Evropski parlament je izrazil skrb nad medijsko koncentracijo in medijskim pluralizmom v številnih poročilih, nazadnje v poročilu evropskega parlamentarca Roya Perryja leta 2002, iz katerega je izšla tudi resolucija Evropskega parlamenta. V resoluciji pozivajo Evropsko komisijo, naj do konca leta 2003 izdela osnutek Zelene knjige o medijskem lastništvu, ki naj se nanaša tako na države članice kot tudi na države, ki bodo v EU šele pristopile. Dolgotrajna razprava o medijskem pluralizmu je vodila k nekaterim spremembam v evropski zakonodaji, med drugim lahko od leta 1997 države članice na Evropskem sodišču razrešujejo tudi spore med postajami, ki oddajajo izven njihovih meja. Spremembe so doživele tudi pogodbe EU, zlasti se je vanje vključevalo tim. »kulturne« člene (»kulturne izjeme«). Dopolnitvam pogodb je sledila Listina temeljnih pravic Evropske unije, v kateri najdemo priporočilo, naj »EU spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost«. Evropsko sodišče je to priporočilo razlagalo dovolj široko, da je s tem omogočilo Evopski komisiji, da je svoje pristojnosti razširila tudi na področje medijskega lastništva, kar v nasprotnem primeru zaradi pravnih omejitev pogodb ne bi bilo mogoče. Dotedanji poizkusi EU, da bi odprla vprašanje medijskega pluralizma in ga povezala z medijskimi trgi zaradi pravnih omejitev pogodb in (pravne) šibkosti Evropskega parlamenta niso bili mogoči. Evropska komisija se je bila prisiljena ozirati na gospodarska merila, ne pa na načela javnega interesa, medijskega pluralizma in družbene odgovornosti, ki se jih pogodbe ne dotikajo. Posledica tega je, da evropska medijska zakonodaja izvira iz gospodarske politike, ki ima lahko v določenih primerih (kot je recimo varovanje pluralizma) prednost pred naconalno zakonodajo.

Temeljno načelo, po katerem deluje evropska medijska politika, je želja po uravnoteženju tržne izmenjave z ZDA. Temu sta namenjeni dve temeljni direktivi: Television Without Frontieres (Direktiva o čezmejni televiziji) iz leta 1989, ki zagotavlja mobilnost kapitala znotraj Unije tudi za storitve, ki so bile prej omejene na nacionalne trge (televizijski in radijski signali) ter Open Network Provision Directive iz leta 1990, ki predvideva prost dostop do telekomunikacijskih omrežij in storitev, seveda ob upoštevanju načel o nediskriminaciji in opuščanju ekskluzivnih pravic. V devetdesetih letih je želela EU doseči liberalizacijo medijskih trgov z dvema pobudama: medijsko lastništvo in konvergenca. Glavni namen obeh pobud je bilo zmanjšati negativne vplive nacionalnih zakonodaj na rast skupnega notranjega trga, kar pomeni nadaljnjo tržno liberalizacijo in opuščanje nacionalnih zakonov, ki obravnavajo medijsko lastništvo. Vključitev argumentov, ki zagovarjajo javni interes (med drugim vprašanje zaščite javnih servisov in omejevanje določenih tipov koncentracije), se je zdelo politično neizvedljivo, saj pogodbe o javnem interesu ne govorijo.

Iz pobude o konvergenci je leta 2002 izšel dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče postopoma opuščati regulacijske ukrepe, ko postane konkurenca učinkovit regulator na upoštevnem trgu. Pri tem so postali tradicionalni mediji in telekomunikacije med sabo izenačeni, komunikacijski operaterji (vključno s televizijo in radiom) pa naj ne bi bili več odvisni od individualnih licenc. Še vedno pa bi lahko države članice komunikacijskim operaterjem predpisale določene omejitve glede vsebine, ki so že zdaj del nacionalnih zakonodaj. Države bi smele operaterjem še naprej predpisovati določena merila, a le pod pogojem, da določeno omrežje uporablja znatno število končnih uporabnikov, ki lahko le na ta način spremljajo radijske in televizijske prenose. Ta regulacijski okvir je omogočil tudi nastanek novega evropskega foruma - Evropske regulatorne skupine. Ta skupina je tudi edino telo, ki jo je za delo pooblastila Komisija, hkrati pa lahko edino ta skupina formalizira pravila. Vzporeden regulacijski trend se giblje v smeri »mehkejših« oblik vodenja, ki temeljijo na pojmih »samoregulacije«, »samonadzora« in »soregulacije«, kar je Evropska komisija je že dolgo podpirala. Še en primer lahko najdemo v prilogi k Predlogom za zaščito manjšin in človekovega dostojanstva, ki ga je leta 1998 sprejel Svet Evrope. Tam lahko najdemo navodila za izvajanje samoregulacijskih okvirov za zaščito manjšin in človekovega dostojanstva v spletnih, avdiovizualnih in informacijskih storitvah na nacionalni ravni. Navodila vsebujejo pravne predloge, kodekse in nadzorne mehanizme. Podoben primer je tudi Načrt za varnejšo rabo interneta. Evropska komisija sproža te pobude v svojih rednih poročilih. Nove oblike regulacije, samoregulacijo ali izravnalne ukrepe, moramo v vsakem primeru dojemati kot šibke oblike nadzora, saj niso niti obvezujoče, niti povsem pravno utemeljene.

Način, kako EU pristopa k regulaciji medijskih trgov, je v osnovi usmerjen v liberalizacijo. Težave z medijsko koncentracijo v državah, ki čakajo na vstop v Unijo, predstavljene v aktualnih publikacijah EU, so spodbudile EU k novim pobudam na področju medijskega lastništva. Uspeh teh pobud bo v veliki meri odvisen od sodelovanja med vladami držav članic. Tu želim opomniti, da vlade držav članic leta 1997 niso bile pripravljene sprejeti predlogov in amandmajev, glede katerih se je večinsko strinjal Evropski parlament. V interesu nacionalnih vlad je bilo nasprotno: uvajanje zakonodaje, na podlagi katere bi velika nacionalna podjetja še naprej rasla na domačih trgih. Zakon, ki ga je posledično sprejela EU, je »povozil« restriktivne medijske zakone, ki so jih zahtevali nacionalni parlamenti. Ta primer jasno kaže slepo ulico, v katero na medijskem področju redno zahaja evropska politika - in njen demokratični primanjkljaj. Iz nje se ne bo mogoče izvleči, če ne bo prišlo do sprememb v pogodbah. Nova institucionalizacija »mehkih« zakonov in samoregulacije pa grozi, da bo še bolj načela demokratične procese.

Založnike tiskanih medijev je konec maja zajela panika, da bo DZS formalno prevzela Delo Prodajo, največjo distribucijsko hišo. Po nakupu 68.500 rednih delnic oziroma 11,54-odstotnega deleža Dela Prodaje je predsednik uprave DZS Bojan Petan napovedal povečanje tega deleža na dobrih 24 odstotkov. To je močno razburilo medijski trg, čeprav poznavalcev vstop v največjega distributerja sploh ni presenetil. Ocenjujejo namreč, da naj bi ga DZS obvladovala od septembra 2002, ko so pomembne lastnice Dela Prodaje postale Banka Celje, Factor banka in Hypo Alpe-Adria Consultants. Ta domneva je v njihovih očeh dobila trdnejše temelje novembra lani, ko se je Marijan Božnik z mesta izvršnega direktorja DZS preselil v upravo Dela Prodaje. Medijske hiše so v tem prepoznale veliko grožnjo - začetek koncentracije distribucije časopisov in revij okoli DZS, ki bi lahko imela usodne posledice. Poglejmo njihove argumente. Delu Prodaji je v zadnjih desetih letih uspelo ohraniti sloves neodvisnega distributerja, ki se ni močneje naslonil na posameznega založnika. Petanovo željo po večanju deleža v Delu Prodaji pa je bilo mogoče razumeti kot poskus monopolizacije distribucije v DZS, ki ne skriva velikih ambicij na medijskem trgu (nanj je DZS že vstopila kot večinska lastnica Dnevnika, ki z gradnjo lastne distribucijske mreže zadnje leto napada Delo Prodajo, slišati pa je, da DZS razmišlja tudi o prevzemu Mladine, to pa je že večkrat poskušala tudi pri Delu Revijah, največjem založniku revij).

In zakaj se je nekaterim predstavnikom tiskanih medijev zdela možnost, da bi distribucijo obvladovala DZS, najslabše, kar se utegne v Sloveniji zgoditi na medijskem trgu? Prvič, za izdajatelje tiskanih medijev je povsem nesprejemljivo, da bi bili sicer skrbno varovani podatki o njihovih prodanih izvodih dostopni tekmecu Dnevniku. Drugič, bojijo se podražitve distribucije, ki zdaj znaša do 35 odstotkov končne cene tiska. Tretjič, svoje cene bi posledično povišala tudi trgovska podjetja, ki prodajajo časopise in revije, denimo, Mercator in Petrol. S tem bi se dobičkonosnost založnikov znižala, tiskani mediji pa bi se podražili. To bi zagotovo le še pospešilo upadanje naklad, ki izdajatelje že tako pesti. V Petanovih potezah na distribucijskem trgu pa so njegovi kritiki v začetku junija videli tudi zakonske kršitve. Zgoščanje distribucije v rokah DZS je menda sporno z zornega kota protimonopolne zakonodaje. Zato poznavalci pogrešajo dejavno vlogo Plahutnikovega urada za varstvo konkurence, pa tudi Borakove agencije za trg vrednostnih papirjev, ki bi po njihovem mnenju morala preučiti, če in kako je bila DZS povezana z bančnimi lastnicami Dela Prodaje. Bali so se, da bi DZS podobno kot pri Dnevniku tudi pri prevzemu Dela Prodaje izigrala zakon. S formalnim lastništvom 24,99 odstotka največjega distributerja naj bi se DZS izognila javni ponudbi za prevzem. Na vse to so založniki, kot pravijo, že opozorili varuha konkurence Andreja Plahutnika. Z njegovim odgovorom, da za te domneve nima dokazov, pa niso zadovoljni. Eden od naših virov, ki želi ostati anonimen, opozarja celo na politično razsežnost te zgodbe, ki da ogroža svobodo tiska. Po njegovem je DZS pod nadzorom ene od frakcij LDS, ki naj bi prek distribucijskih mrež Dela Prodaje in Dnevnika na prefinjen način nadzirala medije. Toda viri blizu DZS so že v začetku junija pomirjujoče zatrjevali, da bo družba, ki jo vodi Bojan Petan, vsaj za pol leta opustila misel na povečanje deleža v Delu Prodaji. DZS da se zdaj ukvarja predvsem z oblikovanjem svoje dolgoročne strategije. V njej naj bi strateško mesto zagotovo namenili medijem, distribuciji tiska, trgovini na veliko s pisarniškimi potrebščinami, maloprodaji (v 20 Mercatorjevih hipermarketih ima DZS svoje prodajalne), najdonosnejšemu delu založništva (gre za učbenike in tiskovine) in komunikacijskim storitvam, kamor DZS prodira z nakupom 12 odstotkov Pristopa. Tisti, ki so dvomili, da bi se DZS odpovedala Delu Prodaji, so pred mesecem dni dočakali potrditev teh navedb. Še prej je nadzorni svet Dela Prodaje v sredi junija ocenil, da je bil letošnji poslovni načrt distribucijske hiše zastavljen preveč optimistično. Poslovni načrt so zato popravili z zmanjšanjem načrtovanega dobička za 43,5 milijona tolarjev na 196,7 milijona.

V začetku julija so se pojavile špekulacije, da bo Delo Prodaja prevzela Dnevnikovo distribucijo, za kar da bo poskrbel Marijan Božnik, ki je, kot smo že omenili, v upravo Dela Prodaje prišel iz DZS. Njegova glavna naloga naj bi bilo vzpostavljanje centralne distribucije, ki vključuje zlasti edicije, ki jih danes distribuira Dnevnik. To naj bi deloma že upoštevali v letošnjem načrtu Dela Prodaje, so zapisali nadzorniki v svojem poročilu k sklicu skupščine Dela Prodaje. Predsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin je te namige zavrnil in poudaril, da svoje distribucije ne nameravajo prepustiti Delu Prodaji. Ta bi tako Dnevnikovo kot Večerovo distribucijo najraje speljala pod svojo streho. Še zmeraj so namreč prepričani, da le centralizirana distribucija pomeni racionalno rešitev. Vse kaže, da se to v kratkem ne bo zgodilo. DZS je namreč konec avgusta napovedala prodajo svojega deleža v Delu Prodaji, potem ko jo je urad za varstvo konkurence v začetku avgusta obvestil, da je začel postopek za preverjanje skladnosti koncentracije deleža DZS v Dnevniku. »Ne urad in ne kdo drug ni napovedal, da bi naša naložba v Delu Prodaji lahko negativno vplivala na odločbo urada glede našega lastništva v Dnevniku. Ker pa se tudi Dnevnik ukvarja z distribucijo, smo se odločili, da prodamo svoj delež v Delu Prodaji, da se izognemo razlogom za morebitno negativno mnenje Plahutnikovega urada glede koncentracije našega lastništva v Dnevniku,« je v Financah (25. avgusta) pojasnil Bojan Petan. DZS je menda svoj delež, ki rahlo presega desetino vseh delnic Dela Prodaje, ponudila v svežnju skupaj z drugimi lastniki - na prodaj naj bi tako bile tri četrtine največje distribucijske hiše. Tak sveženj bi lahko DZS oblikovala skupaj z deleži Banke Celje, Hypo Alpe-Adria Consultants in Slovenske odškodninske družbe (Sod) ter nekaj prijateljskih malih delničarjev. Med zainteresiranimi kupci naj bi bili Mercator, Delo in Istrabenz. Na Delu so to zanikali, Zoran Janković, predsednik uprave Mercatorja, pa je potrdil zanimanje za Delo Prodajo, češ da bi jo kupili za ustrezno ceno, saj njen program sodi k Mercatorju. Poznavalci Mercatorjeve strategije Jankovićevih besed niso jemali resno - največji trgovski sistem se je namreč v svoji strategiji zavezal, da bo krepil predvsem svojo osrednjo dejavnost, torej trgovino na drobno z živili. V začetku septembra pa je v Delu Prodaji prišlo do drugačne lastniške spremembe. V Financah so zapisali, da je Fond Invest novo ime na seznamu lastnikov distribucijske hiše, s katerega se je umaknil Hypo Alpe-Adria Consultants. Ta je menda prodal svojih 14,42 odstotka delnic Dela Prodaje Fond Investu, ki naj bi bil posredno povezan z DZS. Fond Invest je namreč največji (skoraj četrtinski) lastnik Intare, drugi največji kapitalski delež - 19,9 odstotka - te družbe pa je 28. avgusta pridobila DZS. Ta je nekaj dni pozneje najverjetneje skoraj vse delnice v Intari prodala Megainvestu, ki naj bi bila blizu DZS. Tako kupčkanje delnic očitno ne pomeni bistvenih lastniških sprememb v Delu Prodaji. Na prvi pogled se zdi, da je DZS našla le novo parkirišče (Fond Invest za delež, ki je bil slabo leto v lasti Hypo Alpe-Adria Consultants), vpliv v Delu Prodaji pa je obdržala. Če to drži, bi lahko preverila nadzorna Agencija za trg vrednostnih papirjev. Ko bo ta vzela pod drobnogled lastništvo Dela Prodaje, je pričakovati še kakšen kapitalski premik - denimo novega lastnika za slabo četrtino, ki je v lasti Banke Celje.

Upoštevajoč analize strukture medijskega lastništva in ugotovitve o medijski koncentraciji ter napovedano spremembo zakonodaje in pripravo ukrepov za pluralizacijo medijev v Sloveniji smo Bojana Petana, predsednika uprave DZS, prosili za njegove ocene razmer na medijskem trgu in državnih ukrepov na področju medijske politike. O medijskem trgu, koncentraciji lastništva, zakonodaji in delovanju institucij, ki skrbijo za uresničitev zakonodaje, napovedih ustanovitve medijskega sklada in politiki DZS glede medijskega lastništva je za Medijsko prežo zapisal:

»Razvoj slovenskega medijskega trga se po mojem mnenju ne sooča s pretirano velikimi težavami. Ravno nasprotno, ravno skokovit razvoj po letu 1991 je povzročil, da ni več dovolj prostora za vse. Kot opazovalec procesa lahko ocenim, da se je s povečanjem ponudbe medijski trg zasitil. Zasičenost po mojem mnenju ni težava, ampak del razvojnega procesa. Ta del razvojnega procesa ima pač to slabo lastnost, da je neke vrste sito, ki vsem medijem ne omogoči preživetja. Pri tako številčni in vsebinsko pestri ponudbi vseh vrst medijev enostavno ni več prostora za vse. To pomeni, da tisti, ki se ne bodo znali prilagoditi novim razmeram na trgu, enostavno ne bodo preživeli.«

»V Sloveniji do neke večje koncentracije lastništva še ni prišlo. Nekateri mediji so sicer dobili znanega lastnika, kar pa še ne pomeni, da se lastništvo koncentrira. Prav pojavljanje znanega večinskega lastnika v posameznem tiskanem mediju je za slovenski medijski prostor očitno še vedno novost. Sam ocenjujem, da je dobro, da ima medij znanega lastnika, ki mediju zagotavlja ustrezno strokovno podporo, ter da kot znani lastnik prevzema tudi odgovornost za uspešno ali pa neuspešno poslovanje medija. V primeru razpršenega lastništva je tudi odgovornost razpršena in zato posamezni manjši lastniki nimajo ustrezne stimulacije, da bi se angažirali pri zagotavljanju učinkovitega razvoja in poslovanja medija, katerega solastniki so. Ravno tako je razpršeno lastništvo lahko usodno za sam medij, če se med lastniki pojavljajo različni interesi ali pa če želijo lastniki skozi svoje lastništvo vezati medij na naročanje določenih storitev ali blaga pri lastnikih. Konflikti med lastniki pa lahko zelo hitro pomenijo, da bo ceno notranjih sporov plačal medij. Mediji z zelo razpršenim lastništvom se poleg tega počasneje prilagajajo novim tržnim razmeram, ker so pred vsako pomembnejšo odločitvijo potrebna manj ali bolj dolgotrajna in naporna usklajevanja med lastniki. Videl sem že različne analize, ki so dokazovale različne medijske povezave. Težko bi govorili o dejavnikih, ki bi prispevali k temu. Posamezni mediji imajo sedaj namesto več različnih enega lastnika, kar pa je po mojem mnenju prej prednost kot slabost iz razlogov, ki sem jih že navedel. O kakšni izjemni količini povezanih osebe pa je po mojem mnenju še vedno težko govoriti. Večina analiz, ki sem jih videl, so prikazovale povezave med radijskimi postajami. Radijskih postaj je ta trenutek v Sloveniji 80 in naravno je, da prihaja do koncentracije, saj je skoraj polovica teh postaj takih, da ne ustvari niti 3 milijone tolarjev mesečnega prihodka. Največja pomanjkljivost teh analiz pa je, da gledajo na medije samo številčno. Pri analizi lastništev namreč ne smemo pozabiti na vpliv posameznega medija znotraj celotnega medijskega prostora. Pri analizah bi bilo treba dati večji poudarek vplivu medija na javno mnenje (ta praksa je v veljavi v Nemčiji). Če vzamemo za primer radijske postaje: 30 manjših radijskih postaj se po vplivu ne more niti približno primerjati z dnevnim časopisom, ki ima naklado 80.000 izvodov, ali pa komercialno televizijo z nacionalnim pokrivanjem in lastnim informativnim programom. Zanimivo bi bilo pripraviti analizo po nemškem modelu, ki bi najprej izmerila vpliv posameznih medijev in nato na tej osnovi ugotovila težo posameznih lastnikov v medijih. Pri raznih analizah sem opazil, da se že manj kot 10-odstotni delež šteje za delež, preko katerega naj bi nekdo imel pomemben vpliv v mediju. 20 odstotkov deleža v lokalnem tedniku s 3000 izvodi naklade ne more imeti enake teže kot 20 odstotkov v dnevnoinformativnem časopisu z naklado 90.000 izvodov. Zelo zanimivo bi bilo videti rezultat analize, ki bi poleg odstotkov lastništva upoštevala tudi vpliv na javno mnenje.«

»Zakonodaja ta trenutek ne omogoča točnega izračuna medijske koncentracije in je zato s tega vidika pomanjkljiva in bi jo bilo treba nujno dopolniti. Kolikor mi je znano, je v pripravi predlog, ki naj bi upošteval vse potrebe slovenskega medijskega trga in ga hkrati tudi zaščitil pred pretirano koncentracijo. V tem ne vidim velike težave, saj so številne evropske in tudi druge države to rešile na zelo različne načine in zagotovo lahko s pomočjo njihovih izkušenj najdemo primerno rešitev tudi za Slovenijo. Mislim, da institucije, ki naj bi skrbele za uresničevanje zakonskih omejitev in postopkov, delujejo dobro. Priznati pa je treba, da nimajo lahkega dela, saj zakon omejitve ni dovolj natančno definiral oziroma način izračuna deleža, ki ga ima medij oziroma posredno skozi lastništvo njegov lastnik na slovenskem trgu. Ena od pomanjkljivosti veljavnega Zakona o medijih je, da 58. člen določa omejitve pri pridobivanju lastniških deležev medijev pri izdajateljih, ne pa tudi pri ostalih pravnih osebah. To pomeni, da v primeru, ko nek medij prevzema pravna oseba, ki še nima statusa izdajatelja, omejitve, ki jih določa 58. člen, zanjo ne veljajo.«

»Sam podpiram zaščito pluralnosti medijev, vendar ne vidim nobenega tehtnega razloga, da bi posamezni pravni ali fizični osebi oziroma skupini povezanih oseb omejili delež, ki ga sme imeti v posameznem mediju. Omejitve so pomembne, ko nekdo postane več kot 51-odstotni lastnik več različnih medijev in s tem pridobi posredno ali pa neposredno zelo velik vpliv na javno mnenje. Kot predsednik uprave podjetja, ki ima v lasti 51-odstotni delež v izdajatelju dnevnoinformativnega časopisa, vidim pomembno vlogo medijske zakonodaje v tem, da prepreči, da bi nekdo postal večinski lastnik ostalih dnevnoinformativnih časopisov ter s tem ustvaril prevladujoč položaj na trgu ter tako časopisno hišo, katere večinski lastnik je DZS, d. d., spravil v neenakovreden položaj. Zahteve po skladu za pluralizacijo medijev so utemeljene, vprašanje pa je, ali so uresničljive. Sklad bi moral nastati v trenutku, ko se je pluralizacija začela, zato da bi sproti uravnaval razvoj medijev. Ustanavljanje sklada z namenom, da se po 10 letih izjemno hitrega razvoja medijev popravlja ali pa spreminja razvojni tok medijskega prostora, je zelo tvegan projekt.«

»Politika DZS, d. d., je glede lastniških deležev zelo jasna ne glede, ali gre za medijsko ali pa drugo dejavnost. Večinski delež, to je 51 odstotkov, omogoča, da ima podjetje jasno profilirano lastništvo in s tem odgovornost. Trenutno je 51 odstotkov Dnevnika, d. d., edino medijsko lastništvo DZS, d. d., če odštejemo 10 odstotkov Radia Brežice, ki je v fazi prodaje. Glede na to, da je edina medijska naložba DZS, d. d. - Dnevnik d. d., menim, da bi bilo v primeru DZS, d. d., namesto o koncentraciji bolj smiselno govoriti o lastništvu. DZS, d. d., je 51-odstotni lastnik Dnevnika, d. d., in v tem ni nič spornega. Glede očitkov o koncentraciji pa je moje stališče, da so ti razumljivi, saj je bila DZS, d. d., prvi znani večinski lastnik enega dnevnoinformativnega časopisa v Sloveniji. Jasno je, da smo s svojim vstopom na medijski trg orali ledino, in logična posledica je, da se moramo tudi sprijazniti s tem, da tega ne podpirajo vsi. Menim pa, da se bodo s časom strahovi povezani z našim lastništvom v Dnevniku, d. d., umirili.«

Evropska medijska politika je s svojimi odločbami o omejevanju konkurence podpirala rast velikih evropskih medijskih skupin v številnih državah članicah EU (Canal Plus in CLT) in omejevala koncentracijo na nacionalnih tržiščih (Bertelsmann, Kirch, News International, Tčlefonica), piše v svoji študiji o razmerah na medijskem trgu v državah EU Alison Harcourt z Univerze v Manchestru. V zvezi s dobičkonosnostjo medijskega trga velja omeniti, da je to še vedno sektor z visoko stopnjo tveganosti. Evropski medijski trg je bil priča številnim bankrotom medijskih družb zaradi prenasičenosti (Canal Plus, ITV Digital, Kirch, Quiero, ViaDigital), potem ko so industrijski giganti prodali svoje deleže. Zdi se, da je EU s svojimi direktivami precenjevala trg in da se v prihodnosti kaže potreba po večjem sodelovanju med javnim in privatnim sektorjem pri ustanavljanju novih digitalnih trgov. Kar se tiče neodvisnosti medijskih družb, je imela diverzifikacija lastništva blagodejni vpliv. Nekoč družinska medijska podjetja zdaj kotirajo na borzi (Bertelsmann, Kirch, Lagadčre, Maxwell, Mediaset, News International), čeprav Berlusconi in Murdoch še vedno obvladujeta pomemben delež v medijskih družbah, ki sta jih ustanovila. Po drugi strani pa pri razpršenem lastništvu obstaja skrb, da bi lastniki manj vlagali v vsebino zaradi zniževanja stroškov in da bi žrtvovala uredniško neodvisnost za kovanje dobička.

Francija ima številne velike igralce na evropskem medijskem trgu, v založništvu sta to Lagardere in Havas (ta je bil leta 1835 ustanovljen kot tiskovna agencija in je zrasel v multinacionalko, aktivno na področju založništva, telekomunikacij, turizma, energije in gradbeništva; leta 1987 je država dokončno prodala svoj delež v Havasu, leta 1997 in 1998 pa je stoodstotni delež kupil Vivendi, od leta 2000 pa je začel z odprodajo deležev), v radiodifiziji pa Bertelsmann, Bouygues in Vivendi. Vsa ta francoska podjetja so zelo aktivna tudi v mednarodnem prostoru. Havas iz skupine Vivendi je med desetimi največjimi globalnimi komunikacijskimi skupinami (med njimi je od evropskih še Bertelsmann) s 14,9 milijardami evrov prihodka leta 2001. Aktiven je v 90 državah. Od 50 največjih svetovnih avdio-video družb sta Canal Plus (Vivendi) in TF1 (Bouygues) med prvimi tridesetimi. Francoski zasebni televizijski trg je začel rasti od leta 1985. Do takrat je imela tri televizijske kanale (vse javne) in enega kabelskega (Canal Plus). Po liberalizaciji trga leta 1986 je TF1 prešel v zasebne roke, licence pa so dobili še drugi zasebni kanali. Največ so vložila vodnogospodarska podjetja, posebej Bouygues, Generale des Eaux (1998 postane Vivendi) in Lyonnaise des Eaux, ki so sčasoma večala svoje deleže v medijskih holdingih. Vsa ta podjetja so imela največ prihodka iz vode (vsa tri so obvladovala 70 odstotkov vodnogospodarskega trga). Večjo naložbo je izpeljala tudi največja francoska založniška skupina Havas, ki je vložila v Canal Plus in TF1. Danes ima Francija štiri nacionalne javne televizijske postaje: France2, France3, La 5eme in Arte. Ima tri komercialne televizijske postaje, sestavljene iz TF1, M6 in Canal Plus. Ima 40 kabelskih operaterjev in tri digitalne satelitske servise. Največji komercialni družbi z največjim odstotkom gledanosti sta TF1 in M6. Bivši javni servis TF1 nadzira skupina Bouygues (po podatkih iz leta 2002 ima 41,3-odstotni delež). M6 nadzira skupina Bertelsmann (41,9 odstotka). Kanal La Cinq je med leti 1986 in 1990 deloval kot joint-venture med Berlusconijem in francoskim založnikom Hersantom, vendar je doživel finančni zlom. Canal Plus je leta 1990 prevzel La Cinqovo frekvenco. Prvi plačljivi satelitski servis je v Francija dobila leta 1992 s Canal Satellite. Pozneje je Canal Plus lansiral prvo digitalno satelitsko televizijo v Evropi, Canalsatellite Numerique. Druga francoska digitalna satelitska televizija je bila leta 1996 Television par Satellite (TPS), lastniki so bili TF1, M6, Suez - Lyonnaisse des Eaux in France Telecom. Manjši digitalni satelitski servis (AB Sat) je marca 1997 ustanovil AB Productions. Canal Plus in AB Productions sta sklenila, da svojim naročnikom navzkrižno ponudita programe. Zaradi diverzifikacije in evropeizacije je Canal Plus za nekaj časa postal najbolj uspešen evropski zasebni televizijski operater. Po združitvi z nizozemsko-južnoafriško družbo NetHold (september 1996) je postal po mnenju nekaterih največja televizijska skupina na svetu. Leta 1998 je digitalne platforme prek Canala Plus prenesel v Belgijo, Italijo, Poljsko, Španijo, Skandinavijo in na Nizozemsko. Leta 2000 je Vivendi popolnoma prevzel Canal Plus, leta 2000 pa se združil s kanadsko žganjarsko skupino Seagram, s katero je prevzel tudi družbi za filmsko produkcijo Universal in Polygram. Med leti 1999 in 2002 je bil lastnik 24 odstotkov angleškega BSkyB, ki ga je nato zamenjal za dolg do Deutsche Bank. Sredstva skupine Vivendi/Universal so se zaradi velikih izgub začela krčiti. Njun internetni joint-venture Vizzavi (s sodelovanjem British Telecoma) je skupino finančno najbolj najbolj izsušil. V poročilu je marca 2003 skupina prikazala dolg v višini 23,3 milijarde evrov (neto dolg 12,3 milijarde evrov) in napovedala, da bo leta 2003 za sedem milijard zmanjšala sredstva. Vse večje francoske multimedijske skupine imajo razširjene mednarodne holdinge. Največji globalni igralec je industrijski konglomerat Lagardere, ki je aktiven v avtomobilski, orožarski, letalski in telekomunikacijski industriji. V založništvu je prisoten v večini držav Evropske unije, vključno z lastništvom francoske založniške skupine Hachette, italijanske Rusconi Editore in španske Filipacchi Presse. V oddajanju ima 34-odstotni delež v Canalsatellitu in holdinge v produkcijski družbi Multithematiques. V Franciji je Hachette (ustanovljena kot založniško podjetje leta 1826) in Matro počasi prevzel Jean-Luc Lagardere (umrl letos), ki je bil tudi predsednik uprave telekomunikacijskega podjetja Matra. Leta 1996 ju je Lagardere popolnoma prevzel. Od začetka kotiranja na borzi ni imel noben delničar v Lagarderu več kot petodstotni lastniški delež. Druga največja skupina je Vivendi. Vivendi skoraj ni več »francoski«, odkar je večina njegovih delničarjev ameriških državljanov, saj je leta 2000 začel kotirati na newyorški borzi. Vivendi je globalno podjetje s področja vodnega gospodarstva, ravnanja z odpadki, energije in gradbeništva. V Franciji ustvarja dobičke s pogodbami v javnem sektorju v transportu, cestah, zdravstvu in elektrogospodarstvu. V založništvu je največji evropski izdajatelj revije o trgovini in izobraževalnega tiska. Je lastnik Canala Plus, v lasti ima tudi 10 odstotkov EchoStarja v ZDA. Lastniški delež ima v CanalSatellite, Canal+Netherlands, delež pa ima tudi v CanalSatellite Digital (Španija). Razprodal pa je veliko evropskih satelitskih platform (skandinavski Canal+ Nordic in Canal Digital, italijanski Telep+, poljski Canal+Polska, belgijski Canal+ Vlaanderen ter Canal+ Belgique in nemški Vox), da bi zmanjšal medijski dolg. Skupina je ostala v Universal Studios, Polygram Film International in Abbey Home Entertainment. Skupini Amaury in Hersant imata največje deleže v dnevnih časopisih. Vodilna francoska dnevnika sta Quest France (regionalni časopis) in Le Parisien v lasti Association in Support of humanistic Democracy Principles, vodi pa ju Francoise Hutin. Drugi vodilni časnik Le Monde je v večinski lasti Družbe urednikov Le Monde, združenja zaposlenih v Le Monde. Ti časniki se nagibajo k levi/liberalni usmeritvi. Časniki, ki so v lastništvu Hersanta (v lasti ima nacionalne dnevnike Le Figaro, France-Soir in nekatere regionalne časopise) in Lagardera (med drugim ima v lasti La Provence, Nice-Matin, Var-Matin, Corse Matin, Corse, Votre Hebdo), so konservativne usmeritve.

Nemčija je največji medijski trg v Evropi. Podobno kot francoski je tudi nemški trg koncentriran z visoko stopnjo navzkrižnih lastništev in sodelovanja med večjimi medijskimi skupinami. Politično opredeljevanje je značilno za medijske skupine Kirch, Springer, Bauer in Burda, ki podpirajo stranko Krščansko demokratska unija (CDU). Bertelsmann podpira Socialdemokratsko stranko (SPD). Javne radiodifuzne medije večinoma nadzoruje SPD. Tri največje evropske medijske hiše so nemške: Bertelsmann, Bauer in Springer. Omenjene tri obvladujejo trg dnevnih časopisov (Springer) in revij (Bertelsmann in Bauer). Skupina Axel Springer ima 23,7-odstotni delež trga dnevnih časopisov, skupina Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ) 5,9-odstotni, Verlagsgruppe Stuttgarter Zeitung petodstotni in Gruener + Jahr (Bertelsmann) 3,4-odstotni delež trga. Vse glavne nemške medijske skupine imajo naložbe v radiodifuznih medijih, interese pa imajo tudi v tujini. Založniške skupine Bertelsmann, Axel Springer, Bauer, Holtzbrink in WAZ imajo interese za naložbe v radio in televizijo tako doma kot v tujini (posebno na novih trgih srednje in vzhodne Evrope). Manjši založnik Burda ima delež v RTL Plus (Bertelsmann), Springerju in v Antenne Bayern. Bertelsmann je daleč največja družba s prihodki v višini 18,9 milijarde evrov v lanskem letu. Družba se uvršča med deset največjih svetovnih multimedijskih podjetij. Nemčija ima šest javnih televizijskih kanalov in šest zasebnih. Naročnina za satelitsko televizijo je v Nemčiji nizka zaradi visoke penetracije kabelskih operaterjev, saj ima največ kabelskih operaterjev. Na trgu je v lastništvih prevladovalo državno podjetje Deutsche Telekom, vse dokler ni zaradi zahtev evropske komisije prodalo svojih kabelskih mrež. Devet regionalnih mrež je leta 2002 kupila ameriška skupina Liberty. Po gledanosti so vodilni komercialni televizijski kanali RTL, Sat1 in Pro7. Večino komercialnih kanalov nadzoruje skupina Kirch ali Bertelsmann. Po nemški zakonodaji so samo javna podjetja dolžna razkriti svoje bilance, zato je preglednost poslovanja v zasebni skupini Kirch slaba. Javni kanali ARD-1 in ZDF sta kot prvi nemški televiziji leta 1995 začeli oddajati digitalno. Prenos preko satelita sta začeli leta 1997. RTL, Sat1, Pro7 in Vox in večina komercialnih televizij zdaj oddaja digitalno. Julija 1996 je Kirch uvedel digitalni satelitski servis DF1. Konec 1996 je kljub višjim ocenam DF1 dobila le 30.000 naročnikov, napovedano je bilo, da bo imela družba izgubo vsaj do leta 2004. Februarja 1997 je plačljivi kanal Premiere (takrat v lasti Bertelsmanna, Canala Plus in Kircha) uvedel digitalne dekoderje in nov program, Premiere Digital s štirimi »pay-per-view« programi. To je bila zasnova za joint-venture med Premiere in DF1 s sodelovanjem Deutsche Telekoma (digitalni servis). Joint-venture je - kljub podpori nemške krščansko-demokratske vlade - preprečila evropska komisija. Premiere je pozneje prevzel Kirch in ustanovil Premiere World. Skupina Kirch je v last družine Kirch. Do leta 1999 je bila v stoodstotni lasti Lea Kircha in njegovega sina Thomasa, potem pa so deleže v njej kupili drugi partnerji (Berlusconi, Murdoch in princ Al Waleed). Skupina se je leta 1999 preoblikovala v KirchMedia in KirchPayTV. KirchMedia ima v lasti nacionalne kanale Kabel 1, Deutsches Sportfernsehen (DSF) in N24. V lasti ima tudi 52,52 odstotka ProSiebensat1 (ta ima v lasti kanale Sat1 in ProSieben). ProSiebenSat1 je leta 2000 začela kotirati na borzi. Premiere World (digitalni satelitski servis KirchPayTV) je doživel finančno izgubo, KirchPayTV pa je avgusta lani postala insolventna. Kirch dolguje bankam za 1,4 milijarde evrov posojil in 500 milijonov evrov ameriškim distributerjem vsebin Paramount, Warner Bros in Disney. Kirchev največji posojilodajalec je državna banka Bavaria, Bayern LB, ki jo vodi Edmund Stoiber, bavarski minister in vodja stranke Krščansko socialna unija (CSU). Po nekaterih ocenah je Bavarska tvegala izgubo 2,3 milijarde evrov zaradi finančnega kolapsa skupine Kirch. Bertelsmannov glavni posel ni televizija, temveč založništvo. Ustanovljen je bil leta 1835 kot tiskarna verskih knjig, od leta 1901 naprej je bil aktiven tudi na ameriškem knjižnem trgu. Danes je delniška družba Bertelsmann v lasti: 57 odstotkov fundacija Bertelsmann, 17,3 odstotka družina Mohn (ustanovitelj fundacije) in 25,1 odstotka Groupe Bruxelles Lambert (GBL). GBL je prevzela delnice leta 2001, v zameno pa Bertelsmannu prepustila svoje delnice v skupini RTL. Maja 2001 je EU odobrila pridobitev delnic. Od takrat naprej Bertelsmann kotira tudi na borzi. V radiodifuziji ima Bertelsmann 67-odstotni delež v skupini RTL. RTL vključuje luksemburško televizijsko skupino Compagnie Luxembourgeoise de Teledifussion (CLT) in del televizije angleške skupine Pearson. CLT ima v lasti 24 televizijskih kanalov in 18 radijskih postaj v desetih evropskih državah. Je tudi največji distributer televizijskih vsebin zunaj ZDA, aktiven v 35 državah. Bertelsmann prek RTL nadzira nemške radijske in televizijske kanale RTL, RTL2 (34,5 odstotka), Super RTL (50 odstotkov z Disneyjem), Vox in RTL Radio. V založništvu ima v lasti Gruener Jahr Verlag, imel pa je tudi 86,5-odstotni delež v Springer Verlag (založniška skupina, ki ni povezana s skupino Axel Springer), prodala ga je letos. Prek Gruener Jahr ima v lasti tudi številne dnevne časopise v Nemčiji in srednji Evropi.

V primerjavi z drugimi državami članicami EU Italija nima skoncentriranega trga tiskanih medijev, na trgu radiodifuzije pa prevladuje zasebna družba Mediaset in javna radiotelevizija RAI. Italijanski časopisi imajo najnižjo branost v Evropi. Zato založništvo v Italiji ni bilo dobičkonosno in je do leta 1989 prejemalo državno pomoč. Finančna kriza na trgu časopisnih izdaj v 70. letih je na trg spustila velike industrijalske skupine v lasti družin. V založništvo so vstopile pomembne industrijalske družine, kot so Agnelli (Fiat), Berlusconi (gradbeništvo), De Benedetti (Olivetti Computers), Caltagirone (gradbeništvo), De Agostini, Feruzzi (kemijski sektor, sladkor, kmetijski proizvodi) in Monti (olje). Danes največje časnike (po cirkulaciji) nadzirajo naslednje družine: Agnelli (prek kontrolnih deležev v založniški skupini Rizzoli in FABBRI nadzorujejo časopise Corriere della Sera, La Stampa, La Gazzetta dello Sport), De Benedetti (Espresso Group, ki izdaja časopis La Repubblica in številne regionalne časopise), Berlusconi (ima v lasti založniško skupino Mondadori, ki jo je prevzel po končanem sporu o kontrolnem deležu z De Benedettiji na rimskem sodišču; Berlusconi je bil leta 1991 zaradi tega primera obtožen podkupovanja sodnikov, a je bil oproščen), Monti-Riffeser (nadzoruje časopise Il Resto del Carlino, La Nazione in Il Giorno, prevladujoče predvsem v Bologni, Benetkah in Milanu) in Rusconi (kupila ga je francoska skupina Lagardere). Družine med seboj precej sodelujejo, denimo Carlo de Benedetti je bil izvršni direktor v Agnellijevi avtomobilski družbi Fiat leta 1976 in izvršni direktor Olivettija leta 1978. Časnik La Republicca je bil ustanovljen leta 1976 kot joint-venture med Benedettijem in Mondadorijem. V radiodifuznih medijih prevladuje družba Mediaset, ki jo nadzira družina Berlusconi. Kot v Nemčiji zasebnim podjetjem ni treba razkrivati bilanc, zato je stopnja preglednosti v Fininvestu, družinskem holdingu Berlusconijevih, zelo nizka. Po nekaterih ocenah je družina Berlusconi lastnik okoli 96 odstotkov Fininvesta. Fininvest je lastnik 48,6 odstotka Mediaseta, 30 odstotkov Auditela (odgovoren za uradno statistiko o gledanosti, poslušanosti, branosti in časopisnih nakladah), oglaševalske skupine Publitalia (90 odstotkov dobička Mediaseta izhaja iz Publitalia, ki ima 60-odstotni tržni delež na italijanskem oglaševalskem trgu), 19 odstotkov telekomunikacijske skupine Albacom, produkcijske skupine Mediadigit, filmske družbe Medusa, nogometnega kluba A. C. Milan, 51 odstotkov verige home-video Blockbuster (z Viacomom) in 50,3 odstotka največje založniške hiše Mondadori, ki jo vodi Berlusconijeva hči Marina. Fininvestov del radiodifuzije so je leta 1990 nakopal kar nekaj dolga (okoli dve milijardi dolarjev), vendar zdaj prinaša dobiček. Silvio Berlusconi je bil leta 2001 izvoljen za premiera. Jasen konflikt interesov, vodja države s prevladujočim deležem na televizijskem trgu, je deležen kritik tako doma kot v tujini. Vprašanja je vzbujala tudi legitimnost njegove finančne zgodovine (trikrat je bil na sodišču zaradi podkupovanja, bil je celo obsojen na zaporno kazen). Italijanski televizijski trg se je skoncentriral v osemdesetih letih, ko je Berlusconi od založniške skupine Rizzoli kupil kanal Rete Quattro in prevzel Italio 1 od Mondadorijev. Takrat je že imel v lasti kanale Canale 5, Telepiu 1, Telepiu 2 in Telepiu 3. Do decembra 1994 so Fininvestove televizijske postaje dosegle 40 odstotno gledanost, kar je povzročilo, da je italijansko ustavno sodišče določilo, da je meja lastništva nacionalnih kanalov 20 odstotkov, kar mora biti urejeno do avgusta 1996. Berlusconijeva vlada (trajala je osem mesecev v letih 1994 in 1995) ni obravnavala tega problema, a je predlagala privatizacijo RAI, da bi Fininvestu omogočila konkurenco. S tem bi se izognila zahtevam o lastništvu. Berlusconi je leta 1996 prodal Telepiu in ustanovil Mediaset. Tako se je odzval na italijanska medijska pravila iz leta 1990 (25 odstotkov nacionalnih postaj), ne pa tudi na pravila ustavnega sodišča (20 odstotkov), ki v Italiji niso nikoli zaživela. Kakor koli, Mediaset do danes še ni prodal katerega od svojih kanalov. Danes ima Italija tri javne televizijske kanale (RAIuno, RAIdue in RAItre), enajst komercialnih televizij (Rettequatro, Canale 5, Italia 1, Europa 7, Telemarket, Rete Mia, Italia 9, Cinquestelle, TV Italia, TMC1, TMC2) in tri satelitske televizije (Telepiu Nero, Biano, Grigio in Calcio). Mediasetova last so Retequattro, Canale 5 in Italia 1. Telepiu je leta 2003 kupila News Corporation Ruperta Murdocha. Telemontecarlo (kanala TMC1 in Videomusic) je v lasti SEAT-a (nadzira ga Telecom Italia). Cecchi Gori Communications je prodal Telemontecarlo, da bi od agencije za komunikacije dobil frekvenco. SEAT je frekvence uporabil za ustanovitev dveh novih nacionalnih kanalov, La7 in MTV Italia. Med komercialnimi imajo televizijske družbe skupine Mediaset največjo gledanost (42 odstotkov nacionalne gledanosti). Mediaset in javne televizijske postaje skupaj pokrivajo 91 odstotkov gledalcev. Prvi italijanski digitalni satelitski servis sta leta 1996 ponudila Orbit Satellite Television in Radio Network. Telepiu je s satelitskim oddajanjem začel marca 1996, z digitalnim pa 1999. Tretji servis Stream je postopoma prevzela News Corporation z odobritvijo Evropske komisije. Dobila je tudi dovoljenje za prevzem Telepiu. Leta 2003 je združila oba v Sky Italia, ki je v 80-odstotni lasti News Corporation in 19,9-odstotni lasti Telecoma Italia.

Luksemburg ne pozna javne radiodifuzije, zato pa ima dolgo tradicijo zasebni medijski sektor. Compagnie Luxembuourgeoise de Télédiffusion (CLT), ki je nastala leta 1930, je bila prva zasebna radijska postaja v Evropi. CLT se je razvila v veliko multinacionalko, ki je danes v lasti Bertelsmanna in ima pomembne deleže v številnih medijih v drugih evropskih državah (med drugim v nemških RTL, Super RTL in Vox, britanskem Channel 5 ter španski Anteni 3). CLT ima v lasti tudi številne produkcijske družbe v Nemčiji, Britaniji in ZDA. Njena družba za filmsko produkcijo CLT-UFA International pa je prisotna na globalnem trgu. Luksemburg ima zagotovljene satelitske frekvence preko satelita Astra, s katerim upravlja SES, ki je prvi evropski satelitsko-televizijski sistem delno v zasebnih rokah. Evropska direktiva iz leta 1989, ki predvideva, da je radiodifuzija regulirana s strani države, ki oddaja program, in ne tiste, ki ga sprejema, je povzročila, da so številne medijske družbe obšle nacionalno medijsko zakonodajo s tem, da so ustanovile matično podjetje v Luksemburgu in so oddajale preko satelita Astra. Po lanskih podatkih je Astra gostovala prek tisoč televizijskih in radijskih programov, ki so dosegali 87 milijonov evropskih gospodinjstev. Preko Astre oddajajo pomembni nacionalni akterji, kot so Canalsatellite (Francija), DF 1 (Nemčija), NetHold (Nizozemska), Sogecable (Španija) in BSkyB (VB). Astra je tudi digitalna platforma za Canal Plus na francoskem, poljskem, španskem in nizozemskem trgu ter omogoča oddajanje Kirchu, ARD, ZDF in ORG-SRG. Medijski sektor predstavlja izjemno pomemben del luksemburškega gospodarstva, saj je od leta 1997 največji davkoplačevalec.

Z Nizozemske izhajajo velike medijske družbe, kot so NetHold (v lasti Canal Plusa oziroma Vivendija), Polygram (prav tako v lasti Vivendija), Reed Elsevier, Reuters, PCM Uitgevers, Wolters Kluwer in VNU, med katerimi jih je večina prisotnih na mednarodnem trgu. Nizozemski časopisni trg je močno koncentriran; PCM Uitgevers obvladuje nacionalne dnevnike, Wegener pa regionalni tisk. Vodilne nizozemske časopisne hiše Reed Elsevier, Wolters Kluwer, VNU in HMG so večinoma zapustile domači trg in se usmerile na tuje. Nizozemska ima osem javnih televizijskih postaj, od tega tri nacionalne (Ned-1, TV 2, Ned-3) in pet regionalnih. Najpomembnejši komercialni programi pa so RTL 4, RTL 5, Veronica, SBS 6, Net 5, Fox 8 in Music Factory. Največjo gledanost imata programa RTL-a (v lasti Bertelsmanna), ki skupaj dosegata 21-odstotni tržni delež (podatki iz leta 1999). Kabelskih operaterjev je okoli 50, pri čemer jih največje število obvladuje ameriška skupina Liberty (prek UPC). Za nizozemsko digitalno platformo pa skrbi Digitenne, novi digitalno-kabelski servis, ki so ga ustanovili šele letos.

V Španiji ni velikih medijskih družb, vendar je trg zanimiv zaradi hitrega sprejemanja digitalne tehnologije. Navzkrižno medijsko lastništvo je precej pogosto zaradi naložb uveljavljenih časopisnih hiš in telekominikacijskega operaterja Télefonica v radiodifuzijo. Na španski medijski trg so prodrle tudi evropske družbe Havas, Hachette, Canal Plus, CLT, Fininvest, News Corporation, Pearson, Kirch, Bertelsmann in Springer. Največja medijska skupina v Španiji je Grupo Prisa, ki se ukvarja tako z založništvom časopisov kot z radiodifuzijo. Hkrati je tudi edina španska medijska skupina s pomembnim tujim deležem. Prisa izdaja številne dnevnike, vključno z vodilnim El Paisom in Cincom Diasom (v Barceloni), ter revije. Obvladuje tudi 395 radijskih postaj (prek 80-odstotnega deleža v Radiofónicos Union Radio), kar znaša 80 odstotkov tržnega deleža (po podatkih za leto 2002). Na televizijskem trgu pa ima deleže v Sogecable (skupaj z Vivendijem) in Via Digital (skupaj s Télefonico in Recolétosom). Druga največja medijska družba je Grupo Recolétos, ki ima v lasti drugi največji dnevnik Marca (športni časopis), El Mundo, Expansión (v Madridu) in Diario Médico (preko deležev v Unidad Editorial). Recolétos ima tudi deleže v pomembnih televizijskih in radijskih postajah. Po velikosti jima sledi Grupo Correo, ki ima lastniški delež v Telecinco (skupaj z Belusconijem in Kirchom), ta pa ima v lasti produkcijski družbi Atlas in Estudios Picasso ter nekaj marketinških agencij. Grupo Correo izdaja tudi številne regionalne časopise in revije. V Španiji obstaja pet nacionalnih radijskih programov, od tega so tri v zasebnih rokah, en je javni, en pa cerkveni. Javni servis predstavlja RTVE, ki je zasebna družba, ustanovljena leta 1924, in ima danes 95 odstotkov prihodkov od oglaševanja. Dva zasebna programa, SER in Antena 3, obvladuje Prisa, tretjega, Onda Cero, pa se sicer šteje med zasebne, čeprav ga je ustanovila vladna družba, ki jo je pozneje kupila privatizirana telekomnikacijska skupina Télefonica. Četrti nacionalni radijski program, COPE (Candena de Ondas Populares de Espana), je v lasti Rimskokatoliške cerkve. Španija ima dva nacionalna televizijska programa, TVE 1 in TVE 2, ter osem regionalnih. Zsebne postaje (te obstajajo šele od leta 1990) so Antena 3, Telecinco in Canal + Espana (v lasti Canala Plus). Najpopularnejša sta komercialna programa Antena 3 in Telecinco s 23- oziroma 21-odstotnim tržnim deležem. Regionalnih televizijskih postaj je 15, lokalnih pa 650, kabelskih franšiz (ki jih zagotavljata dva kabelska operaterja) je 42, satelitski platformi sta dve - Canal Satelite Digital (CSD) in Via Digital, za katera se pričakuje, da se bosta združila zaradi hudih izgub Via Digital.

Britanski medijski trg se razlikuje od evropskih kontinentalnih trgov, saj ohraja raznovrstno medijsko lastništvo s strogo medijsko zakonodajo, ki predvsem omejuje navzkrižno medijsko lastništvo. Britanske medijske skupine ločeno delujejo na časopisnem, radiodifuznem in telekomunikacijskem trgu. Mediji predstavljajo osnovno dejavnost britanskih medijskih družb, v nasprotju z evropskimi, v katere veliko vlagajo tudi družbe iz drugih gopodarskih sektorjev. Posledično so britanske medijske družbe manjše od evropskih tekmecev. Na področju satelitske in kabelske industrije so prisotne predvsem ameriške družbe (NTL, TeleWest in News Corporation). Tako kot v Nemčiji tudi v Veliki Britaniji dosega branost dnevnega časopisja okrog 60 odstotkov prebivalstva, kar je posledica tradicije tabloidov, konkurenčnih cen in brezplačnih časopisov. V Veliki Britaniji obstaja deset nacionalnih časopisov, pri čemer štiri največje časopisne hiše (News International, Trinity Mirror Group, Northern and Shall in Daily Mail and General Trust) obvladujejo 83 odstotkov vse prodaje. V 80. letih so na britanski medijski trg vstopili posamezni lastniki - Avstralec Rupert Murdoch je kupil The Times in Sunday Times, Robert Maxwell Mirror Group in Conrad Black Daily Telegraph. Daily Mirror je po Maxwellovi smrti, leta 1991, začel kotirati na borzi. Družba, ki se je vrsto let ponašala z največjo naklado časopisov, News International (v lasti Ruperta Murdocha), izdaja Times, Sunday Times, The Sun, News of the World in Today. Njen tržni delež je povprečno znašal 35 odstotkov (Sun z najvišjo naklado okoli štiri milijone izvodov). News International ima v lasti tudi revijo z najvišjo nacionalno naklado, in sicer Sky Customer Magazine. Tretja največja časopisna družba Trinity Mirror Group izdaja nacionalni dnevnik Mirror in 278 regionalnih časopisov. Britanske medijske družbe so pomembneje prisotne tudi v Franciji, denimo EMAP, United News and Media in Pearson. Slednja delujeta predvsem na revijalnem trgu, kjer ima Pearson v lasti Les Echoes. Pearson in Mirror Group sta se razširila tudi v Afriko. Javni radiodifuzni servis BBC ima dve nacionalni televizijski postaji, BBC 1 in BBC 2 (regionalni programi) ter dva kabelska oziroma satelitska programa BBC Choise in BBC News 24. Nobena od teh postaj nima prihodkov od oglaševanja. BBC vključuje še dva mednarodna servisa, BBC World in BBC Prime, ki pa prodajata oglaševalski prostor. BBC ima tudi delež v UKTV, ki oddaja štiri kabelsko/satelitske programe (UK Gold, UK Horizonts, UK Style in UK Arena). BBC je začela oddajati digitalne televizijske programe leta 1998 (oddaja tudi digitalne radijske postaje DAB). Velika Britanija ima tri nacionalne komercialne televizijske programe, ITV, Channel 4 in Channel 5 (vsaka ima specifične vsebinske zahteve), pri čemer ima ITV največji tržni delež (27-odstotni). Lastnika ITV sta družbi Carlton in Granada. Letošnja britanska komunikacijska uredba bo odpravila lastniške omejitve tudi za lastnike zunaj EU. Pričakuje se, da bo Vicaom kupil ITV. Channel 4 mora izpolnjevati zahtevo, da zagotavlja vsebine manjšinskemu občinstvu. Ustanovil je naročniške programe FimFour (leta 1998) in E 4 (leta 2001), ki pa sta pristala v hudi izgubi. Channel 5 je v 65-odstotni lasti Bertelsmanna. Krožijo govorice, da se za Channel 5 zanima Murdoch, vendar bi o tej potencialni možnosti (Murdoch je zanikal, da bi se zanimal za Channel 5) morala odločati komisija za varovanje konkurence, saj Murdochova News International obvladuje 40 odstotkov BSkyB in 35 odstotkov časopisnega trga. Britanski prvi satelitski operater, ustanovljen leta 1980, je bil Satellite Television Ltd., ki je postal Sky (leta 1982 ga je kupil Murdoch) in je leta 1989 začel oddajati prek satelita Astra. Sky je kupil tudi konkurenčni satelitski servis, ki ga je ustanovil British Satellite Broadcasting, zaradi česar se je leta 1990 preimenoval v British Sky Broadcasting (BSkyB). Velika Britanija poskuša pritegniti investitorje za ustanovitev konkurenčnega satelitskega servisa BSkyB; eden od poskusov je že propadel. Na kabelskem področju sta največji NTL in Telewst, ki obvladujeta 60 odstotkov trga.

Z Evropsko uredbo v poznih osemdesetih se je začela liberalizacija evropskega medijskega trga in sodelovanje med največjimi medijskimi družbami. Evropska direktiva Televizija brez meja je proces še pospešila, kar se je izkazalo kot pozitivno zaradi zahtevnih investicij, predvsem na področju digitalne televizije. Prvi tak primer je bila sicer analogna plačljiva televizija Premiere v Nemčiji leta 1989. Ustanovili so jo Bertelsmann in Kirch ter francoski Canal Plus. Bertelsmann se je pozneje povezal z Murdochovo News International, ki je kupila delež v Voxu (danes ga je že prodala). Canal Plus, ki ga je prevzel Vivendi, je skupaj z drugimi evropskimi medijskimi skupinami ustanovila satelitsko platformo v Belgiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Španiji in Skandinaviji. Berlusconi je poskušal razširiti svoje evropske aktivnosti v Kirch media v Nemčiji (ki je pozneje bankrotirala), z La5 pa v Francijo, vendar je bil bolj uspešen v Španiji s Telecinco in naložbami v založniške skupine UnidadEditorial in Grijalbo. Kirch je bil za določen čas lastnik deležev v BSkyB, Telepiú in Mediaset. Največje panevropske povezave so sledile v tekmah za evropski digitalni televizijski trg od leta 1996 naprej. Največja skupina je nastala pri povezavi francoskega Canala Plus in nizozemskega NetHold (1997). Druga največja združitev pa je bila med luksemburško CLT in Bertelsmannovo Ufa. Na področju časopisnega založništva pa je bila največja združitev med britanskim Reed International in nizozemskim Wolters Kluwer, sledi ji Lagarderova združitev Hachette in Filipacchi Presse s prevzemom Rusconi Editore. S porastom števila programov se je pokazala potreba po vertikalni lastniški integraciji: medijske družbe so pospešeno kupovale produkcijske hiše ali sklepale pogodbe o eksluzivnih pravicah. Vivendi je zaradi stroškov povezovanja skoraj propadel (prevzel je Universal Studio, Universal Pictures, October Films, Universal Studio Home Video, Interscope, Propaganda, Cinea, Polygram, Pan Europeenee Production, Noe, Propaganda television, TedPoly, Meteor Films, Sogepaq). Kirch je bil lastnik največje evropske filmske knjižnice z 18.000 naslovi, dokler je ni nedavno prodal ameriškemu Haim Sabanu. Pri pogodbah za eksluzivne pravice gre omeniti predvsem filmsko produkcijo (leta 2002 je evropski plačljivi televizijski servis porabil okoli 1,5 milijarde dolarjev, da bi se oskbel pri ameriških produkcijah) in športne prenose (nogomet, golf, tenis in formula 1).

Zaradi globalizacije se odpirajo nacionalni trgi. Komunikacijska revolucija je povzročila internacionalizacijo konkurence v skoraj vseh industrijah in tako tudi v medijski. Pomemben vzrok za širjenje medijskih podjetij preko meja nacionalne države je erozija tradicionalnih meja medijskih trgov. Lastništvo medijev je vroča politična tema, socialne, politične in kulturne posledice koncentracije lastništva v medijskem sektorju pa so zelo pomembne, saj lastništvo medijev vpliva na medijske vsebine in s tem na družbeno konstrukcijo realnosti. Koncentracija lastništva je posledica izkoriščanja ekonomije obsega in sinergije na medijskem področju, kar je posledica globalizacije medijskih trgov in konvergence tehnologij med medijsko in drugimi industrijami. Zaradi vsega tega prihaja do koncentracije medijskega lastništva, ta pa se dogaja bodisi s prevzemi, nakupi ali združevanji medijskih podjetij (Doyle, 2002:2-6). Koncentracija ima naslednje oblike:

• združitev: je proces, v katerem ena od strani absorbira drugo stran ali pa se dve ali več podjetij združi, da bi oblikovalo eno samo podjetje;
• integracija: so vse oblike bolj ali manj daljnosežnih kombinacij moči in nadzora nad aktivnostmi podjetja ali skupine podjetij. Integracija ima dve obliki, in sicer horizontalno integracijo (eno podjetje ali skupina podjetij nadzira na upravni ravni več produkcijskih enot ene in iste aktivnosti) in vertikalno integracijo (eno podjetje ali skupina podjetij nadzira različne faze produkcijskega procesa, na primer časopis nadzira tiskarne, založništvo in distribucijo);
• multimedijska integracija: je nadzor različnih medijev (cross-media ownership);
• multisektorska integracija: je družba, ki ima nadzor nad enim ali več različnih medijev in je hkrati aktivna v enem ali več drugih ekonomskih sektorjih (Milosavljević,1996: 3-5).

V ZDA ima trenutno šest velikih podjetij, med njimi tudi svetovne multinacionalke, v lasti polovico ameriškega tiska (Marko Milosavljevič: Treba je pridigati spreobrnjenim, da spreobrnjeni tudi ostanejo. Sobotna priloga Dela, 10. 5. 2003: 24-25). Spodnja tabela po Bagdikianu prikazuje pet največjih ameriških medijskih korporacij in medije, ki so jih imele le-te v lasti leta 1997. News Corporation Fox Broadcasting Co. Star TV 20th Century Fox Tv Guide Harper Collins Publishers Time Warner Time Inc. Magazines Warner Books Turner Broadcasting (CNN, TNT etc.) Warner Music Groups Warner Bros. Pictures Warner Bros. Television Time Warner Cable Home Box Office različni časopisi in revije Viacom Paramount Motion Picture Groups United Paramount Network MTV Networks Showtime Blockbuster Video Severnoameriški Paramountovi tematski parki CBS Walt Disney ABC Television Network Walt Disney Pictures Touchstone Pictures Miramax The Disney Channel ESPN (delno v lasti) Arts & Entertainment Network (delno v lasti) Fairchaild Publications Buena Vista Home Video Hyperion Books časopisi (11) WorldCom MFS Communications America Online CompuServe

»Velik del poslovnih povezav, ki je imel za posledico zdajšnjo zgoščenost medijske in zabaviščne industrije, se je spletal v devetdesetih letih. V prvem valu prevzemov in združevanj je korporacija Disney kupila ABC/Capcities, Time Warner je dobil Turner Broadcasting, Westinghouse Electric pa je kupil CBS. Majhno število orjaških korporacij ima tako v lasti velik del informacijskih in zabaviščnih medijev ter telekomunikacij.« Koncentracija lastništva ameriških medijev je, kot je razvidno iz povedanega, zelo velika (Ferfila, 2002: 288-289). Da se lastništvo v ameriških medijih vse bolj zgoščuje, kažejo naslednji podatki: »Leta 1984 je v ZDA 50 korporacij imelo v lasti več kot polovico naklade in dohodkov dnevnih časopisov, revij, televizije, knjig in filmov. Leta 1990 se je to število zmanjšalo na 23, leta 1996 pa le na deset.« (Bagdikian, 1997: XIII). Leta 1992 je imelo štirinajst družb v lasti več kot polovico celotnega časopisnega tržišča, sedem let prej pa jih je bilo dvajset. Tri postaje (ABC, CBS in NBC) so obvladovale več kot 50 odstotkov televizijskega tržišča. Leta 1981 je večino časopisnega, časnikarskega, televizijskega, založniškega in filmskega tržišča nadzorovalo 46 korporacij, leta 1992 jih je bilo le še 23 (Milosavljević, 1996: 6). Leta 1992 je bilo v ZDA okoli 1700 časnikov, 8000 tednikov, 10.000 radijskih in televizijskih postaj, 11.000 revij in 2500 založb. Njihovo število narašča, število lastnikov pa se zmanjšuje, kar vodi v vse večjo koncentracijo (Milosavljević, 1996: 71). Koncentracija, ki je v zadnjih letih najbolj odmevala, je bil vsekakor leta 2000 nakup medijskega konglomerata Time Warnerja s strani ponudnika internetnih storitev America Online (Doyle, 2002: 123).

Leta 1995 je srednja Evropa (Nemčija, Avstrija, Švica, Luksemburg, Belgija, Nizozemska, Danska) že veljala za enotni televizijski trg, ki ga je poleg nemške skupine Bertelsmann AG obvladoval kartel petih: Otta Beisheima, Lea Kirscha, Antona Ruperta, Michaela Ringierja in Silvia Berlusconija. V lasti so imeli številne tiskane in elektronske množične medije, založbe, oglaševalske agencije, pa tudi verige trgovin itd. Med seboj so bili že močno povezani, v mnogih srednjeevropskih medijih so bili solastniki (Mojca Drčar Murko: Gospodarji resnic. Medijsko lastništvo. Sobotna priloga Dela, 1. 4. 1995: 35). Leta 2000 je prišlo do združitve angleškega konglomerata Pearson, belgijske Audiofine in nemškega Bertelsmanna AG, kar je ustavarilo novo panevropsko televizijsko podjetje (Doyle, 2002: 123). Pearson ima v Evropi v lasti številne založbe: Penguin Group: Allen Lane, Avery, Berkley Books, Dutton, Dorling Kindersley, Frederick Warne, Hamish Hamilton, Ladybird, Penguin Classics, Plume, Puffin, Putnam, Michael Joseph, Riverhead, Rough Guides, Viking, Prentice Hall, Scott Foresman, Allyn & Bacon, Addison Wesley Longman, Macmillan USA, NCS Pearson, Adobe Press, Que, Sams, Cisco Press, New Rider, Peachpit, National Computer Systems, Learning Network. V njegovi lasti so tudi naslednje medijske skupine: Recoletos z Iberskega polotoka (Expansi-n, Marca, El Mundo (30 odstotkov), Economica (50 odstotkov), Antena 3 (10 odstotkov), Via Digital (5 odstotkov)), Financial Times Group (The Financial Times, Financial Times Business, FTSE International, FT.com, FTyourmoney.com, Groupe Les Echos, Data Broadcasting Corporation (60 odstotkov), BDFM (50 odstotkov), The Economist Group (50 odstotkov). Prav tako ima v lasti 22 odstotkov RTL-a ( ki je sicer v večinski lasti nemškega podjetja Bertelsmann AG (67 odstotkov), RTL pa ima svoje radijske in televizijske programe v Nemčiji, v Luksemburgu, v Belgiji, na Madžarskem, Nizozemskem, Poljskem, v Španiji, Veliki Britaniji in na Švedskem (Who owns what?, http//: www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003). Nemško podjetje Bertelsmann AG je bilo leta 2002 največji knjižni založnik, eden največjih založnikov revij, največje televizijsko podjetje v Evropi, lastnik glasbenih založb, v Veliki Britaniji pa večinski lastnik Channel 5 http://news.independent.co.uk/uk/media/story.jsp?story=340907; 9. 10. 2002). Švedska The Bonnier Group, ki je eno največjih medijskih podjetij v Skandinaviji, (na Švedskem ima v lasti predvsem tiskane medije; četrtino trga tiskanih medijev je pod njenim nadzorom), je svojo dejavnost razširila v Veliko Britanijo, kjer je na Škotskem leta 2000 lansirala nov dnevni časopis Business AM (Doyle, 2002: 143). Podjetje je prisotno tudi na medijskih trgih drugih evropskih držav, na Norveškem, Danskem, na Finskem in v Latviji, kjer med drugim izdaja največji dnevnik Diena. The Bonnier Group tuje trge osvaja bodisi z investicijami v nacionalna medijska podjetja bodisi s sklepanjem partnerstev (Williams, 2002: 36). Norveška Orkla se je konec devetdesetih razširila na poljski tiskani trg, kjer je kupila številne regionalne časopise in revije, pa tudi 51 odstotkov delnic nacionalnega časopisa Rzeczpospolitia in je sedaj eden največjih lastnikov tiskanih medijev na Poljskem. Eden večjih tujih medijskih lastnikov na Poljskem je tudi nemško podjetje Passau Neue Presse, ki ima v lasti 11 poljskih regionalnih časopisov (Doyle, 2002: 144). Irec Tony O’ Reilly (v lasti ima številne irske tiskane medije in kabelsko televizijo) ima v Evropi v lasti tudi medije v Veliki Britaniji in Franciji (Doyle, 2002: 145). Nemška medijska podjetja so močno prisotna v Avstriji, kar bi lahko razložili s podobnim kulturnim okoljem v obeh državah, predvsem pa z dejstvom, da je tako v Nemčiji kot v Avstriji nacionalni jezik nemški. Največje avstrijsko podjetje na trgu tiskanih medijev, Mediaprint, ki ima v lasti dva vodilna nacionalna dnevnika, izdaja pa tudi nekatere tednike (med njimi Kärtner Tageszeitung), je namreč v večinski lasti nemškega podjetja Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ). Hkrati pa ima Mediaprint (in skozi to tudi WAZ) lastniški delež še podjetju Witrschafts-Trend Zeitschrieftenverlag, ki v Avstriji izdaja časopis Trend (naklada: 62.000 izvodov) in Profil z naklado 83.000 izvodov. Tudi avstrijska News Group, ki izdaja najbolj prodajani poslovni časopis v Avstriji Format (naklada: 91.000 izvodov), TV Media (naklada: 295.000 izvodov) in News (naklada: 294.000 izvodov), je v 75 odstotkih v rokah nemškega podjetja Bertelsmann (Williams, 2002: 3). Nemški podjetnik Alex Springer (Alex Sprniger Verlag AG) poleg nemškega medijskega trga dobro obvladuje še madžarskega, kjer izdaja osem dnevnikov in 16 revij, na Poljskem pa izdaja 14 tiskanih medijev. Tudi dr. Hubert Burda, lastnik nemškega medijskega podjetja Burda, je močno prisoten v Evropi; ustanovil je namreč podjetje Burda Verlag Osteuropa, preko katerega nastopa na trgih vzhodnoevropskih držav, predvsem na Češkem, Madžarskem, v Kazahstanu, na Poljskem, v Romuniji in Ukrajini (Williams, 2002: 17). Največja belgijska medijska korporacija Roularta Media Group (RMG) ima lastniške deleže v mnogih medijskih podjetjih na Portugalskem, v Franciji, na Nizozemskem in Norveškem. Največji delež zunaj belgijskih meja ima RMG v portugalski Impresa Group, ki med ostalim izdaja Journal de Regiao z naklado 700.000 izvodov (Williams, 2002: 5). Dansko medijsko podjetje Egmont je eden največjih evropskih založnikov za revije in otroško literaturo. Svoj lastniški delež ima v podjetjih po 26 državah, med katerimi je celo Kitajska. Poleg tega, da Egmont izdaja knjige in revije ter se ukvarja s filmsko industrijo, je močno prisotno tudi na televizijskem medijskem trgu v Evropi; Egmont ima namreč ima 32-odstotni delež še v norveškem komercialnem kanalu TV2, 16,5-odstotni delež v TVNorge in 25-odstotni delež finskem Channel Four (Williams, 2002: 8).

News Corporation (Rupert Murdoch): Najpomembnejši, najuspešnejši medijski mogotec na svetu in največji vseh časov je nedvomno Avstralec Rupert Murdoch, ki zaradi svojega podjetja News Corporation predstavlja eno najmočnejših sil globalnih medijev, začel pa je - podobno skromno kot Ted Turner (ta je bil leta 1970 lastnik le UHF Channel 17 v Atlanti) - zgolj z majhnim časopisom v avstralski Adelaidi v petdesetih letih prejšnjega stoletja (Janine Gibson: A man exposed. The Guardian, 9. 11. 1998). Murdoch se svoje medijske lovke iz Avstralije najprej raztegnil v Veliko Britanijo - in sicer najprej s pomočjo rumenega tiska, pozneje pa je kupil tudi nekaj uglednih časopisov (London Times, London Sunday Times). Sledil je pohod na ameriške trge, potem pa še nakup satelitskih TV postaj, s katerimi danes pokriva ne le Zahod, ampak tudi velik del Azije (Ferfila, 2002: 289).1 Leta 1987 je Murdoch v ZDA kupil tabloid The Post in ga vsebinsko povsem predrugačil v bolj konservativni časopis; že leto dni po nakupu se je The Post znašel v rdečih številkah. Murdoch ga je prodal, posledice pa so bile precej usodne - leta 1988 je Murdoch namreč bankrotiral, nekaj let pozneje, 1993, predvsem s pomočjo najetih posojil, pa se je zopet pojavil na medijskem trgu. A bolj kot časopisi je Murdocha privlačila televizija. Njegova News Corporation ima v Veliki Britaniji Sky Television, satelitsko televizijo, ki gledalcem po Evropi na štirih kanalih ponuja zabavo, šport, filme in novice. Sky Two je bil nekaj časa neposredna konkurenca ameriški televiziji CNN. Ampak Sky je le del Murdochovega sedem milijard dolarjev vrednega imperija, ki je v letu 1995 zaostajal samo za korporacijo Time Warner preden se je ta združila z gigantom AOL. V ZDA je Murdochova Fox Corporation in do leta 1993 je imel Murdoch v Ameriki v lasti poleg televizije Fox (Fox Broadcasting Company, Fox Entertainment, Fox Kid's Network in Fox Sports) še filmski studio Fox, dva časopisa, 27 revij in veliko knjižno založbo, v Veliki Britaniji Sky Television in pet nacionalnih časopisov, vključno z The Times in The Sun, v Avstraliji pa avstralsko letalsko družbo in več kot sto časopisov, s čimer je pokril okoli 60 odstotkov avstralskega trga tiskanih medijev glede na naklado. Sledil je njegov pohod na azijske trge; za pol milijarde ameriških dolarjev je kupil Star TV. Do leta 1995 je bil Murdoch prisoten na štirih kontinentih (Altschull, 1995: 388-392). Po najnovejših podatkih pa ima News Corporation v lasti naslednje: v ZDA ima 26 Foxovih televizijskih postaj, 31 kabelskih in satelitskih televizijskih kanalov, devet revij, osem filmskih studiev (največji med temi je Twentieth Century Fox), en dnevnik (The New York Post), nekaj ąportnih klubov (LA Dodgers) in več knjižnih založb. V Veliki Britaniji ima News Corporation deleže v naslednjih televizijah: British Sky Broadcasting (40 odstotkov), Music Choice Europe (49 odstotkov), OVC (20 odstotkov), Sky Multi-Channels, National Geographic Channel UK (50 odstotkov), Paramount Channel (25 odstotkov), Sky One, Sky News, Sky Soap, Sky Travel, The Computer Channel, Nickelodeon U.K. (50 odstotkov), The History Channel (50 odstotkov), Sky Scottish (50 odstotkov), Granada Sky Broadcasting (40 odstotkov), Granada Plus, Granada Talk TV, Granada Men and Motors, Granada TV High Street, Granada Food and Wine, Granada Health and Beauty, Granada Home and Garden, Fox Kids, Premium Channels, Sky Movies, The Movie Channel, Sky Sports, Sky Movies Gold, Sky Sports 2, Sky Sports 3. V Veliki Britaniji ima naslednje časopise: The Times, The Sunday Times, The Sun, News of the World in The Times Supplements. V Avstraliji ima News Corporation popolnoma ali delno v lasti več kot sto časopisov in naslednje televizijske programe: FOXTEL (25 odstotkov), Arena (50 odstotkov), Channel V (50 odstotkov), FOX 8, FX, Fox Classics, History Channel, Main Event Television (33,3 odstotkov), Showtime Australia (20 odsotkov), Nickelodeon (25 odsotkov), Sky News Australia, UK TV (60 odstotkov), Fox Sports 1 (50 odsotkov), Fox Sports 2 (50 odstotkov), The Comedy Channel (80 odstotkov), Fox News Channel. Poleg ZDA, Velike Britanije in Avstralije, kjer ima News Corporation največ, je podjetje prisotno še v Latinski Ameriki, Kanadi, Indiji, na Fidžiju, v Aziji (Singapur, Kitajska, Indonezija, Japonska) pa ima poleg tiskanih medijev tudi 12 televizijskih postaj. Leta 1995 je bila News Corporation prisotna na štirih, danes pa je že na šestih kontinentih (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Ted Turner: Začel je z vodenjem družinskega podjetja Turner Advertising - to je delal v 60. in 70. letih. Leta 1980 je ustanovil CNN, prvo televizijo s 24-urnim informativnim programom, ki jo je pozneje prenesel na satelite. V 80. mu ni uspelo kupiti televizij NBC in CBS, mu je pa uspelo kupiti filmski arhiv MGM-a, s pomočjo katerega je lansiral Turner Network Television (TNT). Leta 1987 je bil prisiljen prodati tretjino delnic svojega podjetja štirinajstim kabelskim operaterjem. Leta 1996 se je njegovo podjetje združilo s Time Warnerjem in Ted Turner je postal podpredsednik novega, skupnega podjetja (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

AOL Time Warner: Ta korporacija, ki je nastala z združitvijo gigantov AOL in Time Warner, ima v lasti mnoga podjetja v ZDA in v svetu. Na področju televizijske in filmske produkcije ter distribucije ima podjetje v lasti: Time Warner Inc. (Warner Bros., Warner Bros Studios, Warner Bros Television, The WB Television Network), Television Animation, Hanna - Barbera Cartoons, Telepictures Production, Witt - Thomas Productions, Castle Rock Entertainment, Warner Home Video, Warner Bros. Domestic Pay - TV, Warner Bros. Domestic Television Distribution, Warner Bros. International Television Distribution, The Warner Channel (v Latinski Ameriki, Aziji oz. na Pacifiku, v Avstraliji in Nemčiji), Warner Bros. International Theaters (ima v lasti ali upravlja multipleks gledališč v več kot 12 državah). Na področju tiskanih medijev korporacija izdaja številne revije (Time, Time Asia, Time Atlantic, Time Canada, Time Latin America, Time South Pacific, Time Money, Time For Kids, Fortune, Business 2.0, Life, Sports Illustrated, Sports Illustrated International, SI for Kids, Inside Stuff, Money, Your Company, Your Future, People, Who Weekly (v Avstraliji), People en Espa-ol, Teen People, Entertainment Weekly, EW Metro, The Ticket, In Style, Southern Living, Progressive Farmer, Southern Accents, Cooking Light, The Parent Group (Parenting, Baby Talk, Baby on the Way ), This Old House, Sunset, Sunset Garden Guide, The Health Publishing Group (Health, Hippocrates, Coastal Living, Weight Watchers), Real Simple, Asiaweek (tedenska revija z azijskimi novicami), President (japonski poslovni mesečnik), Dancyu (revija o japonski kuhinji), Wallpaper (britanska revija), Field & Stream, Freeze, Golf Magazine, Outdoor Life, Popular Science, Salt Water Sportsman, Ski, Skiing Magazine, Skiing Trade News, SNAP, Snowboard Life, Ride BMX, Today's Homeowner, TransWorld Skateboarding, TransWorld Snowboarding, Verge, Yachting Magazine, Warp, American Express Publishing Corporation (delno lastništvo: Travel & Leisure, Food & Wine, Your Company, Departures, SkyGuide), revije, ki izhajajo pod znamko Warner Brothers (DC Comics, Vertigo, Paradox, Milestone, Mad Magazine). Korporacija je prisotna tudi v svetu glasbe: (The Atlantic Group, Atlantic Classics, Atlantic Jazz, Atlantic Nashville, Atlantic Theater, Big Beat, Blackground, Breaking, Igloo, Lava, Mesa/Bluemoon, Modern, 1 43, Rhino Records, Elektra Entertainment Group, Elektra, EastWest, Asylum, Elektra/Sire, Warner Brothers Records, Warner Brothers, Warner Nashville, Warner Alliance, Warner Resound, Warner Sunset, Reprise, Reprise Nashville, American Recordings, Giant, Maverick, Revolution, Qwest, Warner Music International, WEA Telegram, East West ZTT, Coalition, CGD East West, China, Continential, DRO East West, Erato, Fazer, Finlandia, Magneoton, MCM, Nonesuch, Teldec, Warner/Chappell Music, WEA Inc., Ivy Hill Corporation, Warner Special Products; ima pa tudi deleže v nekaterih drugih glasbenih podjetjih: Columbia House (s Sonyjem), Music Sound Exchange (s Sonyjem), Music Choice and Music Choice Europe (s Sonyjem, EMI in General Instrument), Viva (nemški glasbeni program; s Sonyjem, Polygramom in EMI), Channel V (s Sonyjem, EMI, Bertelsmannom, in News Corp.), Heartland Music (50-odstotno lastniątvo), MusicNet (skupaj z RealNetworks, EMI in BMG). AOL Time Warner ima v lasti še nekatera druga podjetja (Road Runner, Warner Publisher Services, Time Distribution Services, American Family Publishers (50 odstotkov), Pathfinder, Africana.com), prodajo izdelkov (Warner Bros. Consumer Products), tematske parke po ZDA in svetu (Warner Brothers Recreation Enterprises). Z združitvijo s Turnerjem pa je nastalo tudi podjetje Time Warner Inc. - Turner Entertainment (TBS Superstation, Turner Network Television (TNT), Turner South, Cartoon Network, Turner Classic Movies, Cartoon Network in Europe, Cartoon Network in Latin America, TNT & Cartoon Network v Aziji oz. Pacifiku, New Line Cinema, Fine Line Features, Turner Original Production). V lasti AOL Time Warnerja so še internetna podjetja (ki jih je v skupno lastništvo prinesel AOL), in sicer: CompuServe Interactive Services, AOL Instant Messenger, AOL.com portal, Digital City, AOL Europe, ICQ, The Knot, Inc. (8 odstotkov), MapQuest.com, Spinner.com, Winamp, DrKoop.com (10 odstotkov), Legend, ki je internetni ponudnik na Kitajskem (49 odstotkov). Nekatera druga podjetja, ki so v lasti AOL Time Warnerja in so povezana z računalništvom in telekomunikacijami so: Netscape Communications, Netscape Netcenter portal, AOL MovieFone, iAmaze, Amazon.com (delno lastniątvo), Quack.com, Streetmail (delno lastništvo), Switchboard (6%). Time Warner je v skupno lastništvo prinesel založbe knjig (Time Life Books, Time - Life International, Time - Life Education, Time - Life Music, Time - Life AudioBooks, Book-of-the-Month Club, Paperback Book Club, Children's Book-of-the-Month Club, History Book Club, Money Book Club, HomeStyle Books, Crafter's Choice, One Spirit, International, Little, Brown and Company, Bulfinch Press, Back Bay Books, Little, Brown and Company (britansko podjetje), Warner Books, Warner Vision, The Mysterious Press, Warner Aspect, Warner Treasures, Oxmoor House, Leisure Arts, Sunset Books in TW Kids). AOL Time Warner ima tudi kabelska podjetja (Time Warner - Cable/DBS: HBO Home Video, HBO Pictures/HBO Showcase, HBO Independent Productions, HBO Downtown Productions, HBO NYC Productions, HBO Animation, HBO Sports, Cinemax, Time Warner Sports; zunaj ZDA pa: HBO Asia, HBO en Espa-ol, HBO Ole (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Poland (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Brasil (skupno lastništvo s Sonyjem), HBO Hungary, Cinemax Selecciones; in pa druga kabelska podjetja: HBO Direct (DBS), CNN, CNN International, CNN en Espanol, CNN Headline News, CNN Airport Network, CNN fn, CNN Radio, CNN Interactive, Court TV (skupno lastništvo z Liberty Media), Time Warner Cable, Road Runner, Time Warner Communications, New York City Cable Group (največje kabelsko podjetje nasvetu), New York 1 News, Time Warner Home Theater, Time Warner Security, Kablevision (53.75-odstotno lastništvo kabelske televizije na Madžarskem), In Demand) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Walt Disney Company: V popolni ali delni lasti ima številne televizijske in radijske postaje v ZDA in svetu: (v ZDA ima ABC Television Network in še deset drugih televizijskih postaj, več kot 60 radijskih postaj, kabelske kanale, kot so ABC Family, The Disney Channel, Toon Disney, SoapNet, ESPN Inc. (80 odstotkov lastniątva), Classic Sports Network, A&E Television (37,5 odstotkov), The History Channel, Lifetime Television (50 odstotkov), Lifetime Movie Network (50 odstotkov), E! Entertainment. Na globalnem trgu pa ima: The Disney Channel UK, The Disney Channel Taiwan, The Disney Channel Australia, The Disney Channel Malaysia, The Disney Channel France, The Disney Channel Middle East, The Disney Channel Italy, The Disney Channel Spain, ESPN INC. International Ventures, Sportsvision of Australia (25 odstotkov), ESPN Brazil (50 odstotkov), ESPN STAR (50 odstotkov) - ąportni programi po celi Aziji, Net STAR (33 odstotkov); manjšinske deleže pa ima tudi v drugih televizijah na globalnem trgu (Tele-München - Nemčija, RTL-2 - Nemčija, Hamster Productions - Francija, TV Sport -Francija, ąpanska Tesauro, Scandinavian Broadcasting System in japonski Japan Sports Channel). V rokah Walt Disney Company so tudi podjetja za televizijsko produkcijo in distribucijo (Buena Vista Television, Touchstone Television, Walt Disney Television, Walt Disney Television Animation - tudi na Japonskem, v Aziji in Avstraliji) in podjetja za filmsko produkcijo in distribucijo, internetno, glasbeno in gledališko dejavnost. Walt Disney Company ima v lasti v ZDA in po svetu številne založbe in revije (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Capital Cities /ABC Inc.: Eden nazornejših primerov sinergije2 v praksi je poslovna politika podjetja Capital Cities. To je leta 1986 za 3,5 milijarde ameriških dolarjev kupilo ABC Television Network, ki je ena največjih televizijskih postaj na svetu. Nastajati je začel holding Capital Cities/ABC, Inc., ki je operiral z radijskimi in televizijskimi mreľami ABC, poleg tega je imel v roku petih let v lasti še osem drugih televizijskih postaj in 21 radijskih. Podjetje je svojo dejavnost razširilo tudi na področje kabelskih operaterjev in si sčasoma pridobilo še deleže v podjetjih ESPN, A&E ter Lifetime. A to je bil le začetek poslovne politike, ki jo je vodila ideja sinergije. Capital Cities je nato začel izdajati še časopise, kot so Kansas City Star, Fort Worth Star-Telegram on Oakland Press, izdajati je začelo še periodiko različnih vrst, knjige in glasbene plošče. Podjetje se je širilo in bogatilo, kar je dalo zagon za nastop tudi na trgih zunaj ZDA.3 Investicije Capital Cities v televizijske postaje in druge medije so se začele vrstiti v Franciji, Španiji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Japonskem. To je imelo vpliv tudi na druge družbe. V odgovor na moč ABC je NBC prišel na trg z novim televizijskim kanalom (Super Channel), ki ga je lahko spremljalo 30 milijonov gospodinjstev, prav tako je NBC v Latinski Ameriki ustanovil 24-urno televizijo, katere program so oblikovale novice s sveta in nacionalnega okolja. Capital Cities/ABC, Inc. pa je nadaljeval svoj pohod. V Evropi je začel izdajati še revijo Fashion Life, ki je bila prva panevropska publikacija na področju mode, Women’s Wear Daily in Children’s Business. Leta 1994 je bilo podjetje Capital Cities že tretja največja medijska korporacija na svetu (Altschull, 1995: 381-386).

Bertelsmann AG: Nemški medijski imperij Bertelsmann AG (ustanovil ga je Reinhard Möhn) sodi v skupino desetih največjih medijskih korporacij na svetu. V njegovi lasti so televizijske postaje v Nemčiji (RTL, RTL-2 (34,5 odstotka), SUPER RTL (50 odstotkov z Disneyjem), Premiere World (5 odstotkov s KirchPayTV), VOX), Angliji (Channel 5), Franciji (FUN TV, M6, Multivision, Teva), na Nizozemskem (RTL - 4, RTL - 5 ,RTL - 9, RTL - Tele Letzebuerg) in na Madžarskem (RTL Klub), nato podjetja za televizijsko produkcijo (UFA Film & TV Production, Trebitsch Production, Delux Productions (Luksemburg), Cinevideo (Kanada), Holland Media House (Nizozemska), First Choice (Velika Britanija) in radijske postaje RTL Radio (Nemčija). Revije, ki so v lasti tega podjetja, so v Nemčiji Brigitte, Capital, Eltern, Frau im Spiegel, Schoner Wohnen, Der Spiegel (25 odstotkov), Flora, Geo, Geo Saison, Oskar’s, P.M. Magazine, Stern, Tip, TV Today, v Severni Ameriki pa American Homestyle, Child, Family Circle (večinsko lastništvo), Fitness, Inc., Jump, Parents (večinsko lastništvo), YM Magazines (večinsko lastništvo), Computer & Co., rtv. Podjetje ima v lasti še več kot sto založb - knjižnih in glasbenih - ter podjetja za informacijsko tehnologijo in multimedijsko dejavnost; tudi v Aziji in Afriki (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Hachette Filipacchi Medias (Jean Luc Legardere): Ta francoski medijski gigant je eno največjih založniških podjetij za revije na svetu; izdaja kar 200 revij v 33 državah (Williams, 2002: 12-14). Jean Luc Legardere je močno prisoten v ZDA, v Italiji je tretji največji založnik, posebno aktiven pa je v državah vzhodne Evrope (Serge Halimi: Nova Cenzura. Medijska preža, marec 2003). Podjetje izdaja številne revije ne le v Franciji (trenutno 48 revij in sedem časopisov), ampak tudi v Severni Ameriki (ELLE, Elle Décor, ELLEgirl, Metropolitan Home, Home, Premiere, Travel Holiday, American Photo, Car and Driver, Car Stereo Review’s, Mobile Entertainment, Boating, Flying, Showboats International, Cycle World, Sound & Vision, Popular Photography, Road & Track, Woman’s Day, Woman’s Day Special Interest Publications) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Hollinger: V ZDA izdaja skoraj sto časopisov (The Chicago Group in The Community Newspaper Group), v Izraelu šest (The Jerusalem Post, The Jerusalem Report, Shaar Lamatchil, This Week in Israel, The Student Post, The Christian Jerusalem Post), v Veliki Britaniji pa ima v lasti podjetje Telegraph Group Limited, to pa ima v lasti Appointments Plus, Best of British, Books Online, Business File Online, The Daily Telegraph, The Dialy Telegraph - Comment & Opinion, Football World Cup, Global Network, handbag.com, Hollinger Telegraph New Media, Internet for Schools, Juiced, Juiced: Student Magazine from the Telegraph, Money.Telegraph.co.uk, Motorshow, The Planet, The Spectator, Sport.Telegraph.co.uk, T2 Online, Telegraph Comment & Opinion, Telegraph Premier League, travel.telegraph.co.uk, ukmax.com, The Saturday Telegraph, The Sunday Telegraph, The Weekly Telegraph, The Spectator. V Kanadi izdaja še približno 50 edicij (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Liberty Media CorporationVideo: V lasti ima štiri odstotke AOL Time Warner Inc., sto odstotkov Canales, 17 odstotkov Corus Entertainment, 18 odstotkov News Corporation, Inc., 50 odstotkov Court TV in 16 odstotkov Crown Media Holdings, Inc., 49 odstotkov Discovery Communications, Inc. (Discovery Channel, The Learning Channel, Animal Planet, Travel Channel, Discovery Health Channel, Discovery Civilization, Discovery Home & Leisure, Discovery Kids, Discovery Science, Discovery Wings, Discovery en Espańol, Animal Planet Asia (25 odstotkov), Animal Planet Europe, Animal Planet Japan, Animal Planet Latin America (25 odstotkov), Animal, Planet UK, Discovery Asia, Discovery Canada (10 odstotkov), Discovery India, Discovery Japan,, Discovery Europe, Discovery Turkey, Discovery Germany (25 odstotkov), Discovery Italy/Africa, Discovery Latin America, Discovery Latin America Kids Network, Discovery Middle East, People & Arts (Latin America) (25 odstotkov), Discovery Home & Leisure (Europe), Europe, Showcase, Health Latin America, Health UK, Travel & Adventure (Latin America), Discovery.com, Inc. Online), manjšinske deleže ima tudi v drugih televizijah po svetu - predvsem na Japnskem in v Veliki Britaniji, v televizijski in filmski produkciji po Evropi (Francija, Italija, Beneluks, Skandinavija, Španija, Nemčija, Poljska, Švica, pa tudi v Braziliji, Afriki, Avstraliji in Argentini (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Sony: Ima poleg drugih podjetij, med drugim tudi glasbenih, svoje deleže tudi v številnih televizijah po svetu: Cinemax Latin America, E! - Latin America, HBO Ole, HBO Brasil, Mundo Ole, Warner Channel - Latin America, Showtime - Australia, Encore - Australia, TVI - Australia, Channel V - Asia, Cinemax Asia, HBO Asia, Beijing Television Arts Center, Viva 1 - Germany, Viva 2 - Germany, Carlton Productions (Velika Britanija), Golden Square Productions (Velika Britanija), French Productions (Nemčija), HBO Poland (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Gannett: V ZDA ima številne časopise in revije (skoraj sto edicij, med njimi tudi štiri nacionalne časopise: USA Today, USA Weekend, USA Today Sports Weekly, USA Today Information Network) in televizijske postaje v 16 ameriških zveznih državah, hkrati pa je tudi lastnik številnih britanskih tiskanih medijev - predvsem regionalnih (Newsquest plc Daily Newspapers, Bolton Evening News, Daily Echo, Dorset Echo, Evening Advertiser, Evening Argus, Evening Echo, Evening Gazette, Evening Press Lancashire Evening Telegraph, The Northern Echo, Oxford Mail, South Wales Argus, Southern Daily Echo, Telegraph & Argus inWorcester Evening News (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

General Electric: V lasti ima: NBC Corporation (NBC Network, Paxson Communications (32 odstotkov - 72 postaj in Pax Network), Telemundo Communications Group), 13 televizijskih postaj v ZDA, številne kabelske postaje (med njimi tudi: NBC Super Channel (v Evropi), NBC Asia, CNBC Europe, CNBC Asia, Canal de Noticias NBC - 24- urni informativni program za Latinsko Ameriko), mehiški Tv Azteka) (Who owns what?, http://www.cjr.org/owners, 5. 6. 2003).

Robert Maxwell: Do smrti leta 1991 je sodil med večje medijske mogotce. Leta 1923 v nekdanji Čehoslovaški rojenemu Robertu Maxwellu (njegovo pravo ime je Jan Ludvik Hoch) je med drugo svetovno vojno mu uspelo pribežati v Anglijo, kjer je leta 1951 na trg prišel z znanstveno revijo Pergamom Press. Sčasoma je v njegovo last bodisi popolnoma bodisi delno v lasti prišlo še več medijev, med njimi londonski Daily Mirror in še pet drugih britanskih časopisov, New York Daily Press, časopisi v Izraelu, na Madžarskem, v Nemčiji in celo Keniji, v lasti je imel tudi televizijske kanale v več evropskih državah. Nekaj časa pred novembrom 1991, ko je storil samomor, je njegovo podjetje začelo propadati (Altschull, 1995: 387-388).

Medijska podjetja najprej osvajajo nacionalne medijske trge in šele ko jih obvladajo oziroma na njih dosežejo dovolj veliko koncentracijo lastništva, stopijo na regionalne trge. Šele ko so dovolj močna na regionalnem trgu, poskušajo koncentrirati svoje lastništvo v medijih še na globalnem, svetovnem nivoju. Na globalni ravni je koncentracija medijskega lastništva zaenkrat še omejena oziroma akterjev (podjetja, korporacije), ki nastopajo na globalnem medijskem trgu, ni veliko. Trenutno na globalnem nivoju kot veliki lastniki medijev nastopajo le posamezna podjetja. Za globalne medijske gigante v pravem pomenu besede bi danes lahko označili le News Corporation, AOL Time Warner, Walt Disney Company, Capital Cities/ABC Inc., Bertelsmann AG in Hachette Filipacchi Medias. Posebno močna pa je globalna medijska koncentracija v filmski in diskografski industriji, o čemer priča tudi naslednje dejstvo: po nekaj let starih podatkih (Milosavljević, 1996: 6) ima šest največjih založb v rokah 74 odstotkov svetovnega diskografskega tržišča, v svetovni filmski industriji pa prvih deset največjih produkcijskih hiš nadzira 96,5 odstotka tržišča. Filmska in diskografska industrija sta v globalnem medijskem svetu glede na koncentracijo lastništva izjemi, saj v drugih vrstah medijskih industrij, denimo na področju televizije in tiska, koncentracija na globalni ravni še zdaleč ni tako močna kot v omenjenih dveh industrijah. Koncentracija medijskega lastništva se skozi čas spreminja na vseh treh ravneh oziroma se na vseh treh ravneh veča. Pričakovati pa je, da bo koncentracije medijskega lastništva na nacionalni, regionalni in globalni ravni v prihodnosti še naraščala, saj večja koncentracija lastništva v medijih prinaša velike ekonomske prednosti za medijske lastnike. Res pa je tudi, da države z nacionalno zakonodajo (pa tudi regionalno; denimo direktive EU) lahko zelo vplivajo na moč koncentracije lastništva medijev. Ugotoviti je mogoče, da paradoksalno večja globalna konkurenčnost in tekmovalnost (kot posledici odpiranja nacionalnih in regionalnih medijskih trgov) povzročata na dolgi rok manj konkurence; hkrati pa se z odpiranjem nacionalnih trgov in z zmanjševanjem tehnoloških ovir za vstop na medijski trg pojavlja »trend povečane koncentracije lastništva in moči v rokah majhnega števila velikih transnacionalnih korporacij« (Doyle, 2003: 5-6).

Viri in reference:
Altschull, Herbert J. (1995): Agents of Power. The Media and Public Policy. Longman, New York.
Bagdikian, Ben H. (1997): The Media Monopoly. Fifth Edition. Beacon Press, Boston.
Conngdon, Tim, Andrew Graham, Damian Green, Bill Robinson (1995): The Cross Media Revolution. Ownership and Control. John Libbey, London.
Drčar Murko, Mojca: Gospodarji resnic. Medijsko lastništvo. Sobotna priloga Dela, 1. 4. 1995, str. 35.
Doyle, Gillian (2002): Media ownership. SAGE Publications, London.
Ferfila, Bogomil (2002): ZDA. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Gibson, Janine: A man exposed. The Guardian, 9. 11. 1998.
Halimi, Serge (2003): »Nova cenzura«. Medijska preža, 16, str. 3-5.
Ilić, Milan: Konec monopola državne televizije. Delo, 2. 6. 2003, str. 21.
Israely, Jeff: The Berlusconi Channel. Time, 3. 3. 2003, str. 31.
Maney, Kevin (1995): Megamedia Shakeout. The Inside Story of the Leaders and the Losers in the Exploding Communications Industry. John Wiley & Sons, Inc., New York.
Marcus, Melvyn: Countdown to crisis: Last days of Maxwell's empire. The Times, 20. 2. 1996, str. 27.
Milosavljević, Marko: Treba je pridigati spreobrnjenim, da spreobrnjeni tudi ostanejo. Sobotna priloga Dela, 10. 5. 2003, str. 24-25.
Milosavljević, Marko (1996): Vpliv medijskih korporacij na pozornost občinstva. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Tunstall, Jeremy, Michael Palmer (1991): Media Moguls. Routledge, London.
Vogel, Harold L. (1998): Entertainment Industry Economics. A guide for financial analysis. Fourth Edition. Cambridge University Press, Cambridge.
The dark secret kept hidden for 50 years: how a global media empire was built on a lie (http://news.independent.co.uk/uk/media/story.jsp?story=340907); 9. 10. 2002.
Who owns what? http://www.cjr.org/owners; 5. 6. 2003.


izpis

Dušan Rebolj