V tokratni številki IPI Global Journalist o mrtvem novinarju Georgyju Gongandzeju, ki je zamajal režim ukrajinskega predsednika Kučme, o duhovih v perujskem tisku, ki znajo pisati, in o predlogih medijskim organizacijam za varnost novinarjev na bojnem polju.
Kučma, kje je Gongadze? Tako so protestniki spraševali ukrajinskega predsednika Kučmo, sicer enega največjih sovražnikov svobodnega tiska na svetu. Sean Ransom, avtor članka o izginulem novinarju, piše, da grožnja režimu ukrajinskega predsednika Kučme ne preti zaman. Kučma je namreč obtožen načrtovanja novinarjeve smrti, umor pa je izzval politično nevihto, kakršne ne pomnijo. Georgy Gongandze je bil znan raziskovalni novinar in urednik internetnega časopisa Ukrainska pravda. Časopis je znan po svoji usmerjenosti odkrivanja podlih dejanj ljudi v državnem vrhu, Gongadze pa po svojih izjemno kritičnih prispevkih na račun korupcije v visokih državnih krogih. Predsedniku je zato znal postavljati zelo neprijetna vprašanja. Utrujen od naporne službe se je 16. septembra vrnil domov. V svojem poročilu je končno razkrinkal tesno povezanost med uradniki, korumpiranimi oligarhi in organiziranim kriminalom. Isti dan je izginil. Dva meseca pozneje je kmet Volodimir Šuško blizu mesta Tarashcha, 150 kilometrov južno od Kijeva, odkril obglavljeno truplo. Georgyjevi kolegi so iz skope časopisne vesti izvedeli za truplo. Takoj so posumili, da bi lahko šlo za njihovega izginulega sodelavca. Odpeljali so se v vas in lokalnemu mrliškemu ogledniku, ki je truplo že pregledal, povedali za šrapnel v novinarjevem zapestju, ki ga je dobil v poročanju v državljanski vojni na območju Abkhazie. Prepoznali so tudi novinarjeve osebne poteze. Oglednik je napisal mrliški list z Gongadzejevim imenom in dovolil novinarjem, da odpeljejo truplo iz mrtvašnice. Ko so se novinarji vrnili s krsto, je truplo izginilo, novinarje pa je čakalo velikansko presenečenje.
Govoreča zofa v predsednikovi pisarni
Kar je sledilo, piše Sean Ransom, je bilo več kot očitno in bizarno sprenevedanje s strani države. Tri dni pozneje so uradniki v Kijevu razglasili, da so truplo prepeljali v glavno mesto na identifikacijo, v naslednjih nekaj tednih pa preklicali mrliški list, češ da je truplo staro že več kakor dve leti. Lokalnega mrliškega oglednika so prisilili, da je nastopil kot priča, potem ko so ga obtožili nezakonite izdaje mrliškega lista in ko so mu varnostni agenti podrobno preiskali delovno mesto in stanovanje. Ko je Gongadzejeva žena končno dobila povabilo za identifikacijo trupla, so njeno prepoznanje moža popolnoma ignorirali, piše Ransom. Mednarodne novinarske organizacije, razne politične organizacije in organizacije za človekove pravice so bile zaprepadene. Hitele so z notami, v katerih so obsodile umor novinarja in pretvarjanje oblasti. Vodja evropskega deska organizacije Novinarji brez meja Jean Christophe Menet je s svojo ekipo nemudoma pripotoval v Ukrajino in poudaril, da bo njegova skupina kljub temu, da je vlada začela neodvisno preiskovati lastna sprenevedanja, predlagala izključitev Ukrajine iz Sveta Evrope. »Neverjetno,« je dejal Menet, »v Evropi že dolgo nismo videli tako barbarskega ravnanja proti novinarjem.« Primer Gongadze je povzročil pravo politično krizo. Vodja opozicijske parlamentarne stranke Oleksandr Moroz je objavil, da je vodja državne varnostne službe, major Mikola Melničenko, v predsednikovi pisarni posnel več kakor 300 ur pogovora. V nekaterih delih je menda podoben glas, kakor ga ima predsednik Kučma, naročil umor novinarja, in celo prevzel odgovornost za novinarjevo izginotje. Za radio Liberty je Melničenko povedal, da je snemalno napravo skril pod zofo v predsednikovem kabinetu, dal posnetke Morozu, nato pa zbežal iz države. Nekateri deli pogovorov med Kučmo in visokimi uradniki so bili pozneje objavljeni v nekaterih še obstoječih neodvisnih časopisih. Sean Ransom piše, da mogoče Gongadzejev umor kljub mednarodnemu odmevu in notranjepolitični krizi, ki jo je povzročil, pomeni prihod še težjih časov za ukrajinske novinarje. Škandal zaradi umora je bil namreč tako velik, da je o njem morala poročati celo ukrajinska državna televizija, kjer je bil pritisk na novinarje strašanski. Po podatkih organizacije Novinarji brez meja je bilo zabeleženih šest primerov, ko so bili novinarji prisiljeni spremeniti način poročanja o primeru Gongadze.
Novinarski duhovi v perujskem tisku
Novinarji dnevnega časopisa El Gran Sur so jih poimenovali »nočni škrati«, piše Lynda Tharrat. Ko so novinarji odšli domov, so se začele dogajati čudne stvari. Pojavljali so se novi naslovi, zgodbe so bile spremenjene. Komaj pred kratkim so se novinarji vendarle otresli strahu in začeli odkrito govoriti o »nočnih škratih« v obdobju Fujimorijeve vlade. Zdaj je splošno znano, da so agenti tajnih služb popravljali naslove in članke, ki so jih časopisi morali objavljati. Ko je perujska »CIA« lani razpadla, je direktor provladnega tabloida El Chino priznal, da je omenjena služba časopis oskrbovala z zavajajočimi naslovi in kratkimi članki. Vendar pa je znana televizija Frecuencia Latina TV pred kratkim na svoji internetni strani objavila naslednje besedilo: »Ko ljudstvo Peruja gleda v preteklost, rado reče, da se nikoli več ne bo vrnilo v tiranijo, zlorabljanje, smrt, krivico in kršenje človekovih pravic.« Zdaj je menda vse v najlepšem redu, novinarji, ki so morali zaradi Fujimoriju nenaklonjenega pisanja v zapor tudi za 20 let, so končno našli pravico. Obravnava jih Svet za človekove pravice pri perujskem pravosodnem ministrstvu. Mednarodni inštitut za medije in tisk pa je Peru na zadnjem zasedanju v New Delhiju umaknil z Watch List. »Škrati« so torej zaenkrat izginili, vendar pa Lynda Tharrat dodaja, da pri »Škratih« nikoli ne veš.
»Zdaj vem to, kar si želim, da bi vedel takrat«
111. To je število med opravljanjem službe ubitih novinarjev v zadnjih dveh letih. Avtorji posebne tematske priloge Novinarji med dvema ognjema pišejo o tem, da je poročanje v sodobnih vojnih konfliktih postalo bolj nevarno kot kadarkoli. Spremenila se je namreč narava vojne in bojevanja. Richard Tait v svojem članku Nesprejemljiva nevarnost piše o tem, da je mnogo smrti novinarjev načrtnih, saj jih vojaki nalašč ubijejo, ker preprosto verjamejo, da lahko ubijejo novinarja brez kakršne koli krivde. Velik problem vojnih poročevalcev v sodobnih spopadih je namreč ta, da ne more več prepoznati sprtih strani. V vojnah, kakršne so v Sierra Leone, Vzhodnemu Timorju ali Indoneziji, se bojujejo zelo raznolike strani, ki jih ni mogoče popolnoma spoznati. Poleg tega so sodobni vojaki, ali bolje gverilci, večkrat zelo nepredvidljivi. Zaradi človeške objestnosti je umrl poročevalec Associated Pressa Miguel Gil Moreno, ki je skupaj z vojaki ene strani padel v vojaško zasedo druge strani. Vojaki na drugi strani niso upoštevali, da je Moreno civilist. Avtorji opozarjajo tudi na pomembno razliko v obnašanju vojakov na bojiščih. Vojaki so v vojnah v novejši zgodovini novinarje jemali kot zelo pomembno silo na bojiščih, saj so se zavedali njihovega poslanstva. Sodobna vojna žarišča so postavljena v popolnoma drugačno okolje, kjer vojaki velikokrat sploh niso profesionalci, temveč so na silo opremljeni in poslani na bojna polja. Na njihovo obnašanje pa nemalokrat vpliva tudi alkohol in uživanje različnih opojnih snovi. Vendar pa avtorji prispevkov delijo mnenje, da je takšen razvoj spopadov pač nujen in da je edino, kar novinarji lahko storijo, to, da se čim bolj pripravijo na okolje, v katerem bodo delali. Richard Tait je na konferenci News World 2000 v Barceloni novinarskim hišam posredoval nekaj priporočil, kako naj poskrbijo za novinarjevo varnost na bojišču. Med drugim je poudaril, da morajo novinarji, posebej »freelancerji« imeti dostop do treningov za zagotavljanje lastne varnosti. Novinarjem morajo njihove matične hiše priskrbeti ustrezno opremo in obleko. Novinarji morajo biti tudi zavarovani. Eno najpomembnejših Taitovih priporočil novinarjem pa je poročanje v skupinah, kar pomeni, da si novinarji različnih medijev izdelajo banko varnih informacij, do katerih naj imajo vsi dostop, skupaj z vsemi ažuriranimi podatki o nevarnih območjih. Na ta priporočila se je že odzvala družba AKE, ki je v tokratni številki IPI Global Journalista objavila razpis za seminar z naslovom Surviving Hostile Region. Urjenje in učenje vojnih poročevalcev bo trajalo pet dni, stalo bo 1400 dolarjev, več o njem pa lahko preberete na spletni strani www.ake.co.uk.
Avtorji priloge sporočajo, da se mora način poročanja v sodobnih vojnah spremeniti, novinarje pa je treba na tovrstno delo dobro pripraviti. Cena je bila že tako ali tako previsoka.
Projekt Novin@r.com združuje spletno stran Društva novinarjev Slovenije, spletno izdajo društvenega glasila in servis hitrih informacij za člane – Glasilo DNS e-Novinar je eno redkih, ki izhaja samo na internetu
Če bi začeli nekoliko zgodovinsko, bi lahko zapisali, da »...začetki e-Novinarja segajo v obdobje, ko so v Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pričeli razmišljati o postavitvi lastne spletne strani ...« Ideja o lastni spletni strani (
www.novinar.com) je hitro postala resničnost in je deloma že v tistem času nadomestila društveno glasilo, saj je ponudila takojšen informacijski servis za člane in vse tiste, ki jih novinarstvo zanima. Prav v obdobju, ko je nastajala in se razvijala spletna stran, je propadel ambiciozni načrt Marka Crnkoviča, ki je pripravljal tiskano društveno glasilo Novinar. Rešitev, kako rešiti tovrstno finančno zagato, se je kmalu ponudila: glasilo v celoti preseliti na svetovni splet.
Takrat se je rodila tudi ideja o skupni blagovni znamki vsega, kar se o DNS »dogaja na internetu«. Projekt je dobil krovno ime novin@r.com, ki danes združuje spletno stran društva, spletno izdajo društvenega glasila in servis hitrih informacij za člane, ki poteka prek elektronske pošte. Domena novinar.com je tako postala zaščitni znak »elektronskega« dela DNS. Temu projektu se bo menda kmalu pridružil tudi Sindikat novinarjev Slovenije, ki bo (zdaj, ko je z društvom pod eno streho) svojo spletno stran preselil pod enotno blagovno znamko.
Kaj objavljamo?
Prva številka e-Novinarja je izšla (simboličnega) 8. marca letos, namenjena pa je bila položaju novinark v medijih, pa brutalnemu napadu na Večerovega novinarja Mira Petka, sprejemanju nove medijske zakonodaje, navodilom Mednarodne novinarske federacije (IFJ) o varnem novinarstvu, selitvi DNS v nove prostore, novicam iz aktivov, družabnemu življenju in aktualnim karikaturam. Druga številka je izšla mesec dni pozneje. Njena nosilna tema je bilo dogajanje v hrvaškem novinarskem društvu, novinar Dnevnika Otmar Klipšteter pa je v tej številki ostro prevetril mizerno mentorstvo po domačih medijskih hišah. Dnevnikove novinarke so kritično spregovorile o odpiranju novinarske pošte. V številki pa smo veliko prostora namenili tudi (na žalost večkrat prezrtim) informacijam iz svetovnih novinarskih združenj (IFJ, CPJ). Peter Jančič (Večer) pa je v drugi številki ostro napadel medijsko zakonodajo – Oblast uvaja načelo objektivnega državnega obveščanja. Tretja številka je bila prva, ki je nastajala v izrednih društvenih razmerah, saj je prav v času, ko je izšla, odstopil predsednik društva Branko Maksimovič. Kar nekaj prispevkov se je dotaknilo razmer v društvu in sodelovanja med novinarskimi organizacijami. Gojko Bervar (Radio Slovenija) je ocenil novo medijsko zakonodajo, prvič pa je na strani e-Novinarja prišla tudi popolna slika o dogajanju v enem od aktivov DNS. Prostor v vsaki številki dobijo na voljo tudi strokovni članki s področja medijskega prava in drugih področij, ki so tako ali drugače povezana z novinarstvom. V e-Novinarju se tudi nismo mogli izogniti krizi na Radiu Maribor. Četrta, izredna številka, je v celoti namenjena občnemu zboru. Vse številke si lahko si še vedno lahko ogledate na spletni strani DNS.
Tehnične in druge težave
Seveda je izdajanje glasila na internetu s seboj prineslo kopico tehničnih težav. Brez glasila so tako ostali starejši novinarji, ki so člani društva, pa tudi tisti, ki jim internet povzroča precejšnje težave. Zato smo pri postavitvi projekta računali tudi na to in nekoliko povzeli rešitve kolegov iz hrvaškega novinarskega društva. Časopis DNS je tako narejen v formatu pdf, ki omogoča tudi njegovo tiskanje. Tistemu, ki se odloči za prebiranje na papirju, je tako na voljo natisnjen časnik. Ker pa imajo nekateri kolegi kljub tej možnosti težave, smo tem možnostim dodali še tekstovno različico vsebine vsake številke.
Dejstvo pa je, da je glasilo DNS eno redkih, ki izhaja samo na internetu. Tako so želeli v društvu in tudi vsi ostali, ki na različne načine pripravljamo časnik (čeprav v resnici za njim stoji en človek), saj smo naredili korak, ki bo v bližnji prihodnosti samoumeven. Res je tudi, da je takšna rešitev za društvo pomenila izjemno majhno finančno obremenitev, kot če bi društveni časnik še vedno izhajal na papirju. Glasilo je tako prestalo prve porodne krče, saj se je prvotna suša s teksti spremenila v nove in nove predloge, zdaj pa že stalne sodelavce in pisce, skupaj s hitrimi novicami, ki jih širimo prek elektronske pošte (nujna obvestila članom, dogajanje v IFJ, vabila) in »osnovno« internetno stran v kakovostno obveščanje članstva in vseh, ki jih to področje zanima. To – torej hitro in kakovostno obveščanje – pa je tudi osnovni namen projekta novin@r.com.