Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Ministrstvo za kulturo naj bi začelo s pripravo novega zakona o RTV Slovenija - Novi sistem medijske regulacije bo moral temeljiti na potrebah državljanov, javnem interesu in na spodbudah, ne le na zahtevah - Vprašanje je, kdo in kako lahko razreši pet nadzornikov RTVS, ki jih imenuje politika
Izvršni direktor Murdochovega BSkyB Tony Ball je konec avgusta svoj javni nastop na Mednarodnem televizijskem festivalu v Edinburghu izkoristil za vnovično odpiranje razprave o BBC-jevem »monopolu« nad naročnino. Izbira mesta in časa »napada« je bila pričakovana. Naslednje leto naj bi se začela razprava o novi listini, ki ureja delovanje BBC, in očitno je, da laburistična vlada Tonyja Blaira pripravlja reformo dosedanjega sistema financiranja (kulturna ministrica Tessa Jowell je izjavila, da je ukinitev naročnine »kar koli med neverjetnim in nemogočim«). Javnomnenjska raziskava (opravljena junija pred začetkom Huttonove preiskave) po naročilu BSkyB je pokazala, da se več kakor polovica vprašanih (51 odstotkov) ne strinja s trditvijo, da naročnina (116 funtov letno), ki jo plačujejo za BBC programe, »ponuja dobro vrednost v zameno za plačan denar« (leta 1999 je bilo takšnih 42 odstotkov). Odstotek tistih, ki se zelo ne strinjajo s prej omenjeno trditvijo, se je v zadnjih letih zvišal z 19 na 27 odstotkov. BBC naj bi opravičeval zvišanje naročnine s prestopom na digitalno oddajanje oz. z odločitvijo vlade, da leta 2010 »ugasne« analogni signal. Podatki iste raziskave pa kažejo, da 67 odstotkov tistih, ki so že »preklopili« na digitalno televizijo, to niso naredili zaradi novih digitalnih programov (BBC3, BBC4 in BBCNews 24), ki jih ponuja BBC (Matt Wells, BSkyB chief launches attack on licence fee, The Guardian, 22. 8. 2003). Argumenti zagovornikov »tržnega modela« regulacije so znani že desetletja: javni servis ima »monopol« nad naročnino, ki ga ne upravičuje s svojimi programi, njegova produkcija je predraga, poraba sredstev potratna in netransparentna, programska ponudba pa se v ničemer bistveno ne razlikuje od programske ponudbe komercialnih medijev. Iz vsega povedanega sledi jasen zaključek: naročnina kot posebna oblika davka onemogoča potrošnikom prosto izbiro na medijskem trgu dostopne programske ponudbe.
Na »napad« zagovornikov tržnega modela je s svojim javnim nastopom odgovoril generalni direktor BBC Greg Dyke. Po njegovem mnenju je bil britanski televizijski sistem utemeljen na prepričanju, da je »kulturni imperativ pred ekonomskim oz. da je kulturna politika pomembnejša kakor konkurenčna«. Ampak danes, prvič v zgodovini, prevladujeta konkurenčna politika in ekonomski imperativ. Seveda, vprašanje naročnine oz. širše gledano vprašanje financiranja javnega servisa zamegljuje veliko bolj pomembno dejstvo: brez javnega servisa in njegove programske ponudbe, brez zahtev po delovanju v javnem interesu, brez programov, ki so splošno dobro/storitev, se bo začel proces nezadržnega razslojevanja med tistimi, ki bodo lahko plačali programe (in imeli neverjetno možnost izbire), in tistimi, ki tega ne bodo mogli (njihova izbira bo omejena z možnostjo plačila). V tej luči je potrebno razmišljati ne samo o prihodnosti javnega servisa, temveč o prihodnosti (in ciljih) državne regulacije nasploh. V analognem svetu je država lastnica radiodifuznega frekvenčnega spektra. V sistemu omejenega števila razpoložljivih frekvenc za oddajanje rtv programov ima država moč postavljanja dodatnih programskih pogojev (na primer posebne zahteve do javnega servisa, zahteve po določenem odstotku različnih programskih zvrsti …) za zadovoljevanje javnega interesa. V digitalnem svetu, kjer omejitev frekvenc ni več vprašanje, pogoje delovanja namesto države postavlja trg, ki pa ne regulira v imenu javnega, temveč privatnega interesa - dobička. Dosedanje izkušnje to jasno potrjujejo. Argument, da v digitalnem svetu regulacija ni več potrebna, ker tehnologija omogoča neomejeno število izbir, ne zdrži. Veliko število programov ne pomeni tudi veliko število različnih programov. Izziv regulacije v digitalnem svetu je, kako tehnološki razvoj in možnosti uskladiti s potrebami državljanov oz. kako v medijski sferi zagotoviti enake možnosti dostopa do pomembnih programskih vsebin za vse državljane.
Kakšen bo novi zakon o RTV Slovenija?
Zakon o medijih in zakon o telekomunikacijah, ki jih je slovenski parlament sprejel leta 2001, sta zakona za 20. (analogno) in ne 21.(digitalno) stoletje. Oba temeljita na tipu regulacije, v katerem so pravice in dolžnosti izdajateljev vezane na podeljeno pravico do uporabe frekvenčnega spektra. Novi sistem regulacije pa bo moral temeljiti na potrebah državljanov, pri čemer je način posredovanja programskih vsebin drugotnega pomena. Novi model regulacije ne izhaja iz definicije medija, temveč iz definicije javnega interesa, ne temelji več (izključno) na zahtevah, temveč (predvsem) na spodbudah. Nova regulacija je regulacija v interesu državljanov in ne države oz. lastnikov. In zakon, ki lahko postavi temelje nove regulacije, je prav zakon, ki regulira delovanje javnega medija.
Ministrstvo za kulturo naj bi začelo s pripravo novega zakona o RTV Slovenija. Obstoječi zakon iz leta 1994 (zadnje spremembe in dopolnitve zakona so bile sprejete oktobra 2001) je predvsem postavil temelje za spremembo državnega rtv sistema v javni. Zato je zakon poskušal razrešiti nekaj temeljnih vprašanj: vprašanje lastništva nad nekdanjim državnim in bodočim javnim servisom (koncept ustanoviteljstva in ustanoviteljskih pravic in status javnega zavoda), odnosa med politiko/ki in uredniki/novinarji (soglasje/mnenje pri imenovanju urednikov), vpliva javnosti (način imenovanja članov sveta in njegove pristojnosti), posebnih programskih zahtev (nepristranskost pri poročanju, lastna produkcija, programi za manjšine) ter stabilnih virov financiranja neodvisne od države in trga (naročnina/pristojbina, oglaševanje, državni proračun in drugi komercialni viri). Če je pozitivna lastnost zakona bila v tem, da je postavil formalno pravne pogoje za neodvisno delovanje javnega servisa, je »spodletel« na točki operacionalizacije teh pogojev v praksi.
Kako regulirati javni servis danes? Izkušnje z obstoječim zakonom kažejo, da je potrebno (še enkrat) jasno razložiti, kaj je javni servis in kakšne so njegove naloge, katere programske vsebine so v javnem interesu in načine njihovega financiranja, kakšno vlogo ima država (parlament, vlada, ministrstvo), kdo sprejema odločitve, kdo (in o čem) odloča (jasna razmejitev pristojnosti med generalnim direktorjem, programskimi uredniki in uredniki), kakšna je vloga sveta rtv in nadzornega odbora, ureditev finančnega poslovanja (razmejitev virov in transparentnost porabe sredstev in poslovanja) in kakšen je (oz. naj bi bil) odnos do gledalcev/poslušalcev.
Ali vedo, kaj je javni servis?
Skoraj desetletje po veljavi zakona je videti, da ne politikom ne RTVS ni jasno, kaj je javni servis. Pristojnosti države/politike morajo biti jasno postavljene in v nobenem primeru politika ne sme prestopiti mejo (»zid«), ki se nanaša na uredniške odločitve. Če politika meni, da javni servis ne opravlja svoje programske naloge definirane z zakonom, mora uporabiti natančno iste mehanizme pritožbe, nadzora in vpliva, ki ga imajo na razpolago vsi ostali državljani.
Kaj bi moral spremeniti novi zakon? Če je sedanji zakon poskušal razrešiti vprašanje lastništva (ustanoviteljskih pravic), mora novi razrešiti vprašanje formalnopravne organiziranosti javnega servisa. Ali je javni zavod edina (in najboljša) oblika organiziranosti? Ali lahko javni interes na področju ustvarjanja in razširjanja programskih vsebin lahko zagotovi tudi javno podjetje? RTV Slovenija ni javni medij zaradi (navideznega) javnega lastništva, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja v javnem interesu. Drugače povedano, RTV Slovenija ni javni medij zato, ker je organiziran kot javni zavod, temveč je javni servis zato, ker ustvarja in posreduje programe v interesu javnosti. Od tukaj naprej pa sledi tudi vprašanje natančnega definiranja različnih ravneh odločanja, pristojnosti in nadzora. V sistemu nejasno razmejenih pristojnosti, kjer je odločitev enega pogojena z odločitvijo nekoga drugega, ni nobene odgovornosti. Formalno gledano je generalni direktor BBC veliko bolj odvisen od politike kot generalni direktor RTV Slovenija. V praksi pa notranja organiziranost BBC in številne »varovalke« zagotavljajo neodvisnost korporacije veliko bolj, kot jih naš zakon zagotavlja RTV Slovenija. Kdo koga nadzoruje oz. kdo komu odgovarja za svoje delo? Večino od 25 članov sveta RTV Slovenija predstavljajo predstavniki civilne družbe (ki se imenujejo in odpokličejo neposredno). Svet imenuje in razrešuje vodilne ljudi (generalnega direktorja s soglasjem državnega zbora), predlaga vladi spremembo višine prispevka, sprejema finančni načrt in zaključni račun ter določa programske standarde in programske zasnove. Generalni direktor organizira in vodi delo in poslovanje in je odgovoren za zakonitost dela. Nadzorni odbor (kjer pet od sedem članov imenuje državni zbor, od tega dva na predlog vlade) pa nadzira poslovanje RTV Slovenija, pregleduje finančni načrt, periodične obračune in zaključni račun ter nadzoruje vodenje poslovnih knjig in zakonitost poslovanja. V tem kompliciranem sistemu javni zavod ne nadzoruje javnost, temveč politično imenovano telo. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o RTVS se prejšnji prvi odstavek 24. člena, ki je določal, da »državni zbor imenuje in razrešuje pet članov nadzornega odbora, delavci RTV Slovenija pa na neposrednih volitvah izvolijo dva člana«, nadomestil z novim, po katerem »državni zbor imenuje pet članov, od teh dva na predlog vlade, delavci RTV Slovenije pa na neposrednih volitvah izvolijo dva člana«. Vprašanje pa je, kdo in kako lahko razreši pet nadzornikov, ki jih imenuje politika? Novi zakon bi moral natančno določiti pristojnosti generalnega direktorja, sveta in nadzornega oz. upravnega odbora. V sistemu, kjer se natančno ve, kdo sprejema odločitve, se tudi natančno ve, kdo za kaj odgovarja.
News at When?
Temeljni pogoj zagotavljanja neodvisnosti javnega medija je njegova finančna neodvisnost, kar predpostavlja stabilen vir financiranja. Danes se RTV Slovenija 75-odstotno financira iz pristojbin, ki jih plačujemo vsi državljani in državljanke. Približno 17 milijard tolarjev sredstev naj bi bilo porabljeno v skladu s programskimi potrebami javnosti in ne oglaševalcev ali države. Po zakonu je delovanje RTV Slovenija javno. Javnost (ne država) pričakuje, da bo gospodarjenje s temi sredstvi (kje, koliko in za kaj) transparentno. Med javne podatke sodi tudi odgovor na vprašanje: kdo, kdaj in zakaj se je odločil za spremembo formata osrednjega televizijskega dnevnika in kakšna je njegova sedanja gledanost? Mar tistim, ki so se na RTV Slovenija odločili za spremembo formata in termina TV Dnevnika, ni bil znan primer britanskega ITV? Ena od najbolj napačnih odločitev vodstva je bila sprememba uveljavljenega termina osrednje informativne oddaje, ki je za posledico imela izgubo verodostojnosti ITV kot resnega informacijskega medija in občuten upad gledanosti (kot se je slikovito izrazil Greg Dyke, »they moved News at Ten into News at When«).
Javni servis mora ustvarjati in razširjati različne programske vsebine namenjene različnim skupinam v družbi. Javni servis se bojuje za svoje poslušalce in gledalce ne zaradi tega, da jih čim dražje proda oglaševalcem, ampak zaradi tega, ker brez poslušalcev in gledalcev ne more obstajati. Vprašanje je, ali vodstvo RTV Slovenija sploh ve, kaj si o programih, ki jih ustvarjajo in razširjajo, mislijo državljani in državljanke. Na tej točki pa bi jih morali zanimati podatki o gledanosti. Ne zaradi cene oglasnega prostora.
Šele dosledna transparentnost poslovanja RTV Slovenija lahko ta zavod izvleče iz finančne, kadrovske in ustvarjalne krize
Zakon je jasen. 25. člen zakona o RTV Slovenija pravi: »Poslovanje RTV Slovenija je javno.« Nobenih pogojnikov, nobenih omejitev, kateri del poslovanja je javen in kateri morda ni, nobenih dilem. In vendar je (ne)transparentnost delovanja in poslovanja našega javnega rtv zavoda ena njegovih ključnih težav, posebej na poti k odpravi izgub in ukinitvi finančne krize, ki posledično povzroča kadrovsko in ustvarjalno krizo. Povečanje transparentnosti poslovanja bi okrepilo moč in kredibilnost RTV Slovenija pri njenih takšnih in drugačnih zahtevah, seveda pa bi hkrati marsikomu ukinilo donosne in hkrati sumljive finančne posle, s katerimi se lahko služi milijone tolarjev.
Poslovanje RTV Slovenija nadzira nadzorni odbor. Ta šteje sedem članov: državni zbor imenuje pet članov, od teh dva na predlog vlade, delavci RTV Slovenija pa na neposrednih volitvah izvolijo dva člana. 24. člen zakona o RTV Slovenija tudi (med drugim) določa, da nadzorni odbor nadzira poslovanje, pregleduje finančni načrt, periodične obračune in zaključni račun; nadzoruje vodenje poslovnih knjig in zakonitost poslovanja; ter pisno obvešča Svet RTV Slovenija, državni zbor in ministra, pristojnega za medije, o svojih ugotovitvah. Čeprav je zakon stopil v veljavo 25. oktobra 2001, pa so septembra 2003 mediji še vedno poročali, da so imeli člani nadzornega odbora precejšnje težave pri pridobivanju poslovne dokumentacije nacionalke. Šele v začetku septembra 2003 se je predsednik NO Nikola Damjanič z generalnim direktorjem Aleksom Štakulom dogovoril, da »poslej ne bo več težav in da bo vodstvo zagotovilo dostopnost dokumentacije«. V času pisanja tega članka ni moč preveriti, ali bodo doseženi dogovori tudi držali.
Predhodne izkušnje so vsekakor slabe. Že 4. Evropska ministrska konferenca o politiki množičnih medijev, ki je bila v Pragi decembra 1994, je v svoji resoluciji pod poglavjem o odgovornosti zapisala: »Javni rtv zavodi morajo biti neposredno odgovorni javnosti. Za dosego tega cilja morajo javni rtv zavodi redno objavljati informacije o svojih dejavnostih.« Kljub temu je še vse naslednje desetletje potekal nenehen boj slovenske javnosti z vodstvi RTV Slovenija glede pravice javnosti do obveščenosti o delovanju in poslovanju tega javnega zavoda.
Transparentnost in izgovori vodstva RTVS
Eden klasičnih izgovorov vodstev, vključno z aktualnim, je bil ta, da RTV Slovenija del prihodka »ustvarjamo na trgu, kjer se soočamo s konkurenco, zato je potrebno z nekaterimi podatki ravnati v skladu z varovanjem poslovnega interesa«. Kar drži, ko gre za sklepanje pogodb, denimo, o nakupu tujih vsebin, pravic za prenose ali oglaševalskih dogovorih. Nikakor pa se ne more nanašati na višino nadomestka-sejnine, ki jo prejme predsednik Sveta RTV Slovenija, ali na višino plače generalnega direktorja. V javnih zavodih so in morajo biti vsi takšni podatki javni, nemudoma dostopni in redno objavljani. Le tako se zagotavlja določen nadzor nad vrhovi javnega zavoda in preprečuje možne malverzacije, ki jih omogoča netransparetnost financ. In vendar je prav pri objavi teh dveh podatkov (bilo) potrebno največ pritiska javnosti in dolgotrajnega čakanja, čeprav gre za podatka, ki bi morala biti dostopna vsak trenutek s klikom na spletno stran RTV Slovenija.
Večje transparentnosti delovanja javne rtv hiše tudi ne zagotavlja dolgotrajno prikrivanje podatka o minuti posameznega programa. Izračun minute programa (s pomembnim upoštevanjem, da se cena minute televizijskega pogovora v studiu razlikuje od cene minute drage prireditve, zabavnega showa ali kupljenih pravic za najbolj iskane dogodke) je bil ena temeljnih točk programa generalnega direktorja Aleksa Štakula, ko je še kandidiral za svoj sedanji položaj. Prav izračun minute programa naj bi po njegovih tedanjih izjavah pokazal, kdo (katera uredništva, kateri ustvarjalci) trošijo preveč ali se pri tem morda celo okoriščajo. Izračun cene posameznih programov je nato sicer bil storjen, toda podatke o samih cenah je vodstvo dolgo skrivalo, zdaj nenadoma pod popolnoma nerazumljivo obrazložitvijo, da se pač minute programa v različnih tipih oddaj razlikujejo in da jih je nemogoče primerjati. Kar nikakor ne drži.
Takšno, še vedno netransparetno trošenje denarja, med drugim ko gre za plače in stroške vodstvenih ali posameznih programov, pripelje do ene najbolj poraznih postavk v letnem poročilu 2002: stroški materiala in storitev so se povečali s 7,385 milijarde tolarjev v letu 2001 na 9,893 milijarde v letu 2002. Tovrstni stroški so se torej povečali za več kot 2,5 milijarde tolarjev (34 odstotkov), in vendar se nikomur v spremni besedi letnega poročila ne zdi vredno obrazložiti, kako se je to lahko zgodilo (medtem ko se pojasnjuje, zakaj so stroški dela večji za - v primerjavi s prejšnjo številko pičlih - 146 milijona tolarjev). Poslovanje v letu 2003 ob nespremenjeni netransparentnosti ter ogromnih in neanaliziranih stroških na posameznih področjih (ter pavšalnih in verjetno neproduktivnih varčevanjih ponekod drugod) verjetno ne bo nič boljše. Na to opozarja že ocena nadzornega odbora RTV Slovenija: v uvodu k poročilu za leto 2002 je NO osnutek programsko-produkcijskega in poslovnega načrta za leto 2003 označil za »nerealnega«.
Tako bo tudi ostalo, dokler ne bo poslovanje javne rtv hiše postalo javno. Tako kot zahteva zakon. Brez skritih problematičnih podatkov o plačah, honorarjih, netransparentnih pogodbah za posle, sklenjene brez javnih razpisov, in podobno. Šele dosledna transparentnost poslovanja RTV Slovenija lahko ta zavod izvleče iz finančne, kadrovske in ustvarjalne krize. Za uvedbo takšne transparentnosti pa potrebuješ načelno vodstvo in direktorja brez vpletenosti v sumljive posle ali vsaj brez koristi od njih.