Gostujoči urednici: Karmen Erjavec in Monika Kalin Golob

S sovražnim govorom je križ. Ne samo zato, ker obstaja in ker – po mnenju nekaterih medijskih ustvarjalcev v Sloveniji – narašča, temveč tudi zato, ker se vedno znova vračamo k vprašanju, kaj sovražni govor sploh je in kako ga definirati. Vrsto dilem, ki se s tem pojavljajo tako v teoriji kot praksi, razgrinja poseben vsebinski sklop prve letošnje številke revije Teorija in praksa (1/2012) o novinarstvu in sovražnem govoru, ki ga sestavlja sedem izvirnih znanstvenih člankov. Čeprav so avtorice in avtorji teh prispevkov kritični do novinarjev in urednikov, ki da nezadostno poznajo pravne in samoregulacijske okvire sovražnega govora, je iz njihovih razprav hkrati vendarle jasno, da so meje med »spodbujanjem sovraštva« in »razžalitvijo«, med svobodo govora in sovražnim govorom, spolzke in včasih zabrisane. Ne nazadnje tudi avtorji sami različno definirajo sovražni govor – nekateri so bližje pravnim, drugi sociološkim in sorodnim interpretacijam tega govora – in ga postavljajo v opozicijo z različnimi drugimi govori – od napadalnega do žaljivega, nesprejemljivega ali neprimernega govora.

Zabrisanost meja potrjuje že prvi članek, v katerem Karmen Erjavec uvodoma poudarja, da je zaradi »kulturne in kontekstualne vmeščenosti« sovražni in napadalni govor težko opredeliti. Kako enega in drugega razumejo novinarke in novinarji, je ugotavljala s pomočjo intervjujev (po elektronski pošti) s 76 novinarkami in novinarji petih najbolj branih slovenskih časopisov in treh osrednjih televizijskih programov. Ti so sovražni govor najpogosteje tavtološko definirali kot govor, ki vključuje »sovražni jezik«, razumejo pa ga kot obliko simbolnega nasilja. Po njihovem mnenju ni usmerjen zgolj proti določenim družbenim skupinam, ampak tudi proti posameznikom.

Avtorica zaključuje, da »pri­bližno tretjina novinarjev ne zna opredeliti sovražnega govora« in da o tem vprašanju niso dobili zadostnih informacij v času študija, kljub temu pa razlikujejo med terminoma »sovražni govor« in »napadalni govor«, čeprav ju opredeljujejo podobno. »Morda ne vedo, kako se razlikujeta,« zaključuje Karmen Erjavec, »toda vedo, da sta to dve različni entiteti.«

Enega od ključnih vprašanj, ko govorimo o pojavnosti sovražnega govora v medijih, se v svojem prispevku loteva Marko Milosavljević. V polstrukturiranih intervjujih z uredniki spletnih portalov MMC, žurnal24, 24ur.com in delo.si preverja, kako uredniki razumejo in dojemajo sovražni govor in kako razumevanje sovražnega govora vpliva na njihove uredniške odločitve, hkrati pa pregledno prikaže pravne vire in samoregulacijske dokumente, ki naslavljajo vprašanje sovražnega govora, čeprav ne vedno s to besedno zvezo.

Podobno kot Karmen Erjavec za novinarke in novinarje tudi Marko Milosavljević za urednice in urednike spletnih portalov ugotavlja, da je njihovo poznavanje pravnega okvira in tudi samega pojma sovražnega govora slabo in da nekateri uredniki ne ločujejo med razžalitvijo in sovražnim govorom. Del razlogov za to je moč iskati tudi v ne dovolj natančnem regulacijskem in samoregulacijskem sistemu, zato je »veliko prepuščeno percepciji in pogledom samega urednika«. Še več: zaradi dvoumnosti v opredelitvah sovražnega govora imajo uredniki na tem področju »bistveno večjo vlogo, kot jo imajo v kakšni drugi situaciji«. Nekateri izmed urednikov so sicer izražali zadovoljstvo z obstoječimi dokumenti, ki jim ponujajo dovolj jasne okvire za uredniško delo v povezavi s sovražnim govorom, drugi so ob tem izrekali vrsto pomislekov. Urednik MMC Uroš Urbanija se, na primer, ne strinja s 16. členom Kodeksa DNS, po katerem so uredniki odgovorni tudi za uporabniške vsebine in komentarje. Meni, da se ta člen vmešava v stvari, ki niso del »novinarskega posla« in da komentarji uporabnikov ne morejo biti del »uredniške politike«, saj novinarji in uredniki ne morejo kontrolirati tega, »kaj ljudje mislijo«. Tovrstno stališče je v kontekstu razprave o sovražnem govoru skrajno skrb zbujajoče, saj ne prevzema odgovornost za vsebine, ki se pojavljajo na določenem spletnem portalu. To je tako, kot bi urednik nekega časopisa dejal, da objavi sleherno pismo bralcev, ki ga dobi – in pri tem ga ne zanima, ali je to pismo polno sovražnega govora, saj pač ne more nadzorovati, »kaj ljudje mislijo«.

Komentarji, ki se pojavljajo pod članki na spletnih portalih, zagotovo s seboj prinašajo tudi odgovornost in niso le cenen način za pritegovanje večje pozornosti ali za domnevno ustvarjanje večje demokratičnosti in pluralnosti medijskega prostora. Mehanizmi za preprečevanje sovražnega govora v komentarjih na spletnih portalih so različni in so zagotovo del uredniške politike. Ne nazadnje sodelujoči v omenjeni raziskavi ugotavljajo, da je anonimnost komentarjev ključni problem in da se je količina sovražnega govora na njihovih portalih bistveno zmanjšala po uvedbi moderiranja in obvezne registracije.

Hkrati uredniško delo na tem področju olajšuje tudi ugotovitev raziskave, da so teme, ki praviloma pritegnejo več sovražnega govora, bolj ali manj znane. Vse našteto (moderiranje, registracija, predvidljive teme) urednikom spletnih portalov lahko olajša njihovo uredniško delo, povezano z omejevanjem sovražnega govora. Obstaja pa tudi tretja pot: ukinitev komentarjev.

S tovrstno izpeljavo (in rešitvami) se bržkone vsi avtorji prispevkov v Teoriji in praksi ne bi strinjali, saj Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič v enem od naslednjih prispevkov menita, da za komentarje na novičarskih spletnih straneh ne morejo veljati enaka pravila kot za pisma bralcev. Te komentarje namreč razumeta kot eno od »redkih priložnosti za državljane, da izrazijo svoje mnenje ter dobijo občutek opolnomočenja in pomembnosti, ki je bil pri tradicionalni politični participaciji, kot so volitve, izgubljen«. 

Preostali članki v vsebinskem sklopu Teorija in praksa o novinarstvu in sovražnem govoru prikazujejo rezultate analiz posameznih epizod sovražnega govora in se ukvarjajo z avtorji tovrstnih sovražnih zapisov.

Melita Poler Kovačič in Igor Vobič sta s kritično diskurzivno analizo pretresla poročila o prvi obravnavi predloga družinskega zakonika v parlamentu marca 2010, ugotovitve pa kontekstualizirala še s poglobljenimi intervjuji z avtorji teh poročil iz desetih tiskanih in elektronskih medijev. Pri tem izhajata iz določila Kodeksa novinarjev Slovenije, da je treba sovražni govor izrecno obsoditi. O njem je, menita avtorja, potrebno tudi poročati, saj v nasprotnem primeru – kot ugotavljata Brennen in Wilkins – »novinarji z neporočanjem podpirajo rasistično, seksistično oziroma homofobično ideologijo«. V prvi obravnavi predloga družinskega zakonika v parlamentu najdeta štiri vsebinske sklope, v katerih se je po njunem mnenju pojavljal sovražni govor: (1) izenačevanje istospolnih partnerjev s pedofili; (2) opredeljevanje istospolne usmerjenosti kot bolezni; (3) prikazovanje policijske zaščite istospolno usmerjenih oseb kot pretirane in (4) označevanje teh oseb z žaljivimi izrazi. Opisani štirje sklopi so dobra ilustracija dileme, ki se pojavlja ob definiranju meja sovražnega govora; na to so opozarjali tudi novinarke in novinarji, ki so poročali o omenjeni parlamentarni seji. Zdi se namreč, da novinarji, ki so sodelovali v raziskavi, v omenjenih štirih vsebinskih skopih niso nujno prepoznali sovražnega govora, pač pa se ta vsebina pojavlja na križišču med sovražnim in žaljivim ali napadalnim govorom.

Analizirana poročila so pokazala, da so novinarke in novinarji v svojih prispevkih sicer omenjali sovražni govor določenih poslancev, a ga nujno niso opredelili kot takega, ker je glavnina pri tem zavzela »držo 'nevtralnega' novinarja – takega, ki ne vrednoti, ampak zgolj 'poroča'«. Sovražni govor so zato, če sploh, obsodili prek izjave druge osebe – na primer drugega politika, ki je opozoril na nesprejemljiv govor svojega kolega. V intervjujih so poudarjali, da so ob tem vedno soočeni z etično dilemo: zdi se jim pomembno poročati o sovražnem govoru, da ta poročila tovrsten govor reproducirajo in razširjajo. Zato pri tem uporabljajo nekakšno salomonsko rešitev: sovražni govor klasificirajo v manj in bolj sprejemljive oblike – in objavijo predvsem slednje. Poler Kovačič in Vobič ob tem opozarjata, da je bolj kot reprodukcija sovražnega govora nevarno nevtralno poročanje o takem govoru, zato menita, da naj novinar »sovražni govor izrecno obsodi, in sicer ne glede na žanr«. A za to je potrebno prepoznati sovražni govor, s tem pa imajo – kot ugotavljata tudi avtorja sama – novinarke in novinarji velike težave. In tako smo spet na začetku zgodbe.

Z isto parlamentarno razpravo – le da z besedili komentatorske vrste iz Dela in Dnevnika – se ukvarja analiza Gaje Červ in Monike Kalin Golob; to je pravzaprav poskus, da z modelom jezikoslovno-besedilne analize prepoznamo »jezikovna sredstva, ki omogočajo razumevanje teh prvin kot žaljivih, sovražnih, diskriminatornih«. Raziskovalno vpra­šanje, ki si ga avtorici zastavita, je najprej postavljeno na glavo: ne analizirata jezika tisti, ki izrekajo sovražni govor, ampak ju zanima, kakšen jezik uporabljajo tisti, ki opozarjajo na sovražni govor in ki se odzivajo na stališča nasprotnikov družinskega zakonika. Na vprašanje odgovorita s predelavo modela vrednotenja sidneyjske šole sistemsko-funkcijskega jezikoslovja in ugotovita, da se v komentarjih, ki so – enostavno rečeno – napisani v zagovor družinskega zakonika, pojavljajo skorajda vse vrednotne dimenzije, pri katerih se – v skladu z modelom – potencialno uresničuje sovražni govor. A pri tem obstaja ključna razlika: v komentarjih ni pozivov k nasilju ali diskriminaciji. Avtorici zato zaključujeta, da v pregledanih besedilih »ni mogoče govoriti o sovražnem govoru, temveč gre za ostro in angažirano kritiko, ki mestoma zdrsne v žaljivost«. Avtorici še poudarjata, da je zgolj jezikoslovna analiza nezadostna, a je vendarle nujna prvina raziskovanja diskurzivnih družbenih praks.

S podobnega zornega kota so se analize sovražnega govora lotili tudi Raphael Campos Ferreira, Petra Košič, Noemi Mavrič in Nina Mihalič, študentje druge stopnje Novinarskih študijev na FDV, ki v znamenitem tekstu Tomaža Majerja z analizo jezikovnih sredstev odkrivajo elemente sovražnega govora.

Vrsto izredno zanimivih in informativnih empiričnih podatkov, iz katerih avtorji izpeljejo tudi smiselne in uporabne predloge za izboljšanje regulacije sovražnega govora ter njenega preprečevanja, prinaša prispevek Vasje Vehovarja, Andreja Motla, Lije Mihelič, Boštjana Berčiča in Andraža Petrovčiča. Avtorji uvodoma sestavijo enostaven analitični model, s katerim zajamejo različne oblike govora, ki se v poenostavljenih javnih razpravah kaže kot sovražni govor. Pri tem za izhodišče vzamejo pravno definicijo sovražnega govora in ločijo tri kvadrate: najmanjšega predstavlja kaznivi sovražni govor. To je tista oblika komuniciranja, ki jo kazensko preganjana po 297. členu KZ. Nekoliko širši kvadrat, ki vključuje prvega, je nesprejemljivi govor. Tudi za to obliko govora obstaja pravna podlaga za kazenski pregon, vendar ne v členu, ki govori o sovražnem govoru (na primer pregon zaradi razžalitve časti in dobrega imena). Najširši kvadrat je neprimerni govor. Tega ni mogoče sodno preganjati, ga pa lahko regulirano na osnovi internih pravil – med njimi, seveda, tudi na temelju etičnih kodeksov posameznih medijskih hiš.

Tovrstna analitična zastavitev različnih tipov govora se zdi ustrezna (in je lahko tudi v pomoč pri novinarskem delu), čeprav avtorji sami opozarjajo, da je njihovo izhodišče pravno in da tako ostrih razmejitev ne najdemo v tistih obravnavah spornih oblik komuniciranja, ki presegajo ozke pravne definicije. »Posebej v sociološkem smislu,« poudarjajo avtorji, »se sovražni govor preliva po vseh treh segmentih« opisanih kvadratov.

Avtorji v nadaljevanju preverjajo in tudi potrdijo hipotezo, da uporabniki interneta »ne ločujejo dobro kaznivega sovražnega govora od drugih oblik spornega komuniciranja«.

Avtorji v sklepu poudarjajo, da bi bilo zaradi velike količine nesprejemljivega govora (ki pa ni sovražni govor) treba razviti »alternativne pravne pristope«, na primer obravnavanje nesprejemljivega govora kot prekrška. Hkrati opozarjajo, da je potrebno sistematično razvijati in krepiti t. i. digitalno državljanstvo, kar med drugim pomeni samoregulacijo in proaktivno delovanje v preprečevanju sovražnega in nesprejemljivega govora – tako v politiki kot v drugih družbenih podsistemih – na primer v medijih – in tudi večje poenotenje minimalnih standardov spletnega moderiranja. S tem bi se na spletnih mestih »hitreje razvil občutek za kršitev«, s prizadevanji državnih organov, nevladnega sektorja in medijev k poenotenemu razumevanju sovražnega govora pa bi se še dodatno okrepil potencial samoregulacije spletnega prostora. Raziskava je namreč pokazala, da bi več kot polovica vprašanih uporabnikov spleta v primeru sovražnega govora proaktivno ukrepala. Še več: 59 odstotkov tistih, ki so bili na spletu že deležni moderatorskega posega (nekaj več kot desetina uporabnikov), priznava, da je bil poseg proti njim upravičen.

Prav tovrstni uporabniki so fokus zanimanja Karmen Erjavec in Melite Poler Kovačič v predzadnjem prispevku Teorije in prakse, ki prinaša enega od najbolj zanimivih vpogledov v produkcijo sovražnega govora. Avtorici sta namreč s pomočjo poglobljenih intervjujev izvedbi prvo raziskavo med pisci komentarjev pod spletnimi novinarskimi prispevki pri nas. V pogovorih z dvajsetimi pisci, pri katerih sta v komentarjih zaznali uporabo sovražnega govora, sta ugotovili, da so predstave o homogeni skupini teh, ki se oglašajo na spletu, napačne. Respondente sta spraševali po motivih za pisanje sovražnega govora v komentarjih, zanimale pa so ju tudi njihove vrednote in prepričanja. Identificirali sta štiri skupine: pripadnike prvih dveh lahko opredelimo kot avtoritarne osebnosti, preostalih dveh pa kot libertarne osebnosti.

Prva skupina so t. i. vojaki, »ker uporabljajo vojaški diskurz«. Zanje je značilno, da v komentarjih vzpostavljajo jasno bipolarno delitev na »naše« in »njihove«, kar je zgolj podaljšek polarizacije političnega prizorišča v Sloveniji. Vojaki spletne komentarje razumejo kot obliko kulturnega boja, uporabo sovražnega govora pa kot edinega prepričljivega načina za to, da so sploh slišani in da tako lahko uničijo Druge, torej »sovražnike«. Verjamejo v eno samo resnico – svojo resnico –, cenijo konservativne patriotske vrednote, vsakršen poskus regulacije komentarjev na spletu pa razumejo kot cenzuro. Enako velja tudi za drugo skupino – t. i. vernike, ki »zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom«. Ključna razlika med obema skupinama je, da so vojaki »organizirani pisci, ki pišejo po nareku političnih in/ali drugih interesnih skupin«, verniki pa so samostojni in delujejo na lastno pobudo.

Tretja skupina piscev komentarjev so igralci, ki v uporabi sovražnega govora na spletu vidijo le zabavo. Sovražni govor je le del igre, s katero poskušajo izzvati druge komentatorje in se z njimi spopasti. Tovrsten govor uporabljajo tudi nadzorniki, četrta skupina, ki pa to počne zato, da bi opozorila na določene družbene probleme. Nadzorniki so hkrati edini, ki problematizirajo sovražni govor in se zavzemajo za odpravo anonimnosti pri spletnih komentarjih. Uporabo sovražnega govora namreč pojasnjujejo ne samo z dejstvom, da gre za hitre, nepremišljene zapise, ampak tudi s tem, da je uporaba sovražnega govora pogostejša prav zaradi anonimnosti, ki jim je na spletu zagotovljena.

Vsebinski sklop Teorija in praksa o novinarstvu in sovraž­nem govoru je zagotovo pomemben prispevek k razpravi o tem vprašanju, predvsem v kontekstu slovenskega medijskega prostora. Avtorji in avtorice se analize različnih pojavnih oblik sovražnega govora, razumevanja tega koncepta in njegovih izvorov lotevalo z različnimi, bolj ali manj sofisticiranimi metodološkimi orodji, v vsebinskem smislu pa rezultati teh raziskav prinašajo ugotovitve z različno spoznavno težo – od tistih, ki so bolj ali manj samoumevni (a, seveda, zaradi tega nič manj potrebni kritične analize) do tistih, ki pomenijo pomemben korak naprej v razumevanju pojavnosti sovražnega govora.

Prav zaradi slednjih je omenjeni sklop razprav zagotovo dobrodošlo gradivo ne le za tiste, ki se z vprašanjem sovražnega govora ukvarjajo v akademskem smislu, ampak predvsem za novinarje in urednike, ki se s tem vprašanjem srečujejo pri svojem vsakdanjem delu. Ti pa teh prispevkov, prepogosto »pozabljenih« in »izgubljenih« v akademskih revijah, bržkone ne bodo našli sami, zato jim jih lahko približajo dodatna izobraževanja in delavnice s tega področja, kar v svojih sklepih priporoča tudi vrsta avtorjev. Le tako bo ta tematski sklop lahko prispeval k izredno visoko postavljenemu cilju, ki ga v uvodniku omenjata gostujoči urednici Karmen Erjavec in Monika Kalin Golob. Upata namreč, da bodo članki v Teoriji in praksi prispevali k temu, »da bi živeli bolj demokratično in kultivirano«. O vsem tem bo seveda moč presojati s časovno distanco, čeprav že danes lahko pesimistično ugotavljam, da cilj ne bo dosežen, dokler bo sovražni govor pri nas politično nagrajen, tisti, ki ga izrekajo, pa razumljeni kot »carji«, kot tisti, ki rečejo bobu bob. Hkrati pa vendarle nekaj optimizma vlivajo odgovori sodelujočih novinarjev in novinark.

Ko smo namreč leta 2001 na Mirovnem inštitutu izdali prvo številko Poročila o spremljanju nestrpnosti in se v naslednjih letih v teh poročilih na angažiran in tudi aktivističen način lotevali analiz sovražnega govora v slovenskem prostoru, smo naleteli na buren odziv nekaterih takratnih medijev, v katerih smo zaznali sovražni govor. Pogled nazaj se danes zdi optimističen, saj empirično gradivo, ki ga prinaša Teorija in praksa, vendar daje občutek, da se novinarji in novinarke bolj zavedajo nesprejemljivosti sovražnega govora in da – kljub slabemu poznavanju definicij ter pravnih in samoregulativnih okvirov – o tem vprašanju razmišljajo.

Gostujoči urednici: Linda Lund Pedersen in Barbara Samaluk

Linda Lund Pedersen in Barbara Samaluk, doktorski študentki dveh prestižnih londonskih univerz (LSE in Queen Mary, University of London), sta kot gostujoči urednici revije GJSS ponudili priložnost še trem avtoricam, ki se v svojih doktorskih raziskavah na različne načine srečujejo z vprašanjem kategorizacije skupinskih identitet. Posebna tematska številka se namreč loteva metodologije t. i. kritičnih študij belskosti. Govoriti o konceptu »belskosti« (whiteness) pomeni vstopati v polje rasizma oziroma rasizacije, ki sugerira obstoj Drugih, ki so »ne-beli« (npr. »temnopolti«, »črni«). Gre za zelo občutljivo tematiko, o čemer priča že zadrega s slovenjenjem pojmov, ki se zdijo za ta prostor nekako tuji, če ne celo nerelevantni, saj se o rasizmu dolgo ni razpravljajo kot o »domorodnem« pojavu, marveč naj bi ostajal zamejen predvsem v anglosaksonske izkušnje »rasnih odnosov« (racial relations). Čeprav v slovenščini govorimo o »etničnih študijah« in ne o »rasnih študijah« (racial studies), zanemarjanje ali zapoznela diskusija o belskosti po mnenju urednic še zdaleč ni nedolžno početje. »Pozabljanje«, da je kolonializem formativni del evropske zgodovine, namreč govori o razumevanju »temnih lis« zgodovine kot nečesa, kar se je dogajalo nekje drugje, »zunaj nas« in zato »nas« ne zadeva – to pomeni seveda tudi, da nas odvezuje vsakršne (zgodovinske) odgovornosti.

Bistveno izhodišče zbornika je v problematizaciji »belskosti« kot nereflektirane, neubesedene, neizzvane in zato nevidne družbene, politične in ekonomske norme, ki ne le obdaja, temveč tudi vstopa v produkcijo znanja. Sayaka Osanami Törngren v svojem članku tako razčlenjuje metodološka vprašanja o odnosu med raziskovalko, pripadnico etnične manjšine, ki raziskuje večinsko belsko populacijo. Izpostavitev tematike, ki v sodobnih metodoloških razpravah ostaja zgolj obrobna, gradi na nujnosti razčlembe odnosa, ki ga je treba podrobneje ozavestiti in metodološko osmisliti. Hegemonija »belskosti« namreč vztraja kljub težavnosti definicije koncepta, ki se spreminja v prostoru in času ter zato udejanja v mnogih različicah. Slovenskim bralcem bo morda bližja primerjava s hegemonskimi nacionalnimi identitetami: tako smo, na primer, v zadnjih letih priča pogostim poskusom definiranja »angleškosti« znotraj britanske nacionalne entitete, v kateri so temelji valižanske ali škotske »narodne pripadnosti« ljudem bolj jasni kakor ideja o »angleškem narodu«. Podobno kot angleška zaradi spoja z britansko hegemonsko identiteto tudi »ruska identiteta« za časa Sovjetske zveze ni potrebovala posebne definicije, saj je bila nad vsemi drugimi partikularnimi pripadnostmi številnim »sovjetskim« narodom in narodnostim. Dejstvo, da nečesa ne ubesedimo, seveda še ne pomeni, da nima močnega vpliva na družbeno dogajanje, še posebno, če je manko problematizacije posledica dolgotrajnih procesov dominacije in nadvlade, ki ostaja zanikana oziroma sprejeta kot samoumevna, »naravna« (tj. »potrebna«). Prav rasizem pa je paradigmatični primer elementarnega zanikanja enakosti in kot sistem pomeni normalizacijo neenakosti, ki je podprta s političnimi strukturami.

Valerio Ribeiro Corossacz tako zanima, kako se izoblikujejo različna razumevanja »belskosti« med belci v Rio de Janeiru. Njeni sogovorniki so moški pripadniki višjega srednjega razreda, ki se samoidentificirajo kot belci, zato tekst posebno pozornost posveča relacijam med barvo polti in konceptom razredne pripadnosti. Avtorica izpostavlja metodološke probleme povezane z raziskovanjem »belskosti« v kontekstu Brazilije in ponuja vpogled v zgodovino rasizma v tej državi, vpeti v realnosti in ideologije »rasnega mešanja« ter, predvsem, identifikacijo »belskosti« z evropskim izvorom. Kar torej »naredi« belca belega, je svetla polt, evropska dediščina in različni situacijski aspekti, ki omogočijo razumevanje »belskosti« v smislu družbeno pogojene značilnosti in ne fizične lastnosti. Raziskava Valerie Ribeiro Corossacz tako pokaže na pomen kulturnozgodovinskih dejavnikov za percepcijo belskosti.

Malinda Andersson se loteva teme transnacionalnih posvojitev otrok, ki je v zadnjem času postala zanimiva tudi v slovenskem kontekstu. Tekst analizira procese rasizacije otrok, ki so posvojeni na Švedsko iz oddaljenih držav. Ti otroci so obravnavani kot »tujci« ne zgolj zaradi praktičnih formalnih birokratskih poti, temveč so zaradi svoje fizične drugačnosti tudi dojeti kot »tujerodni« in torej pripadajoči neki drugi skupnosti. Avtorica skozi analizo diskurzivne produkcije različnosti opozarja na simbolne meje, ki onemogočajo transnacionalnim posvojencem brezpogojno nacionalno in družinsko pripadnost. V retoriki ene izmed publikacij z navodili za švedske posvojitelje je tako najti podobno svarilo, kot smo se jih naposlušali v tednih slovenske predreferendumske kampanje ob družinskem zakoniku: tako kot naj bi zaradi zasmehovanja, ustrahovanja in homofobije trpeli otroci v istospolnih družinah, se tudi adoptivne starše opozarja na nevarnosti rasizma in ksenofobije okolice, ki jih lahko prinese posvojitev otroka z »negroidnimi« značilnostmi (namesto »evropejskih« otrok).

Prispevki se zaključijo s krajšo metodološko refleksijo o »belskosti« antropologinje Kristín Loftsdóttir, ki opiše svoje izkušnje življenja v Nigru, kjer se je zavedla svoje telesnosti in začela osmišljati lastno »belskost«. Za t. i. klasični oziroma znanstveni rasizem 18. in 19. stoletja je proces izključevanja različnih skupin iz enakosti temeljil na idejah rasne hierarhije, ki se nam danes – vsaj večini – zdijo absurdne, predvsem pa so znanstveno ovržene. Hkrati pa dandanes procesi identifikacije večvrednih skupin ali večvrednega dela prebivalstva potekajo v glavnem na ravni »kulture« oziroma domnevno nepremostljivih kulturnih razlik. Tu je problematizacija procesov rasiziranja veliko težja, saj kultura ni tako lahko ulovljiva, otipljiva in določljiva, kot so bile nekoč ideje o različnih rasnih tipih (temelječih na domnevno izmerljivih fizičnih lastnostih).

Ko se na eno izpostavljeno lastnost določene skupine ljudi nalepijo še spremljajoče stigme zaradi domnevnih kulturnih, civilizacijskih ali religioznih razlik, novi rasizmi odsevajo širok spekter križnih (intersekcionalnih) neenakosti, izključevanja, tudi diskriminacije. Prav zato zbornik »belskosti« ne obravnava kot nekaj, kar naj se raziskuje »samo na sebi«, marveč jo tematizira kot relacijsko kategorijo, ki je razumljena kot del sistema pomena o rasi, razredu, spolu in drugih intersekcijah. Članki problematizirajo sodobne oblike rasizacij in izhajajo iz teze, da je treba koncept belskosti povezati tudi s funkcioniranjem sodobnega kapitalizma in preizprašati epistemološke temelje sodobne produkcije znanja.

Močna povezava med obstoječimi normami in vrednotami na eni in politično močjo »belskosti« na drugi strani je namreč še vedno prepogosto nereflektirana in zato dojeta kot nevtralna. Avtorice opozarjajo, da je »belskost« privilegij in na svetovni ravni še vedno deluje kot »globalna kulturna hegemonija«, ki opredeljuje naša življenja, vsakdanje prakse in izkušnje, ter predvsem vpliva na javne politike.

V času, ko je Thomas Hammarberg zaključeval svoj mandat komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, je decembra 2011 v založbi te medvladne organizacije izšla knjiga o človekovih pravicah in medijih z njegovo spremno besedo. V njej priznani evropski strokovnjaki in zagovorniki svobode izražanja obravnavajo teme, ki povezujejo delovanje medijev in varstvo človekovih pravic: od tradicionalnih vprašanj zaščite novinarjev pred pregonom zaradi kritike represivnih režimov do izzivov za uveljavljanje standardov varstva človekovih pravic na internetu.

Odgovornost vlad za zagotavljanje svobode medijev

Hammarberg uvodoma poudarja izjemno pomembno vlogo medijev pri zaščiti človekovih pravic, še posebej zato, ker pogosto z objavo informacij o kršitvah človekovih pravic naredijo prvi in ključni korak v odpravljanju kršitev in uveljavljanju odgovornosti kršiteljev. Hammarberg še ugotavlja, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih na območju Evrope, tj. držav, članic Sveta Evrope, ubitih več kot 100 novinarjev; ta praksa groženj, zapiranj in umorov novinarjev pa se v nekaterih evropskih državah nadaljuje še naprej (navaja Rusijo, Turčijo, Ukrajino itn.). Grožnje enemu novinarju imajo lahko uničujoč učinek z utišanjem in samocenzuro drugih novinarjev. Opozarja pa tudi na problem restriktivne medijske zakonodaje in drugih državnih ukrepov, ki hočejo nadzorovati medije. Pri tem opozarja na primer Madžarske.

Dunja Mijatović, predstavnica Organizacije za varnost in sodelovanje za svobodo medijev, v poglavju o nasilju nad novinarji izpostavlja odgovornost vlad za uveljavljanje zakonodaje in delovanje organov pregona v primeru nasilja nad novinarji. Vlade se morajo zavedati, da je vloga novinarjev pri zagotavljanju informacij in delovanju demokracije nenadomestljiva ter da odgovorno novinarstvo ne pomeni novinarstva brez kritike, satire, provokativnih vprašanj in prostora za različne glasove. Dunja Mijatović piše o nekaznovanosti za nasilje nad novinarji kot praksi, ki zaznamuje medijsko sfero v mnogih evropskih državah. Opisuje tudi lastna prizadevanja in prizadevanja drugih mednarodnih organizacij in svetovnih medijev za izpustitev iz zapora preganjanih novinarjev, kot na primer azerbajdžanskega novinarja Ejnulaja Fatulajeva.

Aidan White, nekdanji generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev, piše o prepletanju in napetostih med novinarsko etiko in spoštovanjem človekovih pravic ter poudarja, da sta se znašla pred zgodovinskimi izzivi zaradi globalizacije in digitalizacije. White poziva k preporodu novinarstva na etičnih temeljih in s tem k prispevku novinarstva k obveščenosti in etičnosti evropskih družb. Opozori na razsežnosti večletnega neetičnega delovanja medijev in novinarjev britanskih časopisov v lasti Ruperta Murdocha, hkrati pa poudari, da je k razkritju in pregonu akterjev prisluškovalne afere pripomoglo etično in odgovorno novinarstvo, tj. vztrajno raziskovanje in poročanje časopisa Guardian. White našteje tudi aktualne pobude in gibanja za etično novinarstvo v Evropi ter sklene s pozivom, da se etično novinarstvo šteje za javno dobro ter da se morajo vzpostaviti družbeni, profesionalni in pravni pogoji za njegovo uveljavljanje.

Knjiga vsebuje še eseje o pravici do dostopa do informacij javnega značaja, o pomenu pluralizma medijev za uveljavljanje človekovih pravic, o vlogi javnih radiotelevizij in potrebi, da se model razširi in vzpostavi v obliki javnih medijev, ter o mehanizmih za preprečevanje nadzora nad internetom in uveljavljanje standardov človekovih pravic na internetu. Pri slednjem profesorja Douwe Korff in Ian Brown poudarjata, da je svoboda izražanja na internetu osrednja dimenzija svobode naše dobe in da skupaj z varstvom zasebnosti na internetu bistveno določa, kako komuniciramo in se povezujemo ter kako bo delovala družba v celoti. Njun prispevek pregledno predstavi ključne dokumente in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so v zadnjih letih postavili okvir za razumevanje in vrednotenje svobode interneta in za spopadanje s praksami in politiko, ki bi lahko arbitrarno omejevale univerzalni dostop do interneta.