Media Watch

Knjiga Mediji za državljane vsebuje študije, ki so nastale v okviru projekta Mediji za državljane (Media for Citizens). Projekt, ki ga s podporo Evropske komisije izvaja Mirovni inštitut, obravnava probleme medijskega pluralizma in komunikacijskih pravic državljanov ter si prizadeva krepiti zmožnost državljanov, zlasti manjšinskih skupin, za aktivno udeležbo v medijski družbi.

Prva študija vsebuje ugotovitve spremljanja medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji. Druga se osredotoča na spremljanje in primerjanje tem, akterjev in govorcev v osrednjih televizijskih poročilih javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji. Tretja pa spremlja prikazovanje manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji.

V knjigi objavljamo tudi priporočila za spremembe medijske politike in medijskih praks na področjih, ki jih obravnavamo. Študije, objavljene v knjigi, in tudi druge dejavnosti v okviru projekta Mediji za državljane, pa so predstavljene na spletni strani http://mediawatch.mirovni-institut.si/media4citizens/.

Pri monitoringu medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji, so avtorji Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić in Iztok Jurančič obravnavali zlasti vlogo državnih lastniških deležev v medijih, ki so posledica specifične oblike privatizacije v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Hkrati so poudarili, da pri analizah medijskega lastništva v Sloveniji izpiski iz delniških knjig ne razkrivajo prave slike, da navajanje podjetij s formalnim lastništvom ne pove vsega, veliko več pa povedo povezave med člani uprav ali nadzornih svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami, ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak imajo možnost upravljati interese. Izpostavili so primer lastniške strukture in njenega vpliva na avtonomijo novinarjev in medija v osrednjem splošnoinformativnem časniku Delo. Ko obravnavajo povezanost politike, medijskega lastništva in medijskih vsebin, ugotavljajo tudi problem političnih pritiskov na medije z usmerjanjem oglasov. Država ima namreč pomembne lastniške deleže tudi v nekaterih največjih oglaševalcih, kot so telekomunikacijska in zavarovalniška podjetja ipd. Ko obravanavajo probleme medijske politike, ugotavljajo sporne zakonske rešitve, zlasti tiste, sprejete v zadnjih dveh letih. V tej luči so analizirali državno sofinanciranje medijev. Pregledali so podatke o poslovanju izdajateljev radijskih in televizijskih programov, tudi tistih, ki imajo status programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo. Ugotovili so, na primer, da imajo izdajatelji programov, ki so bili med letoma 2002 in 2005 prejemniki državne pomoči, manjši kapitalski donos vendar tudi nižje stroške dela, kakor velja za povprečje v dejavnosti. Zanimiv je podatek glede radijskih programov v Sloveniji: sedemnajst jih nima nobenega zaposlenega, petnajst pa le enega.

Pri monitoringu osrednjih televizijskih poročil javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji – oddaj Dnevnik TV Slovenija in 24ur POP TV – je Marko Prpič primerjal, katere teme in v kakšnem obsegu obravanavata ter kdo so akterji in govorci v njiju. Za vzorec je vzel marec 2006 in s kvantitativno analizo prišel do zanimivih ugotovitev. Oddaji sta si namreč po strukturi zelo podobni, razlikujeta se po nekaterih segmentih. Pomembnejša razlika je še pri oglasih, ki jih je v oddaji komercialne televizije precej več. Tudi obravnava po tematskih sklopih pokaže, da v oddajah ni velikih razlik, vseeno pa sklopoma notranja politika, vojne/konflikti/kriminal/varnost in kultura/zabava/šport/prosti čas več časa namenja komercialna televizija. V osrednjih poročilih komercialne televizije izstopa poročanje o kriminalnih dejanjih, v osrednjih poročilih javne televizije pa je večji poudarek na mednarodnih spopadih. Obe televiziji poročata pretežno o dogodkih, vezanih na glavno mesto Ljubljano, odsotnost regij in manjših krajev je najbolj opazna v tematskem sklopu gospodarstvo. Najmanj pa je v obravnavanem obdobju tem o manjšinah in šibkih družbenih skupinah, o nekaterih ves mesec ni bil objavljen niti eden prispevek. Tudi nevladne organizacije oziroma civilna družba niso deležni posebne pozornosti. Ko pa pogledamo, kdo so akterji, ki nastopajo v analiziranih oddajah, ugotovimo, da prevladujejo politiki, ženske predstavljajo manj kot petino akterjev, nastopajo pa večinoma v tematskih sklopih javni servis/socialna država/humanitarno delo in družba/religija ali pa med anonimnimi akterji. Pri zunanji politiki je pogled obeh osrednjih televizijskih poročil izrazito evropocentričen, v marcu na primer v njih ni bilo niti enega prispevka o Južni Ameriki ali Avstraliji. Avtor ugotavlja, da je zlasti skrb zbujajoče dejstvo, da vse negativne trende – dominacija politike, odsotnost ali v najboljšem primeru skromna zastopanost manjšin in civilne družbe, prevladujoča osredotočenost na Ljubljano v notranji in evropocentričnost v zunanji politiki, neprimerno manj žensk, ki govorijo v oddajah – opažamo tudi pri javni televiziji. Hkrati je zanimivo dejstvo, da skupna gledanost osrednjih televizijskih poročil obeh obravnavanih televizij ni na ravni gledanosti osrednjih poročil javne televizije (Dnevnika) na začetku 90. let prejšnjega stoletja.

Pri monitoringu prikazovanja manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji je Roman Kuhar vzel za vzorec februar 2006. S kvantitativno in diskurzivno analizo medijskih tekstov o omenjenih manjšinskih skupinah je ugotavljal, kdo govori, kaj in kako govori, čigavi pogledi in interpretacije se reproducirajo, kakšne so implicitne predpostavke v medijskih tekstih o manjšinskih skupinah in katere diskriminatorne prakse medijski teksti legitimirajo. Analiziral je 249 medijskih tekstov, ki so bili povezani z muslimani, Romi, geji in lezbijkami. Največ – 78 odstotkov – jih je bilo v obravnavanem obdobju povezanih z muslimani, in sicer zato, ker je prevladovala tema o karikaturah preroka Mohameda. Medijske tekste so večinoma napisali moški, tudi med sogovorniki medijskih ustvarjalcev so prevladovali moški. Med 390 sogovorniki in sogovornicami – med njimi je bilo največ politikov oziroma političark – je bilo celo 89 odstotkov moških. Izmed 194 tekstov o muslimanih sta jih največ objavila Delo in Večer. Epizodo o karikaturah in protestih je avtor označil za obliko medijske moralne panike, hkrati z njo pa je bila na delu stereotipizacija, s katero se je ustvaril vtis, da je nasilje splošna značilnost vseh muslimanov. Učinek generalizacije je bil dosežen tudi tako, da so zahodni govorniki navajani z imeni, priimki in funkcijami, na drugo stran pa je postavljen »glas muslimanskega sveta«, poenoten v eno mnenje in pogosto izenačen z glasom, ki je najbolj radikalen. Med govorniki in govornicami v medijskih tekstih o muslimanih je bilo 290 moških in le 26 ženskih, kar 13 odstotkov pa jih je predstavnikov rimskokatoliške verske skupnosti. Avtor med diskurzivnimi mehanizmi prepoznava tudi odsotnost konteksta, to pa omogoča, da je musliman izenačen z neciviliziranim radikalcem. O temah, ki so povezane z muslimani in islamom, so v obravnavanem obdobju v izbranih medijih največ razpravljali evropski in ameriški politiki, razmerje med zastopanostjo predstavnikov iz »islamskega sveta« in predstavnikov »zahodnega sveta« pa je skoraj dva proti osem.

Skoraj dvajset odstotkov vseh medijskih tekstov o Romih je objavljenih v kontekstu črne kronike in poročil o kriminalnih dejanjih. V obravnavanem obdobju so Romi najpogosteje obravnavani v tematskih okvirih kriminala in razprave o osnutku krovnega zakona o Romih. V medijskih tekstih o njih je nastopilo 45 sogovornikov in 15 sogovornic, pretežno so bili to glasovi tistih, ki niso del romske skupnosti. Romi so v večini člankov pasivni objekt, ki povzroča probleme. Najpogostejša fraza je »romska problematika«, medijska reprezentacija Romov kot problema pa se je osredotočala na dvoje – izobrazbo in zaposlitev. Romi so opisani kot neizobraženi in nedelavni, tudi sicer je vanje projicirano tisto, kar je negativno, drugačno, necivilizirano. Ko pa se v članku opisuje prevajalec Rom, ga medij predstavi kot posebneža in izjemo med nekulturnimi Romi.

Število medijskih tekstov – 14 – o gejih in lezbijkah v obravnavanem obdobju potrjuje tezo, da je to marginalna novinarska tema. V medijskih tekstih je homoseksualnost še vedno razumljena kot eksces ali eksotika. V zadnjem obdobju je tema gejev in lezbijk najpogosteje postavljena v kontekst politične razprave o registraciji istospolnih partnerskih zvez. Mediji pri obravnavanju homoseksualnosti te teme ne medikalizirajo več, vendar v medijske reprezentacije še vedno uhajajo diskurzi, ki reproducirajo stereotipne podobe. Med tipičnimi medijskimi reprezentacijami homoseksualnosti v obravnavanem obdobju je tudi prikazovanje homoseksualnosti kot skrivnosti. Drugače kakor pri medijskih tekstih o muslimanih in Romih, so v tekstih o gejih in lezbijkah sogovorniki in sogovornice medijskih ustvarjalcev pretežno lezbijke in geji sami, predvsem aktivistke in aktivisti gibanja GLBT.