»Acto sem podpisala iz državljanske malomarnosti, zato, ker nisem bila dovolj pozorna.«

»Želim se opravičiti, ker sem sicer opravila svojo službeno dolžnost, ne pa tudi svoje državljanske dolžnosti. Ne vem, koliko sem imela izbire, da ne bi podpisala, vendar bi lahko poskusila. Pa nisem.«

»Prosim, naj bo kdo tam tudi v mojem imenu.«

(Vsi citati iz Helena Drnovšek Zorko: Zakaj sem podpisala ACTO)

Začetek leta 2012 je zaznamovalo tajno podpisovanje sporazuma ACTA, množični internetni in ulični protesti, ki so zajeli celo Evropo – celo v Ljubljani se je zbralo več kot 2000 ljudi – in nato zamrznitev njegove ratifikacije v številnih državah. Danes je ta zgodba v splošni javnosti že dodobra potonila v pozabo in zgolj specializirana javnost še ve, da je še ni konec ter da bo njeno nadaljevanje odvisno od razmerij moči v evropski komisiji in evropskem parlamentu.

Mednarodna mobilizacija proti sporazumu ACTA zajela precejšnje število ljudi, med katerimi, kar je še posebej pomembno poudariti, niso sodelovali zgolj »običajni osumljenci« na levici, temveč marsikdo, ki sicer se nima za politiziranega, vendar svobodo na internetu in prost dostop do vseh vrst vsebin in njihovo ustvarjanje doživlja kot svojo osnovno potrebo, vse bolj pa tudi kot nujen delovni pripomoček. Velik del udeležencev prvega in najbolj množičnega protesta v Ljubljani, podpisnikov pozivov ali tistih, ki so se v kampanjo aktivno vključili na druge načine, je bilo tistih, katerih odprt internet je osnovni pogoj njihovega dela. Programerji, spletni razvijalci, dizajnerji, blogerji, novinarji, umetniki, prevajalci, študenti, akademski delavci itn. Spontanost, takojšnjost in mnogoterost oblik angažmaja so tiste razsežnosti, ki reakciji na informacijo o sporazumu ACTA dajejo značaj – za naše okolje – nečesa izjemnega. To je možno razložiti s tem, da so številni v njem prepoznali neposredni napad na pogoje njihovega življenja in dela.

Mobilizacija proti ACTI je bila nujna in uspešna. Dosegla je zamrznitev ratifikacije sporazuma v številnih državah, tudi v Sloveniji. Ključ do uspeha mobilizacije tudi tokrat ni bil v pretanjeni politični artikulaciji ali sistematičnih organizacijskih naporih, temveč v zmožnosti, da je uspela bistveno razsežnost celotne zgodbe, podreditev interneta in privatizacijo skupnega,predstaviti kot nekaj, kar precej ljudi zadeva povsem neposredno. Te osnovne resnice mobilizacije so se zavedli tudi tisti, ki so sporazum pripravili, zato so se zelo hitro tudi znali potuhniti.

Poskus tajnega uveljavljanja sporazuma ACTA ni nobena posebna zgodba, temveč ga je treba razumeti kot opomnik na procese, ki prežemajo celotno družbo in katerih ultimativna posledica je uklenitev vseh potencialov te družbe v spone kapitalističnih odnosov produkcije. V precej sferah družbene produkcije se je ta premik zgodil nekoč v zgodovini in da bi se ga lahko sploh zavedli, se je treba prebiti skozi številne plasti ideološke navlake; na internetnem bojišču je mogoče ta proces v precej čisti obliki opazovati v živo. To je proces ublagovljenja in kapitalističnega prilaščanja.

Tako kot v ostalih sferah družbe se tudi na internetu odvija spopad med (vsaj) dvema paradigmama družbenega življenja oziroma razvoja. Ena je kapitalistična, ki ublagovlja, privatizira, izključuje in hierarhizira ter paralelno gradi kompleksne strukture gospostva, mehanizme nadzora, kaznovanja in unifikacije. Druga internet razume in uporablja kot utopični prostor oziroma prostor svobode, samoorganizacije in skupnega. Ona je tista, ki je ob zori svetovnega spleta primat zasebne lastnine razbila ne samo s konceptom odprte kode, temveč z njegovo praktično realizacijo v nešteto primerih, ki so že dolgo tega prešli meje softvera ali sveta programiranja.

Linux je splošno znan simbol in primer tega, česar je zmožna utopična imaginacija, uveljavljena v praksi. Brez njega danes še vedno ne bi bili mogoči enormni dobički, ki jih žanjejo vodilne korporacije, kot so Google, Facebook ali Microsoft, saj je še vedno osnova za delovanje strežnikov, ki so infrastruktura, na kateri temelji internet. Medtem prva paradigma prek obsežnega političnega in represivnega aparata, ki ga ima na voljo, preganja servise za izmenjavo datotek, blokira finančne servisiranje Wikileaksu, ukinja politično neugodne profile, skupine in strani na socialnih omrežjih, izklaplja oziroma onemogoča dostop do interneta v času širokih socialnih napetosti (Egipt, Libija ...) in na številne druge načine zagrajuje prostor skupnega ter ga podredi razčlovečujoči logiki blaga. S tem ko kolonizira nova področja, hkrati še utrjuje hierarhijo v družbi, v kateri vsa človekova družbena moč temelji na njegovi ekonomski moči.

In vendar je tako internet kot družbo nasploh možno razumeti kot odprto polje inovacij, ki jo je mogoče strukturirati na neskončno načinov, med katerimi so številni precej bolj smiselni od tega, kar imamo zdaj in na kar prisegajo vodilni ideologi obstoječega reda. Kolikor se to sliši utopično ali naivno, je to mogoče konkretno ponazoriti: če ne bi bilo Linuxa in odprte kode, ki sta direktna negacija neoliberalne koncepcije družbe, bi le redki zmogli misliti, da je nekaj takega mogoče. In vendar praksa kaže, da je. Če je možno človekove potenciale organizirati drugače v eni sferi družbene produkcije in življenja, na primer na internetu, potem je to mogoče tudi v njenih drugih sferah.

Boj proti ACTI je torej treba razumeti kot posamičen moment spopada med dvema družbenima paradigmama. Toda začasna zamrznitev enega posamičnega manevra, v tem primeru zamrznitev ratifikacije ACTE, ne pomeni, da je boj dobljen. ACTA ni nastala zato, ker kakšen uradnik ne bi razumel narave interneta; nastala je ravno zato, ker se kapital zelo dobro zaveda, da sta internet in produkcija znanja na splošno vir neskončne vrednosti, ki je proizvedena vsak dan. Kolikor je proizvedena, si jo je možno tudi prilastiti. Kmalu bo zato spet prišla nova direktiva, nova tajna pogodba in se vzpostavila nova transnacionalna agencija ali služba, ki naj bi pod krinko bdenja nad »ureditvijo tega področja« omogočila pogoje za vzpostavitev korporativnega monopola nad internetom, ki ga danes še vedno ni.

Zgodba o ACTI ni pomembna zgolj zaradi procesov, ki so ziključno vezani dinamiko razvoja interneta oziroma širše na produkcijo znanja. Zaradi specifične okoliščine, da razmerja sil med različnimi akterji na internetu še ni konsolidirano, pa vendarle omogoča privilegiran vpogled v procese, ki sicer dominirajo v celotni družbi v pogojih dominacije kapitalističnega načina produkcije. Slovenski del zgodbe, ki je dobil največjo publiciteto, je v tem smislu bolj pomenljiv, kot se morda zdi. Ko se je tako ambasadorka Republike Slovenije na Japonskem Helena Drnovšek Zorko, ki je v imenu slovenske vlade sporazum podpisala zaradi tega svojega dejanja javno pokesala, je s tem verificirala teze, ki so v javnem govoru sicer nesprejemljive: številne ključne odločitve, ki vplivajo na naša življenja se sprejemajo na forumih, ki so povsem zunaj sleherne demokratične kontrole, kaj šele, da bi bilo nanje mogoče vplivati na način, ki ga sugerirajo univerzitetne čitanke o sodobnem političnem sistemu in demokraciji.

Videz demokratične legitimnosti pride šele pozneje, kot gola simbolna gesta, za njeno produkcijo pa je zadolžen dobro preskrbljen sektor političnega piara. V trenutne strukture političnega odločanja in njene postopke socializirani ambasadorki tako ni bilo treba prebrati pogodbe, ki jo je podpisala (glej citat zgoraj). Vladi prav tako ni bilo treba vedeti, kaj podpisuje, da je ambasadorki dala to navodilo. Funkcija lokalne oblasti, četudi je ta izvoljena, v trenutni globalni politični strukturi namreč ni tehtanje med različnimi paradigmami družbenega razvoja, temveč dajanje legitimnosti odločitvam, ki so že sprejete nekje drugje ter nato njihova vestna implementacija.

Nedemokratičnost postopkov sprejemanja odločitev zastavlja vprašanje osebne odgovornosti tistih, ki te postopke bodisi vodijo bodisi v njih sodelujejo ali vsaj dopuščajo. Ta odgovornost zadeva tako socialnega delavca, ki vsak dan neposredno vpliva na življenja ljudi, s katerimi je v stiku, kot vse ravni nameščencev, vključno z najvišjimi nivoji oblasti. Ambasadorka Drnovšek Zorko je simptomatičen primer uradne drže sodobnih uradnikov: Eichmann, prilagojen ideologiji liberalizma. Če se je prvi skliceval na to, da je bil nepomembno kolesce v mašineriji smrti, so sodobni birokrati sicer še vedno nepomembni koleščki, a zasebno imajo ločeno mnenje in so na »naši strani«. »Prosim, naj bo kdo tam tudi v mojem imenu,« je izjavila ambasadorka in računala na simpatije nasprotnikov sporazuma, ki naj bi ji omogočile reproduciranje pozitivne samopodobe. Pri tem seveda ni osamljena.

Horde sposobnih in dobronamernih ljudi derejo v institucije Evropske unije, da bi tam dali svoj droben doprinos k politikam siromašenja, izključevanja, gradnje zidov – k opustošenju družbe na globalni ravni. Pri vsem tem je en bolj kritičen do te iste strukture kot drugi. Nadomestilo za takšno lojalnost je seveda vabljivo in v njem se tudi skriva odgovor na vprašanje zakaj: visoke plače, varen status, dostop do številnih servisov in številni ostali privilegiji, ki so dostopni malo ljudem.

Seveda je treba v gesti ambasadorke prepoznati, da je na svojevrsten način vendarle odigrala vlogo whistleblowerja, saj je tudi njen nastop pomagal delegitimizati sporazum ACTA v lokalnem kontekstu. Vseeno pa si tudi zavoljo tega ne zasluži posebnega spoštovanja, kaj šele afirmacije: ravno tovrsten vsakodnevni praktični cinizem sicer dobronamernih birokratov ter njihovih strokovnih oziroma publicitičnih apologetov je sestavni del novih politik avtoritarnosti. Vodilno vlogo ima pri večini ključnih vprašanj. Spomnimo se le na udarni val neoliberalne globalizacije v devetdesetih, ki je pahnil v bedo ogromne dele globalnega juga, napada na Afganistan in Irak in na trenutni val politik zategovanja pasov. Uradniki, ki podpisujejo sporazume, ne da bi jih prebrali, politiki, ki uveljavljajo politike, ki jih ne razumejo, hkrati pa vsem želijo le dobro, so njena lojalna armada. Ne glede na to, katere peticije podpisujejo ali h katerim protestom pozivajo.

Spremljanje dogajanja v zvezi z ACTO kot tudi številne druge procese sprejemanja političnih odločitev si je treba drzniti razumeti tako: nedemokratičnost postopkov je njihova strukturna značilnost in ne zgolj občasna nerodnost. In vendar se je treba vedno znova spomniti, da je te postopke možno odpreti in figurativno nogo postaviti med figurativna vrata. Smer politike je možno spremeniti, uničevalne politike je mogoče spremeniti, tudi tiste, ki se v splošno apokaliptičnem vzdušju zdijo samoumevne, kot je na primer politika zategovanja pasov. To je možno tako, da se soočimo in absolutno zavrnemo motivacije, na katerih te temeljijo. Motivacija ACTE je internet kot specifično področje družbene produkcije v čim večji meri transformirati v še eno lovišče kapitala, motivacija politik zategovanja ukrepov pa je razumevanje, da gospodovanje nad pomanjkanjem vladajočemu razredu ponuja večjo varnost kot skupno obvladovanje bogastva, ki ga vsak dan vsi proizvajamo v skladu z nekimi drugimi in drugačnimi principi od trenutno prevladujoče tekmovalnosti in indivudualizacije. Na vseh nas je, kakšno vlogo bomo v teh procesih odigrali sami.

Čeprav nam je industrija spletno pokrajino dolgo časa predstavljala in prodajala kot neskončen travnik, na katerem je dovoljeno in mogoče vse, se v praksi vedno bolj kažejo obrisi omejene in zaprte tovarne, v kateri so prehajanja med posameznimi proizvodnimi dvoranami skoraj nemogoča in kjer posameznika omejujejo politične entitete, podjetja in navsezadnje tudi lastna narava.

Spletno cenzuro najpogosteje razumemo kot pre­preče­vanje dostopa do spletnih informacijskih virov, ki bi po mnenu cenzorjev lahko škodovali politični klimi v državi, ki te vire cenzurira. Vseeno vedno več teoretikov opozarja, da zaradi decentraliziranega modela komunikacije prek spleta popolno onemogočanje dostopa ni več mogoče in da se vedno več političnih entitet nagiba k omejevanju, preusmerjanju in filtriranju komunikacijskih poti. Tako namesto preprečevanja dostopa do spornih vsebin entitete raje skrbijo za čim lažji dostop do vsebin, ki so v skladu s sistemskimi dogmami posameznega režima in z različnimi metodami samo otežujejo dostop do problematičnih vsebin.

Države pa niso edine, ki se ukvarjajo z omejevanjem in oteževanjem dostopa do spletnih vsebin. Prav tako, če ne še bolj, so aktivna podjetja, ki v imenu ščitenja avtorskih pravic izvajajo nadzor in cenzuro posameznih spletnih mest oziroma na določenih spletiščih cenzurirajo posamezne vsebinske sklope. Kritiki opozarjajo, da tudi tukaj obstajajo možnosti zlorab, saj založbe v nekaterih primerih ne podajo zadostnega razloga za umik vsebin, upravniki spletnih mest pa z njimi sodelujejo zaradi strahu pred tožbami.

Poleg preprečevanja oziroma omejevanja dostopa do vsebin pa se vedno bolj uveljavlja tudi nadziranje oziroma zbiranje podatkov o spletnih uporabnikih. Tak način prevladuje tudi v državah zahodnega sveta, kjer zbiranje in analizo prometnih podatkov zagovarjajo z bojem proti terorizmu, pedofiliji in trgovini z ljudmi. Vseeno kritiki opozarjajo, da zbiranje podatkov poteka avtomatično, da je vsebinske analize zelo malo in da se je že večkrat izkazalo, da obseg zbiranja podatkov in njihova dejanska uporaba nista v sorazmerju. Hkrati se z medijskimi opozorili o izvajanju nadzora v družbi ustvarja klima panoptikona, v katerem je »namen načela nadzorovanja /.../ v tem, da napravimo (zapornike) ne le sumničave, ampak tudi prepričane, da se ve čisto vse, karkoli napravijo, čeprav morda to ni res«. (Bentham v: Splichal, 1996: 232).

Cenzura s strani političnih entitet je najbolj očitna in najbolj odmevna, predvsem zaradi držav, kot so Kitajska, Pakistan in Severna Koreja ter Kuba, kjer se cenzuriranje dostopa razume predvsem kot omejevanje človekovih pravic državljank in državljanov, ki je v nasprotju z dogmami demokracije, kot jo poznajo na Zahodu.

Cenzura v teh državah je medijsko dobro pokrita, kar vodi tudi do razvoja določenih medijsko stereotipiziranih držav, kjer sta cenzura vsebin in omejevanje dostopa najbolj prisotna, medtem ko se druge države zaradi manka medijske izpostavljenosti ne pojavljajo. V javnosti najmočnejše zaznamovana ostaja Kitajska, čeprav skupina Novinarji brez meja v letnem poročilu za leto 2012 opozarja, da cenzura ni nič manjša v Belorusiji, na Kubi, v Bahrajnu in Burmi (Reporters without Borders, 2012).

Nadziranje in trgovanje s tehnologijo za spletni nadzor sta v zadnjih letih postala celo industrijska panoga, ki ni več rezervirana samo za oddelke varnostnih služb, temveč se je okrog koncepta spletnega nadzora razvila cela industrija povpraševalcev in ponudnikov. Nedavno je Pakistan objavil javno namero pridobivanja ponudb za izgradnjo nadzorniškega sistema spletnih komunikacij, ki bi bil podoben kitajskemu. Poziv je v ZDA naletel na hud odpor borcev za človekove pravice, zaradi pritiska javnosti pa je Pakistan namero pozneje umaknil, še vedno pa kritiki opozarjajo, da to ne pomeni, da so z umikom ponudbe pakistanske oblasti prenehale razmišljati o uvedbi takšnega nadzornega sistema (WebProNews, 2012).

Zanimivi so tudi razlogi za cenzuro spletnih vsebin. Tudi tukaj velja prepričanje, da je cenzura v svojih ciljih uniformna, pa vendar v različnih režimih cenzura opravlja različne funkcije. Poglejmo tri od najbolj zloglasnih režimov cenzure na spletu.

Tajska cenzuro spleta izvaja v skladu z zakonom o kibernetskem kriminalu (cybercrime law), razlogi zanjo pa so različni. Iz depeš na Wikileaksu lahko razberemo, da je eden od razlogov vzdrževanje političnega miru, drugi pornografija, ki je na Tajskem prepovedana z zakonom, in tako naprej. Analitiki še opozarjajo, da postopek cenzure ni transparenten, prav tako pa se na cenzuro ni mogoče pritožiti oziroma jo razveljaviti (Wikileaks, 2012).

V Pakistanu je cenzura vsebin in regulacija dostopa do njih povezana predvsem s pornografijo in bogokletnimi vsebinami, zanimivo pa je, da veliko spletnih mest država cenzurira na pobudo javnosti, ki meni, da pornografija ni v skladu z njihovo veroizpovedjo (Washington Times, 2012).

Burmanske oblasti regulacijo interneta razumejo predvsem kot orodje za doseganje političnega miru v državi. Novembra 2010 so v državi izvedli prve volitve po več kot dvajsetih letih, hkrati s predvolilno kampanjo pa na spletu uvedli strogo cenzuro protivladnih vsebin, s katerimi bi lahko nasprotniki režima vplivali na populacijo. Pripadnik skupine Wikileaks Jacob Applebaum je ugotovil, da burmanske oblasti filtrirajo 96 odstotkov vsega spletnega prometa (Reporters without Borders, 2012).

Pri spletni cenzuri niso nič manj od nacionalnih vlad aktivna posamezna podjetja oziroma skupine znotraj zasebnega sektorja, ki se vsaka po svojih močeh in želji trudijo regulirati spletne vsebine. Glasbene in filmske založbe, posamezna informacijska podjetja in drugi akterji na trgu so se morali pred javnostjo že večkrat zagovarjati zaradi preprečevanja dostopa oziroma umikanja določenih vsebin.

Podjetje Apple je v Nemčiji leta 2010 cenzuriralo vsebino večih nemških medijskih hiš, ki so na Applovi tržnici ponujali svoje aplikacije za prikazovanje vsebin tiskanih izdaj. Revijo Stern so obvestili, da njihova galerija pomanjkljivo oblečenih deklet krši pravila poslovanja in da aplikacije ne bodo več ponujali uporabnikom, če Stern ne bo primerno obdelal spornih fotografij. Podobno cenzuro je doživela revija Bild, pri kateri je Apple zahteval, da spremenijo vsebino (oblečejo slečene modele) v aplikaciji pa tudi v digitalni obliki revije, ki je bila dostopna na Bildovem spletišču in ki si jo uporabniki lahko opcijsko naložijo tudi s pomočjo Applove tržnice iTunes. Bild se je na odločitev pritožil, vodja spletnega oddelka pri tej medijski hiši pa je opozoril, da zaradi nejasnih pravil »lahko danes cenzurirajo galerije, jutri pa se bodo začeli vtikati v mnenjske članke«. (Gizmodo, 2012)

Teoretiki opozarjajo, da regulacija spletnih vsebin s strani ponudnikov dostopa do spleta obstaja v več državah, vendar med posameznimi sistemi obstajajo velike razlike. Države so sicer z mednarodnim pravom zavezane k regulaciji spletnih vsebin, če te vsebujejo otroško pornografijo, pozive h genocidu, rasno, versko in nacionalistično nestrpnost oziroma pozive k terorizmu, vseeno pa tudi Združeni narodi opozarjajo, da morajo države sporne vsebine umikati transparentno, nedvoumno in z mislijo na načelo nujnosti in sorazmernosti (General Assembly, 2012).

Predlogi zakonodaj SOPA, PIPA in ACTA po mnenju mnogih kritikov prelagajo veliko regulatornih pravic na podjetja – ponudnike dostopa do spleta. Kritiki opozarjajo na nejasnost jezika in ohlapnost definicij spornih vsebin, do katerih bi v skladu s to zakonodajo ponudniki lahko onemogočali dostop brez nadzora državnopravnih organov (TechEye, 2012).

Do zdaj so namreč ponudniki dostopa do spleta delovali kot nevtralni posredniki, ki so doumnevno sporno vsebino umikali na podlagi sodnega naloga oziroma zahtevka avtorja določene vsebine, v novih zakonodajnih predlogih pa se odgovornost za spletne vsebine prelaga na ponudnike dostopa do teh vsebin. To je v strokovni javnosti že sprožilo proteste, kritiki pa so opozarjali predvsem na neusposobljenost ponudnikov dostopa za presojanje spornosti vsebin ter na posledičen nadzor vseh vsebin, s katerim bi lahko ponudnik dostopa ugotovil spornost posameznih vsebin (No ACTA!, 2012).

Z uporabo spletnih iskalnikov, ki nam na podlagi iskanih vsebin ponujajo nove vsebine, se uporabniki podajajo na spolzko pot. Po eni strani je sicer res, da so rezultati iskanja boljši, saj se ujemajo s predstavami posameznika, po drugi pa posameznika zapirajo v filtrirni mehurček, iz katerega je zelo težko izstopiti.

»V svetu, kjer nam je vse znano, se je nemogoče učiti o novih stvareh,« opozarjajo komunikologi, ki v optimizaciji spletnih iskalnikov vidijo nevarnost zapiranja posameznika pred določenimi spletnimi vsebinami oziroma samocenzuro (Pariser, 2010: 15). Uporabnik s svojim vedenjskim vzorcem določa način uporabe spleta, programska oprema in spletni iskalniki pa mu poskušajo čim bolj ugoditi. Tako se krog dosegljivih vsebin vse bolj reducira na uporabniku všečne vsebine, ostale pa ostajajo zunaj njegovega dosega.

Tehnično pri filtrirnem mehurčku sicer ne gre za cenzuro, saj vsebine po navadi niso nedosegljive v absolutnem smislu, vseeno pa so določenemu uporabniku zaradi optimizacije uporabniške izkušnje posamezni sklopi nedosegljivi, saj je sistem presodil, da uporabnika tiste vsebine ne bodo zanimale. Vse skupaj se konča v filtrirnem mehurčku, v katerem uporabnik konzumira samo vsebine, za katere je sistem na podlagi uporabniške izkušnje presodil, da bodo uporabniku všeč. Uporabnik tako iz navidezno neskončnega vira informacij dobiva samo strogo prečiščen vir, zaradi ujemanja informacij s svojimi prepričanji pa le redko kdo posumi, da dobiva samo del informacij oziroma da nekatere vsebine niso dosegljive.

Na koncu lahko ugotovimo, da enoznačnega odgovora na cenzuriranje spletnih vsebin ni. Po eni strani se nam regulacija spletnega prostora ne bo mogla izmikati v nedogled in bo slej kot prej treba razrešiti dileme neskončno odprtega prostora in velikega števila deležnikov, ki regulirajo samo nekatere dele, po drugi pa večina zakonodajnih predlogov nastaja pod pritiski določenih interesnih skupin, ki jih celostna razrešitev problema sploh ne zanima.

Zatakne se že pri definiciji interneta. Je to tehnološka inovacija, komunikacijski prostor ali kaj tretjega? Postopek regulacije in smer razvoja zakonodajnih predlogov sta v veliki meri odvisni od odgovora na to vprašanje, odvisni pa sta tudi od tega, kdo bo ponudil odgovor, ki bo zadovoljil vse deležnike.

Konceptualni izzivi definicij pa so samo del težave. Preizkušnja bo tudi vzpostavitev sistema nadzora nad tehnološkimi rešitvami, ki spletno komunikacijo dejansko poganjajo. Lastništvo strežnikov domen in nadzor nad organizacijo ICANN, ki skrbi za regulacijo domen po celem svetu, bo, z upoštevanjem aktualnih trendov zapiranja spletnih komunikacij, vedno bolj pomembno.

In končno – odgovoriti si bo treba na vprašanje, komu je internet sploh namenjen in za kaj ga lahko ta skupina posameznikov uporablja. Širši kot bo konsenz pri tem vprašanju, bolj odprti bodo spletni pašniki. Za vse uporabnike.

Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV.
Pariser, Eli (201): The Filter Bubble. London: Penguin Group.
Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Web Pro News: Pakistan Scraps Firewall. Dostopno na www.webpronews.com/pakistan-cancels-firewall-2012-03 (15. april 2012).
Wikileaks: Internet Censorship in Thailand. Dostopno na http://wikileaks.org/wiki/Internet_Censorship_in_Thailand (15. april 2012).
Washington Times: Wanted: Censor for Pakistan's Internet. Dostopno na www.washingtontimes.com/news/2012/mar/8/wanted-censor-for-pakistans-internet/?page=all (15. april 2012).
Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Gizmodo (2012): It's Time to Declare War Against Apple's Censorship. Dostopno na http://gizmodo.com/5490310/its-time-to-declare-war-against-apples-censorship (15. april 2012).
General Assembly (2012): Promotion and protection of the right to freedom of opinion and expression. Dostopno na www.ohchr.org/Documents/Issues/Opinion/A.66.290.pdf (15. april 2012).
Tech Eye (2012): ISP internet policing resulting in corporate censorship – report. Dostopno na http://news.techeye.net/internet/isp-internet-policing-resulting-in-corporate-censorship-report (15. april 2012).
E-demokracija.si: No ACTA! (2012): Poduči se o sporazumu ACTA. Dostopno na www.e-demokracija.si/no-acta/brosura-o-sporazumu-acta/ (15. april 2012).

Sredi 90. let prejšnjega stoletja se je James Wallbank[1] sprehajal po ulicah Sheffielda, ko je njegovo pozornost pritegnil smetnjak, v katerem je ležal računalnik (z ekranom, tipkovnico, miško in vsemi kabli vred). Ker na prvi pogled z odvrženim računalnikom ni bilo nič narobe, se je odločil, da ga odnese domov in priklopi. Na njegovo začudenje je računalnik deloval brezhibno.[2] Potem ko je svojo izkušnjo delil s kolegi umetniki in aktivisti, je začela skupina po mestu sistematično iskati zavržene računalnike. Izkazalo se je, da jih je bilo več kot polovica brezhibnih, iz ostalih pa je bilo z malo kombiniranja mogoče sestaviti popolnoma delujoče računalnike in tako zreducirati odpadne (neuporabne) kose na minimum. Delo te skupine[3] je nekaj let pozneje služilo kot izhodišče za oblikovanje kratkega besedila Lowtech Manifesto[4], v katerem sta utemeljena smisel in uporabnost poceni ali brezplačne tehnologije in katerega osrednje sporočilo je spodbujanje ponovne uporabe računalnikov, ki zaradi (pre) hitro razvijajoče se računalniške industrije končajo na smetiščih.

Leta 2007 se ideja ponovne uporabe strojne opreme in rabe odprtokodnih sistemov ter prosto dostopne programske opreme izkristalizira v dokumentu Zero Dollar Laptop Manifesto (ZDLT)[5], dokumentu idejnih in praktičnih napotkov za pripravo in izvedbo projekta, ki podpira in spodbuja avtonomne digitalne prakse. Kratkoročni cilj projekta je s skupino deprivilegiranih ljudi (npr. brezdomnimi, begunci …) razviti pogoje za avtonomno digitalno udejstvovanje in lokalno zmanjšati učinke e-polucije, dolgoročni cilji pa so promocija odprte kode, praktična aplikacija koncepta ponovne rabe na področje tehnologije ter ne nazadnje omogočiti dostopnost do strojne in neodvisne programske računalniške opreme ekonomsko deprivilegiranim družbenim skupinam, s tem pa izničiti t. i. »digitalno ločnico«, ki priča o tem, da se marginalizacija in ekonomska deprivilegiranost neposredno prekrijeta z nedostopnostjo do računalnikov, njun učinek pa je digitalna nepismenost.

Projekti po načelih manifesta Zero Dollar Laptop se lahko izvajajo v vseh družbah, kjer ekonomsko »zmogljivejši« sloji po nekaj letih odvržejo »stare«, a še delujoče računalnike, da bi kupili zmogljivejše, nove. Poleg tega, da spodbujajo avtonomne digitalne prakse, taki projekti združujejo in spodbujajo ekološko, socialno in etično dimenzijo.

Računalnik, v svoji najbolj materialni dimenziji, torej strojni materialnosti, je za zdaj temeljni pogoj za kakršnokoli digitalno udejstvovanje. Brez strojne opreme ne moremo govoriti o digitalnih praksah. Čeprav je v zadnjem času največ pozornosti namenjene kritikam in odporom zoper regulacijo in nadzor medmrežja, ki ju mednarodni lobiji uveljavljajo pod krinko zaščite avtorskih pravic, je to le del celotne slike omejevanja in demoniziranja avtonomnih digitalnih praks. Marca 2011 je v Sloveniji namreč stopil v veljavnost Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti(ZTZPUS-1)[6], ki prepoveduje kakršnokoli javno rabo ali javno dostopnost »sestavljenih« računalnikov brez »testa skladnosti« nove celote.

Če je bilo pred uveljavitvijo tega zakona možno prodajati ali dati v javno uporabo računalnik, sestavljen iz različnih strojnih delov različnih starih računalnikov (v kolikor je bil posamezni del – komponenta – licenciran in označen s »CE« oznako), to zdaj ni več mogoče, saj se tak računalnik pojmuje kot »novi produkt na trgu« (ne glede na to, ali gre v prodajo, v uporabo na javno dostopnih mestih ali za proces neformalnega izobraževanja v okviru projekta nevladne organizacije)[7] in zanj veljajo omejitve omenjenega zakona.

Čeprav zakon naslavlja le »gospodarske subjekte«, se v njem navedene prepovedi nanašajo na vse pravne subjekte.[8] Ključni argument za uveljavitev tega zakona je, kako simptomatično, »varnost« (glej 5. člen). V širšem kontekstu napada na prosto dostopnost je ta zakon treba brati kot rezultat pritiska velikih računalniških korporacij na »trg« in kot še eno možnost onemogočanja, uničevanja, nadzorovanja in kaznovanja javnega (skupnega) razvoja in uveljavljanja alternativnih oblik ekonomije (princip ponovne rabe), socialnega angažmaja (spodbujanje, uveljavljanje in razvijanje avtonomnih digitalnih praks) in solidarnosti (odstop lastnega starega računalnika drugi osebi), ki so v času krize edino družbeno lepilo.

Polje boja zoper selektivna omejevanja (ki se skrivajo za pojmom »regulacija«), demoniziranja (ki se skriva za pojmom »varnost«) ter sankcioniranja (ki se skriva za pojmom »zaščite«) je zato treba razširiti tudi na »trdo plat« digitalnega.

Pričujoči tekst bo poskušal področje novinarstva in tehnologije zaobjeti s štirimi koncepti. Njegovo temeljno vprašanje je, kaj nam lahko vsak od teh zorov odkrije. Vsak bo na svoj način plodovit, naša naloga pa bo, da v končni fazi iz njih izpeljemo lekcije za novinarstvo kot (transformirajočo se) kulturno in zgodovinsko posebno formo sporočanja. Bolj specifično gledano bomo začrtano teoretsko-praktično krajino obravnavali v luči nastanka spleta. Poskušali se bomo na produktiven način opredeliti do nekaterih diagnoz, ki so jih prinesle različne konceptualizacije razmerja med novimi mediji in starimi medijskimi formami ter družbenimi institucijami. Te vključujejo tehnološki determinizem, družbeni konstruktivizem, dialektiko tehnologije in družbe ter koncept dispozitiva. Na bolj konkretni ravni se dotikajo prekarizacije in razrednega boja, novinarstva kot načina sporočanja ter odprte kode.

Tehnološki determinizem je pozicija, katere temeljno premiso v svojem članku »Time, technology and the creative spirit in political science«iz leta 1927 zelo barvito povzame Charles A. Beard: »Tehnologija maršira v sedem lig[1] dolgih škornjih od enega brezobzirnega revolucionarnega pohoda do drugega, podira stare tovarne in industrije ter v istem zamahu in z grozovito hitrostjo seje nove procese.« Tak pogled tehnologiji pripisuje pretirano vlogo v kontekstu sociokulturnih sprememb ali razlag stanja neke družbe.[2] Bijker zapiše (2006: 683):»Tehnološki determinizem je sestavljen iz dveh elementov: trdi, da (1) se tehnologija razvija avtonomno, sledeč interni logiki, ki je neodvisna od zunanjih vplivov in da (2) oblikuje družbo prek svojih ekonomskih in socialnih učinkov.«

Kritike tehnološkega determinizma kot redukcionistične teorije so številne, gredo pa predvsem v smeri tega, da ta pogled ne upošteva vpetosti produkcije in uporabe tehnologije v družbeno tkivo in razmerja moči. Toda če tehnološki determinizem vzamemo kot idejno manifestacijo določenih sociohistoričnih razmer, lahko rečemo, da kaže na limite skupinskega, še bolj pa posameznikovega delovanja. Namiguje na vsemogočnost nekaterih procesov v primerjavi s povprečnim uporabnikom. Naj bodo ti še toliko prežeti z družbenostjo, to ne pomeni, da so za novinarko kaj manj določujoči. To, da posameznice na ta način dojemajo tehnologijo, morda ne kaže toliko na to, da so zaslepljene, ampak da dejansko le stežka vplivajo na končne manifestacije tehnologije in načine uporabe.

Iz tega sledi, da je treba v čim večji meri in s čim več sredstvi reapropriirati odtujeno tehnologijo – se boriti za open source dostop, predvsem pa proizvajati novo vednost in z njo opolnomočiti posameznike, da bodo lahko postali vladarji lastne tehnologije.

Eno od premis socialno konstruktivistične prizme smo že nakazali zgoraj. Tej ugotovitvi bomo dodali še dva uvida, ki kažeta na poseganje družbenega v sfero tehničnega oz. tehnološkega. Kot smo že rekli, so tehnologije (a) podvržene specifičnim načinom uporabe, (b) niso le rezultat tehničnih zakonitosti materialov in zakonov fizike, ampak so vanje vtkani družbeni odnosi, in (c) njihov nastanek je večkrat pod vplivom širših družbenopolitičnih okoliščin.

Končne manifestacije in rabe tehnologij se konsolidirajo na račun šibkejših družbenih skupin (na primer prekarnih medijskih delavcev). Örnebring v članku (2010: 60), v katerem proučuje novinarstvo kot obliko mezdnega dela, izpostavi štiri procese, katerim je to podvrženo: (1) delitev koncepcije in izvedbe dela, (2) povečana diferenciacija dela, (3) uporaba tehnologije za povečanje produktivnosti, in (4) izbris obrtniških sposobnosti iz delovnega procesa, t. i. de-skilling. V nadaljevanju pa opiše, kako se lastniki v spopadu s stroški in konkurenco na globalni ravni poslužujejo ene ali obeh tehnik reorganizacije produkcije. Na eni strani vlagajo v čedalje bolj usposobljene novinarske one-man-bande, ki naredijo vse naenkrat (napišejo poročilo, posnamejo videoprispevek, fotografirajo prisotne in peljejo psa na sprehod), na drugi strani pa se poglablja ločevanje na čedalje preprostejšo funkcijo zbiratelja informacij in čedalje elitnejšo funkcijo tvorke tekstov. V prvem primeru se prihrani pri številu zaposlenih, v drugem pa se s primernim nižanjem zahtevnosti dela in njega standardizacijo ustvari dovolj veliko rezervno armado, ki zbija ceno dela.

Druga stvar, ki sledi iz povedanega, je dejstvo, da živimo v času, ko je internet še razmeroma svež, a vendar znotraj medijske industrije prihaja do določene stabilizacije njegove rabe. Vzpostavila se je osnovna oblika spletnih strani in dela spletnih novinarjev. Elemente večine spletnih strani najdemo znotraj množice: tekst, video, avdio, fotografije, možnost komentiranja, RSS, gumbi za sharing vsebin po socialnih omrežjih, mobilne verzije, podcasting ter (redkeje) programirane interaktivne infografike. Pri tem je generična tudi postavitev z bannerjem (pasico), klasično kategorizacijo, izpostavljenimi zgodbami, postranskimi zgodbami (ki do dobršne mere posnema dobri stari časopis) … Edino, kar še manjka in kar je trenutno pravi izziv, je t. i. učinkovit poslovni model spletnega medija. Kot zapiše Witschgejeva, je »osrednja kontradikcija diskurza novih tehnologij v tem, da čeprav nekateri novičarski portali privabljajo veliko večja občinstva, ni nobeden od njih sposoben generirati iste količine oglaševalskega denarja kot njihove analogne verzije«. Ko se bo konsolidiralo tudi to področje, bomo verjetno lahko govorili o zaprtju, o izoblikovanju medija.

Treba je torej nadgraditi prejšnjo tezo o reapropriaciji tehnologije. Treba je »vstopiti« v družbene boje, preprečiti, da se potencialnosti izgubijo in pritisniti tam, kjer se zdi, da vse skupaj najbolj šepa – pri plačljivosti in formi spletne strani.

Razumevanje odnosa med tehnologijo in družbo kot medsebojno vzpostavljajočega se je prisoten že med misleci, ki operirajo z družbenim konstruktivizmom. Bijker razpravlja o atomski energiji in hladni vojni ter zapiše (2006, 695): »[T]ehnologija je bila v tem primeru pomembna za politiko, saj je pomagala oblikovati njene namene in sredstva; hkrati pa je bila tudi objekt politike in tehnoloških politik. V primeru hladne vojne sta se tehnologija in politika torej razvijali kot dve strani istega kovanca.« Ker gre v bistvu za nekakšen spoj prvih dveh koncepcij, ne velja zgubljati preveč črnila z novimi primeri. Ključno je le to, da smo sposobni obe koncepciji misliti hkrati, ne ene na račun druge, temveč obe kot medsebojno oplajajoči (ali pač zatirajoči).

Toda tudi to je za nekatere pozicija, ki možnosti mišljenja tehnologije in družbe še ne izčrpa povsem. Kot zapiše Bijker (2006, 701): »Že zgolj videti tehnologijo in politiko kot dve entiteti, ki sta v interakciji, je prešibka pozicija: med njima namreč ne moremo povleči kategorične distinkcije.«

Potrebujemo torej koncept, ki bo omogočal, da tehnologije obravnavamo, ne da bi jih ločevali od družbe. »Naša teza je, da temu pogoju ustreza koncept dispozitiva, in to zato, ker problematiko tehnologij obravnava v povezavi s problematiko subjekta,« zapiše Zajčeva (2000: 23).

Najprikladnejša definicija dispozitiva na tej točki je Agambenova (2009: 14), ki se odloči, da bo »za dispozitiv oklical dobesedno vse, kar ima zmožnost, da na nek način zgrabi, orientira, določi, prestreže, modelira ali pritrdi geste, obnašanja, mnenja ali diskurze živih bitij.«Vse to, vsi ti diskurzi, institucije, zakoni, administrativni ukrepi, znanstvene trditve, filozofske in moralne predpostavke tvorijo dispozitiv, ki je sistem odnosov med temi elementi. »Znotraj« njega zdaj lahko govorimo o tehnologijah oblasti in o subjektu, ki operira in je operiran s strani njih, jih proizvaja in je proizvajan s strani njih.

Ključno vprašanje pri tem je, kako nam dispozitiv omogoči, da tehnologije ne ločujemo od družbe, in kako nam omogoči, da ju ne uporabljamo kot dveh sfer v medsebojnem odnosu. To naj bi bil v končni fazi tisti prelom, ki prinese nov vpogled v celotno polje. Kot pojasni Zajčeva, gre za to, da dvojec družba-tehnologija zamenjamo z odnosom med subjektom in družbenotehnološkim poljem dispozitiva. Novinarja v odnosu z dispozitivom novinarstva.

Če zadevo navežemo na zaključek odseka o družbenem konstruktivizmu, lahko rečemo, da ne moremo vstopiti v družbene boje in tvoriti novih tehnologij, saj vedno že delujemo družbenotehnološko, če se konstituiramo kot specifičen subjekt. Tak pogled nam odpre možnosti delovanja v številnih sferah, saj je nabor, ki tvori dispozitive, veliko širši od tistega, kar običajno imamo za tehnološko, točke političnega delovanja pa se razširijo na skoraj vsa področja bivanja določenega subjekta. In to je tisto dragoceno zavedanje, ki nam v času zapiranja spletnih novičarskih organizacij v določeno formo medija in poskusih mapiranja spleta prek transnacionalnih legislatur in dobičkonosnih analitičnih tehnik lahko prinese dragocene uvide. Ne nazadnje kaže tudi na to, da smo s številnimi tehnologijami operirali, še preden so obule 20-km škornje: »Torej ne le zapori, norišnice, panoptikon, šole, spovednice, tovarne, discipline, sodni ukrepi in tako dalje (katerih povezava z močjo je na nek način očitna), pač pa tudi nalivno pero, pisanje, filozofijo, kmetijstvo, cigarete, navigacijo, računalnike, mobilne telefone in – le zakaj ne – sam jezik, ki je verjetno najstarodavnejši vseh dispozitivov – dispozitiv, v katerega se je pred tisoče in tisoče let primat nepazljivo pustil ujeti, ne da bi se zavedal posledic, s katerimi bo soočen.« (Agamben, 2009: 14)

Agamben, Giorgio (2009): What is an Apparatus? V: What is an Apparatus? And Other Essays. Stanford: Stanford University Press.

Bijker, Wiebe E. (2006): Why and How Technology Matters. V: The Oxford Handbook of Contextual Political Analysys. Ur. Robert E. Goodin in Charles Tilly, Oxford: Oxford University Press, str. 681–707.

Bijker, Wiebe E. (1995): Of Bicycles, Bakelites and Bulbs: Toward a Theory of Sociotechnical Change. Cambrigde. Massachussets–London: MIT Press.

Örenbring, Henrik (2010): Technology and Journalism as labour: Historical perspectives. V: Journalism 11 (1), str. 57–74.

Zajc, Melita (2000): Tehnologije in družba. Koper: FHŠ.

V času digitalizacije se tradicionalne medijske hiše tako po svetu kot v Sloveniji prizadevajo za ohranitev svojega prostora v medijski krajini in ob upadanju naklad iščejo čudežno rešitev. Kaj je s tradicionalnimi mediji, kako so se (ne)znašli v digitalni dobi, kakšne strategije izbirajo, da bi obstali, so na omizju »Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije« v organizaciji Mirovnega inštituta poskušali ubesediti Marko Milo­sav­lje­vić s Fakultete za družbene vede, Miran Lesjak, urednik Dnevnikove priloge Objektiv, Lenart J. Kučić, novinar in komentator Dela, in Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Primorske univerze. Omizje je vodila Brankica Petković, urednica revije Medijska preža.[1]

Kriza poslovnega modela, na katerem temeljijo tradicionalni mediji, traja že dlje časa. Po mnenju Sandre Bašić Hrvatin so mediji zanjo krivi sami, saj so »naredili nekaj, kar je za kapitalistični sistem neverjetno. Prodajajo nekaj, kar plačuje nekdo drug,« pri tem pa je opozorila na prakso pokrivanja stroškov produkcije časopisnih hiš z oglaševanjem in pojav brezplačnikov. Prepričana je, da je edina mogoča javna politika, ki bi »rešila« novinarstvo, ta, da mu s subvencioniranjem pomaga država.

Bašić Hrvatinovo bolj zanima kriza novinarstva samega, kriza novinarstva kot javnega dobrega. Kajti čeprav je nevzdržnost sedanjega poslovnega modela problem, ki ga je treba reševati, je po njenem mnenju še pomembneje, da se znova vprašamo, kaj je novinarstvo. Sama ga vidi kot javno korist, kar bi morali tradicionalni mediji pri iskanju novih poslovnih modelov upoštevati. Zdajšnji, ki je nastal s pojavom »incestualnega razmerja med ameriškimi tradicionalnimi mediji in Wall Streetom«, se namreč ruši, je dejala in kot razlog navedla pehanje za dobičkom, ki je primarno nalogo medijev potisnilo v ozadje.

Vprašanje krize, v katero je zašlo novinarstvo, je Bašić Hrvatinova ilustrirala z na videz majhno, a pomembno razliko med v novinarstvu pogosto omenjanima pojmoma accountabillity in responsibility. Pojma, ki v slovenskem prevodu oba pomenita odgovornost, se namreč bistveno razlikujeta. Medtem ko prvi cilja predvsem na odgovornost pred zakonom, drugi poziva k čutu za odgovornost, »ki ga imaš ali pa nimaš«. Gre za samoodgovornost, o kateri bi morali novinarji ob ocenjevanju svojega dela pogosteje razmišljati.

V tem smislu del krivde za krizo novinarstva nosi novinarstvo samo, je dodala in opozorila na številne »flope«, katerih »avtorji« prihajajo iz najuglednejših tradicionalnih medijev. Med njimi so »zgodovinski primeri« (objava New York Timesa leta 1920, da je boljševizem mrtev) in sodobni, ko je novinarka časopisa Judith Miller več mesecev poročala, da ima režim Sadama Huseina orožje za množično uničevanje in s tem pomembno vplivala na javno mnenje glede podpore vojni v Iraku. New York Times se lahko »pohvali« tudi s primerom »izmišljevalca zgodb«, novinarja Jasona Blaira, ki je veljal za vzhajajočo zvezdo medija, dokler niso ugotovili, da si svoje zgodbe izmišlja. Ti in podobni primeri bi morali novinarje spodbuditi k razmisleku o samoodgovornosti do tistih, ki jih v svojih medijih naslavljajo.

Prav primer Judith Miller, ki se je v svoji obrambi sklicevala na svoj vir in dejala, da »če se moti tvoj vir, se motiš tudi ti«,zastavlja vprašanje odnosa med virom in novinarjem. Miran Lesjak je opozoril, da obstajajo pravila in standardi, kakšno naj bo razmerje med virom in novinarjem, a da je njihovo upoštevanje prepuščeno novinarju samemu. Uredniki nimajo veliko možnosti preverjati, ali novinar spoštuje avtonomnost svojega vira, zato jim je treba pri tem kratko malo zaupati.

Vprašanje zaupanja v vir informacij pa zastavlja tudi vprašanje prepletenosti politične in medijske agende oziroma dejstva, da se medij v primeru delikatne politične situacije lahko sam pusti instrumentalizirati za višji cilj. Medij je lahko del neke politične agende, je povedal Lesjak in opozoril na način poročanja v času slovenske osamosvojitvene vojne, ko so mediji sami objavljali politične parole. S tem lahko danes simpatiziramo, a dejstva, da so mediji takrat sledili politiki, ne zmanjšuje, je poudaril.

Lesjak je ob tem opozoril, da novinarskih virov ne gre mistificirati, saj vsak izkušen novinar ve, da ima vir svoj interes. Naloga novinarja je, da informacijo oceni in uravnoteži; to pa ne pomeni, da, ko/če ugotovi interes vira, informacije tudi ne objavi. Kot primer je Lesjak izpostavil Dnevnikovo objavo t. i. washingtonske depeše, ki je razkrivala, kaj od slovenskega predsedovanja Evropski uniji v času osamosvajanja Kosova od Slovenije pričakujejo ZDA. Lesjak je dejal, da ne izključuje, da je nekdo novinarja z določenim namenom opozoril na depešo, a se mu zdi pomembneje, kaj se je s to informacijo zgodilo kasneje. »Treba je bilo opraviti tehtanje, ali to informacijo objaviti ali ne. Mi smo se odločili, da jo objavimo,« je dejal.

Lesjak novinarstva ne vidi kot poslanstva. Zanj je novinarstvo poklic, ki mora slediti profesionalnim načelom. Prav tako se ne strinja z Bašić Hrvatinovo, da je treba tudi v napakah novinarjev iskati razloge za stanje, v katerem je novinarstvo danes. Prepričan je, da ni mogoče govoriti o zatonu novinarstva, kar naj bi dokazoval že hiter pregled spletnih objav, pri katerih se takoj izkaže, da pomembne informacije prihajajo iz tradicionalnih medijskih hiš in jih splet le povzema. Zato Lesjak meni, da se bodo tudi v prihodnosti še vedno uporabljali novinarske tehnike in orodja.

Lenart J. Kučić ugotavlja, da so kriteriji, ki odločajo o tem, ali kot novinar obstaneš ali ne, ostali enaki. Mnogi mladi novinarji, ki so začeli kot tehnološko spretni blogerji, so novinarstvo uporabili le kot odskočno desko, ki jih je popeljala v korporativni svet. Tisti, ki so ostali, pa so ugotovili, da je za novinarski ugled še vedno pomembno, koliko časa in na kako vidnih mestih se objavljajo tvoji prispevki.

Kučić na področju prepletanja tehnologije in novinarstva opozarja na nezmožnost povezovanja tehnološke usposobljenosti z izkušnjami. »Mediji še vedno iščejo nek preizkušen recept, s katerim bi raziskovalne novinarje z veliko izkušnjami uspešno združili s tistimi, ki znajo gledati skozi matrico,« je ponazoril problematiko.

Problem lastnikov slovenskih medijev je v tem, da večinoma ne ravnajo strateško, je prepričan Lesjak, in poudaril, da najbolje delujejo tiste družbe, v katerih so lastniki tujci. Dober strateški lastnik po njegovem mnenju vlaga v razvoj, tehnologijo in prihodnost, izobražuje novinarje na področju prilagajanja novim platformam in išče nove poslovne modele za uspešno poslovanje. In čeprav so se tudi v slovenskih medijih ustanavljale integrirane redakcije, se »več, kot da so vse novinarje zaprli v en prostor«, ni zgodilo. Učinkov integracije ni videti, prav tako pa ni zaznati sprememb v tradicionalnih medijskih hišah. V spletnih redakcijah delajo »mladi ljudje, z minimalnimi ali nikakršnimi novinarskimi izkušnjami, ki so prepuščeni samim sebi«, medtem ko njihovi bolj izkušeni kolegi »delujejo v nekem drugem sektorju«.

Marko Milosavljević kot prelomnico v lastništvu medijev v svetu vidi 70. leta prejšnjega stoletja, ko je v »medijsko igro« vstopil Wall Street. Mediji, ki so dolgo delovali kot družinska podjetja, so bili prodani, kapital pa je s kalkulacijami o dobičkonosnosti posegel v njihovo delo. Porabilo se je ogromno denarja za zgrešene investicije, ki jih je finančna kriza nato izničila. Tudi pri slovenskih medijih Milosavljević vidi podobno ravnanje, saj so veliko denarja porabili za zgrešene projekte, ki niso uspeli. Prav lastniki pri tem nosijo največ odgovornosti.

Sandra Bašić Hrvatin je prepričana, da je Slovenija na področju lastništva medijev zapravila zgodovinsko priložnost, saj novinarji, ki so med letoma 1992 in 1996 postali lastniki svojih medijev, tega niso znali izkoristiti, ampak so svoje deleže prodali. »Zaslužili so ogromno denarja in so še vedno svete krave v podjetjih, medtem ko novinarji v spletnih redakcijah ostajajo brez denarja in brez znanj,« je dejala.

Za Lesjaka pa je prav razprodaja novinarskih deležev medijskih hiš dokaz, da novinarji ne bi bili dobri strateški lastniki. Prav tako sam ne bi opozarjal na zgrešene projekte medijev, saj meni, da jih je še premalo in da bodo nekoč prinesli rešitev za tradicionalne medije.

Lesjak je raje opozoril na pomanjkanje prizadevanj, kako medijske uporabnike prepričati, da je informacija kakovosten izdelek. Kot možnost je omenil sistem piano, ki ga vidi kot enega izmed možnih poslovnih modelov in prvi korak k temu, da se lastniki medijev začnejo ukvarjati s prihodnostjo. Spomnil je, da so se slovenski mediji do začetka krize večinoma financirali iz oglaševanja, ki je v času krize skoraj usahnilo. Zato meni, da so založniki končno ugotovili, da bodo mediji dolgoročno preživeli le z vsebinami in ne zaradi oglaševanja.

Kučić je ob tem izpostavil nujo ločevanja med medijsko industrijo in novinarstvom. Prav to je eden od njegovih pomislekov v primeru sistema piano. Zapiranje informacij je namreč v nasprotju s tistim, za kar bi si moral novinar prizadevati.»Naš poklic živi v odprti informaciji, v odprtem okolju, v odprtem pretoku,«je dejal. Sistem piano je namenjen izključno reševanju medijske industrije, njen interes in interes medijev pa sta lahko tudi popolnoma nasprotna, je še dodal.

Sistem piano ni najboljša rešitev niti za Marka Milosavljevića, ki je poudaril, da tudi najbolj optimistične ocene v prvih letih napovedujejo skromne zaslužke. Omenil je konkretno pomanjkljivost sistema, ki se kaže v tem, da drugi mediji (korektno, s pripisom vira) povzamejo sicer »zaklenjeno« zgodbo. Milosavljević se je ob tem vprašal, kako naj torej medij s svojo zgodbo kaj zasluži.

Sandra Bašić Hrvatin v problematiki krize novinarstva izpostavlja še problematiko korupcije, ki jo je navezala na lobiranje. Večina registriranih slovenskih lobistov namreč kot primarno področje delovanja navaja avdiovizualno politiko in medije. »Za koga lobirajo in kaj lobirajo,« se sprašuje Bašić Hrvatinova, ki je opozorila še na problematiko prepletanja lastništva medijev, oglaševalskih agencij, svetovalnih agencij in lobistov. Korupcija je eden najhujših sodobnih problemov, zato verjame, da živimo v času, ko je država ugrabljena. »Ugrabljeni so finančni tokovi, ugrabljen je zakonodajni proces, ugrabljen je medijski sistem,« je opozorila.

Kaj naj torej storijo tradicionalne medijske hiše, ki se borijo s padci naklade, ki jim zaradi upada oglaševanja usiha vir prihodkov in so zato mnoge na robu propada? Ali jih iz medijske krajine resnično izrivajo hitri spletni mediji? Analize kažejo, da pri iskanju in objavljanju informacij tradicionalni mediji kljub krizi ohranjajo primat, je dejal Milosavljević. Analiza novičarskih strani namreč kaže, da se pri objavi informacij ne le opirajo, ampak kopirajo tradicionalne medije, njihove objave pa so zreducirane na parafraziranje in povzemanje. To kaže, da večina za družbo pomembnih informacij še vedno prihaja iz tradicionalnih medijev. Je torej treba le najti delujoč poslovni model, ki bo znal izkoristiti primat tradicionalnih medijev pri ustvarjanja novinarskih zgodb? Čudežne rešitve za zdaj še ni.