Komunikacijske pravice državljanov ogrožata medijska koncentracija in nezadostnost medijev v javni lasti in javni službi. Hkrati se zlasti manjšinske skupine soočajo s težavnim dostopom do medijev in neustreznim prikazovanjem v medijih. Na ravni države in tudi na evropski ravni pa ni učinkovitih regulacijskih in samoregulacijskih mehanizmov, ki bi zagotovili medijski pluralizem - raznolikost medijskih vsebin in razpršenost medijskega lastništva – ter odgovorno delovanje medijev.

To so izhodišča projekta Mediji za državljane, ki ga izvaja Mirovni inštitut s podporo Evropske komisija celo leto 2006. Projekt obravnava probleme medijskega pluralizma in komunikacijskih pravic državljanov ter si prizadeva krepiti zmožnost državljanov, zlasti manjšinskih skupin, za aktivno udeležbo v medijski družbi.

Dejavnosti v okviru omenjenega projekta se osredotočajo na spremljanje (monitoring) in raziskovanje medijske politike in medijskih praks, zagovorništvo, usposabljanje in založniške dejavnosti z namenom prispevati k ozaveščanju javnosti in spremembi medijske politike in medijskih praks. Prizadevamo si za spremembe, ki bi prinesle večjo raznolikost medijskih vsebin, večjo razpršenost medijskega lastništva, bolj verodostojno in odgovorno delovanje medijev, boljši dostop do medijev za manjšine in večjo odzivnost medijev na predloge in pripombe državljanov. Razvijamo tudi dejavnosti, ki krepijo zmožnost državljanov, zlasti manjšinskih skupnosti in mladine, za kritičen in aktiven odnos do medijske dejavnosti.

Projekt sestavljajo štirje sklopi. Prvi vključuje monitoring medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji. Drugi se osredotoča na spremljanje in primerjanje tem, akterjev in govorcev v osrednjih televizijskih poročilih javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji. Tretji spremlja prikazovanje manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji. Četrti sklop pa vse tri združuje pod eno streho tako, da v publikacijah objavlja njihove ugotovitve, uvaja javno razpravo o njih in jih uporablja pri usposabljanju za aktivno državljanstvo na medijskem področju. Zlasti spletna stran Mediji za državljane (Media for Citizens) – mediawatch.mirovni-institut.si/media4citizens/ – je namenjena predstavljanju ugotovitev treh sklopov monitoringa tj. spremljanja medijev, preglednem ažuriranju pridobljenih podatkov o medijih, uvajanju razprave o delovanju medijev in spodbujanju državljanov za medijski aktivizem oziroma aktivno vključevanje v medijsko družbo.

Oktobra je izšla knjiga Mediji za državljani z ugotovitvami spremljanja, organizirano je bilo tudi celodnevno omizje o vseh treh sklopih – medijskem lastništvu in neodvisnost, osrednjih televizijskih poročilih in poročanju medijev o manjšinah.

Pri projektu sodelujejo Brankica Petković, vodja projekta; Sandra Bašić Hrvatin, raziskovalka, poročevalka o spremljanju medijskega lastništva; Lenart J. Kučić, novinar, sodelavec pri poročilu o spremljanju medijskega lastništva in programski urednik spletne strani Media for Citizens; Iztok Jurančič, novinar, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije in sodelavec pri poročilu o spremljanju medijskega lastništva; Roman Kuhar, raziskovalec, poročevalec o spremljanju medijskega upodabljanja manjšin; Marko Prpič, raziskovalec in poročevalec o spremljanju osrednjih televizijskih poročil; Tomaž Trplan, izvršni urednik spletne strani; Lana Zdravković, pomočnica vodje projekta; Olga Vuković, prevajalka besedil v angleški jezik in Grega Fras, oblikovalec spletne strani.

Posvetovalni odbor projekta sestavljata tudi predstavnika partnerskih organizacij iz tujine, in sicer Ed Klute, direktor nevladne organizacije Mira Media, Utrecht, Nizozemska, in Granville Williams, urednik biltena pri Campaign for Press and Broadcasting Freedom, London, Velika Britanija.

Pri monitoringu medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji, so avtorji Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić in Iztok Jurančič obravnavali zlasti vlogo državnih lastniških deležev v medijih, ki so posledica specifične oblike privatizacije v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Hkrati so poudarili, da pri analizah medijskega lastništva v Sloveniji izpiski iz delniških knjig ne razkrivajo prave slike, da navajanje podjetij s formalnim lastništvom ne pove vsega, veliko več pa povedo povezave med člani uprav ali nadzornih svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami, ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak imajo možnost upravljati interese. Izpostavili so primer lastniške strukture in njenega vpliva na avtonomijo novinarjev in medija v osrednjem splošnoinformativnem časniku Delo. Ko obravnavajo povezanost politike, medijskega lastništva in medijskih vsebin, ugotavljajo tudi problem političnih pritiskov na medije z usmerjanjem oglasov. Država ima namreč pomembne lastniške deleže tudi v nekaterih največjih oglaševalcih, kot so telekomunikacijska in zavarovalniška podjetja ipd. Ko obravanavajo probleme medijske politike, ugotavljajo sporne zakonske rešitve, zlasti tiste, sprejete v zadnjih dveh letih. V tej luči so analizirali državno sofinanciranje medijev. Pregledali so podatke o poslovanju izdajateljev radijskih in televizijskih programov, tudi tistih, ki imajo status programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo. Ugotovili so, na primer, da imajo izdajatelji programov, ki so bili med letoma 2002 in 2005 prejemniki državne pomoči, manjši kapitalski donos vendar tudi nižje stroške dela, kakor velja za povprečje v dejavnosti. Zanimiv je podatek glede radijskih programov v Sloveniji: sedemnajst jih nima nobenega zaposlenega, petnajst pa le enega.

Pri monitoringu osrednjih televizijskih poročil javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji – oddaj Dnevnik TV Slovenija in 24ur POP TV – je Marko Prpič primerjal, katere teme in v kakšnem obsegu obravanavata ter kdo so akterji in govorci v njiju. Za vzorec je vzel marec 2006 in s kvantitativno analizo prišel do zanimivih ugotovitev. Oddaji sta si namreč po strukturi zelo podobni, razlikujeta se po nekaterih segmentih. Pomembnejša razlika je še pri oglasih, ki jih je v oddaji komercialne televizije precej več. Tudi obravnava po tematskih sklopih pokaže, da v oddajah ni velikih razlik, vseeno pa sklopoma notranja politika, vojne/konflikti/kriminal/varnost in kultura/zabava/šport/prosti čas več časa namenja komercialna televizija. V osrednjih poročilih komercialne televizije izstopa poročanje o kriminalnih dejanjih, v osrednjih poročilih javne televizije pa je večji poudarek na mednarodnih spopadih. Obe televiziji poročata pretežno o dogodkih, vezanih na glavno mesto Ljubljano, odsotnost regij in manjših krajev je najbolj opazna v tematskem sklopu gospodarstvo. Najmanj pa je v obravnavanem obdobju tem o manjšinah in šibkih družbenih skupinah, o nekaterih ves mesec ni bil objavljen niti eden prispevek. Tudi nevladne organizacije oziroma civilna družba niso deležni posebne pozornosti. Ko pa pogledamo, kdo so akterji, ki nastopajo v analiziranih oddajah, ugotovimo, da prevladujejo politiki, ženske predstavljajo manj kot petino akterjev, nastopajo pa večinoma v tematskih sklopih javni servis/socialna država/humanitarno delo in družba/religija ali pa med anonimnimi akterji. Pri zunanji politiki je pogled obeh osrednjih televizijskih poročil izrazito evropocentričen, v marcu na primer v njih ni bilo niti enega prispevka o Južni Ameriki ali Avstraliji. Avtor ugotavlja, da je zlasti skrb zbujajoče dejstvo, da vse negativne trende – dominacija politike, odsotnost ali v najboljšem primeru skromna zastopanost manjšin in civilne družbe, prevladujoča osredotočenost na Ljubljano v notranji in evropocentričnost v zunanji politiki, neprimerno manj žensk, ki govorijo v oddajah – opažamo tudi pri javni televiziji. Hkrati je zanimivo dejstvo, da skupna gledanost osrednjih televizijskih poročil obeh obravnavanih televizij ni na ravni gledanosti osrednjih poročil javne televizije (Dnevnika) na začetku 90. let prejšnjega stoletja.

Pri monitoringu prikazovanja manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji je Roman Kuhar vzel za vzorec februar 2006. S kvantitativno in diskurzivno analizo medijskih tekstov o omenjenih manjšinskih skupinah je ugotavljal, kdo govori, kaj in kako govori, čigavi pogledi in interpretacije se reproducirajo, kakšne so implicitne predpostavke v medijskih tekstih o manjšinskih skupinah in katere diskriminatorne prakse medijski teksti legitimirajo. Analiziral je 249 medijskih tekstov, ki so bili povezani z muslimani, Romi, geji in lezbijkami. Največ – 78 odstotkov – jih je bilo v obravnavanem obdobju povezanih z muslimani, in sicer zato, ker je prevladovala tema o karikaturah preroka Mohameda. Medijske tekste so večinoma napisali moški, tudi med sogovorniki medijskih ustvarjalcev so prevladovali moški. Med 390 sogovorniki in sogovornicami – med njimi je bilo največ politikov oziroma političark – je bilo celo 89 odstotkov moških. Izmed 194 tekstov o muslimanih sta jih največ objavila Delo in Večer. Epizodo o karikaturah in protestih je avtor označil za obliko medijske moralne panike, hkrati z njo pa je bila na delu stereotipizacija, s katero se je ustvaril vtis, da je nasilje splošna značilnost vseh muslimanov. Učinek generalizacije je bil dosežen tudi tako, da so zahodni govorniki navajani z imeni, priimki in funkcijami, na drugo stran pa je postavljen »glas muslimanskega sveta«, poenoten v eno mnenje in pogosto izenačen z glasom, ki je najbolj radikalen. Med govorniki in govornicami v medijskih tekstih o muslimanih je bilo 290 moških in le 26 ženskih, kar 13 odstotkov pa jih je predstavnikov rimskokatoliške verske skupnosti. Avtor med diskurzivnimi mehanizmi prepoznava tudi odsotnost konteksta, to pa omogoča, da je musliman izenačen z neciviliziranim radikalcem. O temah, ki so povezane z muslimani in islamom, so v obravnavanem obdobju v izbranih medijih največ razpravljali evropski in ameriški politiki, razmerje med zastopanostjo predstavnikov iz »islamskega sveta« in predstavnikov »zahodnega sveta« pa je skoraj dva proti osem.

Skoraj dvajset odstotkov vseh medijskih tekstov o Romih je objavljenih v kontekstu črne kronike in poročil o kriminalnih dejanjih. V obravnavanem obdobju so Romi najpogosteje obravnavani v tematskih okvirih kriminala in razprave o osnutku krovnega zakona o Romih. V medijskih tekstih o njih je nastopilo 45 sogovornikov in 15 sogovornic, pretežno so bili to glasovi tistih, ki niso del romske skupnosti. Romi so v večini člankov pasivni objekt, ki povzroča probleme. Najpogostejša fraza je »romska problematika«, medijska reprezentacija Romov kot problema pa se je osredotočala na dvoje – izobrazbo in zaposlitev. Romi so opisani kot neizobraženi in nedelavni, tudi sicer je vanje projicirano tisto, kar je negativno, drugačno, necivilizirano. Ko pa se v članku opisuje prevajalec Rom, ga medij predstavi kot posebneža in izjemo med nekulturnimi Romi.

Število medijskih tekstov – 14 – o gejih in lezbijkah v obravnavanem obdobju potrjuje tezo, da je to marginalna novinarska tema. V medijskih tekstih je homoseksualnost še vedno razumljena kot eksces ali eksotika. V zadnjem obdobju je tema gejev in lezbijk najpogosteje postavljena v kontekst politične razprave o registraciji istospolnih partnerskih zvez. Mediji pri obravnavanju homoseksualnosti te teme ne medikalizirajo več, vendar v medijske reprezentacije še vedno uhajajo diskurzi, ki reproducirajo stereotipne podobe. Med tipičnimi medijskimi reprezentacijami homoseksualnosti v obravnavanem obdobju je tudi prikazovanje homoseksualnosti kot skrivnosti. Drugače kakor pri medijskih tekstih o muslimanih in Romih, so v tekstih o gejih in lezbijkah sogovorniki in sogovornice medijskih ustvarjalcev pretežno lezbijke in geji sami, predvsem aktivistke in aktivisti gibanja GLBT.

V prizadevanju za večjo raznolikost medijskih vsebin, večjo razpršenost medijskega lastništva, bolj verodostojno in odgovorno delovanje medijev, boljši dostop do medijev za manjšine in večjo odzivnost medijev na predloge in pripombe državljanov smo sodelavke in sodelavci Mirovnega inštituta, zlasti projekta in publikacij Media Watch, ki deluje od leta 1998, v zadnjih letih opravili številne raziskave in objavili sklepe in priporočila. V javni razpravi o novem zakonu o RTV Slovenija v letu 2005 in o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih v letu 2006 smo poleg pripomb na rešitve, ki jih je predlagalo ministrstvo za kulturo, sestavili in zagovarjali tudi amandmaje na številne – po našem mnenju slabe – zakonske rešitve. Te alternativne predloge smo vedno v pisni obliki tudi obrazložili, ustno pa jih poskušali zagovarjati na javnih predstavitvah in v parlamentu. Tako rekoč nobeden od naših predlogov, ki niso le popravljali posameznih določil, ampak so poskušali ponuditi celovito in konceptualno alternativo spornim rešitvam v obeh zakonih, ni bil sprejet. Sprejeta zakona pa sta določila smer medijske politike v Sloveniji po meri vladajoče koalicije.

Glede na ugotovitve monitoringa na treh zgoraj opisanih področjih lahko na področju medijske politike in medijskih praks v Sloveniji poudarimo nekaj ključnih priporočil, ki hkrati odsevajo in utrjujejo naše dosedanje prizadevanje:

Pri sprejemanju in uresničevanju medijske zakonodaje naj se za člene, ki določajo omejevanje koncentracije medijskega lastništva, zagotovijo učinkoviti mehanizmi nadzora in sankcioniranja, pri tem pa naj se zagotovi sodelovanje pristojnih državnih organov.

Poleg določil o omejevanju koncentracije naj država z aktivno politiko predpiše in razvije pregledne, neodvisne in učinkovite mehanizme spodbujanja medijskega pluralizma z državnimi subvencijami. Zlasti naj dobijo državno podporo tiste vsebine, ki ne morejo »preživeti« na medijskem trgu. To pomoč je treba dajati na temelju jasno določenih in transparentnih kriterijev, o njih pa mora odločati neodvisno telo. Predvseim je treba onemogočiti, da bi državna oblast subvencije medijem zlorabljala za pritisk na medije, ki so kritične do nje, ali spodbujala njihovo usmjerjanje v medije, ki so ji naklonjeni.

Podeljevanje posebnih statusov in ugodnosti nepridobitnim, skupnostnim, manjšinskim in sorodnim medijem za produkcijo in razširjanje programskih vsebin, ki so v interesu javnosti – takšen je v Sloveniji status radijskih in televizijskih programov posebnega pomena – mora potekati s sprotnim izpopolnjevanjem kriterijev in ukrepov ter ostrim nadzorom uresničevanja prevzetih programskih obveznosti in spoštovanja poklicnih in socialnih standardov.

Pri sprejemanju in spreminjanju medijske zakonodaje bi morala država zagotoviti udeležbo predstavnikov zainteresirane javnosti že v pripravah zakonskih rešitev, omogočiti javno razpravo in soočenje različnih pogledov in rešitev ter zagotoviti dovolj časa za doseganje konsenza o ključnih vprašanjih medijske politike. Do predlogov in pripomb predstavnikov gospodarstva, stanovskih, strokovnih in drugih nevladnih organizacij bi se morali pripravljavci zakonodaje opredeliti in obrazložiti njihovo morebitno neupoštevanje.

Država bi se morala umakniti iz lastništva medijskih podjetij, ker se je pokazalo, da se lastniški deleži državnih skladov in podjetij zlorabljajo za politični vpliv na medije, poslovne in uredniške odločitve in imenovanje vodilnih kadrov.

Novinarji in njihova združenja bi si lahko prizadevala, da bi napako iz preteklosti, ko so odprodali s privatizacijo pridobljene lastniške deleže, odpravili s strateškim združevanjem sredstev za pridobivanje lastniških deležev v medijih ali za ustanavljanje lastnih medijev.

Podatki o tem, kdo so medijski lastniki, in tudi, kdo so lastniki medijskih lastnikov, omogočajo državljanom, da sami ugotavljajo, ali nastaja konflikt interesov. Zato morajo biti ti podatki javno dostopni, država pa mora predpisati, da so podatki v ustreznih javno in brezplačno dostopnih bazah podatkov resnični in redno ažurirani, in to tudi nadzorovati. Transparentnost podatkov tudi onemogoča, da bi nosilci politične in ekonomske moči v družbi zlorabljali medije za promocijo lastnih interesov.

V večini držav so javni rtv-servisi v krizi, ki je rezultat nezadostnega financiranja, nenehnih posegov države v njihovo delovanje ali pa pomanjkanja resne politične volje, da bi se državni mediji dejansko preoblikovali v javne. Tudi v Sloveniji je treba zakonske rešitve in dejanski razvoj javneg rtv-servisa usmeriti v čim večjo udeležbo javnosti pri upravljanju in nadziranju javnega rtv-servisa, hkrati pa na področju financiranja in vodenja zagotoviti njegovo institucionalno neodvisnost in uredniško avtonomijo. Zlasti je treba krepiti funkcije javnega rtv-servisa, ki bodo programsko krepile njegovo vlogo pri zagotavljanju družbene kohezije in vključevanja vseh skupin in skupnosti, zlasti manjšinskih.

Z zakonodajo, v internih aktih in kodeksih poklicne etike je treba sprejeti načela in mehanizme preprečevanja in sankcioniranja poskusov, da bi medije instrumentalizirali za politične in ekonomske cilje izdajateljev ali lastnikov. Kodeksi novinarskih organizacij za to ne zadoščajo v celoti; v te dogovore bi bilo treba vključiti in zavezati k spoštovanju tudi izdajatelje oz. lastnike. Tudi mehanizme vlaganja pritožb in razsojanja o pritožbah glede novinarske etike bi bilo treba razširiti tako, da bi v njih sodelovali novinarji, izdajatelji in javnost. Socialne razmere, v katerih delajo zaposleni v medijski industriji, vplivajo na kakovost in odgovornost profesionalnega delovanja novinarjev in drugih medijskih delavcev. Gre za ranljivost poklica, ki ima v vsaki družbi močno in za uresničevanje človekove pravice do svobode izražanja mnenj, pridobivanja in razširjanja mnenj in informacij pomembno vlogo. Zato je urejenost socialnih razmer, v katerih medijski ustvarjalci opravljajo svoj poklic, v interesu celotne družbe. Preglednost in stabilnost socialnih razmer je treba doseči s kolektivnimi pogodbami, h katerim bi delodajalce in delojemalce morala zavezovati zakonodaja.

Organizacijsko, materialno in kadrovsko je treba krepiti nevladne organizacije na področju medijev, strokovna, interesna in stanovska združenja z jasnimi področji delovanja, ki med sabo sodelujejo, sklepajo dogovore, razpravljajo in se pogajajo o zagotavljanju interesov, ki jih zastopajo. Skupni cilj bi morala biti razvita, pregledna, uspešna in javnemu interesu namenjena medijska dejavnost.

Za boljšo vključenost državljanov v medijsko dejavnost bi morale interesne skupine državljanov in nevladne organizacije bolj aktivno in ustvarjalno uporabiti nove tehnologije in razviti nove, avtonomne oblike medijskega ustvarjanja in razširjanja programskih vsebin, ter se pri tem početju povezovati z drugimi sorodnimi državljanskimi pobudami po svetu.

Televizijske hiše, zlasti javna televizija, bi ugotovitve o prevladovanju politikov med akterji v osrednjih poročilih morali vzeti resno in si prizadevati, da v svojih osrednjih poročilih obravnavajo več tem in akterjev zunaj politične arene, zlasti iz civilne družbe in manjšinskih skupnosti.

Hkrati si morali prizadevati, da vključujejo več tem in prispevkov iz drugih regij in krajev, ne le iz Ljubljane. Tudi zastopanost žensk med sogovorniki in akterji v poročilih bi morale televizijske hiše, še posebno javna televizija, skrbno in sistematično povečevati.

Pri poročanju o mednarodnih temah bi morali več pozornosti nameniti dogodkom in razmeram zunaj Evrope in načrtno skrbeti za vključevanje tem z vseh celin.

Te in druge ukrepe, ki bi odpravili negativne trende v strukturi in vsebini osrednjih televizijskih poročil, bi morali razvijati sistematično, na podlagi rednih internih monitoringov, uredniških analiz in sestankov in s sprejemanjem zavezujočih internih smernic, mehanizmov in odločitev.

Pri poročanju o manjšinah bi morali mediji skrbno upoštevati zakonska določila in poklicne standarde, zapisane v novinarskem kodeksu, hkrati bi lahko posamezni mediji razvili lastne interne etične in programske smernice na tem kočljivem področju.

Prikazovanje manjšin v medijih in napake, ki jih raziskovalci ugotavljamo in predstavljamo javnosti že vrsto let, bi morale pritegniti več pozornosti medijskih ustvarjalcev, še posebno urednikov.

Medijske hiše bi morale z internimi pravili in mehanizmi nadzora, skrbno uredniško politiko in sprotnimi analizami uredniških odločitev doseči, da se pripadniki etničnih, družbenih in drugih manjšin ne stereotipizirajo in ne obravnavajo na diskriminatoren način.

Ko mediji obravnavajo manjšine, morajo v prispevek nujno vključiti predstavnike teh skupnosti in njihova stališča, in sicer ne le kot anonimne pasivne objekte. Novinarji in medijske hiše morajo za to gojiti stike z manjšinskimi skupnosti. To lahko dosežejo tudi tako, da imajo v vsakem uredništvu novinarja ali novinarko, ki spremlja to področje, ga pozna in ima stike v obravnavanih skupnostih.

Mediji bi morali dogodke, o katerih poročajo, vedno postavljati v kontekst, ker trenja in spori med večinsko in manjšinsko skupnostjo ali znotraj manjšinske skupnosti ne nastanejo sami od sebe in imajo običajno dolgo zgodovino.

Ni razloga, da bi v medijskih tekstih o manjšinah kot govorniki prevladovali politiki. Mediji bi morali poiskati teme in sogovornike na terenu in z rednim, in ne le ekscesnim, obravnavanjem življenja in tem, povezanih z manjšinami, prispevati k njihovem poznavanju in razumevanju njihovega položaja med bralci, poslušalci in gledalci.

Mediji lahko ustvarijo mehanizme, s katerimi bi kakovost in ustreznost obravnavanja manjšin preverjali na srečanjih s predstavniki manjšinskih skupnosti. Pripadniki manjšinskih skupnosti in njihova združenja pa bi morali redno obveščati medije o svojih dejavnostih in prizadevanju, hkrati pa bi se lahko v pismih uredništvom oglašali z odzivi na pisanje o njihovi skupnosti, svojimi pozitivnimi in negativnimi ocenami. Vsako uredništvo bi moralo imeti pregleden pritožbeni mehanizem, ki bi omogočal hitro in sprotno objavljanje popravkov.

Mediji, tako osrednji kot lokalni, bi morali pri politiki zaposlovanja načrtno skrbeti za ustrezno zastopanost pripadnikov manjšinskih skupnosti med novinarji in drugimi medijski ustvarjalci, tudi na vodilnih in uredniških mestih. Da bi to dosegli, bi lahko – tako je v zglednih tujih medijskih hišah – s štipendijami, usposabljanjem in zagotavljanjem možnosti opravljanja prakse prispevali, da se poveča število usposobljenih novinarjev in medijskih ustvarjalcev iz manjšinskih skupnosti. Z načrtnimi prizadevanji za boljšo zastopanost manjšin v strukturi zaposlenih mediji hkrati dosežejo navzočnost pripadnikov manjšin v uredništvih, to pa prispeva k boljši obveščenosti in občutljivosti uredništev in medijev za teme, povezane z manjšinami.

Danes med ljudmi vlada občutek nemoči. Pomembne odločitve, ki vplivajo na vsakdan vseh ljudi, se sprejemajo daleč proč od malega človeka. Kreirajo se v visokih političnih vrhovih. Mnoge raziskave kažejo, da prav zaradi ignorance politikov in posledično nepravih odločitev, sprejetih s strani le-teh, med ljudmi prevladuje zaničevanje politike. Med ljudmi, na žalost predvsem med mladimi, vlada apatija in zelo nizka volilna udeležba.

Tehnologija, ki je danes vedno lažje dostopna širši množici ljudi, omogoča premostitev mostu, ki je dolgo časa nastajal med navadnimi ljudmi in političnimi odločevalci. Vseeno se zdi, da navkljub široki ponudbi komunikacijskih kanalov, preko katerih lahko posameznik doseže javno sfero in posledično tudi vpliva na javno mnenje, večina posameznikov še vedno ostaja zaprta med štirimi stenami svojih stanovanj, v katera novice prihajajo le bodisi skozi televizijski ekran ali skozi zvočnik radia.

Elektronska demokracija ponuja novo možnost politič­nega sodelovanja. Z elektronskimi orodji omogoča lažje in enostavno sodelovanje zainteresiranih državljanov v odločevalskih procesih.

Definirati fenomen elektronske demokracije ni enostavno, saj ni »jasnega in enoznačnega odgovora na vprašanje, kaj je elektronska demokracija« (Oblak, 2003: 135).

Vseeno je nujno, v namen jasnosti članka, da določimo definicijo elektronske demokracije. Steven Clift, priznani strokovnjak na tem področju trdi, da »E-demokracija predstavlja uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) in strategij znotraj političnih in vladnih procesov na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni s strani demokratičnih akterjev, ki vključujejo vlado, izvoljene uradnike, medije, politične organizacije in državljane/volilce. E-demokracija omogoča večjo aktivno participacijo državljanov, kar jim omogoča Internet, mobilna komunikacija in druge tehnologije. E-demokracija predstavlja dodatek k današnji reprezentativni demokraciji in omogoča tudi več participacije državljanov v direktnih oblikah participacije« (Steven Clift's E-Democracy Resource Links, 2006).

Elektronska orodja so glede na možnost in raven participacije državljanov različna. Elektronska orodja so e-dostop, spletno anketiranje, spletna peticija, spletni forum, politični spletni dnevniki, e-konzultacija, e-referendum in e-volitve.

Osredotočimo se na politične spletne dnevnike. Politični spletni dnevniki predstavljajo novo možnost podajanja informacij, izobraževanja in dvosmernega komuniciranja med pisci in bralci. Pisci političnih spletnih dnevnikov svoje bralce obveščajo o novostih na področjih kjer delujejo, o svojih pogledih na določene politične teme in odpirajo teme, o katerih bi želeli debatirati. Teme so različne. Pisci političnih blogov se osredotočajo na določena policy področja, ki so jim najbližja in v okviru katerih tudi delujejo, kot so na primer sociala, šolstvo, zdravstvo itd. Veliko političnih spletnih dnevnikov vznikne in živi, nekateri se obdržijo tudi izven tega časovnega parametra, le v času določene politične akcije, kot je čas predvolilne kampanje. Tehnična oblika spletnih dnevnikov omogoča povezave do različnih spletnih strani in pa komentiranje, kar omogoča debato o temi, o kateri pisec govori, tudi bolj natančno. Posamezni vnosi, oziroma besedila, so lahko različni. Spodbujajo k delovanju, kar lahko privede tudi do kolektivnih akcij, so politično motivirani in s tem predstavljajo nagovarjanje, lahko tudi razlagajo in s tem predstavljajo izobraževalno noto.

Politične spletne dnevnike lahko gledamo z dveh smeri in sicer v smeri politiki-ljudje in v smeri ljudje-politiki.

Razmerje ni enakomerno razdeljeno, več se dogaja v smeri ljudje-politika. Družboslovje ta moment poimenuje z državljanskih novinarstvom. Ljudje, pisci spletnih dnevnikov, na svojih spletnih dnevnikih predstavljajo svoje misli, svoja mnenja ter predstavljajo dogodke, ki v main stream medijih ne dobijo svojega mesta. Nekateri se poslužujejo tega medija za izražanje političnih mnenj in opozarjanje politikov na določene probleme, katere sami opazijo, mediji pa teh problemov ne opazijo ali pa ne želijo izpostavljati. V svojih političnih spletnih dnevnikih komentirajo življenje okoli sebe, komentirajo delo politikov in javnih služb in tako predstavljajo iziv in tudi kritiko politikom, naj bo pozitivna ali negativna.

Smer politika-ljudje predstavlja obratno sfero. Razmerje v smeri ljudje-politiki predstavlja pisanje političnih spletnih dnevnikov s strani politikov. Ti v svojih dnevnih, tedenskih ali kako drugače časovno definirano vnosih, zapisujejo svoje misli, opisujejo svoje delo, nagovarjajo bralce spletnega dnevnika in opisujejo dogajanja okoli sebe. V tujini so politični spletni dnevniki politikov zelo razviti. V tujini, predvsem v Združenih državah in tudi drugje v zahodni Evropi, je veliko politikov, ki vedo, da če bodo obdržali komunikacijo s svojimi volilci, bodo s tem obdržali tudi volilčeve glasove in s tem obdržali politično funkcijo na kateri so. V Sloveniji se s pisanjem političnih spletnih dnevnikov ne ukvarja dosti politikov, politične spletne dnevnike piše le ena politična stranka (LDS). Spletni dnevnik piše nekaj članov te stranke. Majda Širca je februarja za spletno stran E-demokracija.si povedala naslednje: »Pravi dnevnik - v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih poslala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki. Sicer pa v stranki poskušamo redno objavljati stališča in dogajanja.«

Blog je v svojem bistvu spletna stran, ki ima vsebine razdeljene po času nastanka teh vsebin. Če se »običajne« spletne strani osredotočajo predvsem na razporejanje okvirjev s skupnim vsebinskim imenovalcem, pa se blogi (ali po slovensko neposrečeno prevedeni spletni dnevniki) držijo časovne ureditve prispevkov.

Blogi niso nova iznajdba, temveč so z nami od začetka spleta. V njihovi prvi fazi so jih uporabljali predvsem programerji, ki so preko tega medija uporabnike svojih programov obveščali o izboljšavah ter napredku razvoja. Primarni namen bloga je bil tako obveščanje in svetovanje uporabnikom.

Druga faza, v kateri so se blogi zaradi razvoja do uporabnika prijazne programske opreme, brezplačne uporabe in splošne dostopnosti približali uporabnikom, ki niso bili vešči tehnologije, vseeno pa so želeli participirati, se začne na prelomu tisočletja. Takrat se namreč na spletu pojavi Blogger (1), ki postane ena najbolj priljubljenih spletnih strani, ki uporabnikom omogoča brezplačno odprtje spletnega dnevnika.

V Slovenijo blogi pridejo relativno pozno, nekje okrog leta 2003. Uporabljajo jih le redki tehnološki entuziasti, prisotna pa je tudi precejšna mera anonimnosti – kar je razumljivo. Avtorji namreč pišejo predvsem prispevke osebne narave in uporabljajo ta novi medij kot avto-psihiatra. Prvi slovenski blogerji odkrijejo bloge na internetu in sicer v tujini, saj domači mediji zelo skopo poročajo o tem novem načinu komuniciranja. Prvi zapisi o blogih se v slovenskem medijskem prostoru pojavijo šele leta 2004, ko revija Monitor objavi kratko novičko o obstoju porno bloga z imenom Fleshbot. Prvi resen članek pa nastane šele leta 2005, prav tako v reviji Monitor.

Ignoranca mainstream medijev pa ne pomeni, da se blogosfera (2) ni širila ter razvijala.

Družba Technorati (3), ki se ukvarja z analizo blogosfere na svetovnem nivoju in v realnem času, spremlja o čem se v blogosferi največ govori in piše. Že od leta 2003 beleži konstaten porast blogov. Še več, po analizah družbe Technorati se blogosfera podvoji vsakih pet mesecev. Tako v času pisanja tega članka Technorati spremlja 50.1 milijonov blogov po celem svetu.

Tipizacija blogov nam pokaže izredno pestrost tem. Če za potrebe te analize zanemarimo bloge, ki so predvsem osebne narave in v katerih je fokus na piscu bloga in se posvetimo blogom, ki so analitično-kritični ali pa žurnalistično-poročevalski, hitro ugotovimo, da na tem področju blogi izredno dobro konkurirajo main-stream množičnim medijem. Bodisi da poročajo o krizi v Libanonu, z mobilnimi telefoni snemajo kratke filme o bežanju pred bombami ali sprehajanju po mrtvih ulicah ali pa s kritično distanco analizirajo trenutno stanje v ameriški vladi in poročajo o napakah in dobrih straneh aktualne administracije. Vse to se dogaja s skoraj-svetlobno hitrostjo v realnem času in s pomočjo referiranja ostalih blogov (4) doseže praktično ves svet.

Blogi tako predstavljajo edinstven komunikacijski kanal (5). Dostopni so vsem, obstajajo popolnoma brezplačne različice programske opreme (vse, kar uporabnik potrebuje, je dostop do spleta) in informacije se širijo hitreje kot kadarkoli.

Blogi niso omejeni samo na besedila. Obstajajo tudi slikovni (photoblogs), zvočni (audioblogs) in video (videoblogs) spletni dnevniki, ki uporabljajo prednosti zvočnega in zvočno-video kanala za podajanje vsebin.

Spletni dnevniki predstavljajo torej zelo dobro orodje komuniciranja političnih odločevalcev z državljani, kar s pridom uporablja vedno več politikov.

Margot Wallström, podpredsednica evropske komisije že več kot leto dni piše o svojem delu v Evropskih uniji in potovanjih. Na vsak prispevek, ki ga objavi, vedno komentira veliko število ljudi. V maju je začel na pobudo Wallströmove svoj tedenski spletni dnevnik pisati tudi komisar za znanost in razvoj, dr. Janez Potočnik.

Komentarji so del vsakega zapisa v spletem dnevniku in omogočajo dvosmerno komunikacijo med pisci spletnih zapisov in bralcev le-teh.

Kritiki in večni pesimisti vidijo negativnost tudi v pisanju spletnih dnevnikov. Trdijo, da je pisanje spletnih dnevnikov samo pridobivanje političnih točk. Kar je v osnovi pravzaprav pravilna ugotovitev, vendar pa lahko gledamo na ta problem tudi s pozitivne strani. Kaj je pravzaprav smisel politike? Kaj je smisel demokracije? Ali ni prav demokracija fenomen, ki deluje v prid ljudi? Politiki, ki komunicirajo s svojimi volilci, jih poslušajo in delujejo v skladu z njihovi željami, so torej tisti pravi politiki, ki delujejo v prid ljudem samim. Prav pozitivnost, ki izhaja iz delovanja v skladu z željami ljudi, prinaša volilne točke.

Kratek vpogled v politične in tudi nepolitične spletne dnevnike v tujini nam bo prikazal kakšne možnosti predstavlja ta nov medij. Poglejmo si dve področji - Združene države Amerike in Iran. Geografsko, kulturo in tehnološko sta si državi zelo različni, hkrati pa imata potreben skupni imenovalec. Obe namreč poznata bloge in sodelujeta v blogosferi.

Amerika je zibelka moderne tehnologije in ni presenečenje, da je ameriška blogosfera najbolj razvita od vseh nacionalnih blogosfer na svetu (6). Eden od bolj znanih primerov mobilizacijske moči ameriške blogosfere je poslovni polom, ki ga je doživelo podjetje Kryptonite, potem ko so blogerji začeli objavljati informacije o tem, da je mogoče ključavnico za kolesa Evolution 2000 U-Lock odpreti s pomočjo kemičnega svinčnika (7). Podjetje je glasove iz blogosfere ignoriralo in na koncu leta utrpelo finančno izgubo v višini polovice letnega zaslužka. Blogi so svoje zobe pokazali tudi v afganistansko-iraški vojaški operaciji ameriških sil, kjer so pisci blogov, predvsem vojaki, pripovedovali o izgubah zavezniških sil in postavljali na laž množične medije, ki so peli slavo ameriškemu vojaškemu stroju. Dosegli so tako odmevnost in vplivnost, da ameriška vojska sedaj bloge vojaškega osebja, ki je na služenju v Iraku, skrbno spremlja ter opazuje kakšne so vsebine, ki jih vojaki objavljajo na svojih osebnih spletnih dnevnikih. (8)

Svoboda izražanja in participacija v demokratičnih procesih, ki jo blogi omogočajo, se je v Ameriki pokazala tudi pri zadnjih volitvah za predsednika Združenih držav. Ne samo, da so vsi trije glavni kandidati za predsednika uporabljali bloge kot način komuniciranja z volilci, temveč so tudi volilci uporabljali ta komunikacijski kanal kot sredstvo mobilizacije in oblikovanja gibanj, ki so pomagala predsedniškim kandidatom, komentirali so tudi potek njihovih kampanj. Pomembni so bili zaradi vzdrževanja stika kandidatov z volilno bazo in tudi zaradi komuniciranja med volilci samimi na državnem nivoju (Hall, 2006: 51).

Blogi so igrali pomembno vlogo tudi pri odstavitvi znanega voditelja Dana Ratherja, saj so bili prav blogerji tisti, ki so opozorili na vprašljivost dokumentov, s katerimi je Dan Rather dokazoval Bushev izostanek od služenja vojaškega roka. Kot »peta veja oblasti« so blogi pokazali, da imajo ljudje sposobnost spreminjanje glavnih tem množičnih medijev (Kline, Burstein, 2005: 21).

Iran je popolno nasprotje ameriške blogosfere. Če ima v Ameriki že skoraj vsak državljan svoj spletni dnevnik, je v Iranu to rezervirano za pogumne upornike režima. Če so v Združenih državah Amerike blogi samo še dodaten komunikacijski kanal, pa v Iranu predstavljaljo edini komunikacijski kanal, ki ni obremenjen s cenzuro vlade, ki ima enega najbolje razvitih sistemov nadzora spletnih vsebin na svetu in ki budno nadzira vsa mnenja, ki najdejo pot na medmrežje. Na sploh igrajo blogi na bližnjem vzhodu, bodisi v Izraelu, Iranu ali Iraku, podobno vlogo kot partizanski tisk med drugo svetovno vojno. Kritični do režima in pozorni na dogajanje v državi.

Primer je potres v Bamu leta 2003, ko so iranske oblasti potres označile kot »božjo voljo«, blogerji pa so objavljali prispevke, v katerih so kritizirali vladno nesposobnost in počasno odzivnost v času nesreče (Alavi, 2005: 258). Tudi dojemanje Združenih držav Amerike, ki jo iranski voditelji označujejo z »velikim satanom«, se spremeni, ko iranski blogerji glasno (in anonimno) kritizirajo zunanjo politiko Irana (Alavi, 2005: 87) ter s tem izražajo mnenja, ki v družbi niso zaželjena in strogo kaznovana.

Med zadnjimi, ki so začeli s svojimi volilci komunicirati preko tega medija, je iranski predsednik Mahmood Ahmadinejad (9). Zanimivo pri tem je, da je ravno Iran ena izmed držav, ki se poleg Kitajske najbolj bojuje proti mnenjem, objavljenih na spletu in posveča prav posebno pozornost disidentskim blogom, ki komunicirajo s tujino.

Spletni dnevniki v Sloveniji zaenkrat ubirajo bolj osebne note izražanja. Če pogledamo aktualni spisek slovenskih blogov na spletni strani Si.blogs (10), jih med 259 blogi najdemo le nekaj, ki medij spletnih dnevnikov uporabljajo za politično participacijo in izražanje politično obarvanih mnenj. Pri izboru spodnjih dnevnikov sva upoštevala splošno usmerjenost spletnega dnevnika, saj se po malem s politično participacijo ukvarjajo vsi, tukaj pa sva izpostavila tiste, ki se s participacijo ukvarjajo izključno.

Najboljši primer dobre prakse spletnega dnevnika, s katerim državljan aktivno sodeluje v odločevalskih procesih v svoji občini, je spletni dnevnik Mežica v besedi in fotkah (11). V njem avtor, občan Mežice, opozarja na občinske probleme, predlaga rešitve in graja ter hvali odločitve vodilnih v občini. Spletni dnevnik je zanimiv tudi zaradi dejstva, da med komentarji lahko zasledimo mnenja župana občine Mežica. Ta dnevnik je v naboru portala Si.blogs hkrati edini, ki se v slovenskem prostoru ubada izključno z lokalno politiko. Vsi ostali so namreč usmerjeni bolj globalno, s tem pa je posledično zmanjšana njihova moč vplivanja na oblikovalce mnenj.

Kvaliteten politično obarvan spletni dnevnik je tudi Čuk Express (12), na katerem avtor s karikaturami in satirično-obarvanimi prispevki kritizira in podaja svoja mnenja o aktualnih lokalnih ter globalnih problemih. Mnenja so natančno predstavljena, hkrati pa avtor vedno poda svoje pomisleke glede apliciranih rešitev in predlaga svoje rešitve. Libertarec (13), blog, ki predstavlja enega boljših politično-teoretičnih blogov pri nas, interpretira dogodke skozi prizmo libertarne teorije. Zanimiv je zaradi pogovorov v komentarjih, saj se bralci z avtorjem neprestano spuščajo v konstruktivne pa tudi nekonstruktivne debate.

E-demokracija.si (14) predstavlja znanstveno-novičarski spletni dnevnik, ki se osredotoča predvsem na problem implementacije e-demokracije v odločevalskih procesih. Ponuja primere uspešnih praks iz tujine, primerjavo s slovensko situacijo in predloge izboljšav na lokalnem in državnem nivoju. Ljudi spodbuja k političnem delovanju in izražanju mnenj.

Če pogledamo celotno število slovenskih spletnih dnevnikov, lahko hitro ugotovimo, da je političnih dnevnikov zelo malo. To lahko pripišemo politični pasivnosti in apatiji ter neizobraženosti na področju spletnih storitev. V Sloveniji so spletni dnevniki še vedno obravnavani kot del alternativne kulture, pri čemer ima pojem alternativna izrazito negativen predznak. Ko se bo enkrat to spremenilo in bodo spletni dnevniki našli svoje mestu tako med stroko kot tudi v strokovni literaturi, pa lahko pričakujemo še bolj razširjeno uporabo in predvsem bolj pestre načine uporabe. Tako kot že velikokrat, se mora Slovenija torej še veliko naučiti, iz uspešnih primerov implementacije različnih novih komunikacijko-tehnoloških orodij za izboljšanje splošnih političnih razmer, iz tujine. Spletni dnevniki predstavljajo eno izmed teh orodij in možnosti uporabe so neznanske.

Do takrat pa bodo spletni dnevniki v Sloveniji služili bolj kot osebno komunikacijsko orodje posameznika, ki z njim razrešuje notranje probleme oziroma preko spletnega dnevnika komunicira s prijatelji.

N. Alavi, 2005, We are Iran – the persian blogs, Soft Skull Press, New York
R. S. Hall, 2006, The blog ahead, Morgan James, New York
D. Kline in D. Burstein, 2005, Blog!, CDS Books, New York
T. Oblak, 2003, Izzivi e-demokracije, FDV, Ljubljana
S. Splichal, 1997, Javno mnenje, FDV, Ljubljana

S. Clift, E-Democracy Resource Links. Sneto dne 5.5.2006 s www.publicus.net/articles/edemresources.html

V današnjem okrutno izkoriščevalskem neoliberalnem času vsesplošne prevlade zasebnih interesov, kjer je osnovna zapoved (razen fleksibilizacije, seveda) sebična merkantilistična, komercialna, hedonostična opredelitev, niti zamisliti ne moremo, da bi si ena firma, ki kaj drži do sebe, ne omislila svoje PR službe. Le ta služi za »komuniciranje z javnostmi«, kot temu sami pravijo. Koliko javnosti obstaja na tem svetu, je vprašanje za kakšne druge debate. Mi se bomo spraševali predvsem o vplivu PR fenomena na medijsko realnost.

Slovenska zakonodaja (še) ne pozna samostojnega zakona, ki bi urejal delovanje in opredelitev PR služb, splošno sprejeto prepričanje pa je, da so »odnosi z javnostmi (angleško: Public Relations, francosko: relations publique, nemško: Öffentlichkeitsarbeit) stroka, ki se ukvarja z odnosi med nekim subjektom (navadno podjetjem, vendar enako velja za vse vrste organizacij in celo nekatere posameznike) in njegovimi javnostmi. So sistematično načrtovan in usmerjan proces vplivanja na oblikovanje naklonjenosti javnosti prek obojestransko zadovoljivega, interaktivnega komuniciranja, ki temelji na odprtem, demokratičnem in značajskem delovanju »obeh« strani - organizacije in javnosti. So sistematičen proces urejenega dolgoročnega internega in eksternega komuniciranja organizacije in njenih ciljnih javnosti z namenom, da se ohrani ali izboljša ugled organizacije. Odnosi z javnostmi imajo predvsem dva temelja: prvi vsakomur daje pravico, da sam zagovarja svoje interese, kakršnekoli že ima in kakorkoli jih že vidi, drugi pa vsakomur nalaga, da zagovarja svoje interese sam ali v sodelovanju z drugimi« (1).

Kot vidimo, je »sistematično načrtovan in usmerjan proces vplivanja na oblikovanje naklonjenosti javnosti« z namenom, da se »ohrani ali izboljša ugled organizacije«, postala še kako cenjena in zaželena »stroka«. Z drugimi besedami, primarno ni več pomembno, kako določena organizacija, podjetje, institucija v resnici deluje, kolikšna je njena kvaliteta in strokovnost, kakšni so njeni etični in moralni principi, kakšna je njena ekološka in humanistična orientacija …, pomembno je le in predvsem, kako in v kolikšni meri se slednja uspešno predstavlja v javnosti. Pomembno je le, kako jo javnost dojame, s kakšnimi očmi jo vidi. In za to bo poskrbela kakopak PR »stroka« – profesionalni ustvarjalci mnenj, izurjeni komunikatorji, ki bodo znali prodati vsako stvar. Tudi tisto najslabšo, najbolj problematično, najbolj sporno idejo, produkt, podobo, bodo s pomočjo svoje »stroke« zapakirali in opremili tako, da večina ljudi tega sploh ne bo opazila – saj PR »stroka« gradi ravno na človeški nekritičnosti, neangažiranosti in nerazmišljanju. Tako nam bodo, kot pri marketingu, prodali ravno to, kar ne želimo, kar v resnici sploh ne potrebujemo, prav tisto, zaradi česar nismo prišli v trgovino in ravno tisto, kar sploh ni najbolj poceni in kar se nam absolutno »ne izplača«. Pa vendarle, večina bo kupila ravno to in še srečni bodo, ker bodo prepričani, da so prihranili.

In, ko smo že pri marketingu, je po mnenju PR »stroke« »za razliko od marketinga, osnovni namen odnosov z javnostmi ravno varovanje organizacije pred povišanimi stroški, ki bi jih le-ta imela, če ne bi ustvarjala kvalitetnih odnosov z okoljem ter omejevanje ali spreminjanje stroškov tako, da se poveča sposobnost organizacije, da izpolni svoje poslanstvo.« Tako pridemo do zelo pomembne značilnosti te »stroke« in celo »umetnosti«, kot jo na nekem drugem mestu opredeljujejo – fenomen PR dejansko najbolj nazorno ilustrira značilnosti današnjega postfordističnega časa: obstaja, da z nami v imenu nekega (ponavadi pravnega) subjekta »komunicira« tako, da se njegov zaslužek viša. Je donosna panoga, ki služi milijarde, s tem da manipulira z našim zaznavanjem sveta. Je tukaj, da nas subtilno (ali včasih pa tudi ne) odvrača od oseb, s katerimi želimo komunicirati in od vprašanj, ki jih želimo zastaviti, ter tudi od odgovorov, ki jih dejansko želimo slišati.

Tukaj se sprašujemo predvsem o »vojakih informacijske vojne«, PR službah, ki onemogočajo normalno in neomejeno delovanje medijev, ter tiste, s katerimi se mediji najbolj pogosto srečujejo. To so zelo pogosto tudi vladne PR službe. V tej reviji je že leta 1999 Aleksandra Banjanac-Lubej ugotavljala, da »pisana druščina, znana pod splošnim imenom »PR-ovci«, šteje v celotni državni upravi 22 ljudi. (2) Od takrat je število PR-ovcev v državni upravi naraslo, danes jih je več kot 30. Situacija se pa ni bistveno spremenila. Prav nasprotno, PR »stroka« je razvila še bolj natančne in sprevržene načine izogibanja povedati resnico medijem tj. javnosti, kar je v primeru javnih uslužbencev izvoljenih in plačanih s strani državljanov popolnoma nesprejemljivo.

Zdaj je že dobro znana zgodba, ko je maja letos iz kabineta predsednika vlade na naslove piarovcev vseh ministrstev, na evropska elektronska naslova Alojza Peterleta in Miha Brejca in na še nekatere druge prišla elektronska pošta, naslovljena kot »NUJNO - navodilo za komuniciranje«, ki so se nanašala na komuniciranje z mediji, posebej s tednikom Mladina. Podpisal jo je takratni tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin. Pavlinovo navodilo je nedvoumno in striktno: »Prosimo, da do nadaljnjega ne komunicirate s tednikom Mladina oz. komunikacijo zreducirate na minimum,« je zapisano v prvem stavku. Predstavnikom za odnose z mediji ministrstev in vladnih strank Pavlin svetuje, da je »najbolje ne odgovarjati, v kolikor pa ocenite, da bi bilo to potrebno, potem odgovorite le s stavkom ali dvema«. Pismo takratnega glavnega tiskovnega predstavnika se končuje s klicajem. »Navodilo velja za vse vladne piarovce! Vsem ostalim pa priporočam, da v največji možni meri sledite našemu razmišljanju«. (3) Če vas to spominja na ideološke agitke, značilne za neke druge in drugačne čase, imate prav. Profesionalni komunikator z javnostmi, obenem javni uslužbenec, je svojim PR kolegom dajal navodila ne le za delovanje, temveč tudi za razmišljanje.

Ob tem je javni uslužbenec in v tem času glavni vladni komunikator z javnostmi kršil najmanj dva zakona, in sicer zakon o dostopu do informacij javnega značaja in zakon o medijih ter še nekatera druga zakonska določila, ki definirajo vlogo javnih informacij in funkcijo predstavnika za odnose z mediji. Celo novi, »uravnoteženi« zakon o medijih v 45. členu govori o dostopu do javnih informacij. V prvem odstavku je zapisano, da morajo biti informacije z delovnega področja, ki jih dajejo državni organi oz. njihovi predstavniki, »resnične in celovite«. Pavlinova navodila to zakonsko določilo zaobidejo. Isti zakon nekaj odstavkov nižje določa, da lahko javne osebe informacij ne posredujejo le v primeru, »če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja«, kar pomeni, da so državna, vojaška, uradna tajnost ali poslovna skrivnost, ter če bi objava pomenila kršitev tajnosti osebnih podatkov ali če bi to škodilo sodnemu ali predkazenskemu postopku. Pavlin te izjemne primere razširi kar na vso komunikacijo in dajanje informacij Mladini. Pavlinovo navodilo pa ni samo v neskladju z zakoni in predpisi. 39. člen ustave govori o svobodi izražanja in o tem, da »vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Pavlinova navodila o komuniciranju so obšla tudi ustavo.

Resnici na ljubo je treba zapisati, da Pavlin ni prvi, ki se je zatekel k piarovskemu molku in zavajanju. Podobno so delovali in delujejo tudi nekateri drugi piarovci nekaterih drugih vlad, političnih opcij ali institucij. Ne nazadnje celo piarovska teorija uči, kako novinarjem ponuditi takšen odgovor, kot si ga želi naročnik, in ne tistega, ki bi ga rad slišal novinar. Teorija gre celo tako daleč, da loči med t.i. črno, sivo in belo lažjo. Tednik Mladina je le priložnostni, simbolični primer, ki nazorno prikaže odnos med novinarji, ki iščejo informacije in profesionalnimi komunikatorji, ki jih poskušajo prikriti. To, da se takšni ekscesi ne dogajajo bolj pogosto, ne pomeni, da je prikrivanja manj, pač pa edino to, da novinarji vse bolj pristajajo na slepo, nerazmišljajoče, nekritično povzemanje raznoraznih sporočil za javnost, ki jim jih piarovci skrbno pripravljajo in servirajo ter se vse manj trudijo postavljati zoprna vprašanja ter razmišljati kritično in raziskovalno.

To, da je »Navodilo za (ne)komuniciranje« prišlo ravno iz kabineta predsednika vlade pa simbolno kaže tudi na to, da je slovenski premier zelo resno mislil, ko je nekoč urednikom zažugal, da so si »s svojim načinom poročanja pripravili labodji spev«. Še pred tem pa se je na medije razjezil tudi »večni zunanji minister« ter jih opomnil, naj razmislijo, če se jim izplača zoperstavljati se vladajoči eliti. To sta le dva majhna koleščka v mašineriji, ki je pripeljala do spreminjanja tako zakona o RTVS kot zakona o medijih. Okrog RTVS – nacionalne ali, pravilno javne radiotelevizijske hiše – tega glavnega »komunikatorja« z množicami, so se vedno bile velike politične bitke. Vsaka vlada oziroma vsaka vladajoča elita jo je želela v največji meri nadzorovati, saj je vedela, da če nadzoruje glavno RTV hišo, v veliki meri nadzoruje in upravlja tudi javno mnenje. Upravljanje javnega mnenja pa je, spomnimo, ena najbolj pomembnih nalog PR »stroke«. Na ta način, lahko sklenemo, da vsaka vladajoča elita, če le lahko, rada zlo(upo)rablja javno radiotelevizijo, kot svojo PR službo. Tako se je tudi nova (sedaj že dve leti stara) vlada kot ene izmed svojih prioritet lotila predelovanja in »uravnovešanja« tako zakona o RTVS kot tudi zakona o medijih.

Zakon o RTVS je – kljub nasprotovanju velike večine domače in svetovne stroke, z argumenti, da je bilo že »dovolj te zafrkancije«, kakor je »oče zakona« Branko Grims po večurni debati in ob vlaganju kdo ve že katerega amandmaja zabrusil »opozicijskemu« Jožetu Školču – bil vendarle sprejet. Tako so na javni radioteleviziji dobili nova pravila igre, katerim, roko na srce, niso premočno nasprotovali novinarji in uredniki, na katere se nanašajo. Ali se je RTV program od takrat prelevil v konglomerat prenosov nedeljskih in vseh ostalih katoliških maš, poceni vulgarne zabave (po principu joške + harmonika) ter hvalospevov velikemu vodji, bodo pokazale resne in strokovne analize. (4)

A to (žal) ni nič novega. Strokovnjaki za medije ocenjujejo, da ima vsaj 40 odstotkov informacij v medijih po svetu vir v agencijah za PR ali oddelkih za trženje podjetij, državnih organov ali združenj. Pogosto se »novice« pojavljajo v obliki domnevnih študij in jih javnost sploh ne zaznava več kot gradiva za PR. Tako je v Nemčiji npr. 30.000 novinarjev, ki pišejo o politiki in gospodarstvu, strokovnjakov za PR pa je že od 15.000 do 18.000. V ZDA pa je to razmerje že zdavnaj pretehtalo v korist piarovcev. »Namesto da bi mediji propagando razkrivali, postajajo kanal za propagando,« pravi John Stauber, ustanovitelj neodvisne agencije PR Watch in avtor več knjig o vplivu PR. PR Watch je del neprofitne organizacije Center za medije in demokracijo, ki razvija participatorno demokracijo tako da raziskuje in razkriva PR propagando in promovira medijsko pismenost ter medije »od ljudi za ljudi«. (5)

Strokovnjaki za PR so manipulatorji dojemanja. »Preskušajo, kako prožna je lahko resnica,« pravi komunikolog Klaus Merten, ki že vrsto let preučuje panogo. Napadi na občutek za realnost so zaželeni predvsem v vojnih in kriznih časih. Takrat se skokovito poveča povpraševanje po strokovnjakih za PR. Krize pa so dandanes že nekaj vsakdanjega, saj jih centri moči permanentno ustvarjajo in vzdržujejo, ter s tem nenazadnje sebi ustvarjajo delo in se upravičujejo. Včasih piarovci vojne tudi inscenirajo. Lahko smo prepričani, da tudi v sedanjem bližnjevzhodnem konfliktu delujejo na vseh frontah. A tega ne bomo morda nikoli izvedeli, ali pa bomo šele čez nekaj let, kot smo z zamikom izvedeli za njihovo delovanje v prvi zalivski vojni.

V Afganistanu so pomagali svetu posredovati občutek smiselnosti vsesplošnega bombardiranja. Prav tako tudi v Iraku. Vse to v imenu »boja proti terorizmu«, ki se v javnosti predstavlja kot nek samoumevni, apriorni akt zahodnih držav in predvsem ZDA. Odkar so se začeli ameriški napadi na obe državi, je pretok informacij otežen. V Iraku novinarski poklic lahko opravljajo le strogo kontrolirani novinarji, ki iz svojih skrbno varovanih in nadzorovanih prebivališč lahko izstopijo le v spremstvu ameriške vojske, tako producirajo zgodbe, ki jih vidimo v večini medijev: nekritične, anestezirane, olepšane, skratka neresnične, tudi takrat, ko so spektakelske in senzacionalne. »Resnično bojišče je javno mnenje,« je ob vojni v Iraku izjavil ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld. »Prodajamo izdelek,« je o reklamnih prizadevanjih ameriške vlade med zalivsko vojno rekel že nekdanji zunanji minister Colin Powell. Za loščenje ameriške podobe v najnovejši iraški vojni ne skrbita samo agenciji Rendon Group in Hill & Knowlton. Doslej neznana Lincoln Group je od Pentagona dobila več milijonov dolarjev, da bi delala propagando za iraško vojno. Njen ustanovitelj Paige Craig, nekdanji mornariški podoficir, je na primer v iraške časopise vtihotapil Ameriki naklonjena poročila. Lincoln Group za vsak članek plača do 2000 dolarjev. V ameriških medijih že težko ločimo med PR sporočilom in novinarskim prispevkom. Trend se, kot vedno do sedaj, z veliko uspeha seli tudi v Evropo.

Živimo v takšnem svetu, kjer glede na vsesplošni neoliberalni trend komercializacije ima PR veliko možnosti, da v prihodnjih letih postane vodilna komunikacijska disciplina, ki bo prehitela oglaševanje, katerega preprosta prodajna gesla se veliko hitreje ogulijo kot »strateška konspiracija profesionalcev piara«. Oglaševanje ne zna v medije vtihotapiti zgodb, uprizarjati dogodkov, časopisom vsiliti intervjujev in pisati pozitivnih poročil. Strokovnjaki za PR so vedno tudi prevajalci, ki poskušajo dobiti oblast nad tolmačenjem pojmov, si podrediti besede, diktirati asociacije. Tako je iz odpuščenih delavcev nastala »presežna delovna sila«, iz doplačil za zdravila »lastna odgovornost za zdravje« in iz ljudi »človeški kapital«. Anonimni koncerni so nenadoma čuteča bitja. Najvišje pravilo obrti je, da je najboljši PR tisti, ki ga kot takšnega ni mogoče prepoznati. Takšna obrt je postala večmilijardni posel. PR je torej skrivna industrija, ki sporočila posreduje kot novico, je prepričevalska tehnika, ki poskuša zavesti (večinoma lene in vedno bolj revne, s tem pa torej tudi samocenzurirane) novinarje in prek njih vplivati na javnost, je lobiranje prek medijev.

Novi slovenski zakon o medijih (in tudi zakon o RTVS) je narejen tako, da »uravnovesi« in »pluralizira« slovenske medije, ki da so preveč naklonjeni eni politični opciji. Tudi novi vladni ti. sklad za pluralizacijo medijev ima za glavni kriterij ocenjevanje, v kolikšni meri določeni medij obravnava »levo« ali »desno« opcijo. Tako vladajoča elita očitno vidi medije: kot trobila ene ali druge politične opcije; na ta način pa zanika in spregleda obstoj kakršnekoli druge družbene realnosti. In medijev, ki se ne ukvarjajo s strankarsko politiko temveč s politično realnostjo nasploh. Takšnih medijev, ki se zavedajo svoje družbene vloge, ki so ne (le) odsev družbe (v stilu, »ko se dogaja, mi poročamo«), temveč tudi generator javnosti, ki so sicer zrcalo časa ne pa le (in predvsem) odmev dnevnih dogodkov. A vsak, tudi najbolj minorni politik, se dobro zaveda, da so takšni mediji zelo nevarni. Zato za PR-ovce na tem svetu nikoli ne bo zmanjkalo dela. Vprašanje je le, kdaj se jim bodo novinarji znali odkrito in učinkovito sistemsko zoperstaviti.

'Stupidity is not error or tissue of errors. There are imbecile thoughts, imbecile discourses, that are made up entirely of truth.'
- Gilles Deleuze

Pričujoči tekst je nastal na podlagi želje raziskati moč medijev pri vzpostavljanju alternativnih političnih in ekonomskih odnosov. Zanimalo me je, kakšni bi lahko bili medijski mehanizmi, ki bi z načinom svojega delovanja onemogočali totalizacijo ene vrste odnosov oblasti in s tem ustvarili željo oziroma moč posameznikov za vzpostavitev novih. Izhajala sem iz predpostavke, da medijski pluralizem oziroma različnost vsebin še ne onemogoča obstoječih odnosov oblasti, kar pa je nujen pogoj za afirmacijo moči pri ustvarjanju novih. Iz tega razloga pričujoči tekst ni namenjen analizi različnih vsebinskih alternativ, ki jih ponujajo mediji, ampak razmišljanju o alternativnih mehanizmih, ki bi jih vzpostavili s svojim delovanjem. Izhajala sem iz teze, da medijski pluralizem in raznolikost, ki naj bi jih ščitila slovenska zakonodaja na podlagi evropskih priporočil, služi zgolj za reafirmacijo obstoječih odnosov oblasti, saj omogoča vero v pluralnost in svobodo znotraj okorelega sistema istega, hkrati pa dopušča različnim vidikom obstajati zgolj v določenih tokovih, ki jim odvzemajo moč njihovega učinka. Da pa bo lažje razumeti omenjeno mišljenje, ki ga vodi želja po vzpostavitvi alternativnega prostora političnih in ekonomskih odnosov, pa bom najprej opredelila sam pojem oblasti iz katerega izhajam.

Nevarnost oblasti ni posledica zgolj njene represivne funkcije, ampak predvsem njene produktivne funkcije, ki se izraža v omogočanju in dajanju moči za določeno delovanje, s tem, da ustvarja vednost o nas samih in posledično tudi željo. Z oblastjo mislim odnos različnih moči, pri čemer ena moč vpliva na drugo na način, da učinkuje v moči izbire (sprejemanja ali zavračanja) slednje do tega vpliva. Večja je moč vpliva na moč izbire tega vpliva, močnejša je oblast, ki sorazmerno prehaja v nasilje in obratno, manjša je moč vpliva na izbiro, šibkejša je oblast. Iz tega sledi, da je nemogoče misliti stanje brez oblasti v kolikor oblast izhaja iz razmerja moči, saj vsaka moč, ki obstaja znotraj razmerja moči že vpliva na moč sprejemanja ali zavračanja tega vpliva. Če torej predpostavljamo, da je oblast moč vpliva na zavračanje tega vpliva, potem negacija oblasti oziroma njena transgresija oblast zgolj reafirmira.

Moč posameznika ali skupine je odvisna od moči drugega posameznika ali skupine s katero je v posrednem ali neposrednem odnosu. Ker je učinek oblasti tudi naša moč izbire, potem lahko rečemo, da smo sami, s svojim delovanjem, željami in mišljenjem že konstrukt odnosov oblasti. Možno je torej, da si kot produkt razmerja oblasti ta odnos celo želimo. Oblasti torej ne opredeljujejo njeni stranski učinki, ki posamezniku jemljejo in celo dajejo moč, oblast opredeljuje zgolj moč vpliva na izbiro tega odnosa. S tem ko vplivaš na posameznikovo moč, vplivaš na njegove možnosti, saj si zmožen zgolj tistega za kar imaš moč ali povedano drugače, sama možnost še ne implicira moči. Iz tega sledi, da v kolikor smo udeleženi v odnosih oblasti, smo svojemu delovanju ali mišljenju le delni vzrok. In manj smo sami vzrok svojemu delovanju in mišljenju bolj trpimo.

Ker se v odnosih oblasti konstruiramo kot subjekti, bi bile nove subjektivnosti možne samo z vzpostavitvijo stanja, kjer bi soobstajala različna razmerja oblasti na način, da bi imela čimbolj enakomerno porazdeljeno moč vpliva na posameznika, v smislu izbire teh vplivov. Problem odnosa oblasti, ki smo ga deležni tudi ta trenutek, je v njegovi totalizaciji enega vpliva na moč izbire. Vendar se to poenotenje vpliva ne izničuje z raznolikostjo možnosti izbire, kot se dozdeva na prvi pogled. Totalizacijo oblastnih odnosov v zahodnih družbah, ki se imenujejo neoliberalistični in kapitalistični omogoča njegova ideja svobode, ki temelji na posameznikovi veri v avtonomijo moči izbire med različnimi alternativami. Ko vplivaš na posameznikovo moč vplivaš tudi na njegove možnosti. V sodobnem svetu pa bi radi, da verjamemo ravno obratno. Kot, da bi možnosti vplivale na moč, kot da bi neskončna raznoterost dobrin med katerimi lahko izbiramo implicirala tudi posameznikovo neskončno zmožnost njihove (u)porabe. Ne samo, da se lahko posameznik svobodno odloča med različnimi objekti in storitvami, domnevno svoboden je tudi takrat, v kolikor se odloča med različnimi reprezentacijami realnosti. Kot bi svoboda odločitve med to ali ono interpretacijo realnosti učinkovala na realnost samo. Reprezantacija realnosti vključuje vednost o svetu, ki nas obdaja in vednost o nas samih. Glede na vednost kdo smo in kako naj bi delovali, se subjektiviziramo kot subjekti in kot takšni razumevamo in vrednotimo pomene, ki jih ustvarjajo različne interpretacije in kot takšni dajemo tudi vrednostni pomen svetu, ki nas obdaja.

Za lažje razumevanje omenjene predpostavke, si natančneje oglejmo, kakšno funkcijo ima volilni glas v 'demokratičnih' družbah. Možnost izbire med roza, modro in vijolično stranko naj bi opredeljevala demokracijo kot voljo ljudstva. Rezultati volitev so dejansko rezultat izbire večine, vendar pa to, kar nam je ponujeno v izbiro vsekakor ne more biti tudi njena avtonomna volja, saj je naša moč izbire striktno omejena z raznolikimi niansami istega. Je morda v šolskem programu kjerkoli moč zaslediti, da obstajajo različne vrste demokracij? Je morda v knjižnicah na razpolago tudi knjiga o načinih odločanja v skupnosti? Če že, so te vrste načina odločanja predstavljene spet kot različne nianse iste – predstavniške demokracije. Vas je kdaj kdorkoli vprašal kakšen način odločanja v skupnosti želimo? Četudi bi, bi bila naša svobodna izbira še vedno ista. Kot prvo, izbiramo lahko zgolj med tistim, za kar vemo, da obstaja, če torej ne vemo, ne moremo izbrati. Kot drugo, četudi vemo, da obstaja ni nujno, da si tega tudi želimo, naša želja, ki je že moč (1) pa je že konstrukt oblasti. Sicer ima vsaj od države ponujeno zakonsko pravico, do možnosti v različnih pamfletih ali pa na internetu javnosti objaviti teorijo o alternativnem demokratičnem sistemu kot je na primer neposredna demokracija, kjer vsak, brez predstavnika neposredno odloča o načinu ureditve in medsebojnega delovanja v skupnosti. Vendar v 'demokratičnih' družbah problem ni v tem, da posameznik nebi imel možnosti izraziti svojega alternativnega vidika, ampak v tem, da obstoječi odnosi oblasti dovoljujejo tem interpretacijam, da lahko obstajajo zgolj v določenem toku. Alternativni tokovi so s pomočjo univerzalnega dekondiranja odtujeni in marginalizirani, ter transformirani v negacijo obstoječega sistema, v ne-normalnost, ne-discipliniranost, ne-konformiranost, ne-red, ne-nadzorovanost, ne-resničnost, ne-primernost, ne-resnost. In ker smo že od malih nog s pomočjo medija izobraževalnega sistema indoktrinirani z eno vrsto reprezentacije realnosti, ki je seveda odvisna od prevladujočih razmerij oblasti, dobi vsaka interpretacija realnosti, ki se radikalno razlikuje od normalizirane pomen transgresije. Glede na prevladujoče totalizirajoče interpretacije smo že od malih nog subjektivizani in glede na vednost o sebi in vednost o svetu, ki nas obdaja razmišljamo tudi o alternativah. Različni vidiki, ki naj bi predstavljali različne alternative torej predstavljajo del istega mehanizma, saj med različnim izbiramo tako, kot smo naučeni, da izbiramo – glede na različne norme in vrednote, ki nam jih posredujejo različni mediji, od staršev pa preko šolskega sistema naprej. Različnost tako izgubi svojo moč različnosti in obstaja samo še kot sredstvo ideologije svobode, ki omogoča totalizacijo obstoječega političnega in ekonomskega sistema. Svoboda izbire je mit, vendar ne zgolj zato, ker bi izbirali med istim, ampak ker kot subjektivizirani posamezniki izbiramo na enak način – na podlagi svoje želje, ki je že konstrukt. Iluzija svobode je najnevarnejši in hkrati najbolj učinkovit mehanizem delovanja oblasti, saj omogoča, da si posameznik želi prav to oblast. Če je oblast despotska ali totalitarna, če deluje represivno – od vrha proti dnu, potem se ljudje slej ko prej uprejo, saj se počutijo zatirane. Obstoječi sistem pa ni totalitarističen, ampak totalizirajoč. Njegova totalizacija se omogoča prvič s tem, da daje občutek izbire med različnimi možnostmi znotraj totalitete istega in drugič s tem, da vedno znova konstruira celoto, kateri daje vrednostni pomen, posledično pa vsaka alternativa tej celoti izgubi svojo moč. Pusti ji obstajati samo v kolikor to celoto omogoča, v kolikor upravičuje njen mit svobodne izbire med različnimi alternativami. Iz tega vidika medijski pluralizem in medijska raznoličnost še ne omogočata alternative obstoječi totaliteti odnosov oblasti.

Prav ta predpostavka pa postavlja pod vprašaj samo avtonomijo subjekta v smislu svobode izbire med tem, kar se nam ponuja kot različno. Vprašanje, ki sem si ga postavila na tem mestu pa je naslednje: ali je posameznikova subjektivizacija dejansko tako avtonomna, kot bi se nam lahko zadelo na prvi pogled? Ali ni vednost o avtonomnem subjektu zgolj eden izmed produktov obstoječega sistema, ki ga hkrati vzdržuje in omogoča? Če je odgovor pritrdilen, potem se kritika, ki problematizira različne – alternativne medijske manifestacije istega prenese v kritiko, ki problematizira izbiro samo, ki problematizira univerzalizacijo dekodiranja tistega, kar se nam ponuja kot različno.

V tem kontekstu je vprašanje alternative vprašanje vzpostavitve odnosov oblasti, kjer bi bil vpliv na posameznikovo moč izbire vpliva manjši od obstoječega. Če vzamemo primer vpliva na določeno mnenje s pomočjo argumentacije. Posameznik, ki je izpostavljen samo eni argumentaciji ima najmanjšo moč izbire za potrditev ali ovržbo teh argumentov. Predpostavimo, da se ta posameznik nahaja v ljudski skupščini, kjer množica ljudi razpravlja o določeni problematiki. Torej je njegova presoja podrejena množici različnih argumentov. Vendar pa več argumentov, oziroma njihova kvantiteta še ne zmanjšuje moči vpliva na izbiro med temi argumenti v kolikor so ti različni argumenti učinek različnih resnic, ki izhajajo iz različnih predpostavk. Nemogoče je presojati o neki izjavi kot o resnični ali zmotni, če jo kritiziramo s stališča drugega diskurza oziroma s stališča drugega sistema pravil za konstrukcijo pomena, saj je vsaka izjava resnična ali zmotna glede na predpostavljeno aksiomatiko iz katere izhaja. V tem smislu je moč izbire spet zmanjšana na minimum, saj je moč protiargumenta nična. Sodba o določeni interpretaciji realnosti ali o določeni izjavi je možna zgolj na način, da se izpostavljajo njeni mehanizmi za konstrukcijo pomena. Raznolikost vidikov torej še ne vodi nujno v onemogočanje mehanizmov oblasti.

V Sloveniji zadnje čase potekajo burne razprave glede medijskega pluralizma in različnosti kot enega temeljnih pogojev za zagotavljanje svobode govora. Pogodba o ustavi za Evropo v svojem 71. členu navaja, da ima vsak temeljno pravico do svobodnega izražanja mnenj, v tem smislu pa se spoštujeta tudi svoboda in pluralnost medijev. (2) Svet Evrope je leta 1999 svoje države članice pozval, naj tudi na nacionalni ravni v skladu s pravico svobode govora zagotavljajo medijski pluralizem (3). Sandra B. Hrvatin je opazila znaten premik, ki se je zgodil v politiki Sveta Evrope v nadaljnjih letih: »zagotavljanje pluralizma tj. različnega števila medijskih lastnikov je postalo 'podrejeno' zagotavljanju različnosti medijske ponudbe.« (4), in hkrati opozarja, da pojma pluralizem in različnost nista jasno definirana. »Odsotnost definicije in pojmovna nejasnost imata negativne posledice na oblikovanje jasne medijske politike na tem področju. Če so pojmi pluralizem, različnost in raznolikost različni, potem njihova 'operacionalizacija' v nacionalnih zakonodajah določa različne cilje medijske politike in zahteva različne mehanizme za njihovo zagotavljanje.« (5) Iz tega razloga se evropske države lotevajo vprašanja pluralizma ali raznolikosti na različne načine: s podeljevanjem pomoči posameznim medijem ali z omejevanjem koncentracije medijskega lastništva.

V zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih je napisano, da slovenska zakonodaja podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev. Za zagotavljanje pluralnosti naj bi ministrstvo za kulturo namenilo proračunska sredstva za medije, z namenom izvajanja državne podpore pri uresničevanju javnega interesa v medijih. (6) Člane komisije, ki presojajo in ocenjujejo projekte sofinanciranja programskih vsebin določi ministrstvo za kulturo, ki upošteva pomen projekta za uresničevanje javnega interesa v medijih. (7) Kaj je v javnem interesu pa spet določa omenjeno ministrstvo.

Rezultati nedavnih raziskav so pokazali, da so: »lastniki medijskih lastnikov v Sloveniji podjetja, katerih večinski lastnik je posredno ali neposredno država.« (8) Raznolikost in pluralnost medijev se v Sloveniji zakonsko ščiti z omejevanjem lastniških deležev v medijih oziroma omejevanjem koncentracije. Posledično zakon določa, da mora vsak, ki želi pridobiti več kot 20 odstotni lastniški ali upravljavski delež oziroma delež glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega oziroma televizijskega programa ali izdajatelja splošnoinformativnega tiskanega dnevnika, dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. (9) Številka dvajset pa se pojavi tudi v zakonu o gospodarskih družbah. Zakon določa, da znotraj delniških družb vsaka delnica zagotavlja glasovalno pravico (ena delnica daje en glas) znotraj skupščine. Skupščina imenuje člane nadzornega sveta, ki potem imenuje upravo. Uprava izvršuje sklepe, ki jih pripravi skupščina na način, da vodi družbo in nadzoruje izvajanje. Skupščina ima tudi moč razrešiti organe vodenja. Tisti delničarji katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, lahko zahtevajo sklic skupščine ali zahtevajo, da se objavi zadeva o kateri bo skupščina sprejemala sklepe na njihov predlog. Ti delničarji lahko vložijo tudi tožbo zaradi izpodbijanja sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ali pa vložijo tožbo o prenehanju družbe, če menijo, da ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe. (10) Delo, Dnevnik in Večer, ki imajo prevladujoč položaj v slovenskem medijskem prostoru so delniške družbe.

Država torej zagotavlja medijsko različnost na način, da podeljuje proračunska sredstva programom, ki so v javnem interesu, kaj je v javnem interesu in katere vsebine so bolj ali manj v javnem interesu pa določi spet država sama. Če želi torej medij dobiti finančno podporo iz proračunskih sredstev, mora torej vsebinsko pokrivati interese države.

Država zagotavlja medijski pluralizem na način, da regulira deleže medijskega lastništva in tako sama določa kdo je upravičen do večjega lastniškega deleža. Tisti, ki ima pravico do večjega lastniškega deleža, pa lahko posredno vpliva na celotno medijsko politiko na način, ki sem ga omenila v prejšnjem odstavku. Menim, da izpostavljena dejstva ne potrebujejo dodatnih komentarjev. Toliko o veri v pluralnost, ki jo zagotavlja država katere vodstveno sestavo smo sami svobodno izbrali na volitvah predvsem na podlagi informiranosti s pomočjo medijev.

Sandra B. Hrvatin v svoji analizi medijske politike zavzema za pluralizem, ki bi zagotavljal tako različnost virov, različnost vsebin kot različnost izpostavljenosti (uporabljene vsebine). Meni, da več vsebinske različnosti še ne pomeni nujno večje uporabe teh vsebin, torej, da sama subvencija še ne proizvaja več bralcev, gledalcev ali poslušalcev. Politiki subvencioniranja bi morali dodati še dodatne mehanizme podpore, saj večje število medijev in njihovih vsebin ni privedlo do večjega števila pogledov na svet. In kakšni naj bi bili mehanizmi?

Menim, da so ti mehanizmi lahko samo takšni, ki bi imeli kot transfer najmanjši možen vpliv na moč izbire med različnimi vplivi. V smislu opravljanja te funkcije jih v kontekstu obstoječega stanja razmerja oblasti poimenujem za alternativne. Da pa bi bilo možno misliti mehanizme, ki določajo alternativnost medija po omenjenih kriterijih, pa moram najprej opredeliti kaj mislim pod samo njegovo funkcijo.

V večini kritičnih knjig o medijih so ti predstavljeni kot transfer med tistim, ki vsebino zakodira (družbene kode) in tistim, ki jo dekodira (uporabnik medija). Medij torej posreduje družbene kode tako, da jih ponovno zakodira oziroma rekodira na način, da omogoča interpretacijo realnosti, ki bo služila interesu medijskega lastnika oziroma lastnikov (na primer z izpostavljanjem določenih vsebin in molčanjem o drugih). Problem se pojavi takoj, ko ugotovimo, da se različni kodi, ki jih ustvarijo mediji dekodirajo na isti način oziroma, da je pomen kode je neodvisen od kodiranja samega. Ne problematiziram torej onemogočanja različnosti vsebin oziroma univerzalizacijo medijskega rekodiranja, saj predpostavljam, da različnost lastništva (onemogočanje koncentracije) in posledična različnost vsebin, torej različnost kodiranj, ne vodi nujno v različnost (vrednostnih) pomenov oziroma dekodiranj. Kar problematiziram na tem mestu je univerzalizacija dekodiranja (razdiranja kode), ki se izvaja na ravni uporabnikov medija.

Medij lahko tako določeno izjavo rekodira na neskončno možnih načinov, vendar pomen te izjave odvisen od ostalih normaliziranih družbenih kod. Univerzalizacija dekodiranja torej ni zgolj odvisna od mehanizmov samega medija. Vzemimo spet primer, ki je posledica neoliberalistične ideologije o svobodi, primer pravice do svobode govora. Ta lažni občutek svobode zakriva dejstvo, da sicer resda lahko vsak pove skoraj karkoli si želi, vendar pa vsaka izjava nima v sebi enake moči vpliva na posameznika, njegovo delovanje in mišljenje. Moč izjave je sicer odvisna od vpliva samega medija, v smislu katero izjavo bodo postavili na prvo mesto, odvisna od tega kdo govori, kakšen je njegov družbeni status, kakšna je njegova vloga, v kakšnem kontekstu se pojavlja, kakšen diskurz uporablja in od vloge medija samega ( državni medij, komercialni medij, tabloid, poljudnoznanstvena revija). Vse to pa je odvisno od mehanizmov, na katere sam medij nima neposrednega vpliva. Če torej izjavo razumemo kot prostorsko in časovno umeščeno v različne mehanizme oblasti, potem lahko izjavo razumemo kot dogodek, kot je razmišljal Foucault v svoji Arheologiji vednosti. Vendar pomen tega dogodka ne konstruira zgolj medij, ne ustvarja ga radio, televizija ali časopis, ampak mehanizmi oblasti znotraj družbe same in njenih organiziranih sistemov (družine, šolstvo, cerkev, podjetje…), ki nas učijo, kako bomo vsebino dekodirali. Tudi te institucije so mediji, vendar za razliko od običajno pojmovanih medijev, družbene kode dekodirajo na absoluten način.

Glede na omenjeno problematiko, bi imel alternativno moč torej tisti medij, ki bi s svojimi vsebinami in z načinom svojega ekonomskega ali političnega delovanja onemogočal delovanje mehanizmov univerzalizacije (vrednostnih) pomenov s strani uporabnikov medija. Mehanizmi tistih medijev, ki pripravijo posameznika do mišljenja na način, da je zmožen vsako posredovano informacijo postaviti pod vprašaj in jo misliti z različnih zornih kotov, so alternativni mehanizmi medijev. Moč alternativnega delovanja medija je v moči denormalizacije družbenih kod, na način, da omogoča uvid v njihovo konstrukcijo pomena in ne v tem, da kodam daje drug pomen, ali pa da jih zakodira na drug način. Ti mehanizmi so lahko tako politični kot ekonomski v smislu desubjektivizacije posameznika kot ekonomskega in političnega subjekta. Politični v smislu podajanja uvida v mehanizme normalizacije (družbene kode, ki nam govorijo kdo smo in kaj naj bi postali), ter z ustvarjanjem novih subjektivnosti, ekonomski pa z uvajanjem alternativnih ekonomskih modelov delovanja.

Toliko za v razmislek in za vzpodbudo pri ustvarjanju alternativnih medijskih praks.

To, kar sledi, ne temelji ne na zasebnosti in ne na intimi, sploh pa ne na tem, kar sedanji sistem vladanja, vladajoči, reformatorji in podporniki le-teh na Slovenskem mislijo in želijo. Zadeve, ki jih skušam predstaviti, temeljijo na tem, kar omenjeni javno govorijo, predvsem pa na tem, kar počno. Njihovi cilji so, v to niti malo ne dvomim, zagotovo sproščeni, vzvišeni in plemeniti, a o sproščenosti, plemenitosti in vzvišenosti njihovih namenov ne nameravam govoriti. Mnenja sem, da je o tem bilo že do sedaj veliko napisanega in povedanega, še več pa dopovedanega.

Ko sem ob neki podobni javni priložnosti (2) ocenjeval prvih sto dni vlade Janeza Janše, sem postavil naslednje štiri hipoteze:

1. to, kar se dogaja – in kar se morebiti da tudi mišljenjsko že sedaj ekstrapolirati – je globinska sprememba vsega obstoječega, ki je sistematična in sistemska;
2. ta sprememba je vseobsegajoča, po prijemih in namenih pa revolucionarna; hkrati je vsaj simbolna, politična, kulturna, socialna in ekonomska;
3. revolucionarno spreminjanje, s katerim imamo opraviti, ne gre od spodaj; gre za institucionalni prijem, za revolucioniranje, ki gre iz smeri vlade in ki – vsaj zaenkrat – poteka po legalnih poteh in kanalih;
4. gledano po vrsti, je to managerska revolucija, ki ideološko (tako v pomenu politične kot ekonomske ideologije) temelji na svojevrstni kombinaciji neoliberalizma in neokonservativizma.

Temu lahko dodam vsaj dvoje:

Povsem je postalo jasno, empirično preverljivo in elementarno dokazljivo – kar je pred enim letom bilo bolj ali manj nepresojno –, da pri tem, kar vlada in njeni možje počno, sploh ne gre – ali pa vsaj v prevladujoči meri ne – za »ekonomske reforme«. To je nekaj, kar bi vladajoči kvečjemu hoteli, da se tako razume, to je kvečjemu uspešen vojaški manever, ki ima namen preusmeriti pozornost od celote in vse-obsežnosti na nek zgolj detajl – na zgolj »ekonomsko reformo«. Nemara je »ekonomska reforma« kot odločilni zavajajoči detajl izbrana ravno zavoljo tega, ker je na področju »ekonomije« moč zelo sproščeno in tudi skrajno svojevoljno barantati s kategorijami objektivne nuje in neizogibnosti sprememb (obstoj naroda, konkurenčnost …), ki se pokažejo kot nekaj naravnega. S tem, seveda, povsem v ozadje ponikne kakršnokoli subjektivno, polit-tehnološko delovanje, še posebej pa to velja za voljo in celo ihto vladajočih »reformatorjev«. Gre za značilni te(le)ološki argumentacijski položaj, ko lahko kadarkoli iz rokava potegnemo argument »novega Boga nuje«, dejansko pa cirkuškega zajčka, torej globalizacije. S pomočjo slednje namreč – podobno kot srednjeveška teologija s pomočjo Boga, ali moderno naravoslovje s pomočjo »zakonov narave« – lahko utemeljimo karkoli: od tega, da se je »pač treba prilagoditi« (fleksibilnost), prek tega, da »pri nas pač moramo« imeti, denimo, »kitajske pogoje dela« (konkurenčnost), tja do tega, da se je treba »pač podrediti« in da so številni preprosto odvečni (downsizing). V kontekstu »ekonomskih reform« je vse to objektivno, samoumevno, nevprašljivo in celo naravno. Predvsem pa neomadeževano in, kajpada, nadvse sproščujoče glede na poprejšnje oblike zadrgnjenosti. A tukaj – kot že vrabci na strehah čivkajo – niti slučajno ne gre ne zgolj in ne predvsem za ekonomske reforme. Gre za radikalne, natančneje revolucionarne spremembe in sicer za spremembe po dolgem in počez. Znotraj te celote spreminjanja so »ekonomske reforme« le delček, pravzaprav strelovod (v tem in tukaj je bila vsebovana sistemska funkcija in funkcionalnost J. P. Damjana in podobnih), v katerega se zaletavajo številni, ki zavoljo posameznega problematičnega drevesca sploh niso zmožni videti neskončno širše temačnosti sproščujočega se gozda.

Danes smo v položaju, ko lahko bolj natančno rečemo tudi to, da ne gre več niti slučajno zgolj za nekakšne hipoteze. Tudi empirično gledano smo v bistveno boljšem položaju, ko lahko ustrezneje argumentiramo, in sicer z bolj oprijemljivimi in tudi natančnejšimi opredelitvami, ki jih celo na ravni funkcioniranja in vivo lahko empirično opazuje vsakdo med nami. Svoja opažanja o teh procesih vladavine sproščenih bom v nadaljevanju oblikoval shematično in skopo. Seveda ne zavoljo poenostavljanja (to je namreč sredstvo, ki se ga nujno poslužujem), kolikor zavoljo preglednosti in vpogleda v to razmeroma težko vidno celoto, kar je moj tukajšnji namen. Predstavitev svojega videnja te vse prej kot razvidne celote, bom oblikoval okoli treh »področij«. To so: simbolno, ekonomsko-socialno in pa državno področje.

Priča smo globinskemu revolucioniranju šolskega podsistema. Ne toliko po formi, kolikor po vsebini (tehnizacijo in managerizacijo šolstva puščam ob strani). Center spreminjanja je nič več in nič manj kot preinterpretacija celote, torej Zgodovine, in pa diskriminacija določenih delov populacije (denimo, Romi). Ta preinterpretacija zgodovine poteka tudi v drugih podsistemih (od zgodovinopisja do muzealistike) in je postala tisti splošni plašč, tako rekoč nadrejena »atmosfera« (ne le zgolj ločeni »pojav«), ki nad-določa in pred-hodi vsemu ostalemu. V osnovi se zadeva osredotoča na redefinicijo dogodkov v zvezi z drugo svetovno vojno, predvsem pa dekonstituira in izničuje antifašizem – torej vogelni kamen zahodne civilizacije zadnjih 60 let.

Zgodile so se vse-obsežne, revolucionarne spremembe na področju medijev (ne le RTVS in časopisa Delo), ki pa so predvsem v funkciji diseminacije nove Resnice, ki se oblikuje na točki dekonstrukcije antifašizma. Nova »Resnica o resnici« – končna zmaga Hribarjevega postplatonizma – in antifašizem ne gresta skupaj: medsebojno sta v razmerju olja in vode (kar je vedel celo že Heidegger).

Vloga RKC postaja osrednja in sicer ne le na področju verovanja in morale, pač pa tudi v medijih, družbi, kulturi, politiki …

V kontekstu šolskega podsistema, medijev in cerkve je bistveno poudariti, da je ustaljeno govorjenje o »pomanjkanju«, »izginjanju« … vrednot pravzaprav odlična krinka za revolucionarno »prevrednotenje vseh vrednot«, kar je isto kot uvajanje novih vrednot. In za to tudi gre: priča smo prevrednotenju »starih« in vzpostavljanju »novih« vrednot.

To skupno dogajanje na »simbolnem področju« dojemam kot revolucionarne spremembe na ravni vrednot, šole in zgodovine, medijev in vloge RKC. Skratka, kot revolucionarno spreminjanje ne zgolj tega ali onega detajla, koščka, pač pa kot posilno sprevračanje celokupnega mišljenjskega in simbolno nadrejenega konteksta (»vladajoče ideje«), v katerem živimo. Vključno s tistim najbolj intimnim pri človeku – torej s spreminjanjem njegovih misli in elementarnih možnosti sklepanja (za to skrbijo mediji). Kajpada, vse to – če bo šlo po načrtu – že od najnežnejših let naprej (natanko za to skrbita predšolski in šolski sistem ter celokupna izobraževalna mašinerija).

Ustavnopravno gledano: opraviti imamo vsaj z ogroženostjo nekaterih nosilnih elementov veljavne Ustave: javnosti, »nevtralne šole«, pravice do obveščanja, antifašizma in pa ločitve cerkve od države.

Na vidni ravni imamo opraviti vsaj z zamenjavami vodilnih, t. i. »nekompatibilnih gospodarstvenikov«, in prihajanjem strankarsko podobnih. Pojavne forme ravnanj, kot sta Berufsverbot in pa lustracija sta tukaj osrednji, a medijsko spregledani opredelitvi. Nemara za to, ker ta dva prijema nista legalizirana. A ravno za to ne bi smel biti argument v prid Berufsverbota in pa lustracije, pač pa kvečjemu oteževalna okoliščina.

Priča smo revolucionarnim (medijsko poneumljajoče se jim reče »reformskim«) poskusom spreminjanja na področju celokupne ekonomije (podjetnost, konkurenčnost) – vključno z delovno zakonodajo (fleksibilnost, downsizing). Nobenega resnega dvoma ni, da bodo te »reforme« imele radikalne, revolucionarne vsaj legalne in socialne posledice. Seveda v smeri razcepa družbe in izničenja elementarnih, že tako podhranjenih oblik solidarnosti. Tudi za »enotno davčno stopnjo« je treba jasno reči, da je v širšem kontekstu »ekonomskih reform« le izstopajoči simptom, ravno tako nekakšen »strelovod«, ki bolj zakriva kot razkriva grozeče konsekvence. Natančneje rečeno, »enotna davčna stopnja« ima to hinavsko potencialno dejanskost, da je ravno to tista točka, ki je zares sprožila legitimacijo revolucioniranja celote: porajala je namreč varljiv up, da se z omilitvijo ali celo z izključitvijo »enotne davčne stopnje« lahko doseže nekaj bistvenega. Že zgolj vladna popustitev na točki »enotne davčne stopnje« namreč povsem zapre usta vsem »kritikom« – obenem pa gre celota sprememb gladko skozi.

Poceni razprodaje družbenega premoženja (se pravi minulega dela celih prejšnjih in sedanjih generacij) so nekaj, kar se – glede na minula leta in prejšnje vlade – kvantitativno in kvalitativno le še stopnjuje.

Ustavnopravno gledano: ponovno imamo opraviti vsaj z ogroženostjo nekaterih nosilnih elementov Ustave. Predvsem seveda tistih njenih opredelitev, ki merijo na javno dostopnost javnih položajev in služb ter nadvse tistih, ki govorijo o Sloveniji kot o socialni državi.

Tudi na ravni države, v ožjem pomenu besede, poteka kadrovsko revolucioniranje, ki je eksplicitno pospravilo z vsemi strankarsko »nekompatibilnimi kadri« (tudi tukaj sta vsaj implicitno vpeljana Berufsverbot in lustracija, čeprav zaenkrat nista legalna prijema in jih mediji ne poimenujejo tako, kot bi jih bilo treba).

V zvezi z državo je tukaj treba omeniti vsaj še osrednji motor zmage na zadnjih volitvah, torej izbrisane. Le-ti so, poleg številnih drugih marginaliziranih in izključenih (referendum o samskih ženskah …), tisto travmatično jedro, ki že s svojo telesno prisotnostjo postavlja pod vprašaj samo upravičenost resnega govorjenja o pravni državi.

Vsaj kot omembo je treba dodati še kontinuirane napade in poskuse vsaj destabilizacije institucije ombudsmana (aspekt plač), če že ne njegove ukinitve (o »pravnikih in mandatih« – ki jih naskakuje quasi opozicija – ne bom govoril).

Sama državna aparatura se v nakazani luči pokaže kot celota tistega, kar – in ne le gospodarstvo ter ostali podsistemi – postaja izrazito strankarsko institucionalizirano.

Ustavnopravno gledano: država s tem izgublja elementarne značilnosti lastne ustavne opredelitve, ki merijo na demokratičnost, pravnost in javnost ter na človekove pravice.

Nenazadnje, v zvezi z državo, vlado in njeno zunanjo politiko imamo nekaj radikalno presežnega, nekakšno sladico. Prišlo je namreč do – nič več in nič manj – povsem netransparentnega, zunajparlamentarnega in elementarno protidemokratičnega vključevanja države v vojno. S tem tudi do vključevanja v vojno vseh njenih državljanov. Bolj ali manj povsem za njihovimi hrbti ter v popolnem nasprotju z njihovo voljo.

Ustavnopravno gledano: opraviti imamo vsaj z ogroženostjo dveh nosilnih ustavnih elementov, ki merita na demokratičnost odločanja ter na kulturo miru in nenasilja.

Naj skušam povzeti shematsko nakazano ter se povzpeti do »celote«, ki nam sicer tako rada spolzi med prstmi, brž ko jo skušamo motriti v luči posameznega področja, podsistema ali pa posamičnega dogodka. (Ravno to je ključna funkcija spektakelsko poneumljajočih medijev – tiste razvojne smeri, v kateri se giblje sedanje spreminjanje medijev v Sloveniji –, da nam z bleščečimi detajli zakrije/nadomesti »celoto«). Summa summarum, kaže, da v danem položaju vsi, ki smo tukaj in zdaj, sploh nimamo toliko opraviti zgolj z majhnimi stvarmi in podrobnostmi (kaj šele zgolj z »ekonomsko reformo«!). Ravno nasprotno, imamo opravka z naravnost velikanskimi težavami predvsem na številnih bistvenih točkah najvišjega dokumenta države, torej ustave ter tudi demokracije. To pa ni tako malo, kot nam to poskušajo dopovedati ali, najpogosteje, kar zamolčati.

Gre predvsem za ogroženosti nekaterih nosilnih stebrov ustave, ki jih bom naštel tako, kot sem se zgoraj do njih postopoma prebijal: javnosti, obveščanja, »nevtralne šole«, antifašizma in pa ločitve cerkve od države; dostopnosti javnih položajev in služb, socialne države; pravne države in človekovih pravic; in demokracije, kulture miru in ne-nasilja.

Ali je to, kar sem tukaj v skopih potezah nakazal, »dovolj«? Ali je to sploh kakšen »argument«? Ali je potrebno, nemara, še kaj več? Kaj to sploh utegne pomeniti? To so vprašanja, ki jih naslavljam na javnost – če tukaj nekaj takega sploh še/že obstaja – saj je to javna stvar par excellence. O tem bi morali, kot državljanke in državljani, razsojati – tukaj in zdaj. Namesto nas o tem, ne da ne bo nihče razsojal, pač pa bo še kako z veseljem razsodil. Kajpak tako, kot se njemu zdi lepo in prav. Najverjetneje seveda izven, tajno ter v nasprotju z javnostjo, torej v nasprotju z nami in našimi interesi.

Sam pa skopo naštete in empirično preverljive zadeve in reči razumem na naslednji način:

Zadeve in reči vidim v luči nadvse, površinsko gledano, sicer »legalistične«, a vendarle nedvomno nelegitimne demontaže. Nelegitimne demontaže vsaj Ustave, če že ne tudi države (njenega ustavno zapovedanega funkcioniranja), in sicer na njenih ključnih (zgoraj omenjenih) točkah.

V pogojih nelegitimne, »legalistične« demontaže nastaja nek čedalje bolj viden tudi paralelni sistem, celo tajnega, odločanja (primer odhoda v vojno je le najbolj transparenten) in vodenja vlade (posredno tudi države – polemike s predsednikom države, »partnerstvo za razvoj« …) in države kot take.

Glede tega bi se lahko celo reklo, da – gledano s stališča države in državljanstva, da o javnosti niti ne govorim – imamo opraviti z nedvomno nelegitimnim, nekakšnim »mehkim državnim udarom« (seveda od zgoraj), ki ogroža elementarne demokratične parametre in demokracijo kot tako. Bistveno pri tem namreč je, da nikakršne parlamentarne volitve – po veljavni ustavi, seveda – niti slučajno ne zmorejo dati kakršnegakoli zunajparlamentarnega mandata za kakršnekoli implicitne ali eksplicitne posege v samo strukturo in funkcioniranje države (kaj šele za odhod v vojno!). Slovenija je ustavno opredeljena kot demokratična in parlamentarna država, ki pa nikakor ni utemeljena na republikanskih, kaj šele predsedniških principih bolj ali manj neposredne vladavine ljudske volje (kot to po rousseaujevsko-madisonovsko razume Zbor za republiko).

Ekonomsko-socialno rečeno, gre, po moje, za neoliberalno in neokonservativno managersko revolucijo, politično pa za republikansko antipolitično revolucijo, ki – v končni instanci – pod vprašaj postavlja samo demokracijo. Republikanizem ni isto kot demokracija. Tako kot so socializmi bili republike in republikanski, hkrati pa nedemokratični in antidemokratični ter celo totalitarni, je moč imeti tudi kapitalizme in postkapitalizme, ki bodo/so republikanski, hkrati pa nedemokratični in antidemokratični ter celo totalitarni.

Torej, obstaja zelo resna verjetnost, da nas v bližnji prihodnosti čakajo poskusi uzakonitev nakazanih revolucionarnih pridobitev, na to pa še vknjižba le-teh novih Resnic v neko novo ustavo. Nič čudnega ne bi bilo, če bi »pobeg ljudi od politike«, bodisi k stvarem samim (avtomobilom, hišam, oblekam in podobnim bistvom) ali pa k »Resnici o resnici«, končal z vladavino Enega. A sploh obstaja tukaj in zdaj kritična masa, ki te zadeve lahko spregleda ter se iz žabje perspektive zavihti v tisto ptičjo?