Klientelizem(1) lahko obstaja kot uradni sistem odnosov (na primer antični Rim kot najbolj znani primer, ki je klientelizmu tudi dal ime), kot uradnim sistemskim odnosom vzporedni sistem ali kot ekscesna situacija. Vsi družbeni sistemi, v bližji ali širši okolici, postavljajo klientelizem v tretjo kategorijo, to je v območje ekscesa, ki ni uradno urejen, ter zahtevajo, tako kot v primeru korupcije, da se tako politični klientelizmi kot tudi klientelizmi v medijih razkrinkajo kot posamezni primeri, pri katerih je treba razkriti vzpostavljeni stik med konkretnim patronom in klientom v trenutku izmenjave. Vprašanje, ki ga je treba zastaviti, je zatorej, ali je v t. i. »novih demokracijah« jugovzhodne Evrope klientelizem resnično le eksces, ali pa obstaja kot paralelni sistem odnosov v družbi, ki občasno postaja tudi prevladujoč odnos. To ne pomeni, da klientelizem ne obstaja tudi kot pojav, a je vendarle zaznavno (in to je možna diagnoza), da je prevladujoča vrsta sicer neuradni, a sistemsko vzpostavljeni klientelizem.

Da bi klientelizem lahko bil paralelni ali prevladujoči sistem odnosov vsaj v nekaterih pomembnih političnih segmentih in dogodkih, je potrebna institucionalizirana koncentracija moči tako v medijih kot tudi v politiki, ter vidna odvisnost akterjev medijskih aktivnosti od koncentriranih utrdb moči: to na eni strani ustvarja patrone, na drugi pa kliente. Hkrati je potrebno, da klientelizem ostane neuraden, paralelni sistem odnosov, ne le zaradi ustavnih in drugih uradnih ter zakonskih določil, temveč tudi zaradi tega, da se ohrani zaupanje ljudi v to, kar mediji objavljajo. To pomeni, da so sredstva za vzpostavljanje politične in medijske moči in odvisnosti omejena na »kot da« sredstva, ki so ustavna in legalna ter z roko v roki z razglašenimi vrednostmi uradnega sistema.

Katere bi lahko bile pojavne oblike takšnega paralelnega klientelizma pod omenjenimi pogoji?

Na prvem mestu je vsekakor položaj novinarjev in novinark ter urednikov in urednic v medijih. Za ponazoritev primerjajmo položaj sodstva ter medijev, dveh opor demokracije, ki se v uradnih sistemih razglašajo za neodvisne. Sodnikom je neodvisnost zagotovljena že z načinom zaposlovanja (mandat brez pogojevanih omejitev razen tistih, ki bi jih lahko imenovali »višja sila«), z načinom izbire (zunaj domene izvršne oblasti), z načinom nadzora kakovosti dela (avtonomija nadzora) in drugimi instrumenti, ki so bili uzakonjeni in razviti v tranziciji. Hkrati se je položaj medijskih akterjev, posebno novinarjev in novinark, radikalno spremenil v nasprotno smer: postfordistični načini zaposlovanja, ki postavljajo zaposlene v položaj visoke odvisnosti in nevarnosti, so postali pravilo, ki diktira obnašanje tudi tistim, ki še nekako vzdržujejo dolgoročne ali trajne aranžmaje zaposlenosti.

Na drugo mesto bi postavil koncentracijo v medijih, ki je, v primerjavi s preprečevanjem koncentracije v drugih segmentih produkcije, sistematično celo dodatno omejena. A ta prepoved, žal, ne velja za državo, oziroma izvršilno oblast, ki ima v rokah vsaj dva instrumenta koncentracije. Eden se nanaša na t. i. nacionalne medije, ki se organizirajo in delujejo na podlagi zakona; to sta nacionalni radio in televizija, kot tudi tista telesa in institucije, ki dodeljujejo frekvence in skrbijo za (ne)dostopnosti tehničnih sredstev za oddajanje. Tipičen znak vzpostavljanja pogojev za paralelni klientelizem je tukaj zakonsko pogojevanje obnašanja oz. delovanja teh medijev skozi sisteme financiranja in sisteme imenovanj oz. zamenjevanj njihovih najbolj odgovornih kadrov: krepitev vloge izvršne oblasti v teh mehanizmih je pogost in prepričljiv signal vzpostavljanja klientelizma kot paralelnega sistema. Drugi instrument je posledica nedokončane privatizacije, s katero se državno »začasno« opravljanje funkcije lastnika prelevi v obvladovanje medijev, bodisi s prodajo medijskih hiš politično všečnim in odvisnim novim lastnikom bodisi z vzpostavljanjem verige medsebojno povezanih lastniških odnosov in interesov, v katerih ima ključno vlogo izvršna oblast, ki zasede pozicijo lastnika, kakopak na posreden način.

Tretji signal, ki kaže na vzpostavljanje klientelizma kot paralelnega sistema, se nahaja na samem kapitalskem trgu lastništva medijev, na katerem podjetja, zainteresirana za pomembne koncesije in naročila državnih ali lokalnih oblasti, kupujejo vplivni del medijskega lastništva, kot zalogo, ki jim zagotavlja privilegiran položaj po principu: jaz tebi medijski vpliv, ti meni velik posel.

Poudariti je treba, da so te tri pojavne oblike, a gotovo obstajajo še druge, univerzalne, in nikakor niso kvalitativno specifične za jugovzhodno Evropo ali »nove demokracije«, zato jih ni produktivno analizirati kot zgodovinske, geografske ali kulturno pogojene posebnosti, temveč kot lokalno vidljivi univerzalni fenomen. Tako kot je medijska svoboda nekaj več kot le iluzija ali ideologija, je tudi klientelizem nekaj več kot slučajni posamezni pojav v sodobnem globalnem, nacionalnem ali lokalnem okolju. To so nasprotni principi, ki pa se tudi v klasičnih državah sodobne reprezentativne demokracije ne razvijajo v protislovje, temveč v soodnos med uradnim in paralelnim sistemom. Tisto, kar bi bilo mogoče lahko specifično za jugovzhodno Evropo, je stremljenje k vzpostavljanju klientelizma kot uradnega sistema odnosov, torej pojavljanje klasičnih »zakonskih« odnosov klientelizma. Tukaj prav tako ni plodno pristopati zgodovinsko, z razlago teh pojavov z nekdanjim vidno klientelističnim uradnim medijskim odnosom v času socializma; v Sloveniji je bil, na primer, znano znamenje takšnega uradnega in odkritega klientelizma »moralno politična podobnost« medijskih akterjev, ki jih je kot »družbenopolitične delavce« praktično dajala v isto kategorijo kot profesionalne politike. Seveda ta preteklost ne vpliva toliko kot ostanek v ostarelih glavah, kolikor kot dokaz, da se takšno idealno stanje v medijih lahko doseže in se dlje časa ohranja brez velikih pretresov in nevarnejših konfliktov.

Ali je pravi vir današnjih poskusov uzakonitve klientelizma, predvsem v afirmiranju avtoritarnega kapitalizma (prosti trg, upravljanje s proizvodnim, distribucijskim in menjalnim procesom iz globalnih koncentracij kapitala, omejen pretok ljudi in posfordistični režimi mobiliziranja delovne sile, koncept »kot da« svobode in človekovih pravic – t. i. koncept »suverene demokracije«), in v nacionalistični ideologiji, ki takšnemu avtoritarnemu kapitalizmu omogoča, da deluje kot neproblematična demokracija? Minimum nacionalistične ideologije, ki deluje v medijski sferi, je ideologija raison d'état, ta minimum pa je na delu tako rekoč vsepovsod; vpis v etnično opredeljeno nacijo, ki naturalizira mejo med Nami in Njimi in ustvarja režime koristne in nekoristne resnice, posebej pa režime nevidne resnice, ki se je ne da izreči, kot tudi zamišljenih skupin ljudi brez možnosti javnega glasu, je najbolj razširjena oblika klientelizna: patron je etnično definirana nacija, klient je medijski akter, ki verno producira pravilno sliko sveta. Tukaj se srečujeta dve klasični vrednoti klientelizma: pietas (dolžnost, odgovornost, čast) in auctoritas (lojalnost in moralna nadmoč), ki zagotavlja klientelizem tako patronom – očetom nacije – kot tudi klientom.

Politični(1) klientelizem v medijih razumem kot tisto zvrst razmerja, v kateri politični akterji prevladujoče vplivajo na uredniško politiko medija.

Hlapčevstvo medijev v odnosu do politike je »izvirni greh« novinarstva. Gre za pojav, star najbrž vsaj enako kot mediji, navzoč pa je celo v najbolj demokratičnih sodobnih družbah. Tisto, kar med drugim dela razliko med družbami z visoko stopnjo medijske svobode, je dejstvo, da politika na politiko medija odločilno ne vpliva. Eden od ključnih pogojev za preprečevanje usodnega vpliva političnih dejavnikov na medije je obstoj trga oziroma ekonomska razvitost družbe, ki omogoča obstoj medija na podlagi ustvarjenih lastnih prihodkov iz dveh ključnih virov – iz prodaje časopisa in oglasnega prostora, ko gre za časopis (razen brezplačnikov), oziroma iz naslova prodaje oglasnega prostora, ko gre za elektronski medij.

Razložil bom specifike političnega klientelizma v medijih v Bosni in Hercegovini v prepričanju, da se poglavitni del mojih razlag v veliki meri nanaša na stanje v medijih v vseh tranzicijskih deželah, zlasti pa v medijih v naši regiji. Posebej bom ločil dva koraka v razvoju klientelizma in predstavil precej črno napoved perspektive medijev v regiji.

Sredi 80. let prejšnjega stoletja je prišlo do popuščanja komunistične, partijske kontrole medijev v nekdanji Jugoslaviji. To so bila leta, ko sem se začel ukvarjati z novinarstvom. Takrat smo bili presrečni, ko smo iz tedna v teden počasi premikali meje svobode govora: na začetku smo uporabljali namigovanja in metafore, s katerimi smo postavljali pod vprašaj lik in delo »največjega sina naših narodov« in legitimnost absolutne oblasti komunistov. Počasi smo se sprostili, morda tudi zato, ker nismo imeli osebnih izkušenj represije države in partije nad novinarji, in začeli odkrito kritizirati in obdolževati zvezo komunistov, oblast in najvišje funkcionarje. Odprli smo medije t. i. disidentom – žrtvam komunističnih pregonov, ki so bile na črnih seznamih. Dejstvo, da so bili preganjani, je zadoščalo, da jim nekritično odpremo naše medije, v prepričanju, da so ravno ti naši disidenti mučeniki boja za demokracijo, svobodo, odprto družbo. Žal se je izkazalo, da to večinoma ne drži. Drugače kot v državah kot sta, recimo, Češka ali Poljska, so bili naši »disidenti« nacionalisti in nič bolj demokrati kakor tisti, ki so jih preganjali, kar se je potrdilo v naslednjih letih, ko so ravno naši poveličevani disidenti postali med najodgovornejši akterji krvavega razkroja Jugoslavije, množičnih zločinov, genocida in etničnega čiščenja.

Razkroj Jugoslavije je pripeljal do vojn, med katerimi je večina medijev s prostorov nekdanje Jugoslavije padla v tisto zvrst političnega klientelizma, ki mu pravim idealističen. S tem mislim na zvrst, pri kateri mediji popolnoma služijo vladajočim nacionalističnim politikam lastnih držav, motiv njihovega prostovoljnega podrejanja politiki pa je prepričanje, da se s podrejanjem ščitijo najvišji nacionalni interesi lastnih narodov in držav. Klasični novinarski vzorci delovanja so: netenje sovraštva do drugih narodov; lažna interpretacija skupne zgodovine, katere žrtve so izključno pripadniki »mojega« naroda; prikrivanje zločinov, ki jih je storila vojska »mojega« naroda; prikazovanje vojnih operacij vojske »mojega« naroda izključno kot obrambnih ter zavračanje možnosti, da tisti, ki se branijo, lahko tudi sami storijo zločin; širjenje teorij zarote o svetovni zaroti zoper »moj« narod … Množična uporaba takšnih novinarskih vzorcev je hotela spodbuditi mobilizacijo našega naroda pod pretvezo obrambe najvišjih nacionalnih interesov. In pokazalo se je, da je večina medijev dala »junaški«, morda tudi ključni prispevek k uresničevanju tega cilja. Žal je bilo »nacionalnih izdajalcev« in »izdajalskih medijev« zelo malo, ne morem pa se izogniti redakciji izdajalca, splitskega tednika Feral Tribune. Po koncu vojn v nekdanji Jugoslaviji se je počasi končevalo obdobje – kot sem ga prej poimenoval – idealističnega klientelizma v medijih.

Z začetkom privatizacije v naših državah se je začelo drugo obdobje klientelizma, ki ga imenujem materialistično. To je čas, ki se ujema z okrepitvijo prepričanja o prevari naroda z velikimi nacionalni cilji in ki ga hkrati spremlja dejansko izginotje srednjega razreda ter ostra ločitev družbe na dva razreda – nekaj odstotkov državljanov, ki so jih vojne naredile za ultrapremožne posameznike, in družbeni razred, ki komaj shaja in ki vsak dan, z vedno več nostalgije, dojema, da zlom komunizma ni le prinesel možnost večstrankarskih volitev, temveč tudi zaznamoval konec vsem dostopnega šolanja, zdravstvenega varstva, fizične varnosti, pravic iz delovnega razmerja, svobode potovanja …

Kar zaznamuje odnos oblasti do medijev v tem obdobju, danes, so njene zahteve do lastnikov medijev oziroma novinarjev, da svoje strokovne obveznosti izpolnjujejo na način, ki jim omogoča bodisi legalizacijo ogromnih gmotnih dobrin in denarja pridobljenega med vojno, bodisi njega pomnoževanje skozi privatizacijo in zasedbo in/ali ohranjanje monopolnega položaja, bodisi dokončanje nezakonite privatizacije ali pa nezakonitega poslovanja z državo. Obdobje »nacionalistično-romantične« politike je mimo, z njim pa tudi priložnost, da se medije in novinarje prepriča o nujnosti prostovoljne vdanosti velikim nacionalnim ali patriotskim smotrom.

Velik kriminal, največji, tisti, ki prinaša največje zaslužke, ni niti v eni tranzicijski državi uresničljiv, če največji kriminalci niso hkrati najmočnejši posamezniki na oblasti, ali če tem kriminalcem ne nudijo zaščite. Ker je, kot rečeno, čas velikih nacionalnih interesov in prostovoljne vdanosti novinarjev in lastnikov medijev že mimo, se sedaj lojalnost medija kupuje z denarjem.

Dve vrsti storitev sta, za katere kriminalci plačujejo medijem. Prva je, da novinarji o njihovih »poslovnih potezah« objavljajo, kar si močni delodajalci/dajalci ukazov želijo, da bi bilo objavljeno. Ta metoda je zelo pogosta in tudi zelo učinkovita v okoljih, kjer ni vplivnih podkupljivih medijev. Je pa za novinarje in medijske lastnike zelo kompromitirajoča, pa tudi za kriminalne nalogodajalce, ker je pač precej zlahka opazna v javnosti. Zaradi tega je zadnje čase čedalje več v obtoku drugačna metoda: kriminalci plačujejo velike vsote medijskim lastnikom in novinarjem, da se ti sploh ne bi ukvarjali z njihovimi kriminalnimi poslovnimi aktivnostmi. To metodo je veliko teže odkriti, celo profesionalnim medijskim analitikom, pa tudi utemeljiti. Gre torej za situacije, v katerih so novinarji plačani, da se ne ukvarjajo in ne objavljajo ničesar o temah in osebnostih, s katerimi bi se sicer ukvarjali. Ena najbolj pogostih metod plačevanja takšnih storitev je z zakupom in plačevanjem oglasnega prostora v medijih. Prihodki iz trženja oglasov so za vse medije ključni: za elektronske je pogosto edini vir prihodkov, za tiskane pa glavni, ob prihodkih iz trženja naklade.

Z zavedanjem, kakšni so ekonomski pogoji vseh medijev v Bosni in Hercegovini, in kako razširjeno je pogojevanje oglasnih objav oz. vplivov na uredniško politiko, lahko zatrdim, da je profesionalno novinarstvo v pomenu nepodkupljivega v naši državi v zadnjem izdihljaju. Celo tisti mediji, ki so se pogumno, spremljajoč vso tveganje označbe »nacionalni izdajalec«, upirali idealističnemu klientelizmu, ga iz ekonomskih razlogov niso več zmožni zavrniti. Lastniki in novinarji mnogih medijev so postavljeni pred izbiro: ali sprejeti pogoje »oglaševalca« ali ukiniti medij.

Za konec bi namenil nekaj besed obetom profesionalnega novinarstva v Bosni in Hercegovini, tistega, ki je v službi državljanov. Morda zveni nepričakovano, a pripravljen sem zagovarjati trditev, da bodo kmalu – če ne pride do pomembnejšega ekonomskega napredka cele družbe – javni medijski servisi edine možne oaze za preživetje nepodkupljivega novinarstva. Vendar pod enim pogojem: če ne bo oblasti uspelo v upravne odbore nastaviti svoje ljudi, kot je uspelo oblastem v Republiki srbski, oziroma če bodo upravni odbori varuhi uredniške avtonomije javnih medijev, kot je še zmeraj primer v Federaciji Bosne in Hercegovine – koliko še bo, pa je negotovo.

V(1) zadnjih letih je bilo v Makedoniji večkrat opozorjeno, da je eden največjih problemov na področju radiodifuzije ta, da so največje in najvplivnejše komercialne televizijske postaje povezane z močnimi posamezniki ali podjetji, ki le-te uporabljajo za uresničitev svojih poslovnih in političnih ciljev. V svojih dveh študijah sem že ugotavljala, da lastniki štiri (od petih) nacionalnih TV-postaj uporabljajo svoje medije za popularizacijo lastnih dejavnosti in neposredno oglašujejo svoje storitve ali izdelke, da sta dva lastnika (TV Sitel in TV Kanal 5) direktno vpletena v politične procese in da uporabljajo svoje medije tudi za politično promocijo, še posebno v času volilnih kampanj. Tretja oblika vpliva, ki smo ga takrat lahko le zaslutili čeprav ne tudi empirično dokazali (saj to zahteva dolgotrajno kvalitativno raziskovanje), je subtilna uporaba medijev s strani lastnikov, ko poročajo o aferah, v katere so vpleteni njihovi osebni ali korporativni interesi.

Vendarle pa smo imeli na voljo nekatere raziskovalne evidence in smo že takrat opozorili na nekaj primerov, kot na primer na poročanje TV A1 o aferi »Piščančje krače« (ameriški kredit, ki ga je lastnik te televizije namesto za razvoj medija uporabil za lasten posel) ali poročanje TV Kanal 5 o privatizaciji trgovskega centra (TZ Plaza) in o aferi o banki »Export-Import«. V obeh primerih je šlo za afere, v katerih je bil vpleten oče lastnika te televizije, ki je bil tedaj finančni minister. Takrat smo, kot mnogi drugi, večinoma menili, da lastnik najvplivnejše TV-postaje (A1) nima drugih interesov, razen da uporablja televizijo za podpiranje svojih poslovnih interesov. Položaj se je spremenil, ko je pol leta pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami lastnik TV A1 ustanovil svojo politično stranko. Začel je voditi aktivno kampanjo med kmeti, organiziral njihove stavke pred vlado in osebno vodil pogajanja kmetov z oblastniki, pri tem pa izjavljal, da je »on močnejši od premiera, njegova televizija pa močnejša od vlade«. Vse to je bilo odlično pokrito na njegovi televiziji, kljub temu da ni bil čas uradne predvolilne kampanje: v poročilih se je redno poročalo o stavkah kmetov, o pogovorih z vlado, o njegovih obiskih kmetov v različnih vaseh; v reklamnih blokih so se predvajali politični spoti njegove stranke, ob nedeljah pa je bila posebna oddaja (Agrobiznis), posvečena kmetijskim temam, skupaj z odlomki njegovih javnih nastopov; v osrednjih poročilih so redno objavljali napovedi za to oddajo, seveda spet z odlomki iz govorov.

Najmanj podatkov o instrumentalizaciji je bilo zaznati v četrti nacionalni TV-postaji (TV Telma) v lastništvu podjetja Makpetrol, ki se ukvarja s trgovino z nafto in naftnimi derivati, z avtomobili, elektronskimi aparati in podobnim. Strokovnjaki in novinarji ocenjujejo delovanje TV Telma kot najbolj profesionalno in najbolj objektivno, njen skupni program je bolj podoben konceptu javnega servisa in ima visok odstotek izobraževalnih in kulturnih programov, brez komercializacije vsebin. Edina povezava z lastniškim podjetjem je v tem, da se reklame o njegovih proizvodih redno oddajajo, v zameno za to pa podjetje pokriva stroške za plače zaposlenih. Zastavljalo se je vprašanje, kakšen interes ima to podjetje pri vzdrževanju takšne TV-postaje, ki ne ustvarja dobička – zaposleni na TV Telma odgovarjajo, da je poglavitni razlog izboljševanje javne podobe podjetja.

Kako in zakaj je prišlo do takšne situacije v lastniški strukturi zasebnih medijev v Makedoniji, in zakaj se medijski lastniki v Makedoniji bojijo izgubiti svoje pozicije v medijskem sistemu? Prvo vprašanje je povezano z družbenozgodovinskim kontekstom, v katerem se je razvil novi demokratični medijski sistem v Makedoniji. Na pomembnost tega vprašanja opozarjata Hallin in Papathanassopoulos v članku »Politični klientelizem in mediji«, kjer navajata, da je v državah, ki so jih oni analizirali, eden od razlogov za nastanek političnega klientelizma večplastna in zapoznela tranzicija vsesplošnega demokratičnega sistema (tako tudi medijskega).

Ne bi se spuščala v večplastnost tranzicije skupnega demokratičnega sistema, bi pa rada poudarila to, kar se nanaša na medijski sistem. V Makedoniji je namreč v prvih nekaj let po razpadu SFRJ pri vzpostavljanju novega medijskega sistema prevladovalo liberalistično razumevanje, da je dovolj z ustavo zagotoviti svobodo izražanja in informiranja in da je vse ostalo treba pustiti na trgu, oziroma da bi vsak zakon o medijih pomenil oviranje svobode informiranja. Zato je zakon o radiodifuziji nastal šele leta 1997, ko smo naposled dojeli, da moramo v radiodifuziji uresničiti evropski model, ki promovira koncept družbene odgovornosti in javnega interesa (obstoj javnega servisa, licenciranje komercialnih postaj in nadzor nad njimi). Med letoma 1991 in 1998 so razne politične in kapitalske združbe prepoznale moč medijev in okupirale največji del frekvenčnega spektra. Regulator, ki še ni imel polno moč odločanja, saj je vlada lahko dajala končne odločbe, tudi proti svoji volji, je moral legalizirati že obstoječe medije, ki so seveda izpolnjevali zakonske in razpisne pogoje. Število radiodifuznih medijev se je tako zmanjšalo na pol, od 300 na okoli 150, vendar so največji in najbolj vplivni (politično in ekonomsko) igralci vendarle ostali v igri. Moramo pa priznati, da so nekateri od teh medijev, pod zavetjem zasebnega kapitala, v prvih letih dejansko odigrali vlogo demokratične alternative državni televiziji, ki je bila že leta v službi vladajočih garnitur, in do neke mere pripomogli k razvoju neodvisnega in nepristranskega novinarstva. Vendar se je, potem ko je minilo nekaj časa, pokazalo, da zasebni kapital v osnovi ni zainteresiran za pravi medijski zaslužek, za razvoj medijske industrije in potemtakem tudi ne za razvoj novinarstva kot avtonomne stroke. In tukaj pridemo do odgovora na drugo vprašanje, to je do druge bistvene točke, ki nas povezuje z državami južne Evrope in Latinske Amerike, ki sta jih prav tako analizirala Hallin in Papathanassopoulos, in ki kot bistveno razlago za pojav klientelizma in instrumentalizacije v medijskem sistemu navajata dejstvo, da ima država še vedno osrednjo (intervencionistično) vlogo v ekonomiji. To je temeljni razlog za globoko vpletenost zasebnega kapitala v politiki. Z drugimi besedami, brez političnega vpliva ni mogoče uresničiti uspešen posel, mediji pa so seveda zelo močno sredstvo za uresničevanje vpliva (najprej pritiskov, zatem pa tudi povezovanja z določenimi strukturami) na vladajoče politične strukture.

Tako je bilo tudi v Makedoniji – močni lastniki in podjetja so podpirali (in še vedno bodo) neodvisno novinarstvo »v krogu svojih medijev« vse do takrat, dokler niso ogroženi njihovi interesi. Še več, le-ti dopuščajo, podpirajo in celo »konstruirajo« kritiko oblasti in drugih struktur državne in javne administracije zato, ker koristi njihovim individualnim ali korporacijskim ciljem, ne pa zaradi njihove prepričanosti, da morajo imeti mediji vlogo regulatorja oblasti. To je edina možna razlaga, in zato velika podjetja, kot na primer Makpetrol, rada posedujejo močne nacionalne medije, ki jih lahko »aktivirajo«, kadar je treba zaščititi lastne poslovne interese. V vsakem primeru je to tema, ki jo je treba še naprej raziskovati.

Sam radiodifuzni regulator je nekajkrat na lastni koži občutil pritiske posameznih lastnikov (v času volitev ipd.), ki imajo velik vpliv tudi na združenje zasebnih medijev, ki ščiti predvsem njihove interese. In ne samo to, združenje izvaja pritisk na vlado, ministrstvo in na Svet za radiodifuzijo – če se njihovi predlogi ne sprejmejo (posebej ko gre za zamenjavo zakona)m organizirajo kampanjo v lastnih medijih. Najnovejši primer je pritisk na Svet za radiodifuzijo, da se ne dovoli liberalizacija trga, ki je nujna posledica digitalizacije in novih tehnoloških platform, ter da se trg konzervira le za obstoječe lastnike. Četudi so zakonske ovire za priliv tujega kapitala umaknjene, pa niti en lastnik do sedaj ni hotel prodati svojo TV-postajo, kljub temu da je bilo zainteresiranih nekaj tujih medijskih korporacij.

V raziskavi radiodifuznega trga v Makedoniji, ki smo jo opravili v okviru Strategije, smo še posebej analizirali probleme in ovire za povečanje radiodifuznega sektorja. Eden največjih problemov je, da lastnikom največjih TV-postaj medijski posel ni primarni. Nekateri ekonomski strokovnjaki so celo predlagali, da se uvedejo posebne zakonske omejitve glede tega, da se lastniki ne smejo ukvarjati z drugimi posli razen medijskim, kar bi bilo verjetno problematično z vidika svobode poslovanja in verjetno bi bilo težko izglasovati takšen zakon. Vsekakor pa smo mnenja, da je ena pomembnih rešitev tega problema v Makedoniji liberalizacija trga in spodbujanje konkurence, kar se bo gotovo tudi zgodilo z digitalizacijo in prihodom novih tehnoloških platform. Seveda, obstoječe zakonske omejitve o lastniški strukturi se morajo obdržati, morajo pa se uvesti tudi nove, da bi se preprečile mogoče negativne posledice različnih oblik integracije v novih digitalnih pogojih. Razen tega smo v primeru TV A1, ki sem ga predstavila, analizirali zakonodajo s stališča obstoječih zaščitnih mehanizmov in vplivov lastnikov na medijske vsebine ter ugotovili, da kljub obstoju velikega števila splošnih določb o programskih principih in uredniški neodvisnosti, dejansko nimamo mehanizmov sankcioniranja tovrstne zlorabe medijev – sankcij za nespoštovanje osnovnih programskih principov ni, prav tako pa ni regulirano vprašanje politične promocije, ko volilne kampanje ni ipd.

V(1) Črni gori mediji niso nič kaj boljši od družbe – večina jih je še vedno daleč od svobodnih in profesionalnih, ter neodvisnih od vplivov politično in ekonomsko močnih krogov. Tako kot za samo Črno goro, je bilo tudi za črnogorsko novinarstvo celotno 20. stoletje polno majhnih in redkih vzponov na eni ter velikih padcev in problemov na drugi strani. V tem trenutku je v velikem številu najbolj vplivnih črnogorskih medijev, še posebno tistih, ki so bili do pred kratkim v lastništvu države, opazno pomanjkanje distance do vladajočih krogov ter skorajda popolna odsotnost kritičnega premisleka o najbolj pomembnih vprašanj, ki opredeljujejo prihodnost Črne gore.

Tako se vprašanja črnogorske ustave, prostorskega plana, številnih privatizacij, korupcije ipd. v črnogorskih medijih pogosto pojavljajo le kot navadna informacija, medtem ko primanjkuje analitičnih prispevkov ter raziskovalnih del. Pogosto mediji ne ponujajo dovolj prostora za dialog, za izmenjavo argumentov, za soočanje glavnih predstavnikov moči v družbi, ki imajo različna stališča do teh pomembnih vprašanj. Največji mediji večinoma služijo le še kot mikrofon, prek katerega se sporočajo brezkompromisne odločitve oblasti. Ali pač opozicije. Takšni mediji ne morejo voditi družbo h konsenzu, prav nasprotno, lahko le spodbujajo konflikte.

Že leta 2002 je parlament po pritiskih organizacij iz Črne gore in tujine izglasoval vrsto medijskih zakonov, ki so jih relevantne mednarodne institucije ocenile kot dobre. Pohvale so prispele tudi s strani Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter številnih donatorskih organizacij iz Evrope in Amerike. Nekatere izmed teh organizacij so tudi neposredno sodelovale pri izdelovanju teh zakonov. Do sprememb v medijski zakonodaji je prišlo v trenutku, ko je Črna gora že izšla kot zmagovalka v boju z Miloševićevo Srbijo in merila moči s Koštunico ter za svoje cilje deklarativno razglašala neodvisnost in pridružitev Evropski uniji ter drugim evropskim in atlantskim strukturam. S strateškega vidika bi morala nova zakonodaja omogočiti preoblikovanje najbolj vplivnega medija, RTCG, v javni servis, pa tudi lokalnih postaj v državnem lastništvu in privatizacijo najstarejšega črnogorskega dnevnika Pobjeda. Ti mediji, podaljšana roka oblasti v 90. letih, so bili pozneje spreobrnjeni v vojno propagandne servise srbsko-črnogorskega nacionalističnega vrha in so danes skupaj s tajnimi službami ena glavnih opor sedanje oblasti. Tako danes, štiri in pol leta po spremembi zakonodaje, glavni cilji še vedno niso doseženi. RTCG, najbolj vplivni medij, se tako po uredniškem konceptu in programski vsebini namesto javnosti prilagaja interesom črnogorskih visokih vladajočih in poslovnih krogov. Prva uredniška struktura se je po spremembi zakonodaje poskušala izmikati nadzoru ter se osvoboditi klientelističnega odnosa. RTCG je, skupaj z drugimi črnogorskimi mediji in nevladnim sektorjem, vodila boj za ohranjanje kanjona Tare, ki so jo močni kapitalski lobiji želeli uničiti zaradi izgradnje hidroelektrarne. Tara je bila rešena, med drugim tudi zahvaljujoč mednarodnim organizacijam, črnogorska vladajoča elita pa se je naučila pomembne lekcije: da mediji zunaj njenega nadzora lahko razkrinkajo nekatere izmed velikih poslov, ki škodujejo družbi, vendar pa koristijo vladajoči eliti. Zato je bil uredniški vrh RTCG zamenjan konec leta 2005.

Pobjeda, najstarejši črnogorski dnevnik, še ni privatiziran; ta proces bi se moral začeti to jesen. Kako bo potekal, ali bodo novi lastniki transparentno predstavljeni, ali pa se bodo za kakšno by-pass institucijo ali tujo organizacijo skrivali vplivni domači krogi, je v tem trenutku težko napovedati. Tudi drugače v večini privatnih črnogorskih medijev lastniška struktura ni jasna in transparentna, saj še vedno ni zakona, ki bi lahko preprečil koncentracijo medijskega lastništva in različne monopole. Od štirih dnevnih listov sta dva pod neposrednim nadzorom vplivnih vladajočih krogov. Razen Pobjede je v takem položaju tudi zasebni dnevnik Republika, čigar lastniki so poslovno povezani s političnim vrhom vladajoče Demokratske partije socialistov.

Prav tako tudi dnevnik Dan, ki je nastal konec 90. let kot Miloševićev odgovor črnogorskim oblastem, financiran iz fondov tedanje (srbsko-črnogorske) zvezne administracije. Potem ko so ubili lastnika ter glavnega urednika dnevnika Duška Jovanovića, je Dan nadaljeval politiko umerjene kritike črnogorske oblasti, četudi bi lahko rekli, da je nekem klientelističnem odnosu z opozicijskimi političnimi strankami v Črni gori in nekaterimi političnimi krogi v Srbiji.

Največji boj pa je zadnjih letih potekal glede kontrole nad privatnim dnevnikom Vijesti, ki je kot prvi zasebni črnogorski dnevni časopis – s pomočjo donatorjev z Zahoda – nastal leta 1997. Vijesti so hitro postale najbolj vpliven črnogorski dnevnik, z več kot 20.000 izvodov naklade, kar je impresivno za črnogorske razmere. Pred nekaj leti so Vijesti postale strateški partner nemškega WAZ-a. V tajnem dokumentu črnogorske vlade, ki je spomladi 2005 pricurljal v javnost, so, skupaj z RTCG, obdolžene za nepatriotsko uredniško politiko, ki bi lahko škodila državi pred referendumom o neodvisnosti. Pravi boj za nadzor nad tem dnevnikom se je odvijal tudi po referendumu, konec prejšnjega leta, ko je WAZ, sicer 50-odstotni lastnik, poskušal priti do večinskega paketa, saj je enega črnogorskih lastnikov prisilil prodati delnice. Zaradi angažmaja štirih črnogorskih ustanoviteljev in preostalih 50-odstotnih lastnikov, ki odločajo tudi o uredniških vprašanjih, WAZ-u ni uspelo prevzeti vodilne vloge v časopisu. A šele ko so direktorja Vijesti Željka Ivanovića, ob deseti obletnici časopisa, brutalno napadli na ulici, je bilo javno izrečeno, da se je za kulisami vodila prava vojna za nadzor nad časopisom. Eden od solastnikov, Miodrag Perović, je izjavil, da verjame, da je napad na Ivanovića povezan z »nedavnim poskusom enega močnega lobija, da pridobi kontrolo nad časopisom«, medtem ko je bil sam Ivanović bolj direkten, saj je odgovornost za napad pripisal prejšnjemu črnogorskemu premieru in najbolj vplivnemu politiku Milu Ðukanoviću in njegovi »biološki in širši kriminalni družini«, ki poskuša utišati medije.

Skupaj s tednikom Monitor, ki opozarja na zgodbe o netransparentnih in sumljivih poslih oblasti, so Vijesti postale resna skrb vladajoče elite, ki nadzoruje velike privatizacijske posle in druge transakcije v državi. Primer tega dnevnika je še toliko bolj zanimiv, kolikor ga lokalni krogi poskušajo utišati prek velikega nemškega medijskega koncerna. Zanimivi pa so tudi drugi detajli, povezani z WAZ-om, posebej zaradi vloge, ki jo ima v regiji.

WAZ se je v Srbiji vpletel v skupne posle s Stankom Subotićem Canetom, s katerim vodi distribucijsko hišo Futura, eno največjih na Balkanu. Subotić pa je poslovni partner črnogorskih oblasti še iz časov tihotapljenja cigaret iz 90. let. Za njim so pred kratkim izdali tiralico Interpola, saj ga srbsko ministrstvo za notranje zadeve sumi tihotapljenja in preprodaje na črno ter utaje davkov, kar je Srbijo odškodovalo za več deset milijonov evrov. Sum, da se Subotić skriva v Črni gori, v kateri ima razvejane donosne posle, še nihče ni zanikal. Po nekaterih informacijah bi lahko bila Subotić in WAZ potencialna kupca dnevnika Pobjeda. Mogoče načrtujejo, da bi z vlaganjem kapitala v ta dnevnik posredno lahko vplivala in ogrozila tudi Vijesti.

Oblast se boji svobodnih in nenadzorovanih medijev, saj bi lahko javnosti predstavili veliko število tem: kriminal in korupcijo, nove posle in nove načrte monopolnih krogov, s katerimi bi uničevali kanjone, betonirali obalo, razprodajali zemljo, ustvarjali ekološko škodo, spodbujali nepravično privatizacijo … Da bi se izognili takšnim temam, v Črni gori poskušajo vzpostaviti totalno kontrolo nad mediji in pri tem ne izbirajo sredstev, saj je le svobodna in kritična javnost sposobna zaznati prevaro in škodo. Le svobodna in kritična javnost lahko na volitvah kaznuje in zahteva odgovornost oblasti, ki se v Črni gori ni spremenila že dve desetletji. Z nadzorovanjem in obvladovanjem medijev se poskuša ustvariti situacija, da bi tudi naslednjih dvajset let bilo tako.