»Petku se zdi nenavadno, da imajo zaposleni v Sovi svoj sindikat« (naslov v Delu, 12. 4. 2007, 1. stran)

»Obstaja velika verjetnost, da so se ljudje, ki so delovali v teh konspirativkah, šli tudi tajno politično policijo.« (Poslanec vladajoče SDS Miro Petek na tiskovni konferenci o Sovi v Ljubljani, ki jo je sklical s poslanskim kolegom Jožefom Jerovškom 11. 4. 2007).

»Ko smo ga /Petka/ vprašali, ali ima za te izjave kakršne koli dokaze, jih ni predstavil. Rekel je, da samo izraža svoj dvom.« (novinar Rok Praprotnik v Dnevniku, 12. 4. 2007).

»Na novinarsko vprašanje, ali ima kakšne dokaze za namige o političnem delovanju Sove, pa je Petek odgovoril, da je izrazil dvom in pričakuje, da bo ta ovržen ali potrjen.« (Novinarka Barbara Hočevar v Delu, 12. 4. 2007).

»Govori se, da so imeli tam določeni ljudje zelo pestro seksualno življenje, tudi to se govori.« /…/ »Obstajajo utemeljeni sumi, da se je v tem času zaposlovalo po prijateljskih, političnih linijah ali pa so zaposlovali sorodnike tistih, ki so komu v vrhu naredili kakšno uslugo. Lahko rečemo, da je šlo za neko vezano trgovino.« (M. Petek na tiskovni konferenci 11. 4. 2007).

»Ko smo Petka, ki je tudi član nadzorne parlamentarne komisije za tajne službe, prosili, da postreže z indici ali dejstvi, ki potrjujejo njegove navedbe, ni ponudil ničesar konkretnega.« (R. Praprotnik, Dnevnik, 12. 4. 2007).

»Kategorično zanikam, da bi bilo kaj takega možno, da bi se v Sovi dogajale zadeve, ki niso predpisane in v skladu z zakonom.« /…/ »Odločno zanikam, da bi Sova delovala kot tajna politična policija.« /…/ »Nikoli še nisem slišal, da bi kateri od članov parlamentarnih komisij razlagal v javnosti govorice brez vsakršne podlage.« (Iztok Podbregar, prejšnji direktor Sove, v izjavah za medije 11. 4. 2007).

»Novinar pač išče izjave, ki bi potrjevale usmeritev novice, kot si jo je zamislil, in bi potrdile neki kontekst. Pri novinarjih pogrešam večjo natančnost in preverjanje informacij. Sam sem se skrbno pripravljal na intervjuje, pred objavo sem jih seveda poslal tudi sogovorniku v avtorizacijo.« (Miro Petek v Večeru, 5. 4. 2006).

»Človekovih pravic ni nikoli preveč, zato je treba sedmo silo regulirati, je svoj glas za novi medijski zakon razložil Petek. Pravica do popravka in odgovora na pisanje novinarjev je samo skromen obliž na škodo, ki je bila z njim narejena posamezniku, trdi nekdanji novinar Večera.« (Delo, 15. 4. 2006)

Hecno. V času, ko iz medijskih hiš, na katere ima oblast kakršen koli vpliv, iz stanovske organizacije, slovenske in evropske, iz novinarskega sindikata ter iz nevladnih organizacij prihaja vse več in vedno bolj dramatičnih opozoril o političnih pritiskih na novinarje ter o uničevanju za demokracijo nujne novinarske avtonomije, nekdanji novinar Večera, nagrajenec Jurčičevega sklada leta 2001 in zdaj poslanec vladajoče stranke SDS Miro Petek ni rekel niti besedice v zaščito svojih nekdanjih kolegov in profesije niti se ni potrudil razumeti ali vsaj preveriti, ali številni primeri, ki jih iz prve roke navajajo njegovi nekdanji kolegi, držijo ali ne.

Za nekoga, ki je na oblasti in je demokrat, so taki primeri namreč zanesljivo znak za alarm.

Namesto tega je Petek naredil nekaj drugega. Če je menil, da so opozorila nekdanjih novinarskih kolegov neprimerna in odveč in da se oblasti ni treba ukvarjati z njimi, kar je sicer v demokratični družbi nepojmljivo, bi lahko vsaj demonstriral, kako je ravnati prav in kako naj bi delali nekdanji novinarski kolegi v demokratičnih razmerah, kot jih zagotavlja vladavina njegove stranke, da ne bi imeli problemov, o katerih govorijo dovolj glasno, da jih je lahko slišal.

Kajti samo eno od tega drži: ali nekaj ni v redu z načinom vladanja in razmerami v družbi, o čemer govorijo novinarji in njihove stanovske organizacije, ali pa ti po nepotrebnem jadikujejo in pretiravajo, ker pri nas transformacija iz nekdanjih družbenopolitičnih delavcev enostrankarskega režima v odgovorno novinarstvo pluralne družbe še ni končana.

Petek meni, da drži to drugo, ravna pa v nasprotju s tem. Ob njegovih zadnjih nastopih so Petka z več kot dvajsetletnim stažem v novinarstvu veliko mlajši kolegi morali opozarjati, da je treba za res ostre ocene organizacij in ljudi imeti vsaj indice, preverjene informacije, dejstva ali dokaze, preden jih je mogoče izrekati v javnosti. Kajti če bi Petek pisal svoje tekste tako, kot je govoril na tiskovni konferenci 11. 4., takih tekstov najbrž ne bi mogel objaviti v nobenem kolikor toliko resnem časopisu.

Sicer se je Petek, odkar je poslanec, opazneje angažiral v javnih razpravah o položaju novinarstva v slovenski družbi predvsem trikrat: ko je v začetku lanskega leta opozoril, da agencije s klipingi kratijo avtorske pravice posameznih novinarjev in je napovedal zakonske spremembe; ko je zagovarjal zakon o RTV Slovenija in po potrditvi zakona na referendumu konec septembra 2005 menil, da zakon »dejansko uzakonja institucionalno in kolektivno avtonomijo novinarjev«; in ko je konec avgusta 2005 po oprostitvi peterice domnevnih napadalcev nanj (poskus umora 28. 2. 2001 pred domačo hišo) na murskosoboškem okrožnem sodišču ocenil, da je sodnik poslal jasen signal, da je novinarje mogoče nekaznovano pretepati, tudi likvidirati. Peterica zdaj že pravnomočno oproščenih za brutalni pretep novinarja Petka, ki so jim sodili 15 mesecev, za nameček namreč od države pričakuje tudi izredno visoke odškodnine (od približno 60.000 do 330.000 evrov).

»Seveda pa tudi druge oblike pritiska ostajajo del vsakdanjika, ki ga preživljajo novinarji,« je tedaj točno ocenil Petek v Večeru 30. 8. 2005.

Od takrat je Petek iz nekdanjega novinarja postopoma postal pravi politik, in to v politiki določene vrste – take, kjer za politične konkurente in za doseganje ciljev ni več treba zbrati indicev, dejstev ali dokazov, ampak je dovolj že samo izreči dvom, na drugi strani pa naj se branijo, kakor vejo in znajo, da bi take dvome ovrgli ali potrdili. V profesionalnem novinarstvu pa tako ravnanje seveda v nobenem primeru ni dopustno.

»Sicer pa Petek kot poslanec doslej ni izstopal. To vsekakor ni tisto, kar bi pričakovali od nekdanjega novinarja, ki bi se kot poslanec najmočnejše stranke zagotovo lahko izpostavljal in aktivno pomagal reševati najpomembnejše probleme slovenske družbe. Ni prispeval k temu, da bi parlament kot prva veja oblasti kaj bolje deloval. Če bo tudi nadaljeval v dosedanjem slogu, se mu lahko zgodi, da bo njegov sedanji poslanski mandat tudi zadnji.« (Rok Praprotnik, portret tedna v sobotni prilogi Dela, 3. 9. 2005).

Praprotnikova napoved se za zdaj ne uresničuje. Nasprotno. Petek, ki je na volitvah leta 2004 dosegel izjemen uspeh – kandidiral je v dveh okrajih (v Mežiški in zgornji Dravski dolini) in bil izvoljen za poslanca z drugim najboljšim rezultatom v državi –, je posebno v letošnjem letu zelo intenziviral svoje poslansko delovanje in se »aktivno izpostavil« na raznih področjih. Na eni strani, recimo ji politično-ideološka smer, gre po stopinjah predsednika svoje stranke SDS in vlade Janeza Janše; je njegov najtesnejši zaveznik v političnih bojih, pa tudi usmerjen v enake najvišje politične »tarče«, kot sta nekdanji predsednik Milan Kučan in sedanji predsednik republike Janez Drnovšek ter posamezni kadri prejšnje oblastne garniture, pa tudi celo nekdanji člani nekdanjega režima, t. i. kontinuiteta. Na drugi strani, recimo pragmatični, pa se je Petek močno angažiral pri raznih projektih v domicilnem volilnem okrožju, ki ponavadi ostanejo v medijski senci »velikih« političnih dogodkov, čeprav po koristih za ljudi, pa tudi za sloves »domačih« poslancev, prav nič ne zaostajajo za »velikimi« političnimi temami. Petek je začel zlasti letos učinkovito kombinirati oboje. Tako je po »izpostavljenosti«, ki jo je pod vprašaj postavil novinar Rok Praprotnik, še ne dve leti po tej njegovi oceni Miro Petek med člani oziroma poslanci vladajoče stranke SDS zdaj zagotovo že v vrhu, tik za predsednikom in premierom Janšo.

Nekaj dni za tem, ko je v začetku letošnjega leta nekdanji predsednik Milan Kučan pričal pred parlamentarno komisijo, ki se ukvarja z razmerami na državnem tožilstvu v letih 2000–2004, in povedal, da z aretacijo koprskega župana Borisa Popoviča ni imel nič, je Petek naredil pravi pravcati politični šov s posnetim dvdjem oddaje Jožeta Možine o žrtvah povojnih pobojev, ki ga je kot odgovor na Kučanov nasvet, naj si ogleda film Rašomon, poslal nekdanjemu predsedniku. In ko sta s predsednikom komisije in Petkovim strankarskim kolegom Dimitrijem Kovačičem našla neskladja v Kučanovih izjavah, je Petek poskrbel še za nadaljevanje s predlogom, da bi bilo najbolje na seji komisije kar soočiti Kučana in Popoviča.

Kmalu zatem, januarja letos, se je Petek vključil v priprave na zavrnitev podpore vladajoče SDS kandidatu za guvernerja Banke Slovenije Mitji Gaspariju, ki ga je kot svojega nekdanjega tesnega sodelavca v imenovanje državnemu zboru predlagal Janez Drnovšek, ki je tedaj že bil – in je še vedno – oster kritik posameznih vladnih potez in tudi načina vladanja največje koalicijske stranke SDS.

Hkrati s padcem Gasparija v državnem zboru (2. 2. 2007) so se v Ravnah na Koroškem tudi po Petkovi zaslugi veselili ustanovitve in gradnje novega šolskega centra, ki bi bil neodvisen od sosednjega slovenjgraškega. Ko so namreč v Ravnah izvedeli, da se za izobraževanje strojništva na višji šoli zanima tudi Slovenj Gradec, so menda napeli vse sile in ministra za šolstvo Milana Zvera (SDS) tudi s pomočjo poslanca Mira Petka prepričali, da je strojništvo že od nekdaj domena Ravenčanov – in uspeli.

Slabih štirinajst dni za tem so poslanci SDS začeli s serijami poslanskih vprašanj o poslovanju hčerinskih bank Nove Ljubljanske banke v tujini in o nadzoru Banke Slovenija nad njimi (veliko o tem je sicer pisal tudi že Aleksander Lucu v svoji znameniti rubriki v Nedelu konec marca 2006). Miro Petek je 1. 3. »svojo« vlado kot največjo lastnico Nove Ljubljanske banke vprašal, ali je nadzorni svet banke vedel, da naj bi septembra leta 1999 podružnica banke (dejansko gre za hčerinsko banko) v New Yorku financirala najem razkošne vile v Lenoxu (v Massachusettsu) za potrebe tedanjega premiera Janeza Drnovška. Petka je zanimalo tudi, kako je tedanji direktor podružnice Rudi Gabrovec upravičil te stroške v bilanci banke, koliko je davkoplačevalce stal po Petku neobičajno dolg obisk tedanjega predsednika vlade v ZDA (od 19. 9. do 2. 10.), kdo je kril posamične stroške in kakšen je bil uradni program obiska. (V Drnovškovem uradu so kratko ocenili, da očitno gre za še eno med negativnostmi, ki jih v zadnjem času načrtno usmerjajo proti predsedniku republike.)

Slab teden za tem je sledil nov paket vprašanj poslancev SDS o poslovanju hčerinskih bank NLB v tujini. Mira Petka je zanimalo, kako je lahko podjetje Janka Za keršnika in sinov v samo nekaj dneh od LHB Frankfurt dobilo kar za 30 milijonov evrov kredita brez preverjanja, denar pa naj bi porabili za nakup drugega Zakeršnikovega podjetja. Dva dni za tem, 9. 3., so poslanci zavrnili še Andreja Ranta, drugega Drnovškovega kandidata za guvernerja Banke Slovenije.

Nekaj dni pozneje so mediji začeli obširno poročati, da so zdravstveni inšpektorji našli strupeno mivko z nekajkrat preseženimi vrednostmi svinca in kadmija najprej v celjskih vrtcih oziroma tamkajšnjih peskovnikih, po tem pa še v številnih drugih vrtcih po Sloveniji. To je bila mivka iz nekdanjega rudnika Mežica, ki jo je prodajala družba Rudnik svinca in cinka Mežica-Gradbeni materiali.

Starši so ponoreli od zaskrbljenosti in jeze. Eni so zahtevali odstope vodstev vrtcev, drugi so bili ogorčeni nad slabim obveščanjem, nekatere otroke so peljali na odvzem krvi itd. Posebno nerodno pri tem je bilo, da je podjetje imelo dovoljenje za izdelavo in prodajo mivke in drugih gradbenih materialov iz močno onesnaženih rudniških odpadkov, dovoljenje pa jim je dalo ministrstvo za gospodarstvo. Patricija Šašek, tiskovna predstavnica ministrstva za gospodarstvo, včasih pa je bila tiskovna predstavnica SDS, je napisala sporočilo za javnost, v katerem je zagotavljala, da izdelek iz rudniških odpadkov izpolnjuje zahteve zakona o gradbenih proizvodih in tudi evropskih harmoniziranih standardov. Denimo tudi s takim opisom: »Kot nam je znano, je osnovna surovina za proizvodnjo omenjenih produktov dolomitizirani apnenec, ki v sledovih vsebuje tudi minerale sfalerita in galenita. Minerala najdemo v rečnih peskih in prodih na celotnem območju Karavank, to pomeni, da sta tudi v našem okolju. V aplikacijah uporabe gradbenih materialov sta popolnoma inertna in ne vplivata na kakovost življenjskega okolja.«

Podjetje Rudnik svinca in cinka Mežica-Gradbeni materiali je namreč imelo koncesijsko pogodbo za »izkoriščanje mineralne surovine jalovine«, ki jo je izdalo ministrstvo za gospodarstvo. Lastnica rudnika svinca in cinka Mežica v zapiranju je država, ki je posredno tudi lastnica hčerinske družbe Rudnik svinca in cinka Mežica-Gradbeni materiali. S tem državnim premoženjem pa upravljata vlada oziroma ministrstvo za gospodarstvo.

Po tem dramatičnem in za vlado neprijetnem razkritju se je Miro Petek takoj vključil v iskanje rešitve in dal nemara svoj najboljši predlog doslej. Potem ko je skritiziral slabo ekološko sanacijo s svincem močno obremenjene zgornje Mežiške doline v času Drnovškovih vlad in pohvalil novo oblast, ki je za sanacijo doline namenila znatna proračunska sredstva, je predlagal oblikovanje posebnega sklada za sanacijo Mežiške doline, v katerem bi se povezali državne ustanove, lokalne skupnosti (Črna in Mežica) ter podjetja, ki so nastala iz nekdanjega rudnika svinca in cinka Mežica.

Med prizadevanji poslancev, kjer vsak do njih zmeraj poskuša priskrbeti ali po domače »zrihtati« še kaj za »svoje«, lokalno okolje, je Petkov predlog prav gotovo eden najboljših in najbolj progresivnih doslej. In še vzporedni učinek: če bo ideja o skladu uspela, Petku gotovo ne bo treba posebno skrbeti za vnovičen dober uspeh na volitvah.

Kljub temu Petek ostaja tudi v velikem planu. Premier Janša je 23. 3. 2007 na novinarski konferenci v Ljubljani pred odhodom na vrh Unije v Berlin dejal, da so se zadnje čase »pri nekaterih slovenskih politikih pojavile solistične poteze«, ki niso povezane z uradnim stališčem Slovenije. Janša je na tak način opozoril na aktivnosti predsednika republike Drnovška, saj po Janši Drnovškov obisk v New Yorku pri generalnem sekretarju Ban Ki Moonu na OZN v zvezi z iskanjem rešitve iranske krize (21. 3. 2007) ni bil v programu srečanj za letos in vlada ni bila obveščena o namenih tega obiska.

Kakšno naključje. Istega dne je namreč Petek »svoji« vladi postavil poslansko vprašanje o istem obisku predsednika Drnovška v ZDA. Petka je zanimalo, kakšen je uradni program obiska, koliko časa bo trajal in kako je z njegovim financiranjem ter ali sodi ta Drnovškov obisk v enotni program načrtovanih srečanj predstavnikov države za letos ali ne.

In da ne bi ostalo vse samo pri besedah in načrtih: marca letos so v Ravnah odprli prvo zasebno lekarno na Koroškem. Njena lastnica je Nežka Petek, koncesijo ji je podelila občina, odprtja lekarne pa se je udeležil tudi minister Andrej Bručan (SDS), ki ga je gostil Nežkin soprog Miro Petek. Minister Bručan je napovedal obnovo in dograditev slovenjgraške bolnišnice ter zagotovil, da se na ministrstvu zavedajo obveznosti in nalog v zvezi z ugotovljenimi prekomernimi vsebnostmi svinca v krvi otrok v zgornji Mežiški dolini.

Če bodo še kaj naredili v zvezi s tem, Petku nikoli več ne bo treba biti novinar.

Poročanje o dogajanju glede ponovnega imenovanja Mitje Gasparija za guvernerja Banke Slovenije (BS) sta vodila predvsem časnika Delo in Dnevnik. Delo je bilo večinoma proti Gasparijevemu imenovanju, Dnevnik pa mu je bil zelo naklonjen. Delo je tudi prvo objavilo zaupni dokument, javnofinančno projekcijo analitsko-raziskovalnega centra BS, ki je kazala na povečanje javnofinančnega primanjkljaja Slovenije do leta 2008. Ta dokument z negativnimi ocenami slovenskega gospodarstva je menda BS zavestno poslala v evropsko centralno banko (ECB). Dogodek z zaupnimi dokumenti BS je bil osrednji zaplet celotne zgodbe o (ne)imenovanju Mitje Gasparija za guvernerja BS.

Ostali dnevnoinformativni časopisi so poročali razmeroma nepristransko oziroma so sledili dogodkom. Prav tako sta dogajanju sledila oba informativna televizijska programa TV Slovenija in POP TV. TV Slovenija je izstopala le, ko je v večerni oddaji »Odmevi« objavila sporne projekcije, zaradi katerih so se pozneje poslanci SDS pritožili predsedniku parlamenta, češ da so projekcije TV Slovenija izročili poslanci LDS. Ti pa naj bi z njimi razpolagali že dan pred vsemi drugimi poslanci.

Poročanje obeh dnevnikov sta razširila revija Mladina in POP TV, ki sta iz dogajanja okrog imenovanja novega starega guvernerja podrobneje izpostavila boj med obema predsednikoma, vlade Janšo in države Drnovškom. Drnovšek je namreč za imenovanje najprej predlagal Gasparija in ves čas vztrajal pri odločitvi, medtem ko Janša Gasparija ni podprl. Vztrajal je, da naj se da priložnost tudi drugemu prijavljenemu kandidatu za guvernerja, Boštjanu Jazbecu.

Osredotočili smo se na analizo poročanja Dela in Dnevnika med 17. 1. 2007 (ko so poslanske skupine razmišljale o predlogu predsednika države Janeza Drnovška, ki je na mesto guvernerja znova predlagal Mitjo Gasparija) in 3. 2. 2007 (ko se je zgodba o Gaspariju končala in je bilo jasno, da ne bo dobil zadostne podpore v parlamentu, Delo pa je med bralci naredilo anketo o tem, kako ocenjujejo dogodke v zvezi z dokumenti BS). Zanimalo nas je, kako sta poročala oba časnika. Članke Dela na to temo smo pregledali po spletu, Dnevnikove pa v časopisu.

V sredo, 17. 1., Delo poroča o tem, da so poslanske skupine temeljito premlele predlog predsednika Drnovška za imenovanje guvernerja BS. Podprli da ga bodo poslanci LDS, SD, DeSUS, SLS in z nekaterimi zadržki tudi SNS. Prva vladna stranka SDS je izrazila željo, da se z njim vnovič sreča, v NSi pa so označili za nesmotrno ravnanje predsednika države, ker na pogovor o kandidatu za guvernerja ni povabil vodij poslanskih skupin. V Dnevniku izide članek »Bajukovi proti Gaspariju in za Boštjana Jazbeca«, v katerem avtor poroča, da je stranka NSi bolj naklonjena kandidatu Boštjanu Jazbecu, ki se je tudi prijavil na razpis, a ga Drnovšek ni predlagal. Poudari razliko, da se je Bajukovim zdela Jazbečeva predstavitev bolj prepričljiva kot Gasparijeva, ideji o fiksnem tečaju pred uvedbo evra pa so bolj naklonjeni kot Gasparijevemu drsečemu, čeprav nas je ta pripeljal v evro, piše Dnevnik.

V četrtek, 18. 1., Dnevnik poroča o izjavi predsednika Drnovška, da bi bila neizvolitev Gasparija »čuden signal mednarodni skupnosti«. Izide pa tudi komentar Vesne Vuković z naslovom »Boštjan Jazbec – nevarnost politizacije centralne banke«. V njem zapiše, da se je finančni minister Andrej Bajuk zadovoljno nastavljal fotografskim bliskavicam in televizijskim kameram skupaj s predsednikom ECB in guvernerjem slovenske centralne banke ter sprejemal čestitke ob uvedbi evra. Ko so ugasnile luči proslavljanja uvedbe evra, pa je začel obujati stare zgodbe in zamere, piše Vukovićeva. Dokaz, da Bajukovi poslanci oživljajo že preživete ideje – da bi morala Slovenija fiksirati tečaj tolarja proti evru že bistveno pred vstopom v karanteno ERM (ideja mladih liberalnih ekonomistov z Jožetom P. Damijanom na čelu) – kaže mehak prehod v območje evra brez neravnotežij v gospodarstvu, ki ga je v poročilih ugotavljala tudi EU, in navsezadnje sam uspešen prevzem evra. K takemu argumentiranju jih je navedel kandidat Jazbec in vladajoča politika s finančnim ministrom na čelu naj se neha sprenevedati in naj javno pove, da si na vrhu BS želi za njena navodila bolj dojemljivega človeka od sedanjega guvernerja, še zapiše Vukovićeva.

V petek, 19. 1., pa izide članek v Delu z naslovom »Ali bo SNS podprla Gasparija?« in s podnaslovom, da je Banka Slovenije evropski centralni banki pošiljala tajne dokumente. Šlo je za poročanje o pomisleku stranke SNS o podpori Gaspariju, dokler se ne razčisti, ali so informacije, da je BS v ECB posredovala tajne dokumente z negativnimi ocenami slovenskega gospodarstva, ki so državo prikazali kot nesposobno doseči konvergenčne kriterije za vstop v območje evra. Prvak SNS Zmago Jelinčič je v pismu predsedniku parlamenta Francetu Cukjatiju napisal, da Gasparija ne morejo podpreti, če se zadeva ne bo razčistila do glasovanja o imenovanju. BS naj bi po njegovih informacijah v ECB že dlje časa pošiljala tajne dokumente brez podpisa z oznako stroga zaupnost, ki naj bi jih pripravila analitska služba BS, je pisalo Delo. »Vse ocene naj bi bile za našo državo skrajno negativne in namerno prirejene tako, da bi se Slovenijo prikazalo kot nesposobno doseči konvergenčne kriterije, kar naj bi v končni fazi zavrlo tudi našo pot v območje evra,« je Delo povzemalo pismo SNS. Predlaga prestavitev glasovanja, dokler se zadeve ne razčistijo, in vključitev drugih organov v preiskavo primera. Delo takrat nikjer ne zapiše mnenja druge stani, Banke Slovenije.

Naslednji dan, v soboto, 20. 1., pa v članku z naslovom »Imenovanje Gasparija za guvernerja bolj negotovo« avtor povzema vse navedbe SNS v pismu Cukjatiju in zapiše: »Jelinčičevo (bržčas politično motivirano?) pisanje je za strokovno javnost najmanj kontroverzno, saj je težko verjeti v ugotovitev, da naj bi guverner ali Banka Slovenije 'namerno prirejala' poročila, zato da bi Slovenijo prikazovala kot nesposobno doseči konvergenčne standarde in tako zavrla našo pot v območje evra.«

V Dnevniku pa čez celo prvo stran poslovnega dnevnika izide članek z naslovom »Jelinčič s tajnimi dokumenti nad Gasparijevo ponovno izvolitev«. Najprej opiše, kako je poslanec Jelinčič predsedniku parlamenta Cukjatiju poslal pismo, v katerem mu sporoča, da po njegovih informacijah iz BS v ECB curljajo tajni dokumenti. Ti vsebujejo ocene slovenskega gospodarstva, pripravljene tako, da prikazujejo Slovenijo v negativni luči in nesposobno doseči konvergenčne standarde. Članek vključuje mnenja poslanskih skupin, vpraša za mnenje vlado, Drnovška, BS in vse druge akterje. V zadnjem stavku članka pa zapiše, da prve ocene kažejo, da gre za politično trgovino. Edini način za rušenje Gasparija – ker mu drugega ne gre očitati – je »omajati« koalicijo, ki je Gasparija pri vnovični kandidaturi podpirala. Kljub omagovanju SNS pa Gasparijeva zgodba ni končana, saj kar nekaj poslancev SDS ne strinja z Bajukovimi pritiski in se jim zdi Gaspari boljši kandidat, zapišeta avtorja v članku.

V ponedeljek, 22. 1., pa je spletno Delo (časopis pa v torek z naslovom »Politično, ne več strokovno vprašanje?«) poročalo, da je Gaspari ovrgel trditve premiera Janeza Janše, da je BS posredovala podatke o stanju slovenskega gospodarstva brez vednosti slovenskih oblasti ECB. Dokumenti, je pojasnil Gaspari, so interno gradivo BS in dodal, da imajo oznako strogo zaupno, da nikoli niso bili uradno gradivo BS in ga ni nikoli obravnaval svet BS. Zato tudi ne more predstavljati uradnega stališča BS in ga ta nikoli ni distribuirala iz banke. Gaspari je še dejal, da so pripravljeni na zahtevo institucij umakniti oznako strogo zaupno s tega dokumenta, če se bodo postopki v zvezi z lažnimi navedbami BS nadaljevali. Po poročanju Dela pa je premier Janša dejal, da so iz dokumentov razvidne nekatere alarmantne napovedi v zvezi s stanjem javnih financ, ki pa niso podkrepljene s konkretnimi dokazi. Dodal je, da vlada teh dokumentov ni prejela od BS. Če bi se izkazalo, da gre za namerno ravnanje vodstva BS, bi to lahko pomenilo oviro vsaj pri glasovanju o Gaspariju, je Delo povzelo Janšo.

V torek, 23. 1., Dnevnik na prvi strani časnika in na drugi strani poslovnih strani objavi članek z naslovom »Gaspari: Iz BS nismo pošiljali nič spornega«. V njem zapiše, da Gaspari trdi, da poslanec Zmago Jelinčič maha z zaupnimi dokumenti, ki niso bili namenjeni javnosti. Podrobno poroča o tiskovni konferenci, na kateri Gaspari »vidno razburjen« pojasnjuje, da iz BS nikoli niso šli dokumenti, ki bi na kakršen koli način povzročali poslabšanje v gospodarskih in drugih razmerah v Sloveniji, ter da je Jelinčičev dokument notranje poročilo analitske službe z oznako strogo zaupno. Članek poudari, da se bo Gaspari sestal s premierom Janšo, ki se je odzval na zgodbo o dokumentih. Dejal je, da so v SDS Gasparija načelno podpirali, a zdaj je to vprašanje odprto. Če se izkaže, da so iz BS dokumenti zavestno odtekali, lahko to pomeni oviro za SDS pri glasovanju.

V sredo, 24. 1., Dnevnik poroča, da je SDS še brez mnenja o Gaspariju in da je kandidat za guvernerja brez besed zapustil vladno palačo, potem ko se je srečal s predsednikom vlade Janezom Janšo. V NSi pa še enkrat povedo, da Gasparija ne bodo podprli, ker se jim je predstavitev Jazbeca zdela prepričljivejša. Ob tem pa v posebnem članku poroča o tiskovni konferenci ministra Bajuka, na kateri Bajuk poudari, da se ne strinja z oceno BS v dokumentu, saj gre po njihovem za napačne ocene. Komentar pa zavrne, saj je poročilo strogo zaupno. Delo pa v članku »Po srečanju z Janšo položaj Gasparija nič bolj jasen«, v katerem Gaspari pojasnjuje svojo plat zgodbe. Delo navede tudi izjavo evropskega komisarja Almunie, da ne pozna nobenega takega dokumenta (projekcij BS).

V četrtek, 25. 1., pa na prvi strani Dnevnika in na prvi strani poslovnega dela časnika izide krajši intervju s predsednikom ECB Jean-Claudom Trichetom z naslovom »Trichet: Nobenega dokumenta ni bilo, ki bi 'spodkopaval vlado'«. Dnevnik zapiše, da je predsednik ECB v ekskluzivnem intervjuju za njihov časopis poudaril, da je guverner Gaspari odigral ključno vlogo pri slovenskem sprejemanju evra, zaradi česar uživa njegovo podporo. V poslovnem dnevniku je naslov objavljenega pogovora »Mitja Gaspari je odličen guverner«. Ob pogovoru je objavljeno tudi mnenje dveh tujih analitikov, ki jih Dnevnik sprašuje za mnenje in oceno napovedi za leti 2008 in 2009. Sprašuje jih zato, ker je zgodba z dokumenti sprožila ugibanja o resničnem stanju slovenskih javnih financ. Zraven je priložen še članek o poteku razprave v DZ na to temo z naslovom »Mrtvi tek poslancev«. Delo pa objavi članek »Gaspari ni prepričal poslancev SDS«, Dnevnikov intervju s Trichetom pa v povzamejo v spletnem Delu.

Delo v petek, 26. 1. (na internetu, v časniku pa v soboto, 27. 1.), razkrije vsebino spornih projekcij BS v članku »Analitiki BS so res napovedali zlom javnih financ do leta 2015«. V njem med drugim zapišejo: »V Delu nam je vendarle uspelo pridobiti nekatere podatke iz omenjenih spornih projekcij, ki kažejo, da spor res ni iz trte izvit: razlike v ocenah položaja med BS in finančnim ministrstvom so prav dramatične. Še več, če bi držale, bi bile razlog za gospodarski alarm.« Delo pridobi tudi odgovor MF na projekcije analitikov BS, kjer povedo, da je v predstavljenih projekcijah veliko analitskih pomanjkljivosti in napak, zato je podana precej poenostavljena in nerealistična ocena fiskalne politike. V BS ponovijo, da gre za interno gradivo, ki ga svet BS ni nikoli obravnaval. Analize se končajo z letom 2008 in ne z 2010 ali 2015. Delo zapiše, da iz gradiva, ki ga imajo, sledi, da to ne drži. Objavijo tudi faksimile gradiva.

Dnevnik na ta dan objavi članek »Podpora Tricheta in Almunie pustila koalicijske poslance hladne«. V njem zapiše odziv strank SDS, NSi, SNS in SD na izjave Tricheta, v katerih je podprl Gasparija. Stranke se zaradi mnenja Tricheta o (ne)podpori niso premislile. »Po mnenju poznavalcev je Trichetovo opozorilo jasen signal EU, naj se Slovenija v neodvisno BS politično ne vmešava,« zapiše Dnevnik.

V soboto, 27. 1., pa Delo poroča, da je BS na svojih spletnih straneh objavila domnevno sporno gradivo in da Gaspari ne razmišlja o odstopu. Gradivo so objavili tudi na tiskovnih konferenci in Delo povzame Gasparija, da je glavni problem, ki je nastal, začetek kampanje proti centralni banki in njemu, podatek, ki govori o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se nadaljeval trend rasti odhodkov pod pogoji, kot so bili sedaj, in trend prihodkov, kot so predvideni z makroekonomskimi scenariji, brez določenih ukrepov ekonomske politike. V sobotnem Delu je bil objavljen tudi komentar »Gasparijeve zaupnosti« odgovornega urednika Petra Jančiča, ki piše, da v zvezi s strogo zaupnim dokumentom, ki obstaja v Ljubljani, bode v oči predvsem nenavadna podobnost s škandalom iz lanskega leta, ko so v Delu zaupno pridobili informacije vladne službe za razvoj in urada za makroekonomske analize, da naj bi se zaradi sprememb davčne zakonodaje in proračunskih načrtov vlade letošnja zadolženost države povečala na 110 milijard tolarjev in da menda grozi zvišanje davkov. Dokument in spor sta postala javna in zato se je dalo vse pojasniti. Ni res, da je pri številkah resnica leva in desna, je zapisal Jančič. Nerodna podobnost obeh dogodkov pa je, da so rezultati projekcij finančne prihodnosti analitikov včasih ujemajo s političnimi prepričanji šefov. Vlada javno (kar omogoča preverjanje) izračuna eno, v institucijah, kjer so šefi iz kroga opozicijskih strank, pa so zaupni izračuni čisto drugačni, zapiše Jančič. »Pazite, govorimo o izračunih državnih in ne strankarskih institucij. Če so koga strankarske strasti zanesle, je to lahko resen problem. Pa na kateri koli strani že.«

V Dnevniku je v poslovnem delu časnika je čez polovico druge strani objavljen članek »SDS stopnjuje vojno proti Gaspariju«. V njem avtor Denis Oštir zapiše, da to počenja s spraševanjem, ali je morebiti Gaspari proti poslancem LDS omogočil predčasen vpogled v dokumentacijo, ki je bila drugim poslancem na voljo šele dan za tem. V javnem pismu so Gasparija obtožili, da naj bi BS poslancu največje opozicijske stranke LDS Jožefu Školču posredovala dokumente, ki so bili poslani na ECB in so bili podlaga za pripravo jesenskega fiskalnega poročila, še preden so bili na voljo drugim poslancem. Oni naj bi imeli do njega dostop šele 24. 1., Školč pa ga je TV Slovenija pokazal že dan prej. V BS pojasnijo, da je dokument prišel v javnost po drugi poti, zato so se odločili, da z njega umaknejo oznako zaupnosti.

V Dnevniku na ta dan odgovorni urednik časnika Miran Lesjak v prilogi v obliki glose napiše odprto pismo predsedniku ECB Jean-Claudu Trichetu z naslovom »Gaspari je notranji sovražnik«. V njem Tricheta imenuje »karizmatični finančni genij« in »izjemni finančnik«. Vpraša ga, ali je mogoče, da bi bilo zaradi tega spodrsljaja ogroženo naše prevzemanje evra.

V ponedeljek, 29. 1., Delo objavi članek z naslovom BS javno objavila sporne projekcije. Zapiše, da je BS v petek pozno zvečer, po tistem, ko je bilo jasno, da bosta Delo (in RTV Slovenija) objavila izvlečke iz zdaj že razvpite bančne projekcije javnih financ, s tega gradiva umaknila oznako zaupnosti in besedilo v celoti objavila na svoji spletni strani. Delo zapiše, da se je na njihovo sobotno povzemanje projekcij pisno odzvala tudi BS. Direktor analitskega centra (ARC) razloži bančno plat zgodbe, ki pa v ničemer ne zanika navedb v Delu, zapišejo.

V četrtek, 1. 2., v Dnevniku na prvi strani poslovnih strani objavijo članek »Finančniki in bankirji se zdaj prerekajo še na spletu«. Bojan Glavič povzema spletno strokovno razpravo med bančniki in finančniki, to je med MF in analitiki BS. Na MF kot komentar na projekcije zapišejo, da je pristop ARC do fiskalne politike in ministrstva za finance meji že na malicioznost. Uporabijo tudi izraze, kot sta arogantnost in nepoznavanje javnih financ. Analitiki BS na spletni strani zavrnejo nekatere očitke MF in jih opozorijo na podcenjevanje tveganj in nekatera podtikanja. Zraven objavijo še mnenje in poglede dveh ekonomistov na objavljene projekcije BS, Igorja Mastena in Dušana Mramorja. Slednjemu se je zdel odziv MF zelo slab, Mastenu se je zdela nezadostna komunikacija med obema institucijama.

V spletnem Delu v petek, 2. 2., v časniku pa 3. 2., Darijan Košir v komentarju »Občutljivi prag« zapiše, da so razlogi, zakaj je Gaspari v parlamentu padel, trije in se med seboj prepletajo. Prvi je, da sicer ni slab kandidat, a je zagrešil napako, saj se je, namesto da bi se zavzel za institucijo, ki jo vodi, in vztrajal pri izračunih, umikal, češ da gre za interne raziskave, teste. Pri nasprotnikih je zbudil občutek, da mu gre za lasten položaj. Drugič, da Janši ne gre zameriti, da hoče na tem položaju svojega človeka, ker da BS odloča o pomembnih vprašanjih. Tretjič pa, da je Drnovšek predolgo preizkušal Janševo potrpežljivost z vsemi kandidati za pomembne funkcije, ki jih je predlagal, in prestopil občutljivi prag. Zato je, po Koširjevo, Gaspari kolateralna škoda tega dvoboja.

V soboto, 3. 2., so bralci Dela v anketi ocenjevali dogodke v zvezi z dokumenti BS. Kar 37,3 odstotka jih je bilo prepričanih, da je bila objava dokumenta naperjena predvsem proti Gaspariju, 27,3 odstotka objavi ne pripisuje posebnega pomena, saj so pritrdili navedbi, da gre za interno gradivo. Okoli 14 odstotkov bralcev pa je verjelo, da je šlo za poskus BS, da bi s svojimi ocenami škodila ugledu slovenske vlade.

Dnevnik objavi članek o rezultatu glasovanja v DZ, v katerem so Gaspariju do ponovne izvolitve zmanjkali trije glasovi. Dnevnik objavi tudi komentar o neizvolitvi in vsem dogajanju v zvezi s tem ekonomistov Ivana Ribnikarja in Jožeta Mencingerja. Oba odločitev poslancev komentirata izrazito negativno, izjavita, da bo »v BS zaradi tega nastopila kriza in da je taka odločitev »kombinacija pritlehnosti, hinavščine, paranoje oblasti in pokvarjenosti nekaterih ljudi«.

Tudi Delo poleg članka »Koalicija poudarjala napake, opozicija zmage« objavi mnenja znanih ekonomistov o zadevi. Vprašajo Mramorja, Damijana in Križaniča, ki dogajanje večinoma komentirajo kot političen poseg in igrice.

Poročanje o predsedniku Janezu Drnovšku v opazovanem obdobju (od 13. do 31. marca 2007) zaznamujejo naslednje tematike: iskanje novega guvernerja, vlomi in kraje računalnikov članom gibanja, ki ga vodi Janez Drnovšek, nastajanje združenja Zares, obisk iranskega zunanjega ministra, obisk Drnovška v OZN, afera Sova, javnomnenjske ankete in izjave predsednika glede drugega nuklearnega bloka ter dvojezične topografije v Avstriji. Analizirani časniki so jim namenili različno pozornosti in prostora.

Tako bi lahko sklepali predvsem iz mnenjskih člankov tega medija. Dopisnica Dela Barbara Kramžar denimo 23. marca spiše ogorčen komentar »Predsednik Slovenije se noče pogovarjati z novinarji?«[1] Na 5., mnenjski strani časnika, ameriška dopisnica opiše Drnovškovo zavračanje pogovorov z novinarji ob obisku generalnega sekretarja Združenih narodov, Ban Ki Moona, z »nisva verjeli, da je to mogoče /…/. Dogodki v drugem nadstropju Palače narodov bi bili smešni, če jih ne bi financirali s sredstvi slovenskih davkoplačevalcev.«[1] Upravičeno, saj običajno v palači OZN posamezni državniki organizirajo novinarske konference za dopisnike iz svojih držav. Ker Drnovšek tega ni storil, novinarji tudi v uradu za odnose z javnostmi generalnega sekretarja OZN, kjer so bili »tudi presenečeni«[1], niso mogli dobiti podrobnejših informacij o vsebini pogovorov. Dopisnica pa nadaljuje z domnevo, da je Drnovšek s svojim potovanjem celo škodil ugledu Slovenije: »Ali je v svojem diplomatskem kovčku v New York nosil kaj, kar je vredno stroškov potovanja – in celo slovenskega ugleda v svetu? Kaj, če je to solistična akcija najvišjega predstavnika države?«[1] Medtem ko Večer dan pred tem objavi poročilo dopisnika STA, da je bil Drnovškov obisk »zavit v tančico skrivnosti«[2], se Dnevnik s predsednikovimi novinarskimi muhami sploh ne ukvarja. No, 24. marca pa to, kaj počne Drnovšek čez lužo, zanima tudi poslanca vladajoče stranke Mira Petka in premier mu, kot v kratkih vesteh objavita spet le Delo in Večer, odgovori podobno, kot je že poprej zapisala dopisnica Dela, da je šlo za »solistične poteze«[3], da »vlada ni bila obveščena o namenu tega obiska« in da »neenotnost ne koristi slovenski kredibilnosti«.[3] Podobno v svojem komentarju ugotavlja tudi Darka Zvonar Predan.[4] Zakaj Dnevnik ni objavil poslančevega vprašanja vladi, lahko le ugibamo. In še, medtem ko je Delo obisk predsednika Drnovška v OZN umestilo celo na naslovnico[5], mu Dnevnik ni namenil nikakršne pozornosti.

V središče pozornosti na drugi strani že 21. marca (kar tri dni pred Delom in dva dneva pred Večerom) Dnevnik postavi afero Sova. Pod mastnim naslovom »Dolgi politični prsti v bazah najbolj zaupnih podatkov«[6] objavi starejšo fotografijo predsednika Drnovška z enim izmed njegovih varnostnikov, ki, kot piše novinar Rok Praprotnik, zanima poslanca Jelinčiča. Dnevnik tudi sicer izmed vseh analiziranih časnikov daleč največ pozornosti in prostora namenja Sovi in domnevnemu političnemu ozadju kraje računalnikov članom Gibanja za pravičnost in razvoj, ki ga vodi Janez Drnovšek. V uvodniku Domen Caharijas[7] zgodbi s Sovo pripiše podobnosti z afero Watergate in ugiba o tem, da se pripravlja napad na predsednika Drnovška: »Strelivo za odstrel neprimernih kandidatov za predsednika je treba nabrati že zdaj.«[7] Nekaj dni pozneje (spet) Dnevnik piše, da je »že povsem jasno, da je kratkoročni politični cilj operacije Sova predsednik republike Janez Drnovšek.«[8] V komentarju, še vedno na strani V središču pozornosti, Rok Praprotnik ugotavlja, da je »Sova porabljala denar iz tajnega fonda za osebne Drnovškove potrebe – da so mu kupovali drage slike, da so zanj plačevali zdravila«.[8] Kar je seveda problematično, saj, kot piše novinar, je »samo zdravljenje zagotovo osebna predsednikova zadeva, ki naj jo sam plača, če želi storitve, ki jih ne krije zdravstvena zavarovalnica«.[8] In predsednikov odgovor brez kakšne nepotrebne (ne)naklonjenosti z internetne strani gibanja, ki ga Dnevnik v celoti objavi na strani Stališča & odmevi[9], označi za »slab«.[8] Delo, kot že zapisano, zgodbo povzame tri dni kasneje na naslovnici in ji nameni tudi Temo dneva[10], v kateri Ivan Puc ocenjuje, da je nadzor vlade nad obveščevalno službo nekaj povsem normalnega: »Kaj bi rekli o starših, ki jim le za enega od desetih otrok ne bi bilo mar, kod hodi in kaj počne?«[10] Peter Jančič v svojem komentarju »Panika ob Sovi«[11] kot bi hotel nekako relativizirati trditve komentatorjev Dnevnika o Sovi kot sredstvu proti predsedniku Drnovšku: »Z vidika prejšnjih afer so dileme, ki jih danes sprožajo mediji, skoraj smešne. Da ministri, ker so politiki, ne smejo nadzorovati obveščevalne službe je, denimo, popolnoma nevredno razprave.«[11] In poudarja še: »Pri preteklih ministrskih nadzorih takšnih panik parlamentarnih nadzornikov, kolikor pomnimo, ni bilo.«[11]

Dnevnik prednjači, kot že zapisano, v obsegu poročanja o Sovi (kjer tudi edini objavijo pogovor z nekdanjim direktorjem Sove, Iztokom Podbregarjem[12]) in kraji računalnikov. Slednjo 16. marca celo postavi na naslovnico z mastnim naslovom »Že drugemu Drnovškovemu človeku ukradli računalnik«[13] in s pridihom senzacionalizma nadaljuje na drugi strani »Drnovškovim ljudem vlamljajo kot po tekočem traku«.[14] Medtem pa Delo novice o kraji drugega računalnika sploh ne objavi. Novinarji so poiskali tudi nekdanjega Drnovškovega varnostnika, ki je prepričan, da je varnost predsednika ogrožena in da pri dveh krajah pač ne gre za naključje: »Do informacij lahko pridemo tudi s fingiranimi vlomi.«[13] Ko Večer 17. marca objavi poročilo o poostreni varnosti predsednika[15], se v Delu in Dnevniku pojavita komentarja o isti temi – kraji računalnikov. Delov komentator Peter Jančič poskuša ublažiti ugibanja o politični zaroti z: »To bi bil škandal, samo kakšen dokaz je potreben«[16] in z naštevanjem, katere vse politike so lopovi že obiskali, zaključuje, da zagovorniki zarote »preveč gledajo filme. Profesionalni obveščevalci ne puščajo sledi.«[16] V Dnevniku lahko istega dne preberemo dokaj neopredeljen komentar Roka Praprotnika, v katerem se sprašuje, ali gre »za hudo Drnovškovo paranojo ali grozljivo realnost Janševih metod«.[17] Kot zapiše, je možno namreč oboje, da gre za »zamaskiran politični kriminal«[17] ali pa »popolno naključje«.[17]

Večer je v opazovanem obdobju pisal o tretjem poskusu iskanja guvernerja, edini objavil vest o sestanku predsednika združenja Zares z Drnovškom in ugibal, ali se bo predsednik včlanil v združenje. Razen satire v prilogi Toti list[18], ki se je norčevala iz Drnovškovega prepričanja, da za vlomi stoji politika, se je Večer v mnenjskih zvrsteh z izjemo enega stavka v komentarju Darke Zvonar Predan[4] izogibal komentiranju predsednikovega početja. Dnevnik je precej prostora in komentarjev namenil domnevnemu političnemu ozadju kraj računalnikov in aferi Sova, ki naj bi bila domnevno tudi uperjena proti predsedniku. Delo pa, kot da se tematik loti, ko o njih čivkajo že vrabci. O aferi Sova je začelo poročati zadnje izmed treh opazovanih časnikov in ne moremo se izogniti občutka, da je v svojih komentarjih skušalo relativizirati sem ter tja nekoliko aferaško in z zarotniškim podtonom napisane zapise Dnevnika. Hkrati je Delo največ prostora izmed treh časnikov namenilo zunanjepolitičnim aktivnostim predsednika, ki jih Dnevnik očitno slabo pokriva. Tako niso poročali o Drnovškovem obisku OZN, o njegovih stališčih do dvojezične topografije v Avstriji in ne o njegovem nasprotovanju gradnji drugega nuklearnega bloka v Krškem, ki ga je predsednik izrazil ob svojem obisku severne sosede.

Skupina študentov višjih letnikov Fakultete za družbene vede in predavatelj smo pri predmetu Politične mitologije opravili analizo predvsem vizualnega propagandnega diskurza pomembnejših slovenskih političnih strank, nestrankarskih kandidatov v nekaterih izbranih mestih, medijev Rimskokatoliške cerkve in tiskanih tednikov ob letošnjih volitvah (zlasti v času uradne kampanje med 22. 9. in 20. 10. 2006 ter ponekod med 1. in 2. krogom). Pri tem smo bili pozorni na nekaj bistvenih razsežnosti in osi reprezentacije, ki se pojavljajo v njih: vprašanje nacionalnega, ideološke razlike, odnos med splošnimi in lokalnimi sporočili, participacija žensk ipd. Hkrati so nas zanimale tudi propagandne tehnike in dikcija sporočil, kot so njihova (ne)kontrastnost, (ne)inovativnost, podobnost/različnost, (ne)personaliziranje strank, (ne)uveljavljanje strankarskega simbolizma, kolektivna/individualna motivika itn. V tekstu so stranke razporejene po volilnih rezultatih, med nekaj največjih smo uvrstili nestrankarske kandidate, na koncu pa so tedniki in RKC, sklepne ugotovitve pa povzemajo glavne značilnosti celotnega analiziranega predvolilnega propagandnega diskurza. Pri vsaki izmed obravnavanih strank in skupin smo prek uvodnega deskriptivnega pristopa podali še lastno kritično-analitično mnenje ter primerjave med njimi.

Najpogosteje se je v različnem vizualnem materialu pojavljala slika Slovenije kot sestavljanke: ta ima močno integrativno funkcijo in se zaradi geografske nevtralnosti spretno izogne strankarsko-ideološki konotaciji. Hkrati naj bi izkazovala pomembnost »delov«, torej lokalnih skupnosti oz. občin, ki sestavljajo državo. Izpostavljene so bile glavne simbolne točke slovenstva: Ljubljana, Triglav, soline, Cerkniško jezero, Kras; motivi so enakomerno izbrani (mesta, podeželje, manjši kraji, griči, hribi, gore, polja). Na plakatih so prevladovale umirjene barve, vendar tudi v kombinaciji z rumeno (»evropska« modro-rumena kombinacija). Volilni slogan »Danes, za jutri. Za Slovenijo« na ozadju s slovensko zastavo je tipično usmerjen v prihodnost, z močno nacionalno noto: torej gre za logično nadaljevanje iz prejšnjih kampanj. Spletna stran stranke je na pregleden način vsebovala vse te elemente, oblikovana pa je bila tudi posebna spletna stran, namenjena zgolj lokalnim volitvam, z vsemi potrebnimi informacijami (novice, informacije o kandidatih za župane ter mestne svetnike ipd.), nagradno igro (spet »slovenska sestavljanka«) in radijskimi ter televizijskim oglasom (v katerem so sporočali, da bodo namesto za te oglase denar namenili v dobrodelne namene). V promociji je bil uporabljena tudi t. i. potujoča kavarna (ki je v času predvolilne kampanje obiskala večino slovenskih krajev), minibus kandidata, ki so ga podpirali v Ljubljani, pa drug običajen promocijski material (na primer kemični svinčniki, vžigalniki, male denarnice, osvežilci zraka) in obvezne križanke in sudoku na hrbtnih straneh publikacij. Predvolilne brošure so bile polne strankarske (predsednik stranke je med drugim nagovarjal: »Danes smo najmočnejša stranka v Sloveniji, pred nami so novi izzivi.«) in nacionalne samozavesti (na primer: »Gospodarski, politični in varnostni položaj slovenskega naroda v evropski in mednarodni skupnosti je najbolj trden v njeni zgodovini.«). Na lokalnih plakatih in letakih so nastopali kandidati samostojno in s predstavljanjem svojih kompetenc, ali pa je bila večina besedila v njih splošna in so bili lokalni kandidati zgolj »dodani«, torej (skoraj) brez lastnega profiliranja.

Kljub uspehu stranke na volitvah lahko ugotovimo, da vsebine volilne propagande niso bile preveč inovativne, celotna kompozicija motivov prekomplicirana, vsebine sporočil stereotipne (izpostavljanje nacionalnega in »slovenskih karakternih značilnosti«), slogani klišejski, opisi kandidatov pa nedomišljeni (v Vašem mesečniku 30. 10., str. 21, so novomeškega kandidata propagirali z besedami »Trdo in pošteno delo čaka dobrega župana. Franci Koncilija je pošten in delaven človek.«). Na lokalnih ravneh je bila prepoznavnost kandidatk in kandidatov velikokrat popolnoma v senci stranke ali njenega voditelja. Pogosto so bili slogani in motivi v hudem navzkrižju s samimi podobami in predstavitvami strankarskih kandidatk in kandidatov ali pa tistih, ki jih je stranka podprla (na primer slogani, ki so pozivali k »več življenja« v neko lokalno okolje, zraven pa so bili postavljeni kandidati ali kandidatke na zelo klasično-dolgočasen način). Posebno očitno je bilo to v Ljubljani, kjer so prvi slogan »Ker smo Ljubljančani« kandidata, ki že leta ne živi več v Ljubljani, zaradi kritik zamenjali z »Izbira, ki garantira« (menjava slogana med kampanjo ni produktivna, saj odraža negotovost in nestalnost, nenazadnje pa je tudi v nasprotju z zagotovilom »garantiranja« v drugem sloganu). Tudi drugi njegovi javni nastopi, na primer v oddaji »Lokalne volitve 2006« na POP TV (19. 10.), niso bili preveč posrečeni: odgovori vsebinsko neprepričljivi, fraze že prepogosto slišane.

Celotna vizualna podoba stranke na plakatih, letakih in na drugem propagandnem materialu je temeljia na umirjenih tonih: tako v izbiri barv (zadržano modra, sveže zelena), sloganov (tehnokratsko in razvojno, da namreč podpirajo sposobne; drugi najpogostejši je bil »Glasujte za napredek!«), v premišljenem ponavljanju nekaterih ključnih besed (»znanje«, »izkušnje« ipd.; predsednik stranke je bil tako prepričan, da je »naša prednost v tem, da imamo ljudi, ki so sposobni sprejeti te izzive in uresničiti projekte«), kot v samem načinu predstavljanja in videzu kandidatk in kandidatov. Hkrati pa so zapadali v očiten narodno-zaveden diskurz (recimo kandidat za ljubljanskega župana izjavi: »Za ideje, ki so me prepričale, da so v korist slovenskega naroda, sem bil vedno pripravljen tvegati in jih odločno zagovarjati.«), paterični lokalpatriotizem (»Kvaliteta življenja meščank in meščanov bo vedno na prvem mestu«) in simboliko trdnega povezovanja (iz stisnjenih rok narejena zvezda). Slednja je bila sicer »evropsko« rumene barve, znotraj nje pa so se znašle bodisi marjetice bodisi slike različnih delov Slovenije (zanimivo, prednjačili so podeželski motivi, kar je za stranko, ki naj bi zastopala bolj mestno populacijo, precej nenavadno). Zvezda nehote asociira na prejšnja desetletja, na katere se stranka seveda ne sklicuje, težko pa ignorira povečini pozitiven odnos do socialistične preteklosti, kot je očitna iz javnomnenjskih raziskav. V odnosu do drugih strank so bili razumljivo najbolj kritični do vodilne SDS, ki so ji očitali slabljenje javnega zdravstva, konservativnost, avtoritarnost, krčenje socialne države, posege v svoboščine posameznikov, svobodo medijev in avtonomijo javnih ustanov (primer najdemo recimo v volilnem programu njihovega ljubljanskega mestnega odbora, stran 2: »Živimo v času, ko v Sloveniji konservativni politični pol gradi avtoritarno državo, pri čemer obnavlja nesprejemljive metode režima iz prejšnje države. Nasprotujemo avtoritarnim posegom države v svoboščine posameznikov, svobodo medijev, avtonomijo javnih ustanov ter v politične, ekonomske in moralne zadeve, ki so v domeni vseh državljanov …«).

Tudi tu so slogani in celotna vizualna podoba neprepoznavni oz. bi jih lahko mirno zamenjali s kakšno konkurenčno stranko. »Podpiramo sposobne!«, »Skrbeti za razvoj«, »Zagotavljati dostojno življenje«, »Gledamo v prihodnost« ali »Poznamo rešitve« so taki tipični izhodi v sili zaradi pomanjkanja jasno profiliranega stališča. Vrstili so se zelo poceni propagandni prijemi, recimo izpostavljanje »hitrega razvoja« v času mandata »našega župana«, kar naj bi dokazoval niz slik doslej narejenega, in grafične skice za prihodnost. Posamezni nagovori, recimo na zavojčkih »Eldeesso kave«, ki so jih delili kot promocijski material, so izzveneli glede na dosedanjo politiko stranke precej groteskno (Eldeesso da »pospešuje socialno interakcijo in zvišuje stopnjo tolerance«). Delež kandidatk je bil tudi v tej stranki, ki je menda naklonjena njihovi večji participaciji, precej nizek (nižji od onega na njihovem plakatu, kjer so trije pari moških in dva para ženskih rok). V primerjavi z drugimi strankami pri LDS ni bilo očitnejšega sklicevanja na predsednika, ki od odhoda Drnovška še vedno ni našla prepoznavnejšega frontmana.

Stranka je svojo politično usmerjenost izkazovala z uporabo rdečih ozadij na vizualnem propagandnem materialu, v ospredju z nasmejanimi kandidatkami in kandidati (oboji zelo pogosto s kakšnim rdečim modnim detajlom ali celo oblačilom); drug adut stranke naj bi bil njen predsednik (ki sicer sodi v sam vrh popularnosti slovenskih politikov), ki se običajno pojavlja tudi na lokalnih plakatih ob kandidatkah in kandidatih stranke. Vodilni slogan je bil »Zmaga je šele začetek«, tisti ljubljanske kandidatke pa »Ponosni smo na Ljubljano«; tam, kjer so že imeli svojega človeka na mestu župana, pa »Zmaga je nadaljevanje začetega«. Ob tem je bila prisotna tudi skupnostna retorika: recimo v radijskem spotu predsednik stranke napoveduje »Navdihuje nas močna, razvita in povezana skupnost; zato verjamemo v pogovor in dogovor. Vodenje skupnosti je velika odgovornost. Zmaga je šele začetek«, v televizijskem pa »Vodenje skupnosti je velika odgovornost; zato je zmaga šele začetek«, pri čemer poudari besedo zmaga z glasom in s tleskom prstov na mizo. V kampanjo so vključili tudi druge običajne predvolilne aktivnosti (obiske na terenu, družabne programe po lokalnih predstavitvah kandidatov ipd.)

Namesto na propagandne vsebine, ki bi profilirale njen položaj na slovenskem strankarskem prizorišču, je stranka stavila na svojo samodeklarirano »levičarskost« in prepoznavnost svojega predsednika. Slogan spet ni povedal nič določenega, kot tudi ne zelo klišejske usmeritve stranke, recimo: »Močno socialno državo lahko zgradimo le na zdravih gospodarskih temeljih«, »Naš cilj je visoka kakovost življenja. Nasmeh Slovenije je nasmeh njenih ljudi«, »Želimo okrepiti sposobnost vsakega, da s podjetnostjo in prodornostjo uspe. Tukaj in v svetu«, »Narava in človek z roko v roki. Razvoj, ki ne bo umazal življenja« ali »Dostop do zdravja in znanja za vse. To je za nas socialna pravičnost«. Relativni volilni uspeh stranke gre zato verjetno bolj pripisati drugim dejavnikom kot pa samim propagandnim aktivnostim.

Propagandne aktivosti so potekale na dveh ravneh, na državnem in na lokalnih. Na vseslovenskih plakatih in na televizijskem oglasu so bili vse njihove županske kandidatke in kandidati, na sredini pa – zanimivo – ni bil predsednik stranke, ampak celjski župan iz njihove stranke. Uporabljani barvi sta njihovi prepoznavni, zelena in rumena, pogosto sta bila dodana trakca v slovenskih barvah, ob ostali vsebini plakatov in letakov pa velja omeniti znak, ki se je letos tam pojavljal, namreč zlata medalja z geslom in imenom stranke (bila je tudi na priponkah, ki so jih nosili njihovi kandidati). Na radijskem oglasu isto besedilo kot na televizijskem bere priljubljeni voditelj narodnozabavnih oddaj. Glede na to, da v stranki prevladujejo povprečno izobraženi volivci s podeželja oziroma manjšega kraja ali mesta, predvsem ženske, s podpovprečnim zanimanjem za politiko, ter glede na to, da njeni ministri pokrivajo večji del lokalne problematike (promet, okolje in prostor, lokalna samouprava in regionalna politika), so v stranki posvetili posebno pozornost neposrednemu stiku z volivci (okrogle mize, posveti, predstavitve ipd.). Uporabljani so bile tudi drugi propagandni prijemi (sms sporočila, propagandna vozila, stojnice, veselice, pisne zahvale za podporo v 1. krogu in vabilo za udeležbo v 2. ipd.).

Kljub relativnemu uspehu stranke na volitvah je njena kampanja vsebovala niz zelo očitnih pomanjkljivosti. V vizualnem gradivu je opaziti velike razlike med predstavitvami lokalnih kandidatk in kandidatov, ki so ali niso upoštevali skupnih propagandnih elementov: za nekatere se najprej zdi, kot bi pripadali kakšni drugi stranki (na primer v Mariboru so bili oglasi in letaki v oranžni, v Laškem pa v »eldeesovsko« modri, zelo različni so bili tudi posamezni lokalni slogani, novogoriški kandidat za župana je imel na zadnji strani svoje publikacije celo Titovo sliko in odlomek iz njegovega znamenitega govora na Okroglici leta 1953 ipd.). Lokalne kandidatke in kandidati so se včasih celo popolnoma odcepili od pokroviteljstva stranke, tako so bili nekateri letaki brez barv in brez logotipov stranke. Morda so se na ta način poskušali predstavljati kot »neodvisni« oz. nestrankarski (nadstrankarski?) kandidati in na tako prepričati volivce. Zdi se, da so bile razlike v propagandnih prijemih znotraj stranke večje kot razlike do drugih strank, saj bi tradicionalistični slogan »Zaupajmo izkušnjam« in integrativna »Za naše skupno dobro« in »Stopimo skupaj!« mirno lahko pripisali tudi kakšni drugi stranki. Takšen je tudi splošen vtis: sama predstavitev stranke ni izkazovala njene politične in ideološke opredelitve, sporočila so bila ohlapna in neprepričljiva. Tudi predsednik ni bil osrednja podoba volilne kampanje, kot je to bilo pri nekaterih drugih strankah. Internetna stran, katere naslov je bil napisan na plakatih, je bila precej neurejena – predstavniki stranke so pojasnili, da naj bi bila bolj namenjena informiranju novinarjev in ne komunikaciji s širšo javnostjo. In končno, prihajalo je tudi do skrunitev plakatov s strani njihovih nasprotnikov, še posebej očitno v Celju na jumbo plakatih.

Letaki in plakati so bili nevpadljivo temnomodre barve, osrednji motiv na njih pa skupina vodilnih članov stranke s prirejeno krajevno tablo v rokah z napisom »Slovenija – ker smo tu doma« in s fotografijo gozda v ozadju – najmočneje jo je seveda podpiral predsednik Andrej Bajuk v ospredju. Napis se je na plakatu pojavil dvakrat, v različnih pisavah, namreč tudi kot uradni slogan celotne kampanje (kar je seveda popolnoma nepotrebno). Zanimiva je bila tudi sestava skupine na plakatu: večinoma je šlo za starejše ljudi in med devetnajsterico je bila le peterica žensk. Letaki so se medsebojno razlikovali, po nedodelanosti pa izstopa ljubljanski (neusklajenost fotografij in besedila, pretiravanja, recimo slika mlade štiričlanske družine v belih oblačilih s pripisom »Sožitje generacij – izboljšati pogoje mladim družinam« ipd.). Internetna stran ne razkriva nobene nove plati stranke, saj vsebuje le popolnoma faktografsko gradivo, slike in življenjepise vseh pomembnejših mož in žena v stranki, statut ter poročila o dosežkih stranke. Posebna pozornost je bila namenjena večanju deleža in vpliva žensk v slovenski politiki – predsednik stranke je na primer na ljubljanski novinarski konferenci izjavil: »Smo zelo ponosni in veseli, da se je na vabilo Nove Slovenije odzvalo toliko žensk – kandidatk«, in opozoril na pomembnost močnega sodelovanje obeh spolov v organih stranke, saj naj bi s tem vplivali na »izboljšanje kakovosti življenja v družini in družbi, predvsem v lokalni skupnosti« (novinarska konferenca MO NSi Ljubljana, 18. 10., dostopno na www.nsi.si/index.php?option=com_content&task=view&id=5164&Itemid=2).

Kot druge stranke se tudi NSi ni odločila za uvajanje novih propagandnih vsebin: slogan je bil neizviren in neprepoznaven (lahko bi ga pripisali vsaki stranki – kot tudi nekatere druge, recimo »Aktivna politika po meri človeka«), pa še povsem nepotrebno se je na plakatih podvajal. Vsebine so bile pričakovano »domačijske«, »družinske«, »domoljubne«, »skupnostne«, »krščanske«, kar se vse veže na siceršnjo ideološko usmerjenost stranke. Hkrati pa sklicevanje na »državljanke in državljane«, nedorečenost samega slogana (kaj je pravzaprav ta »dom«: Slovenija, lokalno okolje, širše, torej Evropa?) in besedil (kakšne so te »domovinske vrednote«: slovenske, evropske, krščanske, »univerzalne«?) ter poskus enakomernejšega vključevanja žensk kaže poskuse odpiranja stranke na nova področja in kategorije volivcev. Zavezanost tradiciji se očitno ne izključuje s sodobnejšimi pogledi. Tako kot nekatere druge pomembnejše stranke so tudi tu stavili predvsem na prvaka stranke in manj na stranko kot tako. Zanimivo je, da je bil evropski poslanec in drugi človek stranke Peterle med kampanjo precej neopazen, kar preseneča, saj bi njegova prepoznavnost gotovo prinesla dodatne glasove. Delno se njegovo odsotnost v predvolilni tekmi da pojasniti s takoj po volitvah najavljeno kandidaturo na naslednjih predsedniških volitvah. Lahko pa gre tudi za nezmožnost predstavljanja stranke z dvema prvakoma, ki je v nasprotju s prej omenjenim imperativom njenega personaliziranja, ki vedno ostaja le v ednini.

Zaradi velikega števila t. i. nestrankarskih oz. neodvisnih kandidatov smo se odločili, da bomo obravnavali le nekatere izmed njih, katerih propagandne kampanje so se nam zdele posebno zanimive za našo obravnavo. V Mariboru sta bila glavna kandidata Franc Kangler iz SLS (s podporo SNS in SMS) in neodvisni kandidat Gregor Pivec (s podporo NSi in SDS). Slednji je uporabljal slogan »Maribor gre gor«, torej še ena besedna igra, saj zadnji besedi tvorita ime kandidata. Stavil je na svojo vizijo razvoja, menedžerski potencial in na svoje dosedanje delo v bolnišnici. Največ kritik s strani obeh glavnih kandidatov je seveda letelo na dosedanjega župana Soviča. Četudi je pred drugim krogom prihajalo do primerov obrekovanj (tudi v obliki anonimnih pisem volivcem: Pivcu so očitali slabo zdravje, Kanglerju pa goljufije in dejstvo, da pravzaprav ni Mariborčan), je med glavnima kandidatoma nasploh vladalo pozitivno vzdušje.

V Kranju je nestrankarska lista Mladi za Kranj podprla kandidata Damijana Perneta (uporabljali so enostaven slogan »Izvolili bomo Damijana«). Na vpadljivo oranžnih zgibankah, knjižicah in letakih so bile nanizane fotografije lokalnih perečih zadev (od stanovanjske problematike, zamiranja starega mestnega jedra, kulturne zaostalosti do prometne neurejenosti) ter jasna vizija njihovega reševanja. Šlo je za princip antipropagande: aktualno stanje so prikazali kot skrajno obupno, knjižico pa bolj optimistično naslovili z Razgled v prihodnost in priložili svoj program sprememb v nekaj strnjenih točkah. Kandidatke in kandidati na listi so bili predvsem mladi, kar naj še dodatno utemeljevalo »upor« obstoječemu, staremu stanju. Takšna strategija je domiselna in hkrati izredno tvegana, saj se lahko vrne kot bumerang. Zlasti pred drugim krogom je kampanja tega kandidata zašla v očitni populizem. Prišlo je do nepričakovanega poraza strankarskega kandidata, dosedanjega župana Mohorja Bogataja, ki mu je pred drugim krogom podporo poleg že znanih SD, SMS, DeSUS, SLS, Glas žensk Slovenije in Stranka za napredek krajevnih skupnosti, zagotovila še SDS – prav to pa mu je verjetno odneslo marsikateri glas. Zvezo z SDS je izkoristil nasprotni tabor, celo s kršitvijo volilnega molka. Na dan so izkopali izjavo iz leta 1992 kandidatke SDS Irene Oman (šušljalo se je, naj bi ona v primeru zmage postala podžupanja), ki so bile skrajno sovražno nastrojene do »Neslovencev« – in jo dostavljali v poštne nabiralnike na dan volilnega molka. Tako so mnogi podporniki prejšnjega župana raje ostali doma in tako posredno pripomogli drugi strani.

Celjska neodvisna lista in Neodvisna lista mladi za našo prihodnost sta podprli dosedanjega župana iz vrst SLS Bojana Šrota, ki so ga podprli tudi Zeleni Slovenije, DeSUS, stranka Za nova delovna mesta ter EU demokrati Slovenije. Celjska neodvisna lista je za svoji izbrala dve »celjski« barvi, modro in rumeno, v ozadju vizualnega gradiva je bil obris starega gradu, pripadnost lokalnemu in hkrati širšemu slovenskemu okolju pa so še poudarjale tri rumene zvezde. Kandidatke in kandidati so bili predstavljani precej na klasičen način, tak je bil tudi inercijo izražajoč slogan »Bili smo dobri, lahko smo še boljši«. Neodvisna lista mladi za našo prihodnost je stavila na slogan »Mi bomo poskrbeli za vas. A kdo bo za nas?« v smislu opozarjanja da slab položaj mladih, iz kompozicije plakata sledeč predvsem žensk, ki so bile v prvem planu.

V Ljubljani so modra ozadja na Jankovićevih plakatih in pa geslo »Za Ljubljano z nasmehom« še poudarjala sproščenost kandidata na njih. Delovali so lahkotno, zapomnljivo in učinkovito – za resnost oz. kot obet trdega dela pa je poskrbel drug slogan »Od besed k dejanjem«. Čeprav sami po sebi vsi ti elementi niso bili prepričljivi, jih je take naredila siceršnja javna podoba kandidata, ki se je poleg tega dobro odrezal tudi na predvolilnih soočenjih. V različnih nastopih je kot svoji prednosti izpostavljal predvsem svoje nestrankarstvo in menedžerski pristop (vodenje Mercatorja, Rokometne zveze) pri reševanju nakopičenih mestnih problemov. Opozarjal je na pomembnost kolektivnega dela cele svoje ekipe, v katero je privabil številna zveneča imena iz slovenskega javnega življenja in estrade (kot so Jonas Žnidaršič, Branko Ðurić, Jernej Šugman, Srečko Katanec, Magnifico, Jurij Zdovc, Vita Mavrič, Grega Tomc idr.), hkrati pa obljubljal, da bo znal prisluhniti vsem prebivalcem Ljubljane.

Propagandne vsebine so prepričevale v profesionalnost članov stranke, njihove dolgoletne izkušnje, modrost, razumnost ter »treznost« presoj (menda so »Stranka z izkušnjami«). Celostna vizualna podoba kampanje je temeljila na umirjenih barvah, izpostavljen je bil strankin logotip – lipov list –, ki velja tudi za enega od nacionalnih simbolov. Tudi splošni slogani »Za vse generacije«, »Brez nas ne gre«, »Brez našega sodelovanja jutri ne bo drugače«, »Na volitvah odločamo, kakšno bo naše življenje v bodoče« ter »Mi rastemo in rastemo« delujejo integrativno, neekskluzivno (torej transgeneracijsko) in samozavestno. Na to se navezujejo tudi glavni poudarki iz različnega propagandnega materiala in predvolilnih srečanj: socialna država, skrb za socialne pravice (posebej seveda upokojencev), pomen NOB in osamosvojitve, zavezanost slovenstva evropskosti in seveda boljša prihodnost. Na lokalnih plakatih so prevladovali portreti posameznih kandidatk in kandidatov, pojavljal se je tudi predsednik stranke. Omeniti velja tudi urejeno in pregledno spletno stran z običajnimi propagandnimi sporočili, vsebinami ter kolumnami.

Strankini slogani – še najbolj »Za vse generacije« – so bili sicer usmerjeni k vsem starostnim skupinam, vendar to nikakor ni bilo združljivo z enolično in dolgočasno podobo plakatov in nasploh z usmeritvijo stranke, ki je bila kljub vsemu usmerjena na starejši del volivk in volivcev. Dalje, njihovi plakati in ostali promocijski material so bili »na terenu« precej neopazni: tako zaradi neizrazitosti (čeprav sporočilno jasni, enostavni in jedrnati, vizualno niso odstopali od drugih) kot zaradi njihove manjše številčnosti v primerjavi s tistim večjih strank. Tako kot pri večini drugih strank gre tudi pri njih za uporabo posplošenih ugotovitev in ohlapnih vodil, s katerimi se ni mogoče ne strinjati – tudi druge stranke bi se lahko mirno »podpisale« pod njihovo propagandno gradivo.

Propagandna gradiva, zloženke in plakati so kombinirali uveljavljene strankarske logotipe in barve z novimi slogani z izrazito močno, mobilizacijsko retoriko: »spremenimo«, »skupaj« ali »Vaš glas bo spremenil naš kraj, našo domovino, naš svet«, »Sedaj imate v svojih rokah usodo županov in svetnikov« in »zaupamo ljudem in tudi mi smo vredni zaupanja« … V Ljubljani so se obljube vrstile od ureditve prometa in javnih prevozov do varnosti meščanov, od seveda gradnje stadiona do cenejših vrtcev in varovanih stanovanj za starejše. Uporabljala se je logika omalovaževanja sedanjega stanja v primerjavi z boljšim prihodnjim, če bo seveda izvoljen njihov kandidat. Plakati so bili splošni (na katerih so bili le ime in grb, ki temelji na izbranih zgodovinskih elementih »slovenskih dežel«, ter takšni, ki so poleg njiju vsebovali še fotografijo predsednika stranke), in lokalni (s kandidatkami in kandidati). Stranka je znova izbrala nekaj nekonvencionalnih propagandnih prijemov: recimo v radijski reklami je predsednih stranke pripovedoval, kako je v prestolnici države vse v najlepšem redu, da je dovolj parkirnih mest, dobra infrastruktura, veliko prostih delovnih mest ipd., in da prav zato poslušalci ne bodo volili SNS. Nekaj dni pred volitvami pa so začeli oddajati drugo reklamo, v kateri so povedali, kakšno je dejansko stanje v Ljubljani – in da morajo poslušalci prav zato voliti njih.

Propagandni diskurz stranke se skozi leta ni bistveno spremenil: običajno »gromovništvo« in zdravorazumska »skrb za malega človeka«, ki ga tarejo vse mogoče skrbi, od osornosti policajev do prekopanih cest – »in tako naprej brez konca in kraja«. Populistični binarizmi se končajo v projekcijah lepše prihodnosti, če bodo le izvoljeni: »Smetnjaki bi bili urejeni in ulice čiste … policisti bi vam prijazno pomagali … iz pekarne bi se širil vonj po sveže pečenih žemljicah, sonce bi sijalo in bilo bi zelo lepo« (vsi ti citati so iz predvolilne zloženke SNS). Stranka je nadaljevala z običajnimi ekscesi in izzivi, ki so očitno v določeni meri uspešni (saj so celo malenkostno izboljšali volilni rezultat izpred štirih let) – njen politični prostor se prav zavoljo takšnega klovnovstva utrjuje v sicer dolgočasnem slovenskem strankarskem življenju.

Logotip SMS deluje dinamično in sveže, tako kot celota kot tudi po izbiri oblike črk. Osrednji plakat s sloganom »S srcem za prihodnost« (uporabljal se je tudi drugi, »S srcem za mlade«) prikazuje družino v živih barvah, okoli katere so razvrščene hladne, črno-bele karikature vladajočih politikov, motiv srca pa se na njem pojavi skupaj kar štirikrat (kot bi hoteli izpostaviti čustva, toplino, kar naj bi bilo v nasprotju s »hladno« politično sedanjostjo). Tudi sicer naj bi zastopali interese mladih, kar so poskušali še poudariti z uporabo lokalnih narečij, grafitovsko in urbano estetiko ipd. Spletna stran deluje precej površno in informacije na njej nepregledne, manjkajo slike vodstva stranke, več pa je podatkov o njihovih projektih. Aktivna Slovenija je sicer uporabljala več vrst plakatov: na vseslovenskih zgolj s predsednikom, v Ljubljani pa je bil poleg njega še županski kandidat (prvi je bil postavljen seveda malo više od drugega, delovati sta skušala sproščeno, brez obvezne kravate), pripisan je bil zelo nespecifični slogan »Ljubljana, odprto mesto«. Njihov logotip je sicer nekonvencionalen in preprost (logika »manj je več«) ter od ostalih strank v mnogo izrazitejši barvni kombinaciji (rumeni-oranžni-rdeči). Močno je personaliziranje stranke, saj se povsod izpostavlja slika njenega predsednika. Slogan kampanje dokaj posrečeno poziva »Izkoristi svoj glAS« (AS kot ime stranke in obenem adut, najvišja karta). V radijskem oglasu so za glasbeno podlago izbrali rap in seveda rimali na omenjeni -as (»To sem jaz, As, odgovoren obraz, delam za vas, izteka se čas, izkoristi svoj glas …«). Posebej naj bi skrbeli za participacijo žensk, zato so v letakih uporabljali tudi ženski spol (»Razmišljam, sposobna sem, hočem, veselim se, upam si, imam glAS!«). Omeniti velja še dognano in precej razvejano spletno stran, ki poleg različnih informacij in predstavitve predsednika in stranke namiguje tudi na lastno (in tudi predsednikovo) ogroženost s strani večjih strank (kar je itak pogosta politična strategija majhnih skupin in strank, ki na ta način razlagajo svojo marginalnost).

Plakat SMS namesto sproščenosti in razumljivosti deluje otročje in pretirano, prav tako tudi njihova zloženka, ki je prav tako preveč nasičena z barvami in hkrati zelo nepregledna, saj je preveč nepotrebnih informacij na premajhnem prostoru. Ciljna skupina stranke so bili predvsem mladi in sodobni ljudje, ki naj bi bili bistven del družbe: toda izključni motiv mlade družine kaže pravzaprav na njihov tradicionalizem (tudi njihova sočasna akcija za brezplačne vrtce za vse je bila neke vrste posredna volilna kampanja). Kljub drugačnim zagotovilom na letakih je bila zastopanost žensk v kampanji precej nizka. Aktivna Slovenija se samodeklarira – tako najdemo na njihovi spletni strani – kot »demokratična politična stranka, ki si prizadeva za aktiviranje ustvarjalnih potencialov vseh državljank in državljanov Slovenije. Aktivna Slovenija je odprta za vse. Ni ustanovljena zaradi samozadovoljevanja, temveč oplajanja.« Usmerjena naj bi bila torej k vsem volivcem z jasno ambicijo postati alternativa obstoječim strankam. Ob siceršnjem mrtvilu v tokratni propagandni kampanji so nekatere njene vsebine in prijemi delovali dokaj sveže (barvna kombinacija, kopice imen iz sveta popularne kulture, repanje volilne pesmi, nagovarjanje v ženskem spolu …).

Tednik Mladina je tudi v času predvolilne kampanje ostal zvest svoji siceršnji usmerjenosti in pristopom. Uvodniki, kolumne, članki, intervjuji z županskimi kandidati, komentarji itn. so pokrivali celoten političen spekter. Prevladovala je precej ostra nastrojenost proti politiki in kandidatkam ter kandidatom desnice, predvsem SDS, po drugi strani pa bolj naklonjen odnos do tistih iz t. i. levice (čeprav kritika tudi tu ni izostala); po drugi strani pa je v Nežmahovih zapisih opaziti kritičnost do obeh taborov. Pisalo se je predvsem o županski »bitki« v Ljubljani (na primer »Ali je lahko padli direktor s sumljivimi posli prihodnost slovenske levice?«; v rubriki Tema, 20. 10.) ter Mariboru, precej prostora je bilo namenjeno tudi aferi Rupar (»Ali je Pavle Rupar, ki naokoli deli udarce in spermo, pa kljub temu zmaguje na volitvah, idealen slovenski politik?«; Tema, 14. 10. 2006).

Mag je poskušal v skladu s sloganom »Vse strani življenja« in svojo kritično držo do zlasti leve politične opcije v slovenskem političnem prostoru analizirati pretekle politične izkušnje s kandidatkami in kandidati na »levem« polu slovenske politike, za katerega se deklarirajo sami ali pa jih take deklarira desnica. Predvsem so se ukvarjali z dogajanjem in z razmerji moči v Ljubljani, deloma tudi v Mariboru in Kopru. Ko je šlo za prestolnico, so opozarjali na pretekle nepravilnosti in kritizirali dosedanjo mestno politiko in županji. Šele v zadnji predvolilni številki so se poleg naštetih več ukvarjali tudi s položajem v Celju, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici, Murski Soboti in Velenju. Komentarji k javnomnenjskim anketam, napovedi rezultatov in posamezna mnenja so bila prisotna tako v kolumnah kot v bolj sproščenih rubrikah (»Eksplozivno«, »Vedeževalec«, »Top, Flop«). Predvsem v teh je bilo v obliki kritičnih opazk zaslediti izrazito nestrinjanje zlasti z Jankovićevo kandidaturo: rdeča nit prispevkov je bila, da menda Forum 21 prek njega uveljavlja politične interese nekdanjega predsednika Kučana ter združuje slovensko strankarsko »levico«.

Demokracija je v predvolilnem obdobju jasno favorizirala kandidatke in kandidate iz desnih strank ter kritizirala tiste z »levice«. Največ pozornosti je bilo namenjeno prestolnici in razvpitemu dvoboju Arharja in Jankovića, pa dogajanju v Mariboru, Celju, Kopru, Novem mestu in Murski Soboti, in tudi v krajih, kjer je desnim strankam kazalo slabo. V Ljubljani so se seveda povsem postavili na stran svojega kandidata in nasprotnemu očitali znane nepravilnosti (sumljivo poslovanje, sporni posli njegovih sinov v povezavi z Mercatorjem ipd.). Očitno je bilo tudi nestrinjanje z dosedanjo ljubljansko mestno politiko in županjo, ki naj bi izrabljala svojo funkcijo v propagandne namene in se pretirano pojavljala v glasilu MOL ter na ljubljanskih lokalnih televizijah. V vse predvolilne številke je bila vključena tudi volilna propaganda kandidatk in kandidatov, ki jih podpira SDS, v zadnji številki pred volitvami pa so bili objavljeni tudi pogovori z nekaterimi izmed njih.

Brezplačni tednik Žurnal se je posvečal zlasti dogajanju v Ljubljani: svoja pričakovana mnenja sta o tem izražala urednik in novinarka Rebernikova, objavljena sta bila intervjuja z Jankovićem in takratno županjo Simšičevo ter nekaj kratkih reportaž o njenem dosedanjem županovanju. V dveh številkah je bil županskim kandidatom zastavljen isti vprašalnik, v vsaki številki pa je – poleg sicer precej raznovrstne propagande s strani vseh političnih strank in posameznih kandidatov – bila tudi kratka kolumna, pod katero se je podpisovala SNS in v kateri je izražala zlasti svoje nestrinjanje s predlogom postavitve džamije. Nedeljski dnevnik je bil glede volitev veliko bolj sproščen, politika je bila obravnavana na njemu primeren poljuden, populističen in zdravorazumski način. Zato tudi ni bilo skoraj nobenih intervjujev, člankov ali komentarjev o lokalnih volitvah. Izjema so bili pikri in zabavni prispevki Lucuja, ki so obravnavali tudi določene županske kandidate, a brez posebne osredotočenosti na lokalne volitve. Kljub temu pa je v nekaterih člankih mogoče opaziti naklonjenost politični »levici«. Takšna usmerjenost je bila očitna tudi pri njegovih bralkah in bralcih, saj je v predčasnih simuliranih volitvah, ki so jih izvedli, med kandidati za županovanje v Ljubljani zmagala Simšičeva (na pravih šele tretja, krepko za prvima dvema).

V tedniku Dolenjski list je bila volitvam namenjena posebna rubrika, nekaj volilne tematike pa se je našlo tudi drugje. Novinarji so izbrali izrazito poročevalski način navajanja dogodkov in novic, zelo malo je bilo drugih, bolj vsebinskih oblik (intervjujev, kolumn, tematskih člankov ipd.) – časopis je torej zavzel dosledno uravnotežen, sredinski in nepolemični položaj. Hkrati pa se je predvolilna propaganda pojavljala v obliki reklamnih sporočil posamezih kandidatk in kandidatov ali list: Zveza za Dolenjsko je, na primer, zadnjih nekaj tednov svoje redno objavljala na prvi strani. V Kmečkem glasu v vseh treh oktobrskih izdajah do volitev ni bilo zaslediti ničesar v povezavi z volitvami (niti člankov niti propagande). Predvolilna drža katoliškega tednika Družina bo obravnavana spodaj, zato še nekaj besed o pop-kulturnem Stopu. Edini komentar v zvezi z lokalnimi soočenji kandidatov je bil nevtralen: »Televizijska soočenja ne obetajo nič pametnega, v večini mest kandidirajo isti ljudje kot na prejšnjih volitvah. Če nismo zadovoljni s sedanjim kandidatom in nas nobeden od novih ne prepriča, kaj naj storimo?« (v rubriki 'Skušnjave', 28. 9.)

V politični rubriki revije Več z naslovom »Kavelj 22« so bile predvolilne teme obravnavane dvakrat: 29. 9 o LDS z naslovom »Kar trikrat liberalni?« (člani ljubljanske LDS naj bi nastopali kar na treh različnih kandidatnih listah, kar naj bi kazalo na njeno neeenotnost), in 20. 10. o aferi tržiškega župana Ruparja (katere končni razplet naj bi imel ravno obratne učinke, kot so si to zamislili njegovi nasprotniki). V rubriki »Odvečno« pa je bilo opozorjeno na prakso neizpolnjevanja predvolilnih obljub, za primer pa so spet izbrali prestolnico. Tudi v Jani so pod drobnogled vzeli kontinuiteto afer oz., rečeno z naslovom, »Zmote svetega Pavla«; med omembe vredne gre omeniti še članek »Ene prekaljene, druge pa jezne«, ki je problematiziral zapostavljenost žensk na kandidatnih listah ter izpostavil tiste uspešnejše.

»Nič posebej presenetljivega«, bi lahko rekli ne le za propagandne aktivnosti strank, pač pa tudi za medijski diskurz v tiskanih medijih, ki v predvolilnem obdobju ni postregel s čim hudo nepričakovanim. Prispevki o tej temi so bili redki, v glavnem smo bili priča ustaljenim uredniškim praksam blatenja, favoriziranja ali pa »apolitičnosti« (ki je bila praviloma bolj pristranska od neprizanesljivo jasnih opredeljevanj); tudi tisti izpod tipkovnic bolj ali manj uveljavljenih medijskih voditeljev o lokalnih volitvah so bili pričakovani, tako glede (dis)kvalificiranja kandidatov in strank kot tudi (ne)uspelih poskusov dolgoročnega napovedovanja strankarske prihodnosti.

Za razliko od preteklih let letos slovenski škofi RKC niso naslovili posebnega pastirskega pisma pred volitvami. Urednik tednika Družina Gril v komentarju z naslovom »Zakaj se Cerkev vtika v politiko?« (Finance, št. 210, 2. 11.) pojasnjuje, da mu je vprašanje o njihovem nenadejanem molku zastavilo precej znancev in prijateljev, pa jim je odgovoril, »očitno so škofje presodili, da ljudje sami najbolje vedo, komu lahko v občini zaupajo svoj glas«. Na volitvah še pred dvema in štirimi leti je bilo njihovo mnenje očitno ravno nasprotno. Morda jih je ob letošnjih vodil premislek, da – kot kažejo podatki iz raziskave SJM – respondenti med vsemi pomembnejšimi institucijami v Sloveniji najmanj zaupajo prav RKC in da bi torej njihovo očitnejše zavzemanje za določene kandidate ali stranke njim bolj škodilo kot koristilo. RKC po besedah Grila deluje kot organizacija, ki je pripravljena sodelovati z vsemi, ki želijo dobro ljudem in svojo oblast razumejo tako, da je resnično v službi vseh ljudi: »Njeno temeljno poslanstvo je verske narave, zato ni vezano na nobeno politično ali kakršno koli drugo družbeno pripadnost. Naloga Cerkve je oznanjati evangelij in ljudi voditi k Bogu. To je, je bilo in bo vedno bistvo krščanske vere /…/ Politična vloga Cerkve je v tem, da tako ali drugače politično opredeljene ljudi v skladu s krščanskim pogledom na svet poziva k bolj zavzetemu spoštovanju človekovih pravic, k večji solidarnosti in odgovornosti v politiki, gospodarstvu in družbi.« Tako Gril kot tudi Ferenčeva (»Osebnost tedna: Kandidati za volitve«, Družina, št. 42, 15. 10.), kažeta skepso do t. i. neodvisnih ali nestrankarskih kandidatov, saj naj bi bili ti kljub formalnemu nestrankarstvu pripadniki te ali one politične usmeritve, ter da neodvisnosti pri kandidatih pravzaprav ni, saj da so vsi odvisni od tistih, ki jih volijo.

Nevmešavanje vrha RKC v predvolilno kampanjo pa seveda ni pomenilo, da njeni predstavniki, pripadniki ali privrženci niso izražali predvolilnih političnih mnenj, preferenc in namigov. Ponekod je bilo pridigam dodano, naj verniki gredo na volišča in naj dobro premislijo, komu bodo zaupali svoj glas. Na Radiu Ognjišče svojih predvolilnih programov med 21. 9. in 20. 10. niso mogli predstavljati vsi, saj so sprejeli naslednje navodilo: »V programu Radia Ognjišče se lahko predstavijo kandidati, liste kandidatov in politične stranke, ki v svojih programih in nastopih zagovarjajo (neposredno ali posredno) nauk Katoliške Cerkve in z njim povezane krščanske vrednote« (dostopno na www.radio.ognjisce.si/pravila_volitve2006.php , 4. 11.) . S strani avtorja Štefaniča ml. (»Osebnost tedna: dr. Stane Granda«, Družina, št. 41., 8. 10.) je bila ostro kritizirana LDS, ki je omenjenemu Grandi očitala nezdružljivost njegove politične angažiranosti in vodenja javne institucije RTV, posredno pa je nagovarjal volivce k izbiri, s katerim bi »Ljubljana tudi prek dostojnega župana postala prava prestolnica države, vseh Slovencev in prijeten skupen dom za vse Ljubljančane« (seveda je šlo za kandidata, ki ga je podpiral Grandov Zbor za Ljubljano). Taisti Granda (»Vsi na volitve«, Družina, št. 43, 22. 10.) je pozval kristjane k udeležbi s prepričanjem, da »gotovo ne bodo izkazali svojega zaupanja tistim, ki so ga doslej zlorabljali, ki so kradli, nas žalili, nam kratijo temeljne pravice in žalijo verska čustva«.

V ljubljanskem županskem boju je Petrovčičeva (»Župani in župančiči«, Družina, št. 39, 24. 9.) sicer zapisala, da bi »predvsem Ljubljana kot prestolnica Evrope potrebovala župana – svetovljana in ne mešetarja« z jasno aluzijo na Jankovića; da bi po njegovi izvolitvi to ublažili, je novinar Cestnik (»Povolilni Te Deum«, Družina, št. 44, 29. 10.) zapisal komentar: »Morda bo v primeru Ljubljane kdo zahvalno himno zapel bolj v molih kot v durih. Pomislek, da bo zmagoviti župan v občutljivo politično polje vnesel zgolj ploski menedžement, v polje kulturnih in moralnih vrednot zgolj zakonitost vidne učinkovitosti, ni majhen. Ampak kakor dober škof to postane s škofovanjem, tako dober župan to postane z županovanjem. Dajmo času čas.« V istem članku je zaslediti tudi pohvalo podeželskemu prebivalstvu in njihovi politični presoji, ki da je na visoki ravni, ter da bi morala »podeželska politika, pa tudi politika v nekaterih t. i. provincialnih mestih /…/ biti deležna večje pozornosti osrednjih analitikov in komentatorjev, posebej ko porajata kakovostno prakso preseganja zgodovinskih razdorov«.

Analizo lahko povzamemo z ugotovitvijo, da smo bili priča celotnemu spektru precej dolgočasnih, ponavljajočih se in popolnoma neinventivnih propagandnih vsebin in aktivnosti. Razlike med predvolilnimi nagovori obravnavanih strank in skupin so bile dejansko tako majhne, da ni bilo težko poiskati skupnih značilnosti. Še več, nekateri trendi iz prejšnjih predvolilnih kampanj so se žal zgolj nadaljevali.

Prvič, ugotovili smo, da so bile propagandne vsebine in aktivnosti zopet precej neustvarjalne, klišejske, neizrazite in nezanimive. Bolj kot iskanje svežih prijemov se je prilagajalo že ustaljeni praksi: namesto inovacij in preseganja že uporabljenega se je to ponavljalo. Edina pomembna razlika je bilo širjenje istih vsebin na nova področja (recimo sms sporočila, nove vrste promocijskega materiala, preglednejše spletne strani ipd.). Vizualni elementi, slogani in nagovori so si bili tako podobni, monotoni (kot bi želeli biti »hote povprečni«!) in široki (catch-all princip), da bi jih lahko pripisali kateri koli stranki oz. skupini. Sivino so še poudarjale staromodne vsebine, kompozicije in ne nazadnje tudi videz kandidatk in kandidatov; hkrati pa je treba ugotoviti, da se je le uveljavilo simbolno označevanje strank (recimo prepoznavne barve, simboli ipd.).

Manjkala sta sporočilna udarnost in jasno izpostavljanje kandidatove ali strankarske pozicije: večina med njimi je uporabljala standardne propagandne obljube, s katerimi se ni mogoče ne strinjati (»napredek«, »razvoj«, »lepša prihodnost« ipd.) ter običajna stereotipiziranja pregovornih slovenskih značilnosti (»pridnost«, »delavnost«, »domačnost«, »evropskost« itn.). Za izkazano samozavestjo strank in kandidatov torej ni bilo posebne vsebine. Pri večini tudi ni bilo usklajenosti med vizualnim in tekstovnim delom – vsak sta govorila (po) svoje –, prav tako ni bilo nikakršnih humornih ali ironičnih dodatkov, ki so sicer pogosto del takšnih diskurzov. Od propagandnih načinov in tehnik se je večinoma uporabljalo preverjene, na primer gradnjo imidža, personaliziranje strank (seveda le v primeru, kjer jih vodijo karizmatični voditelji, pri drugih so se temu spretno izogibali), enostavnost (tudi na način povezovanja različnosti), na vizualnem gradivu postavljanje lokalnega kandidata ob bok vodji stranke (tako da je imel volivec občutek, da pravzaprav voli slednjega), preproste binarne primerjave (praviloma zelo ponesrečene) ipd. Dobili smo občutek, kot da se tako kandidati kot propagandisti sami skrivajo za povprečnostjo, da le ne bi kakor koli izstopali.

Drugič, specifika lokalnih volitev in tudi drugih lokalnih političnih aktivnosti je imperativ »nestrankarskosti«, »nepolitične ljudskosti'«, ki se na teh nivojih laže uveljavlja kot na vsedržavnem. Ta pozicija je bila močan adut tudi na letošnjih. Tako se je ob nizu »neodvisnih« in/ali »nestrankarskih« kandidatov (ki so jih ali pa tudi ne, implicitno ali eksplicitno, podpirale posamezne politične stranke), v predvolilno kampanjo vključilo veliko znanih obrazov iz estrade, množične kulture in športa. Dalje, ena izmed redkih izstopajočih novosti pri letošnji predvolilni kampanji je bila prav ta »pisanost« podpornikov posameznim kandidatom, listam in strankam. Druga je bilo precejšnje število različnih afer ravno v predvolilnem času, ki so vsaj delno vplivale tudi na izbiro volivcev: medijska pozornost je bila pogosto bolj usmerjena nanje kot na vsebinska vprašanja. Oboje pa kaže, da se je v pomanjkanju pravih političnih in programskih razlik med strankami zahajalo na nebistvena področja, na raven tračev in spektakla. Četrtič, precej bolj so se za pozornost potrudile manjše stranke in liste, ki so ravno v propagandi videli možnost, da se jih sploh opazi. In končno, tudi negativne propagande je bilo relativno malo, tista, ki pa je vseeno bila, pa za razliko od nekaterih prejšnjih volitev tudi ni bila posebno izvirna. Bilo je nekaj dopisovanj in dorisovanj na plakate, ki so spreminjali izvorna sporočila, ali ki so preprosto žalili stranke in kandidate, pa grafitov tipa »LDS = SDS (BARABE)«.

Vse skupaj nas je navajalo k sklepu, da ob zadnjih lokalnih volitvah na Slovenskem predvolilna propaganda ni dosegala svojega namena, namreč profiliranja lastne pozicije in distanciranja od drugih, ter na tej osnovi prepričevanja naslovnikov. Vse skupaj je bilo videti bolj kot neka predvolilna nuja (v smislu »opravimo že s tem« …), ne pa kot dejanska možnost pridobivanja glasov: kot bi se stranke zavedale in se sprijaznile z dejstvom, da jih bodo volivci izbirali ne zaradi predvolilne kampanje, ampak nasprotno, kljub njej. Skratka, pomanjkljivosti analiziranih propagandnih akcij slovenskih strank in posameznih kandidatov na nek način dokazujejo, da so se volivci očitno odločili že prej, na druge načine. Videti je, kot bi bilo za slovenske stranke pridobivanje volivcev preveč pomembna stvar, da bi ga prepustile propagandistom.

Koordinatorke in koordinatorji ter sodelujoče in sodelujoči v raziskavi:

Čebular Anita, Frank Mirjana, Jurjevec Kristina, Kokot Žanič Kaja, Kovač Rok, Miklič Tadeja, Stojanov Sašo, Škrablin Jožko, Velikonja Mitja, Vrečko Jelka, Železnik Urška.

Belej Tina, Bernetič Tjaša, Bertoncelj Tina, Bračič Sanja, Bric Špela, Brlan Klara, Celec Eva, Dabič Perica Staša, Demšar Anja, Fabjan Špela, Flander Sandi, Fratnik Ana, Glavnik Barbara, Grmek Špela, Hadjur Sanja, Hriberšek Simon, Jakšič Saša, Jazbec Urška, Jurca Anja, Jurca Irena, Klančar Snaša, Korsika Anej, Kostanjevec Samo, Lazar Nataša, Lesnik Jana, Malinar Jerko, Marcun Ana, Marčič Asja, Melink Mateja, Mikolič Klementina, Murn Alen, Mutec Ana, Novak Nataša, Novič Karmen, Pavlin Špela, Pečnik Polona, Pegan Polona, Smajila Barbara, Srdoč Eva, Strahan Bernarda, Šimenko Anja, Vinkovič Tina, Zrimšek Katja, Žitko Mojca.

Začel bom po krležovsko, in sicer predvsem z namenom, da bi morebiti odprl »spopad« ali, če vam zveni bolj kulturno ter evropsko, debato na t. i. levici. Stari, dobri, v marsičem neprekosljivi Friedrich Krleža (s Fritz so ga naslavljali prijatelji) je znal dobro zanetiti tovrstne »spopade na levici«. Tudi in predvsem takrat, ko je šlo za nohte. Ker ocenjujem, da tudi tukaj in zdaj gre čedalje bolj za nohte, sem priklical mojstra na pomoč. Tudi za to, ker upam, da tovrsten po metodi krleževski prijem morebiti ne bo naletel na »gluha ušesa« vzvišeno evropeizirane kulturne ignorance, ki je daleč najboljši znak, da je zadeva levice tukaj in zdaj že na neki elementarni ravni klinično mrtva. Začel bom s tistimi (gre za ljudi in reči in ne za stvari!), ki se imajo za levico, s tistimi, ki so levica, ki bi radi bili levica, in s tistimi, ki se sploh radi opredeljuje kot »alternativa«. Ne zanima me torej politično-tehnološki, strankarski levi čvek, to prepuščam mrhovinarjem, novinarjem, zgodovinarjem in pa glodajoči kritiki denarja. V nadaljevanju bom torej skušal opozoriti zgolj na – po moje ključno – zagato tukajšnje »slovenske levice«, in sicer v povezavi s tem, kar teoretično opredeljujem kot postfašizem.

Pred kratkim sem bil naključna priča nekemu zelo značilnemu, zgolj na prvi pogled povsem nedolžnemu komentarju »levo orientiranega« znanca, in sicer ob neki dokaj običajni sliki v osrednjem časopisu. Na sliki se je nasmihal znani moški obraz srednjih let, komentar levo orientiranega znanca pa se je glasil: »Tale je pa res tele!« »Ko bi vsaj bil«, sem odvrnil, »ta gospod je tipični postfašist.« »A daj no, saj fašistov več ni!«, se je glasil apodiktični komentar znanca, ki je mojo oznako postfašizem v svoji glavi avtomatično predelal v fašizem.

Resda je bil možakar na sliki zamaskiran v običajno menedžersko uniformo, se pravi v primerno drago obleko temnih tonov z obvezno kravato povrhu, a razen res vlažnega pogleda in slabo odigranega (vsiljenega) nasmeška na sliki ni bilo na njem prav nič telečjega. Še več, če – in za to gre – v premislek upoštevam neštete medijsko podprte besede in dejanja tega možakarja zadnjih deset in še nekaj let, potem ni nobenega dvoma, da ni niti zabit niti nezmožen logičnega sklepanja in olikanega, kulturnega obnašanja povprečno množično podružbljenega in kulturiranega homo sapiensa. Pa tudi sicer nič živalskega na njem nisem opazil. Nasprotno. Je skrajno fin, ubran, miren, resen in urejen domačijski gospod, ki ga lahko najdeš vsepovsod po današnjih salonih, podjetjih in parlamentih od Moskve in Budimpešte, prek Pariza in Washingtona tja do Johannesburga in Tokia. Tisto, kar je mojega znanca zapeljalo v »tele-interpretativno« smer, je bilo pravzaprav to, da je tip bojda »zabit« (»zabit kot tele«), ker da – tu je poudarek – ne »razume nekaterih stvari« oziroma da »pravzaprav sploh ne razume, kaj počne« (počne pa izrazito rasistične in postfašistične reči). Kako napak, kako nevarno, kako samomorilsko! Saj pri takšni »telečji zadevi« sploh ne gre za to, da nekdo (v tem primeru možakar s časopisne slike) nečesa ne razume. Velja kvečjemu obratno: namreč, da ta »Nekdo«, ki je radikalno napak dešifriran kot »tele« (torej kot nebogljena in neumna žival), pravzaprav še preveč dobro razume, za kaj pri rasizmu gre, in da ravno za to, ker preveč dobro razume, tudi natančno tako rasistično in postfašistično (torej človeško in ne »telečje«) tudi ravna. Skratka, problem, na katerega sem trčil ob nakazani priložnosti, je, da je moj levo orientirani znanec svoje prepričanje in početje zadnjih nekaj izrazito antipolitičnih (neoliberalnih), novo-desničarskih (neokonservativnih) let skrajno lahkotno pripisal nečemu, kar da je »telečje«, živalsko, zabito in neumno. Kako je to mogoče? Kaj predstavlja ta zlata »kreatura teleta« na mestu resnega političnega mišljenja tukaj in zdaj?

Po moje zadeva na ravni simptoma govori nekaj naravnost srhljivega, nekaj, nad čimer bi se kazalo skrajno resno zamisliti: govori namreč o neki globinski blokadi, če že ne celo elementarni nezmožnosti razumevanja (tudi in predvsem na t. i. levici), za kaj pri zadevah časa, tudi slovenske sedanjosti in postfašizma nasploh gre. Drugače rečeno, če je pri tem, za kar gre, sploh moč govoriti o »telečjih zadevah«, potem te zagotovo niso na strani postfašistov, temveč na strani (kvazilevičarskega ali kar levičarskega) pogleda samega, ki se čedalje bolj razgalja kot videnje slepca in kot brodenje po takšnih ali drugačnih new ageovskih znamenjih.

V čem je problem? Naj na skopo odmerjenem prostoru omenim vsaj to, da se zdi, da se kot potencialna politična skupnost (koinonia politike in ne die bürgerliche Gesellschaft) nahajamo v grozljivo brezbrižnem položaju nemišljenja, v katerem gre za to, kar so prejšnje generacije poimenovale bodisi z »radikalno« ali tudi »banalno« zlo. Ko gre za fašizem in poskuse govorice o njem, smo kot pravi zasvojenci naravnost odvisni od »vidnosti fašizma«, a hkrati pravzaprav sploh nimamo nikakršne resne možnosti, da bi ga »videli«, kaj šele mislili. Tisti »vidni«, torej zlahka prepoznavni fašizem, je namreč že zdavnaj evoluiral (tudi »politični« pojavi imajo svoje življenjske cikle) v drugi, recimo mu »nevidni«, vse prej kot prima vista prepoznavni pojav. Na osnovi raziskav, ki so bile izpeljane predvsem v Italiji (Piero Ignazi …), tudi sam tovrstne pojave imenujem postfašizem. Postfašizem je namreč vrsta družbenih, antipolitičnih (ne pa političnih!) ter na kompleksu vzvišene kulture in kulturništva temelječih medčloveških odnosov, ki je vse prej kot oprijemljiva, razvidna na prvi pogled. Še najmanj je »vidna« za tisto vrsto gledanja, ki je navajeno na slepilna očala levice in liberalizma, skozi katera je moč zagledati tovrstne zadeve šele takrat, ko postanejo povsem transparentne, celo prosojne. Skratka takrat, ko je per definitionem že prepozno. Ena pomembnejših zagat s postfašizmom je tudi ta, da ga je moč »videti« kvečjemu z mišljenjem (»teoretično«, torej zapopasti) in ne z očmi, kar pa je nekaj bistveno bolj zahtevnega kot trositi na hitrico oblikovane otroške oznake (»tele«), ki nekomu – praviloma po analogiji na minule čase – padejo na pamet. Misliti v politiki je neskončno bolj zahtevno, kot se to zdi vase (ali v preteklost) zagledanemu levičarjenju: pomeni namreč predvsem prenehati misliti v analogijah. Misliti v politiki pomeni misliti tako pretekli kot svoj čas ter še posebej tisto, kar utegne priti. To pa je nekaj, kar se nikakor in nikdar ne da misliti na osnovi zgolj tistega, kar je (pol)preteklo, v kar pa analogija po nujnosti že videnega (tu je ključ analogije) zavaja.

Zakaj v danem trenutku in položaju ne zmoremo prepoznati, ali sila težko prepoznamo zadevo postfašizma, ki je usodnega pomena tako za našo sedanjost kot tudi za prihodnost (preteklost ga sploh ne pozna)? Po moji sodbi v veliki meri zavoljo nekega razloga, ki je samo na prvi pogled paradoksalen: zavoljo takšne ali drugačne, večji del popolne, »dehumanizacije fašizma«. Prepoznavanje postfašizma predpostavlja, skratka, nič več in nič manj kot nekakšno »humanizacijo celotnega kompleksa fašizma«. Še več, predpostavlja to, da fašizmu pripoznamo njegovo radikalno družbenost in antipolitičnost, v končni instanci pa njegovo (vrhunsko) človeško razsežnost, da ga torej prepoznamo kot rezultat dejavnosti kulturnega in družbenega bitja par excellence. Gre, skratka, za človeškost in ne živalskost, kaj šele za demoničnost, in sicer tako pri fašistih in fašizmih kot tudi pri postfašizmih in postfašistih! Drugače rečeno, prepoznavanje postfašizma terja in naravnost predpostavlja to, da se znebimo malikovanja samega vršička »svoje lastne« civilizacije, to pa je slavljenja tiste kreacije, ki jo je iznašel sam presvetli Tomaž Akvinski, ki ji je svoj čas dal ime »družbeno bitje« (ens socialis). To velja še toliko bolj, kolikor bliže smo interpretativnim vplivom »razumevanja« tistih, ki so ostali vkopani nekje na okopih druge svetovne vojne ter hladne vojne, ki ji je sledila »žametna revolucija« (leto 1989 je v neki dimenziji tudi nadaljevanje tega z drugimi, neoliberalnimi sredstvi). Tako za »komunistično/Ruske« kot tudi za »liberalno/Ameriške« diskurze (tudi o fašizmu), ki se zdijo tako zelo ločeni, veljajo namreč trije skupne značilnosti: to so dehumanizacija, naturalizacija vseh fenomenov in mišljenje v analogijah. Celota tega temelji na varnih (prastarih) teoloških, v bistvu cerkvenih, matricah demonologije in angelologije, ki prihaja iz smeri malikovanja družbenega bitja. Vse to velja tudi za domače partizanske in uporniške mitologije nasploh, pa naj so bile oblikovane pod vplivom Moskve, Londona ali pa Washingtona, naj so bile komunistične, konservativne, liberalizirajoče ali libertarizirajoče, naj so »novolevičarske«, »antiglobalizacijske«, ali pa so stavile na »tretjo«, »četrto« ali na kako drugo, še bolj »presežno pot«.

Kaj imam v mislih, ko govorim o »dehumanizaciji« (demonizaciji, naturalizaciji, objektivaciji …) kot antimišljenjskem procesu, ki poteka tudi na strani antifašistov? Skušam pokazati na lastnost tovrstnega nemišljenja, da tudi pojav fašizma ad absurdum zvede na nekaj demoničnega ali vsaj živalskega, da torej morebitno »rešitev« išče v smeri nekakšnega preseganja »živalskosti«, pravzaprav v smeri radikalne ločitve fašizma in fašistov od kakršne koli človeškosti. Zakaj je to vprašljivo in celo nevarno početje – danes še posebej? Zato, ker začne v primeru, da se ne znebimo vplivov samoumevnega, nevprašljivega in v bistvu teološkega prijema »dehumanizacije fašizma«, vse, kar je fašizem in kar so storili fašisti (nacisti …), na nek skrajno magičen in nevaren način funkcionirati kot nekakšna demonskost, kot »živalskost« ali kot zgoraj omenjena »telečjost«. Tovrstna živalskost je namreč rezultat tega, da iz srednjeveške demonskosti (Hudič in njegovi prijatelji …) – ker smo ateisti in se pač več »nimamo za religiozne« – presedlamo na bojda bolj varno »naturalizacijo«, iz katere potem pridejo namesto Hudičev te in one Živali in živalstvo. Kot rezultat dobimo položaj, v katerem se pokaže, da fašisti niso (bili) ljudje, ampak nekakšne živali, sam fašizem pa s tem postane ne več človeški, pač pa nekakšen živalski položaj/dogodek/izdelek, ki sodi bodisi v naravno bodisi nadnaravno »zgodovino«. A to žal še ni vse. Velja namreč tudi obratno: v tem primeru (še posebej ne, če gre za ljudi definirane kot »družbena bitja«) namreč ljudje sedaj po definiciji ne zmorejo (po)storiti nič fašističnega, kaj šele postfašističnega! Vnaprej so namreč (kot ljudje) oprani vseh in vsakega »greha«, kaj šele kakršne koli odgovornosti. In to je tisti nevarni rezultat, ki ga najbrž nihče ni hotel, a žal še kako zahrbtno učinkuje tako na ravni percepcije kot tudi in predvsem na ravni mišljenja. Postane njegova elementarna zapora.

Ravno samomorilska izključitev ljudi iz fašizma, njegova vsebinska izpraznitev in absurdna redukcija, je predvsem rezultat demonizacije (svojevrstna stereotipizacija), ki se razširja tudi po vsej moderni zgodovini: od demonizacije francoske in oktobrske revolucije tja do demonizacije kakršne koli spremembe vsakokratnega obstoječega/božjega reda. Gre za tisti fundamentalistični prijem, ki mišljenju stoji na poti še dandanašnji in ki se ga je vse prej kot lahko znebiti. Ravno razčlovečenje drugega, dehumanizacija, v tem primeru fašistov, nas je pripeljala (in tu nekje smo obtičali) do naravnost karikaturne točke nemišljenja in brezskrbnosti (thoughtlessness, Arendt). Fašist je v tej stereotipizirani, dehumanizirani optiki lahko le še neka žival ali Stvor (ne pa človeško-Nekdo), ki ima črno (ali rjavo) srajco, v smrdečih in škilavih zobeh drži nož, na glavi ima takšno ali drugačno kapo oz. čelado, roke mesarsko krvave do komolcev, ob vsem tem pa še poje Giovinezzo ali kaj iz sorodnega repertoarja. Kot da fašisti niso (kajpada hkrati s svojo »barbarskostjo«!) bili tudi kulturna in omikana, nadvse družbena (antipolitična) bitja, ki so imela zelo rada vse humanistično – kulturo in umetnost, filozofijo in matematiko, vse družbeno in socialno. Kot da fašisti niso brali Leopardija, Danteja pa citirali na pamet; kot da fašisti ne bi bili ljudje, ki so obvladali Brunove dialoge ali pa Mozartove koncerte, Buonarottijeve umetnine ali pa Beethovnove sonate; kot da to niso bila kulturna, socializirana družbena bitja par excellence, ki so pogostokrat iz rokava vlekla Ciceronove ali Goethejeve stavke, rada jedla gosja jetr'ca in male sipice, da o užitkih v vinu, poticah, lepotcih in lepoticah niti ne govorim!

Sedaj se – čeravno zgolj za silo – lahko dotaknemo tudi našega današnjega položaja. Ena skorajda nujnih posledic nakazanih prijemov dehumanizacije, demonizacije, naturalizacije in stereotipizacije, ki stojijo v temeljih nemišljenja (post)fašizmov in na katerih še vedno slepo vztraja tudi večji del današnje akademije, je med drugim tudi ta, da za dandanašnjega človeka, ki je oblečen v uniformo Versace, ki je brez čelade, ki nima noža v zobeh, ki vozi A6 ter namesto Mozarta posluša Atomik Harmonik ali Rolling Stones, ni moč več reči, da je morebiti (post)fašist! Bojda zato, ker da mu »nekaj manjka«: nož, kri … In ravno za to, ker – čeprav javno in vztrajno izgovarja značilno (post)fašistične in rasistične stavke (da je vse tujce in »Cigane« treba pobiti/izgnati, da je ženskam treba »vzeti mero«, »pedre spraviti v geto«, »lezbijke hospitalizirati«; sploh drugih in drugačnih »se znebiti na način mrčesa« …) – mu »nekaj manjka«, skratka ni in ne more biti (post)fašist, ker da fašizma in fašistov več ni!? Posledično je lahko kvečjemu le nekakšno »tele«! Kako ljubkovalno, kako nedolžno, a hkrati kako samomorilsko! Še boljše, kako »zares telečje«!

Pot, ki bi se mi zdela ustrezna kot morebitni izhod iz nakazane zagate, je torej tista, ki pelje onstran dehumanizacije/demonizacije. Kaj to pomeni? Fašizmu (postfašizmu pa še bolj) bo treba dati človeški obraz, pa naj nam to gre še tako težko od rok. Še več, treba mu bo dati omikani in kulturni, socialni (ne pa anti-socialni – tu tiči »izvirni greh«!), torej družbeni in družabni, celo vrhunsko evropski in zahodnjaški obraz. Vsaj zavoljo resnice dejstev, če ne zavoljo drugega, je treba poudariti, da so fašizmi izvirno rezultati vrhunske evropske (zahodne) omike, kulture (vključno s cerkveno, kajpada!) in zgodovine! Skratka – in tu ni nikakršnih dvomov –, fašizem ni nič naravnega, nič živalskega! Tudi ni nič nadnaravnega in ravno tako demonskega ne! Je pristen evropski, kulturen, družben pojav t. i. »vrhunske«, torej zahodne civilizacije, zahodnega človeka. Pojav je z radikalno Človeškim-družbenim obrazom. Še več, je pojav, ki ni nikakršna »vrnitev v barbarstvo« – kot je to moč slišati kot stavek, ki je blizu omenjeni »telečjosti« –, ampak je stvar, ki nasprotno, temelji na radikaliziranem napredovanju in razvoju, na osvajanju in podrejanju ter humaniziranju, socializiranju, kulturiranju in splošnem »izboljšanju« in »razvijanju« drugih in drugačnih! Ker torej kot radikalno družbeni pojav ni nič nehumanega, kaj šele živalskega, bi ga kazalo zapopasti v pomenu, da je to nekaj, kar je možno izključno med ljudmi. Še več, predvsem med kulturnimi, evropskimi ljudmi in ljudstvi (organiziranimi kot Narod, ter seveda tistimi Neevropejci, ki so že bili evropeizirani), in sicer najprej med antipolitičnimi bitji samodojetimi kot družbena bitja. Drugače rečeno, izvleči se bo treba tudi iz bajk in basen iz perspektive orwellovske (levičarske in liberalizirajoče) živalske farme, v kateri še vedno čepimo – tudi in predvsem na račun živali –, in ki veliko bolj zakriva kot pa razkriva to, s čemer imamo oz. bomo šele zares imeli opraviti v bližnji prihodnosti. Šele znotraj tovrstnega čez-dehumanizacijskega in čez-demonizacijskega prijema se mi zdi, da bo morebiti mogoče sredi »demokracije« (pravzaprav Republike!) in bleščeče nasmejanih obrazov, visoko kulturnih in kultiviranih evropskih družbenih bitij, zamaskiranih v najboljše obleke in vrhunske avtomobile, zares spregledati tudi postfašiste. Torej tiste, ki delujejo tukaj in zdaj in ki neutrudno in sistematično pripravljajo teren tudi za stereotipizirane krvave kreature z noži v zobeh.

Zavoljo dejstvene resnice nikoli in nikjer ne bi kazalo spregledati (morda smo se tega lahko naučili iz dogodkov ob koncu osemdesetih na območju nekdanje države), da te mesarske kreature družbenega (ki so lahko tudi »psihično motene«, ni pa nujno) praviloma ne pridejo na začetku, ampak stopijo na plan šele na koncu krvave pravljice. Se pravi takrat, ko so že ustvarjeni kulturni, medijski, simbolni, skratka splošno družbeni pogoji za to, da na vabljeni žurki zaigra velika puškomitraljezna brizgalna oz. ko je treba le še »zagrebsti golazen«. Pojavijo se torej kot izvrševalci umazanega dela pristno domačijske, kulturne žurke post-fašističnih družbenih bitij. Pred tem sklepnim dejanjem – in za to pri vsej zadevi gre – pa vedno stoji vrhunsko kulturno, omikano, nadvse družbeno in antipolitično evropsko opravilo »obrambe pred ogroženostjo Naroda« (populacijske politike, proti-abortusne TV-seanse, preganjanje marginalcev, izgon Romov …). Skratka, opravilo obrambe tiste pregovorne »Našosti«, ki ga – veliko preden se pojavijo mesarski rokodelci ali z radirkami opremljeni nižji uradniki pri okencih – praviloma postorijo vrhunski intelektualci: naši vrli pisatelji, evropsko naravnani profesorji, poslanci in ministri, neutrudni raziskovalci naše poštenosti, vrhunski novinarski magi, naši presvetli umetniki, ljudje neskončnega ugleda ter njim naklonjeni mediji, njih voditeljice in voditelji s pozlačenimi frizurami in urejenimi nohti. Ne nazadnje, pred tem sklepnim dejanjem umazancev z zadahom po šnopsu vedno koraka dobra, kulturna in visoka, evropska družba ter njej pripadajoče oblike družbenosti (družabni plesi visoke družbe, karitativne akcije, vrhunska glasba izpod kozolca, oboževanje Mozarta …), z njeno vrhovnostjo »družbenim bitjem« kot vogelnim kamnom. Ne fašizma, ne nacizma, ne miloševićevstva, ne tuðmanizma …, ne janšizma, da o posfašizmu v celoti niti ne govorim, ne more učinkovito izpeljati nobena in nikakršna manjšina in noben posameznik – tudi če je še tako »psihično moten« in naj mu še tako smrdi iz ust ter pod pazduho. To je nekaj, česar je zmožen samo in izključno večinski, medijski mainstream – s tem, ki mu je linč Romov všečen smo se srečali pred kratkim in mu še bomo priče –, ki pa je per definitionem vedno lahko le Naš in temelji na televizirani »Našosti« in je najprej in nujno skrajno miren, resen in urejen ter sploh vrhunski in odličen v vseh pogledih. Skratka, v najširšem možnem pomenu je izključno družben, celo množičen, na družbenih bitjih ter medijih množičnega družbenega poneumljanja temelječ družbeni pojav, kar radikalno in nedvomno pomeni, da gre za nekaj, kar z živalmi in živalskostjo nima nobene in nikakršne povezave. Ima pa še kakšno zvezo z mainstreamom množične medijske družbe, njene kulture in njenimi vojaki-izvrševalci, ki – gledano s stališča scenarija in scenografije – predhodijo neposrednim izvajalcem in naročnikom krvavih opravil.

Zadeva v zvezi z nezmožnostjo spregleda (post)fašistov in postfašizma tukaj in zdaj pa je lahko še bolj tragična, če upoštevamo, da – znotraj shematsko nakazane sistematike nemišljenja – »stare fašiste« današnje skicirano nemišljenje prepozna šele takrat, ko se našemijo in paradirajo s plapolajočimi zastavami ter imeni enot (stereotipizirano TV-poročanje iz Avstrije v zvezi s Haiderjem, ali iz Trsta …), ko torej sami rečejo, pokažejo, da so fašisti. Pravi križ, ki ga že nosimo in ga bomo še bolj morali nositi v bližnji prihodnosti, pa se v zvezi s tem pojavi šele takrat, ko postfašisti niso niti postrojeni niti v uniformah in ko ne kričijo, da so fašisti. Takrat torej, ko se zdi, kot da jih sploh ni. A ta nevidnost nastopa zgolj za antipolitične in politično polpismene, pa naj gre za antipolitično partizansko generacijo, ki je prekratko tripala na »socialnem« (družbeno), ali za še bolj v družbenem do konca potunkano nemišljenje generacije, ki se je dodatno zapila (misleč, da se je streznila, kajpak) z novo družbenostjo t. i. novih družbenih gibanj (nadaljevanje tega trenda je to, kar se danes imenuje »Socialni Forum« ipd.). Le zrcalna podoba te vrste družbenosti je tudi slovenska pomlad in njej pripadajoči republikanizem, ki govori isti, le da nekoliko bolj fundamentalistični (razlika je kvantitativna in ne kvalitativna!) jezik družbenega.

Pomemben del tega problema je sicer pri starejši generaciji moč pojasniti z maškarado in kamuflažo, ki je bila vezana na uniformo, ta pa bolj ali manj na »naravo« (»hosta«, »gmajna« …). A te mitologije – ki verjetno izhaja iz srednjeveških kmečkih puntov – oz. tega nemišljenja ne smemo več jemati resno. Še manj pa mu smemo nasedati, saj je opravil svojo nalogo (lahko se mu le poklonimo). Radikalno zgrešeno je – tako je bilo že sredi XX. stoletja – kateri koli fašizem interpretirati v luči uniform, skrivanja, še najmanj pa v kontekstu hoste in podobnih gozdarskih ter »naravnih« opravil. Fašizem ni nikakršna naravna stvar, je pa še kako nravna reč! Pri fašizmu (kaj šele pri postfašizmu) gre za radikalno nasprotno reč, kot se v tej predpotopni optiki dozdeva, saj je to pojav značilno urbane provenience. Črno/rjavosrajčniki so doma na asfaltu, v kavarnah, po pivnicah in barih (pivec je ena bistvenih miniatur iz tega pobočja), tudi v (dekonstruiranih) parlamentih, pred radijskimi sprejemniki ter v kinodvoranah. Nenazadnje zato tako okorno in izumetničeno izzvenijo v puščavi, na kamniti podlagi ali pa v gozdu in na morju, kjer se (sploh) ne zmorejo ustrezno znajti. To ni njihovo »naravno« okolje (zato so vsakokratni »partizani« tako učinkoviti), oni niso nikakršna naravna, pač pa nedvomno urbana bitja. Fašisti te prve, »izvirne« generacije, niti slučajno niso marširali v Dražgoše ali pa na Sutjesko. So pa – to je vse prej kot eno in isto – naravnost marširali v večno mesto, v Rim. Biti »postrojen« v Rudu, nekje pri Barceloni ali pa na Piazzi Venezia in/ali na Olympia stadionu, je vse prej kot eno in isto! Še bolj natančno bi se dalo danes reči: ne le da fašizem ni fenomen hoste, še bolj velja to, da ga je povsem nemogoče razvozlati z značilnim na hosto vezanim partizanskim videnjem stvari. In ravno to videnje partizanske generacije je tisto, kar je danes le-še »mišljenje« v narekovajih, torej svoje lastno nasprotje ter zapora resnega mišljenja, ki bi ga danes potrebovali tako kot puščava potrebuje dež.

Postfašizem je ostro treba ločiti ne le od fašizma, ampak tudi od neofašizma. Če sem razliko do prvega (uniforma, vidnost …) za silo morebiti nakazal, je prav toliko pomembna tudi razlika do drugega pojava. Neofašizem je (kot fašizem) še vedno antidemokratičen, izven parlamentaren, pogostokrat celo terorističen družbeni izdelek, postfašizem pa je nekaj povsem drugačnega, celo nasprotnega. Ravno v tej bistveni razliki tudi tiči večji del težav, pred katerimi današnje mišljenje postfašizma (kolikor ga sploh je) ne bi smelo obupati. To, kar je morebiti najtežje dojeti, pa je naslednje: postfašizem je lahko vsaj pogojno demokratičen (natančneje republikanski, republika pa nikakor ni isto kot demokracija!). Nedvomno pa je – v razliki do fašizma in neofašizma – tudi parlamentaren pojav. Sam je zgrajen na nekakšni »konstruktivni (samo)kritiki« tako fašizma kot tudi neofašizma (denimo Gianfranco Fini v Italiji, podobno ravnajo tudi postfašisti v vseh postsocializmih). Bolj naravnost rečeno, postfašizem je sestavni, notranji (tu je poudarek) del tako republike kot tudi parlamentarizma samega, torej celotne (post)moderne politične tehnologije. Vsebovan je v tisti »dimenziji posredne demokracije«, ki ji rečemo republikanizem (od nemških die Republikaner, prek republikancev na način ZDA do tukajšnjega Zbora za Republiko …). Neskončno lahko je bilo »misliti« (dejansko videti!) t. i. totalitarizme, dokler so bili geografsko (torej fizično, vidno) locirani na vzhodu (Moskva, Beograd, Bukarešta, Peking … ali znotraj Italije in Nemčije v primeru fašizma). Vprašanje naše generacije in našega časa pa je drugačno in je bistveno bolj zahtevno: kaj storiti sedaj, ko sta totalitarizem in postfašizem tako rekoč notranji sestavni (ponekod celo nosilni!) del vsake posamične republike in parlamentarizma kot takega in ne več njena robova, njena zunanjost?

Naša tukajšnja in zdajšnja dilema se torej glasi nekako takole: ali bomo zmogli misliti zgoraj nakazano »telečjo optiko« ter ustrezno ukrepati, ali pa bomo vsi skupaj postali telečja obara, ki si jo bodo privoščili postfašisti za malico. Bolj teoretično rečeno pa velja izpostaviti vsaj še dvoje. Prvič, za »kritiko« fašizma (in neofašizma) je nedvomno zadoščal takšen ali drugačen antifašizem. Točno to je tisto, kar je partizanska generacija opravila z odliko in pri čemer je današnja postpartizanska generacija nevarno obtičala. Osrednji problem je v tem, da tukaj in zdaj več nimamo opraviti s fašizmom (ali vsaj čedalje manj), pač pa s postfašizmom. V položaju, ko imamo opraviti s postfašizmom, pa za kritiko (če sploh še gre za kritiko kot nekaj učinkovitega) več ne zadošča noben in nikakršen antifašizem! Potrebno je nekaj bistveno bolj zahtevnega, drugačnega, potrebno je bistveno več. Kajti danes nedvomno velja – to se da empirično dokazati brez večjih težav –, da gresta antifašizem in postfašizem skupaj, z roko v roki. Tudi tukaj in zdaj! Znani Plemeniti primer v tem pogledu ni niti edini v Sloveniji niti ni izjema širše gledano v postsocializmih (in post-kapitalizmih). In drugič, »kritika« postfašizma in čedalje bolj radikalizirane neokonservativne desnice v postsocializmih, predpostavlja vsaj še kritiko znotraj levice same (kolikor je o čem takem, kot je levica, tukaj sploh moč govoriti). Ali pa, če rečem v stari govorici – naj mi oprostijo visoko cenjena in spoštovana evropska gospoda novih znamenj –, predpostavlja »samokritiko«. To, kar bi danes rade postorile stranke, kot so LDS, SD ter številne druge podobne skupine, ki se imajo za levico in ki bi rade vzpostavile »alternativni program« vladavini janšizma v Sloveniji, spominja na naivne otroške igrice v peskovniku. Vse, kar sploh še počno, je namreč udejanjanje neke imaginarne, bojda »razvite in evropske« mantre (pozabljajo da živijo v postsocializmu in ne vedo, da imajo opraviti z janšizmom), ko skušajo »zasesti sredino«. Večjega darila, kot je tako učinkoviti levičarski strel v lastno koleno, si celo sami postfašisti ne bi mogli želeti. Kot da bi na ta način dejavno ubogali bojevniški klic, ki se je nekoč glasil »Ustavite levico«! Toda če in ko pademo na finto te interpelacije vrhunskega manipulatorskega para domačijske Našosti in hkratnih utemeljiteljev slovenskega republikanizma in postfašizma, se je treba zavedati vsaj še tega, da se na njenem ozadju prej ali slej pojavi tudi veliki Mag, ki je nekoč – sicer v nekem drugem kontekstu – dejal, da nam potem »lahko pomaga le še Bog«. Kaj pa, če je veliki republikanski Mag v znanem intervjuju imel prav?