Ona je ženska revija, ki izhaja ob torkih, od 4. maja 1999 kot priloga Dela in Slovenskih novic. Kakor je v svojem uvodniku ob prvem rojstnem dnevu revije zapisala urednica Sabina Obolnar, sklicujoč se na podatke Mediane, je ob samem začetku izhajanja Ona dosegla 17,5 % populacije, v prvem četrtletju leta 2000 pa 23,8 % populacije med 10 in 25 letom starosti. »To pa pomeni 400.000 Slovenk in Slovencev.« Zavidljiva številka, zavidljiv vpliv in ne toliko zavidljiv, temveč stereotipen slog. Tukaj se ne bomo ukvarjali z vsebino uvodnikov Sabine Obolnar – o njih naj sodijo bralke in bralci. Lahko edino rečemo, da so prava mešanica rumenih Slovenskih novic in resnega Dela, ki jih označuje ena sama nedoslednost. Boj za vse in proti vsemu.

Tukaj bi se radi osredotočili na priljubljeno slogovno frazo avtorice, ki skorajda ne more napisati enega uvodnika, ne da bi omenila Slovenk in Slovencev, slovenske osnovnošolce, slovensko družino, celo slovenske nasilneže, slovensko družabno življenje ... Tudi potrošniki so slovenski, štorklje, naraščaj, voznice in vozniki, igralke in igralci, celo javna stranišča so slovenska. Da ne bi narobe razumeli: s Slovenkami in Slovenci ni nič narobe. Še posebej, če besedi zaznamujeta razliko med pripadniki slovenskega naroda od nekega drugega. Toda v slogu, ki ga goji urednica One, se omenjeni pridevniki najpogosteje ne uporabljajo v tem kontekstu. Uporablja jih kot neko vrsto fraze, stereotipa, ki včasih postane moteč in odvečen. Če avtorica navede, da gre za »našo« preiskavo, je jasno, da se njeni rezultati nanašajo na ljudi, ki živijo v Sloveniji. Zakaj potrebujemo slovenske otroke ali slovenske ženske, slovensko nezaposlenost in podobno? Zagotovo ne gre za ksenofobijo – urednica je večkrat obsodila primere nespoštljivega odnosa državljanov do tujcev in priseljencev. Prej bi rekla, da gre za nezavedanje ali preprost avtomatizem. Toda v enem samem uvodniku (»Revolucija je!«) lahko sedemkrat zaporedoma preberemo »Slovenka« – to je že malo preveč (v 48 uvodnikih One v prejšnjem letu je Obolnarjeva pridevnik slovenski uporabila 78-krat oziroma 1,6-krat na tekst).

Resnici na ljubo pa je treba priznati, da ne gre za osamljen primer. To počne tudi veliko drugih novinarskih kolegov. Zakaj? Nenazadnje je Slovenija že deset let samostojna država, kompleks zatirane nacionalne identitete pa bi že moral biti ozdravljen. Vsi lahko govorijo in pišejo, kaj so in so na to lahko ponosni (in so govorili še prej, tudi ko Slovenija še ni bila samostojna). Težava pa je s tistimi, ki ustvarjajo javno mnenje: ti bi se morali zavedati, da morajo spoštovati norme t. i. politične korektnosti in se zavedati, da pišejo za ljudi, ki berejo njihovo revijo in ki morda niso Slovenci. Toda glede na njihovo število to niti ni najtehnejši razlog. Še bolj pomembno je, da se izogiba omenjanju nacionalnega zaradi tega, ker to preprosto ni pomembno za razčlenjevanje problemov, s katerimi se ukvarja Ona. S poudarjanjem »slovenstva« se zmanjšuje verodostojnost napisanega. Zakaj morajo biti tako splošni in vsečloveški pojmi, kot so zdravstveni domovi, medicina, modni trendi, starši – slovenski? Saj vsi vemo, da Ona izhaja v Sloveniji, da se ukvarja s slovensko različico splošnih pojavov in problemov – čemu nenehno ponavljanje, da pa zdaj v anketi sodelujejo Slovenke in Slovenci, če pa je to že samoumevno? Saj anketirani ne morejo biti Turki ali Američani! V tujem ženskem časopisu ne boste nikjer našli, da se kolumnistke imenujejo Angležinje, Italijanke, Francozinje, celo Hrvatice in Srbkinje ne. Tudi Slovenke tega ne rabijo. Že vedo, kdo so.

S pogostim ponavljanjem nacionalnega predznaka pa Sabina Obolnar v bistvu povzroča nasprotni učinek: poudarja sindrom majhnosti in razširja stereotipe, proti katerim se, vsaj po uvodnikih sodeč, poskuša bojevati.

Predstavniki Društva novinarjev Slovenije in strokovne javnosti, zbrani okrog projekta Media Watch, že več mesecev izvajamo številne dejavnosti, da bi v medijski profesionalni skupnosti spodbudili razpravo o samoregulaciji v novinarstvu in medijih ter o instituciji tiskovnega (medijskega) sveta (press council, Presserat) oziroma o tem, ali je v Sloveniji takšna institucija potrebna. Te dejavnosti zajemajo organizacijo omizij, tribun, mednarodnih novinarskih večerov, objavo člankov in študij v biltenu Medijska preža in zbirki Media Watch ter v zadnjem obdobju tudi sestanke s predstavniki medijske industrije.

Tiskovni sveti delujejo v večini zahodnoevropskih držav, v vzhodni Evropi pa so ga doslej ustanovili le v Estoniji. Če povzamemo misel strokovnjaka za tiskovne svete v Evropi prof. Claude-Jeana Bertranda s Francoskega inštituta za tisk, je tiskovni svet nevladno združenje posameznikov oziroma institucij, ki želijo zaščititi svobodo in kakovost informativnih medijev, da bi bili ti bolj odgovorni do javnosti. To počnejo predvsem (a ne samo) s sprejemanjem pritožb javnosti in podajanjem mnenj. Pri tem nimajo moči kaznovanja (z redkimi izjemami, kakršen je švedski tiskovni svet), razen javne izpostavitve, tj. objave. Tiskovni svet običajno združuje lastnike medijev, novinarje in predstavnike javnosti – ustanovitelji sveta so prvi in drugi (lahko tudi po več organizacij enih in drugih), predstavnike javnosti pa imenujejo praviloma ustanovitelji sveta. Udeležba predstavnikov javnosti je po oceni strokovnjakov nujno potrebna zaradi demokratičnosti in verodostojnosti tiskovnih svetov.

Na podlagi izkušenj v drugih državah lahko trdimo, da delovanje tiskovnih svetov prispeva k zmanjšanju tožb zoper novinarje in medije, predvsem pa pomembno dviguje zaupanje javnosti v medije, zaradi česar so lastniki medijev tudi finančno zainteresirani za dobro delovanje teh svetov.

Marca 2001 se je na Mirovnem inštitutu sestala skupina predstavnikov društva novinarjev in projekta Media Watch (Gojko Bervar, dr. Sandra Bašić Hrvatin, mag. Matevž Krivic, Simona Zatler in Brankica Petković) ter sestavila načrt dejavnosti, ki bi pripeljale do odločitve za ali proti ustanovitvi tiskovnega sveta v Sloveniji.

Odločitev za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji mora namreč imeti široko soglasje v medijski skupnosti in industriji (med novinarji, upravami in lastniki medijev), da je tiskovni svet potrebna institucija. Stopnja tega soglasja in število profesionalnih združenj ter posameznih medijskih hiš, ki pristopijo k ustanovitvi tiskovnega sveta, bosta vplivala na sprejemljivost in uspešen zagon te institucije.

Zato delovna skupina uresničuje načrt dejavnosti, ki zajema preučevanje gradiva o pravni in organizacijski ureditvi tiskovnih svetov v drugih državah (iskanje odgovorov na vprašanja, kdo so ustanovitelji, kateri akti so potrebni, kakšna natančno je sestava tiskovnega sveta, kateri organi so potrebni, kakšne pristojnosti ima, kako je organizirana pisarna, kdo zagotavlja finančna sredstva za njegovo delovanje itn.), sestanke in pogovore s predstavniki združenj medijskih založnikov in posameznih medijskih hiš, obiske tiskovnih svetov v izbranih državah in iskanje primernega modela ter pripravo osnutka ustanovitvenega in drugih aktov, ki bi bili podlaga za delovanje tiskovnega sveta. Med temi akti je tudi osnutek kodeksa oziroma profesionalnih načel, na podlagi katerih bi tiskovni svet v Sloveniji presojal pritožbe. Podlaga za pripravo tega osnutka bo obstoječi kodeks novinarskega društva in sindikata kakor tudi kodeksi tiskovnih svetov v drugih državah.

Aprila je skupina novinarjev in pravnikov, v kateri sta bila tudi Zoran Medved in Vili Einspieler, nekdanji in sedanji predsednik novinarskega častnega razsodišča, razpravljala o tem, v katerih točkah je potrebno popraviti kodeks DNS in SNS, da bi bil boljša osnova za kodeks tiskovnega sveta. Kodekse drugih tiskovnih svet preučuje pravnica Simona Zatler, ki na podlagi te primerjave in razprave omenjene skupine novinarjev in pravnikov pripravlja osnutek kodeksa.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic preučuje pravne in organizacijske ureditve tiskovnih svetov v tujini. Pripravil bo osnutek pravnih aktov, potrebnih za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji. Da bi si ogledala konkretne rešitve v drugih državah, sta Matevž Krivic in dosedanji tajnik društva novinarjev Gojko Bervar obiskala nemški tiskovni svet.

Med dejavnosti, ki bi pripeljale do odločitve za ali proti ustanovitvi tiskovnega sveta v Sloveniji, sodita tudi sestanka delovne skupine s predstavniki združenja za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije in Društva za medije, kjer so zbrani predstavniki uprav in uredništev medijev v Sloveniji. O potrebi in možnosti za ustanovitev tiskovnega sveta se skupina pobudnikov pogovarja tudi s predstavniki uprav posameznih medijskih hiš. Načelno podporo ustanovitvi tiskovnega sveta so izrekli na vseh dosedanjih sestankih z novinarji in predstavniki medijskih založnikov, hkrati so ostala odprta številna vprašanja o ustanoviteljih, sestavi, delovanju in financiranju tiskovnega sveta. Skupina pobudnikov bo na koncu vseh pogovorov z organizacijami in medijskimi hišami, ki bi bile ustanovitelji, in po preučitvi tujih modelov – predvidoma jeseni 2001 – ponudila rešitve za pravno in organizacijsko ureditev. Te bodo predmet drugega kroga razprave v medijski skupnosti, po kateri bo jasno, ali je doseženo potrebno soglasje in ustvarjeni pogoji za konkretne korake za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji.

»Prosim, da mi informacijo posredujete čimprej. V nasprotnem primeru bomo zoper vlado RS prisiljeni vložiti tožbo.«

Ta stavek sem zapisala v dopisu ministru Ropu, ko je vodil še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Kljub temu, da je dopis po informacijah iz krogov blizu ministra komentiral s »kakšna tožba neki«, so zahtevane informacije posredovali v dveh dneh po poslanem dopisu. Pred tem sem nanje čakala skoraj dve leti.

Šlo je za informacijo o plačah direktorjev v javnih zavodih, javnih podjetjih ter podjetjih v večinski lasti države. Direktorji teh podjetij lahko prejemajo največ 90 odstotkov plače pristojnega ministra. (Za to uredbo je zaslužen takratni podpredsednik vlade Marjan Podobnik). Od začetka veljavnosti te uredbe pa podatkov o višini prejemkov teh direktorjev ni bilo mogoče dobiti. V javnost so curljale številke le za nekatere posameznike, pa še te so bile samo domnevne in jih ni bilo mogoče preveriti. Predsednik kadrovske komisije (hkrati tudi podpredsednik vlade Marjan Podobnik), h kateremu nas je z vprašanjem o celotnem seznamu zavodov in podjetij, ki jih zadeva omenjena uredba, pošiljal urad vlade za informiranje; tam so nas poslali k ministru za delo (Tonetu Ropu), ki naj bi bil koordinator urejanja tega področja; on nas je poslal k finančnemu ministru (Mitji Gaspariju), ta pa nazaj na kadrovsko komisijo ali urad vlade za informiranje. In tako se je dogajalo skoraj dve leti.

To je le eden v vrsti primerov, ko vlada in državne institucije prikrivajo in zamegljujejo podatke. Novinar v takem primeru lahko v poročilu navede, da informacij ni mogoče dobiti. Toda učinek te informacije niti približno ni tolikšen, kakor je veliko sprenevedanje institucij. Tudi informacija, da vlada očitno nima evidence o statusu posameznih podjetij in njihovih vodilnih kadrov, ima mnogo manjši učinek kot pa posledice takšnega poslovanja vlade. Ena od posledic je na primer, da večina direktorjev teh zavodov in podjetij dejansko prejema največ 90 odstotkov plače pristojnega ministra, nekaj izjem pa prejema plače vrhunskega menedžerja v zasebnih podjetjih. Nedodelanost razdelitve in skrivanje podatkov oziroma njihovo selektivno objavljanje ima v tem primeru svoj namen oziroma posledico – to je tiha odvisnost pri zadovoljevanju ene od osnovnih človekovih pravic – pravice do dela oziroma zaslužka, kar dokazuje tudi dejstvo, da nihče od tistih, ki so dobivali dohodke skladno z uredbo, ni iskal pravice do enakosti pred zakonom.

Na začetku članka omenjeni dopis sem poleg ministru Ropu poslala vsem institucijam, med katerimi sem krožila dve leti: kadrovski službi, ministrstvu za finance, uradu vlade za informiranje ter generalni sekretarki vlade. Takrat sem se sklicevala na 24. člen (takrat veljavnega) Zakona o javnih glasilih (danes 45. člena Zakona o medijih) ki pravi: »Državni organi, organi lokalnih skupnosti, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja, ter druge osebe, ki opravljajo javno službo, morajo zagotoviti javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih svojega delovnega področja.«

Zakon pravi, da informacij ni treba posredovati v primerih, če gre za državno, vojaško ali uradno tajnost ali poslovno skrivnost; če bi z objavo kršili tajnost osebnih podatkov; in če bi objava škodila sodnemu ali predkazenskemu postopku. V tem primeru mora institucija oziroma oseba najpozneje do konca naslednjega delovnega dne pisno obrazložiti razloge za zavrnitev.

Pod krinko varovanja poslovnih skrivnosti država prikriva številke ob privatizaciji državnih deležev. Pridobivanje informacij (za koliko in komu ste prodali to in to podjetje, od kod podjetju ali posamezniku denar ipd.) je bolj stvar zvez, ki jih ima novinar, namesto da bi bile te informacije transparentne in dostopne.

Pod krinko varovanja osebnih podatkov državne insitutcije prikrivajo še vrsto drugih podatkov, ki se tičejo državnih sredstev. Posebej problematično je prikrivanje podatkov o dodeljevanju državnih subvencij in nepovratnih sredstev posameznikom. V zadnjih desetih letih je država podelila na stotine milijonov mark nepovratnih sredstev. Novinarjem na vprašanja komu, koliko, pod kakšnimi pogoji, dajejo nepopolne informacije. Po novem tudi ministri, s prvim na čelu, ne dajejo več informacij o njihovih neto prejemkih. V kabinetu predsednika države (kot je pred časom ugotavljal kolega Peter Jančič iz Večera) podatke posredujejo v kratkem času in brez zapletov. Ta različne prakse dokazujejo, da podatke državne službe posredujejo glede na lastno voljo in pripravljenost, namesto da bi bilo pridobivanje takšnih podatkov avtomatizem glede na zakonsko ureditev. Tovrstne nedoslednosti pa so odraz skrb zbujajoče šepavosti pravne države.

Skrivanje podatkov je predvsem poskus prikrivanja nepravilnosti, nedoslednosti, nedodelanosti, nevednosti, nepreglednosti, neučinkovitosti – vsega tistega, česar si sodobne, napredne in demokratične oblasti ne bi smele privoščiti.

Glede na opisano zakonsko ureditev smo v Sloveniji odvisni od interpretacije in moralne osveščenosti posameznih funkcionarjev in uradnikov, ki se v času, ko partitokracija obvladuje premnoge pore državne ureditve, po lestvici profesionalnosti premika le po polžje.

Morda se tudi novinarji premalo zavedamo pravic javnosti oziroma dolžnosti, ki jih oblastem nalaga zakon. Morda bi morali oblasti na te dolžnosti večkrat opomniti.

Orožarske afere so bile eden največjih propagandnih spopadov slovenske politike v zadnjem desetletju, v kateri so z vseh strani zlorabljali medijski interes po dramatičnih zgodbah, naivnost in tudi slabo organizacijo, razburkali javno mnenje, končni učinek pa ni posebno obetaven. Zato so bile objavljene številne polresnice, povsem napačno zasnovane zgodbe z množico vprašanj in nobenim resnim odgovorom. V političnem smislu so afere pomenile nekaj dodatnih volilnih glasov za spretne in nekaj manj za nespretne. Zmagujejo pač boljši. Če pogledamo nazaj, se zdi, da je še najbolj koristilo tistim, ki so se orožarskemu spopadu poskušali izmakniti; to je bila politika dela liberalne demokracije (Janeza Drnovška). Najbolj je udarilo po najglasnejših pobudnikih s skrajne levice, ki se je šele v zadnjih letih začela pobirati po volilnih porazih, ki jih sicer najverjetneje niso povzročile le orožarske afere. Dilema ostaja, kaj bi bilo brez orožarskih afer. Bi bilo za akterje bolje ali slabše? Za medije in javnost pa bi moralo biti skrb zbujajoče, da po je desetletju občasnih objav na najbolj udarnih straneh, številnih vprašanj in delnih zgodb, rezultat vsega preiskovanja bolj ali manj enak ničli. Kaj smo pravzaprav počeli? Bili le sredstvo političnih in ideoloških spopadov?

Orožarskih afer ni mogoče razumeti brez procesa osamosvojitve v začetku devetdesetih, ki je bil političen dogodek stoletja. Stranke, ki so se združile v Demos, so pred prvimi volitvami napovedale plebiscit in osamosvojitev, kar je bila drzna ideja, ki ji je partijska oblast nasprotovala. Nove stranke so na volitvah s programom osamosvajanja in odpravljanja komunizma presenetljivo zmagale in prevzele oblast ter v dveh letih storile, kar je v politiki povsem neobičajno: uresničile obljube. Čista znanstvena fantastika. Vendar jim tega ni uspelo tudi iztržiti na volitvah. Kljub zgodovinskemu projektu, ki so ga izpeljale, je po razpadu Demosa oblast v naslednjem desetletju prevzela prej opozicijska liberalna demokracija. Del uresničitve predvolilnih obljub Demosa, je bilo tudi orožje. Da bi osamosvojitev lahko izpeljali, je država morala postati realna sila, ki se lahko brani in ubrani. Majhni nastavki za to so obstajali v teritorialni obrambi, ki so ji zvezne oblasti poskušale naglo zapleniti orožje že ob Demosovem prevzemu oblasti. A ne povsem uspešno. Do osamosvojitve je nova oblast hkrati z pripravljanjem in uvajanjem velikih političnih reform skrbela za oborožitev, kar je bil zapleten projekt, ki je potekal na pol tajno in vedno na meji konflikta s centralnimi oblastmi v Beogradu in domačo opozicijo. Osamosvojitev leta 1991 je bila vrh tega procesa, ki se je nadaljeval še nekaj let, ker je bilo v nacionalnem interesu, da sosednja Hrvaška in nekoliko bolj oddaljena Bosna ne bi izgubili spopadov ob razpadanju nekdanje federacije. Da so v tistih časih politiki po tihem in mimo starega pravnega reda, ki so ga nadomeščali z novim, kupovali in prodajali orožje in omogočali logistično oskrbovanje držav zaveznic v okolici, je bila edina možna in logična politika. Vsakršna drugačna bi pomenila nacionalni samomor. Ugovori proti orožarskim poslom na čisto načelni ravni, ki smo jih v zadnjem desetletju lahko prebirali tudi v medijih, so lahko dokaz širine duha in demokratičnosti družbe. A hudo naivni.

Srečna okoliščine osamosvojitve je bila, da so bili, čeprav ne vedno enako, v posle vključeni vse politične strani, sicer projekt verjetno ne bi uspel. Politično je bila oborožitev države in pomoč sosedom v začetku devetdesetih najbolj povezana z tedanjim obrambnim ministrom Janezom Janšo, notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem in predsednikom države Milanom Kučanom. Velikanski propagandni spopadi po osamosvojitvi pa predvsem posledica konflikta, kdo od teh bo od prelomnih trenutkov imel politično korist ali škodo. Hkrati je bil to spopad med dvema političnima strankama socialdemokratskega imena – Združeno listo socialnih demokratov, ki je bila v času osamosvajanja največja opozicijska stranka (takrat še SDP), takoj po osamosvojitvi (volitve leta 1992) pa po moči tretja za liberalno demokracijo in krščanskimi demokrati, in med socialdemokrati (SDS), ki jih je Janez Janša prevzel po hudem porazu stranke leta 1992 od Jožeta Pučnika, ko bili povsem obrobna stranka, ki je do zamenjave predsednika razmišljala celo o združitvi z ZLSD. Po Janševem prevzemu je bilo jasno, da povezovanje z ZLSD odpade; začel se je spopad »ne levi«, ko je ZLSD tudi s pomočjo medijev in uporabo državnih institucij poskušala onemogočiti SDS, SDS pa si zagotovila obstoj v državni politiki, saj so jih volitve leta 1992 skorajda izbrisale. Osrednji del so bile orožarske in obveščevalne afere, vrhunec pa je zaznamovala Depala vas, ki je pomenila Janšev odhod z obrambnega ministrstva, a hkrati vzpon njegove stranke. Posledica po desetletju je, da je bila Janševa SDS že na drugih volitvah zapored (1996, 2000) uspešnejša od ZLSD, čeprav je bila ta v začetku devetdesetih neprimerljivo večja in močnejša. Orožarske afere, ki so bile v začetku predvsem širjenje informacij medijem, kako je menda Janša odgovoren za umazano trgovino z orožjem in osebna okoriščanja, niso bile uspešno orodje. Ob skoraj vsaki aferi, ki so jo poskušali nasprotniki naprtiti Janši, se je namreč pokazalo, da je nekdanji obrambni minister zelo spolzka kača in je udarec običajno zadel čisto druge ter za vpletene – politično gledano – napačne osebe. Kar praviloma se je na primer pokazalo, da so orožarski projekti, pri katerih se je zataknilo, dosežek notranjega ministrstva, ki ga je takrat vodil Igor Bavčar, vsaj v primeru orožja na letališču v Mariboru pa celo, da je bil v ozadju predsednik države Milan Kučan. Namesto da bi Janša obveljal za krivca zlorab, se je pokazalo, da so se sporne posle šli drugi. Pri mariborskem letališkem orožju nista bila obveščena in nista soglašala vsaj dva, ki sta predstavljala izvršno oblast in brez katerih je bilo vse sporno: Janez Janša in Janez Drnovšek.

Sicer so specifičen pomen orožarskih afer zaznamovala že vprašanja o trgovini z orožjem, ki jih je združena lista postavila vladi po volitvah 1992. Ker so vprašanje naslovili pravzaprav sami sebi. Od vladne stranke bi pričakovali, da bo državljanom odgovarjala in ne postavljala vprašanja. Dodaten problem je bil, da njihov minister, ki je imel v tistem času vpogled v vso dokumentacijo, niti slišati ni hotel, da bi kar koli odgovoril strankarskim prijateljem.

Le posledica taktike, ko je bilo pomembneje vpraševati in širiti govorice in ne ugotavljati, so bila dolga preiskovanja parlamentarnih komisij za tesno zaprtimi vrati, katerih rezultat je popolna nula. Kar je bilo predvidljivo, saj so pobudniki, ko se je pokazalo, da spopad ne bo lahek (da se Janše ne bo mogoče kar znebiti in da stvar prav lahko zadene koga povsem napačnega), dosegli, da so komisije zasedale strogo tajno in preiskovale vso orožarsko zgodovino in ne kaj konkretnega. Torej morebitne zlorabe v vseh orožarskih poslih, ki so bili uradna politika države in hkrati denimo mariborsko letališko afero, za katero so v začetku vsi trdili, da država s tem nima nič, pa se je pokazalo, da to ni povsem res.

Skoraj najbolj duhoviti del orožarskih afer je bil nastop bosanskega »diplomata« Hasana Čengiča, ki je zatrdil, da je bil državni vrh dogovorjen tudi za mariborski »humanitarni« tovor, s čemer so zastavljalci orožarskih vprašanj dobili odgovor, ki so si ga zaslužili – da namreč ne vedo, kaj delajo in bi se morali veliko vprašati tudi sami o sebi. Sicer pa trenutno orožarske zgodbe iz preteklosti niso več na vrhu medijskega interesa in temu ustrezno se umikajo tudi iz razprav v parlamentu in na splošno v politiki. A kritičen pomislek še velja. Tudi za novinarje, ki smo pisali in pišemo. Smo vedeli dovolj, smo ravnali pošteno? In če smo, zakaj je skupna ugotovitev popolna ničla ali pa kvečjemu spoznanje, da je veliko ljudi, z mediji vred, vse narobe razumelo?

V Sloveniji se neposredne volilne prevare ne pojavljajo, kljub temu pa lahko govorimo o posameznih posrednih volilnih prevarah. Ključno vprašanje je: ali lahko kupite rezultate volitev?

Obstaja močna korelacija med rezultati volitev in denarjem, namenjenim za volilno kampanjo. Prva kolona spodnje tabele prikazuje uradno količino denarja, porabljenega za volilno kampanjo za leto 2000; druga pa ponazarja volilni rezultat političnih strank za leto 2000.

Stranka	stroški (SIT)	odstotki
LDS	94,798.395	36.2
SDS	74,301.478	15.8
ZLSD	81,860.021	12.1
SLS	93,804.977	9.5
NSI	52,744.701	8.6
DESUS	42,366.000	5.2
SNS	10,333.326	4.4
SMS	12,023.658	4.3
Korelacijski koeficient = 0.67

Statistična analiza kaže, da je t. i. Pearsonov korelacijski koeficient zelo visok, višji od 0.6. V družboslovju je tako visoka korelacija izjemno redka. Z drugimi besedami: več kot je denarja, boljši so volilni rezultati. Zato je izjemno pomembno vedeti, kdo so sponzorji političnih strank, kdo daruje denar, ki ima menda odločilen vpliv na rezultate volitev. Sedanja zakonodaja določa, da morajo politične stranke objaviti imena posameznikov ali podjetij, katerih donacije presegajo 5000 nemških mark.

Običajno nam ime podjetja ne pove veliko. Pomembneje je, kdo so posamezniki, ki vodijo določena podjetja. Poznati moramo člane nadzornega odbora, ustanovitelje ali lastnike. Ob tem je pomemben izvor podarjenega denarja in tudi vprašanje, ali se podjetje, ki je denar darovalo, ukvarja z zakonitim in legalnim poslom ali pa je morda vpleteno v sumljive dejavnosti.

Poiskati ljudi na vodilnih mestih določenega podjetja ni težko. Izsledimo jih lahko s pomočjo različnih poslovnih imenikov. Ustanovitelje posameznih družb je mogoče najti v poslovni podatkovni bazi, objavljeni na spletu (www.skd.si/ipo) in na zgoščenki, vendar pa nam surovi podatki, kdo so direktorji ali ustanovitelji določene družbe, ne povejo kaj dosti. Nekoliko težje je izslediti imena članov nadzornih svetov. Le-te bi morali objaviti, vendar niso zbrani na enem mestu.

Zato sem se pred nekaj leti odločil zbrati vse razpoložljive podatke v posebno podatkovno bazo. Nisem strokovnjak za računalnike, vendar za oblikovanje takšne baze podatkov ne potrebujete posebnih računalniških znanj ali izkušenj. Predstavljena podatkovna baza je uporabna za manjše medijske hiše ali za samostojne novinarje. Njeno oblikovanje in vzdrževanje ne zahtevata prisotnosti računalniškega strokovnjaka ali administrativne ekipe. Omenjeno podatkovno bazo vzdržujem sam. Prepričan sem, da lahko velike medijske korporacije vzpostavijo bolj sofisticirane podatkovne baze. Menim pa, da bi bile nekatere rešitve uporabne tudi v večjih medijskih hišah.

Moja podatkovna baza, v kateri so poslovni podatki, je sestavljena po principu »kdo-je-kdo«. Zbral sem podatke, ki so dostopni v različnih digitalnih formatih. Vsako informacijo, ki je izdelana v tabelnem formatu, lahko vstavimo v podatkovno bazo. Odločil sem se, da jo bom združil s podatki o vseh kandidatih na volitvah. Potem sem dodal še vsa imena visokih uslužbencev v državni administraciji, funkcionarje političnih strank in druge javnosti dostopne podatke o funkcijah, ki jih opravljajo vplivne osebe. Z zbiranjem sem si ustvaril veliko bolj jasno predstavo o določenih ljudeh. Nekateri izmed njih imajo namreč različne položaje in igrajo najrazličnejše vloge. Delujejo kot poslovneži, hkrati pa se udejstvujejo tudi v političnih strankah ali v lokalnih nogometnih ekipah …

Ponavadi je podatkovna baza stukturirana kot skupina različnih tabel, ki so povezane med seboj. Osnovna enota je ime. Vsa imena so indeksirana, kar omogoča povezovanje različnih tabel. Prva tabela, imenovana master (osnovna, glavna tabela, op. p.), vsebuje podatke o imenu, priimku, datumu in letu rojstva. Potem je tukaj še nekaj podtabel. Ena od njih zajema podatke o poklicu, druga pa naslove. Najpomembnejša je tretja, ki je strukturirana leksikografsko, in daje informacije o preteklem delovnem mestu, o prejšnjem položaju, letnici, ko je prevzel določeno funkcijo, in letnici, ko je to funkcijo končal.

ID	priimek	ime	datum rojstva
163	Anderlič	Tone	6/4/56

kje	kaj	od	do
Litostroj	Delavec	198
Mladinska org.	Predsednik	1986	1988
CK ZKS	Član	1989	1990
Stranka zelenih	Član	1989	1990
LDS	Kandidat	1990
Parlament	Član	1990	1992
Parlament	Član	1992	1996
Parlament	Član	1996	2000
LDS	Predsedstvo	1994	1998
Parlament	Član	2000
LDS	Predsedstvo	1998

Prikazal bom, kako sem preiskoval sum prevare pri sponzoriranju volilne kampanje. Ne gre sicer za najbolj sumljivo finančno transakcijo, metoda pa je po mojem mnenju zanimiva, ker je bila praktično v celoti podprta z računalniško tehnologijo. Dosedanje izkušnje kažejo, da podjetja, ki so menda vpletena v organizirani kriminal, ne sponzorirajo političnih strank. Obstaja pa še en orjaški finančni sklad, iz katerega se lahko napajajo stranke. Gre za vprašanje, ali se stranke posredno financirajo iz državnega proračuna.

Poglejmo, kakšna bi lahko bila takšna (hipotetična) prevara: podjetje podpiše pogodbo z državnim uradnikom in mu naloži izvršitev določenega dela, ki ga financira državni proračun. To delo bi naj bilo fiktivno ali preplačano. Državni uradnik, ki je takšno delo naročil, je član ali privrženec določene politične stranke in od podjetja, vpletenega v fiktivno ali preplačano delo, zahteva, da postane sponzor politične stranke. V takem primeru lahko pride do pranja denarja. Sicer denar ne izvira iz nezakonitih poslov z mamili ali orožjem, temveč iz državnega proračuna. Bistveno pa je, da gre za brisanje izvora sponzorskega denarja.

Leta 2000 so vse politične stranke poročale, kdo so bili njihovi sponzorji. Ko sem dobil njihove sezname, sem se odločil, da bom v poslovnem imeniku preveril vse dostopne podatke o podjetjih. V njem lahko najdemo imena direktorjev, ustanoviteljev ter nekatere izvlečke letnih poslovnih poročil.

Začel sem s preverjanjem imen direktorjev in ustanoviteljev podjetij v moji osebni podatkovni bazi. Kmalu sem spoznal, da bi lahko bil sumljiv eden od sponzorjev tradicionalno usmerjene Slovenske ljudske stranke; spozoriralo jo je namreč podjetje Ivas, katerega ustanovitelj in direktor je bil gospod Marjan Gregorič.

ID	priimek	ime	datum rojstva
5436	Gregorič	Marjan	4/25/50

kje	kaj	kdaj
ZLSD	Kandidat za župana	1994
ZLSD	Kandidat	1994
Logatec	Kandidat za župana	1998
ZLSD in LDS	Kandidat za župana	1998

Po moji podatkovni bazi sodeč je bil lastnik podjetja Ivas bivši kandidat za župana v mestu Logatec. Za kandidaturo ga je predlagala ZLSD, stranka leve usmeritve. Gospod Marjan Gregorič je bil direktor in ustanovitelj podjetja Ivas, ki je bilo sponzor desne politične stranke.

Od sponzorjev bi pričakovali, da podpirajo politične stranke. Gospod Gregorič je bil pomemben član ene stranke, sponzoriral pa je drugo. Konkurenčni politični stranki je namreč daroval 1,5 milijona tolarjev.

V poslovnem imeniku FIPO (www.gvestnik.si) sem preveril poslovne rezultate podjetja Ivas. Prihodek podjetja za leto 1999 je znašal 7,1 milijonov tolarjev, kar pomeni, da je podjetje darovalo več kakor 20 odstotkov svojega prihodka.

Nekaj dni pozneje sem prejel anonimen telefonski klic. Oseba na drugi strani mi je povedala, da je Ivas podpisal pogodbo s parlamentarno skupino slovenske ljudske stranke. Pogodba se je nanašala na opravljene svetovalne storitve podjetja Ivas za potrebe poslanske skupine SLS. Glede na sedanjo zakonodajo ima vsaka poslanska skupina pravico najeti zunanje strokovnjake za pomoč pri parlamentarnem delu. Strokovnjake, ki delajo za politične stranke, pa plačujejo iz državnega proračuna.

V parlamentu sem zahteval, da mi pokažejo pogodbo, podpisano med poslansko skupino Slovenske ljudske stranke in podjetjem Ivas. Povedali so mi, da je pogodba poslovna skrivnost, vendar sem hkrati izvedel, da je Ivas dobil 4,5 milijona tolarjev za svetovalne storitve iz državnega proračuna. Isto podjetje pa je darovalo 1,5 milijonov tolarjev Slovenski ljudski stranki.

Ko sem obiskal predsednika Slovenske ljudske stranke, ki je bil član parlamenta in vodja skupine odposlancev SLS, mi ni znal razložiti, kakšne svetovalne storitve je opravilo podjetje Ivas. Povedal mi je, da o zadevi in obveščen.

Vsa zbrana dejstva sem predstavil gospodu Gregoriču in ga prosil za komentar, vendar zadeve ni želel komentirati. Prišel sem do sklepa, da so bile svetovalne storitve Ivasa fiktivne ali preplačane. Glede na slovensko kazensko zakonodajo bi v opisani finančni transakciji lahko zaznali sume kaznivega dejanja goljufije.