Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka Véliko novinarstvo ne more biti zgolj stvar posameznikov, ki so dovolj nori, da si upajo, in ki ne mislijo ali nočejo misliti na posledice. Jana Schneider je bila zvezda, njene fotografije so objavljali v številnih medijih. Toda kot da so jo po uporabi vsi zavrgli – Zgodbe, kot je Janina, mečejo senco na medijske hiše, ki niso znale ali hotele poskrbeti zanjo, a tudi na novinarsko skupnost Bila je zvezda: sprva kot mala punčka, ki je vsak dan znova očarala svojega očeta; nato kot najstnica, ki je postala prva spremljevalka Miss Teen Wisconsin; kasneje na Broadwayu kot igralka, ki je za svojo vlogo v predstavi The Mystery of Edwin Drood prejela nagrado Drama Desk Award in bila nominirana tudi za Tonyja. In nazadnje kot fotoreporterka, ki si je upala povsod: na Trg nebeškega miru, v Afganistan, Irak in Bosno. Vojna v Bosni jo je povezala s slovenskim novinarskim prostorom; ker smo Američanko Jano Schneider posredno – preko njenih fotografij – ali celo neposredno – kot prijateljico ali znanko – spoznali tudi slovenski novinarji, si desetletje po dogodkih, ki so jo dokončno zaznamovali, njena zgodba zasluži nekaj vrstic tudi v tukajšnjem mediju.
Pred časom je časnik US News and World Report objavil zgodbo, ki se je začela tako: »Nekega mrzlega dne decembra lani sta dva newyorška policista naletela na 52-letno žensko, ki je sedela ob vznožju stopnišča pred blokom v West Villageu na Manhattnu. Oblečena je bila v usnjen plašč, pod njim je imela moder pulover in sive hlače, na glavi pa dve smučarski kapi. V rokah je držala skodelico kave, iz ust ji je visel cigarilo Hav-a-Tampa, v žepu pa je imela drobiž v vrednosti 1,91 dolarja. Obdajale so jo plastične vrečke, v katerih so bile ostaline njenega življenja: rezervna oblačila, nekaj kartonastih škatel za zavetje in kos podarjene pice. Za žensko pa je bil najpomembnejši kupček dokumentov v rjavem ovojnem papirju, zavitem v plastično vrečko, ki jih je ščitila pred vlago njenega telesa. Zatlačeni so bili v hlače, da jih kdo ne bi ukradel. Bili so njena identiteta, dokaz, da nekaj pomeni. Nekoč o tem ni dvomila.« »Nadarjena igralka, ki je nenadoma spremenila kariero in postala drzna fotoreporterka, je pred časom izginila,« je zgodbo nadaljeval novinar Kit R. Roane. »Ko se je lani spet pojavila, je bila kot katerakoli klošarka. Njeno ime, ki se je nekoč bleščalo v neonu, policistoma ni nič pomenilo. Bodisi zato ker sta se bala, da bo zmrznila, bodisi zato ker je bila videti paranoična, sta jo odpeljala v Bellevue Hospital Center na spodnjem Manhattnu, da bi jo pregledal psihiater.« Jano Schneider so namestili na zaprti oddelek: »Ženski, ki je šla, kamor je hotela, ko je hotela, so dali zdravila in jo dali tja, kjer so jo lahko nenehno opazovali. O tigrici, kot so jo označili v New York Timesu ob njeni vlogi v Edwinu Droodu, ni sledu,« je nadaljeval novinar. Jana Schneider je zdaj gospa srednjih let, izgubljena v prevelikih oblačilih, ki s sabo prenaša osebne dokumente, sestavljanko njenega življenja. »Zgodba Jane Schneider je preprosta, to je streznjujoča zgodba o upanju, ambicijah in tragediji. Med svojim življenjskim potovanjem je nosila fotoaparate v najbolj mračne kotičke sveta, z njimi je dokumentirala bolečino, trpljenje, smrt. Zdaj se je znašla v svojem lastnem krutem in temnem prostoru, v osebnem peklu svoje duševne bolezni,« je med drugim zapisal Kit R. Roane, ki je Jano Schneider večkrat obiskal in intervjuval v bolnišnici Bellevue. V vojni
Jana Schneider je bila poleg, ko je umrl Ivo Štandeker. »To je spomin, ki ga nočem pozabiti,« je zaupala novinarju. Skupaj sta bila obiskala naselje Dobrinja. Jana je postala, da bi ujela prizor, kako bele zavese mirno plapolajo v oknu nekega stanovanja, v ozadju pa se grozeče dviga podoba srbskega tanka. Tedaj ju je zadelo. Dva človeka sta ju spravila v reševalno vozilo. Jana je poskušala govoriti z Ivom, ki pa je bruhal. Nato se je onesvestil. Kasneje je umrl, Jano pa so prepeljali v ZDA, da bi si zacelila rane na nogah in glavi, ki so ji jih zadali šrapneli.
Številni mediji v ZDA so objavili njen portret. Kit R. Roane je zapisal, da je v njih Jana Schneider izpadla nekoliko hvalisava. »Na vojna območja je odhajala, ker jo je 'mikalo, da bi zrla smrti v oči. Ni bilo zgodbe, če je nisem sama naredila.' Ko jo je Ed Bradley (novinar oddaje na CBS-u, op. p.) vprašal, kolikokrat so jo posilili, je hladno odgovorila: 'Več kot enkrat,'« je še zapisal Kit R. Roane. Začetni znaki njene bolezni so se pojavili že leta 1994. Preganjala sta jo njena vloga pri Štandekerjevi in njena skorajšnja smrt. Začela se je osredotočati na žrtve vojne in jim pomagati. Darja Lebar, Janina prijateljica, ki so jo nekaj mesecev kasneje po Janini poškodbi v Sarajevu ranili v glavo, je Kitu R. Roanu pripovedovala, kako ji je Jana pomagala zbrati denar za operacijo in kako je poiskala zdravnike, ki so ji na novo oblikovali obraz. Povabila jo je tudi k staršem v Wisconsin. »Nisem mogla odpreti ust in osem mesecev je trajalo, preden sem lahko znova govorila,« je Lebarjeva povedala novinarju. »Ena operacija je stala 109 tisoč dolarjev, torej mi je Jana zelo pomagala.« Ni se uspela vrniti v novinarstvo
Jana Schneider je začela obiskovati terapevta in govoriti o svoji travmi. Ko se je Lebarjeva vrnila v Sarajevo, je Jana Schneider obljubila, da se bo vrnila k novinarstvu. Vendar ji ni uspelo. Novinar je napisal, da je postala je vse bolj žalostna, začela se je nenavadno obnašati. Zapletla se je v pravne spopade, zapadla je v dolgove. Znova je potovala po svetu. Stikov z družino skorajda ni imela, le občasno jih je prosila za denar. Leta 1999 se je pojavila v Sloveniji. Obiskala je mater Iva Štandekerja, poiskala je tudi Darjo Lebar, s katero nista govorili pet let. Ko sta se nazadnje srečali, ji je med drugim omenjala zarote. »Govorila mi je, da jo nekdo hoče uničiti,« je povedala Darja Lebar Kitu R. Roanu. »Jaz sem prevajala. Zelo mi je bilo težko, ker nisem hotela razburiti Ivove matere.« Ko jo je novinar vprašala, kaj meni, da se je z Jano dogajalo, je Lebarjeva odgovorila: »Veliko ljudi se je po vojni zlomilo, ker se niso soočili s svojimi travmami. Ko sem jo videla, sem si rekla, da me je bilo vedno strah, da se ji bo po vsem, kar se je zgodilo, zmešalo.«
Doc. dr. Vesna Švab iz Psihiatrične klinike v Ljubljani pravi, da lahko vsaka huda ali travmatska izkušnja povzroči akutno stresno reakcijo, ki se lahko razvije v posttravmatski stresni sidrom (PTSD). »Ta lahko poteka tudi s psihotičnimi znaki, torej zmotnimi zaznavami ali prepričanji, njegova bistvena značilnost pa je podoživljanje doživetega stresa, tesnoba, nespečnost, vznemirjenost in težave pri koncentraciji. Če človek ne uspe razrešiti, 'predelati' preživete travme, se lahko pojavijo hude težave v vsakdanjem življenju z nestabilnostjo na različnih življenjskih področjih: čustvovanja, medosebnih odnosov in odnosa do sebe.« Zdravnica pojasnjuje, da je predispozicija pomembna za izbruh bolezni, saj na takšen način na hud stres reagira le relativno majhno število ljudi. »Poleg očitne genetske predispozicije na razvoj motnje vplivajo tudi zaščitni dejavniki, kot so varno družinsko ozračje, ugodne socialne razmere in lastne obrambe, na primer sposobnost za dejavno premagovanje motnje in iskanje pomoči.« Švabova dodaja, da travmatsko doživetje sproži tudi druge duševne motnje pri občutljivih posameznikih: doživetje taborišča je pri nekaterih sprožilo globoko depresivnost, pri drugih shizofrenijo, tretji pa so se odzvali z znaki pretirane aktivnosti in se dodatno izčrpavali. »Vsaka duševna motnja je posledica sodelovanja dednih značilnosti (prirojene občutljivosti), zunanjih stresorjev in lastnih pridobljenih sposobnosti obvladovanja bolezni in težav, ki smo jim izpostavljeni. Čim hujši je stres (sprožitelj), tem večja je možnost, da se bo razvila duševna motnja. V nekaterih okoliščinah bi vsi zboleli za duševno boleznijo: to so na primer dolgotrajno bivanje v samici, dolgotrajen strah za lastno življenje ali življenje bližnjih, ponavljajoča se spolna ali druga zloraba …« Posledice traumatičnih dogodkov
Bi morali nanje opozarjati ljudi, ki se podajajo na delo v vojna območja? »Seveda, če smo na stres pripravljeni, se ga laže ubranimo. Predvsem bi moralo biti vsakomur jasno, v kaj se podaja. Resničnost 'rešiteljskega' vedenja je tudi ta, da se v izjemnih okoliščinah lahko prav vsi zlomimo, vsak na svoj način, pa vendar vsak,« poudarja Vesna Švab in dodaja, da je »terapija izbora za PTSD psihoterapija, posebej kadar se ta motnja začne prevešati v osebnostne značilnosti, kar pomeni nepretrgano trpljenje. Če po travmi pride tudi do drugih duševnih motenj, kot sta na primer depresija ali zmotno doživljanje realnosti, je vsaj v omejenem obdobju potrebno zdraviti tudi z zdravili. Številne izkušnje z begunci iz vojnih področij so pokazale, da obravnava teh motenj ni lahka in zahteva visoko stopnjo strokovnosti in empatije.«
V Medijski preži smo že pisali o posledicah, ki jih travmatični dogodki puščajo na novinarjih. Takrat smo se osredotočili predvsem na vojno in terorizem, toda travmatično je lahko tudi poročanje o nasilju v družini, spolnem zlorabljanju otrok ali prometnih nesrečah. Še posebej dovzetni za PTSD so fotoreporterji, ki se morajo zaradi narave dela najbolj približati prizorišču travmatičnega dogodka. Po ameriških raziskavah (objavljenih tudi na spletni strani centra Dart www.dartcenter.org), kjer posredujejo informacije novinarjem, ki se tako ali drugače soočajo s travmatičnimi dogodki) je 98 odstotkov fotoreporterjev (od 875 vprašanih) rutinsko izpostavljenih travmatičnim dogodkom, predvsem prometnim nesrečam, požarom in umorom. Toda tudi 96 odstotkov novinarjev v tiskanih medijih (od 906 vprašanih) pravi, da so se že soočili s travmatičnim dogodkom. Novinarji so raziskovalcem povedali, da jih najbolj prizadenejo smrt, nasilje in človeško trpljenje. Po drugi strani so raziskovalci ugotavljali, da so novinarji relativno odporni. Zgolj slabih šest odstotkov anketiranih fotoreporterjev (približno toliko kot v splošni populaciji) in 4,3 odstotka anketiranih novinarjev v tiskanih medijih je trpelo za PTSD-jem. Toda v navedenih študijah, tako opozarjajo v centru Dart, ni podatka, ali je bil izbor anketiranih fotoreporterjev in novinarjev reprezentativen, in dodajajo, da so odstotki tistih, ki trpijo za PTSD-jem, bistveno nižji kot pri ljudeh iz drugih poklicev, ki se prvi znajdejo na prizorišču. Raziskava je še pokazala, da večkrat kot so fotoreporterji fotografirali travmatične dogodke, bolj so ti vplivali nanje. Kljub izpostavljenosti travmatičnim dogodkom je zgolj enajst odstotkov fotoreporterjev povedalo, da so jih delodajalci opozorili na morebitne čustvene posledice takšnega dela, in samo 25 odstotkov jih je omenilo, da so jim delodajalci ponudili terapijo. Kaj naj naredi novinar?
Raziskave sicer kažejo, da se težave v duševnem zdravju (simptomi PTSD-ja, depresija, anksioznost) pogosteje pojavijo pri vojnih dopisnikih, ki pogosteje kot drugi kolegi posežejo tudi po alkoholu. Od anketiranih poklicnih vojnih dopisnikov jih je 28 odstotkov imelo PTSD, 14 odstotkov pa je zlorabljalo različne substance. Ti odstotki so višji kot v splošni populaciji. Niti vojni dopisniki niti drugi fotoreporterji in novinarji s travmatičnimi izkušnjami pa niso radi poiskali psihiatrične pomoči. Raziskave so še pokazale, da je pomanjkanje družbene podpore še dodaten dejavnik tveganja za izbruh motenj v duševnem zdravju. Zagotavljanje takšne podpore bi pomenilo učinkovito in cenovno ugodno naslavljanje poklicnega tveganja novinarjev in fotoreporterjev, ugotavljajo raziskovalci.
Pred časom smo se v Medijski preži med drugim tudi spraševali, kaj naj naredi novinar, ki je na lastne oči doživel tovrstne grozovitosti? Naj pozabi, kar je videl, in se po končani nalogi odpravi drugam, na drugo nalogo? Naj gre na bolniško ali morda na dopust? Ga sploh kdo vpraša, kako mu je, ko se vrne s terena? Se njegov delodajalec pozanima, ali ne trpi nemara zaradi PTSD-ja, kot ga poznajo policisti, vojaki, gasilci, zdravniki in drugi, ki se nenehoma soočajo s travmatičnimi dogodki, a so v nasprotju z novinarji na takšne dogodke vsaj psihično pripravljeni? Napisali smo, da je malokdo poskušal poiskati odgovore na tovrstna vprašanja. Novinarji, ki se odpravljajo na nevarna območja, nemalokrat obveljajo za čudake, za posebneže, ki potrebujejo nevarnost, zato malokdo posveča pozornost njihovemu počutju. V Sloveniji se je že zgodilo, da so nekateri vojni dopisniki sčasoma nehali poročati z nevarnih območij, ker jim v njihovi medijski hiši niso bili pripravljeni plačati nobenega dodatnega zavarovanja, poleg tega pa so delodajalci od njih pričakovali, da bodo za vse, kar je potrebno za takšno poročanje, sami poskrbeli. V centru Dart opozarjajo, smo še zapisali tedaj, da so fotoreporterji pogosto prvi na mestu dogodka in so zato še posebej v nevarnosti. Poleg tega velikokrat doživijo sovražne reakcije policistov in domačinov. Zato so v centru Dart že pred časom zanje pripravili posebno knjižico z napotki za urednike in uprave medijskih hiš, ki pošiljajo zaposlene na nevarna območja oziroma na kraje, kjer se je zgodilo nekaj travmatičnega. Med drugim so opozorili, da se bodo novinarji na takšne dogodke različno odzvali, zato priporočajo, naj nekdo spremlja počutje zaposlenih, ki poročajo o travmatičnih dogodkih. Če bi bilo potrebno, naj jim tudi omogočijo pogovore s strokovnjaki. Pomembno je, da zaposleni občutijo njihovo skrb in razumevanje za njihovo počutje, zato med drugim svetujejo, naj novinarje vedno znova spominjajo, kako pomembno je njihovo delo: za medij in za lokalno skupnost, v kateri delujejo. Kljub prizadevanjem centra Dart pa se v novinarstvu večinoma premalo pozornosti namenja tej problematiki. V svojem prispevku »PTSD pri novinarjih« je dr. Elisa E. Bolton zapisala, da se je še do nedavnega domnevalo, da novinarji in fotoreporterji ne trpijo posledic zaradi narave svojega dela in da je veljalo, da je poročanje o travmatičnih dogodkih normalni del njihove službe. Mnogi da so bili celo menili, da so novinarji, ki poročajo o teh dogodkih, močni in da se jih trpljenje soljudi ne dotakne. Še do nedavnega naj bi bili tudi novinarji sami prepričani, da bi jim priznanje o nasprotnem škodovalo in da bi jih zaradi njega drugi imeli za šibke. Slovenske medijske hiše
V slovenskem medijskem prostoru, kot kaže, tako razmišljamo še danes. Slovenski novinarji smo v vojnah izgubili kolega Iva Štandekerja. Še nekaj drugih je bilo ranjenih ali poškodovanih. Toda nihče ni utrpel takšnih psihičnih posledic, kot jih je Jana Schneider. Iz njene zgodbe pa bi se morali učiti. Ta nam je dovolj blizu, da je otipljiva. To ni zgodba neznanke, za katero nam ni mar, ampak ženske, ki je prijateljevala z uglednimi slovenskimi novinarji in fotografi. V Sloveniji ni medijske hiše, ki bi sistematično pripravljala novinarje na delo v vojnih razmerah ali jim po njihovi vrnitvi pomagala, da bi se soočili s posttravmatičnim stresnim sindromom. Da pa se kateremu od pogumnih novinarjev, ki si – podobno kot Jana Schneider – drznejo v najbolj mračne kotičke sveta, ne bi zgodilo, kar se je njej, bi morale poskrbeti prav medijske hiše. Kajti ti novinarji sporočajo zgodbe, ki ne smejo biti zamolčane. In, kot poudarjajo v centru Dart, njihovo delo je pomembno tako za medij kot za lokalno skupnost, v kateri delujejo.
Zgodbe, kot je Janina – Jana je po zadnjih podatkih spet izginila neznano kam –, mečejo senco na medijske hiše, ki niso znale/hotele poskrbeti zanjo, a tudi na novinarsko skupnost. Novinarji so si namreč v preteklosti izborili svoje pravice, status so si uredili s kolektivnimi pogodbami. Prav bi bilo, da bi od medijskih hiš zahtevali ustrezno ravnanje tudi v tovrstnih primerih, pa čeprav se na nevarna območja posamezni novinarji najpogosteje odpravljajo prostovoljno, in morda ali tudi predvsem zaradi slave. Kajti: »Novinarstvo je profesija,« kot ugotavlja Elisa E. Bolton, »ki lahko pušča fizične in čustvene posledice. Daljša kot je izpostavljenost, hujše so posledice.« Véliko novinarstvo ne more biti zgolj stvar posameznikov, ki so dovolj nori, da si upajo, in ki ne mislijo ali nočejo misliti na posledice. Jana Schneider je bila zvezda, ki je segala po zvezdah. Njene fotografije so objavljali v številnih medijih, tudi v Delu in v US News and World Report. Toda kot da so jo po uporabi vsi zavrgli. Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb Rezultati analize kažejo na neizmerno 'požrešnost' medija po materialnih avtorskih pravicah novinarja in pa seveda neskladje nekaterih pogodbenih določil z avtorsko zakonodajo. Medij je splošno gledano v dosti boljšem položaju kot novinar, saj ga skuša 'obrati' povsod, kjer se mu pokaže možnost. Novinarji so danes delovna sila, za katero je opazen izrazit trend vse manjšega rednega zaposlovanja. »Vedno več novinarjev je tako zaposlenih za določen čas, še več jih dela z avtorskimi pogodbami oziroma s statusom svobodnih ali samostojnih novinarjev, z definiranimi dolžnostmi, ne pa tudi s pravicami novinarjev. Pogodbe podaljšujejo iz leta v leto, čeprav bi iz njih sledilo, da opravljajo delo na enak način, kot da bi bili v (rednem) delovnem razmerju. Novinarji uživajo nizko socialno varnost, v drugih medijih pa si težko zaslužijo dodatne prihodke zaradi konkurenčnih prepovedi ali zaradi norm, ki jih morajo izpolniti.« (1) Z dejstvom, da v Sloveniji opravlja novinarski poklic brez urejenih poklicnih in socialnih razmerij z izdajatelji več sto novinarjev, »je povezan tudi cel sklop problemov na področju medijske politike, ki zadeva razmerja med izdajatelji in novinarji, delodajalci in delojemalci v medijski industriji«. (2) Vse te težave so tudi porodile idejo po natančnejši analizi (3) področja pogodbenih razmerij med svobodnim in samostojnim novinarjem ter medijem.
Metodologija
V analizo je bilo vključenih šestinšestdeset avtorskih pogodb samostojnih in svobodnih novinarjev s področja tiskanih medijev, televizije, internetnega portala in radia od leta 2003 do vključno 2006, ki pokrivajo deset različnih tiskanih medijev, šest radiev, en internetni portal in pet televizij. Vzorec je bil pred analizo razdeljen v dve skupini, ki sta bili različno analizirani, in sicer: podpisane individualne avtorske pogodbe in posebni primeri – tipske avtorske pogodbe. Članek je osredotočen na prvo skupino, ki vsebuje 62 pogodb, torej je obsežnejša, hkrati pa je med temi pogodbami tudi pet tipskih pogodb, kar so potrdili viri.
Analiza podpisanih individualnih avtorskih pogodb je vključevala naslednje dejavnike: naziv pogodbe (avtorske pogodbe se namreč ne skrivajo le pod tem nazivom); vrsta medija; letnica pogodbe; obseg prenosa (73. člen ZASP navaja, da je prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja lahko »vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen.«); ali gre za izključni ali neizključni prenos (o tem govorita 74. in 88. člen ZASP, in sicer neizključni prenos »upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo poleg avtorja ali drugih imetnikov«, izključni prenos pa »upravičuje imetnika, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi avtorja in vseh drugih oseb.« (4)); ali si medij prilašča nadaljnji prenos (za nadaljnji prenos po 78. členu ZASP velja, da imetnik, »na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno.«) ; ali so v pogodbi glede na zakonodajo nični členi (5) in če, kateri; ali je določen pavšalni avtorski honorar, ali se plačilo določa glede na obseg, kakovost dela; katere materialne avtorske pravice si medij prilašča in katere ostanejo avtorju; ali je v pogodbi konkurenčna prepove; ali dobi avtor povrnjene stroške dela; ali je avtorsko delo konkretno navedeno (je točno določeno, za katero delo je podpisana pogodba); za kakšno razmerje gre – odvisno ali neodvisno (po Zakonu o dohodnini); kdo prevzema odgovornost za napačne podatke, izjave, informacije; ali je obseg dela določen v pogodbi, ali ga medij določa sproti; in ali si mediji s pogodbo prilaščajo tudi pravico eksploatacije avtorskih del na spletu in če, ali dobijo avtorji za to denarno nadomestilo. »Ljudje sklepamo pogodbe, da bi uskladili medsebojne potrebe, želje in interese. /…/ Bistvo pogodbe je torej svoboden dogovor glede tega, k čemur se želita stranki medsebojno zavezati.« (6) Avtorske pogodbe naj bi se sklepale za točno določeno avtorsko delo, ki ga opravi delojemalec za svojega naročnika – v tem primeru novinar za medij. Poleg tega je pogodbeni namen avtorske pogodbe tudi avtorsko delo priobčevati javnosti. »V ta namen prispeva vsaka stranka svoje: avtorski upravičenec avtorsko upravičenje in morebitne nadaljnje storitve in dajatve, prevzemnik pa pogojeno vrsto javnega priobčevanja in morebitne nadaljnje storitve in dajatve.« (7) Za rezultate, ki sledijo, ne moremo z gotovostjo trditi, da so reprezentativni oziroma se jih da posplošiti, saj bi morali natančno poznati število vseh svobodnih in samostojnih novinarjev, in vseh pogodb, sklenjenih med njimi in medijskimi hišami. Pri tem se pojavi še en velik problem – da vsi novinarji ne delajo prek avtorskih pogodb (in novinarjev brez pogodb je, po opravljenih pogovorih z njimi, veliko). Vseeno pa je dobro vedeti, kakšno je stanje na tem področju pri nas. Analiza 66 avtorskih pogodb
Avtorske pogodbe imajo zelo različne nazive, in sicer: tri se imenujejo pogodba o naročilu avtorskega dela; dvaindvajset jih nosi naziv pogodba o poslovnem sodelovanju; enaindvajset se jih imenuje pogodba o avtorskem delu; samo šest je takih, ki nosijo pravi naziv avtorska pogodba; dve pogodbi se imenujeta pogodba o odkupu materialnih avtorskih pravic in sorodnih pravic; spet dve sta pogodbi o produkciji avdiovizualnega avtorskega dela; tri pogodbe imajo naziv pogodba o novinarskem delu; in ponovno tri pa so pogodbe o stvaritvi avtorskega dela.
Vprašanje je, zakaj so nazivi tako različni, glede na to, da gre v vseh primerih predvsem za urejanje poslovnega razmerja, v katerem avtor za naročnika pripravlja avtorska dela. Novinar na koncu ni več prepričan, kaj pravzaprav podpisuje. Najboljša rešitev je, da ostane naziv avtorske pogodbe kar avtorska pogodba, saj se s tem preprečijo kakršni koli dvomi pri podpisovanju. Med analiziranimi pogodbami je petindvajset pogodb iz tiskanih medijev, šestnajst z radiev, dvajset s televizij in ena z internetnega portala. Po letnicah so razvrščene tako: enaindvajset jih je bilo podpisanih v letu 2003; enajst je bilo podpisanih v letu 2004; enaindvajset so jih podpisali leta 2005; najnovejših, torej tistih, ki so bile podpisane v letošnjem letu, 2006, pa je le devet. Zanimivi rezultati so se pokazali pri analizi obsega prenosa materialnih avtorskih pravic. Kar šestnajstkrat se v pogodbah pojavi določilo, da gre za »vsebinsko, prostorsko in časovno neomejen prenos«, kar daje mediju neizmerno večjo moč v primerjavi z novinarjem. Dvajset pogodb od novinarja zahteva prostorsko in časovno neomejen prenos. Samo določilo o neomejenem prenosu vsebuje pet pogodb, kar pa ne pove, za kakšen prenos dejansko gre, saj mora biti natančno navedeno, kaj je neomejeno (prostor, čas ali vsebina). V tem primeru se šteje zadeva v korist avtorja oziroma novinarja, kar pomeni, da gre za vsebinsko, prostorsko in časovno omejen prenos materialnih avtorskih pravic, kar ga postavlja v boljši položaj v odnosu do medija. V dveh pogodbah je prenos časovno neomejen in velja za ozemlje Republike Slovenije, samo v eni pogodbi pa je prenos opravljen za omejeno časovno obdobje. Brez tega določila je osemnajst pogodb, kar pomeni, da gre v osemnajstih primerih za vsebinsko, časovno in prostorsko omejen prenos, torej le za namene avtorskega dela in zelo omejeno. Presenetljivi rezultati so se pokazali tudi pri opazovanju določila o izključnem ali neizključnem prenosu. Izključni prenos je izveden v petintridesetih pogodbah, šestindvajset pa jih je brez določila, kar pomeni, da gre za neizključni prenos, s čimer je mediju odvzeta možnost, da na dogovorjeni način uporablja delo ob izključitvi novinarja in vseh drugih oseb. V enem primeru je novinar podpisal pogodbo le za večkratne objave svojega avtorskega dela, kar je še vedno boljša rešitev od izključnega prenosa. Pri nadaljnjem prenosu je zadeva boljša za novinarje, in sicer: v trinajstih primerih si nadaljnji prenos avtorskega dela prilašča medij; v enem primeru je natančno določeno, da nadaljnji prenos ostane avtorju; v enajstih pogodbah je navedeno določilo, da se nadaljnji prenos ureja »po posebnem pisnem dogovoru«; sedemintrideset pogodb pa nima tega določila, kar pomeni, da ostane ta pravica novinarju, torej on sam odloča, ali bo avtorsko delo prenesel na tretjo osebo ali ne. V tej točki lahko trdim, da si medij ni prilastil koristi z nadaljnjim prenosom, kar bi mu sicer lahko prineslo dodaten dobiček. Pri opazovanju ničnih členov v pogodbah se je pokazalo, da je le sedem pogodb takih, ki nimajo niti enega ničnega določila, sicer pa se pojavljajo kar v devetinpetdesetih pogodbah. To verjetno kaže na nepoznavanje avtorske zakonodaje s strani medija ali pa ti upajo, da novinar ne pozna zakonodaje in bo zato podpisal vse, kar mu bodo ponudili. Določilo, da »avtor prenaša na medij materialne avtorske pravice na vseh svojih prihodnjih delih« se pojavi petkrat. Sicer ni formulirano natančno tako, temveč se lahko razbere, da gre za to določilo. V treh pogodbah si poskuša medij prilastiti moralne avtorske pravice avtorja z določilom, da se avtorstvo »lahko ne navede izrecno«. To določilo je nično, saj so moralne avtorske pravice absolutne in pripadajo avtorju s samo stvaritvijo dela, zato se jim nikakor ne more odpovedati. Devetintrideset pogodb vsebuje nično določilo o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj te niso izrecno naštete, temveč je napisano, da avtor oziroma novinar prenaša na medij »vse materialne avtorske pravice«. Lahko bi rekla, da torej vse materialne avtorske pravice ostanejo novinarju, razen seveda pravica do enkratne objave. Enajstkrat je bilo v pogodbah zaslediti »enkrat za vselej in za vse primere«, kar pomeni, da lahko pridobitelj avtorsko delo vsebinsko, časovno in krajevno uporablja neomejeno. Tako pogodbeno določilo ni veljavno, ker ne našteva konkretnih načinov uporabe. V enaintridestih pogodbah se opravi prenos materialnih avtorskih pravic za neznane oblike uporabe – na primer »na drugih nosilcih«, »drugi načini«, »druge/vse oblike uporabe avtorskih del«, »za vse znane oblike uporabe avtorskih del«, »drugi še nenavedeni načini«, »nenavedene sekundarne oblike uporabe dela« in podobno, kar ni veljavno, saj mora biti enako kot pri naštevanju materialnih avtorskih pravic tudi v tem primeru natančno opredeljeno, za katere oblike uporabe se avtorsko delo prenaša na medij. Dve pogodbi imata celo določilo, da se »prenaša avtorska pravica kot celota«, vendar je zadeva formulirana malo drugače. Za novinarje je zagotovo najpomembnejša točka plačilo za opravljeno delo. V petnajstih pogodbah je avtorski honorar fiksen, se pravi da je določen vnaprej in se ne spreminja, medtem ko je v sedeminštiridesetih pogodbah določeno, da se lahko honorar poveča ali pomanjša glede na obseg in kakovost dela ter se obračunava mesečno. Èe torej novinar dela več, kot je določeno, če so njegova dela zelo kvalitetna, se mu honorar poviša, če pa novinar ne dela dobro, se mu plačilo zniža. Velja še omeniti, da je v petih pogodbah dodan cenik, po katerem medij obračunava določena avtorska dela. Sklicevanje na cenike je sicer mogoče, vendar le če so ti transparentni in ažurni. Je pa praksa v medijskih hišah že pokazala, da se ni mogoče sklicevati na fiksne postavke v cenikih, ker se tip dela od primera do primera razlikuje in dolžina (število znakov in podobno) ne more biti edino merilo za določanje vrednosti posameznih avtorskih del. Primernejši način je določitev minimalnih tarif in deleža, za katerega se lahko honorar v konkretnih primerih – po presoji urednika in v dogovoru z avtorjem – poveča. Najbolj zanimivo področje opazovanja so bili členi o materialnih avtorskih pravicah. Tu se je pokazalo, da si mediji dejansko prilaščajo oziroma želijo prilastiti več, kot potrebujejo. Pokazalo se je, da štirideset pogodb nima natančno naštetih materialnih avtorskih pravic, ki jih novinar prenaša na medij. Brez izrecnega prenosa eksplicitno navedenih materialnih avtorskih pravic s pogodbo po veljavni avtorskopravni zakonodaji velja, da novinar obdrži na svojih avtorskih delih vse materialne avtorske pravice oziroma da je na medij prenesel le pravico do enkratne objave v tiskani (oziroma drugi primarni) izdaji medija. V eni pogodbi – zanimivo – ni niti besede o materialnih avtorskih pravicah, kljub temu da gre za avtorsko pogodbo. V tem primeru velja določilo 75. člena ZASP, in sicer, da se prenašajo »tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe«. Deset pogodb pri naštevanju materialnih avtorskih pravic citira člene ZASP, in ne navaja pravic izrecno. Zadeva je sicer sporna, a vseeno velja, saj so pravice natančno opredeljene v ZASP. Novinar mora v tem primeru poznati zakonodajo, sicer ne ve, čemu se odreka. Poleg že naštetega se v petih pogodbah pojavi določilo, da se prenašajo »vse materialne avtorske pravice, kot jih opredeljuje Zakon o avtorski in sorodnih pravicah«. Določilo sicer velja, vendar pušča dvom, katere oblike razpolaganja so v resnici mišljene s pogodbo. Ker obstaja dvom, se praviloma presoja v korist avtorja – in dubio pro auctore. ZASP namreč jasno pravi, da se materialne avtorske pravice prenašajo posamično, kar pomeni, da se posamezne oblike izkoriščanja dela navedejo posamično. Samo šest pogodb ima izrecno naštete materialne avtorske pravice, ki si jih medij prilašča. V šestih pogodbah je določilo, da poleg naštetih materialnih avtorskih pravic novinar prenaša tudi »druge pravice avtorja v smislu zakona«. To je sporno določilo in pušča dvom, saj druge pravice niso konkretizirane in ta določba verjetno nima učinka na obe stranki. Zanimivo je, da se v dveh pogodbah na medij prenašajo multimedijske pravice. Gre za preširok pojem, ki zaobjame vse mogoče oblike in tehnologije, in nima enoznačne definicije. Ta določba v primeru spora ne bi imela posebej zavezujočega učinka na avtorja. Glede na to, da so analizirane avtorske pogodbe samostojnih in svobodnih novinarjev, torej tistih dveh skupin novinarjev, ki v nasprotju od redno zaposlenih lahko delajo pri več medijih, je bilo kljub temu kar v enaindvajsetih pogodbah mogoče prebrati konkurenčno prepoved. Medij torej novinarju prepoveduje pisati za druge medije v času, ko dela zanj. To določilo je neprimerno, saj je oziroma bi morala biti avtorska pogodba podpisana za določeno delo. Ko ga novinar opravi, ni več vezan na konkreten medij, temveč lahko piše tudi za druge. Tudi v času podpisa avtorske pogodbe bi moral biti novinar svoboden, saj naj ga ne bi nič zavezovalo k temu, da dela samo za enega naročnika, kot velja to za redno zaposlene novinarje, čeprav tudi ti služijo dodaten kruh pri drugih medijih. 'Požrešnost' in neskladje
Še pri eni točki se je pokazalo, da mediji ne poznajo zakonodaje, in sicer pri vprašanju vračila ali ne vračila stroškov. Za mnenje o tej točki sem vprašala Jako Repanška, pravnika, ki je povedal, da se stroški ne bi smeli obračunavati pri avtorski pogodbi, ker so le-ti del honorarja, hkrati pa so tudi upoštevani pri normiranih stroških. Zanimivo je, da kar v šestindvajsetih pogodbah medij povrne novinarju stroške, v dveh pogodbah bremenijo avtorja, štiriintrideset pogodb pa nima tega odvečnega določila.
Ker se avtorske pogodbe podpisujejo za konkretno delo, je bilo v analizo vključeno tudi vprašanje, ali je avtorsko delo dejansko navedeno ali ne. Sedemintrideset pogodb natančno navaja dela, za katera se sklepa pogodba, od tega je v štirih primerih določeno enkratno delo. Šest pogodb nima navedenega dela oziroma del, kar pomeni, da niso veljavne. Veljavne bi bile v primeru, če bi se iz drugih odnosov in ravnanj strank lahko razbralo, na katera dela se pogodba nanaša (na primer e-pošta in podobno). Ker teh podatkov ni bilo zraven pogodb, se torej šteje, da ne veljajo. V dvajsetih pogodbah pa je bilo delo sicer navedeno, vendar ne dovolj natančno, saj določilo, da se pogodba podpisuje za »raznovrstna novinarska dela«, ne pove dovolj, ker je pojem zelo obsežen. Pri avtorskih pogodbah gre običajno za neodvisno razmerje, kajti novinar ni v rednem razmerju z naročnikom, in to določilo je bilo izrecno navedeno v sedemnajstih pogodbah. V treh pogodbah pa je bilo določilo, da sta stranki v odvisnem razmerju, kar se izključuje s samim namenom podpisa avtorske pogodbe in tudi s tem, da gre za samostojne in svobodne novinarje, ki naj bi bili neodvisni od naročnika. Ta točka je problematična tudi zato, ker zakon o dohodnini zelo nejasno opredeljuje, kdaj gre za odvisno in kdaj za neodvisno razmerje. (8) Pri analizi točke, kdo prevzema odgovornost za napačne izjave, informacije, se niso pokazale nikakršne nepravilnosti. V desetih pogodbah je določeno, da prevzema odgovornost novinar, v enajstih pogodbah je odgovornost prevzel medij in v štirih vsaka stran zase. Sedemintrideset pogodb ni vsebovalo tega določila, kar pomeni, da prevzema odgovornost tisti, ki je informacijo podal – to je lahko novinar ali medij. V analiziranih pogodbah se je pokazalo, da je avtor o natančnem obsegu dela seznanjen le v sedmih primerih, medtem ko kar štiriinpetdeset pogodb nima natančno določenega obsega dela. Od tega je v desetih primerih napisano, da bo obseg dela določen s sprotnim dogovorom med medijem in avtorjem, v treh se določi ob podpisu pogodbe, v dveh pa naj bi se določil naknadno. Za novinarja je seveda najbolje, če že ob podpisu pogodbe natančno ve, kakšen obseg dela ga čaka. V pogodbah je bila opazovana tudi pravica objave avtorskega dela na spletu oziroma internetni strani naročnika. To pravico si prilašča medij v petnajstih pogodbah in, kot je bilo predvideno, v vseh primerih brez dodatnega nadomestila novinarju. Pravica objave na spletu je sekundarna materialna avtorska pravica, a vseeno enakovredna objavi v tiskani ali kaki drugi obliki. Edino pravilno bi bilo, da jo medij tudi tako razume in novinarju za to objavo plača. Rezultati kažejo na neizmerno 'požrešnost' medija po materialnih avtorskih pravicah novinarja in pa seveda neskladje nekaterih pogodbenih določil z avtorsko zakonodajo. Medij je splošno gledano v dosti boljšem položaju kot novinar, saj ga skuša 'obrati' povsod, kjer se mu pokaže možnost. Potrebno je poznati ZASP!
Rezultati so pokazali, da je medij na splošno v dosti boljšem položaju kot novinar. V večini primerov gre v pogodbah za vsebinsko, prostorsko in časovno neomejen prenos, v pogodbah (razen v sedmih) se pojavljajo nični členi, kar kaže na neskladje pogodb z ZASP, prenos materialnih avtorskih pravic je v večini pogodb izključen, pojavljajo se določila o konkurenčni prepovedi, mediji si v določenih primerih prilaščajo 'brezplačno' pravico do objave dela na spletu, z obsegom dela so novinarji seznanjeni le v sedmih primerih, kar je zanje neugodno, saj ne morejo vnaprej predvideti, koliko bodo dejansko delali in koliko prostega časa jim bo ostalo. V pogodbah so se za novinarja kot ugodna pokazala samo določila o avtorskem honorarju, ki se v večini primerov določa mesečno, glede na obseg in kakovost dela, in določila o nadaljnjem prenosu ter navedbi avtorskih del. Lahko rečemo, da so torej avtorske pogodbe za novinarja slaba izbira (vsaj pri pogodbah, ki so bile vključene v analizo). V primeru, če bi »novinarji bolje poznali zakonodajo, bi najbrž podpisali manj zanje škodljivih pogodb, ki jih dobijo v podpis z grožnjo, da brez podpisa pogodbe ne bo izplačanega honorarja.« (9)
1. Škrinjar, Klara (2005) Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih. Medijska preža (maj), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/22/trg/.
2. Rovšek Jernej, Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković (2005) Kakšen sklad za medije?. Medijska preža (november), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/politika/. 3. Članek o ožji analizi te tematike je bil objavljen v Medijski preži november 2005; mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/polozaj/. 4. 74. člen v zadnjem odstavku še dodaja, da »(ne)izključni prenos, ki ga je avtor sklenil pred sklenitvijo izključnega prenosa, učinkuje do imetnika izključnih pravic, če ni med avtorjem in imetnikom neizključnih pravic drugače dogovorjeno.« Obstaja pa tudi domneva izključnosti prenosa (88.člen ZASP), ki pravi, da dokler velja založniška pogodba, »avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku drugim osebam, če ni s pogodbo drugače določeno. Pravico reproduciranja in distribuiranja časniških člankov lahko avtor prenese hkrati več uporabnikom, če ni s pogodbo drugače določeno.« 5. Po 79. členu je nično določilo tisto, »s katerim avtor prenaša na drugo osebo:
6. Chitrakar, Urša, Maja Bonač, Mateja Brezavšček in Nataša Štefanec (2000) Poznate svoje avtorske pravice?. Ljubljana: PIC, str. 50. 7. Perko, Melita (1999) Načela avtorskega pogodbenega prava. Ljubljana: Pravna fakulteta, str. 26. 8. Glej zakon o dohodnini, www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200621&stevilka=818. 9. Nahtigal v Drakulič, Igor (2005), Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe. Medijska preža (november), mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/24/polozaj/. |