V prvih dneh novembra 1999 neki dogodek preseneti svetovno javnost in občila se prvič soočijo z novim pojavom na zemljevidu sveta in potrebo, da poročajo o nekem političnem novumu.

Že dejstvo, da gre za nekaj novega, precej zviša odgovornost novinarjev do ustreznega poročanja. Seveda gre za množične manifestacije in proteste zoper ekonomsko politiko Svetovne trgovinske organizacije (WTO), katere ministrsko konferenco je te dni gostil ameriški Seattle. Četudi iz nekega »tukaj in zdaj« poskušamo manj kritično in z dobronamernim razumevanjem poskusiti razmišljati o poročanju občil pred dobrimi štirimi leti in celo razumeti novinarsko nelagodje pred novim, nujo hitrega poročanja v okviru redakcijskih rokov, se mi zdi, da je bil njihov odziv povsem pod ravnijo dogodka. Celo več, vzpostavljen je bil okvir in norma poročanja, ki bo bolj ali manj paradigmatsko in trmasto vztrajala vse do danes. Bistveno in utemeljitveno vlogo v vzpostavljanju takšne norme poročanja so imela ameriška občila in zato jim bom na začetku namenil več pozornosti. Pri analizi osnovnih delcev norme, ki se mi zdijo pomembni, se bom opiral na raziskave FAIR-a (Fairness & Accuracy in Reporting – Nepristranskost in natančnost v poročanju), ameriške neodvisne skupine za spremljanje poročanja občil. Nedvomno je bilo največ novinarskih vrstic posvečeno dogodkom na ulicah Seattla, obnašanju protestnikov in policistov, uničevanju izložb multinacionalk. Osredotočanje na nasilje, katerega agenti so protestniki, bo stigmatiziralo proteste in delovanje gibanja in ta stigma bo postala skorajda nenadomestljiv del norme novinarskega poročanja v prihodnosti. Drugi element, ki se bo pogosto vpisoval v novinarsko pismo, čeprav v različnih modulacijah, so razni načini delegitimizacije, ki se posebno ne ozirajo na zahteve in politične agende gibanja oziroma jih odpravijo brez tehtnejšega razmisleka. In na koncu, manifestno ali manj manifestno, pogosto povsem na robu – v besedila bo vdiral nek samoumevni red, domnevna normalnost, povprečnost vsakdanjika, ko novinarji pogosto ne raziskujejo dogodke, temveč postanejo zastopniki te domnevne normalnosti. Imenujmo jo idila. Stigma, delegitimizacija in idila so imena, s katerimi bom poskušal poimenovati stalne elemente v novinarskem poročanju o delovanju gibanja in pokazati nanj. Ta model treba razumeti idealno-tipsko, ker pogosto prihaja do mešanja in hibridnih konstrukcij; včasih se v člankih pojavijo vsi, včasih kakšen samo v naslovu; ko kakšnega ni, ga drugi nadomesti, hkrati pa se medsebojno podpirajo.

Po evidenci FAIR-a in članku Setha Ackermana – že pred začetkom ministrske konference in protestov – je, recimo, agencija Associated Press (AP) (28. 11. 1999) poročala o »neprepričljivih« skrbeh protestnikov in zatrdila, da »na vsakega protestnika, ki se uleže ta teden na pločnik v protestu proti poskusom WTO, da zmanjša število ovir trgovini, pride eden srečno zaposleni prebivalec Seattla, čigar služba je odvisna od proste trgovine«. V tem primeru poročanja agencije AP se vzpostavlja glas domnevno »srečno zaposlenega prebivalca Seattla« brez kakršne koli dejanske evidence; hkrati pa niso vidne nobene raziskave, na katere bi se oprla trditev v članku; še več, poročilo spregovori v imenu imaginarnega povprečnega prebivalca Seattla in ga izrabi kot dokaz normalnosti, idile, ki je skaljena s protesti. Nenazadnje pa se poročilo opira na dejstva, v Seattlu je bilo med 50.000–70.000 protestnikov. Če prevedemo to število v merilu 1:1, kot zatrjuje poročilo, v nekajmilijonskem mestu niti ni tako zelo veliko število ljudi srečno zaposlenih. Seveda: potemtakem ta idilični obrazec naknadno tudi delegitimizira protestnike in naredi legitimno politiko WTO. Samo en dan pozneje, še vedno prehitevajoč dogodke, so v NBC News svarili mestne oblasti na »možne kemijske in biološke napade«, kar je očiten primer stigmatizacije nasprotnikov politike WTO. Morda najbolj izstopajoč primer stigmatizacije – še vedno pred začetkom konference in protestov – so besede Joeja Barnesa, direktorja poročil na KOMO 4 News, seattelske podružnice Disney/ABC (Disney/ABC’s affiliate, kar pomeni, da postaja ni lastništvo ABC, temveč se s pogodbo zaveže, da bo določen čas oddajanja odstopila ABC), ki pravi, da njegova postaja »ne bo poročala o neodgovornem in ilegalnem delovanju razbijaških skupin;« dodal je še, da je »KOMO 4 News zavzel stališče, da ne bo nekakšnim protestnim skupinam dal publiciteto, ki jo želijo … Torej, če nas vidite, da pokrivamo zgodbo o razbijanju, ne povemo pa imena skupine in vzrok, boste vedeli zakaj.« Najbrž je škoda zgubljati besede o izrečenem glede na pomen, ki ga v ZDA uživa Prvi amandma, ki med ostalim govori o pravici do javnega izražanja mnenj, pa tudi o pomenu, ki ga ima potemtakem informiranje iz več virov informacij, še posebej pa alternativnih medijev (več o tem v besedilu Marte Gregorčič in v intervjuju s Chrisom Attonom na naslednjih straneh). V dnevih med konferenco in protesti, ko so se občila posvečala predvsem dimu, solzivcu, t. i. pepper-spreju in razbitim izložbam, je reakcija policije vedno bila predstavljena kot odgovor na nasilje demonstrantov, kar je protestnike še dodatno stigmatiziralo. CBS News so tako poročale (1. 12. 1999): »Demonstratorji so z nemiri, ki so trajali včeraj pozno v noč, pospremili srečanje Svetovne trgovinske organizacije. To je pripeljalo do današnjih ostrih ukrepov.« A poročanje CNN iz Seattla (1. 12. 1999) je bilo malo bolj natančno: »Medtem ko je nekaj 10.000 demonstrantov korakalo skozi center Seattla, je majhna skupina, ki se opisuje kot anarhisti, razbijala okna in uničevala trgovine. Policija je odgovorila z gumijastimi naboji in pepper-sprejem.« Zanimivo je, da je glasnogovorec seattlske policije dan poprej na CNN pritrdil, da je policija še prej uporabila pepper-sprej proti mirnim protestnikom, ki so po ukazu policije, da se razidejo, vztrajali v civilni nepokorščini. Pepper-sprej je, kot navaja Neil deMause, sodelavec Extra! magazina, ki ga izdaja FAIR, olje, ki se dobi iz paprike v prahu, in je klasificiran kot kemično orožje, v vojni prepovedano; a leta 1987 ga je FBI uradno sprejel v uporabo. Nikoli pa niso poročali, da so policisti, potem ko so protestnike s sprejem pošpricali po obrazu, z roko še dodatno utrli sprej, da bi pospešili in povečali njegov učinek. Kar zadeva elemente delegitimizacije kot najbolj pogoste figure delegitimizacije protestnikov, so se pokazale povsem napačna atribucija protestnikov kot tistih, ki naj bi bili proti kakršni koli trgovini, in tistih, ki niso sposobni artikulirati svoje zahteve in so onstran racionalne razprave ali pa spadajo v neke pretekle čase in so povsem pod ravnijo sodobnosti. Tako v U.S. News & World Report izide članek z naslovom Hudiča, ne bomo trgovali (1. 12. 1999), članek v Washington Postu (1. 12. 1999) spregovori, da je »gverilska vojska aktivistov proti trgovini danes prevzela kontrolo v centru Seattla«, na CNN (30. 11. 1999) poiščejo komentar Jerryja Jasinowskega, predsednika Nacionalnega združenja tovarnarjev, ki pove, da je bil »presunjen s prismojenostjo nekaterih protestnikov« in dodal, da so protestniki »vzklikali veliko norih in različnih sporočil«, medtem ko je izredno vplivni neoliberalni kolumnist New York Timesa Thomas Friedman (1. 12. 1999) zapisal, da »podlež kot je Pat Buchanan, ‘poriva’ protestnike – Noetovo barko zagovornikov Zemlje kot ravne ploskve, protekcionističnih sindikatov in japijev, ki iščejo svoj fiks iz šestdesetih – v proteste proti WTO«. Pat Buchanan je bil edini nasprotnik konference WTO, ki je dobil daljšo minutažo in prostor v občilih in je bil razglašen za enega vodij protestov, čeprav je bil ta ekstremno desni ameriški politik povsem na robu dogajanja in povsem nereprezentativen za politično agendo protestnikov. V naslednjih nekaj vrsticah bi želel samo na kratko, v skladu z modelom, povedati nekaj o poročanju Delove novinarke iz Seattla, katere pisanje je že bilo pod kritičnim drobnogledom v Medijski preži (št. 13, zima 2002). V Delu (2. 12. 1999), ki je o dogodkih v Seattlu že drugič pisalo na naslovnici, je izšel takšen pripis k fotografiji: »Najhujše po vietnamski vojni – Ameriške skupine razbijačev in kriminalcev, zlasti tako imenovani »darkerji« (mladeniči v črnem in zakrinkanih obrazov), ki sploh ne vedo kaj je WTO, so siceršnje morda celo razumljive proteste proti zasedanju Svetovne trgovinske organizacije izkoristili tudi za pustošenje in ropanje trgovskih in gostinskih lokalov, uničevanje avtomobilov, sežiganje kioskov … Policija jih je umirila najprej s solzivcem (na fotografiji), pa tudi aretirala jih je kakšnih 60. Po noči so razglasili policijsko uro. Policija je v okolici kongresnega centra vzpostavila varnostno cono več kot deset ulic, nekaj protestnikov je pri poskusu vdora na zavarovano območje aretirala. Lastniki lokalov v središču Seattla so zatišje pred zoro izkoristili za nameščanje zaščitnih salonitnih plošč na svoje lokale. Tako velemesto, v katerem vsak tretji prebivalec živi od trgovine, »gosti« ministrsko konferenco WTO z zaprtimi lokali.« V tem kratkem pripisu, ki zelo spominja na pisanje zgoraj omenjenih ameriških medijev, lahko opazimo vse osnovne elemente vzpostavljene norme novinarskega poročanja. Izrazi, kot so kriminalci in razbijači in osredotočanje izključno na nasilje (ameriški mediji so v svojem poročanju večinoma uporabljali izraz »razbijanje oken«) povsem zasenčijo in stigmatizirajo »siceršnje morda celo razumljive proteste« (v vseh člankih iz Seattla se atmosfera uličnih manifestacij in glas protestnikov odpravi v nekaj vrsticah); odvisniki, »ki ne vedo, kaj je WTO«, delegitimizirajo proteste in naredijo razbijanje izložb še bolj iracionalno. Zadnji stavek pa na inverzen način vzpostavlja idilo oziroma govori o neki normalnosti, ki jo protesti vržejo iz tira. Slednje se bo ponavljalo tudi v naslednjih dneh in Delo (3. 12. 1999) tako poroča: »Zaskrbljeni so zlasti trgovci, ki so se posebej pripravili na obisk približno 5000 udeležencev WTO, a od kupčij ne bo nič. Na vsakem koraku je čutiti bojazen, kakšno ceno bo plačalo njihovo mesto, ki je, mimogrede, največji izvoznik med ameriški velemesti.« Paradigmi poročanja, ki sem jo poskušal tukaj nakazati, bom sledil tudi na nekaterih drugih primerih poročanja v letih po seattlskih manifestacijah in protestih.

V nekaj naslednjih primerih bom poskušal zainteresiranemu bralcu dati na vpogled nekaj primerov poročanja, v katerih vztrajajo zgoraj omenjeni elementi, čeprav ne nujno in vedno vsi v vsakem posameznem primeru. Zatorej jih bom, kjer je mogoče, predvsem pa zaradi preglednosti, obravnaval topično, pod imeni, ki sem jih zgoraj vpeljal. Za razliko od ameriških primerov, kjer sem povzemal po evidenci FAIR-a, tukaj ne bom obravnaval primerov s televizijskih ali radijskih postaj in se bom torej osredotočil na nekaj primerov poročanja Dela, ki je resen časnik z največjo naklado in najbolj razvejano mrežo zunanjih dopisnikov in sodelavcev.

Na tem mestu se ne bom ukvarjal z bolj izčrpno analizo poročanja o tistih, za občila najbolj »spektakularnih« manifestacijah kot so protesti proti Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu v Pragi ali genovski protesti na vrhunskem sestanku G-8, skupine ekonomsko najbolj razvitih držav sveta in Rusije, kjer je poročanje o nasilju povsem naddoločilo vsa ostala dogajanja, delavnice, politične razprave, ulični teater, nogometne tekme, primere nenasilne direktne akcije … Na prvi pogled bi se o poročanju o zgoraj omenjenih protestih skorajda dalo govoriti o uravnoteženosti poročanja slovenskih poročevalcev, ki govorijo, da samo manjšina protestnikov izziva nerede, da je policija včasih morda pregroba, da so mogoče policijski špiclji sodelovali v izzivanju neredov in uničevanju zasebne lastnine, poskušajo nekako prikazati poglede obeh straneh, a večinoma se izkaže, da se ključni dogodki, tisti, ki jih je treba še dodatno raziskati, ali zahteve protestnikov odpravijo v nekaj vrsticah. Tako bralci niso imeli priložnosti izvedeti kaj več o protestnikih in skupinah znotraj gibanja. Največ, kar se je dalo izvedeti, je, da so oni za nekakšne abstraktne spremembe in boljši svet, proti revščini in za odpis dolga ekonomsko revnejšim državam; kvečjemu se potem našteje, da gre za okoljevarstvenike, anarhiste, levičarje, neomarksiste, predstavnike sindikatov, ali civilne družbe, ali nevladnih organizacij … In ker zgolj naštevanje ne more reči nič o dinamiki gibanja, nič o izvirih, teorijah, ki navdihujejo gibanje, je po vseh teh letih še vedno veliko, blago rečeno, nerazumevanja. Po drugi strani se brutalnost evropskih in svetovnih policij sprejema veliko bolj samoumevno, kot bi si to demokratični refleks lahko privoščil. Skoraj samoumevno in brez odvečnih trenj se sprejmejo začasne odprave schengenske konvencije in poskusi ustanavljanja vseunijskih sil za zagotavljanje varnosti za časa manifestacij in protestov; policijska pooblastila se bodo v primeru gibanja širila, ampak to še vedno ni znak za začetek bolj resne debate (izjema je tukaj kritično pisanje novinarja Dejana Pušenjaka). Mogoče bi tukaj omenil samo dva primera, za katera nisem opazil zanimanja v slovenskih občilih. Po poročanju BBC in Deutsche Presse-Agentur je višji častnik genovske policije Pietro Troiani januarja 2003 priznal, da je policija podtaknila dve molotovke v šolo Diaz in tako opravičila vdor v šolo, uničevanje opreme medijskega centra genovskih protestov in brutalni pretep tam spečih manifestantov (pred zadnjimi korekturami, leto kasneje, Delov dopisnik iz Italije poroča o tem v nekaj vrsticah – glej Delo, sobota, 6/3/2004). Drugi primer je iz Mehike, kjer je v času ministrske konference WTO v Cancunu septembra lani mehiški časnik Reforma razkril dokumente, ki potrjujejo, da so mehiška policija in vojska imele poseben seznam posameznikov, ki jih je treba skrbno spremljati, in to tako uglednih nasprotnikov neoliberalne globalizacije, kot so Noam Chomsky, Ralph Nader, Ignacio Ramonet, Lori Wallach, Walden Bello, Vandana Shiva, Barbara Stocking, Naomi Klein, Maude Barlow. Analizi poročanja o Pragi, Genovi ali Göteborgu se izogibam, ker je tam poročanje o nasilju in samo nasilje bilo izrazitejše in bolj manifestno, in bom poskusil z nekaterimi drugih primerih pokazati na sirenski klic stigmatizacije tudi tam, kjer so bili protesti in manifestacije mirni, nasilje pa je bilo aktualizirano znotraj medijskega diskurza. Tako se v Delu (10. 11. 2001) v članku Protivojna poulična zabava Qatarza sredi Ljubljane zadnji stavek glasi tako: »Na ljubljanskem operativno-komunikacijskem centru ministrstva za notranje zadeve smo zvedeli, da so, če izvzamemo prometne zastoje, protesti minili brez omembe vrednih incidentov.« Tri dni pozneje (13. 11. 2001) v komentarju istega dogodka, v članku Kaos v središču mesta, drugi Delov pisec spekulira in se ukvarja z naknadno prevencijo: »Pri nas lahko vsak, ko se mu zljubi, uprizori demonstracije, ne glede, koliko stanejo davkoplačevalce, čeprav so varuhi reda v prvi vrsti dolžni poskrbeti za varnost ljudi in njihova imetja. Komu bi lahko, v primeru povzročene škode zaradi nasilnih demonstrantov, izstavili račun? Vozniki bi s pomočjo policijskih zapisnikov pritiskali na zavarovalnice, prav tako tudi lastniki lokalov, medtem ko bi ranjeni in nedolžni ljudje zaman pričakovali odškodnino organizatorjev nedovoljenih demonstracij.« (Avtor sicer pravilno navaja, da manifestacija ni imela dovoljenje mestnih oblasti – op. p.) Še bolj očitno pa je, na primer, v Nedelu (3. 2. 2002) dopisnica iz Nemčije – pod najbrž uredniškim naslovom Policija v kali zatrla proteste – zapisala: »Železna roka bavarskega notranjega ministra Guntherja Becksteina je vsaj do sobotnega večera v kali zatrla nasilne demonstracije v Münchnu, kjer do nedelje poteka 38. konferenca o mednarodni varnosti.« Nekaj vrstic potem pa »Hans-Georg Eberl je star šestindvajset let, študira na münchenski univerzi in je že od četrtka zvečer v priporu. Policija namreč domneva, da bi član tako imenovane Zveze proti Natovi varnostni konferenci, sodeloval je že na več protiglobalizacijskih protestih, z veseljem povzročal nered tudi v Münchnu, zato bo do nedelje ostal za rešetkami. S takšnimi ukrepi in pravo policijsko zasedbo mestnega središča se je bavarska prestolnica vsaj do večernega zaključka redakcije ubranila kravalov.« Po poročanju dopisnice torej obstaja neustavljiva nuja, ki protestnike sili v nasilje, oni na sebi nikakor ne morejo biti nenasilni, sami so nasilje, čeprav v Münchnu nasilja ni bilo. Če bi smel dodati predlog za izboljšanje in še učinkovitejšo obrambo, mogoče ne bi bilo slabo pogledati, s kom se druži Hans-Georg Eberl. Ali pa Delova dopisnica. Drugače je v Medijski preži (št. 13, zima 2002) mogoče prebrati zelo prodorno analizo poročanja iz Münchna. In za konec še primer poročanja z Evropskega socialnega foruma v Firencah iz novembra 2002. Delov dopisnik je v članku z naslovom Shod novih globalistov (11. 11. 2002) zapisal: »Italijani, ki jim je še vedno pred očmi lani poleti razdejana Genova, kjer so sodelovali povečini isti ljudje kakor v soboto v Firencah, se ne morejo načuditi, da je mogoče pripraviti zborovanje nasprotnikov novega liberalizma brez nasilja. Za to, da so državljani lahko začudeni in se jim zdi mir na firenških ulicah nekaj neverjetnega, je po mnenju analitikov veliko storila tudi propaganda v medijih, ki so povečini v rokah ta čas vladajoče desne koalicije. Vsi mediji iz Berlusconijeve Hiše svoboščin so napovedovali nasilje, malo manj na glas so ga pričakovali tudi opozicijski mediji.« Če zdaj preletimo naslove, nadnaslove ali podnaslove Dela iz teh dni: »V Firencah doslej brez nemirov«, »Firence so daleč od Genove«, »Genova samo grd spomin«, »Firence brez krvi in nemirov«, najbrž lahko sklepamo, da je Delo opozicijski časnik.

Ta element je zelo pogosto posledica neke ignorance, nerazumevanja in nevednosti ali pa povsem zavestnega odklanjanja delovanja aktivistov gibanja, in, ker trmasto vztraja, priča tudi o vztrajnosti tega nerazumevanja in nevednosti. Tukaj bom navedel samo nekaj različnih postopkov, celo izgovorov, na katerih je utemeljena delegitimizacija protestnikov. Katalog postopkov je seveda odprt. Prvi postopek se kaže kot domnevna nezmožnost aktivistov gibanja, da razumljivo artikuliraju svoje zahteve, pa se tako Delov (24/7/2001) komentator, takoj po genovskih protestih, sprašuje: »Ljudem le počasi pronica v zavest pojav globalizacije. Topla greda, virtualni velekapital, aids, vse to se da še nekako razumeti; tudi nerganju in sitnarjenju, da vse te stvari niso ravno nujne za dobro zdravje in počutje ljudi, se da prisluhniti. Dejstvo, da so stotisoči pripravljeni priti v Genovo in dobesedno ‘jurišati na nebo’, pa ostaja nedoumljivo. Kaj hoče vsa ta mladež, kaj pravzaprav zahteva? V šestdesetih letih se je še nekako dalo razbrati, kaj zahtevajo francoski študentje, čeprav, resnici na ljubo, v glavnem tega niti sami niso vedeli.« Lahko je načelo delegitimizacije in nerelevantnosti napačna politična agenda aktivistov; v istem članku komentator Dela nadaljuje: »Kaj pa globalizacija s kranjsko klobaso in kislim zeljem? Iz Slovenije je menda odšlo v Genovo nekaj deset zanesenjakov (delovanje je tudi lahko problematično, ker ne stoji na zemlji, ni na realnih temeljih, je torej zanesenjaško – op. p), a za vprašanja globalizacije na šentflorjanski način očitno ni pravega zanimanja.« V Delu (13. 11. 2001) se pisec v članku Kaos v središču mesta ukvarja s protivojno zabavno manifestacijo Qatarze in se sprašuje: »Zakaj se nihče od tistih, ki so prepričani, da so s Qatarzo ustvarili določen medij, na podoben način ne poteguje za izboljšanje prometne varnosti, preprečevanje uživanja mamil in alkohola med mladimi?« Eden od postopkov delegitimizacije je tudi tuje poreklo protestnikov, pa se tako avtor članka (22. 6. 2001) Globalisti ali antiglobalisti, to je zdaj vprašanje, v katerem piše o dogodkih na mejnem prehodu Fernetiči med sestankom Busha in Putina na Brdu, ko slovenska policija ni dovolila skupini Ya Basta vhod v državo, sprašuje: »Zakaj prihajajo antiglobalisti protestirat k nam in zakaj raje tega ne naredijo pri sebi, pometejo pred svojim pragom, me sprašujejo ljudi. /…/ Zakaj prihajajo Greenpeaceovci iz tujine v Slovenijo, če imajo doma jedrskih elektrarn na pretek?« Nenazadnje se kot problematična lahko izkaže tudi neka zvrst nihilizma oziroma masivnosti in vseobsežnosti politik znotraj gibanja; tako Delov (8. 9. 2003) dopisnik iz Italije v komentarju neformalnega sestanka zunanjih ministrov evropske petindvajseterice na Gardskem jezeru zapiše: »Ko lokalni poslanec, zraven še minister, tja pripelje petindvajset ministrov, nekaj stotnij njihovih sodelavcev in podrejenih, brigado policistov, orožnikov in financarjev, celo vojsko novinarjev, sami pa pridejo še nasprotniki vsega, kar se dogaja v enaindvajsetem stoletju, morda tudi samih sebe, je mir samo za trenutek skaljen.«

Kot sem na začetku poskušal nakazati, ta gesta vpelje neko vsakdanje mnenje na podlagi problematične evidence, domnevni common sense, sklicuje se na neko povprečnost ali nepreverljivo statistiko kot garanta normalnosti, ki jo sama ustvarja. Je opis neskaljene spokojnosti, sveta, kakršen je in bi moral biti, krožna definicija reda. Tako v že zgoraj citiranem članku (22. 6. 2001) Globalisti ali antiglobalisti, to je zdaj vprašanje najdemo tudi tele besede: »Toda, če bi bili Ya Basta res pravi antiglobalisti, bi nadvse dobro razumeli razmišljanje ‘majhnih, zafrustriranih’ slovenskih policijskih duš, ki so komaj čakale, da dodajo svoj delček prispevka k velikemu zgodovinskemu dogodku za majhen, po svoji biti in žiti, očitno povsem neglobalen narod. Toda takšne so pač krajevne posebnosti ‘zamočvirjenih’ mostiščarjev. Ne vem, zakaj so morali potem antiglobalisti dajati tem posebnežem, ki so hoteli do popolnosti v miru uživati v (zanje) tako redki predsedniški predstavi, lekcijo iz ‘evropskega’ načina demokratičnega razmišljanja. Kdo je tukaj globalist in kdo anti?« V članku (13. 11. 2001) Kaos v središču mesta pa opazimo tole: »Kako to, da varuha zanimajo zgolj pravice demonstrantov in ne tudi večine državljanov, ki so zaradi tega »cirkusa« zamujali na delo ali niso bili deležni pravočasne zdravniške. Kdo in v čigavem imenu lahko omejuje pravico gibanja večini, ki je bila zaradi tega tako ali drugače ogrožena?« In na koncu še dodajam del zgoraj tudi že delno citiranega članka (3. 2. 2002) dopisnice Dela iz Nemčije: »München – Železna roka bavarskega notranjega ministra Guntherja Becksteina je vsaj do sobotnega večera v kali zatrla nasilne demonstracije v Münchnu, kjer do nedelje poteka 38. konferenca o mednarodni varnosti. Cena za varnost udeležencev varnostne konference, med katerimi je več kot štirideset zunanjih in obrambnih ministrov iz vsega sveta, je neprebojno zaprtje ulic okrog hotela Bayerischer Hof, zato pa so se po drugih ulicah starega mestnega središča bavarske prestolnice sprehajalci brezskrbno nastavljali prvim pomladnim sončnim žarkom.« Zgoraj sem poskušal analizirati nekatere primere novinarskega poročanja in prikazati elemente novinarskega diskurza, pomembnega, ker je to najhitrejši in najbolj periodičen stik javnosti z zgodovino, ki pa na določen način množijo stereotipe o gibanju za globalno pravičnost, kažejo na nerazumevanje in nesporazume, nenehno spraševanje, za kaj tukaj sploh gre, kaj sploh je to gibanje, pa tudi na poskuse, da se ta vprašanja takoj, ko so bila odprta, tudi zaprejo: z uživanjem v miru, sončnih žarkih, nekonfliktni normalnosti. Namen analize teh primerov in tega izvajanja je bil poskusiti odgovoriti, zakaj prihaja do tega nerazumevanja, zakaj naštevanje členov gibanja ne da končni izračun, zakaj je vedno več vprašanj kot odgovorov. In odgovor je, v konkretnem primeru, najbrž preprost: Delo je mainstream medij, kar ni bogve kakšna ugotovitev; Delo je lahko tudi varuh demokracije, toda neoliberalne demokracije, njegova objektivnost je objektivnost neoliberalne demokracije, njegova normalnost je normalnost neoliberalne demokracije: pomembno pa je, da iz te perspektive ni mogoče dati odgovora, kaj gibanje je; gibanje za globalno pravičnost se bo vedno kazalo kot nasilje v spektakelski funkciji za naslovnico, kot dogodek, ki je marginalen in ne spremeni nič, o katerem je pa treba, znotraj demokracije in v skladu s poklicno etiko, nekaj na kratko občasno tudi poročati, dodati intervju s kakšnim aktivistom, kot popolna tabula rasa, ker je treba raziskovati; ker je povsod, prihaja pa od nikoder, iz najmanj vidnih kotov sveta. Če poskusim še z enim primerom: ko je leta 2001 potekal Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu, na drugem koncu sveta, v brazilskem Porto Alegru, se je začel prvi Svetovni socialni forum (WSF). Takrat je bil davoški zbor označen kot »preročišče«, v katerem se zbirajo tisti, ki odločajo o usodi sveta, politični in predvsem gospodarski. V nekaterih komentarjih v Delu je takrat bilo govora o pomembnosti Svetovnega socialnega foruma, mesta, v katerem so se zbrali aktivisti in zagovorniki globalne pravičnosti, predstavniki tisočih organizacij, in čigava mnenja bodo morala odmevati tudi v Davosu. (Da na hitro odprem odklepaj: že v času prvega Svetovnega socialnega foruma je želela francoska novinarska agencija Article Z v svojem programu organizirati nekaj, kar bi bilo uradni pogovor med Davosom in Porto Alegrom, pripravljal se je tudi skupni sestanek, na katerem bi se pripravil dialog. A nekaj dni pred božičem, so organizatorji WEF v Davosu odstopili. Kajti zahtevali so pravico veta na vsebino oddaje – v to agencija ni privolila – in mislili, da je Porto Alegru preveč antidavoški in da bi bil Davos primeren kraj dialoga. Pri agenciji so vseeno vztrajali, neformalni dialog je bil vzpostavljen in oddaja je lahko stekla: toda s strani Porto Alegra je sodelovalo 11 uglednih gostov, s strani Davosa pa štiri, med katerimi so bili tudi dva uslužbenca Organizacije združenih narodov). Od takrat je bila izdelana platforma srečanj na WSF, Listina načel, a o tem bralci niso nič izvedeli, zvrstili so se trije forumi z obeh strani. Delo je izčrpno poročalo o davoškem skupu, srečanju v Porto Alegru in nazadnje v Bombaju; a čeprav je bilo predstavljeno tudi na tako uglednem mestu, kot je naslovnica časopisa z velikimi fotografijami, je bilo bistveno manj pozornosti v člankih. V časopisu so v glavnem pospremili začetek in konec SSF s prigodnimi članki o tem, koliko ljudi je sodelovalo, naznanjene so bile teme in to je bilo v glavnem vse. Tudi januarja tekočega leta je bilo podobno, kajti v mainstream časopisih so zelo pozorni na hierarhije, moč in t. i. vojaške, kulturne in seveda gospodarske velesile, kot mero sveta, normalnosti in objektivnega poročanja. (Da odprem še eden oklepaj: Leta 2002 je bilo srečanje Svetovnega ekonomskega foruma preseljeno iz Davosa v New York, kot dejavnik sočutja in solidarnosti z mestom, ki je pretrpelo teroristični napad. V tistih nekaj letih, za katera sem poskušal dobiti vpogled, je Delo s prizadevanjem Ervina Hladnika-Milharčiča poročalo najbolje. Ker so organizatorji WEF premišljevali tudi o periodični – na vsaka tri leta – selitvi zbora iz Davosa, jih lepo prosimo, da to čim prej storijo. V dobro novinarskega poklica.) V komentarju o zadnjem srečanju gospodarske, znanstvene in politične elite v Davosu se novinarka Dela sprašuje, ali je bil mogoče dosežen kakšen napredek v primerjavi s cancunško ministrsko konferenco WTO, toda kako je to mogoče, v terminih demokracije, če je srečanje v Davosu, čeprav elitistično, neformalno in bolj hobistično. A hkrati se je Svetovni socialni forum tega januarja prvič preselil iz Porto Alegra v indijski Bombaj. Na Svetovnem socialnem forumu, o katerem je iz časopisih mogoče izvedeti, da se je zgodil, in katerega Listina načel med drugim pravi, da je predvsem prostor srečanja, debat, izmenjave idej in izkušenj skupin, gibanj in organizacij, ki nasprotujejo neoliberalizmu in dominaciji kapitala nad življenjem ljudi in iščejo alternative dominantnemu neoliberalnemu družbenemu redu, in ki po Listini ne bo postalo izvršilno telo gibanja za globalno pravičnost, se vsekakor po štirih letih sprašujejo o vlogi in mestu Foruma znotraj gibanja za globalno pravičnost. Po besedah Andreja Grubačića, beograjskega zgodovinarja, aktivista v mreži Peoples’ Global Action, renomiranega sodelavca med drugim tudi ZNeta in enega redkih, če ne edinega udeleženca foruma v Bombaju, »obstaja nekaj koncepcij v razmišljanjih o vlogi WSF kot ‘odprtega prostora’. Vse najdejo svoje izhodišče v različnem odnosu do idej in metodologij družbene spremembe. Po eni izmed njih bi moral WSF ostati ‘odprt prostor’, agora, v kateri se zbirajo – v medsebojnem dialogu – razna družbena gibanja. Po drugi orientaciji bi moral WSF postati ‘akter’. Za ‘tradicionaliste’ blizu političnih strank bi bila vloga WSF kot akterja ta, da se spremeni v telo, ki daje večjo podporo levim strankam in internacionalam kot pa starolevičarskim konceptom družbene spremembe. Po ‘tradicionalistih reformistične orientacije’ je WSF kot akter v službi ustvarjanja Mednarodnega parlamenta ali reforme Združenih narodov. Nekaj drugih glasov zahteva, da WSF kot akter postane predstavniško telo, predstavniška skupščina družbenih gibanj. Končno, jaz pripadam toku, ki ga označujem kot ‘novi antikapitalizem’, toku, ki smatra, da se družbene spremembe lahko uresničijo edino z upoštevanjem pomena neformalnih, nehierarhičnih in direktno demokratičnih horizontalnih mrež. WSF kot mesto srečanja teh mrež, kot prostor, ki je namenjen spoznavanju in večanju moči, njihovem sodelovanju in subverzivnem druženju v zares odprtem prostoru, bi lahko imel, po mojem mnenju, lepo prihodnost v okvirju ene planetarne vstaje, ki jo imenujemo globalno družbeno gibanje.« In zakaj tako malo vemo, če bi lahko izvedeli več? In zakaj vsaj eden od 100.000 glasov iz več kakor 130 držav ne odtehta koliko kot Clintonova kravata, s katero se je uprl dressing-codu v Davosu in je takoj moral plačati 5 švicarskih frankov kazni, ker, je zapisano v Delu, hočejo namreč »organizatorji /…/ z razpetimi ovratniki na forumu poudariti neformalnost srečanja«. Zakaj ne odtehtajo? Ker niso nič razbili. In ker se dozdeva, da so nemočni. A ta nemoč je vpeljala nova merila demokracije in drugače kriterije demokratičnosti in objektivnosti občil. Zastavlja se še eno vprašanje glede neformalnosti srečanja: je Davos presegel Cancun? (V demokratičnosti?)

Leto nič ni bilo novembra leta 1999 v Seattlu. To bi najbrž pomenilo, da je gibanje za globalno pravičnost vsaj deloma tudi medijski izdelek in v medijskih poročanjih boste videli, da je tako. Toda kako iznajti leto nič, ko nekaj ni nastalo, temveč nastaja, ko nastaja v vsakokratnemu lokalnemu uporu? Prvega januarja leta 1994 so mehiškega predsednika Carlosa Salinasa ob dveh zjutraj poklicali po telefonu. Pred tem je ob polnoči v enem izmed ekskluzivnih letovišč s šampanjcem nazdravil dejstvu, da postaja veljaven sporazumu o prosti trgovini med ZDA, Kanado in Mehiko, ki bo njegovemu ljudstvu vzel več, kot mu bo kdaj koli dal. Po telefonu so mu sporočili, da je v najrevnejši mehiški pokrajini danes bilo rečeno: Ya basta! Dost je! (glej v knjižnicah: !Ya basta!: ten years of the zapatista uprising: writings of subcomandante insurgente Marcos). In ta glas še vedno odmeva. Na električnemu drogu v Sowetu, kjer mladenič vrača elektriko revni družini, ki ni mogla več plačati računov, ker je mestno javno elektroenergetsko podjetje zvišalo cene v pripravah za privatizacijo. V Indiji, kjer na skrivaj pospravlja semenje zadnje žetve in jih zamenjuje s prijatelji, kar je proti pravilom Svetovne trgovinske organizacije ohranjati sol zemlje. V Delu kot Delova osebnost leta. Nekaj naslednjih straneh Medijske preže govori o medijih in temu glasu.

V zadnjih desetletjih »razvite družbe« operirajo z besediščem, za katerega se zdi, da je »vzeto od nikoder«: »globalizacija«, »ničelna toleranca«, »nacionalni interesi«, »fragmentacija« … Bourdieu to imenuje »neoliberalni Novorek«. »Razširjenost te nove planetarne vulgate – v kateri so izrazi kot ‘kapitalizem’, ‘razred’, ‘izkoriščanje’, ‘dominacija’ in ‘neenakost’ sumljivi ravno zaradi odsotnosti, saj so bili hote zavrnjeni s pojasnilom, da so odvečni in neustrezni – je rezultat novega tipa imperializma, katerega učinki so vse močnejši in čedalje bolj škodljivi v tem, da jih ne utemeljujejo le pionirji neoliberalne revolucije, ki skušajo, pod pretvezo ‘modernizacije’, prenoviti svet s prikrivanjem socialnih in ekonomskih dosežkov celega stoletja socialnih bojev, odslej pojmovanih kot del raznih anarhizmov in ovir za porajajoči se novi red, temveč tudi kulturni producenti (raziskovalci, pisatelji in umetniki) in levičarski aktivisti, katerih velika večina o sebi še vedno rada razmišlja, kakor da so naprednjaki.«1 V pasti planetarne vulgate so se zaskočili tudi mainstream ali korporativni mediji. Izjeme znotraj teh medijev so nepričakovana presenečenja, ki pa nimajo v poplavi neoliberalističnega masakra nikakršnega efekta. Berejo se v kontekstu neoliberalnega diskurza in so tako tudi razumljena. Štejejo le »svoboda«, »odprtost«, »fleksibilnost«, »uspešnost«, »dinamičnost«, »individualizem«; najbolj očitna posledica neoliberalne ideologije, neenakost, se redefinira, poudarja se njena dinamičnost … Do neoliberalne ideologije in njenih procesov pa je »potrebno« gojiti »pozitiven odnos« …

Tako vse dni poslušamo – in to daje moč temu dominantnemu diskurzu –, da ne obstaja nič, kar bi se uprlo neoliberalni viziji, da se ta uspešno predstavlja kot očitna, brez vsakršne alternative. S to banalno vizijo pasivno vegetirajo novinarji in državljani, predvsem pa intelektualci. Prav znanstveni delavci pa lahko odigrajo pomembno vlogo v odporu proti temu trajnemu, potuhnjenemu vdoru, ki preko efekta vpijanja vodi v realno verovanje. Predvsem oni morajo analizirati proizvodnjo in pretok tega diskurza, piše Pierre Bourdieu v Acts of Resistance.2 V Sloveniji bi lahko producente znanosti, ki gojijo odpor proti »tej planetarni vulgati« prešteli na prste ene roke. Zato se tudi ne gre pretirano čuditi, da slovenski mediji – ne glede na to, kako se sami poimenujejo (ali alternativni ali korporativni) – aktivno reproducirajo neoliberalno paradigmo in neoliberalni diskurz. Podobno kot se vednost, pri čimer imamo v mislih znanstvene producente, umetnike in ljudi medijev, ne zna spopasti z diskurzi svetovne paradigme, tudi ni sposobna prepoznati alternativnih praks in diskurzov, ki jih plasirajo nekateri aktivisti ali/in intelektualci in/ali umetniki.3 Korporacijski mediji so kompleksnost gibanja proti neoliberalizmu reducirali v preprost kontekst med »protekcionizmom« in »odprtostjo« (openness) ali med »anarhijo« in »urejenim demokratičnim procesom«.4 Od Seattla do danes so ob protizasedanjih ali o alternativnih zasedanjih, konferencah (counter-summit), ki so jih proti vrhom Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije, Svetovnega gospodarskega foruma, G-8, EU, Nato … pripravljali uporniki neoliberalne ideologije, vedno vso pozornost najprej usmerili v odziv represivnih organov. Znanost se še vedno trudi ignorirati množice – in mediji ji sledijo –, ki preplavljajo velemesta, avtonomne cone v urbanih središih, ekološka osvobojena območja itn., z aroganco ali ironijo, češ da gre za »iskanje identitete«, »prehodne faze odraščanja«, »neprave vrednote« … Kot primer lahko pogledamo poročanje iz zadnjega zasedanja Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Novinarka Dela kot izhodišče članka zapiše: »Davos in njegovo širšo okolico je te dni varovala armada policistov v uniformi in civilu.« (Ljiljana Delo, 26. 1. 2004) V istem članku novinarka v drugem odstavku omenja še Svetovni socialni forum (World Social Forum – WSF), kjer tudi najprej spregovori o represivnih organih, čeprav se je WSF odvijal v Indiji – daleč od Davosa in drugih svetovno gospodarsko-političnih dogodkov, ki bi potrebovali »varnostni nadzor«. Mar vsako konferenco varujejo represivni organi? Načeloma ne, nedvomno pa tisto, ki govori proti neoliberalni ideologiji. Avtorica govori še o »počlovečenju sedanjega tipa globalizacije«, ponesrečno simpatizira z »antiglobalisti« in »bojem proti revščini«. Drug primer – spomnimo se lahko na akcijo ‘Združeno listje’ oz. zasedbo prostorov ZLSD v Ljubljani, kjer je skupina aktivistov (7. 10. 2003) raztrosila listje s sporočilom: »Nabrali smo jesensko listje in ga posuli po sedežu stranke ZLSD v upanju, da je moč ta prostor zatohle politike še odpreti za politiko in resnični dialog. Z našo gesto opominjamo člane in članice te stranke in jih hkrati pozivamo k prekinitvi ‘nojevske politike’ – svoje bojda dobronamerne glave naj končno potegnejo iz peska in se z dejanji odkrito opredelijo do ključnih vprašanj, nad katerimi bdijo uslužbenci ZLSD.«5 Katarina Stojanović v prispevku za POP TV ponudi raziskavo, zakaj policija ni posredovala. Tudi sicer so prav vsi mediji o akcijah v Sloveniji v preteklem letu poročali z raziskovanjem kriminalnega dejanja aktivistov – tako je bilo pri plakatni akciji Istrabenza »Odgovorni za izbris«, pa pri protivojnih akcijah, protinatovskih akcijah … Slovensko sodstvo pa je obsodilo celo prvega »terorista«; temu je nereflektirano sledila celotna medijska garnitura in »slovenski terorizem« pod vprašaj postavila šele po akcijah podpore in solidarnosti s Tomijem Slugo, ki se je na obsodbo pritožil in bo nedvomno tudi oproščen. Navedli smo le dva primera, v katerih so svetovni in domači meanstream ali korporativni mediji poročali izključno o »neoliberalnem kaznovanju«, »zapiranju«, »kriminalizaciji gibanja«. Neoliberalna države povečuje svojo socialno intervencijo s kazensko intervencijo. Država, ki je le še klečeplazna izvajalka neoliberalne ideologije, je socialno blaginjo zamenjala za kaznilnico; ali še preprosteje, vse kar se upira, kar ni estetsko v urbanem okolju, kar vsebuje potencial odpora, se kaznuje najprej z brezposelnostjo, nato – če je že taka nuja – še z odvzemom svobode gibanja, govora – kaznilnico. O množičnem zapiranju in »selektivni toleranci«, kjer gre za nujno diskriminatorno sankcioniranje določenih skupin na simbolnih mestih z uporabo nekaterih zakonov, ne pa na primer pri »belih ovratnikih«, »podjetniških poneverbah«, piše Wacquant.6 Tukaj nima smisla, da se z imenom opiramo na avtorja ali avtorico prispevka ali članka, saj so se vsi delavci medijev ujeli v neoliberalno past, kljub neuspešnim poskusom simpatiziranja z gibanjem, »solidarnosti« z revnimi in bolnimi, »želji« po »bolj humani globalizaciji« … Iz zgornjih dveh primerov lahko sklepamo, da mediji o konferencah v Mumbaiju, ki so jih kreirali tisoči posamezniki, antiavtoritarne, anarhistične, študentske, sindikalne, mirovniške, nevladne in druge skupine, niso poročali. Vse o Svetovnem socialnem forumu, ki je potekal od 16.–21. januarja, je še vedno dostopno na http://india.indymedia.org, kot tudi informacije iz conter-summita iz Davosa. Indymedio dnevno ažurirajo v skoraj vseh državah in jezikih planeta. Opozorili smo zgolj na eno dimenzijo sprenevedanja korporativnih mainstream medijev po logiki neoliberalne ideologije – da na upadanje socialne blaginje reagira z represijo. Lahko bi se lotili številnih dimenzij velikokrat »otročjega« sprenevedanja medijev (ignoriranje gibanja, iskanje njegove uniformnosti, ciljev in interesov, personalizacija gibanja na zgolj nekega posameznika ali posameznico in hierarhizacija, ljubosumje do finančne neodvisnosti, užaljenost zaradi ignorance ali kritike s strani gibanja do medijev …) in prišli do podobnih ugotovitev. Še pogosteje kot tovrstno sprenevedanje pa je resnično nepoznavanje in nerazumevanje konteksta, ideologije, diskurza, dinamike, integralnosti in globalnosti procesov.

Protipubliciteta ugaša skladno z upadanjem dediščine gibanj sedemdesetih in osemdesetih. Skoraj vsi mediji, ki so si takrat nadeli zloglasne »neodvisne«, »avtonomne« etikete, so privatizirani in njihovo »uspešnost« pogojuje zavezanost neoliberalni ideologiji. V Sloveniji bi si iz te zapuščine najbrž upali iztrgati le Radio Študent, za katerega se zdi, da se še uspeva otepati neoliberalne infiltracije, čeprav jo prav tako uspešno reproducira (vzemimo le primer napovedi dogodkov v Koloseju). Poskuse kritike neoliberalne ideologije lahko iščemo še v nevladnem sektorju in njihovi publiciteti, kjer se povezujejo različne skupine in posamezniki za dosego skupnih, navadno kratkoročnih in specifičnih ciljev; razni watch, monitoring kolektivi, katerih produkcija le redko doseže širšo javnost. Natalie Fenton ponuja alternativo v odporniških javnih sferah (tiste, ki nasprotujejo dominantni javni sferi) in njihovim odnosom do vladajoče javne sfere.7 Odporniške javne sfere so postale relevantne zaradi specifičnih družbenih in političnih oblik, ki opredeljujejo posebno stopnjo moderne. Zanjo je značilna intenzifikacija globalizacije, vzpon neoliberalizma in zaton zaupanja v socialno demokracijo, kar se kaže v nestabilnosti v vladajoči javni sferi. Skupaj s sposobnostjo doseganja solidarnosti med različnimi skupinami in tehnično možnostjo povezovanja geografskih razdalj, političnih motivov in organizacije translokalnih protestov, to omogoča simbolni boj v vladajoči javni sferi, večjo participacijo v civilni družbi in posledično razširitev demokracije. Ta proces pa je odvisen predvsem od narave participacije (ali temelji na interesnem povezovanju, ki izvira iz individualizacije življenjskih stilov v sferi potrošnje, ali pa na čem več kot le razsvetljenem samointeresu?) in relativne moči in sposobnosti protipublicitete, da prodre v vse bolj privatizirano javno sfero, v kateri imajo monopol transnacionalne korporacije. Dober primer privatne televizije, katere delovni koncept je odkrita in brezkompromisna kritika neoliberalne politike, je argentinska televizija Caiga quien caiga (CQC).8 Nastala je kot potreba po »novem« načinu poročanja v državi, kjer je politikom zmanjkalo idej, opravičil in pojasnil, kjer so demonstrante in demonstrantke »počistili« z represijo in pobijanjem, kjer sta revščina, korupcija in kriminal zavladala ulicam in je izginjalo upanje v možnost sprememb … Poročanje o dnevnih političnih in gospodarskih dogodkih je z veliko mero ironije, predvsem pa intelektualnega humorja in kritike prevzela ekipa štirih »novinarjev«, ki so v politično-aktivistično raziskovanje vpletli show in direktno akcijo. Velik del programa so namenili tudi parodiji na zaposlene v medijih. Ob izvolitvi Fernanda de la Rua so jo za pol leta prekinili in novemu predsedniku namenili čas, da uresniči svoje obljube. Obljube so ostale obljube in CQC nadaljuje s svojim delom. Popularnost te televizije se je razširila po latinskih državah, nekatere so odkupile licenco za tovrstno televizijo: v Španiji in Čilu http://cqc.datafull.cl je projekt uspel. Španska ekipa je bila podobno kot argentinska izjemno politična, zato je politika program ukinila. V Italiji so se projekta CQC lotili v nepolitične namene, zato tudi njihova priljubljenost nikoli ni dosegla čilske ali argentinske. CQC je bila pravi odgovor na posledice neoliberalne paradigme v Argentini in verjetno bodo tudi evropski mediji kmalu potrebovali nove načine in pristope do publike. V Sloveniji se je to – če izpustimo vse ostale primere – dobro pokazalo pri poročanju o izbrisanih. Argentina je odličen primer »poskusnega zajčka« neoliberalne ideologije, argentinski aktivisti, cacerola, CQC … pa poučni primeri soočenja z njo.

To je eno od vodil Indymedie, ki je nastala s Seattlom in vpeljala novo paradigmo kot kritiko obstoječih medijskih modelov in praks. Koncept svetovne indymedia, katere centre najdemo v okrog sedemdesetih državah sveta, je ustvarjanje avtonomnih prostorov, praks, diskurzov in vsebin ter šele post festum ali sekundarno poročanje oz. novinarsko delo. Najprej akcija in nato refleksija, poročanje, diskusije. Njihovo delovanje je s političnim in ideološkim sistemom neobremenjeno medijsko medmrežje. Novice so posredovane odgovorno, z zavedanjem posledic, ki jih ima lahko določena informacija za akterje gibanja, ki so, kot smo povedali v prvem delu, v mainstream medijih najprej označeni kot kriminalci, katerim se ugotavlja krivda post festum. Tako so se uredniki indymedie po protestih v Cancunu s konsenzom dogovorili, da video materiala o aktu nemoči, ki ga je na barikadah uprizoril eden od korejskih kmetov, kljub nesprotovanju korejske kmečke federacije ne bodo postavili na medmrežje. Samomor so kot edino pomembno novico o gibanju iz Cancuna propagirali mainstream mediji, čeprav je Cancun preplavljala multituda mnogoterih idej, akcij, praks in diskusij – razmišljanje o teh očitno niso želeli vzpodbuditi. A je Indymedia, na primer, nenehno spremljala dogajanje v solunskih zaporih, kjer že od majskega vrha EU tičijo zaprti aktivisti. Nekatere od njih poskušajo obsoditi na 25 let zapora. Indymedia je otrok gibanja in ostaja eden od njegovih besnih krikov. Širi se v vse celice odpora. Ena zadnjih je nastala v Cancunu, pa http://www.almuajaha.com v Bagdadu; številne pa še čakajo na sprejem v globalni IMC. Prednost medija, ki je odprt in na razpolago vsem – vsak državljan ali državljanka planeta ima možnost deliti svojo zgodbo, refleksijo ali novičko –, pa skriva tudi nekatere slabosti, kot na primer nabiranje balasta, ki na noben način ne konsolidira koncepta indymedie. Koncept indymedie je nekoliko podoben konceptom »taktičnih medijev«, kot jih je zastavila skupina Critical Art Ensemble, kjer so študentje, znanstveni delavci in umetniki s kolektivnim delovanjem ustvarili pogoje za »javni glas«. Taktični mediji so začeli s projektom N5M (Next 5 Minutes), ki ga je v Amsterdamu pripravila skupina kulturnikov in teoretikov iz Evrope in Severne Amerike. Leta 1996 in 1999 so z manifestacijo »taktični medij« internacionalizirali svoj projekt in vključili vse vrste medijev. Termin »taktični medij« se nanaša na kritično prakso in teorijo medijske rabe in uporablja vse oblike – stare in nove, lucidne in sofisticirane –, da doseže mnogotere nekomercialne cilje za prodiranje v vse vrste potencialno subverzivnih političnih razprav. Taktični mediji so navadno kratkotrajni ali vsaj časovno neulovljivi – kot gibanje. Critical Art Ensemble je svoje delovanje razširil tudi na elektronsko državljansko neporokrčino, digitalni odpor, predstavljajo strategije mrežnega umetniškega aktivizma, »hacktivizma«, spletno umetnost (net art), multimedijsko umetnost, copyleft, proti-poskuse genskega inženiringa …9 Podobno kot Critical Art Ensemble so leta 1998 trije študentje tehnične univerze v New Yorku ustanovili Institute for Applied Autonomy (IAA)10, ki niso bili zadovoljni z obstoječim militarističnim industrijskim modelom tehničnega izobraževanja, svojim izdelkom pa so hoteli nuditi aktivistično uporabno vrednost. Od udeležbe v akcijah Reclaim the street11 so sledili avtomobilček za grafitiranje, robot Little Brother namenjen razdeljevanju subverzivne literature. »Little Brother naj bi bil antipod obstoječim predsodkom, ki jih javnost goji do aktivistov. Robotek ni nasilen, temveč mimoidoče prijazno ogovarja, nima preluknjanega nosu, temveč je njegov obraz podoben robofikcijam iz otroških risank. Prednost robota je njegov obisk v nakupovalnih centrih, kjer so aktivisti zaradi deljenja letakov lahko tudi aretirani. Njihov najnovejši roboprojekt pa je Street Writer, ki je povečava malega Graffiti Writerja, saj gre za preureditev kombija, ki med vožnjo na cesto izpiše ogromen grafit.« (Hi-tech gverila, Siniša Gačič, Mladina, 30. junij 2003). S projektom iSee so po Manhattanu in Amsterdamu tudi v Ljubljani skupaj z lokalnimi aktivisti mapirali nadzorne kamere. Obstajajo pa še številni drugi alternativni, neodvisni, avtonomni mediji12, pa vrsta piratskih, slamskih in drugih avtonomnih radiev in televizijskih postaj, ki spretno izkoriščajo korporativne medije. Na primer v skvotu De Lollisu v Rimu okoliški prebivalci in prebivalke četrti San Lorenzo – prebežniki iz Eritreje, Etiopije, Peruja – uživajo brezplačne prenose nogometnih tekem. (Matej Zonta, Zasedeno? Osvobojeno! Vodnik po rimskih skvotih, Mladina, 17. 11. 2003). Nekateri alternativni mediji nastanejo priložnostno in hitro »ugasnejo«, drugi so redno ažurirani in služijo kot informacijski in koordinacijski temelj gibanjem. Nekateri posamezniki in posameznice prevzamejo »be the media« neposredno in s solističnimi akcijami širijo odpor neoliberalni ideologiji – od francoskega nepokornega kmeta, ki je demoliral McDonalds, pa do slovenskega Aleša Žumerja, ki je tudi letos poskrbel za – kot sta poročali nacionalna in komercialna televizija – »incident v Dražgošah«. Žumer je 7000 udeležencem pohoda neposredno sporočil »izbrisani v zrak?« in »Pahor v Irak!«, ne glede na to, kako ga je pozneje interpretiral mainstream.

Kljub totalni vpetosti medijev v neoliberalno ideologijo, pa imajo tudi mainstream mediji možnost odpiranja »začetne pozornosti« na alternativne prakse, diskurze in vsebine, ki nasprotujejo neoliberalni ideologiji. To je nedvomno tudi vsa trenutna možna moč korporacijskih mainstream medijev in ni zanemarljiva. Kot smo že večkrat opozorili, predvsem pa tudi z zadnjimi primeri alternativnih medijev, ki jih soustvarjajo umetniki, producenti znanosti in mediji, je alternativo neoliberalne ideologije mogoče misliti in gojiti le v sodelovanju najrazličnejših posameznikov in posameznic. Indymedia, Critical Art Ensemble in Applied Autonomy so del gibanja in domiselne, hi-tehnološke, digitalne in nepokorne akcije. Ali so iz gibanja neposredno izšli, ali so se v določenem momenu spojili z njim. Medtem ko mediji in znanstveniki radi poudarjajo, da smo se znašli v krizi, pa se je gibanje s krizo že soočilo. Kriza je svetovna in integralna (nikogar ne izvzema), zato jo je treba tudi tako analizirati in z njo dokončno obračunati. Več različnih akterjev se bo vzajemno udeležilo odpora, večje so možnosti, da bo izhod iz neoliberalne ideologije najprej mogoč; in seveda čim manj travmatičen in destruktiven za človeštvo in planet.