N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
uvodnik
medijska politika
medijski trg
analize medijskega poročanja
zasebno in javno v medijih
spol in mediji
mediji v svetu
av kultura
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Trevor Phillips, predsednik britanske komisije za rasno enakopravnost, pravi, da so britanski tabloidi izračunali, da lahko dnevno prodajo povečajo za 40.000 do 50.000 izvodov samo s tem, če na prvi stani napadejo tamkajšnje Rome
»Na Markovcu v Kopru (naselje nekateri primerjajo z ljubljanskimi Fužinami) živi mlad glasbenik. Ljubiteljski! Vadi pa v garaži. No te dni so morali do omenjene garaže priti policisti. Glasbeniku so napisali plačilni nalog, ker je s tolčenjem po bobnih kršil javni red in mir, zlasti pa motil občane pri nočnem počitku.« (Nedelo, 27. 2. 2005) Kratka, ne prav pomembna vest objavljena v Nedelovi rubriki Kronične, ne bi vzbudila pozornosti, če ne bi sledila že kar simptomatičnemu trendu slovenskih piscev črne kronike. Je morda komur koli jasno, zakaj je treba v omenjeni novici dopisati, da se je mladostniški prekršek – za več pač ne gre – zgodil v naselju, ki ga (primerjava s Fužinami v Ljubljani) naseljujejo pretežno stanovalci, ki izvirajo iz nekdanjih jugovzhodnih republik skupne države. Novinarski refleks, ki mu celo minornost prekrška ni dala miru, da ne bi namignil, da gre, kajpak, za »Neslovenca«, ti so pa – to je nezapisana misel, ki jo tovrstno pisanje ves čas vsiljuje – vir vsega zla. Pred časom so Slovenske novice, še preden je bila končana preiskava o streljanju ob Krki, zapisale: romska krogla v domačina, kot da bi imeli »slabe« romske krogle in »dobre« slovenske, pri čemer, kajpada, v tem časopisu ne boste zasledili naslova: Obračun med pijanima Slovencema. Še ko je šlo za očitno kriminalno slovensko tihotapsko druščino, so mediji obzirno govorili o »gorenjski navezi«, da najbrž ne bi, tako kot mažejo nazive drugih narodnosti, umazali slovenske. A to je že stara zgodba, ki jo natančneje obdeluje Tonči Kuzmanić v Bitjih s pol strešice in kar nekaj drugih avtorjev. Tak pristop seveda tudi ni izključno slovenski izum, saj so mediji povsod po svetu zajezdili ta val nestrpnosti, pri katerem so tujci (oziroma drugačni) lahke in za medije nenevarne tarče. Trevor Phillips, predsednik britanske komisije za rasno enakopravnost, pravi, da so britanski tabloidi izračunali, da lahko dnevno prodajo povečajo za 40.000 do 50.000 izvodov samo s tem, če na prvi stani napadejo tamkajšnje Rome.1 »Najbolj prodajani časopis Daily Mail vodi človek z dobrim občutkom za to, katere stvari vznemirjajo Britance. Časopis uporabi ta strah za prodajni uspeh s tem, da strah spremeni v sovraštvo. To se dogaja dan za dnem. Lokalni časopisi so pri tem še hujši. Ne slepite se s tem,« pravi Phillips, »da so to samo nepomembne majhne zgodbe. Ne, to so velike zgodbe, ne morete jih ignorirati, kajti občinstvo, ki mu namenjate te zgodbe, ima o vsem že ustaljeno mnenje. Romi so v naši državi edina manjšina, o kateri vsakdo v tej deželi, vključno z mojimi nadvse liberalnimi prijatelji, meni, da lahko govori, kar se mu zljubi. Medtem ko nikomur tudi na pamet ne pride, da bi črncu rekel ‘zamorc’, izraz Pikey, ki je slabšalni izraz za Rome, pa v pogovoru slišite prav vsak dan.«2 Zanimivo je, da se tudi v medijih v Veliki Britaniji v zvezi z Romi pojavlja podoben argument, kot so ga ob problemu izbrisanih uporabljale stranke slovenske desnice: kdo pa bo varoval človekove pravice večinskega prebivalstva?

Urejenost položaja manjšin
Velika Britanija je kot nekdanja kolonialna sila obsojena na etnično pestrost, saj so se vanjo priseljevali ljudje z vseh delov sveta – v zadnjih 60 letih okoli 4,5 milijona ljudi. Zanje obstajajo skupne značilnosti: 1. govorijo angleško, 2. sami oziroma njihovi predniki so se priselili iz dežel angleškega imperija in so zato njihove navade in simboli takšni kot pri večinskem prebivalstvu, 3. so kristjani ali vsaj ljudje, ki razumejo britanski pogled na krščanstvo ter vpliv anglikanske cerkve na družbeno življenje. Zdaj se Britaniji približuje nov val priseljencev – to pot iz vzhodne Evrope, Turčije in afriškega roga. To so ljudje, ki ne govorijo angleško, nimajo navad angleškega imperija in njihova kultura nima veliko povezav z anglosaksonsko. Ta drugi – recimo mu posovjetski – val bo vsaj tako velik kot prvi – 4 do 5 milijonov ljudi –, ki pa ne bo prihajal tako počasi: ljudje se bodo naselili že v naslednjih tridesetih letih. To seveda utegne povzročiti trenja in napetosti. Phillips pravi, da je vprašanje, ali je to mogoče obrniti v pozitivno smer, preden se spremeni v destruktivnost. Po njegovem ima Velika Britanija dolgoletne dobre izkušnje s priseljevanjem in strpnostjo do priseljencev. Država, ki ima že sicer velike težave s Severno Irsko, si kajpada ne more privoščiti, da bi zavrelo tudi znotraj priseljenih etničnih skupin in njihovega potomstva. Zato že desetletja goji model multikulturnosti, ki ga urejata določili o nediskriminacji in o enakopravnem dostopu do priložnosti ter tako imenovani integracijski seznam, ki naj spodbudi urejanje razmerij med posameznimi etničnimi skupinami. V Sloveniji sicer govorimo o sorazmerno pregledno urejenem položaju italijanske in madžarske manjšine in vsaj volji, da bi temeljiteje uredili tudi zakonski status Romov, država pa je tako imenovane nove manjšine pustila povsem ob strani. Če ne bi bilo tako nevarno blizu volitev, potem ko si je opekla prste že z izbrisanimi, bi lahko dejanje prejšnje vlade, ki je pri inštitutu za narodnostna vprašanja naročila študijo o položaju teh manjšin, ocenili kot pošten poskus, da se loti tudi tega vprašanja. Če so vladne stranke tedaj z naročilom zgolj hotele odložiti problem na čas po volitvah, pa dejstvo, da se je oblastna garnitura spremenila, ne pomeni, da problem ni več. Z gotovostjo namreč lahko trdimo, da tako kot prejšnji tudi novi oblasti ni niti najmanj jasno, kako naj se vprašanja loti. Ta pa, tako se zdi, podobno kot v mnogih drugih primerih tišči glavo v pesek, češ da bo problem že minil sam od sebe – ko pa sem jih opozoril na omenjeno študijo, pa so mi zatrdili, da čakajo, kdaj jim jo bo urad za narodnosti, ki je bil naročnik, sploh dostavil. Ker je bila tedaj študija že vsaj mesec dni dostopna na svetovnem spletu, zgodba sama pripoveduje, kakšen je odnos ministrstva do teh vprašanj.3 Stvar je po svoje razumljiva, saj je politika, ki danes vodi državo, tudi nastala z izrabljanjem negativnih čustev do ljudi iz nekdanje Jugoslavije – tudi če tedaj ni mislila resno, se danes težko obrne povsem v nasprotno smer. Vendar se v politiki tiščanje glave v pesek ne more obnesti. Če ne prej, bo oblast morala sprejeti merila, po katerih bo obravnavala različne skupine priseljencev. Ob že naštetih skupinah bo namreč pretok delovne sile že v naslednjih letih naplavil še vsaj delavce iz drugih držav Evropske unije – predvsem tistih, kjer so delavske plače bistveno nižje kot v Sloveniji – s Češke, Poljske, iz Litve. Tudi ti bodo – tako kot upravičeno problem predstavljajo »jugoslovanske« manjšine – opozarjali, da tako kot vsi Slovenci plačujejo davke, ki jim dajejo pravico tudi do tega, da država poskrbi za njihove temeljne potrebe: ob preživetvenih tudi pravico do ohranjanja lastne kulturne in jezikovne identitete, torej podporo njihovim društvom in pouku materinščine. Podobno kot oblasti to ni jasno niti medijem, ki vztrajno prikazujejo tujce kot vir izgredov – torej ljudi, ki si posebnega varstva države niti ne zaslužijo.

1 Citati britanskih sogovornikov so s posveta Poročanje o manjšinah, ki sta konec novembra 2004 pripravila Britanska zveza za srednjo in vzhodno Evropo in Fondacija Guardian.
2 Phillips ves čas za Rome uporablja izraza Gipsy (cigan) in traveller (popotnik), kar očitno v britanskem okolju nima enako slabšalnega prizvoka kot v Sloveniji. Sicer pa je svetovna romska skupnost sama kot ustrezen izraz za ime tega naroda utemeljila Rom.
3 Ob pripravah na radijsko omizje o tej problematiki je ministrstvo za kulturo svojo neudeležbo opravičilo s tem, da čakajo na omenjeno raziskavo, da pa se, kar je logično, ministrstvo ukvarja samo s kulturnimi vidiki, celovito pa naj bi za to skrbela vlada. Vlada pa zatrjuje, da je vse v rokah ministrstva. Urad za narodnosti, ki bi vsaj po naslovu moral reševati to problematiko, pa je zatrdil, da jih zanimajo samo Italijani, Madžari in Romi. Zakaj se je potemtakem pojavil kot naročnik raziskave???

izpis

Ksenja Hahonina

Ukrajina Oranžni preobrat
Večmesečna totalna propaganda ukrajinskih oblasti je delovala kot kislina, ki je povzročila razjedo v potrpežljivosti občinstva. A oranžni revoluciji ne bi uspelo, če se ne bi novinarji pravočasno postavili na njeno stran in s tem naredili preboj.
Tolmačka za gluhoneme je 24. novembra lani na prvem kanalu ukrajinske nacionalne televizije UT-1 ignorirala govor voditeljice informativne oddaje o zmagi Viktorja Janukoviča na predsedniških volitvah.1 Namesto njega je Natalija Dmitruk v znakovnem jeziku izjavila: »Rezultati volitev so ponarejeni. Ne verjemite jim. Naš predsednik je Juščenko. Zelo mi je žal, da moram prevajati laži. Tega ne bom več počela. Ne vem, ali se bomo še kdaj videli.« Revolucionarni oranžni trakec na rokavu tolmačke je bil v etru televizije, ki je zamolčala proteste v središču Kijeva, le delček v mozaiku novinarskega upora. Vstaja je glede na številčnost novinarjev, ki so dali odpoved ali kako drugače opozorili na očitno neobjektivnost kolegov in delodajalcev, pomenila informacijsko revolucijo. Devetintrideset sodelavcev šestih ukrajinskih televizijskih kanalov je opozorilo na »temnice« – posebna navodila za informativne programe –, ki so prihajale naravnost iz administracije predsednika Ukrajine. Temnice so »priporočale« ali »odsvetovale« poročanje o tej ali oni zadevi ter vsebovale že narejene posnetke politikov in komentatorjev, ki so jih medijske hiše do tedaj že dve leti poslušno uporabljale. Še 237 sodelavcev ukrajinske nacionalne televizije je nastopilo s protestom proti »totalnem popačenju informacij in enostranskem poročanju o dogodkih«. Pojasnili so, da so premagali strah, ker obstaja še močnejše čustvo – sram.

Razporeditev moči
Dan po dejanju tolmačke za gluhoneme me je vsa vznemirjena poklicala ukrajinska izseljenka: »Misliš, da je Dmitruk to naredila iz prepričanja ali so ji plačali z ameriškim denarjem?« Kako hudiča pa lahko človek to ve? Toda, tudi glavni urednik časnika Kijevski telegraf Vladimir Skačko je javno izjavil, da novinarji v navidezni gonji po svobodi medijev sledijo predvsem lastnim interesom: »Lahko je biti heroj dva dneva pred koncem volitev. Kje pa so bili pred nekaj meseci?« Še več, kaj se je zgodilo z ukrajinskimi mediji v zadnjem desetletju po razpadu Sovjetske zveze, da so se družno spustili na raven propagande sovjetskega kova? Da so protestne note nekaterih novinarjev takoj postavile pod vprašaj geste drugih novinarjev – češ da gre le za pravočasno zamenjavo politične angažiranosti na trenutno zmagovalno opcijo. Tako novinar in urednik spletnega časopisa Kriminalna Ukrajina Oleg Jelcov2 meni, da novinarstva v Ukrajini sploh ni več. »Prej so obstajala partijska občila. Potem so bili perestrojkini mediji – ljudje so se učili pravega novinarstva. Po dveh, treh letih so tiste, ki so se naučili novinarstva, na hitro pokupili. Posameznikom, ki so prišli pozneje, pa zdaj ne dovolijo, da bi se učili.« Po mnenju Jelcova, ki je na lastni koži doživel poskus umora, so bili vsi novinarji v Ukrajini v zadnjih letih prestrašeni: »Bojijo se, da bodo ostali brez službe, bojijo se zamud pri izplačilu plače, bojijo se svojo resnicoljubnost poplačati z življenjem ali zdravjem.«3 In kdo so tisti, ki so pokupili najsposobnejše? V času volitev so bili ukrajinski mediji v večinski lasti dveh oseb. Televizijske hiše 1+1, TET, Inter in že omenjena državna UT-1 ter nekaj tiskanih medijev je imel pod nadzorom predsednik Socialistične demokratske stranke Viktor Medvedčuk, ki je bil hkrati vodja administracije predsednika države. Televizijski kanali ICTV, STB in Novi kanal ter časnik Fakti pa so bili v večinski lasti zeta ukrajinskega predsednika Kučme – Viktorja Pinčuka. V predvolilni bitki so se ta občila postavila na stran Viktorja Janukoviča, tedanjega premiera, ki je medtem nadzoroval medije v rojstnem zaledju, v industrijskem mestu Doneck in njegovem okraju, kjer je bil nekoč guverner. Pod Janukoviča so tako spadali televizija Ukrajina, ki poroča skoraj po celi državi, vodilni ukrajinski časopis Segodnja z milijonom bralcev ter šest lokalnih časnikov in dve spletni glasili. Zanimivo je, da se je Viktor Janukovič poskušal tudi javno prikupiti državni televiziji in radiu s predvolilno obljubo. Šestnajstega novembra 2004 je na tiskovni konferenci izjavil, da bo ob zmagi na volitvah z novim letom za dvakrat zvišal plače uslužbencev javnih medijev. Medijska podpora Janukoviča je pomenila, da gledalci v nekaterih oddaljenih regijah Ukrajine, ki »lovijo« le UT-1 in lokalne televizije, ki so v rokah regionalne administracije, niso videli niti tega, kakšen je Janukovičev glavni tekmec – »prozahodni« Viktor Juščenko.4 Mediji so namreč v svoji zvestobi Janukoviču in zaradi kontrole »temnic« izključili iz etra oba predstavnika opozicije – Juščenka in Julijo Timošenko. Filtrirali so tudi politične analitike, pri čemer so bila zaželena mnenja le tistih, ki so podprli Janukoviča. V prid »proruskega« Janukoviča je delovala tudi večina ruskih medijev, ki je med predvolilnim molkom nemoteno predvajala očitno Janukoviču naklonjene5 prispevke. Saj ukrajinska zakonodaja ne more vplivati na ruske televizije in radie, ki oddajajo tudi prek rusko-ukrajinske meje. Nič objektivnejše ni bilo poročanje ruske televizije med volilnimi zapleti. Novinarji iz mesta Harkov so kolege iz ruskih televizijskih hiš ORT in RTR pozvali, naj nehajo predvajati očitne laži. Omenjena kanala sta poročala o množičnih protestih v podporo Janukoviču, čeprav so demonstranti navijali za Juščenka. Sicer se je nezadovoljstvo harkovskih novinarjev nanašalo tudi na to, da ruska televizija ni upoštevala neodvisnosti Ukrajine in je o dogajanju poročala kot o pripetljaju na ruski periferiji. In kdo se je postavil na stran opozicije? V medijsko vojsko oranžnih Juščenka in Timošenka so spadali le 5. kanal, nekaj regionalnih televizijskih postaj na zahodu Ukrajine, časnika Brez cenzuri in Ukrajina moloda ter dnevnik Večernije vesti. Ob tem je treba povedati, da se je 5. kanal v predvolilnem obdobju znašel tik pred propadom. Njegovi računi so bili zamrznjeni zaradi davčnega pregona, sodelavci pa so se zato odločili za gladovno stavko. Na stran oranžnih se je tik pred volitvami postavila drugače načeloma nevtralna televizija Era, ki spada v holding Andreja Derkača, sina nekdanjega vodje ukrajinskega SBU, naslednika sovjetskega KGB.

Informacijska vojna
Toda očitna prevlada medijev, ki so z novicami kot s topovi branili Janukoviča, ni bila dovolj. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi je javnost opozorila, da v vzhodnih regijah oblasti preganjajo neodvisne novinarje. Poleg tega so bili v Donecku, Harkovu, Lugansku in Užgorodu onemogočeni prenosi 5. kanala, v Donecku in Lugansku pa tudi televizije Era. Položaj se je ob ponovnih volitvah tako zapletel, da nihče več ni vedel, kaj je resnica in kaj laž. »V nekaterih regijah,« je povedala novinarka Natalija Ligačeva o območju Ukrajine, ki je spadalo pod Janukovičevo kontrolo, »ljudje mislijo, da se je zgodil državni prevrat in zato zdaj televizija laže. Laž imajo za resnico, današnjo objektivno informacijo pa za laž.« Upam si trditi, da oranžni revoluciji ne bi uspelo, če se novinarji ne bi v pravem trenutku postavili na njeno stran. Saj so z uporom temeljito preobrnili razporeditev moči, ne samo v medijih – v podporo novinarjev je nastopilo združenje ukrajinskih bančnikov, katoliška univerza itd. – ustvarili so verižno reakcijo. Večmesečna totalna propaganda, ki je računala predvsem na manj izobraženo, podeželsko občinstvo, v univerzitetnem Kijevu ni vžgala. Še več, delovala je kot kislina, ki je dokončno razjedla potrpežljivost občinstva. Ali kakor mi je rekel mlad aktivist v središču ukrajinske prestolnice: »Naj že enkrat nehajo imeti ljudi za neumne budale.« Na koncu je med nazorno osvobojenimi televizijami za Janukovičevo trobilo veljal le še osamljen kanal Ukrajina. Nazorno zato, ker je televizijski eter nazadnje plamenel od oranžnih šalov, kravat in puloverjev, v katere so bili oblečeni novinarji. Ali ni to pretiravanje? Marsikdo bi lahko ugovarjal, češ oranžna barva je bila v tistem trenutku simbol svobode ipd. Toda sama sem videla, kako se je na tiskovni konferenci Julije Timošenko (prve dame revolucije in sedanje premierke) večina novinarjev vizualno zaznamovala z oranžno barvo. Torej, na ves glas so se zavzemali za novinarsko objektivnost, hkrati pa so se kot nogometni navijači identificirali s politično opcijo/barvo, ki je hkrati po vsej Ukrajini izobešala oranžne reklamne jumbo plakate. To pa je že problematično in napeljuje na misli o podkupljivosti in naivnosti.

1 Viktor Janukovič je bil izbranec odhajajočega predsednika Kučme ter je užival osebno podporo Putina in precejšnjega deleža rusko govorečega prebivalstva. Janukovič je izrazil dvom o vstopu Ukrajine v Nato ter je lahko računal na volilni elektorat jugovzhodnega dela Ukrajine in ukrajinsko diasporo v Rusiji. Opozicija mu je dodelila oznako bodočega diktatorja, človeka, ki bo iz Ukrajine naredil del avtoritarne verige držav, nekdanjih republik Sovjetske zveze. Viktorja Juščenka je podpirala severozahodna Ukrajina, ki se najraje občuje v ukrajinščini – nasprotniki so ga proglasili za »ameriški projekt«, lutko Zahoda pod pretvezo liberalne demokracije.
2 Oleg Jelcov je ustanovitelj in vodja spletnega časopisa Kriminalna Ukrajina – , ki je obširno poročal o umoru ukrajinskega novinarja Georgija Gongadzeja ter se je dotikal občutljivih točk iz življenjepisa nekaterih ukrajinskih politikov. Jelcov se je zato znašel pod drobnogledom ukrajinskega sodstva, poleg tega je vanj 12. januarja 2004 neznanec izstrelil nekaj »gumijastih« nabojev.
3 V Ukrajini sta se v času predsedstva Leonida Kučme zgodila dva odmevna umora novinarjev. Šestnajstega septembra 2000 je izginil novinar spletnega časopisa Ukrajinska pravda Georgij Gongadze; njegovo truplo so našli nekaj mesecev pozneje v gozdu. Nekateri dokazi pričajo, da je bil v umor vpleten nekdanji predsednik Ukrajine Leonid Kučma. Drugi umor zaznamuje ukrajinski kriminal. Tretjega julija 2001 je bil s palicami pretepen 45-letni Igor Aleksandrov – direktor in novinar regionalne televizijske hiše IRTK-TOP. Aleksandrov je nekaj dni pozneje zaradi poškodb umrl, njegovo smrt pa povezujejo z avtorsko oddajo. Primera še nista dobila sodnega epiloga. Po podatkih organizacije Novinarji brez meja je bilo samo leta 2004 v Ukrajini napadenih trinajst novinarjev, štirje pa so bili aretirani.
4 Po podatkih Akademije ukrajinskih medijev, ki je izvedla raziskavo v sodelovanju z Inštitutom za sociologijo pri Nacionalni akademiji znanosti Ukrajine (finančna podpora veleposlaništva ZDA v Ukrajini, OVSE in sklada Vozraždenije), je v prvem tednu lani oktobra Janukoviča trikrat večkrat nastopil v informativnih oddajah kot Juščenko (1514 sekund proti 445 sekundam). V prvem tednu novembra je imel Janukovič že 1884 sekund, Juščenko le 447 sekund. Če pogledamo podrobneje, na primer na kanalu Inter, je imel Janukovič šestkrat več sinhrona kot Juščenko, na kanalu Ukrajina pa devetnajstkrat več.
5 Izrazit primer predvolilne agitacije na ruskem kanalu NTV je prispevek o Janukoviču v oddaji Ženski pogled. V njem kot osnovna misel nastopa izjava žene Viktorja Janukoviča, da je njen mož človek, ki ne vzame odvečnega kosa kruha z mize.

izpis

Brankica Petković, Helmut Peissl

Monopoli premaknejo medije v desno
Intervju s profesorjem Benom H. Bagdikianom, nekdanjim dekanom fakultete za novinarstvo na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu
V Kijevu smo se med 7. evropsko ministrsko konferenco pogovarjali s prof. Benom H. Bagdikianom s Kalifornijske univerze v Berkeleyu, ki je imel na konferenci uvodni govor o kulturni raznolikosti in medijskem pluralizmu v času globalizacije. Profesor Bagdikian je kariero začel kot novinar v zgodnjih štiridesetih, nato je vse do začetka sedemdesetih še deloval v medijih, sredi sedemdesetih je začel predavati na fakulteti za novinarstvo Kalifornijske univerze, kjer je od leta 1991 častni dekan. Sodeloval je v številnih akademskih in civilno­družbenih združenjih, kot je National Endowment for the Humanities, Committee to Protect Journalists, Social Science Researdch Council, American Civil Liberties Union itn. Redno objavlja v časopisih in revijah, kot so Atlantic Monthly, The Nation, New York Sunday Times Magazine, The London Times itn. Objavil je veliko knjig in prejel številne nagrade. Zaslovel je s knjigo The Media Monopoly, ki jo je prvič objavil leta 1983 in ki je doživela šest izdaj, tudi japonsko. Lani je objavil nadaljevanje razprave o medijskih monopolih v knjigi The New Media Monopoly.

Kaj se je spremenilo med časom, ko ste spisali prvo knjigo o medijskih monopolih leta 1983 in lanskim izidom vaše nove knjige Novi medijski monopol?
Včasih je bilo veliko število množičnih medijev, med njimi časopisov, televizijskih in radijskih postaj, revij in drugih medijev, ki so zajemali širok politični spekter, od politike leve politične opredelitve do sredinske in desne. V zadnjih tridesetih letih se je v ZDA in mislim, da vse bolj tudi drugod po svetu, število medijskih organizacij zelo zmanjševalo, s tem pa se je omejil tudi politični spekter. Leta 1983 je bilo v ZDA 50 medijskih organizacij, ki so nadzorovale večino pomembnih časopisov, revij, založb, televizij, radiev in kinematografov, leta 2004 jih je ostalo le še pet ali šest, vendar zelo velikih.. Vsak konglomerat oziroma korporacija ima v lasti več medijev, veliko časopisov, založniških hiš, revij, radijskih in televizijskih postaj in filmskih studiev. To so zelo velike korporacije, ki sodijo med 500, najbrž celo 300 največjih korporacij na svetu in kotirajo na borzi. Tam pa ni pomembno, kako podjetje deluje, pomembno je le, da ustvarja veliko denarja. Da bodo delnice dosegale visoko ceno, direktorjem konglomeratov naročajo, da morajo za rast delnic zmanjševati stroške in tako povečati dobiček. V mnogih časopisih je to pripeljalo do zmanjšanja števila zaposlenih in prostora za novice, v elektronskih medijih pa do oženja spektra političnih stališč, ki jim je omogočen dostop do etra. V velikih ameriških medijih in do neke mere tudi v velikih medijih nekaterih drugih državah, ki jih gleda, posluša in bere največ ljudi, težijo k ustvarjanju političnih stališč vse bolj obrnjenih v desno. V ZDA, na primer, so levousmerjeni mediji že skoraj izginili, tisti, ki so šteli za zelo konservativne, pa so se premaknili med bolj sredinske. Drugačen pogled, kot ga ponujajo ti mediji, torej drugačen od rahlo sredinskega pa do skrajno desnega, je mogoče dobiti na svetovnem spletu. Mnogi mladi Američani so ustanovili spletne strani, na katerih ustvarjajo svoj informativni program.

So ti internetni mediji bolj levičarski?
Na internetu je najti vse mogoče strani, leve, sredinske, desne, od norih do pametnih, toda mladi intelektualci, ki se zanimajo za napredno politiko in se želijo informirati, večino informacij dobijo na internetu. Številne spletne strani objavljajo izbrane članke, prevedene članke iz naprednih evropskih in azijskih medijev, med njimi britanskega The Guardiana, francoskega Le Monde Diplomatiquea, italijanske La Repubblice in podobnih. Poleg levičarskih je seveda najti tudi desničarske, a v veliko večjem razponu, in mnogi mladi, in ne samo mladi, se informirajo na teh internetnih straneh. Ne gre za večino ljudi, temveč za znaten del politično vpletene mlajše generacije. Ko so, denimo, ZDA napadle Irak, je ena od teh internetnih strani pozvala ljudi po državi, naj se udeležijo shoda proti vojni. Na milijone ljudi je prišlo protestirat proti vojni, predvsem zaradi pozivov na internetnih straneh. Tradicionalni mediji so najprej podcenjevali moč množic in protestov, a so potem prav o tem morali poročati. To je en vidik interneta. Glavni mediji so zelo previdni in zelo konservativni, v njih lahko slišiš ali prebereš le malo naprednega.

Kako se je lahko število medijskih organizacij tako močno zmanjšalo, s 50 na pet, in kaj lahko ukrenemo proti medijski koncentraciji? Se ji lahko z regulacijo, zakonodajo, naj se državljani organizirajo, ustanavljajo svoje medije? Ali pomagajo raziskave, ki javnosti razkrivajo medijske monopole in to, kakšne dobičke ustvarjajo lastniki?
Ni pričakovati, da bi v ZDA vladna politika kaj naredila. Pred mnogimi leti bi vlada sprejela anti-monopolne zakone, da bi razbila velike konlomerate, a tega več ne počne, saj sedanji režim v Washingtonu verjame v svobodni trg, pri čemer jih podpirajo poslovneži. A ko velja prosti trg, giganti zmagujejo. Obstaja pa tudi protigibanje. V ZDA lokalne skupnosti nadzirajo veliko pomembnih lokalnih političnih teles, vsaka skupnost vodi svoj šolski sistem, policijo, tako da ljudje iz določenega okolja potrebujejo lokalni informativni program. Hkrati pa večina velikih radijskih in televizijskih hiš ne želi ustvarjati lokalne programe, ker z nacionalnimi zajamejo veliko občinstvo in s tem velike oglaševalce. In kaj se dogaja? Najprej so se pojavile lokalne tako imenovane piratske postaje, saj za oddajanje v ZDA kot tudi v večini drugih držav potrebuješ licenco, da se ne bi signali prekrivali. Te piratske postaje imajo zelo majhno moč, ne stanejo dosti in lahko oddajajo le v eni skupnosti. Nekatere so politične, druge le informativne. To ni zelo močno nacionalno gibanje, a je pomembno. Na koncu je oblast morala dovoliti legalizacijo teh postaj.

Kako vidite novinarje in novinarstvo, kako se soočajo z lastniki in monopolisti, kako naj se organizirajo spričo komercialnih pritiskov?
Nekatere novinarske organizacije imajo predpisano politiko, s katero želijo obvarovati novinarje pred lastniki, ki hočejo zmanjšati informativni program. V nekaterih primerih so uspešni, toda na splošno se pritožujejo. So organizirani, a na koncu lastniki postaje odločijo, kaj bo šlo v eter. Večina poklicnih novinarjev v ZDA želi biti bolj svobodnih, in na lokalni ravni jim ta prizadevanja bolj uspevajo kot na nacionalni ravni.

V čem vidite razliko med Evropo in ZDA?
Zelo jasno je, da je v Evropi politika levice, sredine in desnice prisotna v veliko večji meri kot v ZDA. V večini evropskih državah, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Sloveniji, na Slovaškem, kjer vlada svoboda tiska, je mogoče najti tako leve kot desne časopise; tega v ZDA ni. Veliki ameriški časopisi želijo biti nevtralni, pri tem pa so zelo odvisni od navajanja visokih predstavnikov vlade, podjetij, korporacij, lokalne oblasti. To je zelo pomembno, a je le del novic.

Na predavanjih ste lahko slišali, da smo v Evropi dokaj naklonjeni, podpiramo delovanje javnih radiotelevizij in zdi se, kot da je to postalo prepoznavna evropska blagovna znamka. V tem vidimo edino priložnost, da zagotovimo resne, kakovostne medijske vsebine vsem družbenim skupinam. Kako je z javnimi mediji v ZDA? Imajo prihodnost?
V novinarstvu se pojavlja gibanje, ki teži k poročanju na način javnega servisa, kot ga poznajo javni mediji, torej k poročanju o informacijah pomembnih za državljane. Takšno poročanje je zelo priljubljeno, toda to ostaja le na lokalni ravni. Mnogo manj je takšnega poročanja na nacionalnih medijih, morda v bolj poznih večernih urah. Tudi na nacionalnih postajah pozno ponoči lahko gledaš oddaje s politično satiro, kjer se novice in politike obravnava na satiričen način, kar je zelo priljubljeno. Težava je v tem, da jih ne predvajajo v najbolj gledanem času (prime time), med 18. in 21. uro, ko program spremlja večina gledalcev.

Kot veste, smo v Evropi navajeni in imamo predpise, po katerih smo dolžni plačevati mesečno naročnino za javne radijske in televizijske postaje, da jim omogočimo delovanje. Se vam zdi, da bi bila v tem rešitev za Američane, da bi bili za delovanje javnih radiotelevizij pripravljeni plačevati na ta način?
Mislim, da bi se za to odločili, če bi imeli možnost, a tega do zdaj niso mogli narediti. Bili so poskusi, da bi to vpeljali, a so bili vsi neuspešni. Sedanja politika vlade je, da na dražbi izberejo, kdo bo dobil licenco za oddajanje. Ko pa imaš držabo, zmagujejo bogati, ki pa prihajajo iz večjih korporacij, zato ni več prostora za manjše družbe. Nekaj jih je, majhnih družb, javnih radio in tv postaj, ki dobijo zelo malo denarja od vlade, morda 10 odstotkov, in so večinoma odvisni od donacij in dolgotrajnih akcij za zbiranje prispevkov. Delajo program, potem pa ljudje šalijo, da bodo zdaj dve ali tri ure zbirali denar. Toda ljudje jim prispevajo denar, to počnem jaz, to počnejo moji sosedje, saj imamo radi ta program in to idejo o javnih medijih. Res je, da javnim medijem zelo primanjkuje denarja in da predvajajo tudi oglase, ki jih vidiš na drugih mrežnih postajah, a oglaševalci ne vplivajo na program, ker večino prihodkov ustvarjajo iz prispevkov državljanov.

V ZDA je še pred desetimi, petnajstimi leti veljala prepoved navzkrižnega lastništva v medijih?
Leta 1996 so konservativci sprejeli nov zakon o medijih, ki dovoljuje navzkrižno lastništvo in da ima en lastnik v rokah več postaj v istem mestu. Največji lastnik ima v lasti 1200 postaj, in ima na primer pet ali šest postaj v majhnem mestu, ki oddajajo isti program iz osrednje lokacije daleč stran. Resnično neodvisne samostojne radijske in televizijske postaje, ki so namenjene obveščanju skupnosti, obstajajo, a je njihovo število zelo majhno.

Kako je z večjezičnimi programi; v ZDA je zelo veliko število jezičnih skupnosti. Pri oblikovanju španske skupnosti je bil na začetku zelo pomemben program v španščini. Kaj se na tem področju dogaja zdaj?
Američani imajo zelo veliko število etničnih skupnosti, ki imajo svoj jezik in kulturo. Obstaja zelo široka mreža postaj, ki oddajajo v španščini, Telemundo, in nekatere samostojne postaje. V številnih skupnostih, kjer je veliko Kitajcev, imajo program v kitajščini, kjer so Japonci, japonske. V skupnostih, v katerih so velike etnične skupine, imajo pogosto tudi program v svojem jeziku.

Ali obstajajo postaje, ki želijo med skupnosti graditi mostove, ali imajo večkulturni koncept, morda celo večjezični program, s katerimi združujejo medkulturno raznolikost v skupnosti?
Ne poznam mnogo takšnih, mislim, da tudi ni veliko takih, ki bi si k temu prizadevali. Večina jih ima ločen program.

Na predavanju ste omenili, da nasilje v medijih narašča. Kako se to odraža v družbi? In kaj je pričakovati v prihodnosti, nasilje je prisotno tako v otroškem programu, filmski industriji?
V medijih je veliko nasilja, s prikazovanjem nasilja pa pravzaprav tekmujejo, kdo bo pritegnil pozornost gledalcev in bi jih čim dalj časa obdržal pred televizijskimi sprejemniki. Pozornost stopnjujejo s prikazovanjem napetih situacij, da bi videli, kdo bo koga ustrelil, ali pa vrsto eksplozij, kar je zelo dramatično. Nasilje je tako prisotno, da vedno več staršev nasprotuje, da bi njihovi otroci gledali takšen program, oblikovali so celo gibanje, s katerimi bi to preprečili. Obstaja nacionalno združenje staršev in učiteljev, ki imajo nacionalno politiko, da otroci ne gledajo nasilja v medijih. Nasilje je poceni in pritegne pozornost, ne potrebujete niti piscev scenarijev. Za posnetek zdaj ni treba, da se avtomobila v resnici zaletita, to lahko naredite na računalniku. Pa tudi v oglasih je veliko nasilnih elementov, od streljanja do eksplozij. Nasilje je postalo zelo običajno.

Kako ocenjujete poročanje o iraški vojni? Ali jo tudi ameriški mediji opisujejo kot okupacijo, kot jo običajno označujejo v evropskih medijih?
O tem razpravljajo v oddajah, še zlasti v javnih, pa tudi na komercialnih elektronskiih medijih. Poročajo tako kot običajno poročajo o vojnah, kako se premikajo vojaške enote, kaj se je zgodilo tisti dan, koliko jih je bilo ubitih, ranjenih … So oddaje, v katerih se pritožujejo nad vojno v Iraku in nad tem, kako o njej poročajo. Vedno več je slišati o tem, da je ta vojna živ pesek, iz katerega se ne bodo tako hitro rešili, da je blizu državljanske vojne. Vedno več tega je slišati v analitičnih oddajah. V osrednjih večernih informativnih oddajah glavnih rtv mrež poročajo o poteku vojne na način, kaj se je zgodilo tistega dne.

V Evropi je Michael Moore zelo znan, priljubljen. Kaj menite, da je njegova resnična vloga: prinesti v medijskem sistemu nov veter ali samo način, kako zaslužiti?
Zgodila se je zelo zanimiva reč. Ko je Michael Moore posnel svoj film Fahrenheit 9/11, sta brata in največja delničarja v Disneyevi korporaciji, ki je bila lastnica pravic, rekla, da bosta sama kupila njegov film. To sta tudi naredila. Sta zapustila Disney in ustanovila svoje podjetje, v katerem bosta pokazala še veliko več oddaj, ki niso nastale po korporacijskem kopitu. To je zraslo iz Mooreove težave z distribucijo dokumentarnega filma. Ta človeka imata napredne politične ideje in morda ta primer kaže, da je še kaj upanja. Izkazalo pa se je, da je prikazovanje tovrstnih programov tudi dobičkonosno.

izpis

Mojca Planšak

Skupnostni mediji v Evropi
V nenehnem procesu medijske koncentracije in komercializacije se v številnih evropskih državah ugotavlja potreba po ukrepih in ocenah, ki bi svobodnim, neodvisnim, študentskim in skupnostnim medijem zagotavljale enakovreden medijski dostop
V slovenskem prostoru se zlasti zadnje čase veliko govori o večji pluralnosti medijev. Vse več je poudarka tudi na dopolnitvah in spremembah zakona o medijih, ki jih obljubljajo na ministrstvu za kulturo. Zastavlja pa se vprašanje, kakšne bodo te dopolnitve in spremembe, zlasti pa, kaj bo v matični deželi storjenega za večje število svobodnih, neodvisnih, študentskih in skupnostnih medijev, katerih prepoznavnost je, v primerjavi z Anglijo, Francijo, Nizozemsko ali Nemčijo pri nas zanemarljiva. Tovrstna medija sta v Sloveniji namreč samo dva. Mariborski radio Študent – MARŠ in ljubljanski Radio študent – RŠ. Kljub temu da »je bila v preteklih letih opravljena harmonizacija z evropskim pravnim redom na področju medijev«, kot smo lahko prebrali v poročilu s tiskovne konference ministrstva za kulturo 22. marca o oceni stanja na področju kulture, nas v tej smeri čaka še ogromno dela. Na primer: v dopolnitvah in spremembah že obstoječega zakona o medijih bi se lahko uvedel tako imenovani tretji avdiovizualni sektor, v katerega sodijo oziroma menda sodijo svobodni, neodvisni (primer Freies Radios v Avstriji ali pa Free Radio v Angliji), študentski in skupnostni mediji, ki igrajo pomembno vlogo pri trenutno dobičkonosno usmerjenih korporativnih medijih in pri javnem RTV servisu tako v Sloveniji kakor tudi v Evropi. Dejstvo je, da lokalne etnične skupine, manjšine in zainteresirane skupine šele s pomočjo svobodnih, neodvisnih in skupnostnih medijev lahko postanejo aktivni udeleženci in sogovorniki v medijih ter imajo šele s tem možnost predstavitve svojih aktivnosti in dejavnosti širšemu krogu zainteresirane javnosti. In šele slednje nudi možnost vzpostavitve močnejših povezav z današnjo, zmeraj bolj mainstream usmerjeno družbo. V nenehnem procesu medijske koncentracije in komercializacije se ugotavlja potreba po ukrepih in ocenah, ki bi svobodnim, neodvisnim, študentskim in skupnostnim medijem zagotavljale enakovreden medijski dostop, ki je uradno zagotovljen in z zakonom zaščiten. To pomeni, da bi se določen odstotek radijskih frekvenc neodvisnim, svobodnim, študentskim in skupnostnim medijem (medijem tretjega avdiovizualnega sektorja) zagotovil z zakonom.

Francija: Davki od komercialnih postaj omogočajo delovanje svobodnih
Poglejmo primer Francije. Nekomercialni ali skupnostni radijski sektor se je ustanovil v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, zgledujoč se po italijanskih svobodnih, piratskih radiih. Leta 1974 so, takrat sicer še ilegalno, delovale številne radijske postaje. Med njimi Radio Halles, Radio Verte, Radio Libre Nantes, Radio Lazarc in Radio Active. Mnogi izmed teh so bili naperjeni eksplicitno kritično politično, vsebine, ki so jih plasirali v eter, pa nedosegljive na nacionalnih in regionalnih radijskih postajah, nadzorovanih s strani tedanje francoske vlade. V istem obdobju so prav tako nastajale radijske postaje predane specifičnim glasbenim zvrstem, kot so rock, jazz itn. Te prvobitne radijske postaje so v svojem razvoju seveda doživljale odvzeme frekvenc, aretacijo zaposlenih in zaplembo opreme. Vendar pa so francoski poslušalci in civilna družba dali jasno vedeti, kakšne radijske postaje si želijo. Zlasti po volitvah, maja 1981, in v Mitterandovi vladavini je število takšnih radijskih postaj izjemno naraslo. Trenutno je v Franciji približno 600 tovrstnih radijskih postaj, ki jih podpira država, združenih v SNRL – Nacionalni sindikat svobodnih radiev (Sindicat nationale de radio Libre). Prav tako je Francija poskrbela tudi za financiranje tovrstnih medijev. Leta 1986 je ustanovila FSER – Fond za podporo radijskemu izražanju (Fond de Soutien à l’expression Radiophonique), v katerega se zbirajo davki, plačani z davki od reklam v komercialnih medijih. Ustanovljena pa je tudi posebna komisija – sicer jo je imenovala vlada, a se njeni člani menjavajo na pet let, odobrila pa jo je tudi evropska komisija –, da bi regulirala zbiranje finančnih sredstev. Predsedujoči v komisiji je od vlade in upravljavcev vključenih radijskih postaj neodvisen.

Nizozemska: Manjšinam zagotovljena vključenost v lokalnih postajah
Če že govorim o svobodnih, neodvisnih, študentskih in skupnostnih medijih, naj podam nekaj predlogov za njihovo številnejšo vzpostavitev in večjo prepoznavnost. Zagotovo je na prvem mestu samoodločanje in samodefiniranje. Navajam konkreten primer Nizozemske, kjer se vzpodbujajo lokalni, skupnostni mediji (to pomeni, da imajo skupnosti – manjšine, marginalne skupine – z zakonom zagotovljeno možnost ustvarjati lasten radijski program v maternem jeziku. Vsaka občina je namreč po zakonu dolžna poskrbeti, da se zainteresirana skupnost, civilna iniciativa, manjšina nauči radijskega delovanja, nato pa po zakonu dobi frekvenco). Več kot 500 od skupnih 560 občin ima svojo lokalno radijsko postajo (od tega nekatere lokalne radijske postaje pokrivajo več kot le eno občino). Potencialna radijska pokritost tovrstnih medijev na Nizozemskem znaša 14,5 milijonov, skupno pa ima Nizozemska 16 milijonov prebivalcev. Večina teh programov je v nizozemskem jeziku, manjšine pa predvajajo program v lastnem, maternem jeziku. zakon o medijih iz leta 1988, po katerem mora vsaka lokalna radijska postaja zagotoviti program za in v imenu lokalne skupnosti in njihovih manjšin, nizozemskim medijem omogoča sledenje definiciji. V vsaki občini je lahko le ena lokalna radijska postaja, ki pa lahko pokriva tudi bližnja manjša mesta ter vasi. Razen frekvence FM so skupnosti dolžne prejeti tudi dovoljenje za kabelsko oddajanje. Slednje pa skupnostim dovoljuje, da si lahko priskrbijo dovoljenje za televizijsko in teletekst oddajanje. Svet za radiodifuzijo mora po zakonu vključevati tiste člane lokalnih skupnosti, ki predstavljajo večino kulturnih in družbenih organizacij določene lokalne skupnosti. Zaradi le ene lokalne, skupnostne frekvence na občino je lastnik dolžan in odgovoren, da zadosti vsem različnim skupinam in njihovim potrebam ne glede na etnično, rasno ali kakršno koli drugo pripadnost. Vključenost mora biti tako programska kakor tudi upravljalna (pripadniki skupnosti morajo biti prisotni tudi v upravljalnem svetu posamezne lokalne radijske ali televizijske postaje).

Brez svobodnih skupnostnih medijev je okrnjen javni servis
Če bi tovrstno medijsko zakonodajo sprejeli v Sloveniji, bi pridobili na kakovosti, število že obstoječih lokalnih, v večini žal komercialnih radijskih postaj bi upadlo, ostale bi le tiste, ki bi jih država prepoznala in obvezala, da morajo s svojimi vsebinami poskrbeti za manjšine, marginalne skupine, raznolike etnične pripadnosti itn. Ker bi bilo tovrstnih medijev manj, bi za njih ostala tudi večja finančna možnost sofinanciranja. Na Nizozemskem – tako kakor v Franciji – država namreč takšnim medijem zagotovi denar za njihovo delovanje, s čimer pripomore tudi k lažjemu preživetju in delovanju. Mediji s tovrstnim statusom se namreč na Nizozemskem po zakonu ne smejo oglaševati, lahko pa se prijavljajo na domače in evropske razpise. Ti mediji morajo imeti status neprofitne institucije. Nova slovenska medijska zakonodaja naj se razvija v smeri, ki bo vzpodbujala neodvisne, svobodne, študentske in skupnostne medije v situacijah, ko je ogrožena svoboda izražanja (primer Romi in ostale manjšine v Sloveniji) ali v delih Slovenije, kjer takšni mediji sploh ne obstajajo oziroma niti nimajo možnosti ustanovitve. V tem primeru mislim zlasti na medije tipa Marš in RŠ. V razmislek velja vzeti z zakonom zagotovljeno delovanje študentskih medijev v vseh univerzitetnih centrih (Maribor, Ljubljana, Kranj, Nova Gorica in Koper). Za obseg produkcije, namenjene skupnostim, marginalnim in etničnim skupinam, naj se v prihodnje nameni in zagotovi posebne davčne olajšave. Svobodni, neodvisni, študentski in skupnostni mediji se naj prepoznajo kot temeljni del javnih servisov in kot taki naj prejmejo zagotovilo za relevantno delovanje v sedanjih in prihodnjih komunikacijskih platformah (DAB, DRM, DTTV …). Nadalje: nacionalna vlada in evropske institucije bi morale ustanoviti finančni sklad za svobodne, študentske in skupnostne medije, osnovan na statutarnem ogrodju (primer Francije), s pomočjo katerega bi se zagotovila vzpostavitev in kontinuiteta financiranja na strukturalnih temeljih. Vzpodbuja naj se medije, ki dejansko zagotavljajo svobodo izražanja manjšin v njihovem lastnem jeziku, narečjih in regionalnih jezikih, kar bi dolgoročno pripeljalo do pluralne in civilno usmerjene komunikacije.

Ureditev položaja neprofitnega sektorja v Sloveniji še vedno le obljuba
V svojem govoru na 7. evropski ministrski konferenci o medijski politiki Sveta Evrope, ki je potekala v Kijevu od 10. do 11. marca letos in na kateri smo bile prvič v zgodovini prisotne tudi nevladne organizacije, je zavezanost pluralizaciji nakazal tudi slovenski minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Zatorej resnično upam, da bo »iz prostega pretoka informacij, kjer so izključeni vsi tisti, ki so ekonomsko prešibki, da bi v svojem lokalnem ali v mednarodnem medijskem prostoru zagotovili prepoznavnost« (Simoniti, 10. 3. 2005, Kijev), z dopolnitvami in spremembami slovenskega zakona o medijih to možnost tudi dobili. Prav tako se naj z novimi dopolnitvami in spremembami zakona o medijih vzpodbuja že ustanovljene študentske in skupnostne medije kot pogoj za ustanavljanje novih medijev te vrste, s čimer se pripomore k trdnemu vzdrževanju in ravnotežju razvoja študentskih in skupnostnih medijev. Spekter radijskih frekvenc pa naj bi bil prepoznaven kot naravni vir, ki pripada vsem etničnim, (sub)kulturnim, socialnim in drugim marginalnim skupinam; in naj se ga upravlja kot javna pridobitev s pomočjo transparentnih in odgovornih regulativnih ogrodij. Zakonodajni ukrepi naj bodo vzpostavljeni tako, da bodo zagotavljali možnost medijskega dostopa vsem, ne glede na njihov ekonomski ali kakršen koli drugi status. Zakon o medijih naj se dopolni in spremeni tako, da se opredelijo trije rtv sektorji (javni, komercialni in tretji). V skladu s to opredelitvijo se naj opredelijo pogoji za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji sektor (neprofitno delovanje, vsebine, omejitev oglaševanja itn.). Hkrati naj se določijo tudi prednostni kriterij pri kandidiranju za frekvence za ponudnike programov, ki ustrezajo pogojem za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji RTV-sektor. Edina možnost, da bi v Sloveniji dobili jasnejšo sliko o dejanski pluralnosti medijev s svobodnimi, neodvisnimi, študentskimi in skupnostnimi mediji, se pravi medijih tretjega avdiovizualnega sektorja, in o pogojih, v katerih tovrstni mediji delujejo, je, da ministrstvo za kulturo (oddelek za javne medije in avdiovizualno kulturo) izvrši konkretne študije na pravni, tehnični in finančni ravni. Le tako bomo lahko »med osnovna pravila igre uvrstili tudi zaščito šibkejših igralcev na medijskem trgu«, kot je v Kijevu povedal dr. Vasko Simoniti.

Viri: 1. Erly Price – Davies and Jo Tacchi; Community radio in a global context: A comparative analysis, Published by Community Media Association, September 2001
2. Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija 10. Marca 2005 na evropski ministrski konferenci o medijski politiki Sveta Evrope, od 10. do 11. Marca 2005 v Kijevu, www.kultura.gov.si/news.cp2?uid=40805
3. Poročilo s tiskovne konference Ministrstva za kulturo RS, 22.03.2005, o oceni stanja na področju kulture, www.kultura.gov.si/news.cp2?uid=42371

izpis

Maruša Krese

Najboljše, kar lahko da radio
V najbolj oddaljenih delih mehiške province Chiapas srečaš kmete, ki nosijo majhne radijske tranzistorje s seboj na delo na poljih. Poročila se vedno začnejo: »Biti neinformiran pomeni isto kot biti neoborožen.« – Pomen in vloga neodvisnega radija na kriznih področjih
V zadnjem času radi govorimo o globalizaciji, demokratizaciji, prostem trgu, o nevarnosti klimatskega kolapsa. Potujemo v najbolj oddaljene kraje na svetu, zdi se nam, da je preko interneta, satelitskih in mobilnih telefonov prav vse dosegljivo in ko pomislimo na radio, je to nekaj, kar že zdavnaj spada v preteklost, v tehniške in zgodovinske muzeje, v babičine kuhinje. Radijski avtorji pogosto pripravljajo po mesece radijski feature (dokumentarna umetniška oddaja) ali radijsko igro, se ukvarjajo s kvaliteto tonskih posnetkov, ki žal postane ponavadi pomembnejša od vsebine; in med njimi se vse bolj razvija pravo tekmovanje, kdo bo prej odkril spet novo snemalno tehniko. Pri vsem tem pa se ves čas sprašuješ, kdo te »super« oddaje sploh še posluša. V moji mladosti je bil radio za mnoge izmed nas velikokrat glavni vir informacij, zabave in izobraževanja. Radio je bil del družinskega življenja, vplival je na pogovore s prijatelji in učitelji. In vedno je pomenil potovanje v največkrat še neznani svet. Skozi leta sem na radio pozabila. Postal je avtomatičen spremljevalec na vožnjah z avtomobilom in nič več. In informacije preko radijskega medija v zahodnem svetu? Na hitro oddrdrana gola dejstva, ki ne vzbudijo v tebi nobene radovednosti več. Reklama za novo ameriško radijsko postajo: »Daj mi minuto in dam ti ves svet!« (Give me a minute and I give you the whole world!) Šele leta 1992, ko sem prišla v Sarajevo sredi vojne, sem razumela in ponovno odkrila, kakšne možnosti ima radio, ta enostaven in preprost medij.

Bosna, 1992 – Radio Zid
Ko je v Sarajevu divjala najhujša vojna, sem sredi mesta srečala 24-letnega Adija, urednika radija Zid, enega izmed neodvisnih radijskih postaj v mestu. Odpeljal me je na radijsko postajo, kjer je vsaj petdeset mladih ljudi (skoraj vsi stari okrog dvajset let) oddajalo 24-urni program, z navdušenjem, angažiranostjo in samoironijo ... Radijska postaja Zid: večstanovanjska hiša sredi mesta, dve mali sobici. Majhen generator, ki so ga posodili bosanski vojaki, majhen mešalni pult, magnetofon, že dolgo rabljen CD player. Pred starim mikrofonom tri mlade napovedovalke, sestradane, ampak dobre volje, ki so obveščale prebivalce mesta, kje lahko pričakujejo napad, kje bodo vsaj za eno uro lahko dobili vodo, o trenutnih cenah na črnem trgu, svarile so pred pokvarjenimi živili, ki so prišla v mesto, in katera zdravila so v židovski lekarni ta hip na razpolago ... Mladi na radiu so bili hitri, neposredni, politično se niso pustili vplivati nikomur in v svojih intervjujih z gosti v studiu so ostajali brezkompromisni. Ves čas pa so se trudili, da bi vzbujali vtis normalnosti. Na primer: če otroci niso mogli v šolo, je pač šola prišla k njim preko radia ... To je za zdaj, hvala bogu, preteklost, ampak v koliko deželah na svetu in še celo v precejšnjem delu Evrope so neodvisne radijske postaje pomembne! Za informacije, za izobraževanje, za prevencijo pred nacionalizmom in vojno, za šolo demokracije. Seveda pa vedno ostane vprašanje, koliko časa uspe nekomu ostati neodvisen.

Afganistan 2004 – Radio Žene za žene
Vojna, državljanska vojna, milijoni mrtvih, mučenja, zatiranje ... Uradno je vojna končana, volitve so bile »pravilne«. In mediji? V kraju Mazar-el-Šarif, v še vedno nevarnem delu severnega Afganistana, prebivalci dve uri na dan lahko poslušajo radijsko postajo, ki predstavlja v tem delu sveta nekaj neobičajnega. Program radia Rabi’ah Balkhi (imenovan po afganistanski princesi in pesnici iz 19. stoletja) pripravlja vsak dan v majhnem najetem stanovanju skupina žena s podporo kanadske nevladne organizacije IMPACS (International Development Agency`s Peacebuilding Fund) in je namenjena milijonom afganistanskih žena, katerih je kar 80 odstotkov nepismenih. Zdravstvene, politične, etične teme, odgovori na vprašanja o ženskih pravicah, afganistanska glasba in slišati je celo radijske igre. »Ker večina prebivalcev ne zna niti pisati niti brati, je radio eno najmočnejših orožij v boju za izobraževanje,« pravi mlada afganistanska novinarka Najiyah Hanifi, ustanoviteljica in voditeljica prvega »ženskega radia« v Afganistanu. Vsak dan predstavlja ženam, ki pripravljajo program, nov izziv v soočanju z nezaupanjem duhovščine in politikov in boju za neodvisen, informativen program z novimi vsebinami in perspektivami za ženske. »Mislile smo,« pravi mlada afganistanska študentka, »da bomo imele zdaj več svobode, ampak zanjo se moramo še vedno boriti in ta radio predstavlja naše glasove in naša upanja«.

Mehika, 2003 – Radio Insurgent –- Radio Zapatistov (od avgusta 2003)
»Kadar živiš obkoljen od tisoče vojakov, kadar ne zaupaš več vladi, kadar ti po življenju strežejo paravojaške enote ... Torej če si del te borbe in ne veš, kaj bi trenutno počel, potem poslušaj Radio Insurgente, radio z gora mehiškega jugovzhoda ...« V najbolj oddaljenih delih mehiške province Chiapas srečaš kmete, ki nosijo majhne radijske tranzistorje s seboj na delo na poljih. Poslušajo tradicionalno glasbo in hiter ritem pop skupine Control Machete, poročila v španskem in malo tudi v indijanskih jezikih. V provinci Chiapas je še vedno polovica žensk in tretjina moških nepismena. Veliko izmed njih obvlada španski jezik zelo slabo ali pa sploh ne in tako se poročila vedno začnejo: »Biti neinformiran pomeni isto kot biti neoborožen.« UKW program Radia Insurgente pripravljajo v glavnem ženske. Iz programa so naredile instrument izobraževanja in poskrbele, da so v programu svoj prostor dobile tudi teme: enake pravice žensk in moških, nasilje nad ženami, vzgoja otrok in hišno delo. V delu Mehike, kjer se ljudje že leta borijo za samoupravljanje in samoodločanje, je radio eno najpomembnejših orodij v pospeševanju teh procesov.

Mali, 1988 – Kayes Rural Radio
V začetku osemdesetih let so se malijski emigranti v Franciji odločili, da morajo nekaj storiti v celotni regiji Kayes in ustaviti nenehno in hitro uničevanje celotnega sahelskega predela. Njihovemu klicu so se pridružili tudi emigranti iz Italije. Zbrali so denar in izbrali radio za borbo za boljšo izobrazbo in obveščenost. Tako je začel 1. avgusta 1988 delovati Kayes Rural Radio. Domačini skoraj brez vsakega znanja in brez radijskih izkušenj so se lotili informativnega in kulturnega programa za prebivalce podeželja. Kulturni program je sestavljen med drugim iz dokumentarnih oddaj, iz ustne zgodovine, posnetkov tradicionalne glasbe in lokalnih teatrov. Izobraževalni program je postal popularen z literarnimi oddajami v regionalnih jezikih Soninke in Bambara, ki jih spremljajo literarni tečaji po vaseh. Med podeželski prebivalstvom se je zaradi radia zelo povečala želja, da bi se naučili brati in pisati. Se vedno pa so najpomembnejše informativne oddaje o vremenu, o ekonomskem razvoju, transportu in zdravstvu, o najnovejših kmetijskih tehnikah, o pogozdovanju. Ves program spremljajo neprestano opozorila pred napadi sovražnih plemen. Kayes Rural Radio je prvo fazo poskusa uspešno prestal in se v vseh teh leti razvil v pravi izobraževalni in informativni medij v rokah podeželskega prebivalstva in postal vzor mnogim podobnim poskusom (do sedaj v glavnem neuspešnih) v socialnih in političnih kriznih področjih na afriški celini. To je le nekaj zelo skopih prikazov malih neodvisnih radijskih postaj, ki pomenijo najpomembnejše sredstvo v boju za izobraževanje in širjenje neodvisnih informacij v kriznih in vojnih področjih. Stvar je preprosta: za funkcioniranje potrebuje radio malo prostora, malo energije in tehnike, nekaj sodelavcev; kadar preti nevarnost, se lahko hitro preseli drugam. Poslušalci pa lahko brez velikega tehničnega napora sprejemajo radijski program: zadošča že majhen tranzistor priključen na star avtomobilski akumulator ... v Bosni so mi pokazali nešteto trikov, kako poslušaš radio brez elektrike, pa so mi žal izginili iz spomina ... A prepričana sem, da jih oni še vedno.

izpis

Saša Banjanac Lubej

Avantura, imenovana osrednja Azija
Kazahstanski mediji so pod popolnim političnim nadzorom.
Vse se začne s klicem Roka Srakarja z ministrstva za zunanje zadeve, ki skrbi za novinarje, ki pokrivajo delovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Predsedujoči Dimitrij Rupel gre v Beograd. Ali bi novinar Žurnala spremljal njegov obisk? Seveda, se takoj glasi odgovor, a že čez nekaj ur z MZZ spet kličejo in odpovedo vabilo, ker OVSE-ju ni uspelo dobiti posebnega letala. Delegacija potuje z rednim letalom, kar pomeni, da let za novinarje ni zastonj. In seveda se stvar tu ustavi. Naslednji teden pa se zgodba ponovi, le da gre tokrat predsedujoči s posebnim letom v Kazahstan in Uzbekistan. Rok Srakar pošlje izčrpne in kakovostne materiale o zgodovini in političnih razmerah v za nas oddaljenih državah osrednje Azije.

Valentinovo v Kazahstanu
Zjutraj ob 8. uri se zberemo v VIP salonu letališča na Brniku. Novinarji RTV Slovenija, Slovenske tiskovne agencije, Dela, Večera, Dnevnika in Žurnala. Zraven je tudi nekaj gospodarstvenikov. Preseneti nas prisotnost Lojzeta Peterleta, med potjo pa izvemo, da bo imenovan za posebnega odposlanca predsedujočega za osrednjo Azijo. Po kratkem tehničnem postanku v Moskvi (si predstavljate: letalo nima dovolj goriva za takšno razdaljo) smo končno v Astani, novi, pred osmimi leti ustanovljeni prestolnici Kazahstana (pred tem je bila prestolnica Almaty). Pristanemo ob 15.30 po našem času, a je v Astanu že noč. Prijazni domačini, ki zmrzujejo na pisti na minus 30 stopinj Celzija, nas pozdravijo in hitro vzpostavimo prijateljski stik, saj imamo vsi razen Barbare slovanska imena (ruščina je v Kazahstanu drugi jezik). Ko zaslišijo Borisa Javševca, nas začnejo spraševati: A je med vami Boris Čibej (dopisnik Dela iz Moskve in ZND), kar nas preseneti in razveseli. Mrzlično pregledamo mobitele: Andrej Stopar in avtorica teh vrstic ugotoviva, da nama mobilnika ne delata. Ostali se normalno priklapljajo na roaming in kličejo v domovino: matične redakcije in domov. Roaming povezava je seveda ključna za pošiljanje tekstov, ki kolege čaka naslednji dan. Ko pridemo v hotel, nas predsedujoči Rupel, kljub pozni uri in utrujenosti, povabi na večerjo. Spoznavamo se s specialitetami kazahstanske kuhinje, natakarje sprašujemo za osnovne besede, se pogovarjamo in gremo malo pozneje v hotelsko diskoteko. Valentinovo je namreč prišlo tudi v Kazahstan! Spijemo pijačo in zbežimo pred agresivno glasbo. Dobimo vtise o mlajši generaciji, ki je oblečena popolnoma enako kot v Sloveniji, in se naučimo ločevati Kazahstance od Rusov, ki so druga največja skupnost v tej po površini ogromni, redko poseljeni državi s 15 milijoni prebivalcev.

Novinarski upor
Zjutraj se zgodi novinarski upor: ob posredovanju kazahstanskega OVSE-ja je bilo načrtovano srečanje s predstavniki nevladnih organizacij, a se je od nekod pojavila predstavnica kazahstanskega zunanjega ministrstva, ki je hotela za vsako ceno slovenske novinarje peljati na zunanje ministrstvo, čeprav po srečanju kazahstanskega zunanjega ministra s predsedujočim ni bilo predvidene izjave. Zakaj naj bi šli tja, smo se »bunili« novinarji, predstavnica MZZ Kazahstana pa je v pomanjkanju argumentov rekla, da nam je lahko v čast videti njihovega ministra, saj bodo to počeli kazahstanski novinarji. Posmeh in nejevernost sta bila samo uvod v seznanitev z medijskimi svobodami v državi. Potem ko smo zavrnili njen predlog, se nam je naša politkomisarka (tako smo je namreč poimenovali po začetnem nesporazumu) »pridružila«, saj smo imeli novinarji ločen program od predsedujočega. Bila je na našem srečanju s predstavniki nevladnih organizacij. Ko sem predstavnico OVSE vprašala, ali njena prisotnost ne moti ljudi, ki jih režim ravno ne crklja, in ali bodo svobodno govorili, sem dobila odgovor, da jih ne moti, saj da tisto, kar govorijo nam, v Kazahstanu govorijo tudi javno. Le da njihovih besed ne sliši veliko ljudi, saj je državna televizija, sicer privatizirana, v rokah predsednikove hčerke. Mediji so pod popolnim političnim nadzorom. Politkomisarka je celoten dve in polurni sestanek beležila v svoj notes, pozneje pa je nekatere ugotovitve predstavnikov NVO označila za popolne laži in manipulacije ljudi, ki to počnejo zaradi denarja z Zahoda.

Nepogrešljiva Možganova in diplomatski Rupel
Hitimo v parlament, kjer je predvidena izjava predsedu­jočega: njegovega sogovornika seveda ni mogoče vprašati ničesar, ker ga ni na tiskovni konferenci. (O tem, kaj je sploh bilo rečeno na Ruplovih sestankih, izvemo od Mirjam Možgan, ki je z ministrom ves čas, novinarje pa sproti med odmori med sestanki obvešča o dogajanju. Možganova je tako naša kot desna roka predsedujočega.) Po tiskovni konferenci pa za poročanje najbolj dovzetna kolegica s STA pritisne na tiskovnega predstavnika kazahstanskega MZZ (ki je tiskovko poslušal iz publike), da naj predstavi stališče Kazahstana o temah, o katerih je javno spregovoril le Rupel. Najprej dobimo odgovor, da naj pogledamo njihovo spletno stran, a po drugem posredovanju vztrajne Nadje Podobnik (STA) tiskovni predstavnik Iljas Omarow le pove nekaj splošnih stavkov, ki zadovoljijo le formo (t. i. druga stran), ne povedo pa ničesar. Hitimo nazaj na sedež OVSE, kjer kolege čaka pisanje in pošiljanje člankov v matične redakcije. Časovna razlika (smo šest ur pred Slovenijo) je novinarjem naklonjena. Pravzaprav kolega z Večera ne more preveriti, če je njegov tekst prispel po elektronski pošti, ker v redakciji v tem trenutku (okrog 13. ure) ni nikogar. Tajnica porabi kar nekaj časa, da ugotovi, kako in kaj je z njegovo elektronsko pošto. Andrej Stopar, bodoči dopisnik RTV iz Moskve, pa ima težave s slikovnim materialom: njega preprosto ni mogoče dobiti od državne televizije, kasneje pa se izkaže, da TV Slovenija arhivskih posnetkov iz Kazahstana nima (ali jih odgovorni niso šli pravočasno iskati oz. naročiti) in je njegovo poročanje, s tonskimi posnetki vred, uporabno le na radiu. Na televiziji so uporabili le t. i. zamrznjen posnetek Rupla in besedilo, povzeto po STA. Kot v osemdesetih! Sledi še kratki sestanek Rupla s predstavniki opozicije. Ne uidejo nam njihovi razočarani obrazi ob poslušanju diplomatskih formulacij predsedujočega, ki pa ne sme tvegati resnejše (javne) kritike oblastnikov, da ne bi ogrozil delovanje misij. Sledi Ruplova izjava za kazahstanske novinarje in že smo na letalu za Uzbekistan. Ponovno hitimo z letališča, mimo kontrol, v diplomatski koloni, k hotelu. Ponovno nas vabijo na večerjo, a smo novinarji preveč utrujeni. Ostanemo v hotelskem baru, kjer navaden čaj stane neverjetnih pet dolarjev. Z Andrejem ugotoviva, da nam telefona delata bolje. Končno lahko pošljem domov SMS! Toda roaming v Uzbekistanu je nenaklonjen Barbari Hočevar z Dela. To samo spodbuja njeno jezo, saj razburjeno ugotavlja, da je bilo od poslanih 150 vrstic objavljenih le 15!

Posnetki mučenja le v neodvisni produkciji
Tudi OVSE v Taškentu pripravi za novinarje ločen program. Odpeljejo nas v Internews, neodvisno televizijsko produkcijo, ki oskrbuje 15 postaj z zelo kakovostnimi programi, ki se jih ne bi sramovala nobena televizija v Sloveniji ali v zahodni Evropi. Pokažejo nam resnični Uzbekistan, revščino, upokojence, ki jokajo in beračijo na ulicah, saj ne morejo preživeti s pokojninami v višini sedem dolarjev. Zgodbe o ljudeh, ki so verjeli v sistem, in postali njegove žrtve. Najbolj nas šokira in pusti brez besed posnetek zapornika, ki so ga mučili tako, da so ga vrgli v krop. Gledamo njegovo mater in sestro, ki jočeta in zahtevata resnico ter kazen za ljudi, odgovorne za ta zločin. Težava je, da je mučenje še vedno sestavni del uzbekistanskih zakonov. Po omenjenem incidentu (ki je prebudil celo Združene narode) predsednik obljublja raziskavo in ustavitev mučenja. Urnik je natrpan, zato hitimo v stolpnico, v kateri so zbrane vse časopisne hiše, ki imajo sedež v Taškentu. Recimo, da je stolpnica malo podobna Delovi, a je v veliko slabšem stanju. Revščina in pomanjkanje denarja sta vidna tako rekoč na vsakem koraku. Lesena tla, redakcije s tapetami s cvetnim vzorcem, fikusi in prijaznimi ljudmi v sivih oblekah. Pričaka nas odgovorni urednik enega od treh največjih dnevnikov: Pravda Vostoka je prej izhajala v 500.000 izvodih (izdajatelj je bila Komunistična stranka Uzbekistana), sedaj znaša naklada 9000 izvodov. Pravda Vostoka je najstarejši časopis v Uzbekistanu, ki je začel izhajati leta 1917, in sicer pred oktobrsko revolucijo; na to so njegovi ustvarjalci posebno ponosni. Kljub slavni preteklosti pa drugi največji dnevnik v Uzbekistanu še naprej objavlja vladna sporočila uzbekistanskemu ljudstvu, a za to ne prejema nadomestil oz. ga vlada ne financira (več). Preživeti mora na trgu ob dejstvu, da časopisno vsebino narekujejo iz vladne palače. Od tam »novosti« ponavadi sporočijo tik pred zaključkom redakcije tako, da je časopis zvečer videti popolnoma drugače od tistega, ki je bil načrtovan na jutranjem redakcijskem sestanku, se nam potoži odgovorni urednik. Paradoksalno (z novinarskega stališča) so težave Pravde Vostoka identične tistim, s katerimi se soočajo komercialni mediji, ki pa morajo članke spreminjati/umikati/zmanjševati/podaljševati glede na spremembe, ki jih terjajo oglasi.

Od interneta do Korana
S pomočjo sredstev OVSE je v stolpnici odprt mini internet-caffe (ha, brez caffeja), v katerem lahko novinarji zastonj uporabljajo internet. Sicer dostop do interneta v Uzbekistanu stane neverjetnih 550 evrov na mesec. Kot nam pojasni koordinator Sergej Juškov, imajo medijske hiše denar za to, a je problem v oblasteh, ki niso naklonjene informacijam o resničnem življenju v državi. Slednja ima celo seznam nezaželenih internetnih strani, ki jih blokira. »Takoj ko objavim za oblasti sporen članek, blokirajo to stran. Potem pa jo naši fantje deblokirajo,« razlaga Sergej in se hudomušno smeji. Odpeljejo nas v muzej Amur Timura, poimenovan po znanem uzbekistanskem voditelju, ki je porazil Turke in pridobil naklonjenost zahodnih voditeljev. V muzeju hranijo enega od štirih orginalov Korana. Turki imajo korenine v Uzbekistanu. Vrnemo se v hotel, kjer nam Mirjam Možgan spet obvešča o bistvu sestankov. Ruplovi sogovorniki spet niso na voljo. Sledi torej Ruplova tiskovka, na kateri predstavi novega šefa misije v Uzbekistanu Miroslava Jenčka in pove nekaj splošnih »politično korektnih« ugotovitev. Izogne se vprašanju novinarja avstralske ABC o stanju človekovih pravic in podobnemu vprašanju radia BBC. Kolegi začnejo pisati, zelo se nam mudi. Barbari ne uspe poslati teksta. Težave z linijami. Med tehničnim postankom v ruskem Sočiju končno pošlje poročilo iz Uzbekistana. Ljubljana je tako daleč. Utrujeni smo. Pridemo ob pol štirih zjutraj po uzbekistanskem času. V Sloveniji je šele 22.30. Jutri je nov novinarski dan.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
evropska unija
Medijska preža
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Tanja Petrović
Tako evropsko
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko komisijo zanima neodvisnost regulatorjev medijev
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Mojca Planšak
Zagovorništvo javnega interesa in pravic manjšin v medijih
Admir Baltić
Mediji in manjšine v Sloveniji in Veliki Britaniji
Janja Rošer
Prostovoljci ustvarjajo manjšinski radio
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Mihela Zupančič
Kako bo o Evropski uniji poročala STA?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Neva Nahtigal
Novinarski kažipot po labirintih Evropske unije
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Mojca Pajnik
Evropska unija, volitve in mediji
Mojca Širok
En sam novinarski sindikat
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Peter Preston
Budnost za skupno stvar
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Evroza
Novinarski večeri
18.12.1997
John Palmer, Edvard Žitnik
Evropa v novinarskih srcih
Omizja
03.03.2006
Rastko Močnik, Renata Jambrešič Kirin, Bojan Baskar, Marta Gregorčič, Boris Vezjak, Mitja Velikonja
Evroza - Kritika novega evrocentrizma
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev