Prevod: Anamarija Urbanija

Najpomembnejša ugotovitev, ki jo Hannah Arendt navaja v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu (pozneje je dobila oznako »teorija o banalnosti zla«, kar je po mojem mnenju pretirano, saj v bistvu ne gre za zaokroženo teorijo, temveč za pronicljiv uvid, a je bila avtorica prva, ki je zmogla pogum, da jo je javno in glasno predstavila), nasprotuje lakoničnemu odlaganju Eichmanna na ograjeno in dobro varovano odlagališče demonov, in se omejila na trditev, da bi se mnogi ljudje, če bi se po naključju znašli v Eichmannovem položaju, vedli podobno kakor on. Priskutnost te neizprosne resnice – da največjih zločinov ne zagrešijo nujno samo gensko zaznamovane pošasti – je razlog, da so jo najprej zapakirali v »teorijo«, nato pa jo uporabili za številne obsodbe in napade na avtorico.

Hannah Arendt se je posredno ukvarjala s pojavom poslušnosti in v tem pogledu je bil Joseph Goebbels nekoliko drugačen lik kakor Adolf Eichmann. Vsaj toliko, kolikor ga je odlikovala kreativnost, večja svoboda odločanja in višji rang v hierarhiji nacističnega režima. Kljub temu pa je bil družinski človek, skrbel je za zunanjost in lepo vedenje, posvečal se je svojim otrokom, ob nedeljah jih je peljal na izlet, jih učil lepega vedenja, spretno izkoriščal malomeščanske tehnike prikrivanja prostaštva in – ne glede na svoj političen fanatizem – ni kazal nagnjenosti k temu, da bi se hotel osebno ukvarjati z mesarskim delom uresničevanja Ideje in si neposredno okrvaviti roke.

Grims in Goebbels v satirični intervencji Mladine

Ne glede na godrnjanje, ki ga utegnem izzvati, se mi zdi ugotovitev o »banalnosti zla« ustrezna, ko gre za satirično intervencijo Mladine marca letos. Revija je takrat skupaj z lucidnim spremnim komentarjem eno nad drugo objavila zelo podobne družinske fotografije slovenskega politika Branka Grimsa in visokega nacističnega funkcionarja Josepha Goebbelsa. S tem je izzvala javno pohujšanje in skoraj soglasne kritike medijskega in intelektualnega mainstreama.

Klišejske značilnosti teh obsodb so nam lahko povod, da za trenutek pustimo ob strani tistega, ki se ga ščiti, torej Grimsa, in se vprašamo, kaj nam danes pomeni Joseph Goebbels? Ali nam sploh še kaj pomeni poleg tega, da je strah zbujajoča abstrakcija, ki nam refleksno zamrzne kri v žilah? O aktualnih vidikih njegovega nekdanjega političnega delovanja se namreč prav tako molči kakor o fašizaciji naših sodobnih družb.

Povedano drugače: ali obstaja možnost, da je Goebbels zato, ker je v naših spominskih karticah zapisan kot ena od simboličnih značilnosti najvišjega Zla, kot negativni junak iz mitološkega arhiva zgodovinske katastrofe skrajnih razsežnosti, neprimeren za današnjo rabo celo na področju zagotovljene »svobode duha«, ki ga nominalno zavzema politična satira? Dilemo lahko posplošimo in obrnemo: ali je sprejemljivo, da nevarne manipulatorje in odkrite politične škodljivce brez milosti kritično razkrinkamo, preden pride do genocidov in podobnih sranj?

Zatorej menim, da je popolnoma napačno vprašanje, ki je na vrhuncu škandala (morda zaradi rekreativne potrebe, da se raziskuje prožnost demokracije) lebdelo v ozadju: »Ali je neprimerno primerjati Grimsa z Goebbelsom?« Pravo vprašanje se glasi: »Kaj če med Grimsom in Goebbelsom ni bistvene razlike in je vse razen njune neposredne primerjave s stališča odgovornega razuma nesprejemljivo?«

Ideološki konflikt prenesen na področje fikcije javne morale

Ni dvoma, da Branko Grims pri svojem političnem delovanju uporablja »goebbelsovske« metode, od tega, da je predan demagog in manipulator, da vztraja pri lažeh, ki se z vztrajnim ponavljanjem začnejo dozdevati, da so resnične, da najpomembnejšo vsebino politike vidi v propagandnem delovanju (vključno z javno predstavitvijo lastne »družinske idile«), da blati politične nasprotnike kot državne sovražnike in narodne izdajalce, obtožuje leve stranke, da so naslednice komunističnega režima, državljane straši z »rdečimi elitami«, ki da so »poškropljene s krvjo«, in neprikrito rasistično demonizira izbrisane (med katerimi je – to je za našo razpravo pomembno – kar 5300 otrok) ... Lahko bi rekli, da Grims kot aktualna politična osebnost popolnoma ustreza več kot 15 let stari oceni Rastka Močnika, po kateri je retroaktivno mistificiranje »komunizma« neposredno orodje poskusa uvajanja fašizma.

Problem je očitno v tem, da je Mladina s svojo grafično-satirično intervencijo to neprijetno dejstvo poudarila tako, da je razsvetlila zatemnjeno plast stvarnosti. To pa z vidika vladajočega sistema ni konstruktiven način sodelovanja pri utrjevanju skupnih vrednot. Enoglasna obtožba zaradi »zlorabe« Grimsovih otrok je, kot bomo pokazali pozneje, čisti izgovor; jasno kazanje s prstom na resnični greh Mladine bi se namreč razumelo kot resno demokratično diskreditacijo, zato se je »zloraba otrok« pokazala kot od Boga dan manever, s katerim se realni ideološki konflikt prenese na področje fikcije javne morale.

V času, ko je razglašeno splošno oboževanje mlečnozobega naraščaja, je to precej hvaležna operacija, saj so otroci idealen povod za širjenje moralne panike. Če pa bi se Mladina satirično norčevala iz Grimsa in cele njegove družine v kontekstu, kjer ne bi bil navzoč nacistični velikan, javnega zgražanja prav gotovo ne bi bilo. Fotografije Grimsove srečne družine, na katerih, pod vodstvom pater familiasa, zavestno pozira snemalcem, da bi se vključila v politično kampanjo in promovirala »največjo družbeno vrednoto«, so bile objavljene v mnogih slovenskih časopisih. Celo v Mladini je bila pred izbruhom afere ena od teh objavljena kot satirična fotografija tedna, pa se ni nihče posebno razburjal. Ker gre za banalno dvojno igro – poskus, da se govori o eni stvari, misli pa se na nekaj drugega –, je na koncu paradoks neizbežen: dejanska zloraba otrok poteka pod geslom njihove zaščite pred »zlorabo«.

Kopičenje družbenega nelagodja

Kopičenje družbenega nelagodja je potemtakem povzročil Joseph Goebbels in ne napad na Grimsove potomce. Tukaj se vsiljuje legitimna dilema – ali je mogoče vsiljevanje izbranih osebnosti fašizma kot edinih nosilcev »skrajnega političnega zla« uporabiti tudi kot zaščitni ukrep za tiste, ki so jim zelo podobni, a so imeli več sreče (ali nesreče) z zgodovinskimi okoliščinami in zato njihovih političnih naporov (za zdaj) ne spremljajo genocidi in podobna sranja?

Težko je oporekati obstoju svojevrstnega tabuja z negativnim predznakom. Sodobne demokracije je strah fašizma do te mere, da imajo vsako povezovanje z njim za prvorazredno blasfemijo. Kot da so se naše družbe do te mere osvobodile preteklosti, da jih že samo spomin nanj onesreči in se zato »osvoboditev« večinoma krepi v pozi noja, z glavo, porinjeno globoko v pesek. Če dojamemo ta pesek kot simbolična tla – kjer so oči prebodene z delci natančno zadanega pomena –, dobimo prostor, kjer se najpogosteje vzpostavlja distanca.

Hitler, Goebbels, Himmler, Göring in drugi nacistični prvoligaši uživajo posebno vrsto nedotakljivosti. Industrija kolektivne zavesti jih je uveljavila kot izbrano garnituro svetinj zla, ki jim odreka človeške lastnosti in jim prepušča popolni patronat nad temeljno politično sprevrženostjo. Odvrženi so na odlagališče demonov, kamor vstop, če ne upoštevamo obzirnih zgodovinarjev, brez posebne izkaznice ni dovoljen, še posebej umetnikom, novinarjem in komedijantom.

Polemika po premieri nemškega filma Propad se je, na primer, razplamtela okoli vprašanja, ali je Hitler v njem prikazan »preveč človeško« in ali se kaj takega sme dopustiti. Čeprav je Hannah Arendt opozarjala, da je lahko najbolj pošastno v pošastnih zločinih ravno to, da so »preveč človeški«, je svoj čas doživljala napade, ki so izhajali iz istih motivov.

Zato vsaka intervencija, ki nekatere druge družbene okoliščine ali osebe pripelje v preveliko bližino nacističnih okoliščin ali oseb, pomeni potencialno nevarnost spodkopavanja in jo zato spremlja tveganje, da bo opredeljena kot intelektualni terorizem. Za zatiranje tega dejanja pa se upravičeno odrečemo demokratičnim ozirom. Zdi se, da lahko ohranjanje nacističnega tabuja kot neke vrste (zunaj)zgodovinskega ekscesa – nenadne ekspanzije zla, ki je pridrvela kot orkan ali kakšna druga naravna katastrofa – poleg trajnega opozorila služi tudi kot sredstvo za kozmetične popravke sedanjosti.

Ničelna toleranca?

Decembra 2008 je hrvaška policija aretirala 22-letnega Nikšo Klečaka, ker se je na »facebookovi skupini«, ki jo je ustanovil, pojavila fotomontaža s premierom Ivom Sanaderjem v nacistični uniformi. Klečaku so preiskali stanovanje ter mu zaplenili računalnik in mobitel. Ko so ugotovili, da on sam ni objavil fotomontaže na omrežju, so sledili policijski lov na »internaute« in na desetine novih aretacij. Tiskovni predstavnik policije je izjavil, da je »poudarjanje nacističnih in fašističnih obeležij kaznivo, prepovedano in nezaželeno ter da za uporabo teh simbolov velja načelo ničelne tolerance«, čeprav je bilo jasno, da je bila fotomontaža (treba je povedati, da je bila neprimerljivo manj učinkovita in uspešna od satiričnega prispevka Mladine) kritična do fašizma, hkrati pa zaradi poveličevanja fašizma s poudarjanjem njegovih simbolov (ustaških pokrival, zastav ali črnih majic s stilizirano črko »U«, kar so v moji državi zelo razširjeni folklorni artikli) na Hrvaškem doslej še ni bilo enega samega primera kazenskega pregona.

Tudi sam premier Sanader je začutil potrebo, da se izreče o aferi, in pri tem podal bistvo sistemskega cinizma: »Zelo nevarno je reči, da je objava nacistične uniforme satira. Nobena satira in nobeno igranje s kljukastim križem in nacističnimi obeležji nista sprejemljiva!« (Zanimivo je, da so režimski operativci z »zlorabo otrok« poskušali oblatiti tudi Nikšo Klečaka. V javnost so poslali izmišljotino, da je bila leta 2003 proti njemu uvedena preiskava »zaradi posedovanja otroške pornografije«. »Storilec« takrat še ni imel 17 let, takrat je bil torej v tistem vznemirljivem obdobju, ko je tudi masturbacija nekakšna oblika pedofilije.)

Eden izmed najočitnejših napadov na svobodo govora na Hrvaškem se je zgodil leta 1996, ko je državni tožilec vložil tožbo proti urednikoma tednika Feral Tribune – tudi proti piscu teh vrstic – in zahteval kazen treh let zapora zato, ker sta takratnega predsednika države Franja Tuđmana primerjala s fašističnim diktatorjem Franciscom Francom. V tej pravosodni farsi je šlo za bizaren in nerešljiv »procesni nesporazum«, saj je znano, da se je Tuđman v svojih govorih večkrat skliceval na Franca in ga citiral.

Če torej Franja Tuđmana razumemo kot osrednji um vladajočega režima, potem ta razum sporoča, da ima pravico uporabljati Franca za svoj politični vzor, hkrati pa zahtevati, da ga nihče ne sme primerjati s Francom, za kar je bil zagrožen sodni pregon. Zavzel se je za protifašistično vzdušje razumevanja fašizma, vzdušje, ki bo – če ne bo šlo drugače – uvedeno s prisilnimi ukrepi, vzdušje, ki je v nekoliko razredčeni verziji te dni tako razširjeno …

Mar ni Joseph Goebbels prikriti vzor današnjemu političnemu menedžmentu?

Mar ni Joseph Goebbels prikriti vzor današnjemu političnemu menedžmentu? Mar ni nepriznani guru tistih, ki jih pred njim teatralično obhaja groza? Njegovo znano načelo, da »pogosto ponovljena laž postane resnica«, danes doživlja svoj »demokratični« preporod in morda ravno zaradi demonske izoliranosti tvorca skovanke postaja splošno sprejeta metoda množičnega prepričevanja. Koliko politikov danes ne bi varčevalo z denarjem, če bi lahko za vodjo svojih odnosov z javnostjo najeli kakšnega kloniranega ministra za propagando Tretjega rajha, če se jim že samostojno ne bi posrečilo doseči njegovih zmogljivosti? Le kdo še verjame, da bi jih pri tem ovirali moralni ali ideološki predsodki?

Že dejstvo, da je v t. i. političnem življenju marketinških agencij kot listja in trave in da si danes močne stranke ne moremo zamisliti brez obrata, polnega ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z manipulacijo javnosti, priča o tem, da je organizirano laganje postalo prvorazredno politično gorivo; da je učinkovito uveljavljanje lastnega blaga na trgu prevar pravzaprav najpomembnejša vsebina »programov blaginje«, ki so uradno ponujeni.

V tem pogledu je Goebbels s svojimi dosežki samo brezobziren del tradicije, žal tradicije, ki je sodobni politični akterji, vsi po vrsti novomašniki v svetišču demokracije, niso zavrgli. Nasprotno, kaže, da jo ravno zaradi tega tako agresivno zanikajo. Branko Grims je daleč pod ravnijo izvirnika, po katerem skrivaj hrepeni, a ni edini. Z nekoliko zlobe bi lahko pripomnili, da skupni napad na Mladino ni nič drugega kot protest slabih kopij.

Tam, kjer kraljuje licemerstvo

Preveč je elementov, ki opozarjajo na to, da fašizem vsakdanjosti, ki se nenehno opredeljuje in sistemsko kanalizira z oblikami lastnih nasprotij in se izkazuje za nenehen ples v maskah, brezskrbno miga, varuje pa ga (med drugim!) strah, ki ga oddaja veliki (a)historični Projekt teme, tam pa dežura pretorijanska garda skritih navdihovalcev.

Zato se tem bolj splača vrniti k našemu prvotnemu vprašanju, ga nekoliko modificirati in ga poslati na naslov liberalcev. Kaj če kakršnakoli kritika Grimsa, ki opušča Goebbelsovo politično dediščino, samo še prispeva h krepitvi vladajoče hipokrizije?

Tam, kjer kraljuje licemerstvo, so navadno v bližini otroci. Tarnanje nad ogroženostjo njihove nedolžnosti je ena od priljubljenih metod, s katero se razglaša privid skupne humanosti. Zagotavljanje njihove »brezskrbnosti« oziroma »eksteritorialnosti« v razmerju do splošne bede družbenega okolja je popoln razlog, da se obuje visoke škornje in napne opasač.

Če bi »sporočilo« obeh fotografij, ki ju je Mladina postavila v skupni kontekst, brali na najbolj prizemljen način, kot to počnejo najbolj zaskrbljeni napadalci, bi ugotovili, da Grimsovi otroci niso primerjani z Goebbelsom, temveč z njegovimi otroki, ti pa bi si po enako sočutnih merilih prav tako zaslužili nekaj usmiljenega humanizma. Za njih pa ni usmiljenja. Zakaj? Nikakršnih dokazov ni, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so Grimsovi otroci kaj boljši (ali slabši) od Goebbelsovih, razen da imajo zadnji za očeta pošast.

Tako se tudi značaj »žalitev« omeji izključno na odnos do pater familiasa (družinskega očeta). Grimsovi otroci bi lahko duševno trpeli, ker njihovega očeta primerjajo z Goebbelsom. Prav tako bi lahko trpeli, čeprav ne bi bili na fotografiji. In naprej – kaj če je primerjava točna in je bolečino povzročilo odkritje tople vode?

Nedvomno je točna tudi zato, ker Grims povsem po »goebbelsovsko« svoje otroke iz propagandnih razlogov postavlja pred fotografske objektive in izkorišča za repromaterial za svoje politične ambicije, jih vključuje v svoje politične tekme in jim posledično namenja vlogo žrtev. Ker je bil Goebbels popoln fanatik, je svojim otrokom dobesedno sodil. Grims pa je svojim otrokom namenil vlogo osebnega političnega okrasja, to pa imamo lahko v precej konkretnem smislu za ubijanje otroštva, ker je izkoristil patos vznemirjenih moralistov.

Primerno odmerjena politična satira izzove nelagodje

Očitno gre za pomanjkanje inteligentnosti, če pridemo do spoznanja, da so Grimsovi otroci, ne glede na to, da so se znašli na objavljeni fotografiji, na kakršenkoli način predmet politične satire, kot je neinteligentno presojati o Goebbelsovih otrocih (ki so prav tako na fotografiji) na podlagi političnega delovanja njihovega očeta. Satira, še posebej če je dobra, ne računa na neinteligentne.

Primerno odmerjena politična satira izzove nelagodje, ne pa brezbrižnega smeha. Bolj bi morala razgibati želodec kot čeljusti. Politična satira v svojih najboljših delih ni nujno torišče nebrzdane domišljije, temveč povzroči to, kar se je posrečilo Mladini. Sooča nas z zatemnjenim delom resničnosti, pri tem pa najpogosteje uporablja minimalne tehnične intervencije. Če je njena bistvena lastnost pretiravanje, ki je navadno povezano s satiro tako, da jo je mogoče uporabiti tako za pretvezo kot za podcenjevanje, ima to pretiravanje namen bralca ali gledalca na udaren način soočiti s potlačenimi resnicami o naši družbeni resničnosti. Za to pa je treba imeti zelo občutljive in izostrene senzorje. Ravno zaradi teh senzorjev je sicer Mladina najprodornejši časnik v prostoru (nekdanje) dejanske in (današnje) bivše Jugoslavije.

Zlahka bi dokazali, da imajo namrgodene kritike zaradi »prestopanja meje«, čeprav se drugače predstavljajo, skrivno oporišče pogosto prav v pomanjkanju pretiravanja (»To ni satira!«). To je namreč za kršitev tiho dogovorjenih pravil igre. Gre za prodor realnosti na področje, v katerem bi pričakovali izmišljotine. Ko odstranimo ideološke konotacije (ogrnjene v moralistična oblačila), vidimo, da gre v bistvu za obtožbe, češ da se je avtor izneveril žanru. Ustrezna stopnja očitnega karikiranja namreč navadno zagotavlja nebolečo zabavo. Tisti, ki takšne zabave ne najdejo, tisti, ki so seznanjeni s finesami politične korektnosti in konstruktivnega novinarstva, lahko torej z vso pravico vzkliknejo: »To ni satira!« A koga to zanima? Najslajše poslanstvo politične satire je prav v tem, da se izneveri svoji gotovosti.

Sredi leta 1992 sem s sodelavci v času, ko Feral še ni bil tednik, temveč satirični dodatek takratni Slobodni Dalmaciji, napisal prispevek, ki je bil v svoji tehnični izvedbi (prav gotovo pa tudi v sporočilu) zelo podoben prispevku, ki ga je objavila Mladina. Na celi časopisni strani so bile ena pod drugo objavljene tri arhivske fotografije, na katerih šolarji pozirajo za »razredno spominsko sliko«. To so bili razredi, v katere so hodili Hitler, Stalin in Tuđman. Slike je povezovalo skupno pojasnilo: »Veliki vodja, zadnja vrsta, na sredini.« Na avtentičnih fotografijah namreč zbuja pozornost dejstvo, da učenci Hitler, Stalin in Tuđman stojijo natančno na istem mestu, na vrhu piramide, v zadnji vrsti, na sredini. Edino mogoči naslov prispevka je sledil Goebbelsovi propagandni paroli: »Ena šola, en razred, en učenec.«

Vsak ima svojega Gregorja Golobiča

Nekoliko pozneje je HDZ, s pomočjo odredov oborožene policije, prevzel nadzor nad Slobodno Dalmacijo, državni tožilec pa je zaradi satiričnega prispevka vložil obtožnico, ki pa jo je hitro umaknil, ker mu dokumentarna narava inkriminiranega gradiva ni dopuščala zadosti manevrskega prostora v morebitnem sodnem procesu. Za našo temo pa je še posebej zanimiv odziv Slobodana Prosperova Novaka, tedanjega predsednika hrvaškega PEN, organizacije, ki se formalno zavzema za zaščito svobode govora. Na mednarodni center PEN je naslovil protestno pismo in zahteval, naj ta zaščiti Franja Tuđmana, sicer člana PEN, zaradi »divjih napadov«, ki »gredo tako daleč, da se tega pisatelja primerja s Hitlerjem in Stalinom«.

Povedati hočem, da ima vsak svojega Gregorja Golobiča. Če se približaš kateri od posvečenih pošasti, kateremu od zgodovinsko potrjenih zlikovcev z namero, da ga zaradi zrcalnega učinka na kratko popelješ skozi današnji čas, potem zagotovo iz zasede skoči kakšen Golobič, ki poln skrbi za usodo človeštva vzklikne: »Stoj!« Odlagališče demonov varuje liberalna vojska, oborožena z dobrimi nameni, umetnimi zobmi in retoriko srce parajočega humanizma.

Vse dokler se Goebbels in njegova druščina kot čudna mitološka bitja z rogovi, izbuljenih oči, dvignjenih repov, z ognjem, ki ga bljuvajo iz ust in živo zeleno tekočino, ki jim namesto človeške krvi teče po telesu, plazita skozi naše predstave, bosta prispevala k mitologizaciji sedanjosti. Uporabili ju bodo za doseganje učinka strelovoda. Če do neke mere zlorabimo Močnikovo oceno o »retroaktivni mistifikaciji 'komunizma'«, bi lahko z vožnjo v nasprotno smer opazili, da je tabuiranje nekdanje nacistične politike, imperativ, da se jo zamrzne v preteklosti, označi s pečatom z napisom »pekel« in uporabi izključno za arhivsko-izobraževalne namene, v neposredni službi zaščite sedanjih fašistoidnih praks. Vztrajanje pri nedotakljivem statusu fašističnega zla je tako samo ena od različic njegovega zanikanja.

Dejanska subverzivna moč Mladinine provokacije ne izhaja iz tega, da je z dejanjem satiričnega nasilja povezala nasprotja, ampak iz tega, da je povezala nekaj do takšne mere podobnega, da se to povezovanje obravnava kot nedopustno in zahteva ostro moralno obsodbo in po možnosti tudi javni linč. Moč Mladinine satire je, kot sem že povedal, v tem, da ni karikatura. Če je njen učinek na koncu komičen, potem to ni zaradi tega, ker so Grimsa povezali z Goebbelsom, temveč je najbolj komično to, da Grims verjame, da ni podoben Goebbelsu. Če razumemo glavnega junaka kot »politika našega časa«, mnogo bolj tipičnega kot pa ekscentričnega, pa je to tisto, kar izziva kolektivno nervozo.

Kot v mnogih drugih primerih smo neutemeljeno prepričani, da temno siva obleka gospoda Grimsa nima kroja fašistične uniforme.

V medijih demokratičnega sveta ugotavljajo, da politiki in volivci politične desnice ne dojemajo najbolje odtenkov humorja v politični satiri. Nič slabega nočem reči, a okoli desnice so se ljudje zbrali, ker so njeni politiki pregledni, kleni in vsakomur razumljivi, torej prisegajo na preproste obrazce, ki pa, prav zato, ker so tako poenostavljajoči, že sami ponujajo gradivo za satiro. Oni z levice so bistveno manj razločni, izgubljajo se v podrobnostih, ki jih razumeš šele, ko se poglobiš vanje. Paradoks politične satire je zato v tem, da ljudje, ki jim je torej njen humor duhovno oddaljen, najpogosteje nastopajo kot njeni junaki. To doživljajo kot krivico, kot nepoštenost in pristranskost medijev, a dejstvo je, da so politiki z levice prav zaradi izgubljenosti v svojem svetu metafor za politično satiro nezanimivi. Bojan Kranjc, ki ga na TV Slovenija najdemo podpisanega pod edinimi oddajami z elementi politične satire, recimo letos preminulega Hri-bara, pravi, da je sicer v svoji karieri prvi odziv s strani politike doživel iz urada »levega« Janeza Drnovška, pri animiranih likih v Hri-baru pa se zapisana teza potrjuje:

 »Najprej: Hri-bar smo ukinili sami. Ta format se je izpel in zdaj pripravljamo nove stvari. Če pa lahko posplošim – politiki levega spektra so bili tedaj, ko so v njem nastopali kot animirani liki, bolj tolerantni kot oni z desnice, v vseh primerih pa le ni bilo tako. Nekateri politiki pa so to jemali zelo hudo. Branko Grims je, recimo, v svojem liku prepoznal sovražni govor, načrtno naravnan proti njemu osebno, čeprav je bil lik eden najbolj popularnih v seriji, prikazan bolj človeško, kot se poslanec kaže sam. Poslanec Jože Jerovšek je, recimo, čutil za potrebno, da je v zadnji oddaji, ko smo jih vprašali, kaj mislijo o svojem liku, dejal, da je v življenju prebral veliko knjig in nikakor ni tako neumen, kot smo ga prikazali z njegovim likom.«[1]

Drugo prekletstvo politične satire, še posebej na nacionalki, je zgodba o »uravnoteženosti«.

Igralec, režiser, satirik, soavtor morda ene najostrejših politično satiričnih oddaj, ki smo jih kdaj videli na TV Slovenija – TV Poper (sam pravi, da take za časa njegovega življenja tudi ne bomo več), je v pogovoru za Primorske novice dejal:

»Najslabše je tedaj, ko mi rečejo, da če že moram govorili o politiki, potem naj pazim in upoštevam ene in druge, naj uravnotežim nastop. To je za satiro smrt. Ne moreš nastopiti kot satirik in ne biti opredeljen.«[2]

Javna RTV pa je tudi pri satiri, kjer bi morala biti osebna svoboda avtorja širša, obremenjena s tako pojmovano uravnoteženostjo in morda ni naključje, da bo prihodnja animirana serija gradila bolj na značajih sicer prepoznavnih, a preimenovanih političnih in drugih likov kot na aktualni politiki. Ko Bojan Kranjc iz glave našteva prihodnje junake serije, našteje natanko pet ljudi z desnice in pet z levice. Naključje ali refleks?

»Zasnova je taka: naselje Jebovlje, ki je hibrid med mestom in vasjo, zadaj so Alpe, spredaj jezero, v njem živijo politične osebnosti in slavni Slovenci, ločuje jih tampon cona, ulica. Vsak od junakov ima funkcijo: Janković je gostilničar, Pahor je cvetličar, Kresalova je bivša miss, ki vodi na sprehod svojega bulmastifa, Golobič je iluzionist, Žižek je nori znanstvenik, Janša ima svoj bife Pomlad in hkrati svoj trop zelo poslušnih ovc, Grims je rtv-mojster, Jerovšek in Pukšič sta avtomehanika, Rupel je živi spomenik, ki pride zjutraj na glavni trg in zvečer odide. Imena so prirejena, kar dopušča, da si pri vsem lahko privoščimo malo več kot pri realnih osebah, čeprav dvomov o tem, o kom govorimo ne bo prav veliko.«[3]

In morda o »vsadku uravnoteženosti« v možganih rtv-jevcev govori tudi naslov tega članka. Čeprav bi se mi namreč zdela vloge Janše kot lastnika bifeja Pomlad bolj atraktivna, sem (kot bivši novinar na nacionalki) Ruplu ob bok v naslov uravnoteženo postavil »levega« Jankovića. Ruplu kot živemu spomeniku se kajpada v naslovu ne bi mogel upirati noben avtor.

Še enkrat naj se vrnem k pogovoru z Borisom Kobalom: »Nobelov nagrajenec Dario Fo zelo poglobljeno razmišlja o humorju in pravi, da mora satira užaliti, udariti in je absolutno vedno proti oblasti. Prizanesti mora le kategorijam, ki so v določeni družbenopolitični situaciji potlačene. Vedno pokaže na problem in na krivce. Satira je bila od srednjega veka dalje na neki način vedno robinhudovska. Ne ponuja pa rešitve, v dejanju ni nikoli revolucionarna.«[4]

Ko gre za javni servis, še posebej pa nacionalko, nas Fo postavlja pred težko izbiro. Ljudje, ki za RTV Slovenija plačujejo obvezni mesečni prispevek, od te hiše zgrešeno pričakujejo, da se mora prilagoditi plačnikom. Fo ima kajpada prav, ko pravi, da mora biti satira tako ostra, da se tarča počuti užaljeno, sicer pač ni satira. A na RTV Slovenija se srečujejo z užaljenostjo ne le pri tarčah, ampak pri njihovih privržencih. Domnevam, da moj komentar na to Fojevo zahtevo ne bi bil precej drugačen od Kranjčevega, ko pravi: »Saj se strinjam s Fojem, ampak besedo 'užaliti' bi dal v oklepaj. Doslej sem delal tako, da nisem žalil – tu se mi zdi, obstaja meja. Lahko smešiš, parodiraš, žalitev je na mejni točki, ki sem jo upošteval. V 99 odstotkih je to uspevalo. V tistem enem, pri katerem je bil morda kdo užaljenen, si mora krivdo pripisati s svojim početjem, človek, ki je bil tarča v naši oddaji. O konkretnih primerih ne bom govoril, je časovna oddaljenost prevelika in so stvari že precej zunaj današnjega konteksta. Je pa res, satira mora udariti, mora zaboleti, nastaviti ogledalo, ljudem odpreti nove receptorje razumevanja stvari.«[5]

In končno o pogumu. Vse dosedanje satirične oddaje na TV Slovenija, začenši s sorazmerno odkrito oddajo TV Žehtnik, ki jo je TVS oddajala še v času prejšnjega režima, so imele sorazmerno kratek rok trajanja. Nekatere so kmalu čudežno usahnile, druge so po mnogih intervencijah začele izgubljati ostrino in s tem svoj smisel in so tudi odšle v zgodovino. Kranjc je pri tem (vsaj za zadnja leta) prizanesljiv do svojih šefov: »Verjamem, da sem drugačen značaj od njih, tako na kratko pa le ne bi opravil z njimi – nisem prepričan, da laže dihajo, če v programu ni satire. Saj so na TV tudi ljudje širokih pogledov, ki jo pogrešajo, pa ni ekipe, ki bi to delala. So pa, jasno, tudi taki, ki jim je odsotnost politične satire všeč, saj ni pritiskov. Če jo pa že imajo, umaknejo oddajo na poznejši termin, kar se je zgodilo tudi nam, in upajo, da bo gledanost padla. Ampak nam gledanost ni padla, ratingi so bili taki, da bi bila danes katerakoli oddaja, ki jo sicer RTV Slovenija oddaja v prime timu, prav ponosna, če bi jih dosegala. Mi pa smo imeli še pol ure pred polnočjo gledanost osem odstotkov.«[6]

Pa smo najbrž prišli do bistva problema. Ni toliko problem v pogumu, ampak v zelo skromnem naboru avtorjev. V pogovoru z Bojanom Kranjcem naredim še en test. Kaj pa, če je vse skupaj vseeno vprašanje poguma. Če je tako, z naborom piscev s politiko neobremenjenih komedij ne bi smelo biti težav: »Saj pri politični satiri ne gre za kakšno večje tveganje, je pa treba poznati ozadja, zgodovino, značaje likov, ki so osredje zgodbe. Saj obstajajo avtorji dobrih komedij, ki so ne le sproščujoče, včasih tudi osvobajajoče, satira pa zahteva več, je včasih kot haiku poezija, z malo besedami povedati vse. Imeli smo nekaj mladih avtorjev, ki so se prišli ponujat, pa so ugotovili, da to pač ni South Park. Naredil sem precej jasen koncept animirane serije in ta je zajel vso politično satiro – treba pa je upoštevati razmerja med liki, njihove položaje v družbi in politiki in splošna družbena razmerja. Po tem sem imel stike vsaj s štiridesetimi: od bolj znanih avtorjev pa do takih, ki jih je bilo treba še malo otipati, delati z njimi. Žanr še nekako dojamejo, manjkajo pa zamisli. Od štiridesetih sta nam ostala dva, s katerimi smo delali, dokler se stvari niso ustavile tudi same po sebi. Zgrajenih avtorjev, ki bi ti prinesli izdelane scenarije, pa ni.«[7]

Ravno pred kratkim je časopisna satira spet povzročila hud odmev. Z molotovko so neznani napadalci zažgali prostore francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo, in to le dan pred izidom nove številke, za katero so napovedali, da bo njen »glavni urednik« prerok Mohamed, na naslovnici pa je bila njegova karikatura z besedilom: »Sto udarcev z bičem, če ne boste umrli od smeha.« Da je šlo pri požigu za načrtovano akcijo, dokazuje tudi opozorilno sporočilo na spletni strani revije v angleščini in turščini. Glavni urednik Stephane Charbonnier je ob tem dejal: »Če se lahko šalimo z vsem v Franciji, če lahko tudi govorimo o vsem v Franciji – razen seveda o islamu –, potem to postane nadležno.« In da ne bi strasti prebudil še bolj, je dodal, da napada po njegovem niso izvedli francoski muslimani, ampak »idiotski skrajneži«. Dogodek spominja na tistega na Danskem leta 2005, kjer je z objavo Mohamedovih karikatur, prav tako v satiričnem časopisu Jyland Posten, prišlo do velikega škandala s hudimi posledicami. Enajst islamskih držav je zahtevalo ukrepanje danske vlade, vendar je ta odklonila cenzuro časopisa in se ni hotela opravičiti ali zagotoviti, da do podobnih dogodkov ne bo več prišlo. Posledice: klub opravičilu časopisa nekaj zaprtih ambasad na Danskem, napadi na danska predstavništva in državljane v muslimanskih državah, bojkot danskih izdelkov...

Slovenija kakšnih tako hudih sporov zaradi medijske satire še ni imela. Ko sta pri nas Žurnal in Mladina v člankih o tej temi ponatisnila sporne karikature, ni bilo kakih javno znanih hudih reakcij. Je pa prav tako v Mladini, pravzaprav njenem satiričnem delu, Mladinamitu, letos povzročila veliko hude krvi objava fotografij slovenskega politika Branka Grimsa in njegove družinena Brezju in družine nacističnega zločinca Josepha Goebelsa, ki je bila objavljena na isti strani. Polemik o primernosti ali neprimernosti take primerjalne objave je bilo ogromno, končalo pa se je z zavrnjeno ovadbo zoper Mladino in njenega odgovornega urednika Grego Repovžana okrožnemdržavnem tožilstvu v Ljubljani. No, Grims je tožil zaradi »napada nase in svojo družino« civilno in zahteva 40.000 evrov odškodnine in objavo opravičila ter sodbe. Posebno tožbo je vložila še Grimsova žena.

Ko smo se še v starem političnem režimu nekateri mladi novinarji pogovarjali, do kod si smemo privoščiti kritičnost do oblasti (v resnem, ne satiričnem pisanju), je eden od starejših, Otmar Klipšteter, ki je veljal za pogumnega in pri spopadih s politiki in uredniki izkušenega, na koncu vedno dejal: »Neprestano je treba tipati plafon in pozorno opazovati reakcije oblastnikov. Ko postanejo preveč nervozni in popadljivi, se malo potuhneš, potem pa spet na lestev, po možnostimalo višjo, in – tipanje.«

Če bi me danes kdo o mladih novinarjev vprašal, do kod lahko gre s svojo kritičnostjo, mu kakega tako priročnega recepta ne bi znal dati. Tudi pri medijski satiri ne, pa čeprav sem bil kar nekaj let urednik Večerove »humoristične priloge« Toti list, ki je nastala že pred drugo svetovno vojno. Pri tem sem se zelo trudil, da ne bi bila kak vicmmaherski kotiček, ampak da bi na štirih straneh, kolikor sem si jih sčasoma pridobil, gojila resnično politično satiro. Časi so bili tam v začetku prvega desetletja tega stoletja, ko sem se s tem službeno ukvarjal – kot že vse tam nekje od konca osemdesetih prejšnjega – idealni. Ampak čudno in zanimivo: čeprav bi človek pričakoval, da bo v končno dočakani medijski svobodi satira doživela pravi razcvet, se to ni zgodilo. Kot da bi se uredništvom zdelo dovolj, da lahko predvsem v komentarjih povedo vse, kar je treba kritičnega povedati. Ali pa so odločilni ljudje takrat politiko jemali vse preveč resno in sploh niso ugotovili, da se je včasih skorajda ni več mogoče lotiti drugače kot s trpkim (po)smehom.

Vsekakor pa lahko vsaj za čas svojega urednikovanja trdim, da razen ene izjeme, ko so številko cenzurirali na pobudo Mirka Munde, urednika na Večeru, kakšnih pritiskov zaradi objavljenega ni bilo čutiti. Milan Predan kot odgovorni urednik, ki ob tisti cenzuri ni bil na tem položaju, mi je redko rekel, da je kdaj kak politik dal vedeti, da mu kaj ni ravno všeč, da bi kateri poklical mene, pa ni bilo niti govora. Sam seveda tudi nisem niti enkrat resnim in rednim sodelavcem, ki sem jih nanovačil po vsej Sloveniji, predvsem pa v hiši, zavrnil niti enega sestavka. Le včasih sem dal komu vedeti, da se mi pač ne zdi duhovito, če se enako norčuje, na primer, iz Kučanove telesne majhnosti ali Janševe pleše kot iz njunega napačnega ravnanja. Drugače pa sem privrženec misli profesorja Toma Korošca, ki je v zvezi z ironijo zapisal: »Ironije ni, nikoli ni bila, ne more biti žaljiva. Med ironijo in žaljivostjo so velike razdalje, ironija je to, kar je, prav zaradi tega, ker ne potrebuje žaljivih sredstev, je popolna negacija žaljivosti.« Ja, pa še en problem je bil. Ker sem sam trdno prepričan, da je treba postavljati zrcalo vsej politiki, vendar predvsem vladajoči, sem tudi Toti list skušal urejati na ta način. In sem imel kar nekaj problemov, da sem nekatere sodelavce prepričal, da se je treba po zamenjavi garnitur na volitvah pač bolj skrbno lotiti novih oblastnikov.

Ravno to se mi zdi velikanski problem tudi danes, in to tako v »resnem« kot satiričnem delu novinarstva. Celo ne posebej pozorni bralci, poslušalci in gledalci upravičeno ugotavljajo, da so novinarji razdeljeni skoraj tako kot politika in da imamo cele falange skrajno navijajočih, ki svojega početja pač ne bi mogle stlačiti v še tako ohlapen novinarski kodeks, profesionalnost ali etiko. Kot da se ne bi zavedali, da pri tem izpadajo skrajno smešni in neverodostojni, predvsem pa neskončno škodujejo celotnemu cehu. Politiki jih imajo le za svoje orodje, ki ga lahko po uporabi zavržejo, ljudje, katerim naj bi bilo njihovo delo namenjeno, pa za navadne strankarske plačance.

Na žalost je v nekaterih satiričnih časopisnih rubrikah ali oddajah, ki jih imamo v slovenskih medijih, pogosto opaziti enak pojav nekakega novodobnega agitpropa, zaradi česar je pomen slovenske medijske satire veliko manjši, kot bi lahko bil. Najbolj kričeč primer tega je Reporter, kjer dva sicer sposobna avtorja satire (Sajovic in Vasle) pišeta tako enostransko, da je to bolj smešno (ampak seveda žalostno smešno) od vsebine, ki jo zapišeta. Da ne bo pomote, tudi v sicer sijajnem Mladinamitu se mi mešanje Grimsovih otrok v povsem upravičeno satiro na račun njihovega očeta ni zdelo niti najmanj primerno. On sam pa si seveda zasluži pogosto obdelavo.

Veliko manj škodljivo, čeprav žalostno, je, da je kar precej poskusov politične satire v nekaterih medijih včasih lotevajo avtorji, ki je kratko malo ne obvladajo. Avtorji, ki mislijo, da je kaj kozerija ali glosa ali kaka druga satirična zvrst že, če uporabijo kak po njihovem nenavaden in zato smešen izraz ali če pojasnjujejo, kaj je menda tisto smešnov njihovem prispevku. Tudi mešanje satiričnega teksta z resnim komentatorstvom je opaziti kar pogosto. Čeprav sem seveda prepričan, da je lahko tudi t. i. resen komentar skrajno satiričen in ironičen, vendar seveda ne bo objavljen v rubriki, ki je tako ali drugače označena kot satirična. Naj si takšni pogledajo, kako se reči streže pri Mladinamitu, Roku Kajzerju, Sašu Hribarju, Marku Radmiloviču, Zoranu Senkoviču...

V Sloveniji je dobre medijske politične satire absolutno premalo, čeprav časi prav vpijejo po njej. In kolikor vem, ni ravno veliko objektivnih izgovorov za to. Resda za vsakim vogalom nikakor ni mogoče najti kakega Marka Zorka, ki se je znal genialno izogniti vsem pastem, ki sem jih omenil, je pa gotovo dovolj sposobnih avtorjev, ki bi znali tudi na žlahten novinarski način oblastnikom povedati, kar jim gre, bralcem, gledalcem ali poslišalcem napisati ali povedati, kar želijo in kar bi jim pomagalo k razumevanju dogajanja, ter pomagati spraviti svoj poklic v boljšo vsakovrstno kondicijo, kot jo marsikdaj kaže zdaj.

Težji so časi, plodnejši so za humor. To trditev je sicer nemogoče znanstveno verificirati, a po splošnem mnenju kar drži. Humor sproža smeh, ta pa je nekakšen katarzični ventil, ki pomaga – praviloma skozi presenetljiv obrat ali izvirno domislico, ki se izmuzne (samo)cenzorskemu nadzoru – izraziti »prepovedano« in sprostiti tako zavedne kot potlačene frustracije[1] ter s tem olajšati življenje. Kar omili občutek neznosnosti bivanja, pa, vsaj hipotetično, zmanjšuje možnost upora. Tudi zato so humor do neke mere dopuščali in skrivoma že kar spodbujali celo najbolj totalitarni režimi ter hkrati budno pazili, da se ne razvije v kaj več.

V prvinski obliki je namreč infantilno »nedolžen«, vulgarno skatološki, primitivno (do »drugih« celo nestrpno) stereotipen ali naivno butast ... Vsekakor pa je predvsem stvar ljudskega ustnega izročila in neposredne interakcije. Sploh ni lahko na posrečen način predstaviti, kar »vsi« mislimo, a si ne upamo ali ne znamo izreči – ali pa nam kratko malo še ni padlo na pamet! Še tako dobra šala zvodeni, če je pripovedovalec ne uspe ustrezno podati ali če jo poslušalstvo že pozna. Tudi zato rubrike, ki zgolj nizajo tovrstne zapise[2], v medije pravzaprav ne sodijo najbolj, čeprav utegnejo biti dokaj priljubljene. Menda pa je jasno, da sta trenutna popularnost in trajna kvaliteta le redko v premem sorazmerju. Medijsko ustreznejši in s preostalo vsebino bolje usklajen humor je praviloma bolj sofisticiran in se nanaša na splošno družbeno situacijo. Govorimo lahko torej predvsem o satiri, ki je bolj duhovita kot neposredno smešna: zahteva nekaj miselnega napora in izvablja bolj muzanje kot krohot. Analizira aktualno – tudi in predvsem politično – stanje in je izrazito angažirana, torej že po definiciji vsaj malce subverzivna.

Kje, kdaj, kdo, kaj?

Če je deklarirani imperativ resnih medijev objektivno ali vsaj nepristransko poročanje o realnosti, satira v strogo novinarskih prispevkih (člankih, poročilih, vesteh ...) najbrž nima kaj iskati. A zato še nikakor ni izobčena, prej nasprotno. V reportažah in intervjujih se pogosto znajdejo anekdotični vložki s satirično noto. Ščepec satire je še kako dobrodošel pri sicer »mejnih«, bolj avtorsko osebnih, a zato – vsaj med kolegi in pozornejšo publiko – tembolj cenjenih zvrsteh, kot so eseji, recenzije, kritike, komentarji, kolumne, uvodniki, v še večji meri pa seveda pri feljtonih, kozerijah, polemikah, glosah ... Delno do pretežno satirični so tudi kratki, največkrat redni in stalno pozicionirani dovtipi, namenjeni popestritvi sicer informativnih rubrik.

A »posvečeno mesto« so eksplicitno satirične rubrike (samostojnih satiričnih medijev pač ni več[3] ali nastanejo le sporadično). Pogosto se trudijo predstavljati parodijo ali travestijo resnih medijev – še najraje kar lastnega (ali pa karikirati konkurenčnega). Imajo uredniški koncept in dokaj stalno mrežo sodelavcev. Ti so večinoma »zunanji«[4] – za razliko od novinarstva, ki se ga je mogoče naučiti, zahteva satirično ustvarjanje poseben talent, podoben umetniškemu (pri marsikom se prekrivata) – in praviloma ne posebno številni. Načeloma so odprti tudi za naključne »padalce«, ki bi sicer srčno radi objavljali, a le včasih spravijo skupaj karkoli vsaj pogojno »užitnega«. In predvsem imajo dokaj zvesto publiko, ki morda ni večina, vsekakor pa zavzema opazen delež odjemalcev matičnega medija.

Satira ne prodaja ...

Medijska krajina je doživela mnogo sprememb; nekaj z nastankom novih kanalov, še bolj zaradi prilagajanja zahtevam trga, kar pa je le evfemizem za komercializacijo. Tradicionalni resni mediji vse bolj »rumenijo«, namesto da bi se zavedali svojih specifičnih prednosti pred zgolj zabavnimi in jih še poudarili. Lastnike, nadzorne svete, uprave in druge parazite privat(izira)nih[5] medijskih hiš, ne glede na »uradno« poslanstvo, bolj od dolgoročne verodostojnosti zanimajo kratkoročni dobički. Ti pa, vsaj po presoji mnogih šefov, prinašajo populistično zmanjševanje kakovosti in količine vsebin ob hkratnem povečevanju navidezne privlačnosti oblike. Dajanje pretirane prednosti lahkotni ponudbi, ki jo (domnevno nekritična) masa »hoče«, pred tehtnostjo, ki jo ljudstvo »potrebuje«, deluje kot samouresničujoča se prerokba: potrošniki postajajo vse bolj zadovoljni z nezahtevnimi »instanti« – že ker drugega skoraj ne morejo dobiti in se pač navadijo.

Čeprav so podobnim trendom podvržene tudi satirične rubrike, pa se zdi, da jim dokaj uspešno kljubujejo. Že zaradi deklarirane neresnosti delujejo kot nekakšni otoki (relativne) ustvarjalne svobode, ki ne podlegajo diktatu splošne všečnosti. Kakor navzven predstavljajo potencialni ventil za publiko, ga navznoter še bolj tudi za medij sam. Satira se na videz lahko sprijazni s poneumljajočim antiintelektualizmom, lahko ga celo sprejme za svoje do absurda prignano izrazno sredstvo – a kakor hitro bi ga ponotranjila zares, bi prenehala obstajati. Večja nevarnost za (po obsegu že sicer skromne) satirične rubrike je njihovo krčenje ali ukinjanje v imenu varčevanja[6] in premajhne zanimivosti za potrošnike, predvsem pa za oglaševalce. Reklame sredi takega tematskega sklopa utegnejo namreč delovati nasprotno namenu. Propagandistom se očitno še ni posvetilo, da je prav to priložnost za še bolj učinkovito in predvsem bolj duhovito oglaševanje z antireklamami – so pa zafrkantski (anti)oglasi kar pogosta forma avtorskih prispevkov.

Objekti satire so predvsem družbeno pomembni ali vsaj javno izpostavljeni ljudje[7], ustanove[8], dogodki[9], stanja[10] – in še posebno anomalije v zvezi s tem. Pogosti so pozivi k etičnosti, racionalnosti, tudi estetiki, ki pa so večinoma posredni: na primer kritično smešenje ali sarkastična glorifikacija družbenih krivic in nemorale, omejenosti, poplave plehkega kiča ... Seveda pa v medijski satiri ni zaželen ne moralizatorski, ne znanstveno suhoparen, niti preveč poetičen in še manj didaktičen slog; izogiba se tudi konvencionalnosti, nikakor pa ostrini. Splošno sprejeti tabuji ji seveda niso sveti – vprašanje pa je, kdaj njihovo rušenje prestopi mejo žaljivosti in kdaj je tak prestop pritiran do neprimerne grobosti.

Prodajajo pa škandali

Kakor se sicer demokratičen medij (domnevno anonimnih) spletnih forumov in klepetalnic rad sprevrže v »pljuvalnice« in legla sovražnega govora, se tudi satiri – najbrž v želji po izvirnosti, učinkovitosti in odmevnosti – včasih zgodi, da preseže mejo dobrega okusa. V takih primerih je najbrž dolžnost resornega in tudi odgovornega urednika, da se z avtorjem pogovorita in da še pravočasno[11] skupaj ugotovijo, ali je ekscesnost prispevka upravičena – če na primer sramotenje obravnavanega pojava ustreza stopnji njegove sprevrženosti. Da objave takih prispevkov rade sprožijo burne reakcije, je splošno znano – da prav škandali hitro (a praviloma le kratkoročno) povečajo povpraševanje po mediju, pa prav tako.

Pa končajmo s konkretnim primerom. »Gromovnika« in medijskega (kvazi)eksperta največje desne stranke so (ne le satirični) mediji že večkrat – ne sicer po sposobnosti, temveč po idejah – v različnih kontekstih primerjali z nacističnim ministrom za propagando. Vljudno vsekakor ni, je pa vsaj v prispevkih, ki so jasno opredeljeni kot satirični, še za silo »prebavljivo«. Problematično je postalo s kreacijo, objavljeno na satirični strani (bolj levici naklonjenega) tednika.[12] Besedilo objave sicer, resda z očitno ciničnim prizvokom, protestira proti takim primerjavam, sledita pa mu druga ob drugi postavljeni fotografiji obeh primerjanih z družinama. Prav to pa je sporno, saj majhni otroci nikakor niso (so)odgovorni za neprimerna ravnanja svojih staršev niti niso javne osebnosti. To so – v reakciji na proteste – tudi priznali v naslednji številki. A obsežna uredniška razlaga opravičuje objavo s poudarjanjem še večje nevarnosti premalo provokativnega opozarjanja na nesprejemljivost početja izpostavljene osebe.

Recimo, da pojasnilo dobrohotno sprejmemo. Kljub temu pa potencialne nadaljnje izpeljave, ki jih avtor morda niti ni imel v mislih, ostajajo problematične. Še najmanj pravzaprav tista, ki implicitno sugerira vzporejanje prvaka stranke obravnavanega politika z voditeljem Tretjega rajha. Skrajno zlonamerna interpretacija bi se lahko v končni konsekvenci, na primer, osredotočila na to, kako so končali omenjeni minister in njegova družina ter firer s pravkar poročeno soprogo. In izpeljala sklep, da je dopustno tudi tukaj in zdaj vplivne osebe, ki jim povsem arbitrarno pripišemo, da so simboli ali nosilci arhetipskega zla, brezobzirno iztrebiti – s celotnim zarodom vred. Tako militantno hujskaštvo pa je gotovo v najbolj neposrednem nasprotju z namenom žlahtne satire, ki hoče, pa čeprav z radikalnimi sredstvi, svet vendarle izboljšati, nikakor pa poslabšati.