»Na Markovcu v Kopru (naselje nekateri primerjajo z ljubljanskimi Fužinami) živi mlad glasbenik. Ljubiteljski! Vadi pa v garaži. No te dni so morali do omenjene garaže priti policisti. Glasbeniku so napisali plačilni nalog, ker je s tolčenjem po bobnih kršil javni red in mir, zlasti pa motil občane pri nočnem počitku.« (Nedelo, 27. 2. 2005) Kratka, ne prav pomembna vest objavljena v Nedelovi rubriki Kronične, ne bi vzbudila pozornosti, če ne bi sledila že kar simptomatičnemu trendu slovenskih piscev črne kronike. Je morda komur koli jasno, zakaj je treba v omenjeni novici dopisati, da se je mladostniški prekršek – za več pač ne gre – zgodil v naselju, ki ga (primerjava s Fužinami v Ljubljani) naseljujejo pretežno stanovalci, ki izvirajo iz nekdanjih jugovzhodnih republik skupne države. Novinarski refleks, ki mu celo minornost prekrška ni dala miru, da ne bi namignil, da gre, kajpak, za »Neslovenca«, ti so pa – to je nezapisana misel, ki jo tovrstno pisanje ves čas vsiljuje – vir vsega zla. Pred časom so Slovenske novice, še preden je bila končana preiskava o streljanju ob Krki, zapisale: romska krogla v domačina, kot da bi imeli »slabe« romske krogle in »dobre« slovenske, pri čemer, kajpada, v tem časopisu ne boste zasledili naslova: Obračun med pijanima Slovencema. Še ko je šlo za očitno kriminalno slovensko tihotapsko druščino, so mediji obzirno govorili o »gorenjski navezi«, da najbrž ne bi, tako kot mažejo nazive drugih narodnosti, umazali slovenske. A to je že stara zgodba, ki jo natančneje obdeluje Tonči Kuzmanić v Bitjih s pol strešice in kar nekaj drugih avtorjev. Tak pristop seveda tudi ni izključno slovenski izum, saj so mediji povsod po svetu zajezdili ta val nestrpnosti, pri katerem so tujci (oziroma drugačni) lahke in za medije nenevarne tarče. Trevor Phillips, predsednik britanske komisije za rasno enakopravnost, pravi, da so britanski tabloidi izračunali, da lahko dnevno prodajo povečajo za 40.000 do 50.000 izvodov samo s tem, če na prvi stani napadejo tamkajšnje Rome.1 »Najbolj prodajani časopis Daily Mail vodi človek z dobrim občutkom za to, katere stvari vznemirjajo Britance. Časopis uporabi ta strah za prodajni uspeh s tem, da strah spremeni v sovraštvo. To se dogaja dan za dnem. Lokalni časopisi so pri tem še hujši. Ne slepite se s tem,« pravi Phillips, »da so to samo nepomembne majhne zgodbe. Ne, to so velike zgodbe, ne morete jih ignorirati, kajti občinstvo, ki mu namenjate te zgodbe, ima o vsem že ustaljeno mnenje. Romi so v naši državi edina manjšina, o kateri vsakdo v tej deželi, vključno z mojimi nadvse liberalnimi prijatelji, meni, da lahko govori, kar se mu zljubi. Medtem ko nikomur tudi na pamet ne pride, da bi črncu rekel ‘zamorc’, izraz Pikey, ki je slabšalni izraz za Rome, pa v pogovoru slišite prav vsak dan.«2 Zanimivo je, da se tudi v medijih v Veliki Britaniji v zvezi z Romi pojavlja podoben argument, kot so ga ob problemu izbrisanih uporabljale stranke slovenske desnice: kdo pa bo varoval človekove pravice večinskega prebivalstva?

Velika Britanija je kot nekdanja kolonialna sila obsojena na etnično pestrost, saj so se vanjo priseljevali ljudje z vseh delov sveta – v zadnjih 60 letih okoli 4,5 milijona ljudi. Zanje obstajajo skupne značilnosti: 1. govorijo angleško, 2. sami oziroma njihovi predniki so se priselili iz dežel angleškega imperija in so zato njihove navade in simboli takšni kot pri večinskem prebivalstvu, 3. so kristjani ali vsaj ljudje, ki razumejo britanski pogled na krščanstvo ter vpliv anglikanske cerkve na družbeno življenje. Zdaj se Britaniji približuje nov val priseljencev – to pot iz vzhodne Evrope, Turčije in afriškega roga. To so ljudje, ki ne govorijo angleško, nimajo navad angleškega imperija in njihova kultura nima veliko povezav z anglosaksonsko. Ta drugi – recimo mu posovjetski – val bo vsaj tako velik kot prvi – 4 do 5 milijonov ljudi –, ki pa ne bo prihajal tako počasi: ljudje se bodo naselili že v naslednjih tridesetih letih. To seveda utegne povzročiti trenja in napetosti. Phillips pravi, da je vprašanje, ali je to mogoče obrniti v pozitivno smer, preden se spremeni v destruktivnost. Po njegovem ima Velika Britanija dolgoletne dobre izkušnje s priseljevanjem in strpnostjo do priseljencev. Država, ki ima že sicer velike težave s Severno Irsko, si kajpada ne more privoščiti, da bi zavrelo tudi znotraj priseljenih etničnih skupin in njihovega potomstva. Zato že desetletja goji model multikulturnosti, ki ga urejata določili o nediskriminacji in o enakopravnem dostopu do priložnosti ter tako imenovani integracijski seznam, ki naj spodbudi urejanje razmerij med posameznimi etničnimi skupinami. V Sloveniji sicer govorimo o sorazmerno pregledno urejenem položaju italijanske in madžarske manjšine in vsaj volji, da bi temeljiteje uredili tudi zakonski status Romov, država pa je tako imenovane nove manjšine pustila povsem ob strani. Če ne bi bilo tako nevarno blizu volitev, potem ko si je opekla prste že z izbrisanimi, bi lahko dejanje prejšnje vlade, ki je pri inštitutu za narodnostna vprašanja naročila študijo o položaju teh manjšin, ocenili kot pošten poskus, da se loti tudi tega vprašanja. Če so vladne stranke tedaj z naročilom zgolj hotele odložiti problem na čas po volitvah, pa dejstvo, da se je oblastna garnitura spremenila, ne pomeni, da problem ni več. Z gotovostjo namreč lahko trdimo, da tako kot prejšnji tudi novi oblasti ni niti najmanj jasno, kako naj se vprašanja loti. Ta pa, tako se zdi, podobno kot v mnogih drugih primerih tišči glavo v pesek, češ da bo problem že minil sam od sebe – ko pa sem jih opozoril na omenjeno študijo, pa so mi zatrdili, da čakajo, kdaj jim jo bo urad za narodnosti, ki je bil naročnik, sploh dostavil. Ker je bila tedaj študija že vsaj mesec dni dostopna na svetovnem spletu, zgodba sama pripoveduje, kakšen je odnos ministrstva do teh vprašanj.3 Stvar je po svoje razumljiva, saj je politika, ki danes vodi državo, tudi nastala z izrabljanjem negativnih čustev do ljudi iz nekdanje Jugoslavije – tudi če tedaj ni mislila resno, se danes težko obrne povsem v nasprotno smer. Vendar se v politiki tiščanje glave v pesek ne more obnesti. Če ne prej, bo oblast morala sprejeti merila, po katerih bo obravnavala različne skupine priseljencev. Ob že naštetih skupinah bo namreč pretok delovne sile že v naslednjih letih naplavil še vsaj delavce iz drugih držav Evropske unije – predvsem tistih, kjer so delavske plače bistveno nižje kot v Sloveniji – s Češke, Poljske, iz Litve. Tudi ti bodo – tako kot upravičeno problem predstavljajo »jugoslovanske« manjšine – opozarjali, da tako kot vsi Slovenci plačujejo davke, ki jim dajejo pravico tudi do tega, da država poskrbi za njihove temeljne potrebe: ob preživetvenih tudi pravico do ohranjanja lastne kulturne in jezikovne identitete, torej podporo njihovim društvom in pouku materinščine. Podobno kot oblasti to ni jasno niti medijem, ki vztrajno prikazujejo tujce kot vir izgredov – torej ljudi, ki si posebnega varstva države niti ne zaslužijo.

Tolmačka za gluhoneme je 24. novembra lani na prvem kanalu ukrajinske nacionalne televizije UT-1 ignorirala govor voditeljice informativne oddaje o zmagi Viktorja Janukoviča na predsedniških volitvah.1 Namesto njega je Natalija Dmitruk v znakovnem jeziku izjavila: »Rezultati volitev so ponarejeni. Ne verjemite jim. Naš predsednik je Juščenko. Zelo mi je žal, da moram prevajati laži. Tega ne bom več počela. Ne vem, ali se bomo še kdaj videli.« Revolucionarni oranžni trakec na rokavu tolmačke je bil v etru televizije, ki je zamolčala proteste v središču Kijeva, le delček v mozaiku novinarskega upora. Vstaja je glede na številčnost novinarjev, ki so dali odpoved ali kako drugače opozorili na očitno neobjektivnost kolegov in delodajalcev, pomenila informacijsko revolucijo. Devetintrideset sodelavcev šestih ukrajinskih televizijskih kanalov je opozorilo na »temnice« – posebna navodila za informativne programe –, ki so prihajale naravnost iz administracije predsednika Ukrajine. Temnice so »priporočale« ali »odsvetovale« poročanje o tej ali oni zadevi ter vsebovale že narejene posnetke politikov in komentatorjev, ki so jih medijske hiše do tedaj že dve leti poslušno uporabljale. Še 237 sodelavcev ukrajinske nacionalne televizije je nastopilo s protestom proti »totalnem popačenju informacij in enostranskem poročanju o dogodkih«. Pojasnili so, da so premagali strah, ker obstaja še močnejše čustvo – sram.

Dan po dejanju tolmačke za gluhoneme me je vsa vznemirjena poklicala ukrajinska izseljenka: »Misliš, da je Dmitruk to naredila iz prepričanja ali so ji plačali z ameriškim denarjem?« Kako hudiča pa lahko človek to ve? Toda, tudi glavni urednik časnika Kijevski telegraf Vladimir Skačko je javno izjavil, da novinarji v navidezni gonji po svobodi medijev sledijo predvsem lastnim interesom: »Lahko je biti heroj dva dneva pred koncem volitev. Kje pa so bili pred nekaj meseci?« Še več, kaj se je zgodilo z ukrajinskimi mediji v zadnjem desetletju po razpadu Sovjetske zveze, da so se družno spustili na raven propagande sovjetskega kova? Da so protestne note nekaterih novinarjev takoj postavile pod vprašaj geste drugih novinarjev – češ da gre le za pravočasno zamenjavo politične angažiranosti na trenutno zmagovalno opcijo. Tako novinar in urednik spletnega časopisa Kriminalna Ukrajina Oleg Jelcov2 meni, da novinarstva v Ukrajini sploh ni več. »Prej so obstajala partijska občila. Potem so bili perestrojkini mediji – ljudje so se učili pravega novinarstva. Po dveh, treh letih so tiste, ki so se naučili novinarstva, na hitro pokupili. Posameznikom, ki so prišli pozneje, pa zdaj ne dovolijo, da bi se učili.« Po mnenju Jelcova, ki je na lastni koži doživel poskus umora, so bili vsi novinarji v Ukrajini v zadnjih letih prestrašeni: »Bojijo se, da bodo ostali brez službe, bojijo se zamud pri izplačilu plače, bojijo se svojo resnicoljubnost poplačati z življenjem ali zdravjem.«3 In kdo so tisti, ki so pokupili najsposobnejše? V času volitev so bili ukrajinski mediji v večinski lasti dveh oseb. Televizijske hiše 1+1, TET, Inter in že omenjena državna UT-1 ter nekaj tiskanih medijev je imel pod nadzorom predsednik Socialistične demokratske stranke Viktor Medvedčuk, ki je bil hkrati vodja administracije predsednika države. Televizijski kanali ICTV, STB in Novi kanal ter časnik Fakti pa so bili v večinski lasti zeta ukrajinskega predsednika Kučme – Viktorja Pinčuka. V predvolilni bitki so se ta občila postavila na stran Viktorja Janukoviča, tedanjega premiera, ki je medtem nadzoroval medije v rojstnem zaledju, v industrijskem mestu Doneck in njegovem okraju, kjer je bil nekoč guverner. Pod Janukoviča so tako spadali televizija Ukrajina, ki poroča skoraj po celi državi, vodilni ukrajinski časopis Segodnja z milijonom bralcev ter šest lokalnih časnikov in dve spletni glasili. Zanimivo je, da se je Viktor Janukovič poskušal tudi javno prikupiti državni televiziji in radiu s predvolilno obljubo. Šestnajstega novembra 2004 je na tiskovni konferenci izjavil, da bo ob zmagi na volitvah z novim letom za dvakrat zvišal plače uslužbencev javnih medijev. Medijska podpora Janukoviča je pomenila, da gledalci v nekaterih oddaljenih regijah Ukrajine, ki »lovijo« le UT-1 in lokalne televizije, ki so v rokah regionalne administracije, niso videli niti tega, kakšen je Janukovičev glavni tekmec – »prozahodni« Viktor Juščenko.4 Mediji so namreč v svoji zvestobi Janukoviču in zaradi kontrole »temnic« izključili iz etra oba predstavnika opozicije – Juščenka in Julijo Timošenko. Filtrirali so tudi politične analitike, pri čemer so bila zaželena mnenja le tistih, ki so podprli Janukoviča. V prid »proruskega« Janukoviča je delovala tudi večina ruskih medijev, ki je med predvolilnim molkom nemoteno predvajala očitno Janukoviču naklonjene5 prispevke. Saj ukrajinska zakonodaja ne more vplivati na ruske televizije in radie, ki oddajajo tudi prek rusko-ukrajinske meje. Nič objektivnejše ni bilo poročanje ruske televizije med volilnimi zapleti. Novinarji iz mesta Harkov so kolege iz ruskih televizijskih hiš ORT in RTR pozvali, naj nehajo predvajati očitne laži. Omenjena kanala sta poročala o množičnih protestih v podporo Janukoviču, čeprav so demonstranti navijali za Juščenka. Sicer se je nezadovoljstvo harkovskih novinarjev nanašalo tudi na to, da ruska televizija ni upoštevala neodvisnosti Ukrajine in je o dogajanju poročala kot o pripetljaju na ruski periferiji. In kdo se je postavil na stran opozicije? V medijsko vojsko oranžnih Juščenka in Timošenka so spadali le 5. kanal, nekaj regionalnih televizijskih postaj na zahodu Ukrajine, časnika Brez cenzuri in Ukrajina moloda ter dnevnik Večernije vesti. Ob tem je treba povedati, da se je 5. kanal v predvolilnem obdobju znašel tik pred propadom. Njegovi računi so bili zamrznjeni zaradi davčnega pregona, sodelavci pa so se zato odločili za gladovno stavko. Na stran oranžnih se je tik pred volitvami postavila drugače načeloma nevtralna televizija Era, ki spada v holding Andreja Derkača, sina nekdanjega vodje ukrajinskega SBU, naslednika sovjetskega KGB.

Toda očitna prevlada medijev, ki so z novicami kot s topovi branili Janukoviča, ni bila dovolj. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi je javnost opozorila, da v vzhodnih regijah oblasti preganjajo neodvisne novinarje. Poleg tega so bili v Donecku, Harkovu, Lugansku in Užgorodu onemogočeni prenosi 5. kanala, v Donecku in Lugansku pa tudi televizije Era. Položaj se je ob ponovnih volitvah tako zapletel, da nihče več ni vedel, kaj je resnica in kaj laž. »V nekaterih regijah,« je povedala novinarka Natalija Ligačeva o območju Ukrajine, ki je spadalo pod Janukovičevo kontrolo, »ljudje mislijo, da se je zgodil državni prevrat in zato zdaj televizija laže. Laž imajo za resnico, današnjo objektivno informacijo pa za laž.« Upam si trditi, da oranžni revoluciji ne bi uspelo, če se novinarji ne bi v pravem trenutku postavili na njeno stran. Saj so z uporom temeljito preobrnili razporeditev moči, ne samo v medijih – v podporo novinarjev je nastopilo združenje ukrajinskih bančnikov, katoliška univerza itd. – ustvarili so verižno reakcijo. Večmesečna totalna propaganda, ki je računala predvsem na manj izobraženo, podeželsko občinstvo, v univerzitetnem Kijevu ni vžgala. Še več, delovala je kot kislina, ki je dokončno razjedla potrpežljivost občinstva. Ali kakor mi je rekel mlad aktivist v središču ukrajinske prestolnice: »Naj že enkrat nehajo imeti ljudi za neumne budale.« Na koncu je med nazorno osvobojenimi televizijami za Janukovičevo trobilo veljal le še osamljen kanal Ukrajina. Nazorno zato, ker je televizijski eter nazadnje plamenel od oranžnih šalov, kravat in puloverjev, v katere so bili oblečeni novinarji. Ali ni to pretiravanje? Marsikdo bi lahko ugovarjal, češ oranžna barva je bila v tistem trenutku simbol svobode ipd. Toda sama sem videla, kako se je na tiskovni konferenci Julije Timošenko (prve dame revolucije in sedanje premierke) večina novinarjev vizualno zaznamovala z oranžno barvo. Torej, na ves glas so se zavzemali za novinarsko objektivnost, hkrati pa so se kot nogometni navijači identificirali s politično opcijo/barvo, ki je hkrati po vsej Ukrajini izobešala oranžne reklamne jumbo plakate. To pa je že problematično in napeljuje na misli o podkupljivosti in naivnosti.

V Kijevu smo se med 7. evropsko ministrsko konferenco pogovarjali s prof. Benom H. Bagdikianom s Kalifornijske univerze v Berkeleyu, ki je imel na konferenci uvodni govor o kulturni raznolikosti in medijskem pluralizmu v času globalizacije. Profesor Bagdikian je kariero začel kot novinar v zgodnjih štiridesetih, nato je vse do začetka sedemdesetih še deloval v medijih, sredi sedemdesetih je začel predavati na fakulteti za novinarstvo Kalifornijske univerze, kjer je od leta 1991 častni dekan. Sodeloval je v številnih akademskih in civilno­družbenih združenjih, kot je National Endowment for the Humanities, Committee to Protect Journalists, Social Science Researdch Council, American Civil Liberties Union itn. Redno objavlja v časopisih in revijah, kot so Atlantic Monthly, The Nation, New York Sunday Times Magazine, The London Times itn. Objavil je veliko knjig in prejel številne nagrade. Zaslovel je s knjigo The Media Monopoly, ki jo je prvič objavil leta 1983 in ki je doživela šest izdaj, tudi japonsko. Lani je objavil nadaljevanje razprave o medijskih monopolih v knjigi The New Media Monopoly.

Kaj se je spremenilo med časom, ko ste spisali prvo knjigo o medijskih monopolih leta 1983 in lanskim izidom vaše nove knjige Novi medijski monopol?
Včasih je bilo veliko število množičnih medijev, med njimi časopisov, televizijskih in radijskih postaj, revij in drugih medijev, ki so zajemali širok politični spekter, od politike leve politične opredelitve do sredinske in desne. V zadnjih tridesetih letih se je v ZDA in mislim, da vse bolj tudi drugod po svetu, število medijskih organizacij zelo zmanjševalo, s tem pa se je omejil tudi politični spekter. Leta 1983 je bilo v ZDA 50 medijskih organizacij, ki so nadzorovale večino pomembnih časopisov, revij, založb, televizij, radiev in kinematografov, leta 2004 jih je ostalo le še pet ali šest, vendar zelo velikih.. Vsak konglomerat oziroma korporacija ima v lasti več medijev, veliko časopisov, založniških hiš, revij, radijskih in televizijskih postaj in filmskih studiev. To so zelo velike korporacije, ki sodijo med 500, najbrž celo 300 največjih korporacij na svetu in kotirajo na borzi. Tam pa ni pomembno, kako podjetje deluje, pomembno je le, da ustvarja veliko denarja. Da bodo delnice dosegale visoko ceno, direktorjem konglomeratov naročajo, da morajo za rast delnic zmanjševati stroške in tako povečati dobiček. V mnogih časopisih je to pripeljalo do zmanjšanja števila zaposlenih in prostora za novice, v elektronskih medijih pa do oženja spektra političnih stališč, ki jim je omogočen dostop do etra. V velikih ameriških medijih in do neke mere tudi v velikih medijih nekaterih drugih državah, ki jih gleda, posluša in bere največ ljudi, težijo k ustvarjanju političnih stališč vse bolj obrnjenih v desno. V ZDA, na primer, so levousmerjeni mediji že skoraj izginili, tisti, ki so šteli za zelo konservativne, pa so se premaknili med bolj sredinske. Drugačen pogled, kot ga ponujajo ti mediji, torej drugačen od rahlo sredinskega pa do skrajno desnega, je mogoče dobiti na svetovnem spletu. Mnogi mladi Američani so ustanovili spletne strani, na katerih ustvarjajo svoj informativni program.

So ti internetni mediji bolj levičarski?
Na internetu je najti vse mogoče strani, leve, sredinske, desne, od norih do pametnih, toda mladi intelektualci, ki se zanimajo za napredno politiko in se želijo informirati, večino informacij dobijo na internetu. Številne spletne strani objavljajo izbrane članke, prevedene članke iz naprednih evropskih in azijskih medijev, med njimi britanskega The Guardiana, francoskega Le Monde Diplomatiquea, italijanske La Repubblice in podobnih. Poleg levičarskih je seveda najti tudi desničarske, a v veliko večjem razponu, in mnogi mladi, in ne samo mladi, se informirajo na teh internetnih straneh. Ne gre za večino ljudi, temveč za znaten del politično vpletene mlajše generacije. Ko so, denimo, ZDA napadle Irak, je ena od teh internetnih strani pozvala ljudi po državi, naj se udeležijo shoda proti vojni. Na milijone ljudi je prišlo protestirat proti vojni, predvsem zaradi pozivov na internetnih straneh. Tradicionalni mediji so najprej podcenjevali moč množic in protestov, a so potem prav o tem morali poročati. To je en vidik interneta. Glavni mediji so zelo previdni in zelo konservativni, v njih lahko slišiš ali prebereš le malo naprednega.

Kako se je lahko število medijskih organizacij tako močno zmanjšalo, s 50 na pet, in kaj lahko ukrenemo proti medijski koncentraciji? Se ji lahko z regulacijo, zakonodajo, naj se državljani organizirajo, ustanavljajo svoje medije? Ali pomagajo raziskave, ki javnosti razkrivajo medijske monopole in to, kakšne dobičke ustvarjajo lastniki?
Ni pričakovati, da bi v ZDA vladna politika kaj naredila. Pred mnogimi leti bi vlada sprejela anti-monopolne zakone, da bi razbila velike konlomerate, a tega več ne počne, saj sedanji režim v Washingtonu verjame v svobodni trg, pri čemer jih podpirajo poslovneži. A ko velja prosti trg, giganti zmagujejo. Obstaja pa tudi protigibanje. V ZDA lokalne skupnosti nadzirajo veliko pomembnih lokalnih političnih teles, vsaka skupnost vodi svoj šolski sistem, policijo, tako da ljudje iz določenega okolja potrebujejo lokalni informativni program. Hkrati pa večina velikih radijskih in televizijskih hiš ne želi ustvarjati lokalne programe, ker z nacionalnimi zajamejo veliko občinstvo in s tem velike oglaševalce. In kaj se dogaja? Najprej so se pojavile lokalne tako imenovane piratske postaje, saj za oddajanje v ZDA kot tudi v večini drugih držav potrebuješ licenco, da se ne bi signali prekrivali. Te piratske postaje imajo zelo majhno moč, ne stanejo dosti in lahko oddajajo le v eni skupnosti. Nekatere so politične, druge le informativne. To ni zelo močno nacionalno gibanje, a je pomembno. Na koncu je oblast morala dovoliti legalizacijo teh postaj.

Kako vidite novinarje in novinarstvo, kako se soočajo z lastniki in monopolisti, kako naj se organizirajo spričo komercialnih pritiskov?
Nekatere novinarske organizacije imajo predpisano politiko, s katero želijo obvarovati novinarje pred lastniki, ki hočejo zmanjšati informativni program. V nekaterih primerih so uspešni, toda na splošno se pritožujejo. So organizirani, a na koncu lastniki postaje odločijo, kaj bo šlo v eter. Večina poklicnih novinarjev v ZDA želi biti bolj svobodnih, in na lokalni ravni jim ta prizadevanja bolj uspevajo kot na nacionalni ravni.

V čem vidite razliko med Evropo in ZDA?
Zelo jasno je, da je v Evropi politika levice, sredine in desnice prisotna v veliko večji meri kot v ZDA. V večini evropskih državah, Nemčiji, Veliki Britaniji, Italiji, Sloveniji, na Slovaškem, kjer vlada svoboda tiska, je mogoče najti tako leve kot desne časopise; tega v ZDA ni. Veliki ameriški časopisi želijo biti nevtralni, pri tem pa so zelo odvisni od navajanja visokih predstavnikov vlade, podjetij, korporacij, lokalne oblasti. To je zelo pomembno, a je le del novic.

Na predavanjih ste lahko slišali, da smo v Evropi dokaj naklonjeni, podpiramo delovanje javnih radiotelevizij in zdi se, kot da je to postalo prepoznavna evropska blagovna znamka. V tem vidimo edino priložnost, da zagotovimo resne, kakovostne medijske vsebine vsem družbenim skupinam. Kako je z javnimi mediji v ZDA? Imajo prihodnost?
V novinarstvu se pojavlja gibanje, ki teži k poročanju na način javnega servisa, kot ga poznajo javni mediji, torej k poročanju o informacijah pomembnih za državljane. Takšno poročanje je zelo priljubljeno, toda to ostaja le na lokalni ravni. Mnogo manj je takšnega poročanja na nacionalnih medijih, morda v bolj poznih večernih urah. Tudi na nacionalnih postajah pozno ponoči lahko gledaš oddaje s politično satiro, kjer se novice in politike obravnava na satiričen način, kar je zelo priljubljeno. Težava je v tem, da jih ne predvajajo v najbolj gledanem času (prime time), med 18. in 21. uro, ko program spremlja večina gledalcev.

Kot veste, smo v Evropi navajeni in imamo predpise, po katerih smo dolžni plačevati mesečno naročnino za javne radijske in televizijske postaje, da jim omogočimo delovanje. Se vam zdi, da bi bila v tem rešitev za Američane, da bi bili za delovanje javnih radiotelevizij pripravljeni plačevati na ta način?
Mislim, da bi se za to odločili, če bi imeli možnost, a tega do zdaj niso mogli narediti. Bili so poskusi, da bi to vpeljali, a so bili vsi neuspešni. Sedanja politika vlade je, da na dražbi izberejo, kdo bo dobil licenco za oddajanje. Ko pa imaš držabo, zmagujejo bogati, ki pa prihajajo iz večjih korporacij, zato ni več prostora za manjše družbe. Nekaj jih je, majhnih družb, javnih radio in tv postaj, ki dobijo zelo malo denarja od vlade, morda 10 odstotkov, in so večinoma odvisni od donacij in dolgotrajnih akcij za zbiranje prispevkov. Delajo program, potem pa ljudje šalijo, da bodo zdaj dve ali tri ure zbirali denar. Toda ljudje jim prispevajo denar, to počnem jaz, to počnejo moji sosedje, saj imamo radi ta program in to idejo o javnih medijih. Res je, da javnim medijem zelo primanjkuje denarja in da predvajajo tudi oglase, ki jih vidiš na drugih mrežnih postajah, a oglaševalci ne vplivajo na program, ker večino prihodkov ustvarjajo iz prispevkov državljanov.

V ZDA je še pred desetimi, petnajstimi leti veljala prepoved navzkrižnega lastništva v medijih?
Leta 1996 so konservativci sprejeli nov zakon o medijih, ki dovoljuje navzkrižno lastništvo in da ima en lastnik v rokah več postaj v istem mestu. Največji lastnik ima v lasti 1200 postaj, in ima na primer pet ali šest postaj v majhnem mestu, ki oddajajo isti program iz osrednje lokacije daleč stran. Resnično neodvisne samostojne radijske in televizijske postaje, ki so namenjene obveščanju skupnosti, obstajajo, a je njihovo število zelo majhno.

Kako je z večjezičnimi programi; v ZDA je zelo veliko število jezičnih skupnosti. Pri oblikovanju španske skupnosti je bil na začetku zelo pomemben program v španščini. Kaj se na tem področju dogaja zdaj?
Američani imajo zelo veliko število etničnih skupnosti, ki imajo svoj jezik in kulturo. Obstaja zelo široka mreža postaj, ki oddajajo v španščini, Telemundo, in nekatere samostojne postaje. V številnih skupnostih, kjer je veliko Kitajcev, imajo program v kitajščini, kjer so Japonci, japonske. V skupnostih, v katerih so velike etnične skupine, imajo pogosto tudi program v svojem jeziku.

Ali obstajajo postaje, ki želijo med skupnosti graditi mostove, ali imajo večkulturni koncept, morda celo večjezični program, s katerimi združujejo medkulturno raznolikost v skupnosti?
Ne poznam mnogo takšnih, mislim, da tudi ni veliko takih, ki bi si k temu prizadevali. Večina jih ima ločen program.

Na predavanju ste omenili, da nasilje v medijih narašča. Kako se to odraža v družbi? In kaj je pričakovati v prihodnosti, nasilje je prisotno tako v otroškem programu, filmski industriji?
V medijih je veliko nasilja, s prikazovanjem nasilja pa pravzaprav tekmujejo, kdo bo pritegnil pozornost gledalcev in bi jih čim dalj časa obdržal pred televizijskimi sprejemniki. Pozornost stopnjujejo s prikazovanjem napetih situacij, da bi videli, kdo bo koga ustrelil, ali pa vrsto eksplozij, kar je zelo dramatično. Nasilje je tako prisotno, da vedno več staršev nasprotuje, da bi njihovi otroci gledali takšen program, oblikovali so celo gibanje, s katerimi bi to preprečili. Obstaja nacionalno združenje staršev in učiteljev, ki imajo nacionalno politiko, da otroci ne gledajo nasilja v medijih. Nasilje je poceni in pritegne pozornost, ne potrebujete niti piscev scenarijev. Za posnetek zdaj ni treba, da se avtomobila v resnici zaletita, to lahko naredite na računalniku. Pa tudi v oglasih je veliko nasilnih elementov, od streljanja do eksplozij. Nasilje je postalo zelo običajno.

Kako ocenjujete poročanje o iraški vojni? Ali jo tudi ameriški mediji opisujejo kot okupacijo, kot jo običajno označujejo v evropskih medijih?
O tem razpravljajo v oddajah, še zlasti v javnih, pa tudi na komercialnih elektronskiih medijih. Poročajo tako kot običajno poročajo o vojnah, kako se premikajo vojaške enote, kaj se je zgodilo tisti dan, koliko jih je bilo ubitih, ranjenih … So oddaje, v katerih se pritožujejo nad vojno v Iraku in nad tem, kako o njej poročajo. Vedno več je slišati o tem, da je ta vojna živ pesek, iz katerega se ne bodo tako hitro rešili, da je blizu državljanske vojne. Vedno več tega je slišati v analitičnih oddajah. V osrednjih večernih informativnih oddajah glavnih rtv mrež poročajo o poteku vojne na način, kaj se je zgodilo tistega dne.

V Evropi je Michael Moore zelo znan, priljubljen. Kaj menite, da je njegova resnična vloga: prinesti v medijskem sistemu nov veter ali samo način, kako zaslužiti?
Zgodila se je zelo zanimiva reč. Ko je Michael Moore posnel svoj film Fahrenheit 9/11, sta brata in največja delničarja v Disneyevi korporaciji, ki je bila lastnica pravic, rekla, da bosta sama kupila njegov film. To sta tudi naredila. Sta zapustila Disney in ustanovila svoje podjetje, v katerem bosta pokazala še veliko več oddaj, ki niso nastale po korporacijskem kopitu. To je zraslo iz Mooreove težave z distribucijo dokumentarnega filma. Ta človeka imata napredne politične ideje in morda ta primer kaže, da je še kaj upanja. Izkazalo pa se je, da je prikazovanje tovrstnih programov tudi dobičkonosno.

V slovenskem prostoru se zlasti zadnje čase veliko govori o večji pluralnosti medijev. Vse več je poudarka tudi na dopolnitvah in spremembah zakona o medijih, ki jih obljubljajo na ministrstvu za kulturo. Zastavlja pa se vprašanje, kakšne bodo te dopolnitve in spremembe, zlasti pa, kaj bo v matični deželi storjenega za večje število svobodnih, neodvisnih, študentskih in skupnostnih medijev, katerih prepoznavnost je, v primerjavi z Anglijo, Francijo, Nizozemsko ali Nemčijo pri nas zanemarljiva. Tovrstna medija sta v Sloveniji namreč samo dva. Mariborski radio Študent – MARŠ in ljubljanski Radio študent – RŠ. Kljub temu da »je bila v preteklih letih opravljena harmonizacija z evropskim pravnim redom na področju medijev«, kot smo lahko prebrali v poročilu s tiskovne konference ministrstva za kulturo 22. marca o oceni stanja na področju kulture, nas v tej smeri čaka še ogromno dela. Na primer: v dopolnitvah in spremembah že obstoječega zakona o medijih bi se lahko uvedel tako imenovani tretji avdiovizualni sektor, v katerega sodijo oziroma menda sodijo svobodni, neodvisni (primer Freies Radios v Avstriji ali pa Free Radio v Angliji), študentski in skupnostni mediji, ki igrajo pomembno vlogo pri trenutno dobičkonosno usmerjenih korporativnih medijih in pri javnem RTV servisu tako v Sloveniji kakor tudi v Evropi. Dejstvo je, da lokalne etnične skupine, manjšine in zainteresirane skupine šele s pomočjo svobodnih, neodvisnih in skupnostnih medijev lahko postanejo aktivni udeleženci in sogovorniki v medijih ter imajo šele s tem možnost predstavitve svojih aktivnosti in dejavnosti širšemu krogu zainteresirane javnosti. In šele slednje nudi možnost vzpostavitve močnejših povezav z današnjo, zmeraj bolj mainstream usmerjeno družbo. V nenehnem procesu medijske koncentracije in komercializacije se ugotavlja potreba po ukrepih in ocenah, ki bi svobodnim, neodvisnim, študentskim in skupnostnim medijem zagotavljale enakovreden medijski dostop, ki je uradno zagotovljen in z zakonom zaščiten. To pomeni, da bi se določen odstotek radijskih frekvenc neodvisnim, svobodnim, študentskim in skupnostnim medijem (medijem tretjega avdiovizualnega sektorja) zagotovil z zakonom.

Poglejmo primer Francije. Nekomercialni ali skupnostni radijski sektor se je ustanovil v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, zgledujoč se po italijanskih svobodnih, piratskih radiih. Leta 1974 so, takrat sicer še ilegalno, delovale številne radijske postaje. Med njimi Radio Halles, Radio Verte, Radio Libre Nantes, Radio Lazarc in Radio Active. Mnogi izmed teh so bili naperjeni eksplicitno kritično politično, vsebine, ki so jih plasirali v eter, pa nedosegljive na nacionalnih in regionalnih radijskih postajah, nadzorovanih s strani tedanje francoske vlade. V istem obdobju so prav tako nastajale radijske postaje predane specifičnim glasbenim zvrstem, kot so rock, jazz itn. Te prvobitne radijske postaje so v svojem razvoju seveda doživljale odvzeme frekvenc, aretacijo zaposlenih in zaplembo opreme. Vendar pa so francoski poslušalci in civilna družba dali jasno vedeti, kakšne radijske postaje si želijo. Zlasti po volitvah, maja 1981, in v Mitterandovi vladavini je število takšnih radijskih postaj izjemno naraslo. Trenutno je v Franciji približno 600 tovrstnih radijskih postaj, ki jih podpira država, združenih v SNRL – Nacionalni sindikat svobodnih radiev (Sindicat nationale de radio Libre). Prav tako je Francija poskrbela tudi za financiranje tovrstnih medijev. Leta 1986 je ustanovila FSER – Fond za podporo radijskemu izražanju (Fond de Soutien à l’expression Radiophonique), v katerega se zbirajo davki, plačani z davki od reklam v komercialnih medijih. Ustanovljena pa je tudi posebna komisija – sicer jo je imenovala vlada, a se njeni člani menjavajo na pet let, odobrila pa jo je tudi evropska komisija –, da bi regulirala zbiranje finančnih sredstev. Predsedujoči v komisiji je od vlade in upravljavcev vključenih radijskih postaj neodvisen.

Če že govorim o svobodnih, neodvisnih, študentskih in skupnostnih medijih, naj podam nekaj predlogov za njihovo številnejšo vzpostavitev in večjo prepoznavnost. Zagotovo je na prvem mestu samoodločanje in samodefiniranje. Navajam konkreten primer Nizozemske, kjer se vzpodbujajo lokalni, skupnostni mediji (to pomeni, da imajo skupnosti – manjšine, marginalne skupine – z zakonom zagotovljeno možnost ustvarjati lasten radijski program v maternem jeziku. Vsaka občina je namreč po zakonu dolžna poskrbeti, da se zainteresirana skupnost, civilna iniciativa, manjšina nauči radijskega delovanja, nato pa po zakonu dobi frekvenco). Več kot 500 od skupnih 560 občin ima svojo lokalno radijsko postajo (od tega nekatere lokalne radijske postaje pokrivajo več kot le eno občino). Potencialna radijska pokritost tovrstnih medijev na Nizozemskem znaša 14,5 milijonov, skupno pa ima Nizozemska 16 milijonov prebivalcev. Večina teh programov je v nizozemskem jeziku, manjšine pa predvajajo program v lastnem, maternem jeziku. zakon o medijih iz leta 1988, po katerem mora vsaka lokalna radijska postaja zagotoviti program za in v imenu lokalne skupnosti in njihovih manjšin, nizozemskim medijem omogoča sledenje definiciji. V vsaki občini je lahko le ena lokalna radijska postaja, ki pa lahko pokriva tudi bližnja manjša mesta ter vasi. Razen frekvence FM so skupnosti dolžne prejeti tudi dovoljenje za kabelsko oddajanje. Slednje pa skupnostim dovoljuje, da si lahko priskrbijo dovoljenje za televizijsko in teletekst oddajanje. Svet za radiodifuzijo mora po zakonu vključevati tiste člane lokalnih skupnosti, ki predstavljajo večino kulturnih in družbenih organizacij določene lokalne skupnosti. Zaradi le ene lokalne, skupnostne frekvence na občino je lastnik dolžan in odgovoren, da zadosti vsem različnim skupinam in njihovim potrebam ne glede na etnično, rasno ali kakršno koli drugo pripadnost. Vključenost mora biti tako programska kakor tudi upravljalna (pripadniki skupnosti morajo biti prisotni tudi v upravljalnem svetu posamezne lokalne radijske ali televizijske postaje).

Če bi tovrstno medijsko zakonodajo sprejeli v Sloveniji, bi pridobili na kakovosti, število že obstoječih lokalnih, v večini žal komercialnih radijskih postaj bi upadlo, ostale bi le tiste, ki bi jih država prepoznala in obvezala, da morajo s svojimi vsebinami poskrbeti za manjšine, marginalne skupine, raznolike etnične pripadnosti itn. Ker bi bilo tovrstnih medijev manj, bi za njih ostala tudi večja finančna možnost sofinanciranja. Na Nizozemskem – tako kakor v Franciji – država namreč takšnim medijem zagotovi denar za njihovo delovanje, s čimer pripomore tudi k lažjemu preživetju in delovanju. Mediji s tovrstnim statusom se namreč na Nizozemskem po zakonu ne smejo oglaševati, lahko pa se prijavljajo na domače in evropske razpise. Ti mediji morajo imeti status neprofitne institucije. Nova slovenska medijska zakonodaja naj se razvija v smeri, ki bo vzpodbujala neodvisne, svobodne, študentske in skupnostne medije v situacijah, ko je ogrožena svoboda izražanja (primer Romi in ostale manjšine v Sloveniji) ali v delih Slovenije, kjer takšni mediji sploh ne obstajajo oziroma niti nimajo možnosti ustanovitve. V tem primeru mislim zlasti na medije tipa Marš in RŠ. V razmislek velja vzeti z zakonom zagotovljeno delovanje študentskih medijev v vseh univerzitetnih centrih (Maribor, Ljubljana, Kranj, Nova Gorica in Koper). Za obseg produkcije, namenjene skupnostim, marginalnim in etničnim skupinam, naj se v prihodnje nameni in zagotovi posebne davčne olajšave. Svobodni, neodvisni, študentski in skupnostni mediji se naj prepoznajo kot temeljni del javnih servisov in kot taki naj prejmejo zagotovilo za relevantno delovanje v sedanjih in prihodnjih komunikacijskih platformah (DAB, DRM, DTTV …). Nadalje: nacionalna vlada in evropske institucije bi morale ustanoviti finančni sklad za svobodne, študentske in skupnostne medije, osnovan na statutarnem ogrodju (primer Francije), s pomočjo katerega bi se zagotovila vzpostavitev in kontinuiteta financiranja na strukturalnih temeljih. Vzpodbuja naj se medije, ki dejansko zagotavljajo svobodo izražanja manjšin v njihovem lastnem jeziku, narečjih in regionalnih jezikih, kar bi dolgoročno pripeljalo do pluralne in civilno usmerjene komunikacije.

V svojem govoru na 7. evropski ministrski konferenci o medijski politiki Sveta Evrope, ki je potekala v Kijevu od 10. do 11. marca letos in na kateri smo bile prvič v zgodovini prisotne tudi nevladne organizacije, je zavezanost pluralizaciji nakazal tudi slovenski minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Zatorej resnično upam, da bo »iz prostega pretoka informacij, kjer so izključeni vsi tisti, ki so ekonomsko prešibki, da bi v svojem lokalnem ali v mednarodnem medijskem prostoru zagotovili prepoznavnost« (Simoniti, 10. 3. 2005, Kijev), z dopolnitvami in spremembami slovenskega zakona o medijih to možnost tudi dobili. Prav tako se naj z novimi dopolnitvami in spremembami zakona o medijih vzpodbuja že ustanovljene študentske in skupnostne medije kot pogoj za ustanavljanje novih medijev te vrste, s čimer se pripomore k trdnemu vzdrževanju in ravnotežju razvoja študentskih in skupnostnih medijev. Spekter radijskih frekvenc pa naj bi bil prepoznaven kot naravni vir, ki pripada vsem etničnim, (sub)kulturnim, socialnim in drugim marginalnim skupinam; in naj se ga upravlja kot javna pridobitev s pomočjo transparentnih in odgovornih regulativnih ogrodij. Zakonodajni ukrepi naj bodo vzpostavljeni tako, da bodo zagotavljali možnost medijskega dostopa vsem, ne glede na njihov ekonomski ali kakršen koli drugi status. Zakon o medijih naj se dopolni in spremeni tako, da se opredelijo trije rtv sektorji (javni, komercialni in tretji). V skladu s to opredelitvijo se naj opredelijo pogoji za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji sektor (neprofitno delovanje, vsebine, omejitev oglaševanja itn.). Hkrati naj se določijo tudi prednostni kriterij pri kandidiranju za frekvence za ponudnike programov, ki ustrezajo pogojem za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji RTV-sektor. Edina možnost, da bi v Sloveniji dobili jasnejšo sliko o dejanski pluralnosti medijev s svobodnimi, neodvisnimi, študentskimi in skupnostnimi mediji, se pravi medijih tretjega avdiovizualnega sektorja, in o pogojih, v katerih tovrstni mediji delujejo, je, da ministrstvo za kulturo (oddelek za javne medije in avdiovizualno kulturo) izvrši konkretne študije na pravni, tehnični in finančni ravni. Le tako bomo lahko »med osnovna pravila igre uvrstili tudi zaščito šibkejših igralcev na medijskem trgu«, kot je v Kijevu povedal dr. Vasko Simoniti.

Viri: 1. Erly Price – Davies and Jo Tacchi; Community radio in a global context: A comparative analysis, Published by Community Media Association, September 2001
2. Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija 10. Marca 2005 na evropski ministrski konferenci o medijski politiki Sveta Evrope, od 10. do 11. Marca 2005 v Kijevu, www.kultura.gov.si/news.cp2?uid=40805
3. Poročilo s tiskovne konference Ministrstva za kulturo RS, 22.03.2005, o oceni stanja na področju kulture, www.kultura.gov.si/news.cp2?uid=42371

V zadnjem času radi govorimo o globalizaciji, demokratizaciji, prostem trgu, o nevarnosti klimatskega kolapsa. Potujemo v najbolj oddaljene kraje na svetu, zdi se nam, da je preko interneta, satelitskih in mobilnih telefonov prav vse dosegljivo in ko pomislimo na radio, je to nekaj, kar že zdavnaj spada v preteklost, v tehniške in zgodovinske muzeje, v babičine kuhinje. Radijski avtorji pogosto pripravljajo po mesece radijski feature (dokumentarna umetniška oddaja) ali radijsko igro, se ukvarjajo s kvaliteto tonskih posnetkov, ki žal postane ponavadi pomembnejša od vsebine; in med njimi se vse bolj razvija pravo tekmovanje, kdo bo prej odkril spet novo snemalno tehniko. Pri vsem tem pa se ves čas sprašuješ, kdo te »super« oddaje sploh še posluša. V moji mladosti je bil radio za mnoge izmed nas velikokrat glavni vir informacij, zabave in izobraževanja. Radio je bil del družinskega življenja, vplival je na pogovore s prijatelji in učitelji. In vedno je pomenil potovanje v največkrat še neznani svet. Skozi leta sem na radio pozabila. Postal je avtomatičen spremljevalec na vožnjah z avtomobilom in nič več. In informacije preko radijskega medija v zahodnem svetu? Na hitro oddrdrana gola dejstva, ki ne vzbudijo v tebi nobene radovednosti več. Reklama za novo ameriško radijsko postajo: »Daj mi minuto in dam ti ves svet!« (Give me a minute and I give you the whole world!) Šele leta 1992, ko sem prišla v Sarajevo sredi vojne, sem razumela in ponovno odkrila, kakšne možnosti ima radio, ta enostaven in preprost medij.

Ko je v Sarajevu divjala najhujša vojna, sem sredi mesta srečala 24-letnega Adija, urednika radija Zid, enega izmed neodvisnih radijskih postaj v mestu. Odpeljal me je na radijsko postajo, kjer je vsaj petdeset mladih ljudi (skoraj vsi stari okrog dvajset let) oddajalo 24-urni program, z navdušenjem, angažiranostjo in samoironijo ... Radijska postaja Zid: večstanovanjska hiša sredi mesta, dve mali sobici. Majhen generator, ki so ga posodili bosanski vojaki, majhen mešalni pult, magnetofon, že dolgo rabljen CD player. Pred starim mikrofonom tri mlade napovedovalke, sestradane, ampak dobre volje, ki so obveščale prebivalce mesta, kje lahko pričakujejo napad, kje bodo vsaj za eno uro lahko dobili vodo, o trenutnih cenah na črnem trgu, svarile so pred pokvarjenimi živili, ki so prišla v mesto, in katera zdravila so v židovski lekarni ta hip na razpolago ... Mladi na radiu so bili hitri, neposredni, politično se niso pustili vplivati nikomur in v svojih intervjujih z gosti v studiu so ostajali brezkompromisni. Ves čas pa so se trudili, da bi vzbujali vtis normalnosti. Na primer: če otroci niso mogli v šolo, je pač šola prišla k njim preko radia ... To je za zdaj, hvala bogu, preteklost, ampak v koliko deželah na svetu in še celo v precejšnjem delu Evrope so neodvisne radijske postaje pomembne! Za informacije, za izobraževanje, za prevencijo pred nacionalizmom in vojno, za šolo demokracije. Seveda pa vedno ostane vprašanje, koliko časa uspe nekomu ostati neodvisen.

Vojna, državljanska vojna, milijoni mrtvih, mučenja, zatiranje ... Uradno je vojna končana, volitve so bile »pravilne«. In mediji? V kraju Mazar-el-Šarif, v še vedno nevarnem delu severnega Afganistana, prebivalci dve uri na dan lahko poslušajo radijsko postajo, ki predstavlja v tem delu sveta nekaj neobičajnega. Program radia Rabi’ah Balkhi (imenovan po afganistanski princesi in pesnici iz 19. stoletja) pripravlja vsak dan v majhnem najetem stanovanju skupina žena s podporo kanadske nevladne organizacije IMPACS (International Development Agency`s Peacebuilding Fund) in je namenjena milijonom afganistanskih žena, katerih je kar 80 odstotkov nepismenih. Zdravstvene, politične, etične teme, odgovori na vprašanja o ženskih pravicah, afganistanska glasba in slišati je celo radijske igre. »Ker večina prebivalcev ne zna niti pisati niti brati, je radio eno najmočnejših orožij v boju za izobraževanje,« pravi mlada afganistanska novinarka Najiyah Hanifi, ustanoviteljica in voditeljica prvega »ženskega radia« v Afganistanu. Vsak dan predstavlja ženam, ki pripravljajo program, nov izziv v soočanju z nezaupanjem duhovščine in politikov in boju za neodvisen, informativen program z novimi vsebinami in perspektivami za ženske. »Mislile smo,« pravi mlada afganistanska študentka, »da bomo imele zdaj več svobode, ampak zanjo se moramo še vedno boriti in ta radio predstavlja naše glasove in naša upanja«.

»Kadar živiš obkoljen od tisoče vojakov, kadar ne zaupaš več vladi, kadar ti po življenju strežejo paravojaške enote ... Torej če si del te borbe in ne veš, kaj bi trenutno počel, potem poslušaj Radio Insurgente, radio z gora mehiškega jugovzhoda ...« V najbolj oddaljenih delih mehiške province Chiapas srečaš kmete, ki nosijo majhne radijske tranzistorje s seboj na delo na poljih. Poslušajo tradicionalno glasbo in hiter ritem pop skupine Control Machete, poročila v španskem in malo tudi v indijanskih jezikih. V provinci Chiapas je še vedno polovica žensk in tretjina moških nepismena. Veliko izmed njih obvlada španski jezik zelo slabo ali pa sploh ne in tako se poročila vedno začnejo: »Biti neinformiran pomeni isto kot biti neoborožen.« UKW program Radia Insurgente pripravljajo v glavnem ženske. Iz programa so naredile instrument izobraževanja in poskrbele, da so v programu svoj prostor dobile tudi teme: enake pravice žensk in moških, nasilje nad ženami, vzgoja otrok in hišno delo. V delu Mehike, kjer se ljudje že leta borijo za samoupravljanje in samoodločanje, je radio eno najpomembnejših orodij v pospeševanju teh procesov.

V začetku osemdesetih let so se malijski emigranti v Franciji odločili, da morajo nekaj storiti v celotni regiji Kayes in ustaviti nenehno in hitro uničevanje celotnega sahelskega predela. Njihovemu klicu so se pridružili tudi emigranti iz Italije. Zbrali so denar in izbrali radio za borbo za boljšo izobrazbo in obveščenost. Tako je začel 1. avgusta 1988 delovati Kayes Rural Radio. Domačini skoraj brez vsakega znanja in brez radijskih izkušenj so se lotili informativnega in kulturnega programa za prebivalce podeželja. Kulturni program je sestavljen med drugim iz dokumentarnih oddaj, iz ustne zgodovine, posnetkov tradicionalne glasbe in lokalnih teatrov. Izobraževalni program je postal popularen z literarnimi oddajami v regionalnih jezikih Soninke in Bambara, ki jih spremljajo literarni tečaji po vaseh. Med podeželski prebivalstvom se je zaradi radia zelo povečala želja, da bi se naučili brati in pisati. Se vedno pa so najpomembnejše informativne oddaje o vremenu, o ekonomskem razvoju, transportu in zdravstvu, o najnovejših kmetijskih tehnikah, o pogozdovanju. Ves program spremljajo neprestano opozorila pred napadi sovražnih plemen. Kayes Rural Radio je prvo fazo poskusa uspešno prestal in se v vseh teh leti razvil v pravi izobraževalni in informativni medij v rokah podeželskega prebivalstva in postal vzor mnogim podobnim poskusom (do sedaj v glavnem neuspešnih) v socialnih in političnih kriznih področjih na afriški celini. To je le nekaj zelo skopih prikazov malih neodvisnih radijskih postaj, ki pomenijo najpomembnejše sredstvo v boju za izobraževanje in širjenje neodvisnih informacij v kriznih in vojnih področjih. Stvar je preprosta: za funkcioniranje potrebuje radio malo prostora, malo energije in tehnike, nekaj sodelavcev; kadar preti nevarnost, se lahko hitro preseli drugam. Poslušalci pa lahko brez velikega tehničnega napora sprejemajo radijski program: zadošča že majhen tranzistor priključen na star avtomobilski akumulator ... v Bosni so mi pokazali nešteto trikov, kako poslušaš radio brez elektrike, pa so mi žal izginili iz spomina ... A prepričana sem, da jih oni še vedno.

Vse se začne s klicem Roka Srakarja z ministrstva za zunanje zadeve, ki skrbi za novinarje, ki pokrivajo delovanje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Predsedujoči Dimitrij Rupel gre v Beograd. Ali bi novinar Žurnala spremljal njegov obisk? Seveda, se takoj glasi odgovor, a že čez nekaj ur z MZZ spet kličejo in odpovedo vabilo, ker OVSE-ju ni uspelo dobiti posebnega letala. Delegacija potuje z rednim letalom, kar pomeni, da let za novinarje ni zastonj. In seveda se stvar tu ustavi. Naslednji teden pa se zgodba ponovi, le da gre tokrat predsedujoči s posebnim letom v Kazahstan in Uzbekistan. Rok Srakar pošlje izčrpne in kakovostne materiale o zgodovini in političnih razmerah v za nas oddaljenih državah osrednje Azije.

Zjutraj ob 8. uri se zberemo v VIP salonu letališča na Brniku. Novinarji RTV Slovenija, Slovenske tiskovne agencije, Dela, Večera, Dnevnika in Žurnala. Zraven je tudi nekaj gospodarstvenikov. Preseneti nas prisotnost Lojzeta Peterleta, med potjo pa izvemo, da bo imenovan za posebnega odposlanca predsedujočega za osrednjo Azijo. Po kratkem tehničnem postanku v Moskvi (si predstavljate: letalo nima dovolj goriva za takšno razdaljo) smo končno v Astani, novi, pred osmimi leti ustanovljeni prestolnici Kazahstana (pred tem je bila prestolnica Almaty). Pristanemo ob 15.30 po našem času, a je v Astanu že noč. Prijazni domačini, ki zmrzujejo na pisti na minus 30 stopinj Celzija, nas pozdravijo in hitro vzpostavimo prijateljski stik, saj imamo vsi razen Barbare slovanska imena (ruščina je v Kazahstanu drugi jezik). Ko zaslišijo Borisa Javševca, nas začnejo spraševati: A je med vami Boris Čibej (dopisnik Dela iz Moskve in ZND), kar nas preseneti in razveseli. Mrzlično pregledamo mobitele: Andrej Stopar in avtorica teh vrstic ugotoviva, da nama mobilnika ne delata. Ostali se normalno priklapljajo na roaming in kličejo v domovino: matične redakcije in domov. Roaming povezava je seveda ključna za pošiljanje tekstov, ki kolege čaka naslednji dan. Ko pridemo v hotel, nas predsedujoči Rupel, kljub pozni uri in utrujenosti, povabi na večerjo. Spoznavamo se s specialitetami kazahstanske kuhinje, natakarje sprašujemo za osnovne besede, se pogovarjamo in gremo malo pozneje v hotelsko diskoteko. Valentinovo je namreč prišlo tudi v Kazahstan! Spijemo pijačo in zbežimo pred agresivno glasbo. Dobimo vtise o mlajši generaciji, ki je oblečena popolnoma enako kot v Sloveniji, in se naučimo ločevati Kazahstance od Rusov, ki so druga največja skupnost v tej po površini ogromni, redko poseljeni državi s 15 milijoni prebivalcev.

Zjutraj se zgodi novinarski upor: ob posredovanju kazahstanskega OVSE-ja je bilo načrtovano srečanje s predstavniki nevladnih organizacij, a se je od nekod pojavila predstavnica kazahstanskega zunanjega ministrstva, ki je hotela za vsako ceno slovenske novinarje peljati na zunanje ministrstvo, čeprav po srečanju kazahstanskega zunanjega ministra s predsedujočim ni bilo predvidene izjave. Zakaj naj bi šli tja, smo se »bunili« novinarji, predstavnica MZZ Kazahstana pa je v pomanjkanju argumentov rekla, da nam je lahko v čast videti njihovega ministra, saj bodo to počeli kazahstanski novinarji. Posmeh in nejevernost sta bila samo uvod v seznanitev z medijskimi svobodami v državi. Potem ko smo zavrnili njen predlog, se nam je naša politkomisarka (tako smo je namreč poimenovali po začetnem nesporazumu) »pridružila«, saj smo imeli novinarji ločen program od predsedujočega. Bila je na našem srečanju s predstavniki nevladnih organizacij. Ko sem predstavnico OVSE vprašala, ali njena prisotnost ne moti ljudi, ki jih režim ravno ne crklja, in ali bodo svobodno govorili, sem dobila odgovor, da jih ne moti, saj da tisto, kar govorijo nam, v Kazahstanu govorijo tudi javno. Le da njihovih besed ne sliši veliko ljudi, saj je državna televizija, sicer privatizirana, v rokah predsednikove hčerke. Mediji so pod popolnim političnim nadzorom. Politkomisarka je celoten dve in polurni sestanek beležila v svoj notes, pozneje pa je nekatere ugotovitve predstavnikov NVO označila za popolne laži in manipulacije ljudi, ki to počnejo zaradi denarja z Zahoda.

Hitimo v parlament, kjer je predvidena izjava predsedu­jočega: njegovega sogovornika seveda ni mogoče vprašati ničesar, ker ga ni na tiskovni konferenci. (O tem, kaj je sploh bilo rečeno na Ruplovih sestankih, izvemo od Mirjam Možgan, ki je z ministrom ves čas, novinarje pa sproti med odmori med sestanki obvešča o dogajanju. Možganova je tako naša kot desna roka predsedujočega.) Po tiskovni konferenci pa za poročanje najbolj dovzetna kolegica s STA pritisne na tiskovnega predstavnika kazahstanskega MZZ (ki je tiskovko poslušal iz publike), da naj predstavi stališče Kazahstana o temah, o katerih je javno spregovoril le Rupel. Najprej dobimo odgovor, da naj pogledamo njihovo spletno stran, a po drugem posredovanju vztrajne Nadje Podobnik (STA) tiskovni predstavnik Iljas Omarow le pove nekaj splošnih stavkov, ki zadovoljijo le formo (t. i. druga stran), ne povedo pa ničesar. Hitimo nazaj na sedež OVSE, kjer kolege čaka pisanje in pošiljanje člankov v matične redakcije. Časovna razlika (smo šest ur pred Slovenijo) je novinarjem naklonjena. Pravzaprav kolega z Večera ne more preveriti, če je njegov tekst prispel po elektronski pošti, ker v redakciji v tem trenutku (okrog 13. ure) ni nikogar. Tajnica porabi kar nekaj časa, da ugotovi, kako in kaj je z njegovo elektronsko pošto. Andrej Stopar, bodoči dopisnik RTV iz Moskve, pa ima težave s slikovnim materialom: njega preprosto ni mogoče dobiti od državne televizije, kasneje pa se izkaže, da TV Slovenija arhivskih posnetkov iz Kazahstana nima (ali jih odgovorni niso šli pravočasno iskati oz. naročiti) in je njegovo poročanje, s tonskimi posnetki vred, uporabno le na radiu. Na televiziji so uporabili le t. i. zamrznjen posnetek Rupla in besedilo, povzeto po STA. Kot v osemdesetih! Sledi še kratki sestanek Rupla s predstavniki opozicije. Ne uidejo nam njihovi razočarani obrazi ob poslušanju diplomatskih formulacij predsedujočega, ki pa ne sme tvegati resnejše (javne) kritike oblastnikov, da ne bi ogrozil delovanje misij. Sledi Ruplova izjava za kazahstanske novinarje in že smo na letalu za Uzbekistan. Ponovno hitimo z letališča, mimo kontrol, v diplomatski koloni, k hotelu. Ponovno nas vabijo na večerjo, a smo novinarji preveč utrujeni. Ostanemo v hotelskem baru, kjer navaden čaj stane neverjetnih pet dolarjev. Z Andrejem ugotoviva, da nam telefona delata bolje. Končno lahko pošljem domov SMS! Toda roaming v Uzbekistanu je nenaklonjen Barbari Hočevar z Dela. To samo spodbuja njeno jezo, saj razburjeno ugotavlja, da je bilo od poslanih 150 vrstic objavljenih le 15!

Tudi OVSE v Taškentu pripravi za novinarje ločen program. Odpeljejo nas v Internews, neodvisno televizijsko produkcijo, ki oskrbuje 15 postaj z zelo kakovostnimi programi, ki se jih ne bi sramovala nobena televizija v Sloveniji ali v zahodni Evropi. Pokažejo nam resnični Uzbekistan, revščino, upokojence, ki jokajo in beračijo na ulicah, saj ne morejo preživeti s pokojninami v višini sedem dolarjev. Zgodbe o ljudeh, ki so verjeli v sistem, in postali njegove žrtve. Najbolj nas šokira in pusti brez besed posnetek zapornika, ki so ga mučili tako, da so ga vrgli v krop. Gledamo njegovo mater in sestro, ki jočeta in zahtevata resnico ter kazen za ljudi, odgovorne za ta zločin. Težava je, da je mučenje še vedno sestavni del uzbekistanskih zakonov. Po omenjenem incidentu (ki je prebudil celo Združene narode) predsednik obljublja raziskavo in ustavitev mučenja. Urnik je natrpan, zato hitimo v stolpnico, v kateri so zbrane vse časopisne hiše, ki imajo sedež v Taškentu. Recimo, da je stolpnica malo podobna Delovi, a je v veliko slabšem stanju. Revščina in pomanjkanje denarja sta vidna tako rekoč na vsakem koraku. Lesena tla, redakcije s tapetami s cvetnim vzorcem, fikusi in prijaznimi ljudmi v sivih oblekah. Pričaka nas odgovorni urednik enega od treh največjih dnevnikov: Pravda Vostoka je prej izhajala v 500.000 izvodih (izdajatelj je bila Komunistična stranka Uzbekistana), sedaj znaša naklada 9000 izvodov. Pravda Vostoka je najstarejši časopis v Uzbekistanu, ki je začel izhajati leta 1917, in sicer pred oktobrsko revolucijo; na to so njegovi ustvarjalci posebno ponosni. Kljub slavni preteklosti pa drugi največji dnevnik v Uzbekistanu še naprej objavlja vladna sporočila uzbekistanskemu ljudstvu, a za to ne prejema nadomestil oz. ga vlada ne financira (več). Preživeti mora na trgu ob dejstvu, da časopisno vsebino narekujejo iz vladne palače. Od tam »novosti« ponavadi sporočijo tik pred zaključkom redakcije tako, da je časopis zvečer videti popolnoma drugače od tistega, ki je bil načrtovan na jutranjem redakcijskem sestanku, se nam potoži odgovorni urednik. Paradoksalno (z novinarskega stališča) so težave Pravde Vostoka identične tistim, s katerimi se soočajo komercialni mediji, ki pa morajo članke spreminjati/umikati/zmanjševati/podaljševati glede na spremembe, ki jih terjajo oglasi.

S pomočjo sredstev OVSE je v stolpnici odprt mini internet-caffe (ha, brez caffeja), v katerem lahko novinarji zastonj uporabljajo internet. Sicer dostop do interneta v Uzbekistanu stane neverjetnih 550 evrov na mesec. Kot nam pojasni koordinator Sergej Juškov, imajo medijske hiše denar za to, a je problem v oblasteh, ki niso naklonjene informacijam o resničnem življenju v državi. Slednja ima celo seznam nezaželenih internetnih strani, ki jih blokira. »Takoj ko objavim za oblasti sporen članek, blokirajo to stran. Potem pa jo naši fantje deblokirajo,« razlaga Sergej in se hudomušno smeji. Odpeljejo nas v muzej Amur Timura, poimenovan po znanem uzbekistanskem voditelju, ki je porazil Turke in pridobil naklonjenost zahodnih voditeljev. V muzeju hranijo enega od štirih orginalov Korana. Turki imajo korenine v Uzbekistanu. Vrnemo se v hotel, kjer nam Mirjam Možgan spet obvešča o bistvu sestankov. Ruplovi sogovorniki spet niso na voljo. Sledi torej Ruplova tiskovka, na kateri predstavi novega šefa misije v Uzbekistanu Miroslava Jenčka in pove nekaj splošnih »politično korektnih« ugotovitev. Izogne se vprašanju novinarja avstralske ABC o stanju človekovih pravic in podobnemu vprašanju radia BBC. Kolegi začnejo pisati, zelo se nam mudi. Barbari ne uspe poslati teksta. Težave z linijami. Med tehničnim postankom v ruskem Sočiju končno pošlje poročilo iz Uzbekistana. Ljubljana je tako daleč. Utrujeni smo. Pridemo ob pol štirih zjutraj po uzbekistanskem času. V Sloveniji je šele 22.30. Jutri je nov novinarski dan.