N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
uvodnik
medijska politika
medijski trg
javna radiotelevizija
medijske vsebine
novinarji
komunikacijske pravice
douglas kellner
mediji v svetu
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Véliko novinarstvo ne more biti zgolj stvar posameznikov, ki so dovolj nori, da si upajo, in ki ne mislijo ali nočejo misliti na posledice. Jana Schneider je bila zvezda, njene fotografije so objavljali v številnih medijih. Toda kot da so jo po uporabi vsi zavrgli – Zgodbe, kot je Janina, mečejo senco na medijske hiše, ki niso znale ali hotele poskrbeti zanjo, a tudi na novinarsko skupnost 
Bila je zvezda: sprva kot mala punčka, ki je vsak dan znova očarala svojega očeta; nato kot najstnica, ki je postala prva spremljevalka Miss Teen Wisconsin; kasneje na Broadwayu kot igralka, ki je za svojo vlogo v predstavi The Mystery of Edwin Drood prejela nagrado Drama Desk Award in bila nominirana tudi za Tonyja. In nazadnje kot fotoreporterka, ki si je upala povsod: na Trg nebeškega miru, v Afganistan, Irak in Bosno. Vojna v Bosni jo je povezala s slovenskim novinarskim prostorom; ker smo Američanko Jano Schneider posredno – preko njenih fotografij – ali celo neposredno – kot prijateljico ali znanko – spoznali tudi slovenski novinarji, si desetletje po dogodkih, ki so jo dokončno zaznamovali, njena zgodba zasluži nekaj vrstic tudi v tukajšnjem mediju.

Pred časom je časnik US News and World Report objavil zgodbo, ki se je začela tako: »Nekega mrzlega dne decembra lani sta dva newyorška policista naletela na 52-letno žensko, ki je sedela ob vznožju stopnišča pred blokom v West Villageu na Manhattnu. Oblečena je bila v usnjen plašč, pod njim je imela moder pulover in sive hlače, na glavi pa dve smučarski kapi. V rokah je držala skodelico kave, iz ust ji je visel cigarilo Hav-a-Tampa, v žepu pa je imela drobiž v vrednosti 1,91 dolarja. Obdajale so jo plastične vrečke, v katerih so bile ostaline njenega življenja: rezervna oblačila, nekaj kartonastih škatel za zavetje in kos podarjene pice. Za žensko pa je bil najpomembnejši kupček dokumentov v rjavem ovojnem papirju, zavitem v plastično vrečko, ki jih je ščitila pred vlago njenega telesa. Zatlačeni so bili v hlače, da jih kdo ne bi ukradel. Bili so njena identiteta, dokaz, da nekaj pomeni. Nekoč o tem ni dvomila.«

»Nadarjena igralka, ki je nenadoma spremenila kariero in postala drzna fotoreporterka, je pred časom izginila,« je zgodbo nadaljeval novinar Kit R. Roane. »Ko se je lani spet pojavila, je bila kot katerakoli klošarka. Njeno ime, ki se je nekoč bleščalo v neonu, policistoma ni nič pomenilo. Bodisi zato ker sta se bala, da bo zmrznila, bodisi zato ker je bila videti paranoična, sta jo odpeljala v Bellevue Hospital Center na spodnjem Manhattnu, da bi jo pregledal psihiater.«

Jano Schneider so namestili na zaprti oddelek: »Ženski, ki je šla, kamor je hotela, ko je hotela, so dali zdravila in jo dali tja, kjer so jo lahko nenehno opazovali. O tigrici, kot so jo označili v New York Timesu ob njeni vlogi v Edwinu Droodu, ni sledu,« je nadaljeval novinar. Jana Schneider je zdaj gospa srednjih let, izgubljena v prevelikih oblačilih, ki s sabo prenaša osebne dokumente, sestavljanko njenega življenja. »Zgodba Jane Schneider je preprosta, to je streznjujoča zgodba o upanju, ambicijah in tragediji. Med svojim življenjskim potovanjem je nosila fotoaparate v najbolj mračne kotičke sveta, z njimi je dokumentirala bolečino, trpljenje, smrt. Zdaj se je znašla v svojem lastnem krutem in temnem prostoru, v osebnem peklu svoje duševne bolezni,« je med drugim zapisal Kit R. Roane, ki je Jano Schneider večkrat obiskal in intervjuval v bolnišnici Bellevue.

V vojni
Jana Schneider je bila poleg, ko je umrl Ivo Štandeker. »To je spomin, ki ga nočem pozabiti,« je zaupala novinarju. Skupaj sta bila obiskala naselje Dobrinja. Jana je postala, da bi ujela prizor, kako bele zavese mirno plapolajo v oknu nekega stanovanja, v ozadju pa se grozeče dviga podoba srbskega tanka. Tedaj ju je zadelo. Dva človeka sta ju spravila v reševalno vozilo. Jana je poskušala govoriti z Ivom, ki pa je bruhal. Nato se je onesvestil. Kasneje je umrl, Jano pa so prepeljali v ZDA, da bi si zacelila rane na nogah in glavi, ki so ji jih zadali šrapneli.

Številni mediji v ZDA so objavili njen portret. Kit R. Roane je zapisal, da je v njih Jana Schneider izpadla nekoliko hvalisava. »Na vojna območja je odhajala, ker jo je 'mikalo, da bi zrla smrti v oči. Ni bilo zgodbe, če je nisem sama naredila.' Ko jo je Ed Bradley (novinar oddaje na CBS-u, op. p.) vprašal, kolikokrat so jo posilili, je hladno odgovorila: 'Več kot enkrat,'« je še zapisal Kit R. Roane.

Začetni znaki njene bolezni so se pojavili že leta 1994. Preganjala sta jo njena vloga pri Štandekerjevi in njena skorajšnja smrt. Začela se je osredotočati na žrtve vojne in jim pomagati. Darja Lebar, Janina prijateljica, ki so jo nekaj mesecev kasneje po Janini poškodbi v Sarajevu ranili v glavo, je Kitu R. Roanu pripovedovala, kako ji je Jana pomagala zbrati denar za operacijo in kako je poiskala zdravnike, ki so ji na novo oblikovali obraz. Povabila jo je tudi k staršem v Wisconsin. »Nisem mogla odpreti ust in osem mesecev je trajalo, preden sem lahko znova govorila,« je Lebarjeva povedala novinarju. »Ena operacija je stala 109 tisoč dolarjev, torej mi je Jana zelo pomagala.«

Ni se uspela vrniti v novinarstvo
Jana Schneider je začela obiskovati terapevta in govoriti o svoji travmi. Ko se je Lebarjeva vrnila v Sarajevo, je Jana Schneider obljubila, da se bo vrnila k novinarstvu. Vendar ji ni uspelo. Novinar je napisal, da je postala je vse bolj žalostna, začela se je nenavadno obnašati. Zapletla se je v pravne spopade, zapadla je v dolgove. Znova je potovala po svetu. Stikov z družino skorajda ni imela, le občasno jih je prosila za denar. Leta 1999 se je pojavila v Sloveniji. Obiskala je mater Iva Štandekerja, poiskala je tudi Darjo Lebar, s katero nista govorili pet let. Ko sta se nazadnje srečali, ji je med drugim omenjala zarote. »Govorila mi je, da jo nekdo hoče uničiti,« je povedala Darja Lebar Kitu R. Roanu. »Jaz sem prevajala. Zelo mi je bilo težko, ker nisem hotela razburiti Ivove matere.« Ko jo je novinar vprašala, kaj meni, da se je z Jano dogajalo, je Lebarjeva odgovorila: »Veliko ljudi se je po vojni zlomilo, ker se niso soočili s svojimi travmami. Ko sem jo videla, sem si rekla, da me je bilo vedno strah, da se ji bo po vsem, kar se je zgodilo, zmešalo.«

Doc. dr. Vesna Švab iz Psihiatrične klinike v Ljubljani pravi, da lahko vsaka huda ali travmatska izkušnja povzroči akutno stresno reakcijo, ki se lahko razvije v posttravmatski stresni sidrom (PTSD). »Ta lahko poteka tudi s psihotičnimi znaki, torej zmotnimi zaznavami ali prepričanji, njegova bistvena značilnost pa je podoživljanje doživetega stresa, tesnoba, nespečnost, vznemirjenost in težave pri koncentraciji. Če človek ne uspe razrešiti, 'predelati' preživete travme, se lahko pojavijo hude težave v vsakdanjem življenju z nestabilnostjo na različnih življenjskih področjih: čustvovanja, medosebnih odnosov in odnosa do sebe.«

Zdravnica pojasnjuje, da je predispozicija pomembna za izbruh bolezni, saj na takšen način na hud stres reagira le relativno majhno število ljudi. »Poleg očitne genetske predispozicije na razvoj motnje vplivajo tudi zaščitni dejavniki, kot so varno družinsko ozračje, ugodne socialne razmere in lastne obrambe, na primer sposobnost za dejavno premagovanje motnje in iskanje pomoči.« Švabova dodaja, da travmatsko doživetje sproži tudi druge duševne motnje pri občutljivih posameznikih: doživetje taborišča je pri nekaterih sprožilo globoko depresivnost, pri drugih shizofrenijo, tretji pa so se odzvali z znaki pretirane aktivnosti in se dodatno izčrpavali.

»Vsaka duševna motnja je posledica sodelovanja dednih značilnosti (prirojene občutljivosti), zunanjih stresorjev in lastnih pridobljenih sposobnosti obvladovanja bolezni in težav, ki smo jim izpostavljeni. Čim hujši je stres (sprožitelj), tem večja je možnost, da se bo razvila duševna motnja. V nekaterih okoliščinah bi vsi zboleli za duševno boleznijo: to so na primer dolgotrajno bivanje v samici, dolgotrajen strah za lastno življenje ali življenje bližnjih, ponavljajoča se spolna ali druga zloraba …«

Posledice traumatičnih dogodkov
Bi morali nanje opozarjati ljudi, ki se podajajo na delo v vojna območja? »Seveda, če smo na stres pripravljeni, se ga laže ubranimo. Predvsem bi moralo biti vsakomur jasno, v kaj se podaja. Resničnost 'rešiteljskega' vedenja je tudi ta, da se v izjemnih okoliščinah lahko prav vsi zlomimo, vsak na svoj način, pa vendar vsak,« poudarja Vesna Švab in dodaja, da je »terapija izbora za PTSD psihoterapija, posebej kadar se ta motnja začne prevešati v osebnostne značilnosti, kar pomeni nepretrgano trpljenje. Če po travmi pride tudi do drugih duševnih motenj, kot sta na primer depresija ali zmotno doživljanje realnosti, je vsaj v omejenem obdobju potrebno zdraviti tudi z zdravili. Številne izkušnje z begunci iz vojnih področij so pokazale, da obravnava teh motenj ni lahka in zahteva visoko stopnjo strokovnosti in empatije.«

V Medijski preži smo že pisali o posledicah, ki jih travmatični dogodki puščajo na novinarjih. Takrat smo se osredotočili predvsem na vojno in terorizem, toda travmatično je lahko tudi poročanje o nasilju v družini, spolnem zlorabljanju otrok ali prometnih nesrečah. Še posebej dovzetni za PTSD so fotoreporterji, ki se morajo zaradi narave dela najbolj približati prizorišču travmatičnega dogodka. Po ameriških raziskavah (objavljenih tudi na spletni strani centra Dart www.dartcenter.org), kjer posredujejo informacije novinarjem, ki se tako ali drugače soočajo s travmatičnimi dogodki) je 98 odstotkov fotoreporterjev (od 875 vprašanih) rutinsko izpostavljenih travmatičnim dogodkom, predvsem prometnim nesrečam, požarom in umorom. Toda tudi 96 odstotkov novinarjev v tiskanih medijih (od 906 vprašanih) pravi, da so se že soočili s travmatičnim dogodkom. Novinarji so raziskovalcem povedali, da jih najbolj prizadenejo smrt, nasilje in človeško trpljenje.

Po drugi strani so raziskovalci ugotavljali, da so novinarji relativno odporni. Zgolj slabih šest odstotkov anketiranih fotoreporterjev (približno toliko kot v splošni populaciji) in 4,3 odstotka anketiranih novinarjev v tiskanih medijih je trpelo za PTSD-jem. Toda v navedenih študijah, tako opozarjajo v centru Dart, ni podatka, ali je bil izbor anketiranih fotoreporterjev in novinarjev reprezentativen, in dodajajo, da so odstotki tistih, ki trpijo za PTSD-jem, bistveno nižji kot pri ljudeh iz drugih poklicev, ki se prvi znajdejo na prizorišču. Raziskava je še pokazala, da večkrat kot so fotoreporterji fotografirali travmatične dogodke, bolj so ti vplivali nanje. Kljub izpostavljenosti travmatičnim dogodkom je zgolj enajst odstotkov fotoreporterjev povedalo, da so jih delodajalci opozorili na morebitne čustvene posledice takšnega dela, in samo 25 odstotkov jih je omenilo, da so jim delodajalci ponudili terapijo.

Kaj naj naredi novinar?
Raziskave sicer kažejo, da se težave v duševnem zdravju (simptomi PTSD-ja, depresija, anksioznost) pogosteje pojavijo pri vojnih dopisnikih, ki pogosteje kot drugi kolegi posežejo tudi po alkoholu. Od anketiranih poklicnih vojnih dopisnikov jih je 28 odstotkov imelo PTSD, 14 odstotkov pa je zlorabljalo različne substance. Ti odstotki so višji kot v splošni populaciji. Niti vojni dopisniki niti drugi fotoreporterji in novinarji s travmatičnimi izkušnjami pa niso radi poiskali psihiatrične pomoči. Raziskave so še pokazale, da je pomanjkanje družbene podpore še dodaten dejavnik tveganja za izbruh motenj v duševnem zdravju. Zagotavljanje takšne podpore bi pomenilo učinkovito in cenovno ugodno naslavljanje poklicnega tveganja novinarjev in fotoreporterjev, ugotavljajo raziskovalci.

Pred časom smo se v Medijski preži med drugim tudi spraševali, kaj naj naredi novinar, ki je na lastne oči doživel tovrstne grozovitosti? Naj pozabi, kar je videl, in se po končani nalogi odpravi drugam, na drugo nalogo? Naj gre na bolniško ali morda na dopust? Ga sploh kdo vpraša, kako mu je, ko se vrne s terena? Se njegov delodajalec pozanima, ali ne trpi nemara zaradi PTSD-ja, kot ga poznajo policisti, vojaki, gasilci, zdravniki in drugi, ki se nenehoma soočajo s travmatičnimi dogodki, a so v nasprotju z novinarji na takšne dogodke vsaj psihično pripravljeni?

Napisali smo, da je malokdo poskušal poiskati odgovore na tovrstna vprašanja. Novinarji, ki se odpravljajo na nevarna območja, nemalokrat obveljajo za čudake, za posebneže, ki potrebujejo nevarnost, zato malokdo posveča pozornost njihovemu počutju. V Sloveniji se je že zgodilo, da so nekateri vojni dopisniki sčasoma nehali poročati z nevarnih območij, ker jim v njihovi medijski hiši niso bili pripravljeni plačati nobenega dodatnega zavarovanja, poleg tega pa so delodajalci od njih pričakovali, da bodo za vse, kar je potrebno za takšno poročanje, sami poskrbeli.

V centru Dart opozarjajo, smo še zapisali tedaj, da so fotoreporterji pogosto prvi na mestu dogodka in so zato še posebej v nevarnosti. Poleg tega velikokrat doživijo sovražne reakcije policistov in domačinov. Zato so v centru Dart že pred časom zanje pripravili posebno knjižico z napotki za urednike in uprave medijskih hiš, ki pošiljajo zaposlene na nevarna območja oziroma na kraje, kjer se je zgodilo nekaj travmatičnega. Med drugim so opozorili, da se bodo novinarji na takšne dogodke različno odzvali, zato priporočajo, naj nekdo spremlja počutje zaposlenih, ki poročajo o travmatičnih dogodkih. Če bi bilo potrebno, naj jim tudi omogočijo pogovore s strokovnjaki. Pomembno je, da zaposleni občutijo njihovo skrb in razumevanje za njihovo počutje, zato med drugim svetujejo, naj novinarje vedno znova spominjajo, kako pomembno je njihovo delo: za medij in za lokalno skupnost, v kateri delujejo.

Kljub prizadevanjem centra Dart pa se v novinarstvu večinoma premalo pozornosti namenja tej problematiki. V svojem prispevku »PTSD pri novinarjih« je dr. Elisa E. Bolton zapisala, da se je še do nedavnega domnevalo, da novinarji in fotoreporterji ne trpijo posledic zaradi narave svojega dela in da je veljalo, da je poročanje o travmatičnih dogodkih normalni del njihove službe. Mnogi da so bili celo menili, da so novinarji, ki poročajo o teh dogodkih, močni in da se jih trpljenje soljudi ne dotakne. Še do nedavnega naj bi bili tudi novinarji sami prepričani, da bi jim priznanje o nasprotnem škodovalo in da bi jih zaradi njega drugi imeli za šibke.

Slovenske medijske hiše
V slovenskem medijskem prostoru, kot kaže, tako razmišljamo še danes. Slovenski novinarji smo v vojnah izgubili kolega Iva Štandekerja. Še nekaj drugih je bilo ranjenih ali poškodovanih. Toda nihče ni utrpel takšnih psihičnih posledic, kot jih je Jana Schneider. Iz njene zgodbe pa bi se morali učiti. Ta nam je dovolj blizu, da je otipljiva. To ni zgodba neznanke, za katero nam ni mar, ampak ženske, ki je prijateljevala z uglednimi slovenskimi novinarji in fotografi. V Sloveniji ni medijske hiše, ki bi sistematično pripravljala novinarje na delo v vojnih razmerah ali jim po njihovi vrnitvi pomagala, da bi se soočili s posttravmatičnim stresnim sindromom. Da pa se kateremu od pogumnih novinarjev, ki si – podobno kot Jana Schneider – drznejo v najbolj mračne kotičke sveta, ne bi zgodilo, kar se je njej, bi morale poskrbeti prav medijske hiše. Kajti ti novinarji sporočajo zgodbe, ki ne smejo biti zamolčane. In, kot poudarjajo v centru Dart, njihovo delo je pomembno tako za medij kot za lokalno skupnost, v kateri delujejo.

Zgodbe, kot je Janina – Jana je po zadnjih podatkih spet izginila neznano kam –, mečejo senco na medijske hiše, ki niso znale/hotele poskrbeti zanjo, a tudi na novinarsko skupnost. Novinarji so si namreč v preteklosti izborili svoje pravice, status so si uredili s kolektivnimi pogodbami. Prav bi bilo, da bi od medijskih hiš zahtevali ustrezno ravnanje tudi v tovrstnih primerih, pa čeprav se na nevarna območja posamezni novinarji najpogosteje odpravljajo prostovoljno, in morda ali tudi predvsem zaradi slave. Kajti: »Novinarstvo je profesija,« kot ugotavlja Elisa E. Bolton, »ki lahko pušča fizične in čustvene posledice. Daljša kot je izpostavljenost, hujše so posledice.«

Véliko novinarstvo ne more biti zgolj stvar posameznikov, ki so dovolj nori, da si upajo, in ki ne mislijo ali nočejo misliti na posledice. Jana Schneider je bila zvezda, ki je segala po zvezdah. Njene fotografije so objavljali v številnih medijih, tudi v Delu in v US News and World Report. Toda kot da so jo po uporabi vsi zavrgli.

izpis

Jasmina Potokar Rant

Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Rezultati analize kažejo na neizmerno 'požrešnost' medija po materialnih avtorskih pravicah novinarja in pa seveda neskladje nekaterih pogodbenih določil z avtorsko zakonodajo. Medij je splošno gledano v dosti boljšem položaju kot novinar, saj ga skuša 'obrati' povsod, kjer se mu pokaže možnost. 
Novinarji so danes delovna sila, za katero je opazen izrazit trend vse manjšega rednega zaposlovanja. »Vedno več novinarjev je tako zaposlenih za določen čas, še več jih dela z avtorskimi pogodbami oziroma s statusom svobodnih ali samostojnih novinarjev, z definiranimi dolžnostmi, ne pa tudi s pravicami novinarjev. Pogodbe podaljšujejo iz leta v leto, čeprav bi iz njih sledilo, da opravljajo delo na enak način, kot da bi bili v (rednem) delovnem razmerju. Novinarji uživajo nizko socialno varnost, v drugih medijih pa si težko zaslužijo dodatne prihodke zaradi konkurenčnih prepovedi ali zaradi norm, ki jih morajo izpolniti.« (1) Z dejstvom, da v Sloveniji opravlja novinarski poklic brez urejenih poklicnih in socialnih razmerij z izdajatelji več sto novinarjev, »je povezan tudi cel sklop problemov na področju medijske politike, ki zadeva razmerja med izdajatelji in novinarji, delodajalci in delojemalci v medijski industriji«. (2) Vse te težave so tudi porodile idejo po natančnejši analizi (3) področja pogodbenih razmerij med svobodnim in samostojnim novinarjem ter medijem.

Metodologija
V analizo je bilo vključenih šestinšestdeset avtorskih pogodb samostojnih in svobodnih novinarjev s področja tiskanih medijev, televizije, internetnega portala in radia od leta 2003 do vključno 2006, ki pokrivajo deset različnih tiskanih medijev, šest radiev, en internetni portal in pet televizij. Vzorec je bil pred analizo razdeljen v dve skupini, ki sta bili različno analizirani, in sicer: podpisane individualne avtorske pogodbe in posebni primeri – tipske avtorske pogodbe. Članek je osredotočen na prvo skupino, ki vsebuje 62 pogodb, torej je obsežnejša, hkrati pa je med temi pogodbami tudi pet tipskih pogodb, kar so potrdili viri.

Analiza podpisanih individualnih avtorskih pogodb je vključevala naslednje dejavnike: naziv pogodbe (avtorske pogodbe se namreč ne skrivajo le pod tem nazivom); vrsta medija; letnica pogodbe; obseg prenosa (73. člen ZASP navaja, da je prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja lahko »vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen.«); ali gre za izključni ali neizključni prenos (o tem govorita 74. in 88. člen ZASP, in sicer neizključni prenos »upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov«, izključni prenos pa »upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi avtorja in vseh drugih oseb.« (4)); ali si medij prilašča nadaljnji prenos (za nadaljnji prenos po 78. členu ZASP velja, da imetnik, »na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno.«) ; ali so v pogodbi glede na zakonodajo nični členi (5) in če, kateri; ali je določen pavšalni avtorski honorar, ali se plačilo določa glede na obseg, kakovost dela; katere materialne avtorske pravice si medij prilašča in katere ostanejo avtorju; ali je v pogodbi konkurenčna prepove; ali dobi avtor povrnjene stroške dela; ali je avtorsko delo konkretno navedeno (je točno določeno, za katero delo je podpisana pogodba); za kakšno razmerje gre – odvisno ali neodvisno (po Zakonu o dohodnini); kdo prevzema odgovornost za napačne podatke, izjave, informacije; ali je obseg dela določen v pogodbi, ali ga medij določa sproti; in ali si mediji s pogodbo prilaščajo tudi pravico eksploatacije avtorskih del na spletu in če, ali dobijo avtorji za to denarno nadomestilo.

»Ljudje sklepamo pogodbe, da bi uskladili medsebojne potrebe, želje in interese. /…/ Bistvo pogodbe je torej svoboden dogovor glede tega, k čemur se želita stranki medsebojno zavezati.« (6) Avtorske pogodbe naj bi se sklepale za točno določeno avtorsko delo, ki ga opravi delojemalec za svojega naročnika – v tem primeru novinar za medij. Poleg tega je pogodbeni namen avtorske pogodbe tudi avtorsko delo priobčevati javnosti. »V ta namen prispeva vsaka stranka svoje: avtorski upravičenec avtorsko upravičenje in morebitne nadaljnje storitve in dajatve, prevzemnik pa pogojeno vrsto javnega priobčevanja in morebitne nadaljnje storitve in dajatve.« (7)

Za rezultate, ki sledijo, ne moremo z gotovostjo trditi, da so reprezentativni oziroma se jih da posplošiti, saj bi morali natančno poznati število vseh svobodnih in samostojnih novinarjev, in vseh pogodb, sklenjenih med njimi in medijskimi hišami. Pri tem se pojavi še en velik problem – da vsi novinarji ne delajo prek avtorskih pogodb (in novinarjev brez pogodb je, po opravljenih pogovorih z njimi, veliko). Vseeno pa je dobro vedeti, kakšno je stanje na tem področju pri nas.

Analiza 66 avtorskih pogodb
Avtorske pogodbe imajo zelo različne nazive, in sicer: tri se imenujejo pogodba o naročilu avtorskega dela; dvaindvajset jih nosi naziv pogodba o poslovnem sodelovanju; enaindvajset se jih imenuje pogodba o avtorskem delu; samo šest je takih, ki nosijo pravi naziv avtorska pogodba; dve pogodbi se imenujeta pogodba o odkupu materialnih avtorskih pravic in sorodnih pravic; spet dve sta pogodbi o produkciji avdiovizualnega avtorskega dela; tri pogodbe imajo naziv pogodba o novinarskem delu; in ponovno tri pa so pogodbe o stvaritvi avtorskega dela.

Vprašanje je, zakaj so nazivi tako različni, glede na to, da gre v vseh primerih predvsem za urejanje poslovnega razmerja, v katerem avtor za naročnika pripravlja avtorska dela. Novinar na koncu ni več prepričan, kaj pravzaprav podpisuje. Najboljša rešitev je, da ostane naziv avtorske pogodbe kar avtorska pogodba, saj se s tem preprečijo kakršni koli dvomi pri podpisovanju.

Med analiziranimi pogodbami je petindvajset pogodb iz tiskanih medijev, šestnajst z radiev, dvajset s televizij in ena z internetnega portala. Po letnicah so razvrščene tako: enaindvajset jih je bilo podpisanih v letu 2003; enajst je bilo podpisanih v letu 2004; enaindvajset so jih podpisali leta 2005; najnovejših, torej tistih, ki so bile podpisane v letošnjem letu, 2006, pa je le devet.

Zanimivi rezultati so se pokazali pri analizi obsega prenosa materialnih avtorskih pravic. Kar šestnajstkrat se v pogodbah pojavi določilo, da gre za »vsebinsko, prostorsko in časovno neomejen prenos«, kar daje mediju neizmerno večjo moč v primerjavi z novinarjem. Dvajset pogodb od novinarja zahteva prostorsko in časovno neomejen prenos. Samo določilo o neomejenem prenosu vsebuje pet pogodb, kar pa ne pove, za kakšen prenos dejansko gre, saj mora biti natančno navedeno, kaj je neomejeno (prostor, čas ali vsebina). V tem primeru se šteje zadeva v korist avtorja oziroma novinarja, kar pomeni, da gre za vsebinsko, prostorsko in časovno omejen prenos materialnih avtorskih pravic, kar ga postavlja v boljši položaj v odnosu do medija. V dveh pogodbah je prenos časovno neomejen in velja za ozemlje Republike Slovenije, samo v eni pogodbi pa je prenos opravljen za omejeno časovno obdobje. Brez tega določila je osemnajst pogodb, kar pomeni, da gre v osemnajstih primerih za vsebinsko, časovno in prostorsko omejen prenos, torej le za namene avtorskega dela in zelo omejeno.

Presenetljivi rezultati so se pokazali tudi pri opazovanju določila o izključnem ali neizključnem prenosu. Izključni prenos je izveden v petintridesetih pogodbah, šestindvajset pa jih je brez določila, kar pomeni, da gre za neizključni prenos, s čimer je mediju odvzeta možnost, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi novinarja in vseh drugih oseb. V enem primeru je novinar podpisal pogodbo le za večkratne objave svojega avtorskega dela, kar je še vedno boljša rešitev od izključnega prenosa.

Pri nadaljnjem prenosu je zadeva boljša za novinarje, in sicer: v trinajstih primerih si nadaljnji prenos avtorskega dela prilašča medij; v enem primeru je natančno določeno, da nadaljnji prenos ostane avtorju; v enajstih pogodbah je navedeno določilo, da se nadaljnji prenos ureja »po posebnem pisnem dogovoru«; sedemintrideset pogodb pa nima tega določila, kar pomeni, da ostane ta pravica novinarju, torej on sam odloča, ali bo avtorsko delo prenesel na tretjo osebo ali ne. V tej točki lahko trdim, da si medij ni prilastil koristi z nadaljnjim prenosom, kar bi mu sicer lahko prineslo dodaten dobiček.

Pri opazovanju ničnih členov v pogodbah se je pokazalo, da je le sedem pogodb takih, ki nimajo niti enega ničnega določila, sicer pa se pojavljajo kar v devetinpetdesetih pogodbah. To verjetno kaže na nepoznavanje avtorske zakonodaje s strani medija ali pa ti upajo, da novinar ne pozna zakonodaje in bo zato podpisal vse, kar mu bodo ponudili. Določilo, da »avtor prenaša na medij materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih« se pojavi petkrat. Sicer ni formulirano natančno tako, temveč se lahko razbere, da gre za to določilo. V treh pogodbah si poskuša medij prilastiti moralne avtorske pravice avtorja z določilom, da se avtorstvo »lahko ne navede izrecno«. To določilo je nično, saj so moralne avtorske pravice absolutne in pripadajo avtorju s samo stvaritvijo dela, zato se jim nikakor ne more odpovedati. Devetintrideset pogodb vsebuje nično določilo o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj te niso izrecno naštete, temveč je napisano, da avtor oziroma novinar prenaša na medij »vse materialne avtorske pravice«. Lahko bi rekla, da torej vse materialne avtorske pravice ostanejo novinarju, razen seveda pravica do enkratne objave. Enajstkrat je bilo v pogodbah zaslediti »enkrat za vselej in za vse primere«, kar pomeni, da lahko pridobitelj avtorsko delo vsebinsko, časovno in krajevno uporablja neomejeno. Tako pogodbeno določilo ni veljavno, ker ne našteva konkretnih načinov uporabe. V enaintridestih pogodbah se opravi prenos materialnih avtorskih pravic za neznane oblike uporabe – na primer »na drugih nosilcih«, »drugi načini«, »druge/vse oblike uporabe avtorskih del«, »za vse znane oblike uporabe avtorskih del«, »drugi še nenavedeni načini«, »nenavedene sekundarne oblike uporabe dela« in podobno, kar ni veljavno, saj mora biti enako kot pri naštevanju materialnih avtorskih pravic tudi v tem primeru natančno opredeljeno, za katere oblike uporabe se avtorsko delo prenaša na medij. Dve pogodbi imata celo določilo, da se »prenaša avtorska pravica kot celota«, vendar je zadeva formulirana malo drugače.

Za novinarje je zagotovo najpomembnejša točka plačilo za opravljeno delo. V petnajstih pogodbah je avtorski honorar fiksen, se pravi da je določen vnaprej in se ne spreminja, medtem ko je v sedeminštiridesetih pogodbah določeno, da se lahko honorar poveča ali pomanjša glede na obseg in kakovost dela ter se obračunava mesečno. Èe torej novinar dela več, kot je določeno, če so njegova dela zelo kvalitetna, se mu honorar poviša, če pa novinar ne dela dobro, se mu plačilo zniža. Velja še omeniti, da je v petih pogodbah dodan cenik, po katerem medij obračunava določena avtorska dela. Sklicevanje na cenike je sicer mogoče, vendar le če so ti transparentni in ažurni. Je pa praksa v medijskih hišah že pokazala, da se ni mogoče sklicevati na fiksne postavke v cenikih, ker se tip dela od primera do primera razlikuje in dolžina (število znakov in podobno) ne more biti edino merilo za določanje vrednosti posameznih avtorskih del. Primernejši način je določitev minimalnih tarif in deleža, za katerega se lahko honorar v konkretnih primerih – po presoji urednika in v dogovoru z avtorjem – poveča.

Najbolj zanimivo področje opazovanja so bili členi o materialnih avtorskih pravicah. Tu se je pokazalo, da si mediji dejansko prilaščajo oziroma želijo prilastiti več, kot potrebujejo. Pokazalo se je, da štirideset pogodb nima natančno naštetih materialnih avtorskih pravic, ki jih novinar prenaša na medij. Brez izrecnega prenosa eksplicitno navedenih materialnih avtorskih pravic s pogodbo po veljavni avtorskopravni zakonodaji velja, da novinar obdrži na svojih avtorskih delih vse materialne avtorske pravice oziroma da je na medij prenesel le pravico do enkratne objave v tiskani (oziroma drugi primarni) izdaji medija. V eni pogodbi – zanimivo – ni niti besede o materialnih avtorskih pravicah, kljub temu da gre za avtorsko pogodbo. V tem primeru velja določilo 75. člena ZASP, in sicer, da se prenašajo »tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe«. Deset pogodb pri naštevanju materialnih avtorskih pravic citira člene ZASP, in ne navaja pravic izrecno. Zadeva je sicer sporna, a vseeno velja, saj so pravice natančno opredeljene v ZASP. Novinar mora v tem primeru poznati zakonodajo, sicer ne ve, čemu se odreka. Poleg že naštetega se v petih pogodbah pojavi določilo, da se prenašajo »vse materialne avtorske pravice, kot jih opredeljuje Zakon o avtorski in sorodnih pravicah«. Določilo sicer velja, vendar pušča dvom, katere oblike razpolaganja so v resnici mišljene s pogodbo. Ker obstaja dvom, se praviloma presoja v korist avtorja – in dubio pro auctore. ZASP namreč jasno pravi, da se materialne avtorske pravice prenašajo posamično, kar pomeni, da se posamezne oblike izkoriščanja dela navedejo posamično. Samo šest pogodb ima izrecno naštete materialne avtorske pravice, ki si jih medij prilašča.

V šestih pogodbah je določilo, da poleg naštetih materialnih avtorskih pravic novinar prenaša tudi »druge pravice avtorja v smislu zakona«. To je sporno določilo in pušča dvom, saj druge pravice niso konkretizirane in ta določba verjetno nima učinka na obe stranki. Zanimivo je, da se v dveh pogodbah na medij prenašajo multimedijske pravice. Gre za preširok pojem, ki zaobjame vse mogoče oblike in tehnologije, in nima enoznačne definicije. Ta določba v primeru spora ne bi imela posebej zavezujočega učinka na avtorja.

Glede na to, da so analizirane avtorske pogodbe samostojnih in svobodnih novinarjev, torej tistih dveh skupin novinarjev, ki v nasprotju od redno zaposlenih lahko delajo pri več medijih, je bilo kljub temu kar v enaindvajsetih pogodbah mogoče prebrati konkurenčno prepoved. Medij torej novinarju prepoveduje pisati za druge medije v času, ko dela zanj. To določilo je neprimerno, saj je oziroma bi morala biti avtorska pogodba podpisana za določeno delo. Ko ga novinar opravi, ni več vezan na konkreten medij, temveč lahko piše tudi za druge. Tudi v času podpisa avtorske pogodbe bi moral biti novinar svoboden, saj naj ga ne bi nič zavezovalo k temu, da dela samo za enega naročnika, kot velja to za redno zaposlene novinarje, čeprav tudi ti služijo dodaten kruh pri drugih medijih.

'Požrešnost' in neskladje
Še pri eni točki se je pokazalo, da mediji ne poznajo zakonodaje, in sicer pri vprašanju vračila ali ne vračila stroškov. Za mnenje o tej točki sem vprašala Jako Repanška, pravnika, ki je povedal, da se stroški ne bi smeli obračunavati pri avtorski pogodbi, ker so le-ti del honorarja, hkrati pa so tudi upoštevani pri normiranih stroških. Zanimivo je, da kar v šestindvajsetih pogodbah medij povrne novinarju stroške, v dveh pogodbah bremenijo avtorja, štiriintrideset pogodb pa nima tega odvečnega določila.

Ker se avtorske pogodbe podpisujejo za konkretno delo, je bilo v analizo vključeno tudi vprašanje, ali je avtorsko delo dejansko navedeno ali ne. Sedemintrideset pogodb natančno navaja dela, za katera se sklepa pogodba, od tega je v štirih primerih določeno enkratno delo. Šest pogodb nima navedenega dela oziroma del, kar pomeni, da niso veljavne. Veljavne bi bile v primeru, če bi se iz drugih odnosov in ravnanj strank lahko razbralo, na katera dela se pogodba nanaša (na primer e-pošta in podobno). Ker teh podatkov ni bilo zraven pogodb, se torej šteje, da ne veljajo. V dvajsetih pogodbah pa je bilo delo sicer navedeno, vendar ne dovolj natančno, saj določilo, da se pogodba podpisuje za »raznovrstna novinarska dela«, ne pove dovolj, ker je pojem zelo obsežen.

Pri avtorskih pogodbah gre običajno za neodvisno razmerje, kajti novinar ni v rednem razmerju z naročnikom, in to določilo je bilo izrecno navedeno v sedemnajstih pogodbah. V treh pogodbah pa je bilo določilo, da sta stranki v odvisnem razmerju, kar se izključuje s samim namenom podpisa avtorske pogodbe in tudi s tem, da gre za samostojne in svobodne novinarje, ki naj bi bili neodvisni od naročnika. Ta točka je problematična tudi zato, ker zakon o dohodnini zelo nejasno opredeljuje, kdaj gre za odvisno in kdaj za neodvisno razmerje. (8)

Pri analizi točke, kdo prevzema odgovornost za napačne izjave, informacije, se niso pokazale nikakršne nepravilnosti. V desetih pogodbah je določeno, da prevzema odgovornost novinar, v enajstih pogodbah je odgovornost prevzel medij in v štirih vsaka stran zase. Sedemintrideset pogodb ni vsebovalo tega določila, kar pomeni, da prevzema odgovornost tisti, ki je informacijo podal – to je lahko novinar ali medij.

V analiziranih pogodbah se je pokazalo, da je avtor o natančnem obsegu dela seznanjen le v sedmih primerih, medtem ko kar štiriinpetdeset pogodb nima natančno določenega obsega dela. Od tega je v desetih primerih napisano, da bo obseg dela določen s sprotnim dogovorom med medijem in avtorjem, v treh se določi ob podpisu pogodbe, v dveh pa naj bi se določil naknadno. Za novinarja je seveda najbolje, če že ob podpisu pogodbe natančno ve, kakšen obseg dela ga čaka.

V pogodbah je bila opazovana tudi pravica objave avtorskega dela na spletu oziroma internetni strani naročnika. To pravico si prilašča medij v petnajstih pogodbah in, kot je bilo predvideno, v vseh primerih brez dodatnega nadomestila novinarju. Pravica objave na spletu je sekundarna materialna avtorska pravica, a vseeno enakovredna objavi v tiskani ali kaki drugi obliki. Edino pravilno bi bilo, da jo medij tudi tako razume in novinarju za to objavo plača.

Rezultati kažejo na neizmerno 'požrešnost' medija po materialnih avtorskih pravicah novinarja in pa seveda neskladje nekaterih pogodbenih določil z avtorsko zakonodajo. Medij je splošno gledano v dosti boljšem položaju kot novinar, saj ga skuša 'obrati' povsod, kjer se mu pokaže možnost.

Potrebno je poznati ZASP!
Rezultati so pokazali, da je medij na splošno v dosti boljšem položaju kot novinar. V večini primerov gre v pogodbah za vsebinsko, prostorsko in časovno neomejen prenos, v pogodbah (razen v sedmih) se pojavljajo nični členi, kar kaže na neskladje pogodb z ZASP, prenos materialnih avtorskih pravic je v večini pogodb izključen, pojavljajo se določila o konkurenčni prepovedi, mediji si v določenih primerih prilaščajo 'brezplačno' pravico do objave dela na spletu, z obsegom dela so novinarji seznanjeni le v sedmih primerih, kar je zanje neugodno, saj ne morejo vnaprej predvideti, koliko bodo dejansko delali in koliko prostega časa jim bo ostalo. V pogodbah so se za novinarja kot ugodna pokazala samo določila o avtorskem honorarju, ki se v večini primerov določa mesečno, glede na obseg in kakovost dela, in določila o nadaljnjem prenosu ter navedbi avtorskih del. Lahko rečemo, da so torej avtorske pogodbe za novinarja slaba izbira (vsaj pri pogodbah, ki so bile vključene v analizo). V primeru, če bi »novinarji bolje poznali zakonodajo, bi najbrž podpisali manj zanje škodljivih pogodb, ki jih dobijo v podpis z grožnjo, da brez podpisa pogodbe ne bo izplačanega honorarja.« (9)

1. Škrinjar, Klara (2005) Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih. Medijska preža (maj), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/22/trg/.
2. Rovšek Jernej, Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković (2005) Kakšen sklad za medije?. Medijska preža (november), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/politika/.
3. Članek o ožji analizi te tematike je bil objavljen v Medijski preži november 2005; mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/polozaj/.
4. 74. člen v zadnjem odstavku še dodaja, da »(ne)izključni prenos, ki ga je avtor sklenil pred sklenitvijo izključnega prenosa, učinkuje do imetnika izključnih pravic, če ni med avtorjem in imetnikom neizključnih pravic drugače dogovorjeno.« Obstaja pa tudi domneva izključnosti prenosa (88.člen ZASP), ki pravi, da dokler velja založniška pogodba, »avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku drugim osebam, če ni s pogodbo drugače določeno. Pravico reproduciranja in distribuiranja časniških člankov lahko avtor prenese hkrati več uporabnikom, če ni s pogodbo drugače določeno.«
5. Po 79. členu je nično določilo tisto, »s katerim avtor prenaša na drugo osebo:
  1. avtorsko pravico kot celoto;
  2. moralne avtorske pravice;
  3. materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih;
  4. materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela.«

6. Chitrakar, Urša, Maja Bonač, Mateja Brezavšček in Nataša Štefanec (2000) Poznate svoje avtorske pravice?. Ljubljana: PIC, str. 50.
7. Perko, Melita (1999) Načela avtorskega pogodbenega prava. Ljubljana: Pravna fakulteta, str. 26.
8. Glej zakon o dohodnini, www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200621&stevilka=818.
9. Nahtigal v Drakulič, Igor (2005), Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe. Medijska preža (november), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/polozaj/.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Medijska preža
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
konkurenčna prepoved
Medijska preža
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo