Po tistem, ko je prihod na RTV Slovenija napovedal novinar Vladimir Vodušek, so zanj naredili posebno oddajo oziroma si jo je novinar ustvaril po svoji meri. Vroči stol z Voduškovo ekipo (največkrat v sodelovanju z Boštjanom Veseličem in Matejem Hlebšem) je »štartal« 16. marca 2007. Marca smo torej beležili že njeno prvo obletnico, njega zgodovina pa je povedna po sebi – predvajanje je začela ob petkih, na drugem sporedu ob 20. uri, končala je ob ponedeljkih na prvem sporedu ob istem času, torej v prime timeu. Če se je odgovornim zdelo, da postaja paradna in so jo forsirali v boljše termine, se je kritičnim opazovalcem njeno napredovanje zdelo vedno bolj sporno. V strokovni in javnostni locus communis se je razvilo prepričanje, da gledamo paradigmatski primerek izdelka, ki težko skrije svojo politično pristranskost, večkrat tudi zaradi nerodnosti svojega voditelja in njegove namere. Igra mispercepcije med ustvarjalci in vodstvom TVS ter javno recepcijo, je na las spominjala na tisto iz Piramide: ta je štartala kot informativna oddaja, bila čez čas prekvalificirana v informativno-razvedrilno, predvsem zaradi javnih polemik, na koncu je kot zvrst postala tisto, kar je bila že ves čas: zgolj razvedrilna.1

Žanrska umestitev obeh oddaj je le površinski simptom, ki razgalja globoko vsebinsko, programsko in konceptualno prestrukturacijo obeh. Če je Piramidi bilo v veliki meri oproščeno, ker se je preformirala v razvedrilno oddajo in se ji zdaj očita le »rumeno« reinterpretacijo informativnih vložkov, ki služijo povabljencev za razpravo, je Vroči stol klasična pogovorna oddaja z gostom in moderatorjem (v zvrsti talk-show), kar pomeni, da ne more ubežati nekaterim slogovnim in žanrskim značilnostim, skozi katere jo lahko presojamo. Svojemu žanru nikoli ni ušla, a je po svoje v svoji neponovljivosti postala svoj lasten žanr. Zaradi prostorske omejenosti naštejmo le nekatere njene značilnosti.

Medijski populizem oddaje: izrazito ambicijo dvigovanja gledanosti za vsako ceno (po analogiji s Piramido) nihče noče skrivati, še teže pa je verjetno prikriti, da je bila takšna verjetno to tudi ambicija najvišjega vodstva na televiziji. Populizem je za novo podobo RTVS po uvedbi novega zakona postal samoumevna sestavina. Deloma zaradi napačnega političnega vtisa, ki nam ga servira oblast in ki razume sebe kot poosebljenje končnega prehoda v »pravo« demokracijo, v »vladavino ljudstva«, deloma zaradi razloga zamejitve padanja gledanosti, verjetno pa tudi komercialnih razlogov.2 Populizmu sta lastna demagogija in demofilija, oblike medijskega populizma vključujejo usmerjenost v »zadovoljevanje« že vzpostavljenih občutij in prepričanj pri ljudeh, ne da bi jim bilo treba kar koli reflektirati, zadovoljevanje njihovih potreb po ugodju in občutka »imeti prav«, poudarjanju negativnih zgodb, ki tvorijo družbeno in politično stanje negotovosti, nasilno drezanje v gosta in senzacionalizem.

Argumentacijski larpurlartizem: ideja oddaje, kot evocira že ime, naj bi bila brezkompromisno razgaliti (političnega) gosta, povečini politika, da bi mu glede vprašanj »postalo vroče« kot gladiatorju v areni, hkrati pa predstaviti žgočo aktualno temo tistega tedna. Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja. Vse karte se torej stavijo na moderatorjevo spretnost preizpraševanja, ki temelji na zastavljanju jasnih in neprijetnih izhodišč, verjetno utemeljenih z dobro informacijo. Toda taktika izčrpavanja, kjer bi moral Vodušek zastaviti začetno vprašanje, običajno pade že na tem koraku – argumenta ni, zastavijo se le domneve in spekulacije, večinoma po načelu »slišali smo«, »govori se«, čemur sledi sogovornikovo relativiziranje in nato običajno brezupno vztrajanje na začetnem vprašanju. Vzpostavljena krožnost, kjer se želi slišati le tisto, kar si je zamislil moderator, ima še eno slabost – največkrat je nivo radovednosti in vztrajnosti v korelaciji s tem, kako blizu je sogovornik aktualni oblasti. Za tiste iz vlade običajno velja že dodaten popust: če je po prvotni koncepciji povabljenca čakal še skriti gost ali vsaj dodatni sogovornik, ki mu je zastavil kakšno neprijetno vprašanje, so v oddaji praviloma vedno gostili ministre v »solo« izvedbi: denimo premier Janez Janša in zunanji minister Dimitrij Rupel sta nastopila sama. Dejansko bi smeli podvomiti, kakšno diskurzivno vlogo oddaja sploh ima: odgovorni urednik Dela se je v svoji redni kolumni spraševal, kako nizko lahko servilnost novinarstva v svoji nezakriti naklonjenosti vladi in premieru sploh še sestopi.3

Da so vprašanja namenjena sama sebi, ali bolje rečeno podvržena postopkom napada, diskreditacije ali včasih tudi obrambe gosta, torej uporabljena za neke druge namene, ugotavlja tudi novinarka Ženja Leiler v svoji recepciji in analizi novinarskih medijskih prijemov na slovenski sceni za »momljajočega trdobužneža«.4 Pogovor na vročem stolu torej sploh ni pogovor, je krinka za osebni napad ali povzdigovanje. Njen smoter je politični, dosežka pa dva: namesto kvalitete profesionalnega in argumentiranega početja privabiti gledalce in zvišati gledanost oddaji (ali celotni TV Slovenija), hkrati pa oblikovati ali učvrstiti neko bolj ali manj eksplicitno politično sporočilo. Spomniti velja, da je oddaja na začetku vselej obetala skritega gosta »presenečenja«, ki ga prvi ne bi bil preveč vesel. Toda ta element so opustili (po nekaterih ekscesih, kot je bil tisti, ko je Dimitrij Rupel prepovedal, da v oddaji kot takšen gost nastopi Jožef Školč). Prav tako pa je izrazito zanihalo število gostov – nekateri ekskluzivno nimajo sogovorcev, spet drugi jih imajo več (po načelu levi in desni »tabor«), v nekaj zadnjih oddajah pa so uvedli še eksterne komentatorje, ki v drugem prostoru v živo in sproti komentirajo dogajanje.5 Tak element je povsem uničil dinamiko pogovora in zaradi vzvratnega komentiranja komentarjev postal na trenutke celo cikličen.

Politična pristranskost: najbolj izstopajoča značilnost in čeprav je v politični pristranskosti neprofesionalnost že vsebovana, recimo skozi neobjektivnost, prikrivanje, navijaštvo, manipulacijo in druge mehanizme, navedimo le nekaj primerov.

A. Kontekstualna manipulacija: Matej Hlebš je svoj prikaz stanja medijskega lastništva (3. 12. 2007) povzel kar po grafih »hobotnic«, ki si ju je sposodil pri premieru v njegovem nastopu ob glasovanju o zaupnici vladi 19. novembra 2007 in ki domnevno dokazujeta, da največje medije pri nas obvladujeta stranki SD in LDS. Ob tem je pozabil povedati, kdo je avtor takšne »analize« stanja in ju predstavil kot objektivno stanje stvari: gledalcev je torej hote predstavil politično interpretacijo.

B. Uravnoteženost in izključevanje: v oddaji 12. 11. 2007 ni smel nastopiti predstavnik stranke Zares (njen predsednik), češ da ne gre za parlamentarno stranko, čeprav je ta že imel vabilo, a je bilo preklicano.6 Odločitev je v korelaciji z izbiro gostov in je velikokrat neuravnotežena v prid stranki SDS.7 Celo novinarka RTVS, ki velja za naklonjeno desnici in aktualni oblasti, Rosvita Pesek, oddajo razume kot podporo političnemu »špetiru«, v katerem sodeluje njena hiša.8

C. Instrumentalizacija gostov: oddaja 3. decembra 2007 je bila očitno zlorabljena v smislu prepričevanja povabljencev, da se opredelijo glede situacije na tedniku Mag in (ne)imenovanja odgovornega urednika Silvestra Šurle. Desno »uravnotežen« izbor gostov v studiu, brez posebne razlage očitno vseh odgovornih urednikov, sedanjih in bivših (Peter Frankl, Rajko Gerič, Janez Markeš, Silvester Šurla, Gregor Repovž, Peter Jančič), je imel za namen izraziti podporo Magu in v ta namen je zahteval opredeljevanje gostov, predvsem odgovornega urednika Dela, Janeza Markeša. V tem smislu je bil cilj oddaje jasno instrumentaliziran.9 Toda vzpostavila se je še dodatna, »gladiatorska« situacija, v kateri se bo vse tiste, ki se ne bodo pridružili splošni solidarizaciji z Magom, pritisnilo v kot (kot na primer Markeša). Oddaja je torej neskrito iskala podporo za novinarje Maga in politično stran, ki ji pripadajo, kasneje so se ti v njej znašli tudi kot komentatorji (Danilo Slivnik, Silvester Šurla, Igor Kršinar).

D. Sumljivi rezultati anket: v oddaji 21. 1. 2008 je na vprašanje »Koga boste podprli na volitvah?« premočno zmagal Janez Janša proti Borutu Pahorju kot politični volilni izbiri. Rezultat je bil 83 proti 17. A ne le da se ta ne ujema z dnevnimi javnomnenjskimi anketami, tudi število klicev (ali kontaktov) je bilo presenetljivo: 20.418.10 Nikoli poprej ali kasneje ni bilo takšnega odziva.11

E. Anketno navijaštvo: v oddaji o postopku v gradbeni aferi (18. 2. 2008) je bilo vprašanje za gledalce naslednje: »Kdo bo zmagal, Janša ali Zidar?« Percepcija vojne proti »tajkunom«, prezrcaljena v dilemo za gledalce, je bizarna po sebi, dokazuje pa implicitno politično »vojno« percepcijo novinarja in dejstvo, da gleda na in opazuje družbene dogodke skozi povsem politična (navijaška) očala. Spomnimo, da so na začetku snovalci zapisali, da oddaja stavi na telefonski kontakt s poslušalci, a so se mu iz neznanih razlogov hitro odpovedali.12

F. Osebna diskreditacija: v taisti oddaji je bil denimo aretirani Ivan Zidar (domnevni »tajkun«) označen za sodelavca Udbe in ljubljenca Tita, ki ga je menda klical »Mali«.13 Postopanje v iskanju tovrstnih »asociacij« je za del slovenskega novinarstva tako zelo značilen ad hominem – dejstvo, da je Tito aretiranega klical z nekim imenom, pač nima nobene neposredne smiselne povezave s pripornimi razlogi in nastalo afero, služi pa kompromitaciji. S tem je tudi odgovor na anketno vprašanje »Kdo bo zmagal?« nekaj, k čemur je jasno pristransko prispeval sam novinar.

Našteli smo le majhno število indicev za politično neobjektivnost novinarskih postopkov. Senzacionalizem, zakamufliran v ažurnost in up-to-date vsebino, pristranskost, preoblečena v zainteresiranost javnosti, voditeljska neprofesionalnost, odeta v navidezno vsiljivost in nepopustljivo drezanje v nasprotnika, neargumentiranost, žrtvovana v zameno za sočne ugotovitve in razodete podatke – našteti pristopi postavljajo pod vprašaj smiselnost oddaje, vsak zase in vsi skupaj. Slaba javna ocena in »paradigmatski« status zloveščosti pa očitno ne moti odgovornih za programsko shemo, ki morebiti prav iz slabosti, ki smo jih našteli, še dalje vztrajajo pri njej.

Pogovorna izpraševalna oddaja je nujno odvisna od argumentacijske prepričljivosti voditelja.

Oddaja Na zdravje![1] je narodnozabavna oddaja Televizije Slovenija, ki naj bi v skladu z eno izmed treh klasičnih funkcij javnega medija – izobraževalna, informativna, razvedrilna – gledalcem predstavljala bolj ali manj specifičen glasbeni žanr (narodno-zabavni) ter tradicionalne kulturne vzorce na ozemlju današnje Slovenije. Tako je že sama funkcija razvedrila oz. zabave točka, ki oddaji primarno podeli dekodiranje v smislu neresnosti, norčij, »heca«, hkrati pa na zabaven način tudi izobraževanja o pomenu slovenske kulturne tradicije. Vendar pa že bežen pogled na oddajo pokaže, da predstavlja nekakšen simptom, ki na zelo subtilen način in z nekaterimi novimi diskurzivnimi praksami[2] (re)producira mitološke sisteme, ki so konstitutivni pogoj konstrukcije narodno-kulturne identitete, hkrati pa se v različnih oblikah pojavljajo v vseh plasteh družbe.

Pričujoča analiza se tako giblje na vsakodnevni ravni pomenjanja in osmišljanja kompleksne družbene realnosti okoli nas. Vsakodnevno zato, ker je, prvič, sama oddaja presek in konsekvenca drugih diskurzivnih formacij v družbi, in drugič, zato ker dominantna razumevanja družbenih procesov še vedno posegajo po logiki »od makroinstitucij do mikrosveta«, kjer se nacionalistični, seksistični ali rasistični diskurzi zvedejo na prisotnost/odsotnost pravnih regulacij.[3] Ali kot bi rekel Michel Foucault, kraljeva glava še vedno ni padla.[4] Po drugi strani pa je ravno takšno distanciranje, ki je podprto z elementi zabave, ljudkosti, tradicije – nekateri elitistično govorijo o neumnosti – tista oporna točka, v kateri se tovrstni diskurzi opravičujejo in potrjujejo.

Kar nas torej pri sami analizi zanima, je vidik reprezentacije, se pravi, kako se oblikuje način podajanja in konstrukcije pomena v sami oddaji, kakšne diskurzivne prijeme uporablja takšna reprezentacija in kako se ti prijemi zabrišejo ter naturalizirajo. Če se navežemo na Barthesa, proučujemo konotativno, mitološko raven reprezentacije, ki znakom podeljuje ideološki pomen.[5] Mit je namreč motiviran, depolitiziran, intencionalen govor[6], ki deluje strateško, vendar naturalizirano. Lahko rečemo, da je njegova logika delovanja nezavedna, fantazmatska.[7] Zato je središčna točka diskurzivnega podajanja pomena ter izvajanja moči nekakšen pogon ter legitimacija tega delovanja. In ker je mit strateški, je tudi vsakršna analiza mita v prvi instanci analiza razmerij moči v družbi.

Analiza temelji na časovnem intervalu od marca 2007 do februarja 2008, v tem času pa smo zajeli 26 oddaj, ki so predstavljale naslednje teme: gorništvo, ljudski junaki, slovenski pregovori, narečja, podzemne jame, skavti in taborniki, martinovo, soline, nacionalni simboli, dan mladosti, ljubezen, France Prešeren, Helena Blagne, tradicija krajšanja časa, Zeleni Jurij, narodne noše, jesen in kostanj, gobe, psi, vraževerje, gregorjevo, ljudska glasbila, trgatve, slovo ansambla Slapovi, obdarovanje in izvor slovenskih priimkov.

Glede na podane determinante lahko temeljne značilnosti tukajšnjega vidika reprezentacije klasificiramo v elemente nacionalizma, seksizma in patriarhalizma.

Prvi diskurz, ki se izriše v analizirani oddaji, je diskurz nacionalnosti. Če smo v uvodu oddaje Na zdravje! pripisali pridevnik narodnozabavna, potem moramo razumeti, da je ravno nacionalni diskurz tisti, ki uokvirja celoten pomen oddaje. To lahko ponazorimo s primerom, ko se na začetku oddaje pojavi metavprašanje, ki hkrati odpre in tudi že zapre dekodiranje samega pomena oddaje: »Kaj pomenijo ljudski junaki za našo narodno zavest?«[8] Poglejmo si še nekaj primerov: »Danes se posvečamo še nečemu, kar je bolj slovensko kot imena, našim priimkom«,[9] »Slovenci smo taki intenzivni gobarji«[10] in »Slovenci smo hribovski narod, gremo radi v planine«.[11] Ob tlačenju grozdja z nogami pa se uresničijo tudi narodno-spolne fantazije: »Meni se zdaj uresničuje dolgoletna želja, želja vsake prave Slovenke.«[12] Prav tako tudi vsi gostje[13] zadobijo središčno vlogo v verigi samokonstrukcije narodne identitete. Na vprašanje, zakaj narod potrebuje ljudske junake in zakaj si jih je izmislil, poznavalka pravi: »Naš narod je dal marsikaj skozi, imel je zelo veliko grenkih, krutih dogodkov, zato si je moral izmisliti junake.«[14] Triglav pa je »simbol, ob katerem se Slovenci vedno radi združijo, pa če nanj mislijo v Argentini, v Kanadi, na Gorenjskem; ta gora, ki nas povezuje in nam od vekomaj daje moč biti Slovenci.«[15] Izvemo pa tudi, da se beneško-slovenska potica »gubanca« lahko kupi vsepovsod – v Melbournu, Južni Koreji – samo v Sloveniji ne. Zato voditeljica opozori na multikulturno razsežnost glavnega mesta: »Res je, v centru Ljubljane dobiš vse od turških specialitet do albanskih, samo slovensko potico težko.«[16]

Na drugi strani pa moramo upoštevati tudi samo vizualno reprezentacijo, torej konstrukcijo domačega, pristnega, slovenskega okolja. Na pogovorni mizi, kjer potekajo intervjuji, stoji simulacija vina v tradicionalnih vrčih, občinstvo je v sredini studia posedeno za podolgovate mize (nekako v stilu gasilskih veselic), dekoracije rož itn. Kot podporni element oz. označevalec nastopa tudi vzdušje: folklorne skupine in izvajanje raznih kmečkih opravil. Pomemben del vsake oddaje pa je tudi glasba. Naj omenimo samo nekaj reprezentativnih primerov za narodnotvorni diskurz: ansambel Razpotniki – Slovenci se nikogar ne bojimo, Atomik Harmonik – Skupaj za Slovenijo[17], Klara Moškon – Za Slovenijo živim.[18]

Zgoraj našteti elementi prikazujejo latenten proces, ki je primarno povezan s samo tematiko oddaje, tj. iznajdbo tradicije. Kot pravi Hobsbawm, gre za zbirko praks, ko se določene vrednote in norme »vtisnejo«, kot da avtomatično implicirajo kontinuiteto s preteklostjo.[19] Ali povedano drugače: določeni artefakti iz preteklosti se skozi sedanji diskurz konstruirajo kot inherenten del naše kulturne identitete. Iznajdba tradicije tako ni nič drugega kot ritual, ki potrjuje mit tradicije. V tem smislu je vsaka oddaja ritual, torej nekakšno obdobje nedoločenosti, ko se označevalna veriga redefinira in na novo vzpostavlja. Slovenska kulturna identiteta ali mit o univerzalnih prvinah slovenstva postane plavajoči označevalec[20], ki se potem napolni z novimi pomeni (kulturni artefakti zadobijo univerzalni pomen narodne identitete). Takšen narodnotvorni diskurz pa slovenstvo vedno znova reproducira in utrjuje.

Nadalje se diskurz nacionalnosti širi skozi dve dimenziji, in sicer skozi eksterno zajema različne, arbitrarne znake, ki jih potem napolni z novim pomenom in zapre navznoter, interno. Ustvarja se konstrukcija skupnosti, ki se kaže na vseh ravneh reprezentacije. Na ta način se skupnosti kot taki dodajajo različni atributi. Najbolj značilen sklop takšnih atributov je diskurz veselja; gre za implikacijo vesela oddaja – veselo vzdušje – veseli ljudje[21] – dobri ljudje – »mi« – Slovenci. Ali kot pravita voditelja: »To je oddaja dobre volje, dobrih ljudi«,[22] »Pred nami je debela ura dobre glasbe z veselimi ljudmi« in najbolj reprezentativno: »Tako vriskajoče in veselo bo celo oddajo, kajti jaz pravim: za domovino z ljudskimi junaki naprej.«[23] Poleg tega pa tudi v primeru, ko voditeljica ansambel Alpski kvintet, ki v tujino izvaža »našo« glasbo in narodno nošo, vpraša: »S čim se Slovenec najraje pohvali v tujini?« Odgovor je logičen: »Z našo domačo glasbo,« vendar mu manjka najpomembnejši člen, ki ga doda drugi član ansambla: »Pa z dobro voljo tudi.«[24]

Konstrukcijo skupnosti in diskurz veselja, dobrotnosti podpira tudi občinstvo. In sicer najprej kot videz sproščenosti, saj se občinstvo smeji, vseskozi vriska, ploska, se naturalizira, kot da je doma, na vasi, na veselici. V tem pogledu se ukinja distinkcija med voditeljem in voditeljico ter občinstvom in gosti, saj včasih celo skupaj zapojejo[25] – stopijo skupaj, torej tako kot narod – skratka, postanejo »eno«, složni. Hkrati pa je tudi že sama struktura občinstva starostno segmentirana, saj opazimo tako najstarejše starostne skupine kot tudi mladostnike in otroke. To pa znova pomeni isti imperativ složnosti in konstrukcije skupnosti. Razlike med generacijami in vrednotami so ukinjene, vsi so tukaj – kot so tukaj vedno bili –, kulturna identiteta je nadčasovna, transcendentna, hkrati pa imanentna v vsakem elementu družbe. Kot smo že omenili, je mladina pri mitologiji naroda zelo pomemben element, saj ravno ona daje vtis večnosti, nadaljevanja; mladina je tisti element, ki ga mitološki diskurz interpelira v subjekt mita. »Prava« mladina pa je tudi vesela, saj kot pravi voditelj za skavte, so to »žurerji, veseli ljudje«.[26] Ob tem pa se pojavljajo tudi moralni nauki in implikacije moralne panike, na primer, ko poznavalka ljudskega slovstva opozarja: »Naši ljudski junaki so zelo malo agresivni v odnosu na tisto, kar današnji otroci gledajo in uživajo ob njihovih dejanjih.«[27] Na koncu taiste oddaje pa sledi zaigran prizor, ko Martin Krpan odseka glavo Brdavsu!

Skladno z narodnotvorno funkcijo pa je oddaja tudi prikladen element za legitimiranje družbene in politične moči. Tako se v oddaji o gorništvu[28] pojavi »visok obisk«, ki implicira takšno distinkcijsko točko v zgodovini oddaje, da predstavlja disrupcijski element samega poteka oddaje. Uvodni kader nam pokaže živčno voditeljico, ki ima tremo, saj je gost oddaje predsednik vlade Janez Janša. Slednji se v oddaji pojavi kot zaprisežen ljubitelj gora, saj ga voditeljica napove: »Kljub temu da opravlja kar pomembno funkcijo v naši državi, je kar nehal šteti, kolikokrat je že bil na Triglavu. Kdor koli je kdajkoli z njim šel na kakšno turo, ga zna opisati kot nesebičnega in zanesljivega partnerja. Mimogrede pa je tudi premier slovenske vlade.« Sledi prva zahvala: »Zelo smo veseli, da imamo tako pomembnega gosta.« Premier se zahvali, sama zgodba pa se osredišči okoli njega.[29] Nato kontinuiteta zahval znova oscilira na voditeljico: »naš premier« in »smo zelo veseli«. Tretja zahvala se tudi materializira, saj premierju podelijo plezalno čelado. Počaščenost se izteče po pesmi Na Roblek, ko sledi četrta finalna zahvala. Ta je sestavljena iz več sekvenc: »če imamo tako uglednega gosta«, »če to ni čudovit zaključek« in »še enkrat hvala«.

Takšna reprezentacija predsednika vlade ne pomeni nič drugega kot depolitizacijo njegove javne funkcije. Ali kot pravi Lutharjeva, gre za produkcijo lokalne slave, torej reprezentacijo, za katero je »značilno ukvarjanje z odkrivanjem osebnosti, ki je ločena od njene javne vloge (kaj rada počne televizijska voditeljica v prostem času, kako je materinstvo preoblikovalo njen pogled na kariero, ali pa, kakšen družinski mož ali oče je politik), torej s tipičnim in navadnim v javni osebnosti, z njegovo podobnostjo z običajnim človekom«.[30] V oddaji se tako ustvari diskurz, ki predsednika vlade reprezentira kot »enega izmed nas«. Vendar pa je hkrati še predsednik vlade. Zabrišejo se meje med javnim in zasebnim ter se ustvari zamišljena skupnost, kjer vsi subjekti posedujejo isti vrednotni sistem, ista zanimanja in vsakdanje tegobe. Gledalec se poistoveti z depolitizirano osebo, le-ta pa se legitimira kot državljan, vreden zaupanja. Zdi se celo, kot da je predsednik vlade kot gost v oddaji popolnoma zamenljiv s katerim koli subjektom, saj se njegova depolitizarana vsakdanjost (zasebnost) ne razlikuje od večine državljanov, takšnih, kot jih pozicionira diskurz slovenstva v oddaji. Vendar pa je prav ta element ključen, saj se ravno z vsakdanjosto – zasebnostjo, ki je hkrati javnost, kolikor so tu meje popolnoma zabrisane – vzpostavi legitimacijsko funkcijo njegovega vladajočega položaja v družbi. Takšna depolitizacija s specifičnim političnim učinkom, ki gnezdi v opisani reprezentaciji, pa popolnoma zabriše relacije družbene moči, ki so v ozadju, saj premier in gledalec, ki se poistovetita v diskurzu »enega izmed nas«, nimata iste družbene moči in funkcije: »Razlike v statusu ali pa v simbolni oz. definicijski moči osebnosti izginejo v takih trenutkih mitologizacije in obenem postanejo legitimne s tem, ko najdejo navadnost v izrednosti«.[31] Torej gre tu predvsem za proces naturalizacije in konsolidacije družbene moči.

Nemara najbolj ekspliciten od diskurzov, ki se pojavljajo v oddaji, je izrazit seksualizem. Predstavlja se kot norčija, kot da je v takšnem okolju naraven in »neškodljiv«. Kot prvo se seksualizem kaže v obsceni retoriki med voditeljico in voditeljem. Na primer: »Romih, zakaj me nisi danes še niti enkrat pogledal?« – »Ker sem trd« – »Pa se ja nisi napil pred oddajo?« – »Ne, drugače sem mislil, da sem trd« – »Si pa direkten!« – »Ne to, heksenšus me je prijel.« Ali: »Jasna, veš, ko bomo prišli nazaj čez nekaj trenutkov, bo pa Helena govorila o nečem, česar ti še nisi doživela« – »Orgazem?« – »Ne, jaz sem mislil poroko. Mi je pa vroče ratal!«[33]; »A maš robčke?« – »A si mokra?«.[34] Docela absurdno pa v naslednjem primeru[35], ko sta voditelj in voditeljica posneta samo po zgornjem delu telesa, voditeljica pa gleda voditelju med noge in začne dialog: »Lep tič« – »Seveda, najlepši!« – »Pa velik« – »Kako da ne!« – »Pa tudi kaj kljune?« – »To bi ga moral pa že vprašati«. Nato sledi posnetek petelina, ki ga je voditelj držal v rokah in o katerem je tekel dialog. Takšen diskurz pa se potrdi in nadgradi še v vizualni reprezentaciji. Gre za t. i. »skeče«, ki kažejo na voditeljičino nesposobnost[36] opravljanja vozniškega izpita. Ko opravlja zdravniški pregled, ji zdravnik gleda v prsi, pri poslušanju pljuč mora vzdihovati, zdravnik pa vzdihuje nazaj in pravi, da ima pljuča »zelo lepo razvita«. Pri pregledu vida ob tablici s podobo ptiča, voditeljica pravi, da je to pa že velik »tič«, nakar zdravnik odgovori: »To je pa že orenk velik ... Vidim, da gre pregled v pravo smer.«[37]

Vidimo, da seksistični diskurz, ki se na ta način producira, opravlja funkcijo normalizacije, saj upravlja in konstruira stereotipne podobe ter mitološke obrazce o identiteti ženskosti, moškosti ter normativni spolnosti. Moramo namreč vedeti, da tako voditelj kot voditeljica poosebljata podobo za družbeno konstrukcijo spolov. Vse lastnosti, ki so jima pripisane, niso njune lastnosti, ampak generalizirane konstrukcije ženskosti in moškosti v družbi. Voditeljica je reprezentirana kot seksualni objekt, voditelj ali igralci v skečih pa kot »pravi moški«, mačisti, ki jo zalezujejo. Na primer v epizodi o avtoštopu[38] voditeljica (ženska) svojo seksualnost izrabi, da čimprej dobi prevoz (konotacija, da lahko ženska uspe samo s seksualnostjo in da to s pridom izkorišča, torej kot goljufivka, zapeljevalka). Vse skupaj pa kaže na še eno lastnost, in sicer politizacijo užitka. Se pravi, kako se sam užitek, ugodje kot nekaj imanentno seksualnega prenese v družbeno pojavno obliko, v dosego družbenega, političnega cilja. V užitek se vpiše politično, torej teleološkost, preudarnost in racionalnost.

Spajanje politizacije užitka s politizacijo narodnosti pa se kaže v naslednji epizodi[39], v kateri gre voditeljica v zabaviščni park, ker je ugotovila, da »ker ji ne gre z velikimi, ji gre z majhnimi«. Skratka, takšna obscena retorika s seksualno konotacijo se nanaša na avtomobile. Zato se po zabaviščnem parku vozi z električnimi avtomobili, katerih lastnik je od »tam dole«, ki ne zna slovensko, jo udarja po zadnjici, tlači žetone v dekolte itn., vmes pa pristavi: »Tako ti je to mala moja, kad voziš Bosanca.« Relacije ženske pasivnosti in moške aktivnosti pa se kažejo tudi v voditeljevih pogledih na nastopajoče pevke[40], patriarhalni diskurz pa se reproducira v naslednji sekvenci: »Kdor govori, kaj ve, ta ženo hval' al tož', kdor govoriti nič ne sme, je baba bolj kot mož.«[41]

Poleg vseh opisanih značilnosti pa smo v oddaji zapazili tudi rasistične eksplikacije. V oddaji o podzemnih jamah[42] profesor Andrej Kranjc razlaga, da so odkrili tudi črno človeško ribico in da ni razloga za poimenovanje »človeška«,[43] zato ga voditeljica popravi in potolaži: »Saj imamo tudi črnce.« Takšnim podobam pa se ob bok postavljajo tudi reprezentacije nekaterih marginaliziranih družbenih skupin. Ko v oddaji odkrivajo izvor slovenskih priimkov[44], se že v uvodnem kadru voditeljica ponorčuje iz priimka sovoditelja: »Romih, Rom – ih, ti si pa Strojanov!« Etimološko enigmatičnost priimka Romih pa razreši strokovnjak za priimke profesor Janez Keber: »Priimek Romih je nastal iz pomenske podstave Rom, ki je lahko nastala po krajšanju iz imena Roman, ne kakšen Cigan.« Poleg negativne konotacije besede »Cigan« za drugačnost, neciviliziranost ali neevropskost pa vidimo tukaj tudi proces drugačenja, ko se meje mi-skupnosti konstruirajo na drugačnosti in inferiornosti drugega. Namreč voditelj v narodni oddaji, ki odkriva izvor slovenskih priimkov – torej same izvore naroda –, ne sme imeti priimka, ki izvira iz drugačnega, neciviliziranega kulturnega okolja.

Naj na podlagi opisanih konstrukcij in podob v tv-oddaji Na zdravje! opozorimo na dva vidika. Najprej na oblastne implikacije, ki jih takšna reprezentacija reproducira v polja vsakodnevnih praks in relacij v družbi in ki se kažejo v razumevanju ter odnosih do raznih subkultur znotraj družbe. Se pravi, kako sama oddaja deluje kot mit, kako nabira arbitrarne znakovne sklope in jih reprezentira na način, kot smo videli. S tem pa vzpostavlja legitimacijo za dekultiviranje, dehumanizacijo in družbeni nadzor pogosto taistih znakovnih sklopov znotraj drugih kontekstov.[45] Ali poenostavljeno: kako se v imenu tradicije, ohranjanja slovenstva producirajo moralni gnev in pohodi na različne spolne, narodne, mladinske identitete ter njihove življenjske svetove itn. Kako so na podlagi binarne strukture mita vsi elementi, ki segajo prek roba te oddaje, drugačni, tuji, destruktivni in »škodljivi«. Pozitivnost in sociocentrizem »naše« skupnosti se namreč lahko konstruira le v relaciji do negativnosti drugih skupnosti. Še enkrat pa moramo poudariti, da oddaja Na zdravje! deluje simptomatsko in da je, če uporabimo logiko moralnih eksekutorjev, videti »neškodljiva« ravno zato, ker je odraz širših kulturnih in oblastnih relacij v sodobni družbi.

Glede na ugotovljene značilnosti, še posebej izrazit seksualizem, pa je smiselno vzpostaviti relacijo tudi do zakonsko-cenzorskih regulacij, ki upravljajo z usodo eksplicitno erotičnih vsebin v medijskih diskurzih, predvsem v fiktivnih žanrih. S tem se namreč avtomatsko določuje ločnico med »zdravim« in »škodljivim«. Onkraj teh meja ostajajo implicitne podobe, zakrinkane bodisi z masko zabave bodisi informiranosti ali česa drugega. V tem primeru seksizem ni v »škodljivi« pornografiji, ampak tudi in predvsem (!) v »zdravi« zabavi, zabavi, ki poteka na javnem servisu, v najbolj gledanem terminu, v neposredni prisotnosti otrok. Ideologija nas torej še vedno grabi tam, kjer je nočemo videti. Kraljeva glava pa še kar stoji.

»Voditelj oddaje pa ni Rom,« je na predstavitvi romske oddaje Naše poti dejala Tatjana Pirc, odgovorna urednica prvega programa Radia Slovenija, »ampak je Roman.« Tako je na simpatičen način opravila z dilemo, o kateri sem tudi sam veliko razmišljal: je primerno, da romsko oddajo vodi nerom?

K sodelovanju pri Naših poteh sem bil povabljen zgolj kot glas – kot tisti, ki bere napovedi prispevkov, ki jih pripravljajo romski novinarji. Romski voditelj, ki je že imel opravljeno govorno šolo za samostojno nastopanje pred mikrofonom, je namreč nekaj tednov pred začetkom oddajanja Naših poti odpovedal sodelovanje. Nekateri so menili, naj romski novinarji, ki trenutno obiskujejo govorno šolo, vseeno vodijo oddajo, češ da predvsem na televiziji in tudi na radiu dela nekaj ljudi, ki so govorno šolo preskočili. S tovrstno »pozitivno diskriminacijo« ne bi kršili samo profesionalnih standardov, ampak bi oddaji in novinarjem naredili medvedjo uslugo. Na radiu se namreč še kako sliši neizšolan glas.

Priprava radijske oddaje je skupinsko delo. Glavnino naloge opravi novinar ali novinarka, nič manj pomembno vlogo pa nima bralec, ki tekst bere, montažer, ki prispevek montira, in tehnik na programu, ki posnetek emitira v eter. Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu zato nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov – in ker sem povabilo k oddaji sprejel, lahko po petnajstih posnetih oddajah rečem, da je takšno sodelovanje naša prednost.

Naše poti se po radijskem formatu ne razlikujejo od drugih informativnih oddaj. Zanjo veljajo enaki profesionalni novinarski standardi kot za vsako drugo oddajo. V kontekstu romski radijskih programov in oddaj, ki obstajajo v Sloveniji, je to njena specifika in prednost. Naše poti namreč niso zgolj oddaja za Rome, ampak so hkrati tudi oddaja o Romih, vredna posluha širšega poslušalstva. V državi, kjer je socialna distanca do Romov konstantno visoka, je slednje za Rome morda celo pomembnejše kot prvo. Romi so namreč – kot je pokazala zadnja raziskava Dela Stik (marec 2008) – v Sloveniji poleg nacistov, narkomanov in satanistov najmanj zaželeni sosedje. Triinštirideset odstotkov vprašanih jih ne bi želelo za svoje sosede.

Čeprav so novinarji, ki sodelujejo pri nastajanju oddaje – Monika Sandreli, Bogdan Miklič, Romeo Horvat Popo in še nekaj občasnih sodelavcev, predvsem pa Enisa Brizani, ki poleg novinarskega dela opravlja tudi redaktorsko delo –, novinarji-začetniki v radijskem mediju, so bili tako rekoč vrženi v vodo in so morali splavati v zelo kratkem času. Medtem ko sem sam ob svojih radijskih začetkih pred več kot petnajstimi leti dobro leto snemal zgolj ankete na cesti – kar velja za najbolj enostaven radijski format –, so morali novinarke in novinarji Naših poti že od samega začetka pripravljati »odrasle« radijske prispevke – problemske, informativne, preiskovalne, portretne. Kako dobro jim to uspeva, bodo ocenili tisti, ki nas poslušajo – sam si bom dovolil izpostaviti le odlično redaktorsko delo Enise Brizani, ki s pomočjo Cirile Štuber, urednice večernega in nočnega programa, bdi nad vsemi prispevki, jih dodatno izpili, če so brušenja še potrebni, in poskrbi za to, da so Naše poti to, kar so – dobra romska oddaja z veliko potenciala za rast in nadgradnjo. Meni na koncu ostane samo še to, da sem in tja kakšen stavek naredim še malo bolj radijski in da vse skupaj zavijem s primernim glasovnim celofanom. Pri slednjem mi je v veliko pomoč Enisa, ki mi pomaga pri izgovorjavi in naglasih številnih romskih besed, ki jih je v oddaji treba prebrati. In skozi tovrstno sodelovanje in izmenjavo znanj in izkušenj se kristalizirajo Naše poti. Ker je Enisa pred kratkim opravila vmesno avdicijo – kar je pravzaprav kolokvij na polovici semestra v radijski Šoli za kulturo govora –, se v zadnjih oddajah glasovno pojavljava oba, s tem pa oddaji dajemo novo dinamiko.

Naše poti seveda niso oddaja brez napak, ki nima nobenega potenciala za rast. Prva stvar, ki pade v … uho, je količinsko prevladovanje slovenščine nad romščino. Radijski medij že sam po sebi težko prenaša prevajanje – televizija je s podnapisi v bistveni prednosti. Tiste prispevke, ki so posneti v romščini – predvsem gre za intervjuje z romsko govorečimi sogovorniki –, na kratko povzemamo v slovenščini in obratno: prispevke v slovenščini povzemamo v romščini. Slednjih je seveda več in če se – malo zares in malo tudi ne – strinjamo s tezo, da oddajo o Romih bolj potrebujejo Slovenci kot Romi, potem je to razmerje primerno. Sam bi si vseeno prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.

Drug potencial vidim v še boljši izrabi radijskega medija za prenos predvsem portretnih prispevkov. Ti namreč zahtevajo nekaj več patosa, za katerega pa v oddaji pogosto zmanjka prostora in časa.

Ključno vprašanje, ki se zastavi ob koncu vsakega novinarskega dela, je efekt, ki ga to delo doseže. Nas sploh kdo posluša? Nekaj odzivov smo prejeli, oglasili so se nam tudi Romi sami. Nekaterim je oddaja všeč, eden od njih pa je rekel, da je oddaja dolgočasna. Boljša bi bila, pravi, če bi vrteli glasbene želje. Tako kot to počnejo na komercialnih radijskih postajah.

In tako na koncu spet pristanemo pri klasični zgodbi o razmerju med resnimi in problemskimi novinarskimi prispevki in lahkotno vsebino, s katero komercialni programi grabijo množice. Vse to zastavlja še pomembnejše vprašanje – enotenje romske skupnosti, s katero zabrišemo razlike znotraj nje … Pa čeprav gre za nekaj na videz tako nepomembnega, kot je okus za radijski program. Seveda, Romi bi potrebovali tudi komercialno radijsko postajo. V množici copy paste radijskih postaj v Sloveniji bi bila to prava osvežitev, pa čeprav bi cel dan vrteli glasbene želje. Na Radiu Slovenija pa bomo medtem v oddaji Naše poti še naprej trmasto vztrajali pri profesionalnem in nekomercialnem pristopu k romski tematiki. In nenazadnje tudi k romski glasbi. Peter Barbarič, dober poznavalec te glasbe, v Naših poteh s preciznim izborom najraznovrstnejše romske glasbe iz različnih koncev sveta odlično razbija stereotip Balaševićeve podobe romskega ansambla na ohceti, ki ga ima večina izmed nas v glavi, ko pomislimo na romsko glasbo.

Sam bi si prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.

RTV Slovenija je v skladu z določbami Zakona o radioteleviziji Slovenija jeseni 2006 začela z izobraževanjem, katerega rezultat naj bi bili za samostojno delo usposobljeni novinarji. O samem izobraževanju v tokratnem prispevku ne bom izgubljala besed, namen je bil sicer dober, rezultat malo manj. Kasneje se je izkazalo, da ni bilo dovolj, da smo obvladali teorijo, manjkala nam je praksa. Ne glede na to je bilo samo izobraževanje koristno, vsaj zame – izvedela in naučila sem se veliko novih stvari, ki mi bodo prav prišle tudi v vsakdanjem življenju. Priznam, da po končanem izobraževanju nisem pričakovala ničesar. Veliko je bilo nedorečenih stvari, nismo niti vedeli ali oddaje bodo ali ne. Usoda je verjetno hotela, da sem danes redaktorica romske radijske oddaje.

Po pogovoru z odgovorno urednico prvega programa Radia Slovenija Tatjano Pirc sem kljub pomislekom sprejela izziv in 1. oktobra 2007 začela delati na prvem programu Radia Slovenija. Vedela sem, da me čaka ogromno dela in predvsem še učenja. Šele takrat se je zame začelo izobraževanje v pravem pomenu besede. Vsakodnevna novinarska dela, snemanja na terenu, vnašanje posnetkov v za to namenjen program, montiranje prispevkov in anket. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem prišla s terena, želela narediti prispevek in ugotovila, da ni posnetka. Na vse te stvari smo bili opozorjeni že na izobraževanju, a kot sem omenila, je bolj kot teorija pomembna praksa. Poleg mojega novinarskega izobraževanja je bilo treba določiti vsebine oddaj, se dogovoriti, kdo bo sodeloval pri oddaji in kdo jo bo vodil, saj sami še nismo imeli ustreznih licenc za nastopanje na radiu. Vse to je bilo na nek način prepuščeno meni. V prvih mesecih sem se počutila, kot da so me vrgli v vodo in da ne znam plavati. Občutek utapljanja je hitro minil, saj mi je ogromno pomagala urednica nočnega in večernega programa na Radiu Slovenija Cirila Štuber in me naučila držanja na gladini. Ko je bila ekipa sodelavcev nekako formirana in ko smo začrtali smer Naših poti, smo bili skeptični glede tem za oddaje in se spraševali, kje jih bomo našli in ali jih bo dovolj? Danes lahko rečem da se ni treba bati, da ne bi imeli o čem poročati, saj se teme ponujajo same od sebe. Novinar mora biti radoveden in spremljati dogajanje ne samo v bližnji okolici, temveč tudi širše, navezovati stike z različnimi ljudmi in se z njimi pogovarjati. Izobrazba pri opravljanju tega poklica ni tako zelo pomembna, pomembna je odprtost, samoiniciativnost, želja in veselje za opravljanje tega poklica.

Prišli smo tudi do ovire – kako delati oddajo? V katerem jeziku, romskem ali slovenskem? Prav bi bilo, da so oddaje v romskem jeziku, saj so namenjene Romom, toda ali bi s tem dosegli širši namen oddaje – predstaviti Rome v Sloveniji drugače od splošno znanega slabega mnenja večinskega naroda, s katerim se srečujejo Romi ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Ali bodo potem ljudje v Sloveniji gledali na nas drugače? Cigani (namenoma uporabljen slabšalni izraz) so umazani, kradejo, lažejo ... »Če ne boš priden, te bo odnesel Cigan,« strašijo mame svoje otroke ... Ali nas bodo potem bolje razumeli, ali bodo potem več vedeli o nas, naši zgodovini, kulturi in jeziku? Mojemu osemletnemu sinu se je zgodilo, da so ga imenovali »ciganski model« in da se je »rodil med Cigani«? Ne vem, ali sta bili ti zbadljivki povezani z mojim pojavljanjem v medijih ali z mojim priimkom (stric in oče sta v jazz in etno krogih znana glasbenika), dejstvo pa je, da sta se verjetno zaradi predsodkov staršev teh dveh otrok prenesli tudi na njihove otroke in s tem na mojega sina.

Zastavljalo se je tudi vprašanje, v katerem »narečju« romščine govoriti? V Sloveniji sta najbolj razširjeni t. i. »prekmurska« različica in »dolenjska« različica romščine, sledi ji narečje »gorenjskih« Sintov in narečja pozneje priseljenih Romov iz republik nekdanje skupne države. Če bi se odločali in govorili o televizijski oddaji, te dileme ne bi bilo, saj se da to »težavo« elegantno rešiti s podnapisi. Kako naj ravnamo na radiu, ki je popolnoma drugačen in zahtevnejši medij? Kako naj pristopimo in pritegnemo ne samo Rome, temveč tudi »Gadže« (beseda, ki v romščini pomeni nerome). Ubrali smo srednjo pot in se odločili, da bomo prispevke opremljali s povzetki oziroma prevodi. To pomeni, da novinar, ki naredi prispevek, povzame in prevede bistvo v romščino ali obratno, odvisno od sogovornika. S takim načinom dela se sicer porabi več časa, a smo uspeli združiti oba namena – oddaja za Rome in o Romih v Sloveniji. Razumejo nas Romi in Gadže. Če smo ali bomo z Našo potjo pritegnili k poslušanju Rome, jim pokazali, da je Naša pot njihova oddaja, v kateri lahko veliko izvejo in se tudi česa naučijo, in če bomo z Našimi potmi vsaj malo pripomogli k strpnejšemu odnosu Gadžev do Romov, če nas bodo ti spoznavali tudi v drugačni luči in potem mogoče na nas gledali drugače, potem je to za Naše poti in zame uspeh. Zame zato, ker s svojim delom prispevam kamenček na dolgi poti boljšega položaja romske skupnosti v Sloveniji. Vsi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjamo z Romi, zlagamo ta pisan mozaik. V Sloveniji se zadnje čase dosti, a vseeno premalo pozornosti namenja Romom. Vesela sem, da v medijih lahko zasledimo tudi pozitivne novice o Romih in ne samo zapisov v črnih kronikah.

Položaj romske skupnosti v Sloveniji se počasi izboljšuje, predvsem pa sem vesela, da se za boljši položaj ne trudijo več samo Gadže – nevladne organizacije, profesorji z nekaterih fakultet, antropologi in jezikoslovci, temveč tudi Romi sami. Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to, kar se pričakuje tudi od ostalih. Spraševala sem se, zakaj se ne trudijo »uspeti« tudi oni, tako kot recimo moj dedek, ki ni želel več živeti tako, kot so živeli včasih. A sem v tem času spoznala, kako trnova je pot iz tega začaranega kroga bede, revščine, nemogočih življenjskih pogojev in predvsem zaničevanja in nestrpnosti Gadžev. Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? Sama sem imela srečo in znam romsko, čeprav jezika v mladosti nisem uporabljala, vem, kakšno je življenje v romskem naselju, in vem, da sem bila tam kot otrok srečna. A vendar vem da sem vse to pozabila, dokler mi Naše poti niso obudile teh prijetnih spominov brezskrbnega potepanja po romani mahali – romskem naselju. Vem tudi, da moj otrok tega ne bo doživel in poznal. Njegovi otroci prav tako ne. Razen če mu vse to povem in če mene ali njega ne bo »sram« o tem govoriti, temveč bova ponosna na to, da imava v sebi romsko kri. Tako kot sem bila ponosna na moji prvi novinarski zadolžitvi na javni tribuni v Novem mestu. Ko je cela dvorana pljuvala čez Cigane, je moje srce kričalo od jeze in žalosti. Takrat sem začutila pripadnost in ponos, da je v meni tudi romska kri in hkrati žalost in sram, da se narod moje slovenske krvi obnaša tako poniževalno, slabšalno in kruto. Zato delam radijske oddaje za Rome in o Romih v Sloveniji. Zato si želim, da bi naše oddaje poslušali Romi in Gadže. Zato si želim, da bi čim več Romov sodelovalo pri izboljšanju položaja romske skupnosti. Zato si želim, da bi romski otroci lahko hodili v vrtec čisti, siti in brez skrbi, in da bi jih na tej poti spodbujali njihovi starši in učitelji. Da bi se ohranila in uredila obstoječa romska naselja. Da bi živeli drugače, a ne pozabili, kako smo živeli prej. Da bi Gadže začeli gledati na nas drugače in naučili svoje otroke, da v Sloveniji ne živijo samo Slovenci in naj sprejemajo tudi drugačne. Zato si želim, da bodo nekoč romski otroci uspešni zdravniki ali odvetniki in ne samo zaposleni prek javnih del. Da jih ne bo sram povedati da so Romi. Zato si želim, da bi uspeli, a hkrati ne pozabili, kdo smo.