N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
uvodnik
medijski trg
analize medijskega poročanja
dostop do informacij javnega značaja
mediji in pravo
etika in samoregulacija v medijih
položaj in pravice novinarjev
izobraževanje novinarjev
medijski pregled
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Meta Krese
Fotoreporterstvo danes
Columbia Journalism Review, julij-avgust, 2002
»Zaradi številnih cigaret in otroštva, ki ga je preživela na jugu, z raskavim glasom počasi zateguje besede. Tretja po vrsti se je rodila v družini s šestimi otroki v Winston-Salemu v Severni Karolini. Leta 1983 je diplomirala iz novinarstva v Gainesvillu na floridski univerzi. Ko je imela osem let, ji je mama kupila prvi fotoaparat. Danes veliko njenih nagrad za fotografijo – med njimi tudi plaketa za prvo mesto, ki jo je dobila leta 1999 kot urednica fotografije na mednarodnem tekmovanju za najboljšo fotografijo missourijske univerze – visi na stenah njene pisarne med umetniškimi deli in fotografijami, ki jih je posnel Christian, njen devetletni sin.«

Ta odstavek je povzet po članku o Mary Anne Golon, urednici fotografije pri reviji Time. Zelo oseben pristop. Pa kaj, mogoče kdo poreče, medtem ko je mene je precej začudil ne le prispevek o tej urednici, temveč tudi večina drugih tekstov v tej številki –CJR z nosilno temo fotoreporterstvo danes (Exsposure to Light). Teksti namreč presenetljivo izpostavljajo osebno življenje fotoreporterjev, njihovih delodajalcev, precej manj se ukvarjajo z ozadjem zgodb, ki jih ti obdelujejo, s pristopom k delu, s fotografsko tehniko se pa sploh ne. Očitno fotoreporterji, še posebno tisti, ki poročajo z vojnih področij, vse bolj in bolj postajajo zvezdniki, kar je precej drugače kot včasih. Slovenski fotografi ilegalne in partizanske fotografije med NOB, kot so Miran Pavlin, dr. Jakob Prešeren, France Cerar, Mirko Bračič, Jože Kotnik, Edi Šelhaus, Stane Lenardič in še mnogi drugi, ki še zdaleč ne zaostajajo za večino sodobnih tujih vojnih poročevalcev (prav obratno, večinoma jih prekašajo), še vedno čakajo na primerno obravnavo. (V zadnjem času je bilo res, da objavljenih več prispevkov avtorja Dejana Vončine v reviji Fotografija, v kateri so govorili o njegovem delu, manj o osebnem življenju, vendar še zdaleč ne dovolj.) Spomnimo se Roberta Capa, slavnega vojnega fotografa, ki je danes precej bolj znan kot takrat, ko se je podajal na najbolj nevarna vojna žarišča. Znan je predvsem zaradi brata Cornella, ki je pustil fotografiranje in več kakor 30 let posvetil promociji bratovega dela. Zato sploh vemo, da je tolikokrat objavljena fotografija izkrcanja v Normandiji njegova, za razliko od drugih nič manjkrat objavljenih zgodovinskih fotografij, ko za avtorje skoraj nikoli ne slišimo. Le redki poznavalci namreč vedo, da je znamenito fotografijo dvigovanja zastave pri Iwo Jima posnel Joe Rosenthal, da so prve grozovite podobe iz Buchenwalda delo Margaret Bourke-White, da je Eddie Adam ujel ulično usmrtitev v Vietnamu … Pri pregledovanju 896 strani dolge knjige o fotoreporterstvu (150 Years of Photo Journalism, The Hulton Getty Picture Collection, urednika N. Yapp in A. Hopkinson, Könemann, Köln, 1995) sem opazila, da se je tako rekoč nemogoče dokopati do imen fotografov.

Ampak resnici na ljubo moramo povedati, da so vseeno tudi danes zelo redki fotoreporterji, ki se prebijejo iz anonimnosti. Poglejmo samo dnevno časopisje. Agencijske fotografije so vedno anonimne, pa če po kakovosti še tako izstopajo. Tiskani mediji – tako pri nas kot v tujini – največkrat poskrbijo le za promocijo (oz. le za njihov podpis, če smo natančni) svojih fotografov. In vseeno je za veliko mladih ljudi fotoreporterstvo izjemno privlačen poklic.

Zakaj si toliko mladih ljudi želi postati fotoreporter?
Peter Howe, ki je bil 13 let svobodni fotoreporter, zdaj urednik fotografije pri New York Times, se sprašuje, zakaj se vse več in več mladih ljudi odloča za njegov poklic. Ironično ugotavlja, da je v tridesetih letih, odkar je povezan s fotoreporterstvom, največ zaslužil prav s članki, v katerih je napovedoval konec te novinarske panoge. Toda tako kakor uporen star sorodnik, fotoreporterstvo noče in noče narediti zadnjega izdiha, ugotavlja Peter Howe. Celo drugače, fotoreporterstvo je aktivno in živo, pravzaprav je trg s fotoreporterskimi izdelki tisti, ki potrebuje življenjsko pomoč. Na delavnice o dokumentarni fotografiji, ki jih prireja Mednarodni center za fotografijo v New Yorku (International Center of Photography in New York), se prijavi vedno preveč ljudi, pri časopisih, zadnjemu braniku fotografov, le redko razpišejo prosto mesto za fotoreporterja, na vsak financiran projekt se vedno prijavi na stotine prosilcev …

Številni ljudje ustvarjajo resno fotoreporterstvo. Vsak dan fotografi posnamejo milje filmov, na milijone fotografij, da bi dokumentirali življenje na našem planetu. A če si svoboden fotograf in poskušaš prodati rezultate svojega dela publikacijam, ki izhajajo v več kakor 500 izvodih, imaš velike težave, pravi Peter Howe. Devet urednikov fotografije tednika Time pregleda vsak teden 15.000 fotografij, izberejo pa jih lahko le 125 za vsako številko.

In še zaslužek, pa čeprav uspeš zgodbo prodati velikim časopisom, je minimalen. Ko se je leta 1987 pridružil The New York Times Magazine, je bil honorar za svobodne fotografe 250 dolarjev na dan. Danes se je dvignil na 400 dolarjev. (Če delaš na področjih, kjer dejansko streljajo na tebe, potem je dvojen.) »Še ljudje s tako omejenim znanjem matematike, kot je moje, lahko izračunajo, da se honorar zmanjšuje. Na trgu, kjer je tako malo kupcev in veliko voljnih in talentiranih dobaviteljev, je nemogoče, da bi celo najbolj uspešni fotoreporterji delali več kakor 100 ali 150 dni na leto.« Peter Howe je prepričan, da denar še zdaleč ni motivacija za to delo.

Fotograf Patrick Chauvel je v nekem intervjuju izjavil, da si lahko vojni reporter le, če si izjemno bogat ali pa če se preživljaš s čim drugim. Peter Howe sicer misli, da je Chauvel nekoliko pretiraval, čeprav razume, kaj je hotel povedati. »Tisti, ki se ne morejo zanesti na denar fondacij, morajo poiskati druge vire za preživetje, da lahko opravljajo svoje fotografsko delo. Če nisi etablirani neodvisni reporter ali redno zaposlen pri časopisu, živiš precej podobno kakor slikarji ali fotografi. Celo nekateri najbolj priznani fotoreporterji dopolnjujejo svoj dohodek z nenovinarskimi deli, kot so fotografiranje za oglaševanje ali za letna poročila.«

Za veliko mladih fotografov je edina možnost, vsaj tako je prepričan Peter Howe, da točno vedo, kaj hočejo, da so pogumni, predvsem pa, da jim je vseeno, če bodo nekaj let preživeli v revščini. Toliko ljudi je pripravljenih živeti točno tako samo zato, ker je novinarstvo izjemno intenzivno, hkrati pa je tudi velik izziv.

Po drugi strani pa je prepričan, da se moramo sprijazniti s tem, da kot medij fotoreporterstvo sploh ni več priljubljeno. Eden, ampak le eden izmed razlogov zato, da se je trg tako skrčil v zadnjih letih, je prav gotovo televizija. Peter Howe, ki je bil zadnji urednik fotografije pri legendarni reviji Life, pravi, da je televizija predvsem zaradi dveh stvari pogubno delovala na revijo. Novice v reviji so naenkrat postale manj relevantne, poleg tega se je pomemben del denarja, ki je pritekal z reklamami in od katerega je bil Life bolj ali manj odvisen, preusmeril na televizijske družbe. »Oglaševanje in fotoreporterstvo sta od nekdaj s težavo živela v sožitju,« je prepričan. »Redki izdelovalci avtomobilov ali nakita želijo videti oglase svojih izdelkov povezanih z zgodbami o lakoti ali zasvojencih z mamili.« Tu se mu je zdelo vredno omeniti še drug problem, ki je na bizaren način povezan s potrošnjo in s katerim se že vse od druge polovice dvajsetega stoletja srečujejo fotoreporterji. Za ves ta čas namreč velja star rek, da te nobeden ne bo poslal na letališče slikati letalo, ki bo varno pristalo. Če želi fotožurnalizem preživeti, ugotavlja Peter Howe, bo treba poiskati in razviti trge, nove in prezrte, ali pa etablirane in nerazvite.

Fotografi morajo biti poročevalci
»Vedel sem, da je to pravi posnetek,« pravi David Pierini, vendar ga je skrbelo, kaj si bodo mislili ljudje, ko se bo prebijal do boljšega položaja. »Ni stvar v tem, da bi dobil posnetek za vsako ceno.« Prebivalci Jasperja se zavedajo vloge medijev, hkrati pa zaupajo presoji Heralda pri spoštovanju tega, kaj si lahko pri poročanju privoščijo. »Prepričan sem, da bi tako filozofijo veliki mestni uredniki sesuli.«

Prebiranje članka o The Herald, krajevnem časopisu, ki ima le 12.600 naklade, je pravo olajšanje. Najbrž ta časopis ni čarobna formula za nove trge, prav gotovo pa je miselnost uredništva zgled reporterskega dela, ki si ga naivno lahko samo želimo. V 29 letih – toliko časa je John Rumbach založnik – je postal družinski časopis, ki izhaja od leta 1919, pribežališče za mlade fotoreporterje. Na uredništvo tega dnevnega časopisa, v katerem je zaposlenih sedemnajst ljudi in je največja redkost med dnevniki v ZDA, prihajajo zato, ker igra fotografija glavno vlogo, besede pa le stransko. (Približno šestdeset se jih prijavi dvakrat na leto na šestmesečni staž.) Leta 1988 je National Press Photographers Association Rumbacha proglasil za urednika leta, leta 1996 pa je bil Torsten Kjellstrand, ki danes fotografira za The Spokesman-Review, imenovan za fotografa leta. V obeh primerih je bil Herald med najmanjšimi časopisi, ki so dobili ti dve prestižni nagradi.

Časopis temelji na pravem dokumentarnem delu. Fotografi v času, ko se zaradi digitalne fotografije pozablja na temnico, še vedno delajo na črno-bel film. Delo je brutalno. Kjellstrand pravi, da je včasih pokril tudi trideset zgodb na leto. Večina fotografov, ki pridejo v Jasper, ga zapustijo po nekaj letih. Nekateri ne zdržijo strahotnega tempa, druge potegne širši trg. David Pierini bo verjetno pri Heraldu dočakal upokojitev. »Še vedno ne morem verjeti, da delam tukaj,« srečno ugotavlja. Ko je študiral fotoreporterstvo, se je vozil dve uri in pol daleč, da je lahko kupil časopis, in potem je ure čakal na Kjellstrandov podpis. »Veliko ljudi je prepričanih, da je naš časopis razstavni prostor za fotografe – in do neke stopnje tudi je, vendar je zelo pomemben del našega dela predvsem skrb za skupnost,« pojasni Pierini.

Dobro bi bilo, če bi člani uredništva, ki izdajajo glasilo mesta Ljubljane, vlogo časopisa pogledali še s te strani.

Uredniško delo
No, ampak vrnimo se k članku o urednici fotografije pri reviji Time, Mary Anne Golon. Fotografi se navadno jezijo na zgrešene izbore urednikov fotografij, v prispevku pa so podrobno opisane težave, s katerimi se srečujejo sami uredniki fotografije. Težave tako enih kakor drugih so si očitno zelo podobne. Lansko leto se je Mary Anne Goldon dogovorila s svetovno priznanimi fotografi, da bi pokrili zgodbo pribežnikov na meji med Mehiko in ZDA. Fotografije, delo ljudi, kot so James Nachtwey, Alex Webb in Vincet Musi, so bile zrnate in temne, iz njih pa so žarele barve ljudi, neba in pokrajine. Golon je bila navdušena, kreativni direktor Arthur Hochsterin pa je želel nekaj manj fotoreporterskega, bolj stilističnega. Po dolgi borbi je Golon le uspela: rezultat je bila zgodba, objavljena na 32 straneh.

Mary Anne Golon trdi, da je podjetništvo sicer njen najmanj priljubljen del službe, zares pa najbolj pomemben. »Minili so časi, ko je veljal le odnos med urednikom in fotografom. Temeljil je na zaupanju in stisku rok. To je le še oddaljen spomin,« nekoliko cinično ugotavlja urednica. Le kaj bi lahko iz tega zaključili fotoreporterji, predvsem tisti, ki so šele na začetku svoje profesionalne poti.

izpis

Tomaž Trplan

K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Pred sabo imam še vedno živo podobo dogajanja pred skoraj natanko tremi leti – srečanje Svetovne trgovinske organizacije v Seattlu zraven pa so potekali forumi, delavnice, neposredne akcije in demonstracije v organizaciji številnih sindikatov, nevladnih organizacij, združenj, aktivističnih iniciativ in sorodnih (ne)formalnih skupin. Namen vseh teh dogodkov je bilo opozoriti javnost – kakor tudi neposredno sodelujoče v obeh taborih – na dvomljivo kartoteko Svetovne trgovinske organizacije kot enega poglavitnih orodij neoliberalnega pritiska k deregulaciji ekonomije ter socialnih in okoljskih varščin. Hkrati je šlo tudi za zelo odločen poskus izgradnje modela participatorne politike »od spodaj«, ki temelji na nehierarhični mrežni strukturi in si prizadeva za enakopravno vključenost vseh, skupaj z marginaliziranimi skupinami.

Z zanimanjem smo po internetu spremljali takratno dogajanje v Seattlu, številne elektronske forume in spletne strani so preplavile novice, reportaže, intervjuji, prenašali so se avdio in video posnetki, pogosto skoraj neposredno z mesta dogajanja. Poročanje je bilo obsežno, do besede so prišli protagonisti gibanj, ki so se takrat zbrala v Seattlu, ljudje z ulice, ki so imeli neposredne izkušnje z učinki delovanja Svetovne trgovinske organizacije. O dejanskem dogajanju ste seveda izvedeli bore malo, če ste spremljali mainstream medije, kot so npr. CNN, TV SLO, Delo ipd., v katerih so senzacionalistično poročali predvsem o izgredih na ulici, le stežka pa je bilo najti kak prispevek, ki bi dal besedo udeležencem tega alternativnega foruma, ki bi predstavil njihova stališča in kontekst dogajanja. Dolgo po tem, ko so neodvisni mediji objavili posnetke, ki so prikazovali policijsko obstreljevanje demonstrantov z gumijastimi naboji, so na CNN še vedno vrteli izjavo načelnika seattelske policije, ki je to zanikal.

Medijski aktivizem in t. i. antiglobalistično gibanje
Če ste želeli dobiti vsaj približno predstavo o širini dogodkov in njihovem pomenu, ste se morali zanesti na neodvisne medije in med slednjimi je bil prav gotovo v prednosti Independent Media Center (Neodvisni medijski center, www.indymedia.org). Ta projekt medijskega aktivizma je bil splavljen ravno ob seattelskih dogodkih na pobudo mnogih organizacij in skupin, ki so že pred tem imele izkušnje z neodvisnim medijskim delovanjem (npr. Paper Tiger TV, Free Speech TV, Deep Dish TV, Accion Zapatista itd.). Pobuda je izšla iz podobne potrebe, kakor jo je moč identificirati pri večini alternativnih1 medijev, to je potrebe lokalnih skupnosti in vpletenih skupin (združenj, gibanj itd.), da se sliši tudi njihova plat zgodbe oziroma, da »ne morejo dopustiti, da bi CNN in CBS bila tista medija, ki bi pripovedovala te zgodbe, ampak da morajo razviti lastne alternative in lastne alternativne mreže«, kot je povedal Jeff Perlstein iz Neodvisnega medijskega centra v Seattlu. Pri tem pa ne gre samo za to, da zgodbo povejo vpleteni ali prizadeti, brez omejitev in cenzure, ampak je poudarek na procesu ustvarjanja medija, ki mora biti vključujoč in demokratičen: »Od samega začetka nas je vodila ideja, da hočemo ustvariti alternativni, novi model ustvarjanja medijev, model medsebojnih odnosov, ki ne reproducira hierarhije, ki je sicer prisotna v družbi.«

Projektu, ki so ga po obdobju dogovarjanja vzpostavili v slabih dveh mesecih pred začetkom srečanja v Seattlu, je uspelo angažirati okoli 450 ljudi, ki so skrbeli za celotno medijsko produkcijo, v kateri sta osrednjo vlogo imeli spletna stran www.indymedia.org in dnevni časopis The Blind Spot (Slepa pega). Neodvisni medijski center je imel na ulicah Seattla okoli sto snemalcev, tako da je bilo njihovo pokrivanje dogodkov precej obširnejše od profesionalnih medijskih mrež z eno ali dvema kamerama. V tednu dni, kolikor so trajali dogodki v Seattlu, je spletna stran doživela okoli 1,5 milijonov zadetkov, kar je bilo več kakor pri spletni strani CNN, ne glede na to, da so spletno stran Indymedia lansirali en dan pred začetkom srečanja. Medijski material so dnevno posredovali preko satelita televizijskim postajam z javnim dostopom, iz zbranih posnetkov pa so producirali pet dokumentarnih filmov.

Neodvisni medijski centri na vseh koncih sveta
Celoten splet alternativnih forumov in demonstracij proti Svetovni trgovinski organizaciji v Seattlu leta 1999 se je v sodobno zavest – sicer popreproščeno in diskutabilno – usidral kot rojstvo t. i. antiglobalističnega gibanja, zgodba Neodvisnega medijskega centra pa se je s tem šele dobro začela. Le nekaj mesecev potem so Neodvisni medijski center vzpostavili v Bostonu, ki je pokrival alternativni tabor Biodevastion, ki je potekal ob konferenci o biotehnologiji, aprila 2000 pa še v Washingtonu ob protestih proti srečanju Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Kmalu po tem so neodvisne medijske centre začeli vzpostavljati na vseh koncih sveta in tako jih je danes že skoraj sto, od Argentine do Japonske in od Nigerije do Indonezije.

Zgodba mreže neodvisnih medijskih centrov je nedvomno poučna in si zasluži pozornost. Medijski projekt ni v lasti nobene korporacije, v njegovo upravljanje ni vključena nobena vlada, ni odvisen od enega samega donatorja in ni glasilo nobene politične stranke ali organizacije. V nasprotju s korporacijskimi mediji, ki imajo proračune vrtoglavih višin, je delo, vloženo v projekt neodvisnih medijskih centrov, prostovoljno in neplačano. Kako je torej mogoče, da takšen medijski sistem grassroots sploh obstaja? Prav gotovo je nedvomno gonilo motivacija samih gibanj in lokalnih skupnosti, ki si prizadevajo, da bi bili korektno predstavljena tudi njihova mnenja, velja pa pri tem izpostaviti vsaj še organizacijski model, odprti sistem objavljanja prispevkov in vprašanje trajnosti.

Evan Henshaw-Plath, ki je del globalne tehnične ekipe Indymedia, pravi, da gre pri neodvisnih medijskih centrih za »lokalno usmerjene medijske organizacije ali mreže organizacij, katerih cilj je demokratizacija medijev in prisvojitev moči za ustvarjanje medijev in predajo teh v roke vseh«. Vsi ti lokalni medijski centri so povezani v globalno mrežo, ki služi usklajevanju in dogovarjanju in ki se uteleša v osrednji spletni strani mreže. Lokalne skupine, ki tvorijo neodvisne medijske centre, so decentralizirane in avtonomne, tudi pri vprašanju financiranja, razen načela, da medijski centri nimajo nikakršnih uradnih povezav z vlado, političnimi strankami ali političnimi kandidati. Nekateri se financirajo izključno z lastno dejavnostjo (npr. prodajo video kaset), nekateri prejemajo sredstva od raznih fundacij ali individualnih donatorjev. Na globalni ravni pa obstaja določen fond sredstev, ki se po dogovoru uporabljajo za projekte, ki so bodisi v interesu celotne mreže bodisi pripomorejo k širjenju mreže oziroma vzpostavljanju novih neodvisnih medijskih centrov. O tem in drugih zadevah, ki so globalnega pomena za celotno mrežo, se neodvisni medijski centri dogovarjajo preko interneta, predvsem preko e-list in IRC-a. Odprta struktura mreže omogoča prostovoljcem, da se vključujejo v delovanje tako na lokalni kot globalni ravni.

Objavljanje prispevkov pri neodvisnih medijskih centrih je odprto, kar izhaja iz osnovne premise, ki jo je nazorno formuliral Jello Biafra: »Ne sovraži medijev, postani medij!«

Kdorkoli lahko objavi svoj prispevek
Uveljavljeni sistem odprtega publiciranja omogoča komurkoli, da s kateregakoli računalnika, povezanega v internet, objavi svoj prispevek na spletnih straneh neodvisnih medijskih centrov. Mreža ne premore posebne uredniške ekipe, čeprav obstaja delovna skupina, ki skrbi za to, da se prispevki ne podvajajo, da se ne objavljajo komercialni prispevki in da se odstranjujejo objave, ki se ne skladajo uredniškimi smernicami, čeprav so ti slednji še vedno dostopni v »skritem« delu spletnih strani. Sistem odprtega publiciranja je redno pod udarom kritike, pogosto s strani samih aktivistov gibanj, ki bi jim neodvisni medijski centri naj pomagali pri lansiranju stališč v javnost, od očitkov, da gre za netočne informacije, do očitkov o sami naravi prispevkov. Prav zaradi odprtosti je sistem dovzeten za zlorabe (na primer objavljanje prispevkov, ki uporabljajo izključujoč diskurz) in napake, k čemur Henshaw-Plath dodaja: »To (preverjanje dejstev in referenc) se pred časom ni zdelo tako pomembno, kot je v tem trenutku. Gre za odsev in dozorevanje prisvajanja tradicionalnih novinarskih idealov o preverjanju dejstev in referenc. Smešno pri tem je to, da korporacijski mediji skoraj nikoli ne preverjajo dejstev in referenc. Zanašajo se na zanesljive vire, ki jim posredujejo konsistentna dejstva, ampak če boste šli preverjat New York Times, boste videli, da se ves čas motijo, toda motijo se znotraj sistema vladajočih medijev.« Problem objavljanja točnih informacij odstira globlje ozadje, na kar opozarja Henshaw-Plath: »Ena od zadev, s katerimi se sooča Indymedia, je predstavitev resnice, ko gre dejansko za perspektivo. Indymedia nam pravi, da moraš biti sposoben izraziti različne resnice. In resnica, ki jo predstavljajo korporacijski ali državni mediji, je resnica sveta, ki ga oblikujejo. Oni oblikujejo in konstruirajo resnico, ki vzdržuje njihovo moč, njihov svetovni nazor, družbene strukture. To, kar počnemo preko Indymedia, je, da pokažemo, da je skozi medije mogoče predstaviti različne ideje, da je mogoče ustvariti debato o tem, kakšne strukture bi radi imeli v naši družbi in kakšno družbo bi radi imeli, nato pa si lahko s to debato pomagamo pri ustvarjanju takšne družbe.«

Zavajajoče bi bilo mrežo neodvisnih medijskih centrov pojmovati zgolj kot poskus vzpostavitve referenčnega globalnega medija, ki bi promoviral emancipatorna družbena gibanja. Pri tem gre vsaj še za to, da mreža nudi odprto, participatorno obliko medijskega udejstvovanja, ki je dostopna vsakomur (če za trenutek odmislimo tehnične pogoje, ki so potrebni za dostop do interneta). Poudarek je torej na strukturi, ki vztraja pri neposredno demokratični proceduri in procesu, ki je neizogiben, če v tej strukturi želimo sodelovati, ta struktura pa ne predpisuje stališč in mnenj. Navkljub načelni odprtosti pa se v dejanskem delovanju neodvisni medijski centri srečujejo s problemom reprezentacije celotnega spektra marginaliziranih skupin. Ena izmed ločnic je prav gotovo že omenjena tehnična, ki izključuje skupine ali posameznice, ki nimajo bodisi dostopa do potrebnih orodij bodisi znanja za uporabo le-teh. Na to se navezuje še izobrazba, etničnost/rasa, spol, družbeni status itd. Prav gotovo je eden od temeljnih izzivov neodvisnih medijskih centrov soočanje s problemom izključevanja.

Se lahko kosajo s korporacijskimi mediji?
Na to se navezuje tudi vprašanje, v kolikšni meri je tak projekt sposoben vključiti različne kulture sveta. Henshaw-Plath pravi, da je nesrečno dejstvo, da je večina neodvisnih medijskih centrov v angleško govorečih področjih. »To je posledica globalne dinamike moči, ki danes obstaja v svetu. Neodvisne medijske centre boste našli v državah, ki imajo moč in svoja sredstva. Projekt v veliki meri odseva ideje evropske civilizacije, precej idej in idealov o demokratizaciji medijev in svobodi govora ter javni sferi je v svojem bistvu razsvetljenskih. Nekatere od teh idej je vredno ohraniti, ker so dobro utemeljene, nekatere ideje in perspektive pa pač ni mogoče aplicirati zunaj tega konteksta. Kot mreži nam ni najbolje uspelo vključiti perspektiv drugih prostorov, koloniziranih ljudstev, ne-angleško govorečega sveta, ali ne-evropskega sveta, vključiti vrednot, ki prihajajo od tam in razmisleka o posledicah globalizacije in neokolonializma ter kolonializma pred tem. Vsa ta obdobja so se osredotočala in precenjevala govor ljudi v centrih kulture in kapitala in razvrednotila ideje, kulturo in tradicije ljudi, ki so bliže periferiji. Upamo lahko le, da bomo pri širitvi komunikacijske mreže, ki omogoča ljudem, da predstavljajo različne perspektive na bolj uravnotežen terenu, sposobni upoštevati različne ideje o tem, kako se organizirati.«

Primer podviga Neodvisnega medijskega centra iz Seattla je enkraten tudi zaradi tega, ker je šlo za časovno in prostorsko omejen dogodek, ki je uspel mobilizirati kritično maso aktivistov/novinarjev. Pri tem se postavlja vprašanje, kako je model neodvisnih medijskih centrov sposoben funkcionirati mimo izrednih dogodkov. Ali je tak model možno razviti tako, da bi se lahko kosal z uveljavljenimi korporacijskimi mediji pri vsakodnevnem spremljanju in interpretiranju dogodkov? Ali bi mreža neodvisnih medijskih centrov z načelom odprtega publiciranja, nehierarhične, participatorne strukture in motivacijskim faktorjem »ustvarjanja radikalnih, točnih in strastnih pripovedi resnice« lahko postala dejanski ljudski medij, ki bi ljudi ne samo informirala, ampak tudi vključevala v produkcijo medija in debato, ki iz tega izhaja?

izpis

Dušan Rebolj

Prihodki radiotelevizij naraščajo
Letopis Evropskega avdiovizualnega laboratorija 2002
Izšel je letopis Evropskega avdiovizualnega laboratorija za leto 2002. Njegov prvi zvezek je posvečen statističnim podatkom o stanju evropske audiovizualne industrije. Tu bi si ogledali nekaj ugotovitev iz tretjega razdelka prvega zvezka, ki govori o evropskih radiotelevizijskih podjetjih, in odlomku iz četrtega razdelka, ki govori o stanju televizijskih podjetij v Sloveniji.

Prihodki vodilnih podjetij
V preglednici 50 vodilnih evropskih televizijskih podjetij so zbrani podatki o njihovih prihodkih med leti 1996 in 2000. Medtem ko je hiša BBC leta 2000 zabeležila priliv, ki je bil enakovreden 3,88 milijardam evrov, in je s tem največje evropsko televizijsko podjetje, pa v porastu prihodkov prednjači francoski TPS, ki je leta 2000 v primerjavi z letom 1999 svoje prihodke povečal za 36 %. Sledijo podjetja RTL 2 Fernsehen GmbH z 32,3 %, RTL Television GmbH s 27,3 %, British Sky Broadcasting Ltd. s 24,6 % in London Weekend Television Ltd. s 23,6 %.

Zanimivo je, da je od vseh petdesetih navedenih podjetij edino nemška Deutsche Welle v primerjavi z letom 1999 utrpelo upad prihodkov, in sicer za 4,7 %.

Analiza neto prihodkov radiotelevizijskega sektorja v Evropski uniji
Skupni priliv javnih radiotelevizijskih podjetij v EU se je med letoma 1997 in 2000 povečal s protivrednosti 22,83 milijard evrov na protivrednost 26,34 milijard evrov, torej za 4,9 %. Daleč največji delež prihodkov so naročnine, katerih vsota je s 14,02 milijard evrov leta 1997 zrasla na 15,23 milijard evrov leta 2000. Približno trikrat manj zaslužijo javna podjetja z oglaševanjem. Vedno bolj donosen je tudi sistem pay-TV, saj so prihodki s tega naslova z 22,41 evrov leta 1997 zrasli kar na 111,04 milijonov evrov leta 2000 – porast za 70,5 %.

Zasebna podjetja so svoje prilive od leta 1997, ko so znašali 22,06 milijard evrov, povečala na 35,96 milijard evrov leta 2000, torej za 17,7 %. Največji delež prihodkov (od 11,98 milijard evrov do 17,05 milijard evrov) prispeva oglaševanje, vedno večjega pa tudi pri zasebnih podjetjih sistem pay-TV.

Analiza prihodkov javnih zavodov
Prihodki javnih zavodov so razdeljeni na dva dela: na javne prihodke in na komercialne prihodke. Prvi se delijo na subvencije, naročnine in druge javne prihodke, drugi pa na oglaševanje, sponzorstva, prodajo oddaj, prodajo izdelkov, pay-TV in druge komercialne prihodke. Kot že rečeno, se javni zavodi preživljajo v prvi vrsti z naročninami. Vidnejše izjeme so ER in ETV v Estoniji in Publik Oemroep na Nizozemskem, ki so močno odvisni od subvencij. Prva dva dobita s subvencijami 66,9 % svojega priliva, tretji pa 53,7 %. Od naročnin sta najbolj odvisna norveški NRK (92,1 %) in finski YLE (80,4 %).

NRK je tudi v največji meri financiran z javnimi prihodki, saj znašajo 99,2 % njegovega celotnega priliva. Drugače je na primer s poljskima zavodoma RP in TVP, ki z javnimi prihodki pokrijeta borih 35,2 % svojega priliva, ali z irskim RTE, ki ga z javnimi prihodki pokrije samo 32 %. Od obravnavanih zavodov je z javnimi prihodki najslabše »pokrit« španski zavod RTVE – pri njem znašajo le 21,9 % vseh prihodkov. Ta zavod si mora izmed vseh obravnavanih najbolj pomagati z oglaševanjem, ki nanese kar 60,7 % njegovih prihodkov.

RTV Slovenija je, kar se tiče podatkov o financiranju, precej tipičen evropski javni radiotelevizijski zavod. 67,5 % njenih prihodkov je javnih; 66,1 % dobi od naročnin, 1,5 % pa od subvencij. Z oglaševanjem poskrbi za 11,7 % svojega priliva.

Slovenske televizijske hiše
RTV Slovenija je v letih od 1995 do 2000 beležila zložno rast priliva od 91,72 milijonov evrov do 109,67 milijonov evrov. Pop TV je od leta 1995 svoj priliv povečal za stokrat – od 215.000 evrov do 20,25 milijonov evrov, čeprav je leta 2000 zabeleþil rahel upad priliva v primerjavi z letom 1999, ko so njegovi prihodki znašali 21,47 milijonov evrov. Po združitvi Kanala A in Pop TV sta glavni hiši ostali brez resnejših tekmecev. Leta 2000 se jima je najbolj približal Velenjski televizijski studio (VTV) s 483.000 evri priliva.

izpis

Dušan Rebolj

Trendi na svetovnem filmskem trgu
Focus 2002
Izšel je peti letnik biltena Focus, zbirke analiz tržnih trendov v filmski industriji, ki jo pripravlja Evropski audiovizualni observatorij. V biltenu so zbrani statistični podatki o različnih tendencah, ki jih je v letu 2001 odražalo poslovanje filmske industrije.

Večji obisk kinematografov, a finančna šibkost predvajalnega sektorja
Obisk kinematografov je v ZDA v primerjavi z obiskom leta 2000 narasel za 4,6 %, v Evropski uniji za 9 %, na Japonskem pa za 20,6 %. Podobno je bilo v večini držav Latinske Amerike, razen v Argentini in v Venezueli. Število prodanih vstopnic je bilo v ZDA največje od leta 1959, v Evropski uniji, kjer je bilo prodanih 920 milijonov vstopnic, pa so številke primerljive z letoma 1980 (934 milijonov prodanih vstopnic) in 1981 (901 milijon prodanih vstopnic).

Hkrati pa so leta 2001 v ZDA zabeležili skrb zbujajoče število bankrotov lastnikov kinodvoran. Evropsko tržišče je utrpelo neposredne posledice, saj so mnoga izmed bankrotiranih podjetij pred stečaji investirala v izgradnjo evropskih multipleksov. Analiza poslovanja več kakor 700 evropskih predvajalnih podjetij je pokazala upad povprečja dobičkov s 7,5 % leta 1998 na 1,5 % leta 1999, leta 2001 pa so analizirana podjetja poslovala s 6,2-odstotno izgubo. Rojevajo se načrti za izhod iz nastale krize, pri čemer naj bi pomembno vlogo odigrale možnosti, ki jih ponuja digitalna kinematografija.

Vse večja internacionalizacija
Tudi na področju kinematografije se dogajajo globalizacijski procesi. Še posebno zgovorni sta napovedi Kitajske, da bo ustanovila novo distribucijsko mrežo, in Indije, da bo na svoj trg spustila tuje investitorje in filme.

Naslednji dokaz za globalizacijo kinematografije je, da se velike ameriške filmske hiše vedno bolj pogosto odločajo za snemanja v tujini. Tem odločitvam botrujejo davčne, cenovne in druge ugodnosti. Veliko Britanijo, ki je poprej gostila velik del ameriških produkcij, so zamenjale cenejše lokacije, na primer Toronto, Praga in Sydney.

Opaziti je tudi, da vse več ameriških igralcev gostuje v evropskih produkcijah. Vzrok za to bi bilo verjetno smiselno iskati v uspehu filma Štiri poroke in pogreb (1994). Sledile so evropske uspešnice Peti element (1997) z Bruceom Willisom, Notting Hill (2000) z Julio Roberts, Dnevnik Bridget Jones (2001) z Renée Zellweger in Vsiljivci (2001) z Nicole Kidman.

Eno najbolj problematičnih vprašanj globalizacije kinematografije je internacionalizacija finančnih mrež. V Evropi je čutiti strah pred prevlado ameriškega kapitala na evropskem filmskem trgu. To nakazujejo afera Vivendi-Universal v Franciji, nezaupanje javnosti do Ruperta Murdocha in njegovega zanimanja za lastnino družbe KirchMedia ter kritike na račun nemškega sistema investicijskih skladov, ki je dovolil, da je Hollywood od lokalnih investitorjev v letu 2001 nabral približno dve milijardi dolarjev.

Zahodni trgi ostajajo zaprti za filme iz »tretjih držav«1
Tako filmski trgi v državah Evropske unije kakor v ZDA so tako rekoč nedostopni za filme iz drugih območij. V zadnjih letih se je v ZDA tržni delež filmov, ki jih niso posneli ne v ZDA ne v Evropski uniji, gibal med 1,5 % in 3 %, v EU pa med 1 % in 3,6 %. Treba je pripomniti, da si ta mizerni tržni delež lastijo predvsem filmi iz drugih razvitih držav (z Japonske, iz Avstralije in Kanade) in iz jugovzhodne Azije (iz Hongkonga, Tajvana itd.). Torej ostali deli sveta sploh niso zastopani.

V Evropi niso številke nič bolj spodbudne. Med leti 1996 in 2001 so filmi iz srednje in vzhodne Evrope v Evropski uniji beležili 0,054-odstotni tržni delež, filmi iz mediteranskih držav, ki niso članice EU, so dosegli 0,084 %, filmi iz Latinske Amerike pa 0,14 %.

Evropa, tako trdi André Lange, strokovnjak iz Evropskega audiovizualnega observatorija, je zaprta sama pred sabo, in sicer zaradi kulturne in jezikovne razdrobljenosti trga, zaradi prevlade ameriških filmov in zato, ker ne premore lastne distribucijske strukture. Tako so slabše zastopane kinematografije – evropske, pa tudi afriške in azijske – prisiljene v nenehno prerivanje za tisti košček zahodnih trgov, ki jim je sploh na voljo. Pri tem jih ovira tudi dejstvo, da pogosto operirajo s filmsko izraznostjo, ki je drugačna od hollywoodske in zato privlačna le za ozek krog filmofilov.

Večjo zastopanost omenjenih »drugih« kinematografij na evropskih platnih bi morda dosegli z izobraževanjem občinstva in z odpiranjem dostopa do evropskih podpornih mehanizmov, se pravi s koprodukcijami.

Slovenije se Focus 2002 dotakne zgolj na kratko, v okviru pregleda obiska kinodvoran v srednjeevropskih državah in državah jugovzhodne Evrope. Po količniku med prodanimi vstopnicami in številom prebivalcev se je Slovenija med obravnavanimi državami (vključene so še Bolgarija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Turčija) uvrstila na drugo mesto, za Madžarsko. Medtem ko so na Madžarskem leta 2000 prodali 12,41 milijonov vstopnic, torej 1,3 na prebivalca, je bilo v Sloveniji prodanih 2,08 milijona vstopnic, se pravi približno ena na prebivalca. Sledijo Češka z 0,8 vstopnice, Hrvaška z 0,6 vstopnice, Poljska in Slovaška z 0,5 vstopnice. Leta 2000 so najmanj hodili v kino Bolgari (0,3 vstopnice na prebivalca) in Romuni (0,2 vstopnice na prebivalca).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

fotožurnalizem

Medijska preža
Nada Žgank, Jure Močnik
Borut Krajnc
Borut Krajnc
Gibanje 15o
Erik Valenčič, Matic Zorman
Nada Žgank, Marcandrea
Borut Peterlin
Borut Krajnc
Mura
Matej Leskovšek
Stanovanjske razmere delavcev migrantov
Feral Tribune: Naslovnice
Meta Krese
Fotoreportaža: Pakistan
Miha Fras
Jure Eržen
Borut Peterlin
Matjaž Kačičnik
Jože Suhadolnik
Domen Pal
Nada Žgank
Francisco Ciavaglia
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Meta Krese
Luka Cjuha, Borut Krajnc
Jerneja Rebernak, Katja Tootill
Nato: Študentski plakati o vstopu v Nato
Meta Krese
Fotoreporterstvo danes
Bojan Brecelj
Jure Eržen
Denis Luka Sarkić
Meta Krese
Boštjan Slatenšek
Jure Eržen
Opris Mircea
Jože Suhadolnik
Judah Passow
Zlobni načrt
Aleksandra Vajd
Bojan Brecelj
Borut Peterlin
Boštjan Doma
Darijan Košir
Delo se spreminja
Borut Krajnc
Judah Passow
Fotožurnalizem v slovenskih časopisih
Novinarski večeri
13.12.1999
Bojan Brecelj, Jure Eržen
Povečava
11.06.1997
Judah Passow
O Grozotah objektiva
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji