Vstaja, ki je pozimi 2012–13 s silovitostjo treščila na oder lokalne zgodovine, je proizvedla ogromno gradiva za analize vseh vrst. Ena od njihovih redkih skupnih točk je ugotovitev, da je ustvarila povsem novo politično situacijo, s tem pa vsem zastavila prvovrsten političen in analitičen izziv. Nenadnosti svojega izbruha navkljub vstaja ni bila presenečenje, zaradi katerega bi morali v hipu skovati povsem nove analize družbe. Nasprotno, potrdila je analizo, da živimo v družbi, ki jo kolje razredni boj, ki lahko v pogojih zaostrenih družbenih razmer kaj hitro proizvede nove oblike družbenih konfliktov.

Vstajniške mesece je zaznamovala splošna potreba po odgovoru na osnovni vprašanji: kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj lahko iz tega naredimo? Ta potreba se realizira skozi heterogen kozmos vstajniških naracij, ki korespondira s heterogenostjo same vstaje. Že od samega začetka pa je vseskozi prisotna tudi težnja po homogenizaciji teh naracij. V resnici gre tu za težnjo dela vstajniškega gibanja, da bi znotraj tako poenotene naracije zasedel privilegirano pozicijo in si s tem zagotovil dostop do politične moči, ki jo ustrahovan politični razred v tovrstnih pogojih radikalnega odprtja političnega prostora rad podeli izbranim predstavnikom, da bi se le znebil grožnje, ki jo to odprtje zanj pomeni.

Vstaje so bile avtentičen izraz zavesti o napredovanju vsesplošnega družbenega opustošenja, ki ga je proizvedlo množično spontano spoznanje, da marsikdo že troši zadnje rezerve in da je torej vrag res odnesel šalo ter da nadaljevanje obstoječega sistema prinaša zgolj slabšanje pogojev za življenje večine. To spoznanje so katalizirali in ga hkrati tako učinkovito reprezentirali najprej goreči in zrušeni radarji na mariborskih cest, nato pa tudi odločen in dostojanstven odgovor na policijsko nasilje nad vstajniki in vstajnicami. Iznajdba neodtujenih form izražanja tega spoznanja in politična lucidnost gesla »Gotof je« sta bila dejavnika, ki sta odprla možnost, da ljudje vsaj za hip prepoznajo svoje realne potrebe in drug drugega v njih. Splošna depresija, ki se je v zadnjih letih zavlekla v vse pore družbe, se je umaknila odkrivanju novih možnosti politike.

Ta premik je bil za številne na ravni subjektivne izkušnje toliko močnejši, koliko so se prej kot praktično edine opcije soočanja s krizo kazale različne individualne strategije.[1] Najbolj značilne med njimi so, na primer, zapiranje v zasebno sfero, predvsem v družino, saj v pogojih razgradnje socialne države ta vse bolj postaja edina obstoječa forma blaginje; cinizem in intelektualizem, ki v okoliščinah splošne brezperspektivnosti omogočata hipni občutek dostojanstva preko provokacije in ekscesa; zatekanje k drugim oblikam eskapizma, kot so sanje o pobegu v naravo ali posamične različice new age ideologije, kjer naj bi dvig lastne zavesti čudežno spremenil obstoječe družbene pogoje življenja. In seveda emigracija, proces, ki množično zajema tudi Slovenijo in jo bo v naslednjih letih v temeljih preoblikovala.

Začetna eksplozija, ki je odprla politični prostor in imaginacijo na za vse nas povsem nov način in brez katere ni mogoče razumeti tega, kar je sledilo, je sprožila kakofonijo glasov, pričevanj, komentarjev, pobud in interpretacij, ta pa se je nato prelila v proces produkcije t. i. predstavnikov vstaje in t. i. vstajniških pobud v obliki formiranja številnih odborov, gibanj, mrež in drugih iniciativ. Nekaj časa si nihče, ne glede na svoje afirmativno ali odklonilno stališče, ni mogel privoščiti ostati zunaj na novo odprtega prostora.

Opravka imamo s konsolidirano situacijo, ko je heterogenost, spontanost in predvsem z njima povezano bogastvo politične prakse prvotnega vstajniškega momenta skorajda zlomljena. To je zamenjala politična praznost in njej komplementarna ambicioznost peščice t. i. predstavnikov vstaje, ki uspešno zasledujejo agendo – to delijo skupaj s politično elito – zasidranja vstaje nazaj v varen pristan vladajočega reda z vsemi njegovimi procedurami in razmerji hierarhije. Ponoven prevzem kontrole nad tem delom vstajniške politike s strani vladajočega razreda simbolizira moment t. i. sestankov s civilno družbo, na katere tako ponosno drvijo predvsem tisti vstajniki in vstajnice, ki na ulicah in skupščinah niso dobili podpore za svoje ideje. A ne glede na ta del vstajniške dinamike, pomemben del vstaje še vedno uhaja raznim mehanizmom normalizacije in podreditve in uspešno razvija nove samonikle politične prakse.

Ena od lepot izrednih situacij je v tem, da strukture in ljudi, ki jih tvorijo, prisilijo, da zaigrajo z odprtimi kartami. Maske padejo in ideološke floskule se razkrojijo s hitrostjo, s katero ena laž oblasti zamenja drugo.

Tako so se, na primer, uniformirani »varuhi reda v službi ljudi« nenadoma tudi v očeh splošne javnosti izkazali za oboroženo tolpo, ki brez milosti po nareku svojih političnih gospodarjev napade ljudi z bojnimi plini in konjenico, jih pretepe, zapre in drugače nadleguje, nato pa poda krive ovadbe, za povrhu pa še laže v medijih. Pri tem pa še od šefov dobiva pohvale za odličnost.[2]

Podobno sta tudi tožilstvo in sodišče v Mariboru na vrhuncu vstaje pokazala pravi obraz države, ko sta v svojevrstni orgiji absolutne moči več kot dvajset ljudi za več tednov poslali v pripor zaradi golega dejstva, da so se udeležili protestov. S tem sta obe instituciji nazorno pokazali, kako politično lojalni znata biti. Po tem, kar se je zgodilo v Mariboru in nato v manjši meri tudi drugje po Sloveniji,[3] ne more več nihče zaupati eni sami besedi policije, če je ne potrdijo kakšni drugi viri, pa tudi tožilstva in sodišča se bodo morala v prihodnje močno potruditi, če bodo želela ponovno pridobiti vsaj trohico verodostojnosti, ko gre za njihovo obravnavo političnih gibanj in praks. To je bilo na vrhuncu vstajniške zime jasno vsem, skupna odgovornost vseh pa je, da tega ne pozabimo.

V celotnem vstajniškem procesu so od vsega začetka pomembno vlogo igrali mediji in o tem procesu ne moremo misliti, ne da bi hkrati razmišljali tudi o njihovi vlogi znotraj njega. S svojim poročanjem o vstaji, produciranjem diskurza in podob vstaje so pomembno sooblikovali prostor vstaje v njegovem postajanju. Medijsko poročanje je potrdilo analize, da v Sloveniji ne moremo govoriti o popolni kontroli centrov moči nad mediji, niti nad vodilnimi, ter da tudi njih same notranje zaznamujejo napetosti, značilne za ostalo družbo, kar tudi same medije dela za enega od terenov boja.

Medijske naracije so bile mnogotere in neredko protislovne. Na eni strani so mediji vstajniške procese afirmirali in bili pomemben dejavnik mobilizacije, s tem pa so bili tudi del same vstajniške kompozicije. Ne glede na uredniške politike so mediji zapopadli in tudi prenesli naprej osnovno sporočilo iz ulic: vstaja je avtentična artikulacija družbene situacije, v kateri se je zaradi neoliberalne politike znašla ne samo Slovenija, temveč celotna Evropa, in vsi – vključno s političnim razredom – se zavedamo, da je tudi upravičena.[4] To osnovno resnico so mediji sporočili tudi takrat, ko so moralizirali o določenih vstajniških praksah; in ravno ta je bila ključen dejavnik splošne politične mobilizacije.

Ljudi tako ni mobilizirala neka specifična značilnost socialnih omrežij, ta so bila le orodje izražanja ljudi, ki jih je mobilizirala družbena situacija. Ravno slednja je bila tista, ki je napajala svojevrstno dialektiko med socialnimi omrežji, mediji in spontanim dogajanjem na ulicah, ki je ključen pospešek dobila z izumom neodtujenih form komunikacije (direktne akcije proti radarjem, spontani shodi, odpor proti policijskemu nasilju) ter s politično lucidnostjo gesla »Gotov je«. Učinek tega spleta dejavnikov, katerega pomemben del so bili mediji, je bila množična mobilizacija teles na ulicah po Sloveniji in nastanek vstajniške politike.

Na drugi strani so mediji vestno opravljali tudi klasično policijsko funkcijo prenašalca ukazov s strani države. Po policijskem nasilju nad vstajniki in vstajnicami v Mariboru in nato še v Ljubljani so bili mediji polna pisanj o tem, kdo je dober in kdo je slab protestnik, katere so prave in katere neprave vstajniške prakse, kaj so legitimne in kaj nelegitimne demonstracije.[5] Mediji so bili tudi tokrat, tako kot je v navadi v tovrstnih izrednih situacijah, pred skušnjavo, da socialna vprašanja, kar izključenost mladine in nova revščina nedvomno sta, obravnavajo, kot da gre za vojne operacije, v kateri imajo glavno besedo vojaški strategi in ostali strokovnjaki za varnostna vprašanja.[6] Nekaj časa je trajalo, da so se stališča, da policija vendarle ni inštitut za politične analize ali center za socialno delo in da je odgovornost celotne družbe, da zavrne njene tovrstne pretenzije iz velikega dela vstajniškega gibanja, prelila tudi v medije.

Številni mediji so imeli tudi težave s prepoznavanjem in zavrnitvijo tiste druge vrste vulgarizacije javnega govora, ki ga vsiljuja oblastna struktura, ko so nekaj tednov v neskončnost perpetuirali govor o zarotah, plačanih skrajnežih, državnih udarih in podobnem.[7] Če sredi vsem očitne spontane mobilizacije ljudi in avtentičnih izrazov ogorčenja mediji sprejmejo te s strani oblasti vsiljene koordinate javne diskusije, to ne pomeni nič drugega, kot da nase prevzamejo del policijskih nalog in se angažirajo na strani normalizacije avtoritarnega tipa vladanja. Nemogoče je namreč misliti svobodno v senci vodnega topa. Na tem izpitu mediji niso čisto padli, na primer v ključnem primeru najdbe molotovk in granitnih kock na Metelkovi, ki so jo mediji obravnavali z vso nujno treznostjo in resnostjo, so pa bili v drugih primerih pogosto nevarno blizu.[8]

Na tretji strani so mediji prenašali avtentične glasove vstaje, in to na afirmativen način. Dogajanja na ulicah so spremljali v realnem času, zajemali so njegovo mnogoterost in heterogenost. Prenašali so podobe in gesla iz ulic ter ljudem dajali možnost, da sami s svojimi besedami govorijo o razlogih, ki so jih pripeljali na ulice. Preko tega so zavračali s strani oblasti vsiljevane zarotniške naracije ter se osredotočali na socialno vsebino vstaje in na njihov spontan, a množičen značaj.[9] Dali so prostor iniciativam, ko so se te začele vzpostavljati, in tudi preko tega afirmirali nov vstajniški politični prostor.[10]

Dejstvo, da so tudi medijska poročila do neke mere vendarle ohranjala nepredstavniškost, spontanost in heterogenost dogajanja na ulicah in se niso popolnoma podredila diktatu govora o »skrajnežih«, je pomembno vplivalo na to, da se je politična elita začele res počutiti ogrožene, začela iz javnih funkcij umikati svoje posamezne­ izpostavljene člane,[11] umikati iz postopkov kose ukrepov politike zategovanja pasov[12] in na druge načine[13] skušati zadostiti jasni potrebi ljudi po strukturnih spremembah, ki je bila vsepovsod izražana s tako silovitostjo. Ravno vsesplošno resoniranje tega osnovnega sporočila je ob nepopustljivosti vstajniškega gibanja politično elito pripeljalo do spoznanja, da mora za ohranitev vsaj kančka legitimnosti nujno poseči po kozmetičnih spremembah, najbolj očiten primer katerih je bila zamenjava vlade.

Vse tri osnovne funkcije so mediji izvajali hkrati. Tenzija med njimi je bila prisotna tudi znotraj istega uredništva, zato bi bilo neupravičeno medije v paketu obtožiti angažmaja na strani oblasti in njenih poskusov delegitimizacije, celo kriminalizacije vstaje, a hkrati ne bi smeli spregledati, kdaj so se točno tako obnašali. Mediji so tako s svojo držo potrdili, da sicer lahko govorimo o uredniš­kih agendah, a te nikoli niso absolutne.[14]

Ko državi vstaje z represijo in kriminalizacijo ni uspelo zaustaviti, se je zatekla k drugi strategiji, ki se je izkazala za precej bolj učinkovito. Soočena z močjo mobiliziranih množic se je oblast zatekla k razkroju te moči preko afirmacije njenih partikularnih izrazov (zahteve, krožki, odbori, iniciative itn.) ob hkratnih naporih za blokado materialnih pogojev njenega porajanja in torej za presekanje s samoniklo dinamiko, ki to moč proizvaja. Vrstili so se poskusi, da bi ljudi na ulicah konstruirali kot drhal, prakso spontanih množičnih shodov pa kot apolitični kaos, ki ga je treba najprej spraviti v okvire obstoječega reda in uveljavljenih procedur, da bi lahko vstaje resnično kaj dosegle. V tem manevru so mediji odigrali ključno vlogo in v tem delu svojega poročanja so bili – namerno ali ne – izvajalci oblastne politike.

Da bi to uspelo, je bilo potrebno odtegniti glas ljudem na ulici, odtegnitev statusa izjav njihovim artikulacijam, razveljaviti njihovo verodostojnost in vsiliti teror časa. Mediji so za izhodišče razprav postavili premiso, da ulica ne ve, kaj pravzaprav hoče in da se morajo zato formirati predstavniška telesa, ki bodo šele povedala, kaj ljudje v resnici hočejo. Povsod sta bili v zraku kar naenkrat isto vprašanje in njegov siamski dvojček ukaz oblasti: »Kaj ljudje sploh hočejo?« in »Formulirajte zahteve, in to takoj!« In res, najširši krogi, tudi tisti, ki so bili s srcem sicer na ulicah, so ta ukaz brez premisleka sprejeli in nemudoma se je politična imaginacija in praksa velikega dela vstajniškega gibanja končala tam nekje pri svetih modrecev, forumih razumnikov, novih strankah, novih programih, enotnih frontah, solidarnostnih koalicijah.[15] Tej evroviziji zahtev[16] je ustrezala komplementarna reakcija delov prestrašene elite, ki se je najprej še prestrašeno, potem pa čedalje bolj pogumno začela spraševati, kdo pa »ni gotof«.[17] Z nadaljevanjem vstaje so se mediji sistematično premikali k ponovni izgradnji­ legitimnosti točno tistega tipa politike, ki so ga vstaje same razgradile.[18]

Ko je vstajniški proces v veliki meri doživel premik od prakse razvijanja in izražanja ogorčenja k delovanju v sferi reprezentacije, je vladajoči razred uspel dobiti ključno bitko. Velik del vstajniške politike je uspešno spravil na svoj teren dialoga s civilno družbo in strokovnih posvetovanj. Da je bilo za to potrebno ljudi zadržati skoraj mesec dni v priporu in na druge načine izvajati fizično in psihično nasilje nad ogromnim številom ljudi, je za del vstaje in medijev ter za samo oblast zgolj opomba pod črto, ki bi jo najraje pozabili.

Vstaja je prinesla tudi fenomen VLV oziroma vseslovenske ljudske vstaje kot za marsikoga drugega osrednje vstajniške iniciative. V pomembnem delu gre tu za medijski fenomen. Ideja vseslovenske ljudske vstaje se je kot eden od bolj ali manj reflektiranih poskusov centralizacije vstajniških aktivnosti pojavila po tem, ko je bila vsa Slovenija že na nogah. Zavoljo specifične dinamike socialnih omrežij je prišlo do koncentracije pozornosti na eno skupino na Facebooku, katere hitra rast je bila izraz realne potrebe vstajnikov in vstajnic po afirmaciji nove politične realnosti in organiziranju. Ta avtentičnost je bila tista, ki je pripeljala do neke vrste samouresničujoče se prerokbe, ko je na ulice Ljubljane 21. decembra tudi dejansko, tako kot je bilo napovedano na Facebooku in v neskončnost ponavljano v medijih, prišlo ogromno ljudi. To pa je marsikoga pretentalo in je mobilizacijo pripisal temu, kar je precej kasneje na krilih vstaje skozi dolgotrajen proces konstitucije postalo VLV kot ena od domnevno vodilnih vstajniških subjektivitet.

Ne glede na določene nejasnosti, ki jih bo odpravil šele nadaljni razvoj dogodkov, je korektno reči, da privilegirana pozicija VLV ne izhaja iz njenih posebnih zaslug na področju politične artikulacije ali organizacije, temveč iz ambicije posameznikov in posameznic, da bi v svoja vsebinsko vseskozi nejasno definirana jadra ujeli veter vstaje.[19] Najprej postopen, nato pa vse bolj ambiciozen prihod VLV na prizorišče vstaje je učinek trojnega sovpadanja: potrebe tako medijev kot oblasti po identificiranju »organizatorjev vstaje«, potrebe oblasti po sogovornikih, ki bi vstajo vendarle tranformirala v dialog s civilno družbo, in osebnih ambicij nekaterih akterjev VLV, da preko zasedbe navidez osrednje vloge znotraj vstaje od oblasti na neki točki iztržijo določeno politično moč zase. Ne glede na to, da do končne realizacije te strategije še ni povsem prišlo, je tendenca na podlagi dosedanje prakse dovolj jasna.

Del vstaje je od samega začetka tudi precej drugih skupin in iniciativ, ki pa svoje politike ne gradijo preko medijskih reprezentacij, temveč na jasno opredeljenih principih in vsebini ter v prvi vrsti gradijo politiko od spodaj. Legitimnost tega dela vstajniške politike ne izvira niti od medijev niti od oblasti, temveč iz samih političnih praks, ki se niso kar nenadoma materializirale iz vstajniškega momenta. Pomembno je, na primer, opaziti, da za razliko od dveh drugih vidnih, a v medijih malo zastopanih inicitiativ, na primer Iniciative mestni zbor v Mariboru ali antikapitalističnega bloka v Ljubljani, fenomena VLV ni moč pojasniti brez sovpadanja interesov medijev, oblasti in ambicioznih posameznikov. Če ne prej, je domet politične artikulacije VLV postal jasen z vsebinsko praznimi in celo do neke mere nelagodnimi samostojnimi akcijami, ki so bile povsem odtujene od gesel in idej, ki so sicer animirale vstajo[20] in so jih bili v obliki fotografij in videosekvenc polni tudi vsi mediji.

Ne glede na vse napore oblasti, medijev in določenih vstajniških akterjev, je velik del le-te ostajal zunaj okvirjev, ki so jih na vsaki točki postavljali ti ali oni moralisti, policaji ali pretendenti na bodoče politične pozicije. Ta del je bil od samega začetka iskreno na ulicah s svojimi resničnimi stališči, zavračal je izključevanje ljudi iz vstaje zgolj zaradi konfrontacijske narave njihovega delovanja, trdno vztrajal pri mnogoterosti praks in nepredstavništvu, artikuliral socialne vzroke zanjo in preko konsistentnega zavračanja reprodukcije oblastnega diskurza znotraj vstaje, na primer preko nacionalističnih, kulturocentričnih in drugih izključevalnih kategorij, pomembno prispeval k ohranitvi prostora vstaje odprtega za vse. Večinski del tega dela vstajniških praks ni potekal preko medijev, temveč na ravni samoniklega delovanja in je uspel doseči pomembne premike v smeri zavrnitve kulturalizacije in estetizacije protestov ter v smeri razumevanja vstaje kot prostora gradnje politike enakosti, v katerega vstopamo kot resnični posamezniki z resničnimi potrebami ob doslednem spoštovanju osnovnih principov antifašizma, horizontalizma in nestrankarstva. Ta del vstaje je ves čas poudarjal, da so vstaje same že neposredno politične produktivne, da so že zabeležile pomembne zmage, ter da bo prepoznanje le-teh in razumevanje, kaj je tisto, kar jih je prineslo, prineslo boljše rezultate kot pa soliden nastop na evroviziji zahtev. Ta del vstaje ni bil omejen na eno samo mesto in se ni nikoli pustil stlačiti v medijem in oblasti všečne identitete in je preko svojih principov in prakse ključno vplival na artikulacijo vstaje.

Če pod vlogo, ki so jo mediji na splošno odigrali v vstajniškem procesu, potegnemo črto, na koncu prevlada njihova oblastna funkcija. Ne glede na to, da so v pomembnih trenutkih znali afirmirati vstajniški bes in kreativne prakse, se skozi vse vleče močna linija nevtralizacije vseh morebitnih novih oblik politike in predpisovanje edinih pravih političnih praks.

Na začetku je bilo pomembno orodje te agende govor o teorijah zarote in organiziranih skrajnežih, kasneje evrovizija zahtev in zdaj že nekaj časa diktat vstajniške stranke. Naloga tistih, ki ne pristajajo na redukcijo politike na strankarsko politiko in ki hkrati razumejo ključno vlogo medijev v političnih procesih, je zato ustvarjati nove krogotoke informiranja, refleksije in organiziranja. Dokler bodo ti ostajali avtentični, ni izključeno, da ne pripeljejo do širših političnih učinkov, ki bodo tudi v tem, da bodo pred mediji vedno znova jasno postavili izbiro, da privzamejo vlogo policije, orodja novih elit ali dejavnika krepitve praks politike enakosti in avtonomije.

Vstajniško gibanje je s svojim delovanjem že pokazalo, da je sposobno zavrniti različne diktate oblasti, nasled­nja epizoda njegovega postajanja, ki bo morda prineslo tudi nove forme delovanja – to bo znak njegove živosti –, pa bo priložnost, da v še širših krogih ugotovimo, kakšna bi lahko bila politika onkraj evrovizije zahtev in prisilne hierahizacije ter centralizacije. Naloga je velika, a tudi iztek vstajniške zime, ki je v nasprotju z interesi tako samooklicanih »organizatorjev vstaje« kot policije z množično zasedbo Kina Triglav na 5. vseslovenski ljudski vstaji[21] ušla pasti ritualizacije, kaže, da ne tudi nemogoča. Konec koncev procesi opustošenja, ki poganjajo tudi odpor zoper njih same, še dolgo ne bodo odšli v zgodovino. Zato se kot ključen izziv še naprej kaže izum načinov, kako sredi teh procesov razvijati odnose enakosti in prepoznanja, ne pa odnosov izključevanja in podrejanja. Vstaja je pokazala zgolj na nekatere možnosti, druge bo potrebno šele iznajti.

Globino možne družbene premene in kakovost dogajanj, ki bi jo lahko povzročila, je najbolje odmeriti z vatlom družbenih manjšin. Tule, samoumevno, spolne, tudi v intersekciji z ekonomskim razredom in kulturnim slojem, etnijo, starostjo, telesnostjo, stopnjo in smerjo izobrazbe in poklicem. Te presečne množice so v medijskih konstrukcijah aktualnega slovenskega vstajništva zabrisane, so pa posamične delitve še razpoznave.

V tej luči je vstajništvo kot medijski konstrukt in konstrukt elektronskih publikacij delo vladajočih oblasti (kot se le-te utelešajo iz naše perspektive predvsem na ravni spola). Drugi problemski zorni kot je manj pričakovan in bolj neprijeten: videti je, da je (novo)medijsko gospodovanje zlepljeno z uveljavljanjem njegovih mehanizmov znotraj samega vstajništva.

Spolna kategorija, ženske kot družbena skupina, ki naj bi se, je vir refleksije le po opozorilih ali pa se njihova vključitev načelno odobrava, ne da bi to privedlo do temeljite spremembe vstajniških praks, ki bi zaznamo­vale gibanja, skupine, zunajparlamentarne stranke in stranke v nastajanju.

Nastop gibanja Nič več brez nas žensk je sicer beležil velik medijski odziv, ki pa je živel in ugasnil kot komet. Druge, manj promocijsko udarne ali samopromocijsko zainteresirane skupine žensk (zlasti Vstajniške socialne delavke in FemA – Feministična akcija) se v aktualnem obdobju omenjajo priložnostno v slogu formalne pritrditve njihove civilnodružbene prisotnosti v vstajniških dogajanjih. In to kljub temu, da (so)botrujejo pomembnim vstajniškim projektom, Vstajniške socialne delavke Odprti vstajniški skupščini, FemA pa skupnim vstajniškim zahtevam 5. vseslovenske ljudske vstaje s poudarkom na zahtevi po vrnitvi nelegalno pridobljenega premoženja.

Četudi se posamezni javni glasovi žensk vendarle pojavljajo, je razmerje med medijsko izpostavljenimi govorci in govorkami povsem nedemokratično in spolno neobčutljivo. Tako, denimo, je situacijsko pomembna okrogla miza pred 5. vstajo v organizaciji Dela in pod vsebinskim sklopom Revolt med šestimi nastopajočimi vključila zgolj Barbaro Rajgelj, poročila s tiskovne konference v organizaciji Gibanja VLV in FemA pa so gladko spregledala dve sodelujoči predstavnici skupin in s tem utrdila neugodno spolno razmerje vstajniškega predstavništva – dve ženski med devetimi prisotnimi na vstajniški strani. Ni tolažbe v misli, da (novi) mediji odslikavajo vstajniške realitete.

Gre kratko malo za delovanje identičnega moškega gospostva na obeh ravneh, ki ga v medijih zmehča redkokatero uredniško ime. Ob tem so zamegljene tako prisotnosti žensk, njihove funkcije in navsezadnje tudi to, čemur v feministični teoriji pravimo ženske pozicije, tj. pozicije vseh drugih, z vidika trenutnih udejanjanj političnih moči roba robnega.

Spregled in marginalizacija žensk in drugih na njihovi poziciji v spregi vstajniškega in (novo)medijskega strukturiranja vzporedne oblasti slednjo dela šibko. Navsezadnje imamo, če se osredotočim na slovenske feministke, določene vednosti/prakse/ideje, za seboj pa dvaindvajsetletno zgodovino vpliva na temeljite premike v sestavi slovenske institucionalizirane politične oblasti, preprečitev ustavne spremembe, zakonodajne predloge, ki so bili delno ali povsem sprejeti … Predvsem pa se je tu oblikovala močna skupinska zavest, ki zna presoditi, kadar je treba, o skupnem dobrem in delovati interesno.

Če bi se ji prepustil prostor v ustvarjanju kolektivnega umovanja in čutenja, bi se lahko postavila ob vladavino parcialnih vstajniških interesov, ki se najbolj očitno odražajo v subvertiranju določenih organizacijskih projektov, med ostalim tudi 5. vstaje, prevzemanju (tj. kraji) skupno zastavljenih idej in programov zaradi prestižev že obstoječih ali nastajajočih zunajparlamentarnih strank, nedojemljivosti za ideje, ki navidezno ogrožajo individualne ambicije, solističnih in performativnih akcijah brez ustreznega učinka in podobno.

Aktualne vstajniške zahteve bi morale povezati skupine, ki ne sodelujejo z vladajočimi strankami, a bi lahko delovale z namenom učinkovitega vpliva na aktualno prehodno oblast. Ob tem bi morale biti zaveze interesne in brez cilja enotnega vstopa v institucionaliziran politični prostor. Če nekoliko parafraziram Mladena Dolarja (2011, 9–10), zgolj negativen odnos do oblasti ne zadostuje. Spremljal naj bi ga odgovoren in transparenten prevzem vzporedne oblasti, ki bi po vertikali in horizontali mrežil vstajniški potencial za vodenje vzporednih sektorskih politik in oblikovanje temeljne skupne vednosti o pomenu interesnega zavezništva.

Vzpostavitev teh novih instanc oblasti bi lahko potekala zgolj ob resubjektivacijah, ne pa skozi promocijo idej o velikih novih, sistemskih političnih zgodbah. Te so ob vzdrževanju vladajoče strukture (medosebnih odnosov in utečenega vzpostavljanja instanc oblasti z vrha navzdol v okviru obstoječih družbenih hierarhij) prej destruktivne kot konstruktivne – ali vsaj ne prinašajo ničesar strukturno zares novega.

V drugem delu prispevka bom skozi antropološko-avtobiografski segment poskušala interpretirati določeno medijsko situacijo iz perspektive aktivne državljanke, teoretsko izhajajoče iz feminizmov in locirane na vstajniškem terenu. Dnevniški zapis v skladu z avtoetnografsko doktrino nima narcističnih investicij (Okely 1992), a ga ni mogoče razumeti drugače kot konstrukcijo, kar vsaka interpretacija per se je. Opisani dogodek povzema snemalno situacijo pred okroglo mizo »Ignorirajmo vratarja gospodarjev: feministične perspektive vstajništva« v Trubarjevi hiši literature (THL), dne 26. 4. 2013 v izvedbi članic FemA.

Kot tisto, ki je dogodek zasnovala in ga potem tudi uvedla in moderirala me je novinarka televizijske oddaje Kultura povabila, da skupaj z eno od sodelujočih, Tanjo Rener, na kratko predstavim vsebino razprave. Ob prihodu v klubski prostor THL je bila snemalna ekipa že pripravljena, z opravičilom za nekajminutno zamudo sem pozdravila tako novinarko kot ostale, vsakega posebej. Zaradi časovne stiske se je snemanje takoj začelo in ko je snemalec stopil k meni, da bi mi na oblačilo pritrdil mikrofon, me je iz razdalje dvajsetih centimetrov še enkrat pozdravil z »dober dan«. Ponovni pozdrav je izpostavil tujost nepoznanega človeka v osebnem prostoru in me naredil ranljivo, vrženo iz tira profesionalnosti. Za hip sem se počutila kot spolna delavka, ki je telesno na razpolago tujcu. Ta drugi »dober dan« je pač izpostavil telo in spol. Javno delo je v opisani situaciji za nekaj sekund postalo nekaj perverznega (»zdaj se bova srečala še v neposredni bližini«). Da bi dobila nazaj vsaj nekaj moči in izenačila poziciji, sem komentirala snemalčeva obeska na verižici za vratom. Kar je povzročilo nejevoljo in to, da me kamera »v oblasti« tega snemalca nekaj minut kasneje (verjamem, da bolj namerno kot ne) ni imela rada. Tako pač sklepam, saj ne bi bilo prvič, da bi nezaželenost tega, kar govorim in kar zastopam, povzročila malverzacije z zunanjo podobo.

V opisani snemalni situaciji sem se kot ženska, ki govori z jasnim namenom, da pridobi nekaj moči, nekako podvojila. Besedo–moč sem si vzela v medosebni komunikaciji zunaj kadra z aktivnim odzivom na zame neprofesionalni ponovni pozdrav iz neposredne bližine, nato pa še v njem s »feminizmom in vstajništvom«. Dobrohotno bi si ta minimalistični zaplet s snemalcem morda lahko razložila z nesporazumom (»hotel je biti vljuden in opozoriti, da bo pristopil«). Toda o trenutni »neprimernosti« feminizma/feminizmov za nekatere medije, v tem primeru za TV Slovenija, me je še istega večera prepričalo dejstvo, da je bila v televizijskem poročilu o dogodku izpuščena polovica naslova, seveda tista, ki je vključevala besedo »feministične«. Obenem sem si iz spolne perspektive in vednosti o hierarhičnih spolnih razmerjih razložila tudi bližnje srečanje s kamermanom. Pristop s ponovljenim »dober dan« bi lahko v okviru tradicionalnih diskriminatornih spolnih vlog res pomenil površinsko vljudnost, galantnost. A odzadnja, lahko tudi nezavedna predpostavka za to galantnost je bila lahko le, da ne vstopam v situacijo kot tako rekoč profesionalna feministka, ki opravlja svoje delo v javnosti, temveč kot ženska v razmerju z moškim profesionalcem. Če bi bila pripoznana poklicno, bi veljala drugačna predpostavka, namreč, da dane situacije same po sebi ne bi mogla doživeti kot vdor v osebni prostor.

Če dojemanje situacije v okviru svoje, umeščene vednosti generaliziram, lahko sklenem zgolj, da smo ženske, ki vstopamo v medosebne situacije in v javni govor z držami in refleksijami, ki so izven vladajočih, tradicionalnih norm ospoljenja, neusahljivi vir nelagodja, zamer, manipulacij, v najslabšem primeru totalnega zanikanja in v najboljšem čudenja ali celo pritrditev, četudi samo individualnih. V tem smislu se naše družbeno-kulturno in politično delo vedno znova izkazuje kot vrednostno nepripoznano in iz stališča nosilcev in nosilk mainstream mentalitete reducirano na spodletele konstrukcije »ženskosti«.

Pričujoč avtoetnografski zapis ob tem lahko deluje kot analitični prispevek k razpoznavanju prikritih mehanizmov ospoljene oblasti z nekonstruktivnim izidom, saj se je avtoričin poskus delitve oblasti izšel zanjo neugodno. In žal si lastne resubjektivacije skozi opisano situacijo ne morem predstavljati drugače kot skozi nemogoči »nauči se molčati, ko je (moška) oblast brezprizivno na delu«.