Media Watch

Medijska devetdeseta leta so v Sloveniji minila v znamenju sprememb političnega sistema, sprejemanja nove medijske zakonodaje (argumenti in razprave pri sprejemanju medijske zakonodaje so ponovno aktualni tudi deset let pozneje), privatizacije medijev, liberalizacije časopisnega in površne regulacije radiodifuznega trga, medijske koncentracije in komercializacije. Te teme so tudi predmet pričujoče analize. Slovenski medijski prostor je majhen. Posledica te majhnosti je, da je mogoče z sorazmerno majhnimi finančnimi sredstvi (posebno če primerjamo prevzeme in nakupe v drugih evropskih drþavah) nadzorovati omejen medijski trg. Država je pred procesom medijskega lastninjenja pričakovala vdor velikih evropskih in ameriških medijskih korporacij, kakršen je bil značilen za nekatere druge države v tranziciji. Desetletje pozneje lahko ugotovimo, da je malo število domačih lastnikov s pomočjo številnih med seboj povezanih podjetij prevzelo nadzor nad večino medijskega trga. Procesa koncentracije in verižnega lastninjenja potekata še naprej in očitno je, da država ali nadzorne institucije nimajo mehanizmov (predvsem pa interesa) za vzpostavitev reda na tem področju. Zakonodajalec je spregledal še eno pomembno dejstvo, namreč da privatizacija nima zveze z etiko delovanja medijev, še manj pa z odgovornostjo do javnosti. Pokazalo se je, da je treba demokratični in pluralni medijski prostor, ki naj bi ga zagotavljal prejšnji zakon o javnih glasilih, drago plačati. Preprečevanje monopolizacije medijev je v demokratičnih družbah dolžnost države. V komunikacijskem sistemu, v katerem je vse odvisno od voluntarizma držve, trga in novih lastnikov in v katerem ni zakonskih in finančnih osnov za vzpostavljanje medijskega pluralizma, pa ne moremo govoriti o svobodi medijev. Zgodba o sprejemanju najprej zakona o javnih glasilih (1994) in potem zakona o medijih (2001) na najboljši način kaže odnos držve do (de)regulacije medijske sfere. Na začetku devetdesetih sta bili temeljni vprašanji, ali sploh potrebujemo zakon, ki bo posebej urejal delovanje medijev, in kakšen zakon potrebujemo. V praksi se je pokazalo, da je zakon pomanjkljiv. Posledica pomanjkljivega nadzora nad uveljavljanjem pomanjkljive zakonodaje so bile netransparentnost koncentracije lastništva v medijih in številne kršitve, ki jih ni bilo mogoče sankcionirati. Zakon o javnih glasilih so začeli spreminjati leta 1997. Po štirih letih razprav je leta 2001 nastal zakon o medijih, ki preveč natančno regulira nekatera področja (interese države) in preveč ohlapno druga (interese državljanov). V desetih letih pa se ni spremenilo temeljno vprašanje: Kakšno medijsko politiko zagovarja država? V desetih letih na to vprašanje nismo dobili odgovora.