Slovenska medijska pokrajina se je očitno začela krepiti tudi na medmrežju. Skoraj hkrati so se v času predvolilne kampanje za predsednika države v oktobru začeli kar vsi projekti web-televizij, z izjemo strani www.vest.si, ki je pionirsko štartala že lani, a so jo s svojimi projekti tehnično, predvsem pa v formatu, nadgradili na spletni strani Dnevnika (video.dnevnik.si/), Dela (http://studio.delo.si/) in Žurnala (cms.zurnal24.si/cms/novice/video/index.html).

Časopisi v Sloveniji so to novo nišo odkrili z manjšo zamudo, v svetu namreč skoraj vse večje časopisne hiše na svojih spletnih že nekaj časa ponujajo t. i. online video, vizualizacijo zgodb, ki jih tudi sicer, ne pa vedno, obravnavajo v svojih tiskanih verzijah. Časniki poskušajo z uporabo multimedijev nadgraditi vsebino na svojih spletnih straneh, videotehnologija je pač postala poceni in širše dostopna.

Čeprav so tuje časopisne hiše na svojih spletnih straneh že pred časom začele ponujati videoposnetke, so zdaj naredile korak naprej. V novih multimedijskih studiih so začele pripravljati poseben TV-program, s posebnimi »spletnimi« napovedovalci, ki povezujejo in napovedujejo vsebino programa. Časopisni novinarji so začeli obiskovati tečaje videonovinarstva, saj je očitno, da bo nova generacija časopisnih novinarjev morala postati usposobljena tako za produkcijo novic v časopisu kot na spletu, in zdaj tudi za spletno televizijo.

A če na spletišču YouTube lahko spremljamo amaterje, ki snemajo zanimive stvari s kamero, lahko na web-televizijah tiskanih časnikov spremljamo profesionalne novinarje, ki v svojih prispevkih delujejo precej amatersko. Pa čeprav vsi po vrsti trdijo, da je način poročanja nekakšna platforma med spletom in časopisi, nekaj med t. i. breaking news in bolj analitičnim pristopom.

Programi so v formatih, ki so namenjeni tudi mobilnim napravam, vsebina pa je predvsem za mlajšo populacijo, zato tudi njen format ne sledi stilu časopisnega poročanja ali tradicionalnega televizijskega novinarstva. Poročajo o temah, ki jih TV-postaje največkrat ne »pokrivajo«, glavne novice pa so na sporedu vsak dan po poldnevu in še pred 5. uro popoldne, ko vse večje TV-postaje že objavljajo svoja poročila. Seveda je to trenuten trend predvsem na ameriškem spletno-časopisnem teritoriju, takšne podatke pa podkrepijo tudi različne raziskave.

Skupina The bivings (bivings.com) je v svoji raziskavi ugotovila, da ima v letu 2007 kar 92 odstotkov od 100 največjih ameriških časopisov na svojih spletnih straneh videoposnetke oz. Web TV, kar četrtina pa uporablja posnetke agencije Associted Press. Druga raziskava, ki so jo delali pri Harris Pollu (harrispol-lonline.com), pa je pokazala, da so spletne strani časopisov po uporabi videoposnetkov na tretjem mestu, za stranjo YouTube (youtube.com) in spletnimi stranmi TV-postaj.

Kaj torej časopisne hiše s to novo nišo pridobijo? Lahko ogrozijo gledanost tradicionalnih TV-programov? Čeprav je na prvi pogled videti, da so šli v direktni boj s TV-hišami, pa je vendarle treba poudariti, da gledanosti zagotovo ne morejo ogroziti. Gre predvsem za boj za dobiček od oglasov na spletu. S spletno televizijo so se namreč pojavili tudi spletni oglasi, nekakšna verzija TV-oglasov; spletni uporabniki si jih lahko gledajo na začetku vsakega prispevka, ki si ga izberejo za ogled (t. i. video na zahtevo). Večina časopisnih hiš na svojih spletiščih vendarle ne ponuja TV-novic v klasični formi, ampak le vizualizacijo posameznih tem. Washington Post, USA Today, Houston Cronicle, New York Times, Wall Street Journal in celo New Yorker so vsi večji ameriški časopisi, ki se uporabljajo takšno formo spletnega videa, na začetku vsakega posnetka pa obvezno objavijo oglas, ki se ga ne da »preskočiti« oziroma se mu izogniti. Posebna spletna TV-poročila z voditeljem v studiu so bolj domena lokalnih časopisov.

Uspeh spletnih televizij na internetnih straneh časopisov dokazuje tudi dejstvo, da sta bila, na primer, v Veliki Britaniji letos najbolj odmevna prav posnetka, ki so ju objavili na spletni strani časopisa in ne po televiziji. Ekskluzivni posnetek kamere iz pilotske kabine ameriškega vojaškega letala (www.youtube.com/watch?v=4I6-2NJhnf4), ki je leta 2003 v Iraku v prijateljskem ognju usmrtil britanskega vojaka, je objavil britanski tabloid Sun. Na spletni strani Suna (www.thesun.co.uk/sol/homepage/) si je posnetek v hipu ogledalo več kot milijon in pol obiskovalcev. Drugi odmevni posnetek je prav tako objavil tabloid Sun, šlo je za posnetek nadzorne kamere (www.youtube.com/watch?v=VfCjotmhERk), ko je britanska policija nasilno aretirala obiskovalko enega izmed britanskih nočnih klubov v Sheffieldu.

O resnem vzponu spletnih televizij govori tudi dejstvo, da so podeljevalci nagrade emmy letos prvič uvedli tudi novo kategorijo »spletni video«, ki jo je prejel Travis Fox, novinar Washington Posta, velika zvezda spletne TV. Fox je spremljal večje svetovne konflikte, med drugim tudi Darfur in Irak, zaslovel pa tudi s spremljanjem poplav v New Orleansu. Poleg Foxa je trenutna velika zvezda spletne TV tudi novinar-veteran New York Timesa David Carr.

To so seveda podatki za tujino, pri nas je trend zelo nov, zvezd spletne televizije še nimamo, vendar pa vseeno lahko že zaznamo nekatere začetke prakse spletne televizije časopisnih hiš.

Največ denarja je v projekt spletne televizije investirala časopisna hiša Delo, saj so samo v tehnologijo za studio spletne TV investirali kar 170 tisoč evrov. Delo vsak dan na svoji spletni podstrani Studio Delo objavlja posamezne intervjuje, komentarje, ankete, vsak dan ob treh popoldne pa predvajajo posebne spletne novice, ki jih v studiu povezujejo in napovedujejo »spletni« napovedovalci. Delo je doslej edino, ki je na svoji spletni TV uvedlo tudi »spletna« poročila. Oglasov pred posameznimi prispevki ni, oglaševalci se pojavljajo v tradicionalni spletni formi samo na podstrani Studia Delo. Časopisna hiša Dnevnik je prav tako lansirala podstran Dnevnik VideoTV, kjer vrtijo video na zahtevo v obliki intervjujev, soočenj predsedniških kandidatov (v času predvolilne kampanje), pa tudi prevedene prispevke Reuters TV.

Tudi na podstrani brezplačnika Žurnal objavljajo videoposnetke, prispevke, ki jih posnamejo njihovi novinarji ali pa prevedene prispevke iz mednarodne televizijske izmenjave (www.zurnal.org/cms/novice/video/index.html).

Ker pa nove tehnologije napredujejo zelo hitro, je v tujini na vidiku že nov trend. Časopisi na svojih spletnih straneh vedno bolj pogosto uporabljajo že zdavnaj uveljavljeno prakso TV-postaj, t. i. multimedijski breaking news. Časopisni novinarji sami s kamero posnamejo dogodek, ostali v desku ga obdelajo s t. i. slide showom in uporabo drugih multimedijev, novica pa je tudi zelo hitro objavljena.

Takšen nov trend pa bi že lahko ogrozil TV-postaje in privabil nove gledalce na strani spletnih časopisov.

Razprave o razlikah med »tradicionalnimi« in »novimi« se zelo redko dotaknejo ali problematizirajo sam pojem medija – kaj je tisto, kar ločuje medij od ostalih oblik komunikacije? Po zakonu o medijih (Zmed)[1] so mediji »časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti« (Zmed, 2. člen).[2] Z drugimi besedami: medij definira javna dostopnost vsebin, uredniška izbira teh vsebin ter njihova zakonska reguliranost. Glede na kanal, tehnologijo ali »transportno pot« prenosa vsebin pa lahko ločujemo še med tiskanimi mediji, radiodifuznimi mediji (radio in televizija) in računalniškimi medijskimi komunikacijami oz. elektronskimi mediji (pojem elektronski se v tem primeru nanaša izključno na obliko prenosa in ne na njegovo vsebino). Te definicije pa nam ne odgovorijo na vprašanje, kako se spletna stran televizijskega ali radijskega programa razlikuje od spletne strani časopisa? Ali gre v obeh primerih za isti tip (elektronskega) medija, kljub temu da spletna stran časopisa prenaša zapis in sliko, spletna stran televizijskega programa pa zapis, glas, zvok in (gibljivo) sliko? Kakšna je – s stališča uporabnika – razlika med uporabo prvega elektronskega medija (časopisa) in drugega elektronskega medija (televizije)?

Zmed definira elektronske medije (publikacije) kot medij, s katerimi fizične ali pravne osebe razširjajo programske vsebine prek računalniških povezav tako, da so dostopne širši javnosti ne glede na njihov obseg (Zmed, 115. člen). Za elektronski medij tako veljajo spletne strani časopisov (na primer www.delo.si), spletne strani radijskih programov (na primer www.radiotriglav.si ), spletne strani televizij (www.24ur.com in www.rtvslo.si[3]) in spletne strani telekomunikacijskih operaterjev (Planet in Planet TV). Elektronske publikacije tako določa skupna transportna pot (internet), razlikuje pa jih posredovana vsebina (elektronski medij www.delo.si je časopis, elektronski medij www.24ur.com je televizija itn.).

Na tej točki se je treba vprašati, kakšno vlogo ima internet. Je internet medij ali zgolj nosilec vsebine oz. transportno sredstvo? Ali lahko rečemo, da je odnos med internetom in mediji podoben odnosu med papirjem in časopisom? Papir sam po sebi ni medij. Medij postane v trenutku, ko se na njem odtisnejo vsebine (knjiga, časopis). Tudi radijska ali televizijska frekvenca nista medija, dokler se prek njiju ne posredujejo medijske vsebine (radio in televizija). Enako je s telefonom: medij postane v trenutku, ko se prek njega posredujejo medijske vsebine. Povedano drugače: časopisa kot medij ne določa njegova transportna pot (papir), ampak vsebina. Enako tudi radia ali televizije ne določa tehnični prenos, ampak vsebina. Televizija ni televizija zato, ker se prenaša po frekvencah, kablu ali satelitu, ampak je televizija zaradi vsebin, ki so posredovane v vizualizirani podobi.

Zakon (Zmed, 65. člen) pa definira radijsko in televizijsko dejavnost kot »izvirno razširjanje oz. prenašanje ali oddajanje programskih vsebin prek kablov ali po zraku, vključno prek satelita, v kodirani ali dekodirani obliki, z namenom priobčevanja teh vsebin javnosti«. Po tej definiciji naravo medija določa transportna pot in ne njegova vsebina. Ta tehnološka opredelitev pomeni, da so tri transportne poti (zrak, kabel in satelit) postale temelj za določanje radia in televizije, dve (internet in telekomunikacije) pa za elektronske medije – kljub temu da gre v vseh primerih za enake vsebine. Pri tem se zastavi vprašanje, kakšen je sploh namen medijske regulacije. Ali ni temelj medijske regulacije regulacija vsebin in ne transportnih poti? Oziroma, ali ni smisel medijske regulacije zaščita medijskega potrošnika? Če to drži, je s stališča medijskega potrošnika popolnoma vseeno, po kakšni poti sprejema določeno vsebino. Če papirja nihče zares ne obravnava kot medij (čeprav bi ga mogoče morali), zakaj se internet (ki je »papir« elektronskih medijev) samoumevno razume kot medij? Za razliko od »tradicionalnih« medijev (na primer časopisa), ki morajo sami poskrbeti za distribucijo svojih izdelkov, internet že vključuje »samodistribucijo«. Težko si predstavljamo časopisno hišo, ki bi svojo naklado pustila na vhodu v stavbo, kjer ima podjetje sedež, in pričakovala, da bi bralci sami prišli vzet svoj časopis in za to še plačali.[4] Ta internetna samodistribucija ima svoje prednosti in slabosti. Slabosti so v tem, da je med množico različnih vsebin na internetu treba potencialnega bralca/ko nekako seznaniti, kje jih lahko poišče. Prednosti pa so v tem, da je mogoče narediti enostaven »zemljevid medijske potrošnje«, ki potencialne uporabnike sprehaja iz enega medija v drugi oz. z ene transportne poti na drugo (tiskani časopis napoti svoje bralce na internetno stran). To posledično pomeni, da mnoštvo različnih transportnih poti vpliva tudi na to, kako bomo določali upoštevane medijske trge in preprečevali nedovoljeno medijsko koncentracijo.

Zakon o medijih določa javni interes na področju medijev in financiranje programskih vsebin medijev, s katerim se zagotavlja večja pluralnost medijskega trga (Zmed, 4. in 4a. člen). Država s proračunskimi sredstvi zagotavlja sofinanciranje programskih vsebin medijev, s katerimi se zagotavlja večja pluralnost medijskega prostora in pri tem namenja sredstva splošnoinformativnim tiskanim medijem, radijskim in televizijskim programom in elektronskim publikacijam. Pod rubriko »zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev« pa zakon določa še posebne omejitve, namenjene preprečevanju medijske koncentracije (Zmed, 9. oddelek, prvo poglavje). Pri definiranju elektronskih publikacij, pri katerih je izdajatelj pravna oseba, se smiselno uporabljajo določbe (kdo določa smiselnost ali nesmiselnost uporabe?) od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja zakona o medijih (Zmed, 115. člen), ne pa tudi tiste določbe, ki se nanašajo na omejitve lastništva, omejevanje koncentracije, nezdružljivost opravljanja radijske in televizijske dejavnosti ter telekomunikacijske ter radijske in televizijske dejavnosti. V praksi to pomeni naslednje: ko je treba razdeliti državno pomoč medijem, država prepozna elektronske publikacije kot enakovredne prosilce ostalim medijem. Ko pa bi morala država omejevati koncentracijo, elektronske publikacije nenadoma niso več predmet regulacije. Podobnih nedoslednosti je še več. V členu o pluralizaciji zakonodajalec implicitno ugotovi, da je lahko medijski prostor v primeru elektronskih publikacij nepluralen in ga je treba sofinancirati. V členu, ki definira elektronske publikacije, pa eksplicitno izključi možnost, da bi lahko prišlo do koncentracije in ogrožanja pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Tisti, ki ima v svoji lasti več kot 20 odstotkov lastništva v splošnoinformativnem dnevniku, ne more biti izdajatelj radijskega in televizijskega programa (in obratno). Če pa ustanovi radio ali televizijo na internetu, nima nikakršnih omejitev. Kot izdajatelj elektronske publikacije lahko hkrati ustvarjate časopis, radio in televizijo, kot izdajatelj časopisa pa tega ne morete.[5]

Redefiniranje pojma medija je postalo pomembno tudi zaradi današnjih razprav o »konvergenci«. Odločitev, kaj je in kaj ni medij, vpliva na to, kaj in kako bo regulirano – kakšna bo vsebina in obseg regulacije. Zato ne preseneča, da se vprašanja konvergence, digitalizacije in informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) vse bolj izrinjajo iz medijske problematike in uvrščajo v polje tehnologije. O IKT pa se skoraj nikjer ne razpravlja v kontekstu razvoja medijske industrije in medijske potrošnje, ampak so debate o IKT v večini multilateralnih ustanov (OZN, OECD, WTO …) vrtijo okoli razvojne vloge novih tehnologij, ki so namreč postale nekakšen univerzalen recept za reševanje vseh težav globaliziranega sveta. S pomočjo IKT naj bi bilo mogoče odpraviti razvojne zaostanke »tretjega sveta«, povečevati gospodarsko rast in razviti državljanom prijazno državno e-upravo, a le v primeru, da se z IKT ukvarjamo »nevtralno«, na ravni infrastrukture in tehničnih standardov. Preusmerjanje razprav o prihodnosti medijev na polje »nevtralnosti tehnologije« in »odprtosti transportnih poti« zato pomeni, da bo tudi nadzor nad mediji postal zgolj tehnološko vprašanje, oblikovanje in izbira vsebin pa osebna stvar posameznika.

Medij je na eni strani tehnologija, ki omogoča množično komunikacijo, na drugi pa je skupek »protokolov« oz. družbenih in kulturnih praks, ki uporabljajo te tehnologije. Transportne poti so samo tehnologija, mediji pa so družbeni, kulturni, simbolni sistemi komunikacije. Transportne poti se spreminjajo, mediji pa ostajajo pomemben mehanizem obstoja družbe. V tem pomenu konvergenca ni tehnološki premik. Konvergenca se nanaša na spremembe odnosov med obstoječimi tehnologijami, industrijami, trgi, medijskimi žanri in občinstvi. Konvergenca je predvsem način, kako se spreminja medijska industrija, in način, kako se spreminja uporaba medija. Konvergenca je proces in ne cilj. Mobilni telefoni niso samo telekomunikacijske naprave, ampak nam omogočajo igranje igric, brskanje po internetu, fotografiranje in pošiljanje slik, pošiljanje sporočil, branje časopisov, gledanje filmov, poslušanje glasbe. Glasbo pa lahko poslušamo doma na CD-jih ali DVD-jih, na radiu v avtu ali javnih prevoznih sredstvih, prek i-poda, prek internetne ali kabelske radijske postaje.[6] Konvergenca se dogaja pri uporabniških napravah, znotraj medijske industrije in pri uporabnikih. Konvergenca pomeni spremenjen način produkcije medijskih vsebin in spremenjen način njihove uporabe.

Slovenska zakonodaja se ukvarja z medijskim področjem v zakonu o medijih, zakonu o RTV Slovenija, zakonu o elektronskih komunikacijah in zakonu o digitalni radiodifuziji. Vsa ta hiperregulacija slovenskega medijskega prostora pa zagreši svoj temeljni namen – regulacijo vsebin in ne tehnologije. Če je v medijski produkciji in medijski uporabi konvergenca realnost, potem je v medijski zakonodaji to oddaljena prihodnost.

Ljubljana se je z brezplačnikom Žurnal 24 septembra uvrstila na svetovni zemljevid mest, v katerih bralci med tednom dobivajo tiskane informacije zastonj.

Razprava o tem, v kolikšni meri so informacije v brezplačnikih resnično zastonj, je za ta prispevek drugotnega pomena. Znano je, da brezplačnike financirajo oglaševalci, ki omogočajo, da ti sploh izhajajo, in da so informacije v njih pogosto oglasi, zakrinkani v novinarske prispevke. »Vendar ne bi mogel reči, da se to ne dogaja tudi v plačljivih časopisih,« opozarja Nizozemec dr. Piet Bakker, profesor na uttrecthski univerzi in strokovnjak za brezplačnike, ki o njih vsak dan piše tudi na svojem blogu Newspaperinnovation.com. »Na splošno bi bilo nevarno, če bi se v brezplačniku pojavljalo preveč takšnih vsebin. Bralci bi mu potem manj zaupali. Zavedati se moramo, da niso neumni.«

Namesto tega se bomo posvetili predstavitvi fenomena, ki ponekod resno ogrožajo uveljavljene tradicionalne časopise. Londonski izdajatelji – družba DMGT, ki izdaja Metro in London Lite, izdaja tudi plačljiva časopisa Daily Mail in Evening Standard, družba News International, ki izdaja LondonPaper, pa časopisa The Sun in The Times – že ugotavljajo, da jim lastni brezplačniki odžirajo bralce plačljivih časopisov.

Ljubljana je z novim brezplačnikom, ki ga delijo študentke in študenti, na voljo pa je tudi v posebnih zabojnikih, dobila časopis, ki je ene razveselil, druge morda ne. Razveselil je predvsem tiste, ki so končno, po zgledu mest, kot so London, Pariz, Stockholm, prišli do medija, ki ga lahko prebirajo na poti v službo. Ljubljana sicer nima podzemne železnice, ki je bil morda najbolj ključen element pri nastajanju najstarejšega brezplačnika, stockholmskega Metroja, toda brezplačnikov po svetu že dolgo ne distribuirajo samo na podzemnih vlakih. Primerni so tudi za druge oblike javnega prevoza, saj je najpomembnejše, da njihov format omogoča nemoteno prebiranje tudi v gneči. Žurnal24 lahko Ljubljančani, na primer, poberejo na postajališču in ga preberejo med vožnjo v mestnem avtobusu.

Razžalostil pa je tiste, ki pozno popoldne gledajo časopisne liste, ki jih nosi veter. V Londonu je ta pogled, pa tudi vsiljivost raznašalcev, ki brezplačnike ponujajo tako rekoč na vsakem koraku, nekatere tako razjezil, da so oktobra napisali peticijo in jo naslovili na spletno stran Downing Street 10, sedeža britanskega premiera, ki je namenjena e-peticijam. Predlagali so, naj se londonski brezplačniki raje zgledujejo po sistemu distribucije, kakršnega sicer uporablja Metro.

V Sloveniji pa brezplačniki trenutno burijo duhove iz drugega razloga: v novinarskih krogih se je sprva razširila informacija, da morajo novinarji Žurnala24 »svaštariti«, kar naj bi v žargonu pomenilo, da morajo delati vse, kar jim pride pod roke, namesto da bi pokrivali posamezna področja, za katere so se posebej specializirali. To naj bi vplivalo na kakovost prispevkov in zahtevnost njihovega dela.

Izkazalo se je, da ni tako. Novinarji Žurnala24 pokrivajo svoja področja in le redko jim nadrejeni naložijo, naj se lotijo teme, ki sicer ne sodi v njihovo specialnost. »Velja načelo specializacije in timskega dela. Ko je potrebno, novinarji pišejo tudi o drugih temah, s katerimi sicer niso podrobno seznanjeni, vendar jih morajo ob tem kljub temu dobro poznati,« je v e-intervjuju zagotovil Goran Novković, odgovorni urednik Žurnala24.

V sicer skopih odgovorih je še povedal, da so konkretni podatki o kratkoročnih in dolgoročnih pričakovanjih Žurnala24 poslovna skrivnost. »Ni pa skrivnost, da želimo postati eden od najbolj branih slovenskih časnikov v nekaj letih. Nekaj let imamo tudi časa, da podjetje postane dobičkonosno.«

Žurnal24 je po njegovih besedah namenjen vsem bralcem, saj gre za splošni dnevnik. Najbolj pa želijo novinarji in uredniki pokrivati teme, ki zanimajo aktivno mobilno prebivalstvo. »Zato je časnik distribuiran na najbolj frekventnih krajih po Sloveniji.«

Časopis ustvarjajo, kot pravi Novković, s kombinacijo izkušenih in ambicioznih mladih novinarjev, katerih delo se ne razlikuje od tistega, ki ga opravljajo novinarji v tradicionalnih časopisih. Redno zaposlenih je več deset. Novinarji pišejo tekste, uredniki urejajo, tehnični uredniki postavljajo strani, pravi Novković, čeprav se neuradno sliši, da ni vedno tako in da morajo novinarji včasih početi tudi delo urednikov. Tiskana in spletna izdaja časnika sta ločeni.

Goran Novković še dodaja, da je prihodnost brezplačnikov enaka, kot je bila v preteklosti prihodnost brezplačne televizije ali radia, in da se izdajateljske hiše takšnih projektov lotevajo, ker je samo vprašanje časa, kdaj bo brezplačna informacija vsakdanjik tudi v tiskanih medijih.

Dr. Piet Bakker je ponudil podrobnejši odgovor na zadnje vprašanje. »Polovico brezplačnikov izdajajo medijske hiše, ki imajo na trgu tudi tradicionalne časopise. Nekateri so se za to potezo odločili, da bi zaščitili svoj tržni delež, drugi, da bi prestrašili tekmece. Številni brezplačniki so se sčasoma razvili v resne časopise, s svojo uredniško politiko in bralci. Najpozitivnejši vidik brezplačnikov pa je, da so pritegnili bralce, ki sicer niso kupovali in prebirali časopisov.«

Bralci brezplačnikov so po raziskavah dr. Pieta Bakkerja mlajši od bralcev tradicionalnih časopisov, pa tudi slabše izobraženi, kar pripisuje prav dejstvu, da so mlajši in da torej še niso mogli doseči takšne izobrazbe. »Najprivlačnejši element brezplačnikov je udobje, ki ga ponujajo. So lahko dostopni in ni jih treba plačati, zate pritegnejo številne ljudi, ki jim prej ni bilo mar za časopise. Obenem očitno ponujajo dovolj kakovostne informacije, sicer bi ljudje počeli kaj drugega, namesto da bi brali brezplačnike.«

Prvi brezplačniki so se pojavili kot nevtralni časopisi, namenjeni splošnim vsebinam in najširši javnosti. Sčasoma so tudi začeli tekmovati med sabo, zato so se posamezni časopisi začeli specializirati: pojavili so se brezplačni športni in finančni časopisi, lokalni in nacionalni brezplačniki, ki se po vsebini skoraj niso razlikovali od tradicionalnih širokolistnih časopisov, in celo na primer brezplačni časopisi za priseljence. Kako se lahko eden razlikuje od drugega, lahko naključni bralec zazna, že če na hitro prelista tri londonske brezplačnike, London Lite, Metro in London Paper. Prvi ponuja bolj rumene vsebine, tretji se s svojo vsebino približuje resnim kakovostnim časopisom, drugi pa je nekje vmes.

Brezplačniki imajo tudi veliko skupnega: večina jih, na primer, zaposluje predvsem mlajše novinarje, začetnike. Zato so tudi plače v teh časopisih v povprečju nižje; hkrati pa je zaposlenih tudi nekaj izkušenejših novinarjev, ki so na višjih delovnih mestih v uredniški hierarhiji in ki so seveda tudi bolje plačani. Od tradicionalnih časopisov, ki sicer praviloma zaposlujejo bolj izkušene novinarje, se brezplačniki razlikujejo še po nečem: novinarjev je v slednjih bistveno manj, obenem pa so ponavadi vse delovne enote časopisa v istem prostoru, kar pomeni, da sta poleg uredništva v istem prostoru tudi, na primer, oddelka za prodajo in trženje.

Modeli brezplačnikov so različni in od tega, kateremu nek časopis sledi, je odvisno, kakšna bo njegova delodajalska politika, pravi Bakker. »Metro si, na primer, ne more privoščiti specializiranih novinarjev, zato novinarji pokrivajo različna področja. Posamezni novinarji so sicer specializirani za svoja področja, vendar si časopisi tipa Metro specializiranost novinarjev teže privoščijo kot na primer plačljivi dnevniki. Brezplačni časopisi, ki že tako zaposlujejo več novinarjev, na primer nizozemski De Pers, danski Nyhedsavisen in ameriški Examiner, pa si po drugi strani laže privoščijo, da njihovi novinarji pokrivajo določena področja.«

Po njegovem nespecializiranost novinarjev ne vpliva na kakovost prispevkov v brezplačnikih, saj, kot poudarja, kakovost ni več enodimenzionalen pojem. »Da lahko vse potrebne informacije izveš v petnajstih minutah, je tudi znamenje kakovosti. Ljudje različno pojmujemo kakovost. Tradicionalno je kakovost v novinarstvu pomenila dolge prispevke, ki pa jih ni prebiralo veliko bralcev. Koncept kakovosti je danes torej bolj raznolik, kot je bil pred 20 leti. Seveda pa v teh časopisih ni veliko preiskovalnega novinarstva, pa tudi komentarjev in mnenjskih strani je bistveno manj kot v tradicionalnih časopisih.«

Žurnal24 ni prvi slovenski brezplačnik, je pa prvi, ki izide vsak delovni dan. Koliko prostora je še za tako ponudbo, je težko povedati, saj v nekaterih evropskih mestih izhaja tudi od štiri do šest brezplačnih dnevnikov. Za zdaj se ve, da je nastal kot trideseti brezplačni dnevnik v Evropi in dvainpetdeseti na svetu.

Brezplačniki so prav gotovo prihodnost časopisov, ki sicer vsaj v svoji plačljivi različici precej nemočno spremljajo padanje naklad. Ker pa so časopisi medij, ki beleži in hrani podatke o družbi, imajo pomembno vlogo, zaradi katere najbrž ne bodo izumrli. Pri tem ni zanemarljivo niti, da jim številni bralci še vedno najbolj zaupajo, da so pomembni za različne vplivne skupine in da jim imajo radi oglaševalci.

Čeprav se je spremenil koncept ponujanja informacij, je vloga časopisov tako ostala nespremenjena, poudarja tudi dr. Piet Bakker. Časopisi, naj bodo plačljivi ali ne, še naprej ponujajo neodvisne, verodostojne informacije, ki jih bralci želijo in potrebujejo. »Pomembno pa je vedeti, da je medij le toliko dober, kot so novinarji, ki ga ustvarjajo.«