»Ni naloga Bruslja ali nacionalnih oblasti, da do minute natančno določajo, kdaj natančno se lahko z oglasi prekine določena televizijska vsebina. Taka pravila so bila morda primerna leta 1989, ko je imela večina držav članic EU le dva do tri televizijske programe. Danes pa, v dobi digitalizacije in programskih paketov s stotinami medijskih vsebin, taka natančna pravila niso več primerna. /.../ Nova direktiva »Avdiovizualne medijske storitve brez meja« tako simbolizira pomemben obrat trenda v evropski medijski politiki. Namesto velikokrat kritiziranih prekomernih regulacij iz Bruslja je medijska politika prvo politično polje, na katerem Bruselj odločilno deregulira. /.../ Rahlejša medijsko-politična pravila omogočajo, da se tudi v Evropi zopet producira in oddaja več vsebin. To se ne da regulirati kar tako, kot se je v 80. letih poskušalo z zakonsko določenimi kvotami. To se lahko doseže le s politiko, ki krepi gospodarski temelj medijev.« Viviane Reding, evropska komisarka, 18. 6. 20071

Če je značilnost »nove« evropske medijske politike deregulacija in krepitev gospodarskega temelja medijev, poglejmo, kakšne so (ali naj bi bile) značilnosti slovenske medijske politike. To, da načrtne medijske politike že skorajda dva desetletja ni, ne pomeni, da ni mogoče govoriti o določenih ukrepih države, ki proizvajajo učinke na medijskem področju. S spremembami Zakona o medijih leta 2006 je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) dobila »nalogo«, da pripravi Strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v RS (v nadaljevanju strategija). V skladu z ohlapnimi navodili, kaj naj bi ta strateški dokument dejansko vseboval, je APEK pripravil predlog besedila strategije, opravil javna posvetovanja, v razpravo vključil strokovno javnost in oddal dokument v obravnavo Svetu za radiodifuzijo. Strategija2 je dejansko prvi dokument, v katerem so predstavljene smernice bodočega razvoja na področju radiodifuzije in predstavljeni predlogi ključnih področij, na katerih je potrebno razmisliti o spremembah. Če pustimo ob strani, da je nerazumljivo (in v primerjavi s ostalimi evropskimi državami redkost), da regulator pripravlja dokument nacionalne strategije razvoja na področju, ki ga sam regulira in ga bo (v skladu s tem istim dokumentom) reguliral v prihodnosti, je treba opozoriti na nekaj odprtih vprašanj, med katerimi je najpomembnejše – kdo je (ali pa so) nosilci vizije predlaganih sprememb oz. v imenu katerih interesov »govori« strategija?

Prebiranje skoraj 100 strani dolgega zapisa z javnega posveta, na katerem je bil obravnavan predlog strategije3, pokaže, da so v razpravi (razen pripravljavcev dokumenta, med katerimi so bili tudi strokovnjaki) večinoma sodelovali izdajatelji radijskih in televizijskih programov, torej tisti, ki običajno najbolj (predvsem finančno) profitirajo od obstoječe regulacije.4 Med razpravljavci in njihovimi argumenti je mogoče opaziti določeno »skupinsko« pripadnost: predstavniki javnega zavoda RTV Slovenija, predstavniki radijskih in televizijskih programov posebnega pomena in predstavniki komercialnih radijskih in televizijskih programov. Če je na prvi pogled videti, da obstajajo tri različne skupine izdajateljev, ki zastopajo tri (različne) skupine interesov, pri prebiranju njihovih pripomb opazimo, da gre večinoma za dokaj enostaven spopad samo dveh pogledov na bodoči razvoj – javnega in zasebnega, pri tem pa je zasebni deloma prevzel retoriko (domnevnega) zagotavljanja javnega interesa. Cinično lahko rečemo, da je razprava pokazala, da v Sloveniji razen redkih komercialnih izdajateljev, ki odkrito zahtevajo, da država (tudi s to strategijo) ustvari konkurenčne razmere na medijskem trgu, večina ostalih izdajateljev svoje zasebne interese skrajno neprepričljivo »pakira« v javni interes. Težava pa je tudi v tem, da tudi sama strategija izhaja iz predpostavke, da so predlagane rešitve in smernice bodočega razvoja v javnem interesu.

Kljub temu da je predlog strategije odlična osnova za oblikovanje nacionalne medijske politike, želimo izpostaviti nekaj kritičnih pomislekov za nadaljnjo razpravo:

Kljub popisu in pregledu obstoječe radijske in televizijske ponudbe in predstavitvi prevladujoče radijske in televizijske potrošnje strategija ne ponuja analize trenutnega stanja (ekonomskega in finančnega) na medijskem trgu. Predlagati smernice razvoja in vizijo bodoče politike na radiodifuznem trgu brez natančne analize obstoječega stanja je problematično in kljub »dobrim nameram« lahko proizvaja neprimerne učinke. Govoriti o medijski koncentraciji in medijskem pluralizmu, ne da bi natančno vedeli, kaj obstaja in kaj manjka na medijskem trgu, pomeni odpirati prostor za različne politično motivirane ukrepe in instrumentalizacijo ekonomskih kriterijev in družbenega interesa v politične namene. Če strategija ocenjuje, da imamo v Sloveniji preveč radijskih in televizijskih programov, je vsaka odločitev za določeno število (kje se natančno začne preveč in konča premalo?) radijskih in televizijskih programov popolnoma arbitrarna. Analiza medijskega trga pa v nobenem primeru ne bi smela ločeno obravnavati radijske in televizijske programe, časopise, revije, internet ali storitve mobilne telefonije. Avdiovizualne medijske storitve ne določa različnost ali podobnost tehnologij za njihovo ponudbo potencialnim potrošnikom, ampak vse večje prepletanje, če ne združevanje uporabniških izkušenj.

Javni interes država najlažje določi z zelo natančnim definiranjem obsega javne službe. V Sloveniji javno službo na področju radia in televizije izvaja javni zavod RTV Slovenija. Obseg javne službe pa bi morali natančno definirati v petletnem obdobju, kar bi omogočalo ne samo planiranje produkcije, ampak tudi učinkovit javni nadzor nad opravljanjem javne službe.

Programi posebnega pomena v tem trenutku delujejo kot del »porazdeljenega javnega servisa«, kljub temu da Zakon o RTV tega ne predvideva. Predlog strategije o podeljevanju koncesije za izvajanje deljenje javne službe je vreden podpore. V tem primeru ne gre za vnaprejšnje določanje števila programov, ampak za skrbno podeljevanje koncesij, kjer bi bilo v koncesijski pogodbi jasno navedeno, katere programske vsebine je koncesionar dolžan izvajati v določenem časovnem obdobju. Za uvajanje sistema koncesnin mora ministrstvo za kulturo pripraviti izčrpno ekonomsko in programsko analizo učinkov podeljevanja državnih pomoči programom posebnega pomena.

Medijska politika ni samo del kulturne politike, ampak tudi ekonomske in informacijsko-tehnološke. Leta 2008 obravnavati medije kot kulturne agente in nosilce kulturne politike, ne da bi pri tem upoštevali njihovo pomembno vlogo v ekonomskem in tehnološkem razvoju, je tipičen primer avtistične medijske politike.

Premisliti je treba dosedanjo prakso prijavljanja in izvajanja programske zasnove ter v pogojih bodočega razvoja medijskih storitev tudi pomen uredniške politike oz. uredniške avtonomije. Namreč, v prihodnosti bo pomembno uredniško politiko izvajal tudi upravljavec ali lastnik kabelskega omrežja, ki ga sedanja zakonodaja vidi predvsem kot tehnološko in en kot pomembno vsebinsko »ozko grlo«.

Na koncu pa manjka še kritična samorefleksija tudi pripravljavca strategije – regulatorja. Institucija, ki nadzoruje izvajanje zakonodaje in je v tem skrajno nenavadnem primeru tudi ustvarjalec taiste politike, bi lahko predstavila tudi kritično oceno lastnega dela in smernice oz. vizijo bodoče regulatorne politike.

APEK je v skladu z zahtevami Zakona o medijih posredovala strategijo Svetu za radiodifuzijo (SRDF). Na svoji seji 25. 3. 2008 je SRDF na dnevni red vključil tudi obravnavo resolucije Sveta za radiodifuzijo o oceni stanja radijskih in televizijskih programov ter strategiji razvoja radiodifuzije na Slovenskem. Dokument, ki je bil sprejet na seji, ni več resolucija, ampak ocena stanja in je nekakšen »pareleni« strateški dokument razvoja radiodifuzije v Sloveniji.5 V nasprotju s strategijo, ki jo je pripravil APEK, je »strategija« SRDF mešanica površnih ocen (»splošno znano je«, »nekateri pravijo« …), nenavadnih »teoretičnih« razlag in definicij (dokument vsebuje 17 definicij – od »sindroma normativne substitucije faktičnega«, »hiperpolitizacije medijev«, »poklicnega amoralizma oz. imoralizma« do »medijske evfemizacije«, komercializacije, »esmeraldizacije« in »rumenizacije« medijev) do neuresničljivih in škodljivih predlogov za prenovljena programska merila. Tako predlog prenovljenih meril v delu, ki se nanaša na oceno politične nevtralnosti programa, navaja: »Ocena je vezana na pozitivne strokovne recenzije treh strokovnjakov političnih analitikov, ki bi upoštevale med ostalim tudi raziskavo o tem, kolika je frekvenca pojavljanja v pozitivnem smislu pozicije in opozicije v programu postaje, kolika teža v komentarjih je dana vladi, kolika pa opoziciji, kako je tretirana pozicija, kako pa opozicija; upošteva se tudi število pritožb poslušalcev ali gledalcev, ki jih je medij dobil glede na politični profil svojega programa« (Ocena stanja SRDF, str. 26). SRDF predlaga, da se obstoječim merilom doda še kazalec interaktivnosti K(i), ki se izraža v dvosmerni komunikaciji med medijem in uporabniki, katere rezultat je vpliv na medijske vsebine oz. sooblikovanje le-teh (Ocena stanja SRDF, str. 34).

Ocena stanja je nekakšen urbis et orbis SRDF. V uvodnem delu lahko preberemo oceno, da je »slovenski medijski prostor več kot pol stoletja odločilno oblikovalo ideološko stališče, ki ga nekateri imenujejo boljševizem, bolj primeren bi bil naziv ždanovstvo« (Ocena stanja SRDF, str. 4). Temu sledi ocena, da »vsaka razvita demokratična družba potrebuje (samo)osvoboditev medijev od ostankov ždanovstva in njegovih klonov« (str. 4) in zahteva po »novem prerodu« na področju razvoja (in regulacije) medijev, »ki bo bistveno in učinkovito prispeval k preoblikovanju naše obstoječe (ne)kulture javnega dialoga v medijsko kulturo, primerno Evropi 21. stoletja« (str. 5). V zaključku besedila pa avtor(ji)6 sklenejo svojo analizo z naslednjim pozivom: »Ustavimo v lastnem mediju in svoji glavi duha 'hitrega sodišča'. Začnimo najprej zares misliti, razlagati in razumeti bistvo tistega, o čemer bi potem hoteli govoriti. Medijci vseh provenienc – 'skulirajte' se! Čim manj razpihovanja živčnosti in nevrotičnosti, zviševanja zaskrbljenosti in histerije, ustrahovanj in čim manj doslednega oportunizma« (ocena stanja SRDF, str. 43). In tako naprej in tako naprej.

Priporočila, ki jih predlaga SRDF (formalno gre za dokument, ki ga SRDF predlaga državnemu zboru), pa zahtevajo javno razpravo. Nekatera priporočila (večinoma gre za zelo splošne predloge) so lahko osnova za nadaljnjo razpravo, nekatera so vredna premisleka (uvajanje bolj učinkovitih soregulacijih in samoregulacijskih mehanizmov, ustanovitev neodvisnega strokovnega organa Sveta za medije), nekatera pa zgrešena in utemeljena na napačnem razumevanju evropske medijske regulacije (žal dokument nikjer natančno ne navaja virov). V predlogu, ki se nanaša na status programov posebnega pomena, SRDF predlaga njihovo ukinitev kot očitnega »ostanka preteklosti« in se zavzema za ustanavljanje pokrajinskih radiev in televizij v vseh novoustanovljenih pokrajinah, »na katere se prenesejo sredstva za subvencioniranje po merilih, ki bodo natančno definirana v novem zakonu o medijih«. V tem primeru gre za korenito spremembo medijske ureditve, ki bi zahtevala resen premislek (predlog strategije APEK je na tej točki veliko bolj premišljen in utemeljen).

Kaj naprej? Imamo dva dokumenta, ki na dva različna načina vidita prihodnji razvoj radiodifuzije v Sloveniji. SRDF mora podati soglasje strategiji, ki jo je predložila APEK (v 30 dneh), ker šele s soglasjem agencija taisti dokument posreduje ministrstvu za kulturo. Oceno stanja SRDF bodo verjetno obravnavali v državnem zboru; njihova priporočila lahko sprejmejo ali pa ne. V sedanjih razmerah pa je najslabši izid – tiranija status quo.

Na koncu lahko rečemo, da je strategija regulatorja (APEK) konsistentno in premišljeno besedilo za bodočo nacionalno strategijo, ocena stanja SRDF (neodvisnega strokovnega »inštrumenta javnosti« za nadzor nad mediji) pa spolitizirano besedilo z zelo malo uporabnimi strateškimi usmeritvami. Kljub temu da imamo veliko pomislekov glede ustanavljanja in delovanja superregulatorjev, ki združujejo regulacijo tehnoloških poti in medijskih vsebin na enem mestu, je v našem primeru »tehnološko naravnani« APEK premogel veliko več vsebinskih odločitev in predlogov za bodočo regulacijo. Nekaj podobnih premikov lahko opazimo tudi na najmočnejšem medijskem trgu v Evropi – v Veliki Britaniji. Britanski superregulator OFCOM, ki je nastal z združevanjem 16 različnih medijskih regulatorjev in ki naj bi predvsem skrbel za regulacijo trga, je v zadnjem letu povečal svojo moči ne s posegi na trgu, ampak s posegi v vsebino v imenu javnega interesa.

Vsako leto britanski časopis The Guardian objavi seznam stotih najvplivnejših posameznikov v britanski medijski industriji.7 Skupina ocenjevalcev vpliv določa v treh kategorijah: kulturni, ekonomski in politični. Najvplivnejša oseba na britanskem medijskem trgu je bil leta 2007 predsednik uprave Googla Erich Schmidt. Na drugem mestu je Rupert Murdoch, največji globalni medijski lastnik, in na tretjem generalni direktor britanskega javnega servisa BBC. Presenetljivo je, da se je na lestvico desetih najvplivnejših oseb na medijskem področju povzpel tudi generalni direktor OFCOM, Ed Richards. Svoj vpliv dolguje predvsem zelo aktivni politiki na medijskem področju, ko se je od prevladujoče ekonomske regulacije v preteklih treh letih odločil za zelo odmevne posege tudi v programsko politiko. V naslednjih letih mora OFCOM sprejeti odločitev o tem, kaj narediti z analognim frekvenčnim spektrom, kako urediti uničujočo in brezkompromisno konkurenca na trgu širokopasovnih povezav, kakšna naj bi bila prihodnost financiranja Channel 4, bodoča regulacija komercialnega radia, kakšen naj bo obseg javne službe v digitalnem obdobju, kako regulirati umeščanje izdelkov na televiziji, televizijo visoke ločljivost in še in še in še ... James Purnell, minister za kulturo v vladi Gordona Browna, je šele na 19. mestu.

Če bi se kot državljani in državljanke morali odločati, katero strategijo naj podpremo, potem vsekakor predlagamo tisto, ki jo je pripravil APEK. Presenetljivo je, da je regulator, ki predvsem skrbi za interese industrije in trga, premogel več posluha za javni interes, kot so to imeli sami »zastopniki javnega interesa« v Svetu za radiodifuzijo.

Po osemnajstih letih od podelitve prve frekvence zasebni televiziji, kar štejemo za začetek razmaha zasebnih elektronskih medijev v Sloveniji, lahko v času, ki ga zaznamujejo velike in hitre spremembe medijskih tehnologij, produkcije in razširjanja programskih vsebin ter načinov njihovega sprejemanja in uporab, naposled le predstavimo dokument, ki prinaša predlog vizije, ciljev in smernic za oblikovanje ukrepov za razvoj radijskih in televizijskih medijev ob ohranjanju njihovih najpomembnejših družbenih funkcij.

Predlog strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji1, ki ga je Agencija za pošto in elektronske komunikacije sredi marca letos poslala v soglasje Svetu za radiodifuzijo2, je nastajal poldrugo leto. Agencija je za regulatorja, ki ureja trg elektronskih komunikacij (resda vključno z radijsko in televizijsko dejavnostjo, a brez prave pristojnosti za kreiranje medijske politike), nekoliko neobičajno nalogo prevzela z novelo Zakona o medijih, leta 2006. Prenovljeni zakon je po petih letih od uveljavitve svoje prve različice namreč ponovno poudaril nujnost sprejema strategije na področju radia in televizije ter pristojnost za njeno oblikovanje s Sveta za radiodifuzijo prenesel na Agencijo.

Zakonodajalec je za oblikovanje predloga strategije predvidel šest mesecev. Za dokument, ki pokriva tako široko področje, kot je področje radia in televizije, ki vključuje pomembne družbene, kulturne, gospodarske in tehnične vidike, je to seveda izjemno kratko obdobje. Agencija je izhodišča za oblikovanje strategije prvič javno predstavila štiri mesece po uveljavitvi zakona in pred oblikovanjem prvega osnutka z naročenimi raziskavami pridobila obsežne podatke o vrstah in vzorcih medijske potrošnje v Sloveniji, trendih razvoja radia in televizije, pomenu lokalnih, regionalnih in nacionalnih programov za njihova občinstva, pričakovanjih in potrebah javnosti ter predvidevanjih strokovnjakov. Od uveljavitve novele zakona do prve objave osnutka dokumenta, junija 2007, je preteklo leto dni. Osnutek dokumenta, ki ga je Agencija predstavila kot delovno izhodišče za začetek javne razprave o možnostih za razvoj radijskih in televizijskih programov, je bil na dnevnem redu dveh poletnih sej Sveta za radiodifuzijo, pripombe k njemu pa so podali še Ministrstvo za gospodarstvo, izdajatelji radijskih in televizijskih programov ter operater mobilnih telekomunikacij.

Spodbujena z mnenji, ki so osnutku očitala preveliko tehnično in ekonomsko usmerjenost ob odsotnosti ustrezne obravnave družbenih in kulturnih vidikov, je Agencija k sodelovanju povabila več strokovnjakov s področja družbenih ved, medijskih študij in novinarstva ter oblikovala nov delovni osnutek, ki ga je decembra 2007 dala v obravnavo Svetu za radiodifuzijo, javnosti pa predstavila januarja 2008 na posvetu, ki se ga je udeležilo 65 predstavnikov izdajateljev radijskih in televizijskih programov, stroke ter institucij. S posvetom, na katerem se je razvila živahna razprava, je Agencija pridobila številna mnenja o razmerah na področju radijskih in televizijskih programov, predvsem pa kakovostne povratne informacije, ki jih je uporabila za novo dopolnitev dokumenta.

Dodatno zbiranje pisnih pripomb je potrdilo, da je med zainteresirano javnostjo največ nezadovoljstva s predlagano ureditvijo programov posebnega pomena, ki je z utemeljitvijo, da morajo imeti tovrstni programi v okolju svojega delovanja primerno gospodarsko zaledje, predvidevala podeljevanje tovrstnih statusov predvsem na nivoju regij (v skladu s prihodnjo regionalno razdelitvijo). Zato je Agencija predstavnike združenj programov posebnega pomena, predstavnike strokovne komisije za programske vsebine medijev in strokovnjake, ki so sodelovali pri nastajanju dokumenta, povabila na delovni sestanek, na katerem so se dogovorili o sprejemljivih rešitvah in skupaj oblikovali dopolnitve predloga strategije. S tem se je delo z oblikovanjem predloga strategije razvoja radijskih in televizijskih programov za Agencijo za zdaj končalo. Na potezi je Svet za radiodifuzijo, ki mora odločati o soglasju k predloženemu predlogu. Če bo soglasje dano, bo Agencija dokument posredovala v sprejem Ministrstvu za kulturo.

Zakon o medijih ni podrobneje določil vsebinskega okvira želene strategije. Edino predstavo o tem, kaj naj bi ta dokument prinesel, je bilo moč izpeljati iz njegovega (z zakonom določenega) imena, torej strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji. Iz različic dokumenta v posameznih fazah nastajanja je razvidno, da smo snovalci strategije njen vsebinski okvir iz tehničnih in ekonomskih vidikov postopoma širili na družbeni kontekst delovanja medijev ter radiu in televiziji v klasičnem smislu pridružili tudi nove avdiovizualne medije.

Izvorne ideje o potrebi po dokumentu, katerega namen naj bi bil predvsem določitev politike podeljevanja radijskih frekvenc, so bile v času nastajanja predloga strategije že precej obrabljene. Zaradi zavedanja, da je že leta in leta skoraj ob povsem zasedenem frekvenčnem spektru za kaj takega prepozno, je strategija izšla iz izhodišč, da je razvoj radia možen samo prek konsolidacije prenasičenega radijskega trga, razvoj televizije pa prek prehoda na digitalno oddajanje. Pozneje se je temu pridružilo spoznanje, da strategije ni več moč snovati samo za tradicionalni radio in televizijo ter da ukrepov za njun razvoj ni mogoče oblikovati brez upoštevanja širšega družbenega konteksta sodobnih rab medijev. V predlog strategije smo zato vključili tudi pogled na nove avdiovizualne medije ter ob upoštevanju pomena elektronskih medijev za politično kulturo in kulturno ustvarjalnost postavili smernice za uresničevanje javnega interesa na tem področju.

Ob pripravljanju predloga strategije so raziskave radijske in televizijske dejavnosti v Sloveniji potrdile to, kar smo vsi, ki nekoliko poznamo to področje, vedeli že ves čas. Na izredno majhnem slovenskem medijskem trgu je preveč radijskih in televizijskih programov. Poleg tega da jih je preveč po številu, so si preveč podobni po vsebini. To je razumljivo, saj je slovensko občinstvo tako majhno, da se njegova dodatna drobitev na posamezne ciljne skupine z vidika medijske ekonomije ne izplača. Zato se večina medijev odloča za vsebine, ki pritegnejo največ poslušalcev in gledalcev.

Kljub neobetavnim razmeram na trgu pa trend ustanavljanja novih radijskih in televizijskih programov ne usiha. Število vseh v Sloveniji delujočih radijskih programov je naraslo že na 97, pri čemer se jih večina (85) razširja prek prizemeljske analogne radiodifuzije. Število televizijskih programov je doseglo 64. Prek prizemeljske analogne radiodifuzije se jih razširja 22, preostali so dostopni v kabelskih omrežjih. Navedeni podatki so iz uradnih evidenc Agencije in odražajo stanje z dni tik pred oddajo pričujočega članka, vendar bralcem ni moč zagotoviti, da bodo ob prebiranju pričujočega besedila podatki še točni. Število registriranih programov namreč vztrajno narašča, v zadnjem času predvsem zaradi pojava novih specializiranih televizijskih programov. Ob objavah javnih razpisov za radijske frekvence se poveča tudi število na novo registriranih radijskih programov.

Po številu radijskih in televizijskih programov nas upravičeno primerjajo z Italijo, ki je med prvimi deregulirala svoj medijski trg in ima zelo specifičen način podeljevanja radijskih frekvenc, ki ne priznava mednarodnih sporazumov in povzroča težave sosednjim državam – tudi nam. Za razliko od sosedov v Sloveniji spoštujemo sporazume in ne podeljujemo frekvenc, ki niso mednarodno usklajene, kljub temu pa je naš način razdelitve radiofrekvenčnih resursov za delovanje radijskih in televizijskih programov dolga leta zaznamovala odsotnost kakršne koli politike podeljevanja frekvenc. In prav to je eden od glavnih razlogov za zdajšnjo podobo radijskega in televizijskega trga pri nas.

Kot smo zapisali tudi v uvodu predloga strategije, je bila večina frekvenc na višinskih oddajnih točkah, ki omogočajo kakovostno pokrivanje večjih območij, oddana že leta 1993, torej še preden se je uveljavilo podeljevanje prek obveznih javnih razpisov, preostanek pa v naslednjih letih, ko je tedanji zakon za področje telekomunikacij zahteval objavo najmanj dveh javnih razpisov na leto. Okoli deset let so se frekvence razdeljevale prek povsem neusmerjenih javnih razpisov, tako da je bil vsakič ponujen obsežen nabor frekvenc, ki so omogočale bolj ali manj velika, nepovezana območja pokrivanja, dodeljevale pa so se posamično, po sistemu ena frekvenca enemu ponudniku, brez jasnih meril za izbiro najboljšega ponudnika. Podobno velja za področje televizije, le da je bil interes za ustanavljanje televizijskih programov in pridobivanje frekvenc za njihovo razširjanje vedno nekoliko manjši kot interes za ustanavljanje radijskih programov, poleg tega pa delovanje televizij ni tako močno odvisno od pridobitve frekvence, saj je država dobro pokrita s kabelskim omrežjem.

Sicer je res, da je, zlasti pri radijskih programih, dejansko število med seboj ne samo na papirju različnih programov nekoliko nižje od uradnega, predvsem zaradi lastniškega in programskega povezovanja, s katerim se iz več uradno samostojnih programov tvorijo novi programi. Zavirati te procese, dokler se dogajajo v smeri ustrezne konsolidacije preveč razdrobljenega trga, je pravzaprav nesmiselno. Zdajšnje nenadzorovano povezovanje bi kazalo s primernimi ukrepi le nekoliko usmeriti in povezovanje omogočiti tudi programom posebnega pomena, ki si želijo okrepiti svoj položaj nasproti velikim komercialnim ponudnikom vsebin, s katerimi, z različnimi programskimi usmeritvami, tekmujejo za isti oglaševalski kolač. Tržni mehanizmi so ob učinkovitih pravilih glede medijskega lastništva za dosego manjšega števila igralcev veliko primernejši kot restriktivni posegi države. Zavedati se je treba, da izdajatelji s takšnim povezovanjem pravzaprav presegajo dolgoletno politiko neusmerjenega in razpršenega dodeljevanja frekvenc. Z večanjem pokritosti slovenskega ozemlja si poskušajo, neodvisno od izjemno omejenih možnosti za pridobivanje novih frekvenc, izboljšati položaj na trgu. Spomnimo se, da se je tudi ponudba komercialnih televizijskih programov na nacionalni ravni vzpostavila prek lastniških povezav z izdajatelji televizijskih programov, ki so razpolagali s frekvencami za posamezna regionalna območja.

Seveda pa mora država poskrbeti za učinkovitejše preprečevanje koncentracije medijskega lastništva. Sedanja, sicer kompleksna zakonska določila, ki naj bi služila regulaciji medijskega lastništva in ki v postopkih pridobivanja več kot petinskega deleža v izdajateljih radijskih in televizijskih programov predvidevajo sodelovanje kar pet ustanov z javnimi pooblastili, pomenijo veliko administrativnega dela brez pravega učinka, zato jih je treba spremeniti in izboljšati.

Poskrbeti je treba tudi za to, da trg ne bo iz programskih shem radiev in televizij povsem izbrisal vsebin, ki pritegnejo ožje javnosti in so za izdajatelje bodisi manj donosne ali celo v preveliko stroškovno breme; ter za krepitev in razvoj tistih medijev, ki so temeljni nosilci izvajanja javnega interesa na področju medijev in že v osnovi bolj regulirani (RTV Slovenija, programi posebnega pomena). V obdobju množične ponudbe radijskih in televizijskih programov ter multimedijskih vsebin ima javni zavod RTV Slovenija, ki izvaja javno službo na tem področju, še posebej pomembno vlogo, zato mora dosledno slediti svojemu poslanstvu in ne podlegati komercialni logiki delovanja. V okvir javne službe RTV Slovenija sodi tudi dejavnost na področju novih medijev, ki je v javnem interesu tako zaradi potrebe, da javni zavod sledi razvoju medijskih tehnologij in spremembam v medijski potrošnji, kot tudi zaradi nalog javnega servisa na področju vsebin in storitev posebnega pomena, ki jih je moč laže in bolj celovito izvajati ob uporabi novih medijev.

K omogočanju boljšega položaja radijskih programov na trgu lahko prispeva tudi dodeljevanje dodatnih frekvenc tistim, ki si želijo širiti območje pokrivanja izven lokalnih okvirov in imajo kadrovske in tehnične resurse za produkcijo kakovostnega programa. Po drugi strani pa to ogroža programe z manjšim pokrivanjem. S pojavom močnih medijev z večjim pokrivanjem se jim namreč manjšajo možnosti za pridobivanje oglaševalskega denarja. To ima lahko dva negativna učinka: propadanje programov, ki delujejo v majhnih skupnostih in ponujajo zgolj lokalne vsebine, ter nevarnost, da izdajatelji programov, ki širijo območje delovanja, svoje programe posplošujejo in vanje ne vključujejo lokalnih programskih vsebin iz posameznih okolij v okviru njihovega širšega pokrivanja.

Zaradi tega je velikega pomena, da se ustrezno uredi položaj medijev, ki v posameznih okoljih lahko prispevajo k celovitejšemu uresničevanju javnega interesa. Bolj kot zdaj uveljavljen sistem dodeljevanja statusov programov posebnega pomena bi bil primeren sistem koncesij. Omogočil bi namreč jasnejšo določitev pooblastil pri opravljanju javne službe na področju programov posebnega pomena, omejitev števila takih programov, ustreznejše financiranje njihove javnoservisne dejavnosti ter učinkovitejši nadzor.

Ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz majhnega trga, se nekaj možnosti za razvoj kaže v prehodu na digitalno oddajanje, pri čemer je med radijem in televizijo razlika v tem, da za radio ta prehod za zdaj še ni obvezen, medtem ko za televizijo je in tudi že poteka. Digitalni radio se bo razvijal ob analognem, ki ga ne bomo ugašali, zato je smiselno, da ponudi nove vsebine. Pri televiziji pa je treba zagotoviti prehod televizijskih programov, ki se razširjajo prek analogne prizemeljske radiodifuzije, na digitalno oddajanje, ter pri tem gledalcem ponuditi prepričljive razloge, da je naložba v dodatno opremo, ki jo bodo potrebovali za sprejemanje digitalne prizemeljske radiodifuzije, upravičena.

Od sprejemanja televizijskih programov prek prizemeljske radiodifuzije je odvisnih le še četrtina slovenskih gospodinjstev3 in delež takih gospodinjstev iz meseca v mesec upada, saj je na trgu vse več alternativnih načinov sprejemanja televizijskih signalov. Pričakovati je, da se bo delež od prizemeljskega sprejema odvisnih gospodinjstev še naprej zmanjševal zlasti zaradi intenzivne rasti internetne televizije (IPTV), pa tudi zaradi prodora ponudbe satelitske televizije (DTH, direct-to-home) za slovenski trg. Satelitska televizija lahko v Sloveniji postane platforma, ki bo med drugim konkurirala tudi uvajanju prizemeljske digitalne televizije, saj se ciljni publiki teh dveh platform v določeni meri prekrivata (ruralna območja, kjer ni dostopa do kabelskih sistemov ali interneta). Če želimo, da bo digitalna prizemeljska televizijska platforma uporabnikom privlačna, je treba s primerno regulacijo omogočiti, da bo lahko ponudila zanimiv paket programov in storitev ter boljšo sliko.

Glede novih medijev, ki večajo možnosti za udeležbo posameznikov v novem, bolj odprtem, decentraliziranem in nizkostroškovnem modelu sprejemanja in produkcije vsebin, predlog strategije poudarja tako njihov pomen kot tudi potencialne nevarnosti ter opozarja na nujnost širjenja medijske pismenosti in spodbujanja informacijske vključenosti. Ob tem se morajo novemu polju delovanja prilagoditi tudi regulatorji, ki morajo vzpostaviti »helikopterski« pogled, spremljati trende in dogajanja na področju novih medijev, voditi dialog s ponudniki storitev in promovirati samoregulacijo ter spodbujati večanje zavesti o lastni odgovornosti uporabnikov. Obstoječe mehanizme za zaščito otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami, ki jih je prinesla novela zakona o medijih in jih je treba bolj dosledno izvajati tudi v praksi, bi bilo smiselno nadgraditi z bolj univerzalnim sistemom za označevanje in razvrščanje programskih vsebin glede na stopnjo fizičnega in psihičnega nasilja, erotičnih elementov, prikazovanja oseb in likov v nevarnih situacijah, neprimernega izražanja, uporabo drog ipd. Tak sistem bi moral biti uporaben na širšem področju avdiovizualnih medijev in storitev ter za označevanje filmov v kinematografih, avdiovizualnih vsebin na nosilcih zvoka in slike, videoigric …

Glede vprašanja prihodnje regulacije tako klasičnih kot tudi novih avdiovizualnih medijev, je okvir postavila nova direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki zahteva vzpostavitev usklajenih pravil igre v prid zagotavljanja konkurenčnih razmer na enotnem evropskem trgu avdiovizualnih medijskih storitev ter vzpostavljanje enotne minimalne ravne zaščite interesov javnosti in evropske kulturne produkcije. Države članice EU jo morajo implementirati do 19. decembra 2009, kar je glede na to, da posamezna področja (na primer zaščita evropskih del v nelinearnih avdiovizualnih medijskih storitvah ali vprašanja s področja oglaševanja) terjajo poglobljen premislek, ne zgolj prepis iz direktive, javna razprava o tem pa se pri nas še ni začela, razmeroma kratko obdobje. Direktiva širi nekaj tradicionalne televizijske regulacije na nelinearne avdiovizualne storitve, a le na tiste, ki jih je hkrati moč obravnavati kot množične medije in kot gospodarsko dejavnost. V prihodnosti bo tako več reguliranih medijev, vendar reguliranih v manjši meri. Direktiva mora postati temelj za oblikovanje novega zakona o medijih, ki bo bolj prilagojen sodobnim procesom na področju medijev in bo zagotavljal zaščito specifičnih nacionalnih interesov. Glede na to da se je zakon o medijih enkrat že spreminjal, bi bilo bolje oblikovati povsem nov zakon kot pa ga še enkrat spreminjati, saj je pri takih posegih možnost za napake večja.

Na kratko, javna politika na področju radia, televizije in novih medijev mora z odpravljanjem administrativnih ovir, skrbjo za ustrezno izrabo radiofrekvenčnih resursov, varovanjem konkurence na medijskem trgu in preprečevanjem koncentracije medijskega lastništva omogočiti ponudnikom programskih vsebin in storitev dolgoročen ekonomski in tehnološki razvoj, rezultat, katerega bo raznolika ponudba za vse okuse, želje in potrebe. Obenem mora zagotavljati razmere za učinkovito in nepristransko delovanje javnega zavoda RTV Slovenija in drugih programov v javnem interesu, predvsem lokalnih in regionalnih ter programov za specifične javnosti, vse skupaj pa tam, kjer je mogoče, podpreti z multimedijskimi storitvami, ki naj bodo najširši javnosti dostopne na kateri koli napravi, ki omogoča njihov sprejem.

Kako se bo predlagane ukrepe izvajalo v praksi, je seveda drugo vprašanje. Pravzaprav bomo o tem z večjo legitimnostjo razpravljali, ko (če) bo predloženi dokument sprejet kot nacionalna strategija. Poudariti je treba, da predlog strategije na področjih, ki jih obravnava, ne prinaša končnih, podrobno izdelanih predlogov, ki jih je moč vreči na mizo in pričeti neposredno izvajati. V nekaterih primerih so predlogi bolj dovršeni, v drugih manj, nakazane so širše usmeritve in podrobnejše smernice za oblikovanje ukrepov. Nekateri ukrepi zahtevajo pripravo novih ali spremembo starih zakonskih podlag. Drugi le narekujejo korake pri izvajanju določenih politik v okviru obstoječih zakonskih predpisov. Kljub temu, da predlog strategije gotovo ni pokril vseh vidikov izjemno kompleksnega področja in da bi za razvoj celovitejših politik na posameznih podpodročjih (na primer za javno RTV) potrebovali posebne strategije, ki bi se ukvarjale samo s temi vprašanji, si upamo trditi, da izhaja iz predloga strategije – če ga bomo sprejeli in želeli uresničevati – veliko dela za ministrstva, regulatorje, zakonodajalca in nenazadnje za izdajatelje medijev.

Mejniki v razvoju radia in televizije so povezani s tehnologijo in razpoložljivostjo frekvenčnega spektra. V Evropi velja, da je vseskozi prisotno pomanjkanje frekvenčnega spektra, zato se je razvil t. i. evropski model radiodifuzije, ki je bil zasnovan na modelu javne radiotelevizije. Najznačilnejši in dolgoletni vzor je angleški BBC, ki je s svojim motom »izobraževati, zabavati in informirati« postavil visoka merila za programe javnih radiotelevizij. Zasebne televizijske in radijske postaje so se začele razvijati razmeroma pozno, ko se je začela liberalizacija medijske zakonodaje v posameznih evropskih državah. Pred tem so bile namreč zaznavne oblike kvazikomercialnih medijev, ki so začeli nastajati v okvirih javne radiotelevizije. Nam najbližja primera sta oddajanje komercialnega programa MM2 v nemškem jeziku, ki je bil namenjen avstrijskim poslušalcem, in programa TV Capodistria, ki je bil namenjen italijanski manjšini, vendar je imel razvito pretvorniško omrežje daleč v sosednjo Republiko Italijo in zelo veliko gledanost; oba programa sta nastajala v okviru javne RTV Ljubljana. Takrat komercialne radijske in televizijske postaje niso bile dovoljene ne v Italiji kot tudi ne Avstriji. Liberalizacija je bila torej neizogibna. Danes lahko ugotavljamo, da je bil takratni frekvenčni spekter za današnje pojme razmeroma slabo izkoriščen, kar se je potrdilo pozneje s prihodom velikega števila komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Osnova za dodelitev frekvenc je bil sporazum, ki so ga države t. i. evropskega radiodifuznega območja podpisale leta 1961 v Stockholmu. Sporazum je bil v uporabi dolgih 45 let, veljal pa je za televizijske in radijske frekvence. V letu 1984 se mu je pridružil nov sporazum, ki je bil podpisan v Ženevi in je radiu dodelil še dodatnih 8 MHz spektra. V obdobju, ki je sledilo, se je na podlagi teh sporazumov koordiniralo veliko število novih frekvenc in prostega spektra je ostajalo vedno manj. Nove frekvence so praviloma manj konkurenčne od obstoječih, saj je treba pri dogovarjanju o novih frekvencah upoštevati in ščititi pravice obstoječih radijskih in televizijskih postaj. S prihodom digitalizacije v poznih 90. letih prejšnjega stoletja se je tudi na področju prenosa radijskih in televizijskih programov uveljavila nova tehnologija, ki bolje izkorišča frekvenčni prostor in omogoča prenos višje kvalitete zvoka in slike. Digitalizacija elektronskih komunikacij pa bo vplivala tudi na uporabnike, saj ne moremo več pričakovati, da se bo določena tehnologija obdržala toliko časa, kot je trajala analogna televizija (50 let) in analogni radio (80 let). Digitalne tehnologije se bodo spreminjale veliko hitreje in praviloma ne bodo združljive z obstoječimi digitalnimi sistemi. To pomeni, da se bo tudi življenjska doba digitalnih radijskih in televizijskih sprejemnikov bistveno skrajšala ter približala življenjski dobi informacijske tehnologije.

Nove radiodifuzne tehnologije so z obeti o boljši izrabi frekvenčnega spektra povzročile nastanek ideje o spektralni dividendi. Digitalna dividenda je razumljena kot spekter, ki bo na voljo po prehodu obstoječih televizijskih programov v digitalna omrežja na frekvencah v območju VHF in UHF.1 Ta definicija je dokaj vprašljiva, ker govori le o obstoječih televizijskih programih, kar še najbolj ustreza operaterjem mobilne telefonije, ki lobirajo za prerazporeditev spektra v njihovo korist. Pritiski na ta del potencialno sproščenega spektra so veliki, harmonizacija spektralne dividende pa je eden izmed prioritetnih ciljev novega regulatornega okvira, ki ga je predlagala Evropska komisija. Takšen način razmišljanja temelji na preprostem izračunu, da je v enem televizijskem kanalu mogoče prenašati pet televizijskih programov v MPEG-2 formatu ali osem televizijskih programov v boljšem MPEG-4 formatu. Za prenos takšne televizije bi porabili samo 12 do 20 odstotkov obstoječega analognega spektra. To pomeni, da bi potemtakem dividenda zanašala približno 80 odstotkov spektra, ki je bil v uporabi za klasično analogno televizijo.2 Gerard Faria (Teamcast) v svojem referatu na konferenci World DVB pravi, da je to nevarno razmišljanje, saj temelji na predpostavki, da se ponudba programov prizemeljske televizije ne bo razvijala v smeri nastajanja novih, specializiranih programov in televizije visoke ločljivosti.

Glede razvoja televizije visoke ločljivosti, ki nedvomno zmanjšuje digitalno dividendo, je svoje dvome izrazila tudi komisarka Redingova v svojem govoru na srečanju skupine evropskih regulatorjev (ERG) in evropske medijske regulatorne platforme (EPRA) na Capriju leta 2007.3 (Preden se odločimo o dodelitvi velike količine radijskega spektra za HDTV programe, se moramo odločiti o skupnih prioritetah. Dodelitev spektra za dve ali tri omrežja HDTV v nekaj posameznih evropskih članicah ne moremo razumeti kot skupno evropsko odločitev. Zato je sedaj čas za pogovor o prihodnosti prizemeljske HDTV v evropskem merilu. Prev. M. K.)

Kljub temu je angleški regulator OFCOM objavil svojo strategijo o prehodu na novo tehnologijo prenosa televizijskih programov, ki bo gledalce nagovarjala s ponudbo televizijskih programov visoke ločljivosti (HDTV). V začetku bodo na voljo tri omrežja, angleška spektralna dividenda pa bo zavoljo takšne odločitve ustrezno manjša.

Na svetovni radijski konferenci WRC07 je veliko evropskih držav podprlo idejo o uporabi dela televizijskega spektra za nove »ne-televizijske« storitve. Francois Rancy, ki je predsedoval konferenci WRC07, je na nedavni konferenci o evropski digitalni dividendi4 opozarjal, da je kljub omenjenemu dogovoru treba takšno uporabo še vedno uskladiti oz. dogovoriti s sosednjimi državami. Prva država, ki je kljub temu objavila uradno spektralno dividendo, je Švedska, kjer je vlada naročila regulatorju, naj pripravi vse potrebno za prodajo tega dela spektra na javni dražbi.

V Sloveniji še nimamo uradno določene digitalne dividende, glede na geografijo naše države pa na takšno odločitev v precejšnji meri vplivajo tudi sosednje države. Najverjetneje bomo sledili usmeritvam, ki so bile sprejete na svetovni radijski konferenci. Slovenija je, na temelju pravila o enakopravnem dostopu do frekvenčnega spektra, na regionalni radijski konferenci v letu 2006 pridobila frekvence, ki so enakovredne načrtom sosednjih držav. To pomeni, da imamo na območjih, kjer mejimo z Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko, osem omrežij, na območju meje z Italijo pa precej več zaradi prilagoditve njihovem načinu planiranja televizijskih omrežij. Slovenija ima kar tri omrežja v t. i. digitalni dividendi, kar pomeni, da teh kanalov dolgoročno ni smiselno uporabljati za digitalno televizijo. Žal so ravno ti kanali prosti in uporabni za digitalno televizijo v prehodnem obdobju. Ob delujočem prvem digitalnem prizemeljskem televizijskem omrežju, ki ga upravlja RTV Slovenija, bo torej drugo omrežje treba zgraditi na začasnih kanalih, pozneje pa preiti na nižje kanale, ki bodo sproščeni z izklopom analognih televizijskih oddajnikov.

Na televizijskem področju je trg razmeroma majhen, poleg tega pa smo se odločili za naprednejši sistem kodiranja televizijske slike, kar pomeni, da je izkoristek spektra v Sloveniji približno dvakrat večji kot v državah, ki uporabljajo starejši sistem digitalne televizije. To pomeni, da lahko v eno omrežje umestimo vsaj osem programov. Glede na to, da je v prehodnem obdobju mogoče vzpostaviti dve nacionalni digitalni omrežji, je na prvem mestu vprašanje, koliko imamo programov, ki naslavljajo nacionalno občinstvo. Prostora je torej za 16 nacionalnih programov, pri tem pa ne smemo pozabiti, da ima javna radiotelevizija po Zakonu o digitalni radiodifuziji pravico do uporabe enega omrežja brez javnega razpisa. V času, ko imamo eno samo delujoče omrežje, je agencija dosegla dogovor z javno radiotelevizijo o gostovanju največjih treh komercialnih televizijskih programov na prvem omrežju. Razlog je enostaven – ponuditi gledalcem že v začetni fazi uvajanja digitalne televizije čim večje število programov. Seveda pa je ta rešitev zgolj začasna in velja do takrat, ko bo drugo nacionalno omrežje doseglo 90 odstotkov pokrivanja prvega. Takrat naj bi se trije komercialni programi preselili na drugo omrežje, ob tem pa ostaja na tem omrežju prostora še za pet nacionalnih komercialnih programov ali poljubno kombinacijo nacionalnih in regionalnih programov.

Glede vsebine oz. programov drugega nacionalnega omrežja je torej nekaj odprtih vprašanj, ki so vsa povezana z velikostjo slovenskega televizijskega trga in posledično z ekonomskimi vprašanji. Ugotovimo lahko, da ni dovolj komercialnih televizijskih programov, ki bi naslavljali nacionalno občinstvo prek analogne prizemeljske mreže. Nekaj takšnih programov je sicer v kabelskem omrežju, vendar se tu zastavi vprašanje, ali bi bili takšni programi pripravljeni plačevati visoke stroške oddajanja v nacionalnem prizemeljskem digitalnem televizijskem omrežju. Tu ne gre prezreti določila Zakona o medijih, ki pravi, da imajo tisti televizijski programi, ki za svoje razširjanje uporabljajo zemeljske frekvence, prednost pred ostalimi. To določilo je logično, saj je programom, ki uporabljajo analogni spekter, treba zagotoviti prehod na digitalno oddajanje. Druga možnost bi bila omogočiti vstop v digitalno nacionalno omrežje programom, ki bi šele nastali v slovenskem medijskem prostoru. Ta možnost je malo verjetna, saj so komercialne televizije najbolj odvisne od oglaševalskega trga. Novi programi bi vsekakor povzročili drugačno delitev oglaševalskega denarja, vendar obstaja dvom o tem, ali je tega dovolj za preživetje novih komercialnih televizij.

Na področju radia je analogni spekter izkoriščen do te mere, da realnih možnosti za razvoj novih radijskih postaj skoraj ni več. V radijskem spektru bo sicer še vedno mogoče poiskati posamezno prosto frekvenco, vendar se je treba zavedati, da bodo nove frekvence vedno slabše, vsaka nova dodelitev pa bo zmanjševala doseg (ne posega pa v pravice) že obstoječih radijskih postaj. Nove radijske postaje zatorej ne morejo imeti enakega položaja na radijskem trgu. Agencija je za izboljšanje razmer v radijskem spektru predlagala možnost usmerjenega povezovanja obstoječih radijskih postaj v programske mreže, kar bi pomenilo zmanjšanje števila radijskih postaj in posledično izboljšanje slišnosti.

Tudi pri radiu je prisotna digitalizacija. Digitalni radio smo v Sloveniji začeli uporabljati že leta 1997, vendar se je pozneje javna radiotelevizija odločila, da preneha z oddajanjem, saj ni bilo pravega zanimanja. Pri digitalizaciji radia ne moremo govoriti o digitalnem prehodu in prehodnem obdobju tako, kot je to primer pri digitalni televiziji. Za razvoj digitalnega radia bo na voljo nov frekvenčni spekter, tj. spekter, ki ga danes uporabljamo za analogna televizijska omrežja in bo sproščen po televizijskem digitalnem prehodu. V tem frekvenčnem območju ima Slovenija proste frekvence za eno digitalno radijsko omrežje še iz leta 1997 ter frekvence za dve novi nacionalni omrežji, ki smo jih dobili leta 2006. Istega leta je v tem delu spektra Slovenija pridobila frekvence za še eno nacionalno televizijsko omrežje in glede na to, da dolgoročno ne pričakujemo pomanjkanja frekvenc za digitalno televizijo, je agencija v predlogu strategije razvoja radijskih in televizijskih programov predlagala, da bi to omrežje spremenili v dodatna štiri digitalna radijska omrežja. Tako bi imeli možnost postaviti sedem nacionalnih/regionalnih omrežij in s tem pridobili prostor za približno petdeset novih radijskih programov. Danes je ob delujočem omrežju, ki ga za svoje programe upravlja javna radiotelevizija, mogoče postaviti dodatno digitalno radijsko omrežje ob cestnem križu, kljub delujočim analognim televizijskim oddajnikom, ki uporabljajo iste frekvence. Pozneje, ob digitalnem preklopu televizijskih omrežij, se bo to omrežje lahko razširilo po celi državi.

Pri uvajanju digitalnega radia je največja ovira izredno majhno število avtomobilov z tovarniško vgrajenimi digitalnimi radijskimi sprejemniki. Izjema so le nekateri avtomobili višjega cenovnega razreda, pa še pri teh je digitalni radio praviloma na seznamu opcijske opreme. Kljub temu ostaja dejstvo, da digitalni radijski sprejemniki obstajajo, da niso predragi in torej ni tehnične ovire za tako majhno razširjenost digitalnega radia.

Vendar tako kot pri drugih digitalnih tehnologijah tudi tu razvoj digitalnega radia ne miruje in prihaja nov sistem, ki uporablja boljšo tehnologijo kodiranja zvoka s tem pa omogoča boljši izkoristek radijskega spektra oz. prenos večjega števila radijskih programov. Tako tudi na področju radia nimamo stabilnih razmer. Dinamika razvoja radijskih sprejemnikov postaja podobna razvoju računalnikov, to pa pomeni, da je treba opremo, ki ni tako poceni, menjati vsakih nekaj let. Če so ljudje to sprejeli pri računalnikih, še ni rečeno, da bodo z lahkim srcem zavrgli digitalni radijski sprejemnik, ki je na pogled še vedno kot nov, vendar neuporaben v novejši različici digitalnega radijskega omrežja. Prepričati poslušalce, da bodo sprejeli ukinjanje analognega FM radijskega omrežja, bo izredno težko. Zaradi tega je morebitni scenarij, ki bi bil podoben televizijskemu digitalnem prehodu, v radijskem mediju zelo težko izvedljiv.

V Sloveniji so radijske frekvence že podeljene in razdeljene. Prostih pravzaprav ni več. Z nekaj zlobe in cinizma torej lahko mirno zapišemo: Napočil je pravi čas za novo strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov. Zakaj je nismo napisali tam v začetku devetdesetih, ko se je začelo množično razdeljevanje tega skupnega in omejenega dobra, bi morali povedati drugi. A kaj, ko tistih ni več niti na ministrstvu, niti v svetu za radiodifuzijo, niti v Apeku. Kar je bilo, je bilo. Jutri bo nov dan.

Ta nov dan pa bo pogojen z – grdo povedano – zatečenim stanjem. In to je pač takšno, da radijski prostor v Sloveniji že desetletje in več pogojuje denar. Denar in še enkrat denar. Dejstvo je, da je radijska postaja podjetje, ki mora prinašati denar. Radijski programi so zgolj in samo sredstvo za ustvarjanje dobička svojim lastnikom. Če ga ne, potem ne opravljajo funkcije, zaradi katere obstajajo. Časi, ko smo o medijih govorili in razmišljali kot o dejavnosti posebnega družbenega pomena, so že davno mimo in jih za komercialne medije tudi nikoli ni bilo.

Ker sem dobršen del svojega delovnega veka preživela na RGL, ki je bil vse do sredine 90. let zelo popularna, ugledna in celo vplivna radijska postaja s statusom in močno novinarsko redakcijo, sem agonijo – lahko pa seveda temu rečemo tudi ugašanje – nekoč pomembne radijske postaje spremljala in doživljala na lastni koži. In ni bilo prijetno. Zgodba se mi zdi nekako simptomatična za oris razmerij med komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi postajami.

Začelo se je že kakšno leto ali dve pred tem, ko je RGL kupil zasebnik. Začelo se je z neodzivnostjo na razmere, v katerih so se začele druga za drugo pojavljati komercialne radijske postaje. Z malo denarja in malo ljudmi so delale všečen program. Tako kot danes vidim potek dogodkov, bi se RGL v razmerah, kakršne so nastale v novi, mladi državi, ko so bile lokalne in regionalne radijske postaje posebnega pomena – torej te, ki so ohranile informativne, izobraževalne, kulturne vsebine – povsem prepuščene trgu in poceni konkurenci instant radijskih programov, rešil le, če bi tudi sam pravočasno zaplul v te vode. A tega ni storil, ker smo vsi skupaj verjeli, da je naše poslanstvo vendarle nekaj več. In smo se ušteli.

Leta 1996 je prišel RGL v zasebne roke. Težko bi rekla, da smo imeli z novim lastnikom hudo smolo. Zaradi precejšnjega medijskega pompa, ki je spremljalo lastninjenje radia, je bil razmeroma razumevajoč. Strinjal se je z ohranitvijo informativnega programa. A najverjetneje si ni predstavljal, da to tako veliko stane. Pred lastninjenjem je bilo na RGL zaposlenih 35 ljudi, kakšnih 30 je bilo tudi rednih zunanjih sodelavcev, potem pa z vsakim letom manj. V zadnjem obdobju – bila pa je to že prava radijska agonija – sva bila zaposlena le še en novinar in pol, bolj ali manj redno pa je sodelovalo še kakšnih 10 zunanjih sodelavcev. Ob tem pa smo se še vedno poskušali ohranjati vsaj privid informativnega programa.

Že precej pred tem popolnim kadrovskim osiromašenjem je RGL izgubil tudi status radijske postaje posebnega pomena. Ker sem za enega od razpisov tudi sama pripravljala dokumentacijo, si bom za večno zapomnila, da nismo zadostili tistemu pogoju, ki je od radia terjal redno tedensko oddajo za in o Romih. Bilo je to leta 2003. Samo mimogrede, nacionalna radijska hiša takšno oddajo uvaja šele letos, ministrstvo za kulturo pa jo je od nas terjalo že pred petimi leti. Kakšnega zelo hudega žalovanja za statusom niti ni bilo. Lastnikom je bilo jasno, da bi s tem, ko bi panično lovili predpisane odstotke in minute predpisanih vsebin, iskali vse mogoče in nemogoče zvijače za to, da bi zadostili predpisom o številu reklam, pa nabijanju minutaže govornega programa, pa prebiranju odlomkov iz literarnih del slovenskih klasikov – saj veste, treba je imeti tudi literarno izobraževalne vsebine – izgubili še tiste poslušalcev, ki smo jih imeli. Zelo realno in pošteno gledano, nekomercialna radijska postaja v primerjavi s komercialno skorajda nima nobenih možnosti.

RGL v svojem zadnjem obdobju ni več zadostil pričakovanj svojih lastnikov. Tudi mojim ne, priznam! Zato so ga sklenili ukiniti in na njegovo mesto namestiti novo blagovno znamko. Radio Aktual.

Sama nikoli ne bom razumela, zakaj se je morala novim programskim vsebinam umakniti tudi blagovna znamka. RGL je kljub zadnjim letom ohranil prepoznavnost imena. Resnici na ljubo, je bila je bila pri RGL-u v zadnjih letih največ vredna prav blagovna znamka. Želja po brisanju sledov za RGL-om se mi ne zdi najbolj modra. Le zakaj, recimo, lastniki multinacionalke RTL ne zamenjajo blagovne znamke? Konec koncev Radiotelevizija Luksemburg že dolgo nima več kaj dosti z Luksemburgom.

In zdaj pogled naprej! Gledanje nazaj je za nostalgike, za ljudi z vizijo je prihodnost! A kakšna neki bo prihodnost radijskih postaj v Sloveniji? Po tem, kar zdaj vidimo in slišimo, posebno pestra ne bo! Brez sprememb pri podpori programom posebnega pomena se ti vsej zvijačnosti in iznajdljivosti urednikov in direktorjev navkljub ne bodo mogli ohraniti. Sama imam namreč občutek, da pri ohranjanju teh programov sploh ne gre več za to, kaj naj bi tak program dobrega prinesel poslušalcem na določenem področju, temveč za to, da mora ta program zadostiti pravilom in predpisom, ki so jih nekje v neki pisarni napisali ljudje, ki radia nikoli niso delali in ga verjetno niti poslušajo ne prav posebno radi.

Moramo pa pri tovrstnih presojah ostati realni. So dogodki in so razmere, ko je lokalni radijski program nenadomestljiv. Gre seveda za posebne razmere, katastrofe, ujme, vojne. Internet v takšnih razmerah ni uporaben, nacionalni mediji pa zaradi svoje vsenacionalnosti tudi ne. A to je, na srečo, redko. In ko nam nič ne manjka, na to ne mislimo. Če izgine ena zvočna kulisa, jo mirno nadomesti druga. Saj vsi vemo, kako hitro menjamo postaje v avtomobilu, kjer radio prav vsi najbolj zvesto poslušamo. Povem vam, kak teden ali dva ljudje še sprašujejo po »svoji« radijski postaji in po svojem voditelju, potem oba mirno nadomestijo s čim in kom drugim. Radijski program ni nekaj, brez česar ni mogoče živeti.

Včasih pa me, ko preklapljam s programa na program v tem našem slovenskem etru, vseeno malo zaskrbi. Kaj pa, če me je povozil čas? Kaj pa, če jaz več ne vem, kaj je dobro in kaj ni? Kaj pa, če jaz ne zmorem več razumeti generacije, ki posluša današnje komercialne radijske postaje? Morda pa gre med kolegi in prijatelji, ki skupaj ne razumemo, za generacijsko ujetost enakomislečih in enako nerazgledanih? Morda je to, da programov kljub trudu ne zmorem ločevati, ker se mi zdijo podobne kot jajce jajcu, moj problem? Najverjetneje je v vsem tem tudi nekaj resnice. A gotovo je res tudi to, da so si ti programi danes tako zelo podobni tudi zato, ker je pravzaprav precej vseeno, kakšni so. To so precej pred nami pogruntali v belem svetu, od koder zdaj naši producenti uvažajo zmagovito formulo. Na vseh postajah imajo voditeljske pare, ki z veseljem veliko govorijo o ničemer, na vseh postajah poskušajo poslušalce privabiti z navidezno privlačnimi nagradnimi igricami, na vseh postajah vrtijo vnaprej posnete najbolj osnovne novice, ki jih praviloma pripravljajo za več radijskih postaj v nekem osrednjem studiu in na vseh postajah trdijo, da vse to počnejo izključno in samo za svoje poslušalce.

Resnica je, da programi danes niso več zelo pomembni. Pomembni so le rejtingi posameznih radijskih postaj. O realnosti le-teh kdaj drugič. Ne glede na to pa je res, da na rejtinge precej bolj kot sam program vpliva promocija. Nikoli ni bilo po naših cestah toliko jumbo plakatov z nasmejanimi radijskimi voditelji, nikoli prej – razen res redkih izjem – niso bili radijci medijske zvezde. Za to so pripravljeni narediti kar koli. Eden je vodil program sedem dni skupaj, drugi so imeli program na Triglavu, tretja pokaže kak drug atribut. Svet današnjih radijskih programov nima kaj dosti opraviti s tistim, v kakršnem je radio na začetku 20. stoletja začel svoj zmagoviti pohod. Danes je to biznis oziroma, bolje, show business. Ta pa mora biti donosen. Stroški dela morajo biti čim manjši, ustvarjanje programa pa čim bolj racionalno. Računalniški programi so cenejši od ljudi, radijske mreže pa od samostojnih postaj. Lastnikom se bolj splača najeti agencijo za promocijo blagovne znamke kot novinarja.

Zato ni čudno, da danes večina radijskih postaj v Sloveniji nima zaposlenega niti enega novinarja. Le kaj bi z njim? Mnogo ceneje je kupiti že narejene novice in jih – zato, da vse skupaj nekako izgleda – vtakniti v program. Za obvezni delež lastnega programa pa poskrbijo voditelji, ki jim ni težko veliko govoriti o čemer koli ali pa čem drugem. Poleg tega pa jih je kolikor hočete. Za novodobnega radijskega voditelja sta osnovna pogoja neskončna samozavest in samozaverovanost, ostalo pride samo po sebi. Čast izjemam, seveda. Te so povsod. Tudi v tem poslu.

In če je tako, kaj nam je storiti? Če niste lastnik radijske postaje ali pa če ni vaša službena dolžnost razmišljati o strategiji razvoja radijskih in televizijskih programov v Sloveniji, potem vam ni treba storiti čisto nič. Ko vam presede en program ali donebesni ego enega voditelja, preklopite na drugega. Ali pa na svoj iPod. Če pa je tvoje življenje kruto in moraš razmišljati o strategiji, potem je to druga pesem. Predvsem zato, ker sem sama v resnici trdno prepričana, da bi morali tudi v majhni Sloveniji narediti vse, da bi ohranili status lokalnih informativnih radijskih postaj. A ne tistih, ki se le delajo, da to so, temveč tistih, ki v resnici služijo svojem poslušalcem.

Tistim, ki ne delajo le za odstotke in zvrsti, ampak predvsem za ljudi. A tak program je drag in zelo težko konkurira tistemu, ki uro za uro ljudem ponuja 10.000 evrov ali pa plačilo računov za elektriko. Zato, če mene vprašate, se mi zdi bolj pomembno kot to, da neke komisije dneve in noči preštevajo minute in dlakocepijo o radijskih programih posebnega pomena, načelno uredijo ali pa, če hočete, zaostriti pogoje, v katerih delajo in služijo komercialne radijske postaje. Tudi ali pa še posebej tiste, ki so se razmeram na trgu prilagodile s povezovanjem v mreže in se lahko – največja gotovo – pohvali že kar s pravim monopolom. Država to menda zmore in zna!

Zdaj bom vodo napeljala na svoj mlin, priznam! Ne vem, zakaj, recimo, ne bi bil pogoj za pridobitev frekvence potrditev programskih izhodišč in sheme, v kateri črno na belem piše, da boš ob uri predvajal novice, spremljal vreme in promet, tudi zaposlitev dveh ali treh profesionalnih novinarjev?

Znano je, da mehaniki popravljajo avtomobile, frizerji frizirajo, zdravniki zdravijo, učitelji učijo, novinarji pa pišejo novice, mar ne? Servisne delavnice brez mehanika ne boste našli, salona brez frizerja tudi ne, bolnišnice brez zdravnika ni nikjer in tudi šole brez učitelja ni. Radijske postaje brez novinarjev pa so v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Zakaj? Zato, ker so lahko in ker, če je ravno sila, lahko kakšnega pisuna ali pa čvekača najdeš za vsakim vogalom. Za drobiž. Tudi o tem naj premislijo tisti, ki pišejo strategijo! Postavljanje kadrovskih pogojev ni omejevanje demokracije ali pa trga, kot je mogoče pogosto slišati, je le postavljanje profesionalnih okvirov neki čisto spodobni dejavnosti.

Brez občutnejše opore radijskim programom s statusom pač ne bo šlo. Ali pa se bomo morali sprijazniti, da jih pač ne bo več in bomo imeli v Sloveniji kakšnih 100 zelo podobnih radijskih programov, ki bodo služili predvsem svojim lastnikom. Poslušalce bodo potrebovali le zato, da bodo zaslužili še malo več. Konec koncev tudi za to se lahko odločimo. Še vedno bomo namreč imeli nacionalni radio z zanesljivim virom financiranja, ki mora po zakonu skrbeti za vse poslušalce. Tudi za tiste v najbolj oddaljenih kotih. Pred kakšnimi 50 leti se je sicer zdelo, da bi bile lahko lokalne radijske postaje precej bliže ljudem, a morda je danes, ko je svet postal globalna vas, drugače. Sama sicer dvomim. Niti tega, da bo lokalna informacija z digitalizacijo izgubila pomen, ne verjamem. A kdo sem jaz, da bi presojala?

In, kot rečeno, meni ni treba pisati strategije!

»Saj imate tiste tri procente, saj vas financira država, mar ne? Se spomniš, tudi jaz sem se prišel podpisat, ko ste zbirali podpise za podporo 'naši televiziji',« me je te dni na otvoritvi neke razstave, ki so jo, tako kot skorajda vse v naši regiji, budno beležile kamere naše medijske hiše, ogovoril eden izmed ambasadorjev vseslovenskega projekta »Rastoča knjiga«, katerega medijski pokrovitelj je že vse od njegovih začetkov regionalna televizija Vaš kanal. Seveda se spomnim, le kako bi pozabila svoj prvi javni nastop »za prižnico« v slovenskem parlamentu. Zgodilo se je pred tremi leti in še danes slišim besede, ki so odmevale v slovenskem medijskem prostoru: »Tako kot nacionalna televizijska hiša tudi mi delujemo v javno dobro. Lokalni in regionalni mediji s statusom posebnega pomena smo s svojimi programskimi vsebinami pomembno dopolnilo javnemu zavodu RTVS /…/. Medijska zakonodaja med drugim narekuje in opredeljuje obvezno 20-odstotno pripravljanje in oddajanje raznovrstnih lastnih programskih vsebin za lokalne in 30-odstotno za regionalne radijske in televizijske programe s statusom posebnega pomena … In vse to stane! In to, če je kolikor toliko zgledno in profesionalno pripravljeno, ne ravno malo denarja …« In tako dalje.

In naprej smo šli tudi mediji s statusom posebnega pomena. Toda tako kot za pridobitev statusov moramo mediji tudi za njegovo ohranitev nenehno vlagati precejšnja sredstva, tako v kadre kot v programsko opremo. Ustvarjanje kakovostnih ali pa vsaj kolikor toliko zglednih programskih vsebin, ki jih medijska zakonodaja pogojuje, je namreč vse prej kot »mačji kašelj«. Pa ne gre samo za vsakodnevno prizadevanje zadostiti zakonu. Nenehno se namreč pojavljajo tudi želje, pa kaj želje, prej bi lahko rekla kar zahteve naših gledalcev, po pokrivanju raznovrstnih dogodkov, vse tja od otroških vrtcev in njihove prostorske stiske pa do morda po krivem spregledanih društev, ki da prav tako prispevajo k javnemu dobrem, šolski problematiki in informiranju javnosti po izumiranju poklicev, ljudskih običajev, kulturnih in športnih dogodkih, ki jih roko na srce, tudi zunaj prestolnice ni malo, ter še vrsto lokalnih in regionalnih zanimivosti tako iz gospodarskega, političnega in splošnega vsakodnevnega dogajanja, ki vsak na svoj način pomembno zaznamujejo utrip življenja v regiji … Vsi bi bili radi videni in opaženi, na tak ali drugačen način prepoznavni. Za mnoge je to tudi edino plačilo za njihov trud in delo. Vsaj tako znajo povedati. Javnost kratko malo pričakuje od nas, da moramo biti na kraju dogodka, tako z radijskim mikrofonom kot s televizijsko kamero.

Iz izkušenj lahko povem, da se je na mnogih dogodkih začelo »prvo dejanje« odvijati šele tedaj, ko je na kraj dogodka prispela televizijska ekipa … Otvoritev vaškega vodovoda, ja, v marsikateri vasi še ne teče voda iz pipe, je za te ljudi pravi mali čudež in velik dogodek, ki ga zvečer, ko so na sporedu lokalne in regijske novice, težko pričakujejo. Pa ne samo novice, tudi prispevke in oddaje, ki so odsev njihovega življenja, dela in vpetosti v lokalni in širši slovenski prostor. V poplavi raznovrstnih domačih in tujih programov pa gre pričakovati tudi, da so oddaje primerljive z drugimi, se pravi narejene na visoko profesionalni ravni, in to običajno tudi so. Še več, v mnoge je vtkana tudi duša in srce ustvarjalcev, ki se nemalokrat zrcalita v posebno skrbno pripravljenih prispevkih, ki jim nacionalni mediji nikoli niso bili naklonjeni. Njim se morda zdijo nepomembni, tja na »obrobje mesta« se jim običajno ne zdi vredno hoditi, razen seveda, ko gre, po njihovem mnenju, za izjemne in redke primere, teh pa je zaznati zelo malo. A to ne pomeni, da bi morali ostati v osami in neopaženi. Nasprotno, lokalne radijske in televizijske postaje, še posebno tiste, ki se podpisujemo pod »status posebnega pomena«, jim pripisujemo spoštljivo pozornost in naklonjenost. In zato rek, ki ga odzivi gledalcev in poslušalcev vedno znova potrjujejo, da je lokalna novica kraljica, še kako velja. Prav te dni, ko so naše televizijske in radijske hiše prijavljale svoje zakonsko pogojene programske vsebine na ministrstvo za kulturo (žal samo z omejenimi petimi projekti), sta se pomen in vloga našega poslanstva in delovanja v lokalnem in regijskem prostoru skozi številna priporočila gledalcev in poslušalcev, ministrstev, poslovnih partnerjev, gospodarstva, zavodov, šol, lokalnih skupnosti, društev itd. ponovno potrdila. In to s klicajem!

Zakaj s klicajem? Zato, ker upam, da niso bila sama sebi namen in da bodo, vsaj naj bi, po razpisnih pogojih sodeč, kot eden izmed obveznih prilog k razpisni dokumentaciji, služila svojemu namenu. Ker upam, da jih bodo člani komisije vzeli resno, jih prebrali in v njih zaznali, kako poslušan in gledan, kako pomemben, verodostojen in visoko cenjen je lokalni in regionalni program. Program, ki ne samo obvešča in informira, temveč živi s krajem in okoljem. Program, ki na svoj način tudi pomaga mnogim in je nepogrešljiv pri humanitarnih akcijah, naravnih in drugih nezgodah. Program, ki kot zaveza statusu posebnega pomena sledi tako malim kot velikim dogajanjem doma, pa tudi v ožji in širši domovini, povsod tam, kjer se za naš lokalni in regijski prostor kaj pomembnega dogaja. Pa naj bo to spremljanje delovanja lokalnih skupnosti kot naših poslancev v državnem zboru, ki smo jih izvolili, da bi skrbeli za našo regijo, ali pa svetnikov v državnem svetu. Beležimo utrip pevskih zborov in folklornih skupin, ki so ponosno ponesle ime naše države izven, danes ne več tako ostro začrtanih, meja, skozi naše medije so prepoznavni športni asi, ki jim je aplavdiral svet, ali pa vrhunski gospodarski dosežki, vredni veliko več kot le trideset sekund na nacionalni televizij.

Naša regionalna televizija Vaš kanal, ki jo vodim že deveto leto, zna prepoznati velike pa tudi tiste še tako male dogodke in jih narediti velike, za ljudi, ki si to zaslužijo, in z ljudmi, ki jim delo v naši medijski hiši ni samo in zgolj zaslužek, temveč veliko več, saj so se za tak način in izziv življenja kratko malo odločili. Mnogi, ki jim delo v naši medijski hiši ni samo izziv, temveč tudi ali pa predvsem opravljanje svojega poklica, za katerega so se izšolali in osnovni vir dohodka, pa so tudi odšli. Montažer v mednarodno gradbeno podjetje, odlična novinarka in programska urednica na precej bolj dobičkonosen Žurnal, še ena novinarka v občinske vode … Tisti, ki naj bi se podpisovali pod ime marketinga, ki naj bi v hišo prinašal sredstva za tako želeni razvoj, temveč vsaj osnovno preživetje, pa se menjavajo kot po tekočem traku, saj denarja ni in ni … Če pa se že zgodi, da bi ga bil partner pripravljen vložiti v svojo promocijo prav v našem mediju, pa se v boju s pravili o t. i. prikritem marketingu raje odloči za drug, bolj sprejemljiv medij, ki je morda ravno tako podvržen temu zakonu, a si ga razlaga po svoje in prikroji tako, da je volk sit in koza cela. Ni kaj, kdor zna, pa zna. Da ga le država za krivega ne spozna.

Je pa za krivega spoznala otroško oddajo v našem regionalnem programu, ki da je grobo kršila zakon, ko je objavila, kje lahko otroci najdejo informacije o lutkovnem gledališču, o katerem je na slikovit in duhovit način potekala oddaja … No ja, po kar nekaj dokazovanjih in izgubljenem času v ta namen je bila resnica ta, da nam je odlična, vestna in izredno prizadevna voditeljica in avtorica oddaje skorajda odšla (beri ušla). A ljubezen do njenega dela, po poklicu je namreč tudi vzgojiteljica, je zmagala na tehtnici odločitve. Le vprašanje časa pa je, kako dolgo bo ta ljubezen ob pogledu na vse bolj prazen medijski mošnjiček še tlela v njenem srcu, gori že davno ne več. Pa smo spet pri zakonu, medijskem, se razume, in pri denarju … Tam pa se običajno vedno vse začne in konča. Z njim so pogojeni tudi naši statusi in naši programi, programi posebnega pomena. In ko smo že pri statusih: toliko prednosti in ugodnosti so obetali, toliko upov je bilo vpetih v izvedbo oddaj in dopolnitev programa za »to diplomo«, ki je obetala svetlejšo prihodnost, ko jo je kolega ponosno prinesel sredi mrzle zime pred štirimi leti. Vsi niso verjeli v učinke tega izpita, čeprav je bilo pripravništvo na nek način že davno za nami, toda jaz sem večni optimist in kljub jasno vidnim in očitnim popravnim izpitom še vedno verjamem v zmago. Vem, da prihajajo zahtevni časi. Na stežaj odpiramo vrata digitalizaciji in le vprašanje časa je, kdaj jih bomo morali dokončno odpreti. Rok je znan, kaj pa nova znanja in nova oprema, ki sta osnovni pogoj za delovanje v digitalnem spektru. In kje bomo pristali? Kje je tu pomen naših statusov? Naših malih, a vendarle velikih in pomembnih medijev. Ne vseh. Osebno menim, da jih je preveč in da smo med sabo težko primerljivi. Ne moremo se primerjati ne po dometu ne po vsebini in količini programskih vsebin. Pa vendarle, tu smo, delujemo in to dobro, in v javno dobro … Za Vaš kanal, našo medijsko hišo, lahko rečem, da odlično. Zato verjamem, da je in ostaja lokalna novica kraljica. In še to zanjo pravzaprav ni več meja, saj je prek svetovnega spleta dostopna skorajda vsakomur, povsod po svetu. Še en adut več, da država dejansko zagotovi redni, to je pogodbeni odnos (v zdravstvu in še kje mu rečejo koncesija), morda najprej za redne informativne sklope, nato pa še za ostale programske vsebine in oddaje, ki jih predpisuje z zakonom kot obvezne programske vsebine medijev s statusom posebnega pomena. Poudarjam, medijem, ki te programske vsebine razširjamo, in ne neodvisnim producentom (mimogrede, to je tudi moj sosed, ki ga ne boli glava ne zaradi programa, ne zaradi pogodbenih obveznosti do avtorskih pravic, ne zaradi obvezne zaposlitve novinarjev, ne zaradi …).

Z vsem spoštovanjem do sedanje vlade, ki je ne samo prepoznala naše medije, medije s statusom posebnega pomena, kot kvalitetno dopolnilo javne RTV in jim omogočila kandidirati na razpisana sredstva sklada za medije, kjer naj bi bila programskim izdajateljem tudi zagotovljena sredstva v višini treh odstotkov RTV-naročnine. Zagotovljena! Toda temu ni ravno tako. Zagotovljena namreč pomeni redna mesečna ali letna podpora, ne pa »razpisna tombola«, kjer lahko izgubiš vse, kar si s poštenim in vestnim delom priigral skozi leto. Morda le zaradi napačno izpisanega naslova, pozabljenega žiga ali pa spregledane priloge, ki skoraj nima nobenega vpliva na vrsto že opravljenih programskih vsebin.

Sicer pa verjamem v popravni izpit, če je ta v javno dobro in v njegovem interesu in če se je »učeči« nanj dobro pripravil, mu skorajda ne more spodleteti.

Spoštovani prijatelj, dragi dolgoletni ugledni državni in javni uslužbenec, dragi Jani Gabrijelčič, spoštovani oče vseslovenskega in mednarodnega projekta Rastoča knjiga, hvala ti za tvoj podpis za »tiste tri odstotke«. Pa ne samo za Vaš kanal, temveč za vse tiste kanale, po katerih se pretakajo neprecenljive lokalne in regionalne informacije. In hvala vsem, ki ste verjeli in še vedno verjamete v »vaše nacionalne medije«. Tudi mi verjamemo in upamo, da se na tisoče vaših podpisov prepozna kot dejanska in redna podpora našim programom. In upanje umre zadnje.