Medijsko dejavnost so v zadnjem desetletju mendrali številni jezdeci medijske apokalipse. Liberalizacija in deregulacija sta spodbudili koncentracijo medijske lastnine, zato globalne in lokalne medijske trge danes obvladuje peščica velikih igralcev. Komercializacija je oklestila tuja in lokalna dopisništva, zmanjševala število novinarjev in nižala vsebinske standarde. Internet je spremenil navade medijskih občinstev, spodkopal stare poslovne modele, pospešil pretok informacij ter zabrisal meje med potrošniki in producenti medijskih vsebin. Pred dvema letoma pa je udarila še gospodarska recesija, ki je zmanjšala nakupno moč medijskih potrošnikov in skrčila oglaševalski kolač, iz katerega medijska podjetja črpajo večino prihodkov.

Čeprav je sedanja globoka kriza medijske industrije vsota vseh naštetih dejavnikov in njihovega medsebojnega prepletanja, se je večina poskusov razumevanja in (domnevnega) reševanja te krize omejila le na posamične probleme: iskanje novih virov prihodkov za medijska podjetja, spreminjanje medijske zakonodaje ali zaščito novinarskih služb. Takšni pristopi ne morejo biti uspešni, saj zanemarijo kompleksnost problema in spregledajo nekaj pomembnih zgodovinskih opozoril. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bila medijska podjetja poslovno izjemno uspešna, a so kljub temu množično odpuščala novinarje in zmanjševala količino (dragih) informativnih vsebin. Še tako dobro napisani medijski zakoni so brez premišljene medijske politike le vaja v pravniškem slogu, varne novinarske službe pa same po sebi ne morejo zagotoviti kakovostnega novinarskega dela ali delovanja v javnem interesu.

Poleg tega prevlada posamičnih interesov – podjetniških, cehovskih ali političnih – nujno povzroči več škode kot koristi. Zaprte digitalne platforme bodo medijskim podjetjem verjetno pomagale zaračunavati vsebine, ki so danes na voljo zastonj, vendar lahko tudi drastično omejijo prost pretok informacij po svetovnem spletu ter povečajo moč velikih (novo)medijskih korporacij, ki bodo nadzorovale tehnologije dostopa. Uvedba novinarskih licenc, ki jo včasih zagovarjajo poklicna novinarska združenja, bi morda odpravila vtis, da je »vsak lahko novinar«, a bi tudi ovirala delovanje alternativnih medijskih organizacij in posameznikov, ki opravljajo novinarsko delo, kakršnega »prave« medijske ustanove »pravim« novinarjem pogosto ne omogočajo (preiskovalno novinarstvo, zgodbe, ki niso zanimive za oglaševalce …). Ta samozadostnost medijske industrije in novinarjev ni le škodljiva, temveč kaže tudi na globoko nerazumevanje dejanske narave krize, v kateri so se znašli.

Tudi če bi se nenadoma čudežno razrešili problemi financiranja novinarskih vsebin in bi začeli socialno neogroženi novinarji objavljati prispevke, kakršne od njih pričakujejo zagovorniki javnega interesa, to še ne bi ničesar pomenilo. Taki prispevki zaživijo šele, če jih berejo, gledajo in poslušajo državljani, ki verjamejo, da lahko z obveščenostjo, močjo informacij in pomočjo pravne države nekaj spremenijo. Dokler ostaja ta vera, je tudi novinarstvo smiselno. Ne glede na medij, pot digitalnega signala ali avtorjev poklic.