996 javno pozival, da naj prestavijo predsedniške volitve. Po volitvah se mu je ob vnovični izvolitvi uradno zahvalil Boris Jelcin in ga postavil za prvega podpredsednika vlade, odgovornega za finančno-ekonomske probleme. Njegovi sovražniki zatrjujejo, da je 60 odstotkov državnega denarja obračal preko lastne banke ONEKSIM. Poleg tega je Potanin eden od avtorjev zvitega sistema dajanja kreditov državi v zameno za pakete delnic, s katerim so obogateli mnogi oligarhi.
8 Lukojlu predseduje Vagit Alekperov, ki je v zadnjih letnikih študija na univerzi za nafto in plin v Bakuju začel delati kot operater pri pridobivanju nafte. Po diplomi je od leta 1974 vse do leta 1990 napredoval znotraj državnih podjetij za pridobivanje nafte in plina. V začetku devetdesetih je bil že namestnik ministra za nafto in plinsko proizvodnjo. Leta 1992 je zapustil državno službo in postal predsednik naftne družbe Lukojl, ki je bila leta 1991 še del ministrstva, leta 1993 pa je z odredbo predsednika Jelcina postala zasebno podjetje. V enem od intervjujev je izjavil: »Danes lahko rečemo, da Lukojl nadaljuje sovjetsko naftno tradicijo.« Po podatkih ruskega časopisa Komersant Alekperov dobiva plačo 1,5 milijona dolarjev na leto, poleg tega ima pravico do premije približno 2,2 milijona dolarjev, dividende od delnic, ki znašajo približno 30 milijonov ameriških dolarjev. Lukojl je ena najmočnejših naftnih združb Ruske federacije, ki predeluje 18 odstotkov ruske nafte in ima v lasti okrog 4000 bencinskih črpalk po Rusiji in drugih državah.
9 Sherley Biagi (Media/impact: an introduction to mass media. Belmont. Wadsworth, cop. 1992) ločuje pet oblik medijske koncentracije: 1. veriga – isto podjetje ima v lasti več praviloma istovrstnih medijev; 2. mreža – matično radiodifuzno podjetje ustvarja progam, distribuira pa ga s pomočjo lokalnih postaj, ki so včlanjene v njegovo mrežo; 3. navzkrižno medijsko lastništvo – medijska družba ima v lasti več različnih medijev; 4. konglomerat – združuje lastništvo medijskih in drugih gospodarskih dejavnosti; 5. vertikalna integracija – lastništvo med različnimi komplementarnimi dejavnostmi medijske industrije.
10 Začetki pridobivanja nafte v Čečeniji segajo v leto 1893, ko so začeli v starogrozenskem rajonu črpati prvi naftni vrelec.
11 Med drugim je zaradi zajetja umrlo tudi osem državljanov drugih držav, ki pa jih uredništvo ni omenjalo.
12 Boris Abramovič Berezovski je doktor fizike in matematike. Najbolj razvpit poslovnež, ki je odkrito govoril o svojem medijskem imperiju. Generalni direktor podjetja LogoVaza, ki se je ukvarjalo s prodajo avtomobilov državnega podjetja AvtoVaz, leta 1995 član direktorskega kabineta televizije ORT – prvega kanala, leta 1997 svetovalec vodja administracije predsednika države. Vpleten tudi v posle z nafto (Sibneft) in aluminijem (Russkij aluminj) ter goljufije s kopičenjem kapitala letalske družbe Aeroflot v švicarskih bankah. Februarja 2003 Berezovski v intervjuju za časopis Vedomosti trdi, da ima premoženje v vrednosti 3 milijard dolarjev.
13 Diplomirani kemik Hodorkovski je sredi osemdesetih organiziral mladinski znanstveno-tehnični center. Mladi znanstveniki so se izkazali za podjetne in po govoricah prodajali kavbojke lastne proizvodnje in trgovali s ponarejenim konjakom. Štiriindvajsetletni komsomolec je tedaj izkoristil komaj legalno priložnost za služenje denarja in s prisluženimi rublji ustanovil banko MENATEP, katere naziv je sestavljen iz kratic mladinskega centra. Banka je čez nekaj let postala ena prvih odprtih delniških investicijskih družb Rusije. Leta 1997 je Hodorkovski zapustil sedež predsednika uprave banke in se usmeril v naftne, na pol državne posle. Piarovci Jukosa so po aretaciji zatrobili, da je bivanje Hodorkovskega v zaporu Rusijo stalo 15 milijard dolarjev. Saj se niso pocenile le delnice naftne združbe Jukos, pač pa je aretacija postavila pod vprašaj nedotakljivost lastnine v Rusiji in povečala tveganje naložb v rusko gospodarstvo. Kljub napovedim, da bo naftni mogotec po predsedniških volitvah izpuščen, saj da je bil med drugim zaprt zato, ker je hotel nastopiti na predsedniških volitvah, je v zaporu vse do danes.
14 O tem, koliko sta ruska televizijska kanala, državna ORT (Prvi kanal) in RTR, upoštevala novinarsko etiko in profesionalnost, je v prispevku za Medijsko prežo napisala dopisnica RTV Slovenije iz Moskve Vlasta Jeseničnik.
15 Čutilo se je, da oblasti prelagajo svojo odgovornost za Nord Ost s sebe na novinarje – velik del pozornosti se je preusmeril s spornih okoliščin vdora na napake medijskih hiš.
16 Hkrati so bili pripravljeni popravki zakona o borbi s terorizmom, ki je prepovedal razglašanje informacij o protiteorističnih akcijah in drugih nanje vezanih tehničnih podrobnosti.
17 Industrialni komite, Zveza novinarjev Ruske federacije, Zveza novinarjev Moskve – pozitivna plat dogodka je, da so bili v zadnjih 11 letih prvič solidarni novinarji najrazličnejših usmeritev: od državnih do neodvisnih.
18 Spletni projekt v okviru Sklada za državljanske svoboščine.
19 Ustanovljen je bil 15. julija 2002 na srečanju 20 vodij različnih medijskih hiš. Pomemben je podatek, da je predsednik združenja direktor državne televizije ORT Konstantin Ernst, ki je po Putinovi zavrnitvi popravkov zakona v imenu novinarjev izjavil: »Zelo smo hvaležni predsedniku, da je uporabljal pravico do veta.«
20 Po drugem opozorilu se sproži postopek za odvzem licence.

nazaj

Ksenja Hahonina

Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Z adnji popis prebivalstva Ruske federacije leta 2002, ki so ga v Čečeniji pospešeno izvedli v dveh dneh, je pokazal, da je Čečenov po več letih nenehnih vojaških spopadov več kot pred vojno – 1,080.000. Leta 1977 je bilo v Čečeniji naštetih 1,070.000 prebivalcev. Toda od tedaj se je od Čečenije leta 1992 odcepila Ingušetija, kar predstavlja približno 200.000 prebivalcev. Poleg tega je Čečenijo po različnih virih zapustilo preko 300.000 ruskih beguncev, samo v Ingušetiji pa je bilo registriranih več kot 150.000 čečenskih beguncev. Leta 1998 je v Čečeniji potekal izredni popis prebivalstva, ki je pokazal, da v Čečenski republiki biva okrog 800.000 ljudi. Kako se je torej v štirih letih ta številka tako povečala? Čečenski pravnik Ruslan Bodalov je federalne oblasti in prorusko administracijo republike obtožil ponarejevanja podatkov: »Vidim dva možna vzroka za popačenje. Prvič, namerno povečano število prebivalcev je koristno za vodje administracije, saj bodo za ‘mrtve’ duše dobili finančna sredstva, kot so otroški dodatek, pokojnine itd., ki jih bodo mirno položili v svoj žep. Drugič je to pomembno za Kremelj in vojaške strukture. Podatek o rasti prebivalcev naj bi nakazal, da se ljudje vračajo v republiko ter da je na območju konec vojaških spopadov in se je v Čečeniji začelo mirno življenje.« Če ob tem preštejemo v medijih objavljeno število »onemogočenih barbarskih enot čečenskih teroristov«, med katerimi so se pogostokrat znašle nič krive mirne čečenske vasi, bomo verjetno ugotovili, da je bilo na območju Čečenske republike pobitih več kot milijon teroristov.

nazaj

Sonja Merljak

Mediji in travmatični dogodki
Včasih se ne da izogniti grozljivim posnetkom, še posebno, ker zaljšanje resnice ni naloga novinarjev, toda vedno je treba imeti pred očmi dejstvo, da novinarji ne smejo povzročati nepotrebnega trpljenja
Teroristični napad na šolo v Beslanu v Severni Osetiji je bil samo zadnji v vrsti travmatičnih dogodkov, o katerih so v zadnjih letih poročali svetovni mediji. Novinarji in javnost se neprestano soočajo s travmami. Zlasti po enajstem septembru 2001 so se številni novinarji soočili z dogodki, na katere jih v šolah in na delovnih mestih niso pripravili. Vojnam in naravnim nesrečam, o katerih novinarji poročajo že desetletja, so se tako pridružili še grozoviti teroristični napadi, ki so toliko bolj pretresljivi, ko se zgodijo na domačih tleh.

Ekskluzivni posnetki brez refleksije dogodka
Nekateri mediji so v zadnjem času v želji po večji gledanosti, poslušanosti in branosti začeli brez pomislekov prikazovati, kaj se dogaja v takšnih trenutkih. Na kraj dogodka so začeli pošiljati vse več ekip, ki, podobno kot se je to zgodilo v Beslanu, nazadnje o dogodku ne poročajo, ampak samo poudarjajo, da predvajajo ekskluzivne posnetke. Namesto da bi poskušali ugotoviti, zakaj se je pokol zgodil in koliko je mrtvih, so med streljanjem v Beslanu nekateri novinarji zgolj ponavljali, kar je gledalec lahko sam videl, in hkrati nenehno opozarjali, da so njihovi posnetki ekskluzivni. Pri tovrstnem novinarstvu se zastavlja kar nekaj vprašanj. Na prvem mestu je gotovo: komu koristijo takšne informacije? Bralcem, ki po napadu na šolo več ur niso vedeli, koliko je mrtvih, prav gotovo ne. Še posebno, ker so nekateri drugi novinarji poskušali priti do tega podatka in so sproti poročali tako o ocenah števila talcev v šoli kot ocenah mrtvih. Slednja je bila v Beslanu pomembna, saj je nakazovala (ne)upravičenost reševalne akcije.

Mediji – sodelavci policije?
Sledi tudi vprašanje, kaj je v takšnih trenutkih primerno pokazati. Ali ne gredo novinarji nemara včasih celo na roko teroristom, ki lahko iz njihovih poročil izvedo, česar naj sicer morda ne bi? In v kolikšni meri smejo novinarji slediti »navodilom« oblasti, ki si prizadevajo za rešitev te ali one krize? Je bilo, denimo, popolnoma etično, da so na neki ameriški televizijski postaji na prošnjo policije objavili lažno odstopno izjavo neke sodnice, ker je to zahteval ugrabitelj, ki je grozil, da bo sicer postrelil vse talce. Na televizijski postaji niso vedeli, da je njena izjava lažna, namenjena samo ugrabitelju. A tudi če bi vedeli, bi jo bili objavili, so pozneje izjavili. Navidez dileme ni: najbrž bi vsak objavil takšno dezinformacijo, da bi rešil življenje talcev. »Če tega ne bi storil, bi obveljal za brezsrčno pošast,« je zapisala Kelly McBride v članku Ko viri lažejo, v katerem je analizirala omenjeni primer. Toda če to storijo, hkrati tvegajo, da v očeh javnosti obveljajo za sodelavce policistov in vladnih uslužbencev – »seveda samo, ko gre za dobro stvar«. Kaj naj torej novinarji storijo? »Vsak primer je drugačen, toda pomaga, če si novinarji zastavijo nekaj vprašanj, preden se odzovejo na takšno prošnjo,« je še dodala.

Ali pokazati vse krvave podrobnosti?
In kaj naj novinarji prikažejo bralcem? Je treba pokazati vse podrobnosti krvavega pokola? Ali morda ne zadošča že, če novinarji samo nakažejo grozovite posledice terorističnega napada, in najbolj okrutnih prizorov sploh ne prikažejo? Pa še: ali je odločitev za prikazovanje okrutnega gradiva kaj drugačna, ko gre za teroristični napad ali za naravno nesrečo? Kolikšno mero resničnosti naj mediji predstavijo gledalcem, poslušalcem in bralcem? Naj, na primer, televizijski snemalec snema linčanje? Naj urednik to predvaja bralcem? Na BBC so se pred leti odločili, da samega dejanja ne bodo prikazali. Ocenili so, da si lahko gledalci predstavljajo, kaj se je zgodilo, in da jim tega ni treba nazorno prikazati. Da je takšno prikazovanje nasilja pretirano. Da včasih zadošča, če nasilje samo nakažejo. Da je to morda še bolj učinkovita predstavitev realnosti, saj lahko grafičnost prikaza gledalca odvrne, poleg tega pa lahko zaradi nje sčasoma postane imun na prizore nasilja. Kaj se gledalca bolj dotakne: objokan otrok, ki beži iz šole, ali razmesarjeno truplo na ulici? Včasih se ne da izogniti grozljivim posnetkom, še posebno, ker zaljšanje resnice ni naloga novinarjev, toda vedno je treba imeti pred očmi dejstvo, da novinarji ne smejo povzročati nepotrebnega trpljenja. Treba je poiskati tisto točko, ko javnost dojame, kaj se dogaja. Včasih so potrebni bolj grafični posnetki, včasih zadoščajo že subtilnejše podobe trpljenja.

Postravmatski sindrom
In čisto na koncu se zastavlja še morda najbolj ključno vprašanje od vseh: kaj naj naredi novinar, ki je na lastne oči doživel tovrstne grozovitosti? Naj pozabi, kar je videl, in se po končani nalogi odpravi drugam, na drugo nalogo? Naj gre na bolniško ali morda na dopust? Ga sploh kdo vpraša, kako mu je, ko se vrne s terena? Se njegov delodajalec pozanima, ali ne trpi nemara zaradi posttravmatičnega stresnega sindroma, kot ga poznajo policisti, vojaki, gasilci, zdravniki in drugi, ki se nenehoma soočajo s travmatičnimi dogodki? V nasprotju z novinarji so oni na takšne dogodke vsaj psihično pripravljeni. Malokdo je poskušal poiskati odgovore na taka vprašanja. Novinarji, ki se odpravljajo na nevarna območja, nemalokrat obveljajo za čudake, za posebneže, ki potrebujejo nevarnost, zato malokdo posveča pozornost njihovemu počutju. V Sloveniji se je že zgodilo, da so nekateri vojni dopisniki sčasoma nehali poročati z nevarnih območjih, ker jim v njihovi medijski hiši niso bili pripravljeni plačati nobenega dodatnega zavarovanja, poleg tega pa so delodajalci od njih pričakovali, da bodo za vse, kar je potrebno za takšno poročanje, poskrbeli sami. Po drugi strani so v ZDA na univerzi Washington ustanovili center Dart1, kjer posredujejo informacije novinarjem, ki se tako ali drugače soočajo s travmatičnimi dogodki. Med drugim so izdali vodnik z napotki, kako intervjuvati žrtve; kako pisati o njih; kako poročati o travmatičnih dogodkih v lokalni skupnosti; kako poskrbeti zase. Posebno poglavje so namenili fotožurnalistom, ki so pogosto prvi na mestu dogodka in so zato še posebej v nevarnosti. Poleg tega velikokrat doživijo sovražne reakcije policistov in domačinov. V knjižici so tudi napotki za urednike in uprave medijskih hiš, ki pošiljajo zaposlene na nevarna območja oziroma na kraje, kjer se je zgodilo nekaj travmatičnega. Med drugim so jih opozorili, da se bodo novinarji na takšne dogodke različno odzvali, zato priporočajo, naj nekdo spremlja počutje zaposlenih, ki poročajo o travmatičnih dogodkih. Če bi bilo potrebno, naj jim tudi omogočijo pogovore s strokovnjaki. Opozarjajo, kako pomembno je, da zaposleni občutijo njihovo skrb in razumevanje za njihovo počutje, zato med drugim svetujejo, naj novinarje vedno znova spominjajo, kako pomembno je njihovo delo: za medij in za lokalno skupnost, v kateri delujejo. Travmatični dogodki se ne dogajajo zgolj v tujih krajih in tragične niso samo vojne ali teroristični napadi. Takšno je tudi nasilje v družini, spolne zlorabe, umori, samomori. V centru Dart so zato praktične napotke, kako poročati o takšnih dogodkih in kako hkrati poskrbeti tudi zase, namenili še novinarjem, ki poročajo o tragedijah v svojem kraju. Kako, denimo, pristopiti k človeku, ki mu je pravkar nekdo umrl? Že besede »žal mi je« bodo morda pomagale.

nazaj

Zlatko Skrbiš

Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Prvi avstralski zapornik na Kubi je Mamduh Habib, naturaliziran avstralski državljan, drugi pa je David Hicks, v Avstraliji rojen islamski spreobrnjenec, ki se je v Afganistanu boril na talibski strani – V 24 mesecih, odkar so mediji začeli poročati o njunem prijetju, so o Habibu avstralski mediji poročali približno trikrat manj kot o Hicksu – Zakaj si mediji prisvajajo Hicksa kot utelešenje avstralske prisotnosti v zalivu Guantanamo, Habib pa je v primerjavi z njim odrinjen na rob?
Avstralija je ena glavnih zaveznic ZDA v vojni v Iraku, tako da je bilo avstralsko-ameriško razmerje v tem kontekstu podvrženo veliko razgretim debatam in politiziranju, od obtožb, da je avstralski ministrski predsednik »kužek predsednika Busha«, do napol šaljive, kontroverzne ocene predsednika Busha, da je Avstralija »šerifov namestnik« ZDA na območju jugovzhodne Azije. Za avstralsko vlado je vojna proti terorju postala glavno sredstvo, s pomočjo katerega si predstavlja mesto Avstralije v svetu, na nove geopolitične okoliščine pa se odziva s pozivi državljanom, naj ostanejo pozorni in ji poročajo. Povezava Avstralije z vojno proti terorju je večplastna in obsega vse od rednih političnih stikov na najvišjih ravneh z Združenimi državami do avstralske vojaške vpletenosti v Iraku in pridržanja dveh avstralskih državljanov v taborišču Delta na Kubi zaradi suma o teroristični dejavnosti. Slednje je tema te razprave. Prvi avstralski zapornik na Kubi je Mamduh Habib, naturaliziran avstralski državljan, ki ga je pakistanska policija oktobra 2001 aretirala na afganistansko-pakistanski meji, ko je menda iskal primerno šolo za svoje otroke. Pozneje so ga izročili Egiptu, njegovi rojstni državi (sicer ni njen državljan), nato Afganistanu, še nekaj mesecev zatem pa so ga uradno predali vojski Združenih držav. Avstralski mediji so o njegovi aretaciji prvič poročali šele tri mesece pozneje, 19. januarja 2002. V času pisanja proti Habibu še ni bila vložena obtožnica. Drugi zapornik je David Hicks, v Avstraliji rojen islamski spreobrnjenec, ki se je v Afganistanu boril na talibski strani, dokler ga niso 9. decembra 2001 ujeli vojaki Severnega zavezništva. Novica o njegovi aretaciji je prišla v javnost že štiri dni pozneje. V zalivu Guantanamo je priprt od januarja 2002. Pentagon ga je junija 2004 obtožil zarote, poskusa umora s statusom neprivilegiranega borca in pomoči sovražniku. Med obtožbe, ki ga bremenijo, spadajo tudi domneve, da se je sestal z vodjo Al Kaide Osamom bin Ladnom. Habib in Hicks sta me začela zanimati po tem, ko sem občasno spremljal novice o njunem ujetju in priprtju in zaznal težnjo medijev, da pogosteje uporabljajo primer v Avstraliji rojenega Hicksa in da ga hkrati prikazujejo kot »javno podobo« prisotnosti Avstralcev v zalivu Guantanamo. Vprašanje je bilo najpogosteje zvedeno na »problem s Hicksom«, Hicks pa je pobral tudi največ časopisnih naslovov, medtem ko so Habiba navadno marginalizirali, če ga že niso naredili popolnoma nevidnega. Nevidnost in marginalnost Habiba je jasno ponazorila nedavna tiskovna konferenca ameriškega predsednika Georgea Busha in avstralskega ministrskega predsednika Johna Howarda. Na vprašanje nekega novinarja, kdaj bosta avstralska zapornika v zalivu Guantanamo stopila pred sodišče, je Bush odvrnil: Da. Kolikor vem, bo vojska kmalu obravnavala Hicksa, Hicksov primer, in tudi drugi primer je v postopku. In mi – vojska – temeljito preiskujemo, ali so z njima slabo ravnali (poudarek je avtorjev). S Hicksovim imenom so še večkrat simbolično predstavili prisotnost Avstralcev v zalivu Guantanamo. Konec leta 2004 je razlika med obravnavo Habiba in obravnavo Hicksa že tako očitna, da je Nolan, novinar mreže ABC, označil Mamduha Habiba za »pozabljenega Avstralca v ameriškem jetništvu v zalivu Guantanamo«. Moj vtis, da mediji sistematično poročajo več o Hicksu kot o Habibu, je bil potrjen, ko sem tiskane medije dokaj preprosto empirično preizkusil. Z iskanjem ključnih besed v avstralskih tiskanih medijih s pomočjo podatkovne baze LexisNexis sem poskusil ugotoviti, kako pogosto se imeni Habiba in Hicksa pojavljata v tistih delih časopisnih člankov, katerih naloga je orisati temo in pritegniti pozornost bralcev: v naslovu in prvem odstavku. Prvi rezultati so bili objavljeni v biltenu RC05 in so prikazovali, da je bil Habib sistematično manj zastopan. Pozneje sem naredil podobno analizo, le da sem tokrat uporabil podatkovno bazo Factiva in omejil nabor časopisov in časovno obdobje. Rezultati so se ujemali z mojimi prejšnjimi ugotovitvami in so odsevali jasno ponavljanje trenda, ki sem ga zaznal v prvi analizi – sistematično razliko v medijskem poročanju o Hicksu na eni in Habibu na drugi strani. V 24 mesecih, odkar so mediji začeli poročati o njunem prijetju, so o Habibu poročali približno trikrat manj kot o Hicksu. Lahko bi naivno sklepali, da ni očitnega razloga za razliko med obravnavama Habiba in Hicksa, saj imata veliko skupnega: spol, dokaj zapleteno pravno zagato, državljanstvo, veroizpoved in državo bivanja. Na videz sta si podobna v vsem, razen v etnični pripadnosti, a prav po slednji se presoja pristnost njunega avstralstva. V tem besedilu poskušam razumeti te vrste razlik in pretresti diskurz, ki – pogosto nehote – sprejema in reproducira tako neenako obravnavo. Razlikovanja so pogosto subliminalna, vendar zatrjujem, da diskurz, ki ga ustvarjajo in ohranjajo, ponuja zanimiv poligon za razumevanje spornih pojmovanj avstralskega maskulinizma, politike etnične pripadnosti in državljanstva, pa tudi reprezentacij avstralske identitete. V tej analizi bom pretehtal vprašanje prepoznavnosti Hicksa v nasprotju s prepoznavnostjo Habiba. Razlogi za to razlikovanje koreninijo v zgodovinsko pogojenih predstavah o avstralski identiteti, a pri tej analizi je še pomembneje upoštevati aktualni zgodovinski kontekst, ki povezuje zgodbi o Habibu in Hicksu z vojno proti terorju in ju postavlja v specifično družbeno mikroklimo, ki zajema sodobno avstralsko razumevanje terorizma, islama in arabskosti. Zgodbi o Habibu in Hicksu riše ozadje diskurz, ki pavšalno pojmuje teroriste, muslimane, Arabce in ljudi »bližnjevzhodnega videza« kot potencialno nevarne in zamerljive do vsega spodobnega in jih postavlja nasproti konstruiranemu pojmovanju avstralskosti. Taka občutja na žalost ne ostanejo vedno na ravni diskurza, saj jih spremlja vztrajen porast rasističnih napadov na arabske in muslimanske Avstralce.

Konstruiranje terorističnega prestopka
Čeprav sem besedilo začel s poudarkom na številnih podobnostih med Habibom in Hicksom, bom zdaj utemeljil, da so te podobnosti, nekoliko paradoksalno, tudi glavni viri neenake obravnave; da so njun maskulinizem, veroizpoved in nazadnje še občutek avstralskosti skonstruirani radikalno različno. Trdim, da neenaka obravnava v medijih in javnem diskurzu izvirata iz specifičnih in kulturno obremenjenih prisvajanj različnih elementov njune avstralskosti. Za boljše razumevanje tega se bom na kratko posvetil pojmovanju avstralskosti. Šibek občutek državljanskega nacionalizma, polodvisnost od Britanije, nepripravljenost vladnih struktur, da bi se učinkovito spoprijele z vprašanjem neenakosti staroselcev, napetosti med republikanskimi in monarhističnimi občutji v skupnosti in še cela vrsta drugih vprašanj prispevajo k nenehnemu preizpraševanju avstralske identitete. V nasprotju s trditvami, da so stari in tradicionalni elementi in podobe avstralske nacionalne identitete vse bolj zastareli, se vsakič izkaže, da ideje kolegialnosti (»mateship«), enakopravnosti (»fair go«), plaže, ležernega življenjskega sloga in peke na ražnju še vedno definirajo vsakdanji občutek avstralskosti. Po drugi strani so udeleženci v raziskavi, ki sta jo leta 2001 objavila Smith in Phillips (njen namen je bil ugotoviti, kateri ljudje, organizacije, dejavnosti ter dogodki, kraji, vrednote, prepričanja in življenjski slog veljajo za neavstralske), opredelili etnične klube in skupnosti migrantov (tudi muslimanskih) ter oblike etničnega in verskega separatizma in ekstremizma za neavstralske. Kako nam ta razumevanja (ne)avstralskosti pomagajo razumeti neenako obravnavo Hicksa in Habiba? Negativni pomen, ki se pripisuje konceptom »ekstremizma«, »fanatizma« in »muslimanskim skupinam«, nakazuje, da sta se Hicks in Habib s svojimi dejanji izkazala za večkratna kršitelja norm, ki definirajo avstralskost. A čeprav sta oba svojevrstna odpadnika, ta status izkušata dokaj različno, tako kulturno kot institucionalno. Zaradi Habibovega migrantskega statusa je njegova avstralskost bolj problematična od Hicksove. Posebno v zgodnejšem obdobju Habibovega jetništva je bilo v velikem delu medijskih poročil omenjeno njegovo dvojno državljanstvo, čeprav je njegov avstralski odvetnik opozarjal, da se je njegov klient odpovedal egipčanskemu državljanstvu, ko je sprejel avstralsko. Prva poročila o Habibovi zgodbi so zgolj previdno omenjala njegovo avstralskost; raje so se osredotočala na njegovo dvojno državljanstvo, ki da je bilo razlog za to, da avstralske oblasti niso dobile dostopa do njega, ali za to, da niso mogle potrditi informacij o njegovem prijetju. Poudarjanje Habibovega dvojnega državljanstva je vztrajno narekovalo ton poročanja, bilo pa je tudi strategija za – morda nenarmerno – poudarjanje njegove državljanske in kulturne drugosti. Njegove vrste etnične različnosti se ne proslavlja na multikulturnih festivalih, temveč je temačna in škodljiva. Ni bil prikazan kot nekdo, ki zna produktivno premisliti razliko med kulturo prednikov in posvojeno kulturo, temveč kot državljanski in kulturni neprilagojenec, sam po sebi sposoben izdajstva in prestopništva. Habib ni bil razumljen kot posameznik, temveč kot musliman – tako razumevanje je v Avstraliji povsem navadno, saj se Arabce, muslimane in ljudi z Bližnjega vzhoda kolektivno stereotipizira kot nagnjene k deviantnosti, nemoralnosti in kriminalu. Nasprotovanje Habibovemu državljanstvu ne poteka na ravni formalnega državljanstva. Ghassan Hage trdi, da obstaja »nezdružljivost med državnim formalnim sprejemanjem novih državljanov in vsakdanjim sprejemanjem takih ljudi v prevladujoči skupnosti«. Tukaj vlada bistvena napetost med »formalnim« in, tako ga bom imenoval, »družbenim« statusom državljanstva. Formalno državljanstvo je statično, njegov družbeni status pa je določen z normativnimi in bolj ali manj spremenljivimi atributi nacionalne pripadnosti. Z drugimi besedami, uživanje v kulturi plaže, sproščenost in reproduciranje fantazije o kolegialnosti ne vplivajo na formalno državljanstvo, zato pa so bistveni pokazatelji v procesu pripisovanja državljanstva v sferi družbenega. Tu igrajo definirajočo vlogo pojmovanja »primernega« in »neprimernega«, »prav« in »narobe«, »avstralskega« in »neavstralskega«. Atributi, ki so povezani z neavstralskostjo, so nezdružljivi s pozitivnim pripisovanjem družbenega državljanstva, vendar pa ne vplivajo na formalno državljanstvo. V smislu tistega, kar smo imenovali družbeno državljanstvo, je Habib v primerjavi s Hicksom v neenakopravnem položaju. Hicksova avstralskost ni problematična, kljub njegovemu prestopništvu pri talibih. Še več, večina Hicksovih znanih lastnosti je očitno v skladu s pojmovanjem avstralskosti. Ko je novica o njegovem prijetju prišla v javnost, je neki časopis objavil: »Ujeti Avstralec se je boril za talibe.« Čez nekaj dni je neki drugi časopis razglasil: »Pristni talib bo doma moral pred sodišče.« Naslov, ki se nanaša na njegovo »pristnost«, se igra z uveljavljenim izrazom »pristni Avstralec« in jasno opredeljuje Hicksa kot belega Avstralca; tako skoraj namiguje, da Hicks nekako ne spada med talibe in podpornike Al Kaide. V pravem duhu avstralske strasti do pustolovščin se pojavlja veliko zgodb o njegovem pustolovskem duhu, med drugim o služenju v Kosovski osvobodilni vojski med nedavnim balkanskim konfliktom. Časopisna poročila ga opisujejo kot »pustolovca in nekdanjega delavca v obratu za predelavo piščancev« ali kot »pouličnega mulca in kmetijskega vajenca, dreserja konj, prostovoljca v Kosovski osvobodilni vojski, delavca v piščančji fabriki, podpornika talibov in domnevnega borca Al Kaide«. Take zgodbe jasno odražajo smisel za pustolovščine in nemirnost, ki sta tako značilna za mlade Avstralce. Hicksov nekdanji sojetnik v zalivu Guantanamo Šafik Rasul je razložil Observerju, da je Hicks »drobčkan fant z zelo globokim glasom«. O njegovi identiteti ni dvoma, saj: »Če bi ga srečali, bi ga imeli za tipičnega Avstralca, kakršne vidite piti Foster’s v kakem baru.« Omembe pitja piva, bara in na koncu še Foster’sa predstavljajo niz stvari (pivo Foster’s), krajev (bar) in početja (pitje piva), ki se jih ponavadi prepoznava kot bistveno avstralske. Kot so Fiske idr. zapisali leta 1987, »populisti zagovarjajo pub kot lokacijo avtentičnih avstralskih vrednot kolegialnosti in egalitarizma«. Omemba pitja alkohola zanika tudi predstavo o Hicksu kot radikalnem muslimanu. Dokončno konstrukcijo Hicksa kot poosebljenja avstralskosti so opravili članki, ki so poročali o njegovem prvem stiku z nezaporniškim svetom po aretaciji. Neki vir je poročal: Hicksov avstralski odvetnik Stephen Kenny je klientu spekel zrezek, mu prinesel hrano iz McDonald’sa in mu dal kozarec vegemita2, čokoladke iz adelaidske slaščičarne in knjigo o avstralskem ribarjenju. Glede na to, da se je na okus vegemita treba navaditi, članek namiguje na naravno, skoraj prvinsko nagnjenost k avstralski identiteti. Poleg tega pridajata pomembni dimenziji tudi McDonald’s in peka zrezka. Citat je skoraj neposredna antiteza tistega, kar naj bi Hicks predstavljal kot islamski bojevnik. Ne izvemo, kako se je Hicks odzval na obrok iz McDonald’sa, toda McDonald’s je nabit s pomeni. Tu je uporabljen za izražanje pristnosti Hicksovega zahodnega značaja. Peka zrezka, o kateri gre beseda, namiguje na avstralsko tradicijo kolegialnosti in skupnega uživanja mesa okrog ražnja. Gre za izraz egalitarizma in spletanja vezi v semantiki avstralskega maskulinizma. Vse te medijske reprezentacije nam pomagajo, da si predstavljamo Hicksa kot nekoga iz avstralskih predmestij, z vsemi posebnostmi, ki spadajo k avstralskemu značaju. Umeščen je v diskurz, v katerem se počutimo doma. Po drugi strani pa Habib izpade iz okvirov takega diskurza. Že od začetka je predstavljen kot nekdo, ki ne spada zraven, začenši s poudarjeno državljansko drugostjo. Poročanje je polno omemb njegove nemirne osebnosti. Prikazovali so ga kot »glasnega zagovornika vseh vrst radikalnih ciljev« in kot »odtujenega človeka, vse bolj nezadovoljnega z življenjem v Avstraliji, ki je romantiziral zagrizeno uporništvo skupin, kakršna so talibi«. Nedavna časopisna poročila predstavljajo Habiba kot parodijo spodobnosti in maskulinizma. »Je moten človek in ima psihološke probleme ... v moj center je prišel v opravi in pokrivalu za nindže,« je dejal šejk Mohamed Omran. V dokumentarcu, ki ga je pred nedavnim predvajala ABC (Australian Broadcasting Corporation), je tudi neki drug predstavnik islamske skupnosti v Sydneyu označil Habiba za »motenega človeka«, ki da ima »dolg jezik«. To je bila potrditev, da Habib ni odtujen samo od glavnine islamske skupnosti v Sydneyu, temveč da je kot imigrant obsojen na tujost in marginalnost.

Sklep
Članek začenjam s trditvijo, da imata Habib in Hicks veliko skupnega, da pa so podobnosti med njima hkrati tudi podlaga za ustvarjanje razlik. Ta študija primera nas opozarja na gradacijo državljanstva in na simbolne omejitve, ki jih lahko nalaga državljanstvo. Državljanstvo, ki naj bi združevalo in spletalo vezi solidarnosti, lahko opazujemo tudi kot nekaj, kar je mogoče muhasto ponuditi in odreči, odvisno od zaznave avtentičnosti pripadanja vsakega posameznika. V nasprotju s Habibom, za katerega se zdi, da je kot musliman implicitno konstruiran kot neavstralski, »prvinsko nagnjen« in »naravno dojemljiv« za čare fundamentalističnih prestopkov, se Hicksa obravnava kot nekoliko neodgovornega pustolovca, ki je imel svojo zvezo z islamom za del iskanja smisla življenja. Tako prikazovanje implicitno izbira solidarna čustva do tistega človeka, ki ga je laže posrkati v skupnost avstralskosti.

1 Tekst je skrajšan in prilagojen prevod članka, ki je bil predstavljen v Londonu 27. avgusta 2004 na konferenci z naslovom »Racisms, Sexisms and Contemporary Politics of Belonging«. Priredbo je pripravil Dušan Rebolj, absolvent filozofije in prevajalec. Izvirno besedilo v angleškem jeziku lahko preberete v angleški prilogi (English supplement) te številke Medijske preže.
2 Slan, na kvasu baziran namaz.

nazaj

Nika Susman

Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Ugrabitev francoskih novinarjev opozarja, kakšnim tveganjem so izpostavljeni novinarji, ko na kriznih območjih opravljajo svoje delo. Za ugrabitelje so figure, katerih ugrabitev ali usmrtitev povzroča planetarno zamero, to pa je njihov osnovni cilj, piše uvodnik v Libérationu. Dilema še vedno ostaja ista – ali je vredno umreti za informacijo?
Za izpustitev ugrabljenih novinarjev v Iraku so se zavzeli tudi francoski muslimani. V prvi polovici leta 2004 so v Franciji zabeležili trikrat več antisemitskih dejanj kot v vsem lanskem letu1, toda javno debato o antisemitizmu sta sprožila dva lažna primera.

Ugrabljena novinarja v Iraku
Ugrabitev dveh francoskih novinarjev in njunega voznika in prevajalca še vedno pretresa Francijo. V Iraku jih je ugrabila skrajna uporniška skupina Islamska vojska, pogrešajo pa jih že od 20. avgusta 2004. To je ista skupino, ki je 26. avgusta usmrtila italijanskega novinarja Enza Baldonija, ker je Italija zavrnila njihovo zahtevo po umiku italijanskih čet iz Iraka. Ugrabitelji od Francije v zameno za izpustitev talcev zahtevajo preklic zakona o prepovedi nošenja očitnih verskih simbolov v javnih izobraževalnih institucijah, ki je bil sprejet 15. marca letos, saj trdijo, da gre za poskus zatiranja islama v Franciji in da je zakon predvsem usmerjen v muslimanske rute. To je prva tovrstna zahteva v zvezi z izpustitvijo talcev, saj so doslej iraški ugrabitelji zahtevali umik tujih vojakov iz Iraka. Francija je združila vse svoje sile v poskus osvoboditve talcev, a ji do zdaj še ni uspelo. (Članek je napisan 8. 10. 2004.) Ugrabitev je v Franciji povzročila mobilizacijo vseh državljanov, še posebno francoskih muslimanov. Muslimanska dekleta so v več primerih snela svojo ruto v podporo talcema in se tako uprla temu, da bi bila njihova ruta umazana s krvjo. Enotnost državljanov še nikoli ni bila tako velika. Ob strani si soglasno stojijo tako levičarji kot desničarji, tako pripadniki vseh ver kot ateisti. Po vsej državi še vedno potekajo demonstracije in shodi v podporo Christianu Chesnotu, svobodnemu novinarju, ki poroča za Radio France, Radio France International, Radio Info in švicarski časopis La Tribune de Genčve, in Georgesu Malbrunotu, dopisniku za Figaro, RTL in Ouest-France, ter njunemu vozniku in prevajalcu Mohamedu al-Joundiju. Ugrabitev je obsodilo veliko število držav, pa tudi najbolj skrajne uporniške skupine v Iraku. Vodje različnih francoskih muslimanskih skupnosti, ki se zavzemajo za izpustitev talcev, imajo velik vpliv na arabski svet. Predvsem poudarjajo, da je zahteva neutemeljena, saj gre za stvar francoske notranje politike in nima zveze z ostalim muslimanskim svetom. Predvsem pa ne gre za zatiranje islama. Prvič se je v odnosu do talcev uradno opredelila tudi katarska televizija Al Džazira, ki je predvajala posnetke uporniške skupine, na katerih sta francoska talca. Odločno je obsodila takšno početje in zahtevala izpustitev novinarjev.

Poročati iz hotelske sobe?
Vse od ugrabitve v francoskih medijskih hišah potekajo razprave o prisotnosti njihovih ekip v Iraku in o varnosti novinarjev na kriznih območjih. Vzdušje v redakcijah, za katere delata novinarja, je žalostno. Odgovorni urednik Ouest-France Didier Pillet je povedal, da so za novico izvedeli iz posnetkov Al Džazire 28. avgusta zvečer in da so zelo zaskrbljeni. Tudi na Figaroju, za katerega dela Georges Malbrunot, je čutiti zaskrbljenost. Na RFI je atmosfera »zelo moreča«, kot poudarja Alain Ménargues, pomočnik generalnega direktorja. Uredništvo težko preživlja to obdobje, še posebno, ker so novinarji še vedno prizadeti zaradi smrti dveh kolegov, prav tako ubitih na terenu, Jeana Hélčna oktobra 2003 in Johanne Sutton novembra 2001. Na splošno so bolj previdni pri poročanju, ker po besedah Christopha Decroixa z RTL nočejo, da bi imelo njihovo poročanje negativen vpliv na razplet drame s talcema. Kljub negotovosti glede rešitve novinarjev, vsi želijo ohraniti upanje. »Poudariti je treba, da v sporočilu Islamske vojske v Iraku ni grožnje s smrtjo,« opozarja Didier Pillet. »Upam, da je to znak, da obstaja možnost za pogajanja.«2 Odgovorni na Radio France, RFI in Figaroju poudarjajo, da je grožnja francoskim novinarjem, kar se političnega vprašanja tiče, drugačna, kot je bila grožnja italijanskemu novinarju Enzu Baldoniju. V potovanju francoskega zunanjega ministra v Irak vidijo pomemben element pri reševanju krize.3 V Franciji se uredništva že več mesecev sprašujejo, kako nadaljevati poročanje iz Iraka. Novinarji se sprašujejo, kaj narediti, saj je vse več območij, kamor neposredno pošiljajo svoje sodelavce. Še vedno iščejo razloge, da bi ostali optimisti. Toda po usmrtitvi italijanskega kolega in ugrabitvi francoskih so pod še večjim pritiskom. »Jasno je, da je treba pokrivati dogodke v Iraku. Vendar se nam po tem, kar se je zgodilo Georgesu Malbrunotu in Christianu Chesnotu, zastavljajo vprašanja,« pravi Pierre Rousselin, odgovoren za tuje novice pri Figaroju. »Prav lahko pride do trenutka, ko se bomo odločili, da ne bomo imeli več člana našega uredništva v Iraku.« Vseeno je Figaro v Irak poslal svojega novinarja, vendar Rousselin zagotavlja, da mora biti njegova varnost na prvem mestu. »Nobena informacija sveta ni vredna smrti človeka,« trdi Jacques Esnous, direktor informativnega programa na RTL. Postaja, za katero dela Georges Malbrunot, v Irak ne namerava poslati drugega dopisnika. »Ali je vredno nekoga poslati v Irak in od njega zahtevati, da se zapre v svojo hotelsko sobo?« se še sprašuje Esnous. »Gotovo je treba informirati, treba je iti na teren, vendar pa ni treba sprejemati nepotrebnega tveganja,« je prepričana Arlette Chabot, direktorica informativnega programa na France 2. Na AFP ni govora o spremembah. V Iraku je 12 novinarjev, fotografov in urednik agencije. Vsi so šli tja prostovoljno. »Imamo dve nujnosti, poročati o aktualnih dogodkih in znati se obvarovati. Združiti moramo drznost in previdnost,« razlaga Samy Ketz, direktor agencijske pisarne v Bagdadu. »Na območjih, kjer bi bilo poročanje samomorilno, kot je Faludža, imamo lokalne dopisnike,« še poudarja.4 Na France Info so mnenja, da je »zapustitev terena politično težka odločitev, še posebno, ker mediji delujejo kot javni servis.«5

Alavi v Le Mondu – Franciji ne bo prihranjeno
V Le Mondu je bil 31. avgusta objavljen intervju z iraškim premierom, ki je razburil francosko javnost. Ijad Alavi namreč pravi, da je Francija naivna, če misli, da bo ušla terorističnim napadom samo zato, ker je nasprotovala vojni v Iraku. »Odločitev, da pomagajo Iraku, je bila pogumna. Vendar mi dovolite, da rečem, da se bodo morali kljub vsemu hrupu, ki ga zganjajo – ‘Nočemo vojne!’ – kmalu boriti proti teroristom!« Pravi še, da teroristov ne zanima, če ste mirovnik ali ne, njihov cilj je zasejati zmedo in uničiti civilizacijo. Alavi napoveduje, da bodo vlade, ki so nasprotovale intervenciji naslednje tarče napadov, ki se bodo zgodili v Parizu, Nici, Cannesu ali San Franciscu. Franciji ne bo prihranjeno, tako kot ne Italiji, Španiji ali Egiptu. Prišel je čas, da se svet upre teroristom, kot se je Evropa nekoč uprla Hitlerju, še dodaja Alavi v intervjuju. Po izidu intervjuja se je takoj oglasila tiskovna predstavnica francoskega ministrstva za zunanje zadeve Cécile Pozzo di Borgo in dejala, da izjave iraškega premiera v Le Mondu za francosko vlado niso sprejemljive, ker povzročajo dvom v prizadevanje Francije za politično rešitev položaja v Iraku. Nato se je zopet oglasil Alavi, ki trdi, da je ugrabitev Francozov dodaten dokaz, da nevtralnost v Iraku ni mogoča in da tisti, ki se ne borijo na strani iraške vlade, ne uidejo terorizmu.6

Britanci ironično o francoskih talcih
V Figaroju smo 31. avgusta lahko prebrali kritiko ameriškega in britanskega poročanja o francoskih talcih. Figarojev novinar New York Timesu in Los Angeles Timesu očita, da je bilo objavljeno izredno malo člankov, kjer so bila opisana samo groba dejstva, medtem ko je bilo za druge primere ugrabitev, predvsem italijanskega novinarja, opaziti velik odziv, čeprav je res, priznava Le Figaro, da je bila grožnja s smrtjo v tem primeru bolj eksplicitna. Tudi popularni tisk je ostal tiho. »Medtem ko je Francija grešni kozel za angleške časopise v lasti g. Murdocha, pa ta dogodek ni navdihnila antifrancoskih peres v New York Postu,« piše Le Figaro. Britanskemu tisku še očita, da ironizira »paniko« Pariza. »Chirac noče privoliti v zahtevo v zvezi z muslimanskimi rutami« je naslov v Financial Timesu, »Chirac teroriste milo prosi, da prizanesejo novinarjem« objavlja The Times. Le Figaro časopisoma očita, da je njuno poročanje polno predsodkov. The Times tako poudarja ponižnost Chiracove prošnje teroristom, ki, »če smo iskreni, niso grozili talcema, čeprav je bil postavljen ultimat«. Tudi Daily Telegraph je menda ironiziral »paniko, ki je zajela francosko vlado«. V Figaroju lahko preberemo, da konservativni Daily Telegraph »frankofobičen«, posebno zaradi francoskega ostrega neodobravanja ameriško-britanske intervencije v Iraku spomladi 2003, saj naj bi z očitnim užitkom poudarjal, da »ji (Franciji) njena opozicija vojni ni prinesla imunitete pred islamističnim terorizmom«.7

Dva spodletela poskusa rešitve
Poskus rešitve talcev je bil že dvakrat neuspešen. Prvič, 3. septembra 2004, za kar še vedno ni jasnih razlogov, nazadnje pa 1. oktobra, ko se je nova operacija spremenila v zmedo. Poslanec UMP (Union pour un mouvement populaire – Združenje za ljudsko gibanje) Didier Julia je na lastno pest hotel rešiti talca, ne da bi za to pridobil soglasje francoske vlade. Pri tem poskusu ga je menda ogrozil napad ameriške vojske na konvoj, v katerem naj bi bila talca. Tako nista nikoli prišla v Damas, kot je bilo predvideno. Njuna usoda tako še vedno ostaja nejasna. »Operacija Julia« je v Franciji povzročila veliko zgražanja, pokazala na neenotnost državnih uslužbencev in diplomacije pri reševanju novinarjev, ki bi lahko ogrozila tudi življenja ugrabljenih. Ugrabitev francoskih novinarjev opozarja, kakšnim tveganjem so izpostavljeni novinarji, ko na kriznih območjih opravljajo svoje delo. Mediji so tarče. Za ugrabitelje so figure, katerih ugrabitev ali usmrtitev povzroča planetarno zamero, to pa je njihov osnovni cilj, piše uvodnik v Libérationu (1. 9. 2004). Dilema še vedno ostaja ista – ali je vredno umreti za informacijo? Ali lahko mediji zapustijo »teater«, ne da bi izgubili svoj raison d’être? V demokraciji je informacija življenjskega pomena. Ljudem omogoča, da so obveščeni o dejanjih, ki jih v njihovem imenu naredijo vlade in o njih lahko sodijo. To prednost pa uživajo zaradi novinarjev, ki si upajo oditi na teren in iskati dokaze o nepravilnostih. Svoboda informacij je spopad, ki ga Chesnot, Malbrunot in ostali bijejo brez orožja, velikokrat celo za ceno lastnega življenja.

Porast antisemitizma v Franciji
Druga tema, ki je to poletje in jesen izdatno polnila strani francoskega časopisja, je porast antisemitizma. Razpravo o porastu nestrpnosti sta sprožila dva primera, ki sta javnost najprej pretresla, potem pa sta se izkazala za lažna.

Afera Marie Leblanc
Prvi je afera Marie Leblanc. Triindvajsetletna Marie Leblanc, mati 14 mesečnega dojenčka, je 9. julija 2004 vložila pritožbo zaradi antisemitskega nasilja na železniški postaji. V obrazložitvi pritožbe je trdila, da jo je naenkrat obkrožilo 6 ljudi starih med 15 in 20 let, ki so ji iz otroškega vozička poskušali vzeti otroka. Kljub temu da se je upirala, so ji brskali po torbici, raztrgali kratko majico, jo popraskali po vratu in licih in ji na trebuh narisali kljukaste križe, nato pa pobegnili. Zgodba je postala medijski škandal. Ljudje so bili zgroženi in ogorčeni, celo predsednik Jacques Chirac je izrazil svojo zaskrbljenost. Policija je iskala priče (Marie L. je zatrdila, da je bilo na bližnjem vagonu vsaj 20 ljudi, vendar ji nihče ni pomagal), pregledovala nadzorne kamere, a brez uspeha. Zaradi vse večjih nedoslednosti v svoji zgodbi je Marie na koncu vendarle priznala, da si je vse izmislila. Marie Leblanc je bila zaradi lažne ovadbe antisemitskega nasilja obsojena na štiri mesece zapora. V svoj zagovor je povedala, da si je le želela pritegniti pozornost svojih bližnjih. Sedemnajstega julija se je na RTL javno opravičila, saj si nikoli ni predstavljala, da bo dogodek postal tak škandal.

Požig judovskega centra
Drugi primer, ki je razburil medijsko javnost, je bil požar v judovskem centru v Parizu v noči z 21. na 22. avgust 2004. Policisti so imeli težko delo pri ugotavljanju storilcev, saj so si bile sledi protislovne. Na neki islamistični spletni strani je bilo objavljeno sporočilo, podpisano z imenom Jamaat Ansar Al-Jihad, ki slovesno sporoča, da je skupina mladih mudžahidov podtaknila ogenj v »židovski tempelj« v Parizu. Policisti so bili v dvomih, saj center ni bil tako velik, da bi lahko privlačil mednarodne teroriste, po besedah policistov pa »so bile pravopisne napake na sporočilu na bližnji zgradbi tako očitne, da bi bilo lahko sklepati, da so narejene namerno, da usmerijo pozornost drugam«. Policisti so še trdili, da je bila celota neonacističnih kratic, nestrpnih besed naperjenih proti Judom in referenc z islamom, zmedena in nečitljiva. Zaradi počasnega napredovanja preiskave se je oglasilo več politikov in raznih združenj. Roger Cukierman, predsednik reprezentativnega sveta judovskih institucij v Franciji, je organom pregona očital, da počasnost sodišč omogoča nedotakljivost storilcem, ki da se kljub širjenju nestrpnih izjav kratko malo izognejo kazni. Minister za sodstvo Dominique Perben je v svojem imenu zagotovil, da je vlada napovedala vojno vsem vrstam rasizma. Generalni sekretar gibanja proti rasizmu in za prijateljstvo med ljudmi (MRAP)8 Mouloud Aounit je predlagal, da naj šolarjem že na začetku šolskega leta preberejo tekst, ki obsoja rasizem in antisemitizem in govori o njunih posledicah.9

Skepsa zaradi lažnih primerov
Po vsej medijski polemiki se je na koncu izkazalo, da je požar namerno povzročil 52-letni Raphaël B., ki je sam Jud in je redno obiskoval center. Motiv pa je bil menda ukinjen privilegij, ki ga je nekaj časa užival: brezplačno stanovanje v 3. okrožju Pariza, ki mu ga je v uporabo dal center. Da bi se maščeval rabinom skupnosti, je ponaredil ključe in prizorišče pripravil tako, da je bilo videti, kot da gre za antisemitistični napad. Kot navaja Le Monde, preiskovalci ne izključujejo možnosti, da je Raphaël B. idejo dobil iz televizijske serije PJ, ki so jo nekaj časa predvajali na France 2, v kateri se je v istem centru zgodil podoben primer. V Le Mondu so v zvezi z afero Marie L. opozarjali na vse večjo vlogo žrtev v družbi. »Mladi mitomanki«, kot jo imenujejo francoski mediji, je namreč uspelo združiti vse karakteristike žrtve, žrtev pa naj bi imela skoraj sveti status. Kadar se žrtve združijo v zveze in tako izstopijo iz anonimnosti, lahko postanejo močne skupine pritiska, piše Le Monde. Ta nova opaznost žrtev je v Franciji posledica leta 2000 sprejetega zakona o domnevi nedolžnosti in pravicah žrtev. S tem ko je žrtvi podelil toliko pravic, jo je dvignil v vlogo resničnega akterja v sodnih procesih. Od takrat so žrtve prisotne v vseh segmentih družbe, filozof Frédéric Gros pa pravi, da se je rodila »nova vrsta demokracije, demokracije občutljivih subjektov, ki ne prenašajo trpljenja«. Opisana lažna primera, ki sta zbudila največjo medijsko debato in politično zanimanje, pa sta po svoje slabo vplivala na javno zavest o resnosti problema. Posledica obeh afer je bilo rojstvo dvoma o verodostojnosti podatkov o pogostosti antisemitskih dejanj v Franciji. Malek Boutih, nacionalni sekretar PS (socialistične stranke), je ob tem za Le Monde izjavil, da je žalostno, da lažna afera zbudi takšno pozornost, ne pa 400 resničnih primerov. 10 Kaj torej preostane novinarjem v takšnem položaju? Ali se odzovejo takoj, čeprav se lahko ujamejo v past, če afera ni resnična, ali pa čakajo na preverjena dejstva in se tako izpostavijo kritikam, da so brezbrižni? Brez oklevanja večina izbere prvo možnost. Nekdanji minister za notranje zadeve Daniel Vaillant trdi, da je v primeru antisemitizma bistveno razjasniti, ustaviti in prijaviti dogodek, preden se o njem razpravlja. Minister za kulturo Renaud Donnedieu de Vabres se z njim strinja in dodaja, da ima rajši pretirano akcijo kot pa ignoranco. Po mnenju Patricka Gauberta, predsednika Zveze proti rasizmu in antisemitizmu (Licra), pa je treba, tudi če obstajajo dvomi, nadaljevati z ovadbo nesprejemljivega. Na podlagi pregleda tiskanih medijev lahko ugotovimo, sta je imela razprava ob obeh domnevno antisemitskih primerih tudi pozitivni učinek – konsenza, da je treba v šolah vzpostaviti pedagoško strategijo, ki bo učencem razblinila dvom o obstoju takšnih pojavov in jih ponovno senzibilizirala za sprejemanje drugačnosti. Hkrati je afera Marie L. povzročila objavo statistik o naraščanju antisemitskih napadov. Francozi so tako v svojih časopisih lahko prebrali podatke francoskega notranjega ministrstva, ki kažejo, da je bilo v prvih sedmih mesecih letos zabeleženih skupaj 160 napadov antisemitskega značaja, v istem obdobju lani pa jih je bilo 75. Francosko ministrstvo za sodstvo pa je med 1. januarjem in 20. avgustom 2004 obravnavalo 298 takšnih primerov, kar je trikrat več kot v vsem lanskem letu.11

1 Libération, 10. 9. 2004.
2 Le Monde, 31. 8. 2004.
3 Le Monde, 31. 8. 2004.
4 Le Monde, 1. 9. 2004.
5 Libération, 31. 8. 2004.
6 Le Monde, 1. 9. 2004.
7 www.lefigaro.fr, 31. 8. 2004.
8 Mouvement contre le racisme et pour l’amitié entre les peuples.
9 Le Monde, 25. 8. 2004.
10 Le Monde, 3. 9. 2004.
11 Libération, 10. 9. 004.

nazaj

Ignatius Haryanto

Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Šest let po padcu Suhartove avtokratske vladavine grožnje svobodi medijev ne prihajajo s političnih, temveč kapitalskih vrhov – Velika medijska podjetja v Indoneziji ovirajo tudi sindikalno organiziranje novinarjev – Indonezijsko medijsko tržišče lastniško obvladujejo štiri velike medijske skupine – Največja se imenuje Jawa Pos Group – Ob konfliktu leta 1999 je v Ambonu v vzhodni Indoneziji časopis razpadel na dva dela – katoliškega in muslimanskega, lastnica obeh časopisov pa je tudi po delitvi ostala skupina Jawa Pos
Šest let po padcu Suhartove avtokratske vladavine grožnje svobodi medijev ne prihajajo s političnih, temveč kapitalskih vrhov. Pritiski lastnikov, avtocenzura, senzacionalizem in zaporna kazen za obrekovanje so del medijskega vsakdana v Indoneziji. Indonezijski tisk je doživljal porast že v času nizozemske kolonizacije, ki je trajala vse do sredine 20. stoletja, in takrat se je cepil v štiri skupine: nizozemski, kitajsko-malezijski, arabski in indonezijski tisk. Po triletni japonski okupaciji med 1942 in 1945 je Indonezija izkoristila vakuum oblasti, ko so ameriške enote odvrgle dve zgodovinski bombi na japonski mesti, in razglasila svojo neodvisnost. Ko je pridobila neodvisnost, je Indonezija uživala svobodo tiska desetletje in pol. Potem je zavladala Suhatova avtoritarna vladavina, ki je leta 1965 spodnesla prvega indonezijskega predsednika Sukarna. V istem letu so v državi zaznamovali tudi konec levičarskih skupin, saj so vojska in muslimanske oborožene skupine odgovorni tudi za množične poboje milijona ljudi, milijon ljudi obtožili levičarstva in jim prisodili več kot desetletne zaporne kazni brez sodnih procesov.

Suhartov železni prijem
Po tihem državnem udaru je general Suharto vladal Indoneziji od leta 1966 do 1998; polnih 32 let, prežetih z nadzorom nad družbenim življenjem in v katerih so bili svobodni mediji potencialni sovražnik vladavine. V teh treh desetletjih je bilo ducate publikacij prepovedanih in novinarjev zaprtih. Režim je medije nadziral s pomočjo izdajanja licenc za objavljanje, priznaval je samo eno novinarsko združenje, preprečeval je določenim skupinam, da bi vstopile v medijske posle (recimo novinarjem obtoženih levičarstva) in uporabljal informacijski biro za političnega in finančnega čuvaja medijev.

Prepoved treh kritičnih tednikov zanetila proteste
Štiri leta pred sestopom z oblasti je Suharto prepovedal izhajanje treh tednikov: Tempo, Detik in Editor, ki so spodbujali nepokorščino v srednjem sloju. Tedniki so bili kritični glas, ki je opozarjal na napake vladne politike, a Suharto ni pričakoval, da bo s prepovedjo sprožil še močnejši upor. Globalizacijski proces je s seboj prinesel tudi okoliščine, v katerih je bilo mogoče prepoved tednikov obsoditi na mednarodni ravni. To je spet pripomoglo k nastanku novih kritičnih skupin, vključno z novinarsko skupnostjo.

Zveza neodvisnih novinarjev pod nadzorom varnostnih služb
Mladi indonezijski novinarji niso bili zadovoljni z odločitvijo edine priznane novinarske organizacije, da se strinja z vladnim odlokom o prepovedi treh tednikov. Protestirali so proti monopolu ene novinarske organizacije in proti prepovedi tednikov ter pozvali k mednarodni obsodbi. Avgusta 1994 so ustanovili tudi novo novinarko združenje, Zvezno neodvisnih novinarjev (Aliance of independent journalists, AIJ). Kljub temu da je AIJ imel veliko podporo v novinarskih krogih in drugih skupinah srednjega sloja, so ga obravnavali kot protivladno organizacijo. Posebna obveščevalna enota je nenehno bedela nad življenjem članov združenja. Med letoma 1995 in 1996 so bili štirje člani AJI obsojeni na zaporno kazen zaradi tiskanja in distribucije podzemnega tiska z naslovom Glas neodvisnih (The voice of independent).

Preporod medijske svobode
Člani civilne družbe, ki jim je bilo dovolj Suhartove vladavine, so se začeli upirati in zbirati na ljudskih protestih. Študentsko gibanje je najglasneje izražalo nezadovoljstvo, nekaj mesecev preden je Suharto maja 1998 dokončno sestopil z oblasti, pa so v mnogih univerzitetnih središčih v velikih mestih potekali nepretrgani študentski protesti, ki so zahtevali Suhartov odstop. Hkrati je Indonezijo prizadela tudi ekonomska kriza, ki je pretresla gospodarstva vse jugovzhodne Azije, kar je dodatno spodbudilo proteste v več družbenih skupinah, še posebno pa v srednjem sloju. Leta 1998 pa je tudi tisku uspelo izoblikovati kritične pogoje, ki so odprli prostor za kritiko nestrokovnega soočanja vlade z ekonomsko krizo. Počasi, a zanesljivo je medijski prostor postajal bolj odprt za kritiko Suhartove vlade. Bralci so se pozitivno odzvali na spremembo medijske vsebine, saj so bili zasičeni z vladno propagando, ki je pridigala o 30-letnem ekonomskem razvoju. Ko je Suharto sestopil z oblasti, so novinarji izkusili svobodo pri pisanju o temah, ki so bile v preteklih letih tabu. Število publikacij v Indoneziji se je početverilo, nastale so nove privatne televizijske postaje. V tem obdobju nove svobode so novinarji lahko pokrivali dogodke z vseh regij Indonezije in objavljali zgodbe o preteklih Suhartovih napakah. Leta 1999 je bil, še pred sprejetjem medijskega zakona, ustanovljen tudi neodvisni tiskovni svet, da bi varoval svobodo medijev. Po 32-letnem mrku je Indonezija vstopila v medijska nebesa.

Aceh – brez dostopa do informacij
Toda raj se konča v skrajno zahodni indonezijski provinci Aceh, kjer so kršitve človekovih pravic del vsakdana, aktivisti pa si prizadevajo, da bi se provinca osamosvojila od Indonezije. V državljanski vojni v Acehu indonezijska vlada hoče novinarje vključiti v svoja prizadevanja za pokoritev province. Tistim, ki niso na njeni strani, pogosto preprečuje dostop do območja. Ne le novinarjem, temveč tudi predstavnikom nevladnih humanitarnih organizacij. Tudi na novi predsednik Susilo Bambang Yudhoyono ni preklical vojnega stanja, ki provinco Aceh ohranja v izolaciji. V severovzhodnem Acehu je bil 19. septembra v napadu na svojem domu hudo ranjen novinar časopisa Mandiri, ki je pisal o nelegalnem sekanju gozda v okrožju. V zadnjih petih letih je v Indoneziji razneslo veliko bomb. Odgovornost so pripisali terorističnim skupinam, ki da jih je navdihnil teroristični napad 11. septembra v ZDA. Pri poročanju o terorističnih dejavnostih vlada ne postavlja omejitev. Celo nasprotno, videti je, da je v interesu oblasti, da mediji čim bolj na dolgo in široko poročajo o aretaciji terorističnih skupin, saj so poročila o boju proti terorizmu od indonezijske vlade zahtevali tudi diplomatski predstavniki mednarodne skupnosti. Tudi tuji novinarji so zahtevali dostop do vsake podrobnosti o preteklih terorističnih napadih. Vlada se zaveda, da bi zavrnitev dostopa do informacij imela negativne posledice za njeno kredibilnost v mednarodni skupnosti, zato so informacije dostopne lokalnim in mednarodnim medijem.

Štiri medijske skupine obvladujejo tržišče
Indonezijsko medijsko tržišče lastniško obvladujejo štiri velike medijske skupine. Največja se imenuje Jawa Pos Group, po velikosti pa ji sledijo Kompas Granmedia Group, Femina Group in Media Indonesia Group. V zadnjih letih se je pojavilo še nekaj novih medijskih mogotcev, ki kraljujejo predvsem na trgu franšiznih medijev, ki tujim licenciranim vsebinam dodajajo lokalne. Kljub temu da se zaradi koncentracije medijskega lastništva v Indoneziji nihče posebno ne razburja, so implikacije očitne. Koncentracija lastništva spodbuja samocenzuro, določene politične preference, pomeni grožnjo novinarskim sindikatom in sili medije, da objavljajo vse več zabavnih in vse manj javnih relevantnih vsebin. Tudi v Indoneziji časopisi niso imuni na pritiske oglaševalcev. Le malo je takšnih, ki bi si upali objavljati slabe reči o podjetjih, ki pomenijo njihov glavni vir dohodka, saj se bojijo, da bodo ogrozili svoj obstoj. Novice s področja gospodarstva tudi v Indoneziji postajajo vse bolj podobne oglasnim sporočilom. V množici časopisnih prilog je mogoče odkriti le malo kakovostnih člankov. Velikega indonezijskega medijskega lastnika, Suryo Paloha, so nekdaj podpisovali kot uspešnega poslovneža, saj je imel v lasti dnevnik Media Indonesia in novičarsko postajo Metro TV. Nato si je začel utirati pot v politiko. Leta 2003 se je potegoval za mesto predsedniškega kandidata Suhartove stranke Golkar, a kljub močni podpori medijev, ki jih ima v lasti, ga je na preliminarnih strankarskih volitvah premagal general Wiranto, ki ga obtožujejo vpletenosti v množične poboje v vzhodnem Timorju leta 1999. V času, ko se je Paloh poskušal prebiti v ospredje, so dnevniki skupine Media Indonesia nenehno objavljali novice o njegovih dejavnostih, njegovi komentarji so bili vedno objavljeni na prvi strani časopisa, obravnavali so ga kot strokovnjaka za nešteto področij – od kulture prek gospodarstva do politike. Novinarji Metro TV so ga obravnavali kot najbolj verodostojni vir informacij; vse, kar je izrekel, pa se je odelo v avro »pomembne novice z neomejenim rokom trajanja«. Kljub temu pa je to primer, ko je lastnikova zloraba medijev pri vzponu na oblast spodletela. Velika medijska podjetja v Indoneziji ovirajo tudi sindikalno organiziranje novinarjev. Javno so objavila, da nasprotujejo ustanovitvi novinarskih sindikatov; novinarji, ki so poskušali organizirati sindikalno dejavnost v skupini Jawa Pos in Media Indonesia, pa so bili odpuščeni. Skupina Media Indonesia celo odkrito priznava, da noče zaposlovati novinarjev, včlanjenih v Zvezo neodvisnih novinarjev, saj je ta glasna zagovornica ustanavljanja sindikatov v medijih. Tudi družbene delitve se kažejo v medijskem dogajanju v Indoneziji. Ob konfliktu leta 1999 je v Ambonu v vzhodni Indoneziji časopis razpadel na dva dela – katoliškega in muslimanskega, lastnica obeh časopisov pa je tudi po delitvi ostala skupina Jawa Pos. Skupina Jawa Pos, ki ima v lasti več kakor sto dnevnikov, je tudi skupina z najvišjo naklado v Indoneziji. Kakovost novinarskega dela v časopisih iz te skupine je nezadovoljiva. Neredko se na naslovnicah pojavljajo fotografije žrtev umorov, ki se kopljejo v mlaki krvi. O etiki se z lastniki sploh ni mogoče pogovarjati, saj so prepričani, da je mogoče prodati le senzacionalistične novice.

Zaporna kazen za obrekovanje
Sredi septembra je Tempo, vodilni politični tednik v Indoneziji, doživel obsodbo centralnega okrožnega sodišča zaradi obrekovanja velikega poslovneža Tomyja Winata. Tempo je marca 2003 objavil zgodbo, v kateri je poročal, da se je Tomy Winato finančno okoristil v eni od velikih eksplozij in požarov v tekstilni tržnici v središču Džakarte. Kmalu po objavi so v uredništvu časopisa doživeli napad nasilnežev, ki so se izdajali za Winatove privržence. Urednika Bambanga Harymurtia so pretepli pred očmi policistov, ki ob incidentu niso ukrepali. Zaradi objavljenega članka pa je urednik Harymurti pristal na sodišču. V procesu se je tožilec med drugim skliceval tudi na zakon iz leta 1946, ki prepoveduje objavo člankov, ki bi lahko sprožili nemire. In sodišče je Harymurtiju prisodilo enoletno zaporno kazen. Primer je v indonezijskih medijih razumljen kot svarilo pred nadaljnjimi napadi na medijsko svobodo. Civilnodružbene skupine, Poročevalci brez meja in 32 novinarskih organizacij po svetu ter Amnesty International pa že opozarjajo, da je lahko to prvi korak k izgubi medijske svobode, ki so jo pridobili pred šestimi leti. Grožnja tokrat ne prihaja s političnih vrhov, temveč iz gospodarske elite. Komite za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists, CPJ) s sedežem v New Yorku je ob obsodbi Tempa objavil protest, v katerem je zapisano, da je »obsodba korak nazaj za težko pridobljeno svobodo izražanja v Indoneziji«. Direktorica CPJ Ann Cooper je ob obsodbi izjavila: »Obsodba je napačno sporočilo za medije, še posebno v času priprav na volitve. Novinarjev zaradi njihovega dela ne bi smeli zapirati, Indonezija pa bi morala v skladu s tem spremeniti svoj kazenski zakonik, ki določa zaporno kazen za obrekovanje.« Indonezijsko novinarstvo pa ima težave tudi s pomanjkanjem profesionalizma. Kljub priborjeni svobodi govora, se kakovost novinarskih izdelkov ni izrazito izboljšala. Časopisi še vedno objavljajo površne zgodbe, ki jih lahko čaka sodni epilog. Če želimo v Indoneziji povsem izkoristiti pridobljeno svobodo izražanja v medijih, bomo morali nujno izboljšati kakovost novinarskega in uredniškega dela, ki bi več prostora namenilo družbeno pomembnim temam in manj senzacionalističnim novicam.

nazaj

Boštjan Nedoh

Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Danes večina italijanskih medijev ne govori o »iraškem odporu, saj se o tem ne da govoriti, ne da bi bil označen za neumnega«, pač pa se iraška slika projicira zgolj preko večkrat na dan omenjenega »boja proti terorizmu«.
Za italijansko družbo je značilno, da načeloma nerada absorbira informacije iz dnevnega časopisja. Raziskava, ki je bila narejena v okviru Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je pokazala, da se v Italiji v povprečju proda 150 dnevnih časopisov na 1000 prebivalcev, in je po tem kriteriju daleč za vodilno Norveško, kjer je ta številka 600. Večino informacij, ki izhajajo iz političnega konteksta, prejmejo prebivalci Italije preko televizijskih sprejemnikov. Če odštejemo številne lokalne in regionalne televizijske postaje ter kanale in se osredotočimo samo na vsedržavne, ugotovimo, da so v večini pod nadzorom italijanskega premiera Berlusconija. Že pred prihodom na oblast je imel Berlusconi v lasti verigo Mediaset, ki obsega programe Canale 5, Italia 1 in Rete 4. Pozneje pa je s sprejetjem novega zakona tudi javna radiotelevizija RAI prišla pod nadzor vlade, ki jo vodi Berlusconi. Edina programa, ki se jima je uspelo izviti iz trdnega Berlusconijevega primeža, sta La7 in program, ki predvaja italijansko različico MTV.

Smrt kritike
Iz zgoraj naštetega je jasno razvidno, da so zakonodajno-izvršilna veja oblasti in mediji pod nadzorom iste osebe, kar pojasni dejstvo, da smo priča pomanjkanju ali celo odsotnosti sleherne kritike s strani medijev do Berlusconijeve politične akcije, tokrat v primeru Iraka. Čeprav je bil v preteklem mandatu sprejet zakon (Legge su parcondicio), ki naj bi zagotavljal večjo pluralizacijo političnih vsebin na vseh programih, torej tudi na Mediasetu, in razreševal ta konflikt interesov, pa se je ob zaostritvi razmer v Iraku politična opozicija končno začela zavedati, da razmere niso ravno optimalne. Očitke, da na Mediasetu nenehno proizvajajo Berlusconijevo propagando, s tem ko dnevno predvajajo samo vladna stališča glede reševanja iraškega kaosa, je Berlusconi zavrnil: »Tisti, ki redno gleda programe Mediaseta, ve, da to ne drži!«1 Iraška poročevalka RAI iz novinarstva v politiko Toda skrb zbujajoče je dejstvo, da se je njegov vpliv močno razširil tudi na vsebine nacionalne radiotelevizije RAI. To potrjujejo izjave ene najbolj priljubljenih italijanskih novinark, Lili Gruber, ki je zaslovela s poročanjem z iraških bojišč že v prvi zalivski vojni, to delo pa je opravljala tudi v sedanji. Tik pred volitvami v evropski parlament, na katerih je kandidirala na listi nekdanjega predsednika evropske komisije Romana Prodija, je zaradi političnih pritiskov vlade odšla z delovnega mesta poklicne novinarke RAI in posebne iraške poročevalke. »Kljub vsemu dobro novinarstvo ni izginilo. Obstaja in je vidno v nekaterih zelo kvalitetnih oddajah. Toda stojim za svojim stališčem, da – in to je tudi glavni razlog, da sem se odločila spremeniti življenje – sta se v teh letih zgodila dva fenomena, ki bi jih definirala strukturna, in imata skupen izvor. Prvi je politična homologacija – krepko preko ‘fiziološke’ meje – televizije RAI vladi. Drugi fenomen je kulturna homologacija RAI svojemu konkurentu Mediasetu. Oba omenjena fenomena nastajata zaradi koncentracije velike moči v eni sami osebi, ki tako izraža ‘edini interes in edino miselnost’. To dejstvo ostaja neznano ostalim demokracijam po svetu. Iz tega nastajajo vse anomalije. Toda problem je genetska mutacija, a ne novinarstva, ampak celotnega radiotelevizijskega sistema, njegovih lastnikov in vrednot. Filozofija Publitalia, torej Berlusconijeva filozofija, je postala filozofija javnega servisa. To je resnična tragedija, ki bo lahko imela posledice za vzgojo prihodnjih generacij. Kako se temu zoperstaviti? Predvsem s politiko pravil in zakonov!« razlaga Lili Gruber v MicroMega.2 In na istem mestu glede poročanja iz Iraka dodaja: »Recimo, da je močan vzrok za to, da sem stopila na teren (politike), aroganca, s katero mi je bilo očitano (s strani vlade op. a.) ‘pomanjkanje patriotizma’ v mojih poročanjih iz Iraka. Polemiziranje s Frattinijem (zunanji minister, op. a.) in ostalimi, glede uporabe termina ‘odpor’ (in ne teroristična dejanja, kot razlaga vlada), lahko danes sprejemamo z nasmeškom. Dejstvo je, da je non-embedded pristop temelj svobodnega poročanja, v Ameriki in v Evropi. Mogoče res ne moremo pričakovati, da bo naša vlada to vedela, toda o ‘iraškem odporu’ običajno govorijo Financial Times, Economist, New York Times, Süddeutsche Zeitung in Agence France Presse.«3 Podobnega mnenja je Gad Lerner, urednik in voditelj oddaje L’infedele na programu La7, ki ni v Berlusconijevi lasti. V oddaji z različnimi strokovnjaki obravnava aktualne družbenopolitične razmere po svetu. »Dobrodošel je vsakršen pluralizem, toda samo v primeru resničnega pluralizma, kjer je moč slišati več dejansko različnih mnenj. To lahko dosežemo samo s spremembo obstoječega stanja, kjer se soočamo z monopolom nad informacijami, kar posledično pomeni utišanje vseh ostalih mnenj. Niso potrebni posebni normativi, dovolj je, da ima konkurenca možnost posredovati drugačno mnenje od določenega medija. V Italiji se trenutno dogaja ravno nasprotno.«4

Zdrs v infotainment
Ob pomanjkanju pluralnosti mnenj pa kvaliteto italijanskih informativnih programov vse bolj spodnaša tudi drsenje v infotainment, kjer ne gre niti za informacije niti za spektakel, ampak za odpravo vsakršne razlike med eno in drugo zvrstjo. Najbolj očiten primer je pogovorna oddaja Porta a porta, ki jo vodi Bruno Vespa in je na sporedu prvega programa italijanske radiotelevizije (RAI) predvajana vsak večer. Tu ni več opaziti razlik med realnostjo in fikcijo, med interpretacijo in manipulacijo. Oddaje, kjer se pojavljajo vsebine, kot so denimo osvobajanje zajetih italijanskih talcev v Iraku, so po načinu vodenja in ravni kulture govora najbližje talk-showu.5 Takšna je tudi oddaja Porta a porta, v kateri so 28 .9. v živo spremljali prihod ugrabljenih humanitarnih delavk v Iraku, Simone Pari in Simone Torrette6 na rimsko letališče. V tej oddaji smo lahko našteli več različnih prvin, ki dokazujejo, da gre za infotainment. Posnetki Al Džazire, na katerih je videti izpustitev talk v predmestju Bagdada z mošejo v ozadju, so podloženi z otožno, celo melanholično glasbo. Novinarka pa pripoveduje zgodbo od ugrabitve do izpustitve tako, da uporablja kratke, odsekane stavke, na primer: »Enaindvajset dni strahu. Zatem pogajanja. Dogovor. Govori se o odkupnini. Milijon dolarjev. Zatem svoboda. Konec je!«7 Ta kombinacija ustvarja pri gledalcu občutek, da je dogajanje postavljeno v neko drugo dimenzijo, različno od realnosti. Oddaja je bila na kratko orisana tudi v častniku Unita, v katerem so izpostavili kratka, hitra in zaporedna voditeljeva vprašanja: »Kdo je posnel video? Kdo je tisti za Scellijevim hrbtom (Maurizzio Scelli – komisar italijanskega Rdečega križa, kateremu so ugrabitelji predali obe delavki)? Je eden od Al Džazire? Je Scielli prevzel obe humanitarki?«8 Unita ocenjuje, da gre za poskus vzpostavljanja napetosti, saj »Nucci (poročevalec v živo z rimskega letališča, ki je pripravil predvajane prispevke) ne more niti zajeti sape« med odgovori na hitra vprašanja voditelja, ki se je »postavil v vlogo Sherlocka Holmesa«.9 Stopnjevanje napetosti naj bi doseglo vrhunec, ko je oko kamere posnelo signalne luči letala v daljavi, za katerega je novinar predvideval, da »bi lahko bilo tisto, ki ga vsi čakamo«.10 V tistem trenutku je voditelj Vespa, kot med predvajanjem najbolj cenenih hollywoodskih filmov na komercialnih televizijah, ko v trenutkih največje napetosti zgodbe spustijo EPP, najavil: »Dve minuti oglasov, pa se vrnemo.« Ob vrnitvi v neposredni prenos pa nadaljuje, medtem ko oko kamere snema letalo, ki se spušča proti pristajalni stezi: »Poglejte ... eno letalo se približuje ... Je tisto, ki ga čakamo? Zdi se mi kot čudež!«11 Kot zanimivost naj dodam še, da so med oddajo objavili rezultate raziskave javnega mnenja, v kateri 53 odstotkov vprašanih podpira vlado premiera Berlusconija, 40 odstotkov je ne podpira, 7 odstotkov vprašanih se ni opredelilo niti za eno niti za drugo.

Dogma »boja proti terorizmu«
Drugi vzorec, ki se nenehno pojavlja, je po eni strani povezan z dogmo »boja proti terorizmu«, po drugi pa s predvajanjem izjav v slogu Berlusconijeve: »V Iraku poteka zelo normalno življenje. Ostajajo samo še nekatere drobne stvari, ki še ne delujejo. Denimo prometna signalizacija.«12 Isti dan je v Iraku umrlo »94 pripadnikov iraških milic in 23 civilistov«.13 Nasploh je takšen način poročanja povzročil tiranijo večinskega prepričanja nad manjšinskim. S ponavljanjem izjav, kot je »moramo biti enotni v boju proti mednarodnemu terorizmu«14, in prikazovanjem islama samo preko »boja proti fundamentalizmu«, se marginalizira vsa mnenja, ki se razlikujejo od večinskega. S tako retoriko se dosega potujitev islama, želi se ga prikazati kot nekaj grozeče drugačnega in tako vzbuditi strah pred njim. Danes večina italijanskih medijev ne govori o »iraškem odporu, saj se o tem ne da govoriti, ne da bi bil označen za neumnega«15, pač pa se iraška slika projicira zgolj preko večkrat na dan omenjenega »boja proti terorizmu«.

Odstopilo pet svetnikov RAI
Oktobra je bila v Italiji vroča razprava glede razmer na nacionalni radiotelevizijski hiši RAI. V upravnem svetu te medijske hiše sedaj sedijo samo štirje člani od predvidenih devetih. Pet članov najpomembnejšega organa je nedavno odstopilo, ostali so samo še provladni ljudje, katerim želi vladna večina podaljšati mandate do septembra 2005, tako da bi po njihovem mnenju lahko ta četvorka hišo vodila sama. Poleg nadzorovanja poročanja o kampanji za pomladanske regionalne volitve, ki so politično zelo pomembne, pa bi ta ekipa izpeljala privatizacijo javnega servisa RAI , kar ji nalaga t. i. Gasparrijev zakon. Omenjene poteze še dodatno dokazujejo, da v Italiji ni mogoče govoriti o medijskem pluralizmu.

Medijska monopolizacija – demokratični primanjkljaj
Zaključek bi lahko strnili v naslednjih nekaj točk: Mnenja glede iraške krize, ki se pojavljajo v medijih, so večinoma proberlusconijevska. Prihaja do dekontekstualizacije, saj je se problematizira samo »mednarodni terorizem«, s katerim označujejo militantne akcije iraških upornikov, ne govori pa se o civilnih žrtvah in ranjenih, ki jih povzročajo vojaške akcije okupacijskih sil. Spregledan ostaja tudi zgodovinski kontekst konflikta med arabskim svetom in Zahodom, ki je pogosto predstavljal (posredno in neposredno) kolonizatorja z energetskimi viri bogate regije. Prevlada t. i. infotainmenta v večini oddaj povzroča pasivizacijo gledalca. Z gledanjem na muslimanski svet in religijo zgolj skozi oči »boja proti terorizmu«, torej preko nečesa negativnega, se tvega potujevanje islama in trajen etnocentrističen odnos do kulture kot take. Čeprav bi lahko za tiskane medije rekli, da so s političnega vidika bolj pluralni (vsaka opcija ima svoj časopis), glede prikazovanja konteksta iraške krize ne moremo govoriti o pluralizmu različnih mnenj in pogledov. Izvor aktualnih razmer najdemo v monopolizaciji medijskega prostora s strani človeka, ki je nosilec zakonodajno-izvršilne veje oblasti v državi. Četudi je problem medijske monopolizacije in povezav monopolistov s predstavniki drugih centrov najrazličnejših moči (ekonomska, politična, itd.) širši in ne zadeva samo Italije, pa lahko zanesljivo govorimo o tem, da se tam najbolj viden. V Italiji zagotovo niso upoštevali tega načela: »Če imaš politično moč, se moraš odreči vplivu nad mediji, in obratno«, ki ga zagovarja politolog Giovani Sartori. S tega vidika lahko rečemo, da ima Italija velik demokratični primanjkljaj, saj težko govorimo o medijskem pluralizmu, ki nedvomno predstavlja enega stebrov demokracije.

1 V oddaji Studio Apperto, televizija Italia 1, 29. 5. 2004.
2 Lili Gruber, la primavera di MicroMega, dodatek k polletni izdaji revije MicroMega, 21. 5. 2004.
3 Lili Gruber, la primavera di MicroMega, dodatek k polletni izdaji revije MicroMega, 21. 5. 2004.
4 Gad Lerner, la primavera di MicroMega, dodatek k polletni izdaji revije MicroMega, 21. 5. 2004.
5 La primavera di Micro Mega, dodatek k polletni izdaji revije MicroMega, 21. 5. 2004.
6 »Dve Simoni« sta v času 21-dnevne ugrabitve zbudili veliko medijsko pozornost, v Italiji pa so se odvijale tudi množične manifestacije za njuno izpustitev.
7 Porta a porta, 28. 9. 2004.
8 Unita, 29. 9. 2004.
9 Unita, 29. 9. 2004.
10 Nucci, Porta a porta, 28. 9. 2004.
11 Unita, 29. 9. 2004.
12 Unita, 30. 9. 2004.
13 La repubblica, 30. 9. 2004.
14 Berlusconi, Libero, 29. 9. 2004.
15 Scalfaro, L’espresso, 8. 10. 2004.

nazaj

Sandra Bašić-Hrvatin

Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Primera iz Romunije in Hrvaške je potrebno razumeti v širšem kontekstu pritiskov, ki jih na urednike in lastnike izvajajo lastniki medijev.
Romunija: primer Romanie Libere
13. junija 2004 je uredništvo romunskega dnevnega časopisa Romania Libera na naslovnici objavilo prispevek, v katerem obtožuje nemškega lastnika, korporacijo WAZ, grobega vmešavanja v uredniško politiko časopisa. »Namesto da se ukvarja z vodenjem poslovne politike, predstavnik nemškega lastnika (Klaus Overbeck) nam razlaga, kaj in kako moramo pisati v časopisu oz. koga ne smemo kritizirati. Čeprav predstavnik korporacije WAZ nima nobenih pristojnosti pri opravljanju uredniškega dela, se je odkrito vmešaval v novinarsko delo s predlogi o »kotih napadanja« v novicah in temah, in tudi s predlogi o zaželenih avtorjih in uredniški politiki. S tem je WAZ prekršil pogodbo o partnerstvu. Ko je eden od sodelavcev nemške korporacije, sicer popolnoma neznan avtor v romunskem medijskem prostoru, uredništvu v pisni obliki predstavil »vodnik za pisanje Romanie Libere, je naš odnos postal grotesken«, so na naslovnici časopisa zapisali novinarji in uredniki Romanie Libere. Po njihovem mnenju je nemški lastnik na ta način želel »zaščititi« vladajočo socialdemokratsko stranko PSD romunskega predsednika vlade Adriana Nastasea pred decembra napovedanimi parlamentarnimi volitvami. Romunske novinarje najbolj preseneča, da se tako odkriti primeri cenzure izvajajo s strani lastnika, ki prihaja iz »demokratične države, v kateri novinarska in uredniška avtonomija sodi med temeljne standarde novinarskega delovanja«, po katerih vsebino časopisa oblikujejo novinarji in uredniki in ne lastniki. Novinarji Romanie Libere, ki so preživeli »trdo cenzuro« Ceausescaujevega režima, miniranje uredništva, pretepanje, uničevanje časopisnih izdaj in napade na distributerje se danes soočajo s pritiski kapitala. Cenzura je pač cenzura in cenzor je cenzor ne glede na tehnike, ki jih uporablja in ne glede na naravo sistema znotraj katerega deluje.

Bodo Hombach vodi naložbe WAZ-a v jugovzhodni Evropi
WAZ je na območju jugovzhodne Evrope ena najmočnejših tujih medijskih korporacij. Svoje naložbe v medijih so predvsem usmerili na pridobivanje lastniških deležev v nacionalnih dnevnih splošnoinformativnih časopisih. Na seznamu svojih naložb tako imajo petdesetodstotni delež v hrvaškem Europapress holdingu , ki izdaja približno 20 tiskanih medijev, med njimi dnevnik Jutranji list in tednik Globus, v Srbiji so solastniki časopisne hiše Politika, v Vojvodini Dnevnika, v Črni gori Vijesti, v Makedoniji treh največjih dnevnih časopisov Dnevnik, Utrinski vesnik in Vest, v Bolgariji številnih tiskanih medijev, med njimi dnevnikov Trud in 24 časa, v Romuniji dnevnikov Romania Libera in National itn. Naložbe nemške korporacije WAZ v dnevnih časopisih v državah jugovzhodne Evrope so se povečale s prihodom Boda Hombacha na mesto predsednika uprave. Kot kaže, so od takrat tudi pritiski nemškega lastnika na urednike in novinarje v teh medijih postali bolj izraziti. Bodo Hombach, nekdanji šef Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo in veliki prijatelj vodilnih politikov nemške SPD je na svojem prejšnjem delovnem mestu imel neposreden dostop do predsednikov vlad in držav. Na novem delovnem mestu, kot vodilni manager WAZ za to regijo, očitno izkorišča dobre prijateljske odnose z vodilnimi politiki držav, v katerih WAZ kupuje časopise. WAZ je z prihodom Hombacha natančno vedel kaj bo pridobil: odprta vlada do politikov v državah, kjer politika še vedno ima močan vpliv nad mediji.

Primer iz Hrvaške: Arena
Primer Romanie Libere pa ni edini primer vmešavanja korporacije WAZ v uredniško politiko in odkritega podpiranja določenih političnih strank v državah, kjer delujejo njihovi mediji. Na Hrvaškem so avgusta dva dnevna časopisa, Novi list (v večinski lasti Sorosovega Media Loan Development Funda) in Večernji list (v lasti avstrijske Styrie), objavila članke o domnevni cenzuri v eni od izdaj EPH (WAZ). Namreč, tednik Arena je želel objaviti prispevek o šolskem ministru, ki naj bi v svoji mladostnih letih pretepel nekdanjo prijateljico. Vendar članek ni bil objavljen, pomenljivo pa je, da članka ni umaknil glavni urednik temveč lastnik Arene – to je EPH (WAZ) –, in sicer potem, ko je celotna naklada bila že v tisku. Za boljše razumevanje konteksta in nadaljevanja tega zapleta je potrebno upoštevati dejstvo, da bi prav v dnevih objave »spornega« članka hrvaški urad za varstvo konkurence moral sprejeti odločitev o tem, ali dovoli, da EPH (in s tem WAZ) kupi regionalni dnevnik Slobodno Dalmacijo. Na dogodke so se odzvali novinarji in uredniki v drugih EPH izdajah – z upravičevanjem poteze lastnika, ker da uredniki Arene niso pred objavo članka preverili vseh dejstev. V Globusu (20. 8. 2004) je Jelena Lovrić zapisala, da »uredništvo Arene ni žrtev nedopustnega vmešavanja lastnika, ampak je odgovorno za škodo, ki jo je povzročilo svojim neprofesionalnim delom. Dolžnost je lastnika, da intervenira v primeru ogrožanja profesionalnih standardov. To v nobenem primeru ne more biti cenzura.« V Jutarnjem listu (12. 8. 2004) Davor Butković v svoji kolumni v zagovor lastnikove odločitve navaja: »EPH ni smel dovoliti, da Arena pride na prodajna mesta s takšno nepreverjeno zgodbo. Zakaj? Zaradi naslednjih razlogov. Prvič, temeljna pravila novinarskega profesionalnega dela zahtevajo preverjanje temeljnih dejstev pri vseh vpletenih. Uredništvo Arene tega ni naredilo. Drugič, mediji ne smejo ljudi javno preganjati z objavo zgodb, v katerih ni trdnih dokazov. Torej, zaključuje Butković, v primeru Arene ni bilo govora o kakršni koli cenzuri, ampak o preprečevanju objave nepreverjenih govoric« Oba argumenta načelno držita, ostaja pa vprašanje zakaj se je EPH (WAZ) odločil umakniti celotno naklado svojega časopis. Možno je, da je urednik Arene bil drugačnega mnenja in je verjel, da ima novinar, ki je sporni prispevek napisal, trdne dokaze, ki potrjujejo objavljeno zgodbo. Če urednik odgovarja za uredniško politiko časopisa, zakaj je moral uredniške odločitve sprejeti lastnik? Če dejstva ne držijo in je Arena objavila nepreverjeno zgodbo, ki ni v skladu s profesionalnimi standardi novinarskega poklica, kako potem razumeti izjavo enega od solastnikov EPH Ninoslava Pavića na proslavi pete obletnice izhajanja Jutarnjega lista: »Opravičujem se vsem tistim posameznikom in posameznicam, ki so v časopisih, ki jih izdaja EPH bili žrtve takšnega tipa novinarstva, ki ni v skladu s civilizacijskimi normami«? (Jutranji list, 21. 8. 2004) Zakaj solastnik EPH tudi takrat, torej v vseh teh primerih, ni ukrepal in iz tiskarne umaknil celotne izdaje časopisov, na primer tudi takrat, ko so ti časopisi razširjali govorico sovraštva? Primera iz Romunije in Hrvaške je potrebno razumeti v širšem kontekstu pritiskov, ki jih na urednike in lastnike izvajajo njihovi lastniki. Bralci in bralke pa nikoli ne bomo vedeli, katere vse informacije in prispevki niso prišli v medije, ker lastnikom niso bile všeč, ker niso ustrezale oglaševalcem, ker so bile po oceni vodilnih preveč zahtevne ali pa so bile neprofesionalno narejene. Kot je v svojih pripombah k najnovejši pruski instrukciji o cenzuri zapisal Marx: »Redki so srečni časi, ko je dovoljeno čutiti, kar hočeš, in povedati, kar čutiš.«

nazaj