Multikulturalizem je danes eden bolj uveljavljenih pojmov zamišljanja globalne družbe. Je hkratna izpeljanka nove oblike globalne zavesti, izkušnje in politike večetničnih družb, kot so ZDA, Kanada, Velika Britanija, in kritične teoretske paradigme. Na pohodu je tudi potrošniški multikulturalizem, ki vključuje Bennettonove oglaševalske kampanje »United colors of…«, »azijski look« nemškega proizvajalca barv za lase Schwarzkopf, urbani koktajl svetovnih kuhinj. Multikulturalizem potrošniškega tipa je usmerjen v drugačne politike praznovanja kulturne raznolikosti in »dokapitaliziran« z ideološkimi cilji, ki so v ostrem nasprotju s kritičnim zavzemanjem za »politiko prepoznanja«, za katero si prizadeva teoretski oče multikulturalizma Charles Taylor. Kljub temu pa obeh ravni zamišljanja multikulturnosti ne gre ločevati. Nasprotno, globalna kultura in mediji igrajo pomembno vlogo kratko malo z dejstvom, da se v dobi globalnih informacijskih tehnologij in množičnega komuniciranja prek njih prenašajo podobe kulturne mnogoterosti ter tako odpravljajo dejanske in zamišljene razdalje med kulturami. Z nekritičnim podvajanjem političnih in ideoloških diskurzov kulturne razlike in civilizacijskih razkorakov lahko z enako mero moči sodelujejo v ponovnem vzpostavljanju medkulturnih meja, medetničnih pregrad, marginaliziranj in getoiziranj drugosti in drugačnosti.

Mednarodna obzorja, dokumentarno-informativna oddaja TVSLO, je v zadnjem letu proizvedla dva dokumentarna filma, v katerih se posredno ali neposredno ukvarja z vprašanjem multikulturne Evrope: Med strpnostjo in sovraštvom (8. 3. 2005, režija Vojko Boštjančič), ki ga začenja umor Thea Van Gogha; ter Evropa: jezni mladi možje (8. 11. 2005, režija Vojko Boštjančič) , ki je nastala po lanskih protestih v Franciji. Nekaj let pred tem je v kulturno-informativnem uredništvu nastal dokumentarni film Slovenija, bleda mačeha (2002, scenarij in režija Slavko Hren). Dokumentarec v ospredje postavlja slovensko urejanje vprašanja prebežnikov, a, postavljen ob bok migracijskim politikam in zaostrovanju evropske zakonodaje, posredno beleži tudi vizije multikulturnega evropskega prostora. Primerjalna vizualna in diskurzivna analiza vseh treh dokumentarcev pokaže, da je o multikulturnosti mogoče govoriti na različne načine, tudi tedaj, ko so za dokumentarno konstruiranje televizijske pripovedi uporabljene identične zgodbe.

Film primerjalno analizira porast nestrpnosti ter medkulturnega in medetničnega sovraštva na Nizozemskem, Franciji in Belgiji. Izhodišče in povod za novinarski razmislek je umor nizozemskega kontroverznega režiserja Thea van Gogha. Van Gogh, ki je skupaj z avtorico somalskega porekla Ayaan Hirsi Ali posnel film Submission (Podrejenost), v katerem obravnava nasilje nad ženskami v islamski družbi (prizori iz filma so uporabljeni tudi v slovenskem dokumentarcu), je bil že pred nasilno smrtjo tarča mnogih, ki so mu očitali netočno in izkrivljeno portretiranje položaja žensk v islamu. Toda silne napetosti, nakopičene okoli zgodbe o »resničnih« namenih Thea Van Gogha, so le skrajni odraz medkulturnega zaostrovanja v družbi, ki še ne dolgo tega veljala za zgledno multikulturno. Novinarska pripoved z vrsto sogovorniki, ki vključujejo ljudi z ulice in uradne predstavnike oblasti, uspe pokazati na vzvode naraščajočega nasilja do tujcev. V sosednjem Antwerpnu, belgijskem centru skrajno desne organizacije Flamski blok, na primer, se ti prenašajo prek mobiliziranja strahu pred priseljevanjem tujcev. »V Antwerpnu sem živel pred petnajstimi leti,« pripoveduje naključni mimoidoči. »Takrat ni bilo nobenih konfliktov. Vlaams belanga takrat ni poznal še nihče. Stvari se pravzaprav niso spremenile, tujcev ni nič več, njihov delež je enak kot pred petnajstimi leti.« Če so številke ostale nespremenjene, tedaj so se morali spremeniti politični in družbeni konteksti njihovega branja. Prispevek posebno pozornost posveča izbruhu skrajno desničarskih organizacij, ki jim je s pomočjo rekrutiranja islamofobije uspelo zasesti pomembno politično mesto v državi. Izjave skrajnih desnih politikov, ki vidijo svoje poslanstvo v varovanju evropske identitete, belgijski komentator obrazloži kot obliž na rano kolektivnim občutjem negotovosti, ki jih za nekatere prinaša evropsko združevanje. Kljub temu ohranjanje mitološke čistosti evropske identitete v prispevku ni predstavljena kot edina pot v prihodnost. Ljudje z ulice in zgodba, ki se ustavi ob maroškem rap glasbeniku Raymzterju, ki mu je s politično angažiranimi besedili uspelo postaviti most med muslimansko in nemuslimansko mladino, pričajo, da je za nizozemske in belgijske državljane in državljanke enako močna alternativna podoba nizozemske in evropske družbe, ki si prihodnost zamišlja v multikulturnem dialogu.

Poročilo iz Francije podobno natančno izrisuje socialne, politične in ekonomske kontekste vzhajajočega sovraštva do tujcev, oziroma druge in tretje generacije priseljencev, ki so, čeprav francoski državljani, rojeni v Franciji, nenadoma postali tujci. V nasprotju s prejšnjim prispevkom je tu več poudarka namenjenega vlogi islama v netenju napetosti. A tudi tu je gledalec soočen z nasilnimi politikami in praksami večinske skupnosti, kot na primer v pretresljivi pripovedi belgijskega tovarnarja, ki je zaposlil maroško delavko, ki se ni želela odreči nošnji naglavne rute, in s tem postal žrtev grozilnih pisem, v katerem so neznanci njemu in njegovi družini »obljubljali« nasilno smrt. S prvoosebno pripovedjo novinarki uspe demistificirati stereotipno podobo izvorno nasilne vere in namesto tega pozornost usmeriti na nasilno učinkovanje skrajnostnih politik z obeh strani.

Kako je s sorodnim dokumentarnim gradivom zgrajena domala povsem drugačna zgodba, pokaže primerjava z dokumentarcem Evropa, jezni mladi možje, ki ga je TVSLO posnela ob izbruhu protestov v Franciji. Tudi ta film sestavlja več prispevkov slovenskih novinarjev in novinark iz več evropskih držav. Za namene lažje primerljivosti s prvim dokumentarcem povzemam samo prispevka iz Nizozemske in Francije; dodajam še prispevek iz Velike Britanije – ker se z njim začenja film in ker s svojim interpretativnim poudarkom uokviri pripoved o »jeznih mladih možeh«.

Dokumentarec začnejo tri kratke ženske pripovedi; prvi dve govorita o izkušnji biti muslimanka po 11. septembru oz. bombnih napadih v Londonu julija 2005; tretja je zgodba o švicarski državljanki, ki je prevzela muslimansko vero. Sledijo posnetki in izjave ljudi z ulice po terorističnem napadu v Londonu, ki se zaključijo z izjavo »islamskega reformista«: »In zdaj strašna resničnost.« Vzete iz konteksta pogovora njegove besede služijo kot uvertura v slikovno dramo s posnetki bombnega napada v Londonu. Nizanje prizorov prekine naslov, Evropa, jezni mladi možje, ter v naslednjem kadru zatemnjeni posnetek londonskega napadalca, ki prek televizijskih kamer obljublja maščevanje svojih »bratov in sester«. Teh nekaj kratkih minut, izbira dokumentarnih gradiv ter glasov gledalca vpeljujejo v interpretativno polje, ki mu svetuje, naj jezo »mladih mož« obravnava skupaj s terorizmom; da je ključ za protestna vedenja neločljivo vstavljen v dešifriranje islamskega radikalizma.

Nadrejena intrepretativna matrica, ki jo ponuja uvodnik, je v nadaljevanju okrepljena z izbiro glasov ter sopostavljanjem vizualnega in pripovednega gradiva. Novinarsko poročilo se v tem delu pretežno opira na glas strokovnjaka, na čigar mesto izmenično vstopajo »britanski analitik«, »prof. kulturologije«, »islamski reformist« (vse citati). Predstavniki v Veliki Britaniji živeče muslimanske skupnosti skorajda ne dobijo besede. Ob njihovi odsotnosti se izpraznjeni prostor lahko poseli s psihološko in kulturno rekonstrukcijo »poti v skrajnost«. Naštetih je nekaj postaj, najprej odtujitev od družine in neposredne skupnosti, sledi naraščajoč občutek krivde ter naposled želja po moralnem očiščenju, ki pride prav radikalnim imamom. Analize poznavalcev islamskega življenja v diaspori so, vzete iz konteksta, voda na mlin pripovednemu konstruiranju frustracije mladih muslimanov, ki postanejo dokumentarna reprezentacija geneze islamskega radikalizma in rekrutiranja »mladih gorečnežev«. »Ker se nekateri v Evropi rojeni muslimani«, govori pripovedovalec v veznem besedilu, »zaradi globokega nezadovoljstva nad samih sabo in vsem okoli sebe sami potihoma izurijo za neprizanesljive vojake«, so »mora za obveščevalne službe » in »neznanka za družine«. Vizualno gradivo, ki spremlja pripovedovalčev glas, sestavljajo posnetki z ulice, po kateri navidezno brezdelno pohajkujeta dva mlada moža arabskega rodu. Medtem diskurzivno uokvirjanje vizualne pripovedi, ki preskoči na rekonstrukcijo portreta lutonskih teroristov, ki so po besedah pripovedovalca pretentali tako svojo družino kot najbližjo okolico, sugerira, da se tudi (ali še posebej!) pod vsakdanjim videzom miroljubnih, »pridnih fantov« najbolj vneto gnete uporniški duh radikalizma in ekstremizma.

»Ekstremizma pa ne brusi le razpetost med islamskim izročilom in zahodno družbo,« nadaljuje pripovedovalec, »ampak tudi hotena ali nehotena odrinjenost muslimanske skupnosti.« Na tem mestu se zdi, da pripoved želi sestopiti od izrisovanja psihološkega portreta k analitičnemu delu odstiranja strukturnih vzrokov za preskok mladostnikovega nezadovoljstva v verski ekstremizem. Prej omenjeni »britanski analitik« govori o družbeni odrinjenosti, getoizaciji in rasizmu kot dejavnikom, ki pomagajo pri prestopu v ekstremizem; zadnja v vrsti je omenjena britanska vlada, za katero muslimanski državljani Velike Britanije čutijo, da jih je z vstopom v zavezništvo z Bushem pustila na cedilu.

Kratek preblisk analitičnega poročanja prekrije nova velika tema – nastajanje teroristične mreže v Evropi. Slikovna gradiva, ki so podlaga pripovedovanemu tekstu tako na tem kot na vseh prejšnjih mestih govora o terorizmu, izmenjujejo prizore iz ulice in iz mošej: vizualna označevalca, ki pripadeta reprezentaciji muslimana v britanski družbi, sta zamejena s podobo anonimnega javnega subjekta množice ali s podobo vernika. V vizualni pripovedi dokumentarec ne dopušča, da bi bil lahko član kakšne druge skupnosti, na primer soseske ali družine, zakonec (v snemanju z ulice vstopita nemuslimanska govornika zakonca). S svojo vizualno osamitvijo je hkrati musliman in Musliman, poosebljeni Drugi, ki svojo drugost za gledalca ohranja tako, da mu (iz strahu pred identifikacijskim trkom?) preprečuje vstop v mnogotere družbene podobe njegovega jaza. Tudi ko prispevek poroča o objavi seznama vseh skrajnih organizacij v Evropi, ne le islamskih, vnaša prizore z ulice, naslonjene ob vizualno fasado dveh restavracij: iranske in libanonske.

Dokumentarec se sedaj seli na Nizozemsko, kjer nadaljuje zgodbo o širjenju terorizma po Evropi. Po ugotovitvah nizozemskih varnostnih služb so k ekstremizmu najbolj »nagnjeni« nedavni priseljenci in druga ali tretja generacija muslimanov, govori besedilo, in terorizem, skupaj z uradnim glasom represivnih organov oblasti, vpiše kot dedno bolezensko gradivo (sorodno, na primer, nagnjenosti k debelosti). Sledi več krajših izjav, ki terorizem vendarle povežejo z družbenimi in političnimi ozadji, občutek nepripadanja in izločenosti državljanov maroškega rodu pa kot neposredni učinek politik izključevanja v izobraževanju in na trgu dela. V nasprotju s prispevkom iz Velike Britanije, ki svojo pripoved gradi skorajda izključno na zgodbi o terorizmu, je prispevek na tem mestu opremljen z razmišljanji o multikulturalizmu ter možnostih za medkulturno sožitje. Namesto ekspertnega glasu, ki govori o subjektu obravnave, sta tu vključena glasova dveh maroških fantov, subjektov izjavljanja, ter dokument prizadevanja maroške in nemaroške mladine, da skupaj praznujejo ramazanski festival ter tako prispevajo k razumevanju obeh kultur.

Prispevek iz Francije več časa nameni akademskemu glasu, ki pa se namesto razlaganja družbene izkušnje muslimanskih skupnosti v Franciji bolj podrobno loteva islama. Antropologinja poudarja, da se mora islam modernizirati, ter tako, kot to velja za krščanski svet, opraviti ločitev svetega od posvetnega. Kljub nastavkom za kritično refleksijo dvoumnosti in napetosti, ki prežemajo kulturo islama, ter kompleksnih socialnih okoliščin, ki so botrovale oktobrskim protestom, se glas pripovedovalca vrne v poenostavljeno televizijsko dramatizacijo zgodbe z besedami: »Večina muslimanov še ohranja trezno glavo.« Beseda še in besedna zveza trezna glava gradita predstavo o robnem stanju, v katerem je islamska skupnost kot kolektiv, ter legitimizirata represivne politike obvladovanja, ki jih uvaja oblast. »Raziskave kažejo, da je med evropskimi muslimani povprečno pet odstotkov fundamentalistov, in da so kar trije odstotki od teh nevarni.« Lepota statistike in sklicevanja na znanstvene ugotovitev je v tem, da ni nikoli treba opraviti dodatnega dela raziskovanja metodologij, ki so privedla do kvantificiranih resničnosti, dekonstruirati logike »spontanih ideologij«. Nasprotno, televizijski diskurz se potrudi najti številčni prepis odstotkov za Francijo (»torej kakih 300.000 skrajnežev, 9000 potencialno nevarnih«). Slikovno gradivo prikazuje oktobrske in novembrske proteste v Franciji.

Primerjava obeh prispevkov pokaže, da uporaba identičnih dokumentarnih gradiv (na nekaterih mestih so podvojeni posnetki in sogovorniki) lahko spiše povsem nasprotne zgodbe. Medtem ko sta isti avtorici v prvem filmu uspeli zgraditi kompleksno podobo ozadja medetničnih napetosti, ki nastajajo v Evropi ter, predvsem novinarka poročevalka z Nizozemske, vključiti pripadnike muslimanske skupnosti v televizijsko pripoved kot subjekte, ki govorijo zase in tako za gledalca omogočila, da se sam odloči za ali proti prepoznanju v njihovih zgodbah, so sorodne vsebine v drugem dokumentarcu postali instrument povsem drugačnega diskurzivnega uokvirjanja. Tu je terorizem odigral vlogo vzroka za medkulturni trk v Evropi, ne pa, recimo, produkta političnega, gospodarskega, ideološkega razdvajanja sveta med Zahod in islam. Takšno vsebinsko uokvirjanje bi bilo smiselno, če bi bilo v ospredju novinarskega interesa, na primer, vprašanje, kako teroristični napadi otežujejo medkulturni dialog in multikulturno sožitje v Evropi, ker, denimo, islamskim skupnostim, živečim v Evropi, s tem v svojem učinkovanju pripenjajo označevalec fundamentalistov in verskih skrajnežev. A cilj dokumentarca je bil evidentno pokazati na medkulturne in medetnične napetosti v zahodni Evropi ter sestaviti socialni, kulturni in politični portret »jeznih mladih mož«. Uokvirjanje portreta v okvir terorističnih napadov v Londonu je doseglo ravno nasprotni interpretativni učinek od zgoraj omenjenega; namesto sledenju daljnosežne rušilne moči terorizma za oblikovanje medkulturno strpnega evropskega (in globalnega) prostora, je gledalec na tem mestu prej nasedel na recikliranem imperialnem imaginariju o kulturni drugosti kot dejavniku razhajanja.

Televizijski učinek drugega dokumentarca je namesto zbliževanja zgradil podobo vse bolj odtujenih kultur. Takšen učinek ni bil nujno pričakovan element produkcije dokumentarne zgodbe, prej bi bilo mogoče trditi, da je »ušel« iz televizijskega bobna kot stranski produkt, nenameravan in ravno nasproten dobrim namenom. A tu ne gre le za učinek televizijskih pripovednih logik in medijske tehnologije, prej za družbeno simptomatiko, ki je našla svoj kraj televizijskega artikuliranja.

Družbeni simptom – ali kar simptom zahodne družbe – v dokumentarcu kot celoti mestoma razpade, ne nepričakovano tam, ko se zamišljanje multikulturnosti preplete s predstavami o Drugem, ki je ženska. Spolna ikonografija multikulturnosti je v prvem in drugem dokumentarcu svojevrstni izziv, saj je prav ženskam večkrat odmerjen glas, ki dekonstruira homogeno telo islama od znotraj (na primer glas politologinje, ki kritizira politično sponzoriranje verskega fundamentalizma arabskih držav) in od zunaj (glas ženske, ki je prestopila v islam in ki demitizira zahodno gledanje na islamsko zastiranje ženskega obraza kot obliko zatiranja ženskosti: v kulturi, kjer vlada kult razgaljanja ženskega telesa, je pribežališče v zakrivanje osvobajajoče, je njeno pričevanje). Nošnja naglavne rute je osvetljena kot predmet kulturnega izročila in stvar človekovih pravic (prisilna nošnja rute je v nasprotju z islamom, prisilna odprava v nasprotju z varovanjem človekovih pravic!), pa tudi z gledišča žensk, ki s kljubovalno nošnjo rute kulturni simbol mobilizirajo v politični protest proti francoski vladi. Paradoksno dokumentarec prav z razgradnjo pomena ženske naglavne rute, enega bolj obleganih trdnjav fetišiziranja kulturne razlike, vstavi kritični razrez militariziranja kulturnih simbolov, ki lahko postanejo orodje političnega in kulturnega nasilja tako na eni kot na drugi strani ločnice med kulturama.

Da televizija ne le prevaja družbene simptome, ampak tudi sama lahko poseže vanje in preuredi strukture zamišljanja, priča tretji dokumentarec. Uvod v Slovenijo, bledo mačeho ubira skorajda obratno pot uvajanja teme od prejšnjega dokumentarca. Kot gledalci smo priča povsem drugačni konstrukciji dokumentarne pripovedi, ki začenja na analitskem začetku (institucionalne, represivne, oblastne politike izključevanja). Pot do refleksije učinkov politik izključevanja vodi prek osebnih pripovedi. Kamera začne svojo pot v umazanih, človeka nevrednih prostorih zatočišča za begunce, ki gledalcu pokaže pot »delanja« tujca kot kulturno, higiensko, civilizacijsko manjvrednega, podobe, ki smo jo sicer vajeni v rednih televizijskih poročanjih o vprašanju azilantov (pa tudi vseh drugih »drugorazrednih« skupinah v Sloveniji). Na mestu psiholoških rekonstrukcij izkušnje odrinjenosti so vstavljeni institucionalni mehanizmi proizvajanja občutkov človeške manj- in ne-vrednosti. Medtem ko kamera potuje po zapuščenih in razpadajočih sobah in hodnikih, predstavnica nevladne organizacije povzema negativno poročilo OZN o beguncih in azilantih v Sloveniji. Zunanji pogled je združen s pripovedjo vojne begunke iz Bosne, ki ji zdaj grozi nasilna selitev v Postojno. Študent, slovenski državljan muslimanskega rodu, govori o medijskem portretiranju muslimanske skupnosti po 11. septembru, ki se jo prikazuje v povezavi s terorizmom, fundamentalizmom, ekstremizmom in verskim fanatizmom. Mlade dijakinje z Jesenic, zbrane v pogovoru v domačem okolju, pripovedujejo o naraščajočem sovraštvu do muslimanov, o občutkih drugorazrednosti v šoli in na drugih javnih mestih, kjer s svojo drugačno zunanjo podobo zbujajo pozornost večinskega prebivalstva. Dokumentarec pripovedi beguncev in njihovih družin umešča v domača in javna okolja ter jim vizualno in pripovedno dodaja mnogotere biografske zgodbe, ki jih prečijo družinske, prijateljske in druge socialne vezi. Slovenija je bleda mačeha konkretnim osebam in njihovim človeškim zgodbam.

Namesto »psihologiziranja« podrejenih in izključenih in kvaziznanstvenega rekonstruiranja poti, kako postanejo žrtve svoje kulture, prisotnem v prejšnjem dokumentarcu, tu gledalec pri delu opazuje vladajočo kulturo, ki ob predpostavki kulturne drugačnosti in tujosti podreja, izključuje, ponižuje tisto, kar naj nam bi bilo skupno: človeško. Medtem ko v drugem dokumentarcu televizijski tekst pogosto prekinja identifikacijo s subjektom pripovedi prek glasu eksperta, nosilca vednosti-oblasti, je tu povabljen v identificiranje s prvoosebnimi zgodbami, in ne zgodbami, na primer, iz druge kulture. Z drugimi lahko govorimo kot s sabo samo, ko občutimo njihovo izključenost neposredno in kot da bi bila to moja izključenost. Uspeh dialoga, ki ga zahteva multikulturalizem kot kritična paradigma, ilustrirajo pa življenjske zgodbe v dokumentarcu Slovenija, bleda mačeha, je – v nasprotju z multikulturalizmom globalnega potrošništva – pogojen in odvisen od identificiranja z izključenostjo in človeškim trpljenjem, ne s srečo drugega.

Dokumentarci, ki so nastali kot odgovor na dogajanja v nacionalnem slovenskem in evropskem prostoru, demonstrirajo moč medijev, da zmehčajo toge kulturne stereotipizacije in kulturne »samoumevnosti« privilegiranih večin; pa tudi, da še naprej fetišizirajo kulturno razliko, s čimer poglabljajo vrzeli med kulturnimi in etničnimi skupnostmi. Za razumevanje obeh možnosti so nujni vpogledi v politične kontekste in ideološke vojne, ki jih v svojem imaginarnem risanju meja bijeta evropska in slovenska družba. Trije dokumentarci, pa tudi politične resničnosti, ki jih razkrivajo, tudi pričajo, da so dogajanja vpeta v globalne kontekste, ki so jih po 11. septembru bistveno zaznamovali diskurzi in geo-politike obravnavanja terorizma. Evropo bi zlahka projicirali kot zadnjo izmed žrtev Busheve politike islamizacije terorizma. Žal je islamofobija že dolgo vpisana v njene mentalne zemljevide in dejstvo, da je ob primeru Francije za povrh iznašla še »islamizacijo socialnih problemov«, priča o ukoreninjenosti ideološkega refleksa risanja civilizacijskih meja v evropski zgodovini.

Tudi s pomočjo Evrope – o čemer nazadnje govorijo karikaturne upodobitve v danskem in francoskem tisku ter odzivi evropskih političnih vrhov na proteste v islamskem svetu – se dogaja, da globalni multikulturalizem prej kot nova politika ostaja potrošniška fikcija.

Na Danskem živim že več kot šestintrideset let. Večino časa sem užival vse osrednje tradicije te čudovite dežele, ki ji pravim moj drugi dom. Od nekdaj cenim vrednote, zaradi katerih je Danska zaslovela po vsem svetu: demokracija, humanizem, solidarnost s tistimi, ki so v stiski, človekove pravice, spoštljiv dialog in nenasilni protesti. Poleg vsega tega sem imel še posebno velike koristi od pravice, da se lahko brez strahu in šikaniranja svobodno izražam. Ta možnost kritiziranja močnih in mogočnih kakor biti tudi sam kritiziran je že 25 let temeljni kamen mojega političnega delovanja. Žal pa je taista humana Danska zdaj po vsem svetu znana zaradi svojega zatiranja muslimanskih manjšin, najstrožjih zakonih o tujcih znotraj EU in predsedniku vlade, ki ni le uskladil svoje politike z rasistično politično stranko, ampak je tudi močno načel dragocen sloves svoje dežele, ki si ga je zgradila v več desetletjih trdega dela. Velik del medijev že od 80. let 20. stoletja podpira pričujoč desničarski pohod in zdaj delujejo v zavezništvu s političnimi gibanji, ki želijo preprečiti vsakršne združitve družin prosilcev za azil ter onemogočiti integracijo manjšin v dansko družbo. Vprašanje, ki se tukaj postavlja, pa je: zakaj takšna sprememba? Zaradi česa je Danska stopila na pot pravičništva in sovraštva do islama?

Res je, da je bila danska družba dolga leta zelo strpna do svojih etničnih in verskih manjšin, a kot se je izkazalo, je bila ta strpnost le površinska. Leta 1973 je Napredna stranka Mogensa Glistrupa prišla v parlament s programom zmanjševanja davkov, vendar pa se je kmalu preusmerila k islamofobnemu diskurzu. Sedanja Danska ljudska stranka je v 90. letih zamenjala Napredno stranko s še tršimi stališči nasproti neevropskim etničnim manjšinam. Rasizem se je počasi a zatrdno premikal od etnične oziroma rasne dimenzije do kulturne in verske. Če je bil prej prikrit, je zdaj odkrit. Vsakemu opazovalcu je lahko povsem očitno, da je neodgovornemu delu medijev dobro uspelo ustvariti nestrpno atmosfero, v kateri se odvijajo javne debate. Mediji vestno prenašajo islamofoben odnos in sporočila Danske ljudske stranke skupaj z družbenim sprejemanjem rasističnih izjav z izgovorom, da gre za svobodo izražanja. Takšno delovanje je povzročilo spore in sovraštvo do večine etničnih skupin, še posebno muslimanskih. Izkazalo se je, da bolj ko si razlagal, bolj ksenofobne izgovore si dobival. Prav v tem kontekstu je tudi treba razumeti celoten problem naročila žaljivih karikatur preroka Mohameda in njihovo objavo v največjem nacionalnem časopisu, Jyllands-Posten, 30. septembra 2005. Namen objave, kot ga je razložil spremljajoči uvodnik, je bil v preverjanju, kako daleč seže svoboda izražanja, in v dopovedovanju muslimanom, naj se naučijo sprejemati »prezir, norčevanje in posmeh«. Treba se je zavedati, da se ta dobro načrtovana in premišljena provokacija ni zgodila v vakuumu. Časopis Jyllands-Posten je tesno povezan z vladajočo Liberalno stranko in podpira restriktivno politiko vlade na področju azila, združevanja družin in protiislamskih političnih izjav.

MediaWatch je revija, ki nadzoruje medije in že od leta 1992 sistematično dokumentira in opisuje poročanje danskih medijev, tako tiskanih kot elektronskih. Njene ugotovitve kažejo, da etnične manjšine iz neevropskih držav predstavljajo skoraj pet odstotkov celotnega prebivalstva Danske, njihovo pojavljanje v tiskanih medijih in na televiziji pa je skoraj 35-odstotno. Od teh 35 odstotkov je 67 odstotkov negativnega poročanja, kar pomeni, da se mediji zanimajo v glavnem samo za kriminal, davčne utaje, lažne prosilce za azil, kulturne konflikte, poplavo priseljencev, zlorabo socialne države, militantni islam, terorizem, splošno zaostalost teh manjšin ipd. (številke so iz MediaWatch št. 22, januar–marec 2005).

Podatki iz MediaWatch št. 23, ki pokriva čas od aprila do junija 2005, pa kažejo, da je bilo poročanje Jyllands-Posten o etničnih manjšinah negativno v 73,5 odstotkih. Ta časopis že leta ščuva proti muslimanskim manjšinam in ima posebno mnenjsko rubriko, ki objavlja protipriseljenska pisma bralcev. Poleg tega sta tudi uredniška politika in večina člankov ter poročanje tega časnika močno naperjena proti islamu. Na žalost pa je stališče večine danskih novinarjev zelo defenzivno in neodobravajoče celo tedaj, ko lahko znanstveno dokažemo, da so danski mediji ne le odgovorni za razširjanje neresničnih govoric, ampak tudi za utrjevanje islamofobnih predsodkov.

Danski mediji in vlada so se oprijeli zavračanja etničnih manjšin, še posebno muslimanov, zaradi negotovosti, ki se navzven kaže kot večvrednostni kompleks, zaradi provizoričnega razmišljanja in iskrenega prepričanja, da sta danska in evropska kultura večvredni, zaradi česar ne obstaja nič takega, kar bi se lahko naučili od drugih, še najmanj od muslimanskih skupin.

Islam je že navajen, da nadomešča starega sovražnika – Sovjetsko zvezo. Človek pa se sprašuje, če Danska res potrebuje nekoga ali nekaj, s komer ali čimer se bo primerjala, da se lahko počuti dobro in ponosno. Druga razlaga bi bila ta, da se majhnih držav znotraj EU za razliko od skupine velikih teže sliši, zato morajo vpiti najglasneje, svoje orožje dvigati najvišje ali kako drugače poskrbeti, da so zanimive. Kakor koli že gledamo, dejstvo je, da je bila Danska v 60. in 70. letih 20. stoletja visoko spoštovana zaradi skrbi za človekove pravice, pomoči tretjemu svetu in na splošno zaradi njenega humanizma. To so zdaj žal nadomestili islamofobija, desničarski politični diskurz in nespoštovanje vsega, kar ni belo ali evropsko.

Tako se zastavi vprašanje, ali niso bili dobronamerni danski politiki priče vzponu islamofobije na Zahodu in še posebno na Danskem; priče so bili medijski zlorabi ideje svobode izražanja, da bi lahko žalili in poniževali ne le islamske skupnosti, ampak v tudi islam kot vero, njeno sveto knjigo Koran in celo preroka Mohameda. Konec koncev sta že Mogens Glistrup in Mogens Camre napadanje islama privzela za svojo politično agendo.

Čudim se, kako lahko politik, ki da kaj nase, spregleda tako drastičen razvoj. Ali je mogoče, da danski politiki, večina medijev in navadni ljudje nimajo nobenih zadržkov pred označevanjem islama za nacističnega, terorističnega, fašističnega in kar je še takih neprijetnih oznak? Celo nastope v parlamentu uporabljajo za takšne napade. Vsakdo s ščepcem zdrave pameti lahko opazi, da so bile vse debate o etničnih skupinah, njihovem položaju v družbi, njihovih družbeno-gospodarskih problemih in njihovi integraciji sčasoma, a zanesljivo označene za muslimanske probleme. Celoten rasističen diskurz se je preselil od etničnih in rasnih vprašanj h kulturni asimilaciji in verski skladnosti. To pa vsakomur daje popolnoma prosto pot, da lahko pod pretvezo svobode izražanja reče in napiše, kar koli se mu zazdi. Ta razvoj zastavlja še eno temeljno vprašanje: ali razen svobode izražanja ni nič več svetega?

Odgovor lahko poiščemo v žalostni in nevarni situaciji, ki jo je ustvaril največji dnevnik Jyllands-Posten. Časnik je šel še korak naprej, ko je za preverjanje meja svobode izražanja spodbudil nastanek karikatur preroka Mohameda. Na srečo so, navkljub drugačnim pričakovanjem nekaterih, muslimanske skupnosti na Danskem mirno demonstrirale proti tej neumestni provokaciji. Ko sem sam videl te karikature, sem bil prizadet, jezen in nisem razumel namenov, ki jih je imel časopis. Podobno je bilo z mnogimi ambasadorji iz muslimanskih držav, ki so želeli srečanje s predsednikom vlade Andersom Foghom Rasmussenom, ne da bi se pogovarjali o svobodi izražanja, ampak da bi mu razložili, kakšen je njihov odnos do tega problema. Odziv danske oblasti je bil aroganten zagovor časopisa in njegove pravice, da lahko žali, koga koli želi. Muslimanskim skupnostim je bilo vljudno rečeno, naj utihnejo in sprejmejo svoj položaj. Tudi druge skandinavske države, s katerimi se Danska ponavadi primerja, so vselej pokazale veliko večji občutek odgovornosti kot Danska, kadar gre za obravnavanje verskih in etničnih manjšin. Pogosto se sprašujem, ali gre za ekscesno rasistično izražanje in versko diskriminacijo na Danskem kriviti manjvrednostni kompleks, ki ga ima ta država zaradi svoje majhnosti in vase zagledane provincialne kulture, ali pa čisto enostavno za njeno ignoranco.

Tudi tuji mediji so opazili dansko islamofobno atmosfero. Poleg ostrega in množičnega neodobravanja v arabskih in drugih muslimanskih državah mediji povsod po svetu kritizirajo Dansko. Pred kratkim so se neizčrpni vrsti kritikov pridružili tudi International Herald Tribune, The Economist, New York Times, Libération, Le Monde, BBC World Service, Al Džazira, Time Magazine, Newsweek in švedski časopis Aftonbladet. Ob zadnjem preštevanju so mediji v 86 državah govorili o danskih karikaturah. Odziv danske vlade pa je bila njena stara in ustaljena mantra: »Svet okrog nas nas ne razume. Smo demokratična družba in želimo ohraniti svojo svobodo govora.«

Zdi se, da so Danci pozabili karikature iz nacistične Nemčije, ki so Žide prikazovale kot hudiče, ki so vir vsega slabega v nemški družbi. Tudi takrat se ni nihče odzval in vsi poznamo posledice takšne propagande. Končala se je z največjo človeško tragedijo v zgodovini Evrope. V nikogaršnjem interesu ni, da bi se tak srobot spet razrasel.

Med kritiziranjem muslimanov, islamskih praks in celo islamsko vero ter izdajo žaljivih karikatur preroka, ki ga prikazujejo kot terorista in zatiralca žensk, je ogromna razlika. Ker ga ni tukaj, da bi se lahko branil (prepričan sem, da bi Jyllands-Posten odpustil), je odgovor prepuščen njegovim privržencem. To je čisto logično. In pravico imajo mirno reagirati, kar so tudi storili. 1,4 milijarde ljudi ljubi in spoštuje svojega preroka Mohameda vsaj toliko, če ne še bolj, kot Danska spoštuje svobodo izražanja. Kadar govorimo o svobodi izražanja, moramo imeti v mislih, da nikoli ni bila povsem neomejena, niti ni bila mišljena kot dovoljenje medijem za žalitve, poniževanja in zasmehovanje drugih. Svobodo izražanja določata zakon in odgovorna raba. V svojem bistvu je namenjena sleherniku, ki želi povzdigniti svoj glas proti močnim elitam. Devetindvajseti člen deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah to tudi jasno določa.

V vsaki demokratični družbi je dolžnost države, da manjšinam, etničnim in verskim, zagotavlja njihove pravice. Danska na tem področju zaostaja. Seveda lahko Jyllands-Posten natisne, kar koli želi, ampak potem bi moralo biti tudi muslimanom omogočeno, da časopis tožijo na sodišču. Če morda ne poznate danskih sodišč: dobiti tovrstno tožbo je na Danskem skoraj nemogoče. Danski sistem ceni svobodo govora bolj kot verske ali etnične pravice muslimanov.

Če bi se karikaturist norčeval iz Dalaj Lame, holokavsta, če bi hvalil Hitlerja ali tudi če bi napadel gejevsko skupnost, bi ga danske oblasti in pravosodni sistem obravnavali po hitrem postopku. In sam bi bil zelo vesel, kadar bi takšne ljudi obravnavali in kaznovali. S svojim izključnim osredotočanjem na islam pa so danski mediji izkazali svoje sovraštvo do muslimanov, ki ima zgodovinske korenine.

Na Danskem so že bili primeri, ko so naslikali nespodobno sliko nagega Jezusa, ki so jo takoj umaknili, in prav je tako. Obstajajo tudi zakoni proti blasfemiji, ki ščitijo čast vladarja in zasebnega državljana. Zakon 226b prepoveduje rasistične in ponižujoče javne izjave in propagando proti skupini ljudi zaradi njihove vere.

Na Danskem mediji prakticirajo tudi samocenzuro. Tudi če bi Jyllands-Posten, na primer, vedel, da ima nek minister probleme z napadi depresije ali da se nek minister oblači v žensko in ima ljubimca ali da je nek bivši minister redno pretepal svojo ženo, o tem ne bi nikoli pisal. Če časopis torej kaže zadržanost pri takšnih zasebnih zadevah, čemu je služilo namerno provociranje muslimanskih skupnosti?

Mimogrede, taisti Jyllands-Posten, ki razglaša svojo podporo umetniški svobodi izražanja, je več let zavračal objavo mojih člankov. Nekateri od teh so bili odgovori na osebne napade name. Časopisu sem moral zagroziti s tožbo zaradi pravice do odgovora in popravka, preden mi je v časniku uspelo objaviti en sam odgovor. Poznam tudi precej drugih posameznikov, ki jim niso hoteli objaviti člankov zaradi kritik določenih medijev.

Neizzvan napad Jyllands-Posten na preroka Mohameda je služil islamofobiji na Danskem, opogumljal rasistični lobi in dal strelivo tistim redkim muslimanskim fanatikom, ki so že tako in tako slabo zapisani. Seveda predsednik vlade ne more in ne sme omejevati svobode izražanja, vendar pa mora pokazati razumevanje za prizadeto stran. Konec koncev je predsednik vlade vseh, vključno z manjšinami. Vsaj enkrat bi moral javno izraziti pogum in državniško držo ter prenehati streči islamofobnim zahtevam vodje Danske ljudske stranke Pie Kjćrsgaard.

Zaradi močnega pritiska poslovnega sveta in nasvetov danskih partneric v EU sta tako časopis kot predsednik vlade podala mlačni izjavi, v katerih jasno izražata, da je časopis storil nekaj, kar se jima sicer še zmeraj zdi pravilno in legalno. A če je to užalilo nekatere muslimane, jima je zaradi te neprijetnosti žal. Jyllands-Posten in ministrstvo za zunanje zadeve ste celo poskušala razložiti svoja stališča – v arabščini – na svojih domačih spletnih straneh: da nista hotela prizadeti čustev muslimanov in da spoštujeta vse vere. Še zmeraj pa se skrivata za ščitom svobode govora in ne priznata svoje odgovornosti. Danski poslovneži obupno poskušajo razložiti svoja stališča muslimanskemu in arabskemu svetu z neposrednimi opravičili, časopisnimi oglasi, zasebnimi stiki in preko bivših ambasadorjev. Nekaj spoštovanih avtorjev, nekdanjih ministrov, duhovnikov, organizacij za človekove pravice in muslimanskih verskih voditeljev je poskušalo dansko vlado pregovoriti, da bi v tem zapletenem položaju prevzela vodilno vlogo. Predsednik vlade pa je ujetnik trenutnega političnega ustroja. Danska ljudska stranka mu je jasno zapovedala: »Nobenih pogajanj z muslimani.«

Morda ni dovolj, morda je prepozno, a iskreno verjamem, da bi se bilo treba opravičiti in da bi moralo priti iz srca, ne pa zaradi strahu pred gospodarskimi težavami. Poleg in nad trgovanjem so v igri še druga pomembna vprašanja. V to debato je potrebno pritegniti tudi problematiko večkulturnega sobivanja v složni družbi.

Ob vsem tem bi predlagal, da vsi skupaj stopimo korak nazaj in se vprašamo, ali je ta serija karikatur pripomogla k integraciji manjšin, ali je radikalce naredila zrelejše, ali je nevedne Dance naučila kaj o islamu in ali je ljudi združila? Če je odgovor DA, potem karikature pozdravljam. Če je odgovor NE, potem se moramo vprašati, čigavim političnim ciljem je to izzivanje služilo.

Ko so med februarskimi (2006) izgredi napadli in požgali danski veleposlaništvi v Damasku in Bejrutu, so se mnogi po svetu vprašali, kaj se dogaja v dotlej uglednem kraljestvu na severu Evrope.

Nemire na Srednjem vzhodu, ki so se širili iz Libanona skozi Sirijo v Iran, Afganistan, Pakistan in Indonezijo, je povzročila objava dvanajstih karikatur preroka Mohameda v provincialnem danskem časopisu septembra 2005. Do objave je prišlo, potem ko je danski avtor Kåre Bluitgen stopil v stik z več ilustratorji, ker je potreboval slike za otroško knjigo o življenju preroka Mohameda. Toda ilustratorji niso želeli sodelovati; trdili so, da se bojijo, tako da se je moral Bluitgen za svojo popolnoma neškodljivo knjigo zadovoljiti z anonimnim ilustratorjem. Časopisu Jyllands-Posten pa je se je zdel strah med ilustratorji skrb zbujajoč, zato so se odločili preveriti, ali se je res bati odzivov. Ko so bile karikature objavljene, so jih številni drugi časopisi – med njimi tudi moj Weekendavisen – ocenili kot nepotrebno izzivanje verske manjšine na Danskem. Weekendavisen je natisnil parodijo na akcijo s karikaturami, sama pa sem v uvodniku napisala, da je žaljenje čustev razmeroma nemočne in nevplivne manjšine nesmiselno dejanje s popolnoma predvidljivim rezultatom. Kot se je pokazalo na Danskem, je bil odziv skromen: 3500 muslimanskih vernikov se je odpravilo na mirne protestne demonstracije. Poleg tega je nek egiptovski časopis oktobra 2005 (med ramadanom) ponatisnil karikature in jih v spremljajočem članku obsodil. Kaj več se ni zgodilo. Zdaj je že splošno znano, da so bili številni danski imami nad odzivom razočarani. Januarja 2006 so v več bližnjevzhodnih držav poslali delegacijo, čemur je najprej sledil bojkot danskih proizvodov, pozneje pa nemiri. Zaradi nemirov je problem danskih karikatur v mnogih državah muslimanskega sveta postal notranjepolitični, saj so protestniki večinoma prihajali iz vrst ekstremistične opozicije. To je splošno znano in nima veliko zveze z Dansko.

Kljub temu imajo ti dogodki notranjepolitično življenje tudi na Danskem. Časopis, ki je objavil karikature, je med danskimi časopisi že dolgo najbolj kritičen do priseljevanja in velja za tesno povezanega s stranko s podobnim odnosom do priseljevanja, tj. Dansko ljudsko stranko, ki v parlamentu podpira trenutno koalicijsko vlado desnega krila. Priseljevanje na Dansko iz držav zunaj zahodne Evrope je razmeroma nov pojav. Prvi priseljenci so prispeli iz Jugoslavije, Turčije in Pakistana med gospodarskim razcvetom v poznih šestdesetih kot gostujoči delavci v industriji. Ko je v 70. letih gospodarstvo zašlo v težave in se je povečala nezaposlenost, so »gostje« ostali tudi potem, ko so izgubili službe. Mnogi so na podlagi tedanje priseljenske zakonodaje na Dansko pripeljali še svoje družine. Nekatere so bile zelo razširjene in številčne.

Danski sistem socialnega skrbstva temelji na enakih pravicah za vse prebivalce in podpor ne omejuje časovno ali zahteva njihovega vračila. V 70. in 80. letih je nezaposlenost na Danskem dosegla 30 odstotkov. Prizadela je predvsem nekvalificirane delavce v industriji, med katerimi je bila zaposlena velika večina priseljencev. Kljub temu pa je dansko prebivalstvo mislilo, da bodo priseljenci in njihovi otroci sčasoma pridobili izobrazbo, ki jim bo omogočila nove zaposlitve v spremenjenem gospodarstvu. Danski mediji se niso ukvarjali s priseljenskimi vprašanji.

Stanje je spremenil predvsem pritok beguncev v osemdesetih in devetdesetih. Okoli 10.000 jih je prišlo iz Šrilanke, enako število iz Afganistana, prav toliko iz Vietnama, 8000 iz Irana in 10.000 iz Iraka, Sirije, Libanona in Palestine. Med vojnami na Balkanu je prispelo še 20.000 bosanskih muslimanov. Hkrati jih je prišlo tudi 20.000 iz Somalije, tako da je ob koncu stoletja na Danskem živelo več kot 200.000 muslimanov in približno 100.000 hindujcev, budistov in drugih Azijcev.

Prevladujoča večina nemuslimanov in večji del muslimanov, predvsem tistih iz Pakistana, Bosne in Irana, sta na Danskem živela izjemno dobro.

Vseeno pa se je število tistih, ki niso živeli najbolje, povečalo, iz sosesk s predvsem turškimi, somalskimi in palestinskimi priseljenci ter njihovimi potomci pa so prihajali skrb zbujajoči podatki. V nasprotju s pričakovanji se stopnja izobrazbe ni dvignila, raven zaposlenosti je ostala izjemno nizka, večino zakonov pa je bilo sklenjenih z nevestami oziroma ženini iz dežel izvora, kar pomeni, da so nastale družine, katerih vsakdanji jezik ni bila danščina. Stanje se je še poslabšalo, ko so številne od 165 mošej na Danskem začele pridigati fundamentalistično različico vere, tako da se je v muslimanskih soseskah dogajala opazna retradicionalizacija. Ženske, ki so pred 10 ali 30 leti prispele v sodobnih oblačilih, so se zakrile, otroke so pošiljali v države izvora na »ponovno izobraževanje«, če so postali »preveč danski«, v zatočiščih za pretepene ženske pa so bivale skoraj izključno muslimanke, ki so pobegnile pred nasilnimi možmi. Statistike o kriminalu so pokazale, da so storilci v veliki večini mladi moški z manjšinskim ozadjem. Tako je problem vključevanja manjšin postal glavna politična tema, v medijih pa so se vrstile grozljive zgodbe. Avtobiografske knjige, ki so jih napisale muslimanke, so opisovale vsiljene zakone, ki so jih pretrpele ali jim ubežale, zgodilo se je več umorov, v katerih so bile žrtve mlade muslimanke, in danska javnost je postajala čedalje bolj zaskrbljena. Danes je raven nezaposlenosti med priseljenci še vedno blizu 50 odstotkov, splošna nezaposlenost delovne sile pa se giblje okrog 3 odstotke. Danski davek na dohodek pri običajnem dohodku je dosegel 67 odstotkov. Politika vključevanja, kakršna je že bila, se je izkazala za neuspešno.

Razprave v medijih in politični javnosti se osredotočajo na razloge za neuspeh. Nekateri mediji trdijo, da je v ozadju rasizem. Temu pa nasprotujejo redne raziskave javnega mnenja med delodajalci, ki bodisi pravijo, da zaposlujejo kogar koli, ne glede na narodnost, bodisi imajo dejansko zaposlenih veliko priseljencev. V zasebnih podjetjih je približno štiri odstotke delavcev manjšinskega narodnostnega izvora, kar se lepo ujema z odstotkom priseljencev v celotni delovni sili. Za tem povprečjem zaostajajo mestne občine, posebno pa vladne agencije, saj imajo le dva odstotka zaposlenih z manjšinskim narodnostnim izvorom.

Argumentu o rasizmu nasprotuje tudi dejstvo, da tako azijski kot bosanski, iranski in pakistanski priseljenci izkazujejo raven zaposlenosti (in izobrazbe), ki je skladna z danskim povprečjem. Med potomci pakistanskih priseljencev je raven izobrazbe celo višja od državnega povprečja.

Kljub temu je verjetno, da na iskanje dela med manjšinskim prebivalstvom vplivajo pričakovanja o rasizmu.

Osrednje vprašanje je verjetno povezano z izobrazbo. Danski sistem potomcem priseljencev ni omogočil pridobiti ustrezne izobrazbe, s katero bi lahko v tehnološko napredni, hipermoderni družbi sami poskrbeli zase. Pravzaprav je vzpon po družbeni lestvici prek izobraževalnega sistema v tem trenutku skorajda nemogoč, ne glede na posameznikovo narodnost. To je prava tragedija.

Ker pa ljudje le redkokdaj krotko obsedijo in čakajo na boljše čase, je postala radikalizacija manjšinske mladine na Danskem resen problem – tudi danski davkoplačevalci se vse bolj nagibajo k negativnemu odnosu do muslimanske manjšine kot take.

Na srečo so imeli dogodki, povezani z karikaturami Mohameda, zanimiv učinek: medtem ko le 11 odstotkov danskih muslimanov trdi, da »popolnoma razume« zažiganje danskih veleposlaništev na Bližnjem vzhodu, se jih velika večina opredeljuje nasprotno. Poleg tega na Danskem prvič vidimo vsesplošno, odkrito in javno mobilizacijo muslimanov v korist demokracije in svobode izražanja.

Afera z danskimi karikaturami, ki se je razvnela do nepredstavljivih razsežnosti, je bila več tednov v središču pozornosti svetovne javnosti. Zgodba o razvpitih karikaturah je znana. Danski pisatelj je za svojo knjigo o preroku Mohamedu iskal ilustratorje. Večina je sodelovanje zavrnila zaradi strahu pred reakcijami muslimanov, saj je za vernike vsakršno prikazovanje preroka prepovedano. Ilustratorjem, ki so na koncu sodelovali, je moral zagotoviti anonimnost. Uredniku kulture danskega časopisa Jyllands-Posten se je zdela zgodba zanimiva, idealna priložnost, da preveri stopnjo samocenzure in svobode govora v družbi. Pozval je 40 časopisnih karikaturistov, da narišejo Mohameda, kot ga vidijo z lastnimi očmi. V uredništvo je prispelo 12 karikatur, ki so bile objavljene 30. septembra 2005. Izstopali sta predvsem dve, ki sta bili v medijih tudi najpogosteje omenjeni. Prerok Mohamed s turbanom, ki je preoblikovan v bombo, in prerok, ko ob vstopu v raj sprejme kamikaze in jim z obžalovanjem pove: »Ustavite se, zmanjkalo nam je devic.« Postopoma se je neodobravanje sprevrglo v nasilne demonstracije. Danski premier je zavrnil sprejem enajstih ambasadorjev muslimanskih držav, ki so nasprotovali objavi in zahtevali opravičilo. Vodje 57 držav članic Organizacije islamske konference so se decembra 2005 srečali v Meki, kjer so razpravljali med drugim tudi o spornih karikaturah. Februarja so se v Evropi in več muslimanskih državah začeli množični protesti zoper karikature in trajali več tednov. Karikaturisti se bojijo za svoja življenja, časopisi, ki so jih objavili, prejemajo grožnje, nekateri so celo pod policijskim varstvom. Vse odtlej v evropskem časopisju poteka burna razprava o pravici do svobodnega izražanja, ki opravičuje objavo karikatur, in o žaljenju verskih čustev, ki so jih te objave povzročile. V članku se bom osredotočila na dogajanje v Franciji, kjer sta vseh dvanajst karikatur objavila dva časopisa in s tem sprožila močan odziv javnosti.

Dnevnik France Soir je 1. februarja prvič objavil vse karikature. Na naslovnici je z velikimi črkami zatrdil: »Da, pravico imamo karikirati boga,« na sliki pa se Bog, družbo mu delata Buda in Jahve, obrne k preroku in mu reče »Ne godrnjaj, vsi smo že bili tarče karikatur!« Raymond Lakah, vodja podjetja Montagne Press, ki je lastnica večine delnic izdajatelja France Soira, je še istega večera odstavil direktorja časopisa Jacquesa Lefranca, v imenu »spoštovanja do veroizpovedi in intimnih prepričanj vsakega posameznika«. Lakahov drastični ukrep je povzročil ogorčenje v časniku, ki zagovarja pravico do roganja, kritike in norčevanja tako iz enih kot drugih. »Islam prepoveduje svojim vernikom vsakršno prikazovanje preroka. Muslimani so bili lahko upravičeno šokirani … Vprašanje, ki se postavlja, pa je naslednje: ali se morajo tudi nemuslimani podrediti tej prepovedi?« se v naslednji številki sprašuje časopis. »Predstavljajte si družbo, v kateri bi seštevali prepovedi različnih veroizpovedi. Kaj bi ostalo od svobode mišljenja, svobode govora in celo svobode prihoda in odhoda?« je nadaljeval uvodnik. Poudaril je, da France Soir nima nobene želje provocirati ali dolivati olja na ogenj, vendar namerava še naprej zagovarjati svobodo govora in prepričanja. Poudarjajo, da imajo pravico karikirati Mohameda, kot tudi Jezusa, Budo ali Jahveja, ker si to v laičnih državah, v katerih je zagotovljena svoboda tiska, lahko privoščijo. (Le Nouvel Observateur, 2. 2. 2006)

V znak solidarnosti z odpuščenim Lefrancom je 8. februarja karikature objavil tudi satirični tednik Charlie Hebdo v posebni izdaji naslovljeni Mohameda preplavili fundamentalisti, kjer na prvi strani vidimo Cabujevo karikaturo objokanega preroka z glavo med rokami, ki obžaluje: »Težko je, če te obožujejo idioti.« Vsa ekipa je objavo podprla. »Čutili smo se dolžne, da to storimo,« pripoveduje karikaturist Luz. V časopisu so mnenja, da mora biti svoboda govora močnejša kot zastraševanje. K objavi karikatur so pozvali tudi druge časopise. Po eno ali dve so objavili L’Express, Nouvel Observateur, Libération, Le Monde in Courrier international. Muslimanske organizacije so si prizadevale za sodno prepoved prodaje posebne številke tednika zaradi verskih in rasističnih žaljivk, kar jim ni uspelo. Časopis je bil tarča groženj s podtaknjeno bombo in je pod policijskim varstvom. Philippe Val, direktor publikacije in redakcije, pa je prav tako pod štiriindvajseturno zaščito. »Ko gre za principe, se ne sme popustiti,« je prepričan Val. Omenjena številka je bila v hipu razprodana, čeprav je bilo natisnjenih 160.000 izvodov, 40.000 več kot ponavadi. V soboto, 11. februarja, so v kioske poslali še dodatnih 480.000 in tudi te takoj prodali. Za primerjavo: dnevna naklada se navadno giblje med 60.000 in 70.000 izvodi, od katerih jih 11.500 prodajo naročnikom.

Kaj pomeni svoboda izražanja, ki je zagotovljena z ustavo, in do kam lahko gre, da ne prizadene in užali verskih čustev? Mnenja časopisnih karikaturistov, ki so svoje poglede predstavili v Le Mondu (2. 2. 2006), so različna. Nekateri obžalujejo pomanjkanje humorja, drugi se odločno borijo za svobodo govora, tretji se zatekajo k samocenzuri. René Pétillon, karikaturist pri Le Canard enchaîné, poudarja, da je nevarno enačiti islam s terorizmom. Če napademo preroka, potem napademo vse muslimane. Ljudje imajo pravico, da verjamejo, kar hočejo. Cabu, ki riše za Le Canard enchaîné, in Charlie Hebdo, zaprisežen ateist, zatrjuje, da žalitev različnih veroizpovedi v Franciji ni prekršek in da lahko kritiziramo vse religije. Nikoli ne obžaluje svojih karikatur, čeprav se je že zgodilo, da so zaradi njih časopisu grozili. Prepričan je, da se risarji ne bi smeli opravičevati za svoja dejanja. Libanonski karikaturist Hassan Bleibel (Al-Mustaqbal) meni, da se mora karikaturist določenih občutljivih tem izogibati. Prav tako kot je Evropa občutljiva na vse, kar žali judovsko vero, so lahko muslimani užaljeni, ko je na udaru njihova vera. Čeprav je na Zahodu večinska religija krščanstvo, se razlika kaže v dejstvu, da so se na Zahodu distancirali od vere, kar pa ne velja za muslimane. Vsekakor verjame, da je svoboda govora in prepričanja sveta, vendar se ne sme prestopiti tanke linije, ki ločuje od žaljivke, in mora tako spoštovati pravila. Francoski karikaturist libanonskega rodu Haddad (Al-Hayat) trdno zagovarja svobodo govora in je proti vsakršni cenzuri, vendar misli, da so sporne karikature zelo slabe. »Narisati bombo na glavi fundamentalista, zakaj ne? Tudi jaz z risbami nasprotujem terorizmu in fundamentalistom. Vendar kaj hočemo povedati z bombo na glavi preroka? /…/ Da je islam zločinski? Da so muslimani zločinci? Nič nimam proti, če s karikaturo trdimo, da so skrajneži zaostali mračnjaki. Če pa isto naredimo s prerokom, gre tu za amalgam. Cilja se na vse muslimane. To pa je že rasizem.« Plantu (Le Monde) zagovarja samocenzuro. Karikaturisti morajo biti po njegovem umestni, pikri in moteči, vendar nikakor ne smejo spodbujati sovraštva. Ponovno je treba uveljaviti novinarsko odgovornost karikaturista. Obstajajo tabuji, ki jih je treba znati prekršiti. Treba je biti spoštljiv v nespoštljivosti. Spoštovanje tabujev ni nujno regresija. To ni korak nazaj za svobodo govora, to je korak naprej za razumnost.

Le Monde poudarja, da so religije miselni sistemi, duhovne konstrukcije in verovanja, ki se jih mora spoštovati, vendar se jih hkrati lahko svobodno analizira, kritizira in tudi smeši. Enako velja za politične ideologije. Laičnost družbe predvideva religiozno nevtralnost in toleranco. Torej je nujno, da ločujemo med religijami in posameznimi verniki. Slednji morajo biti zaščiteni pred vsako diskriminacijo in žaljivim govorom, katerega povod je verska pripadnost. Kot pri rasizmu, antisemitizmu, seksizmu in homofobiji ima tudi tu svoboda govora svoje meje, ki so določene z zakonom. Musliman je lahko šokiran zaradi zlohotne risbe, vendar pa demokracija ne more uvesti policije, ki bi skrbela za prava mnenja, ne da bi s tem poteptala človekovih pravic. Časnik zameri evropski politiki, ker se je njena reakcija na nasilje, ki se je razvnelo po objavi, in na požig veleposlaništev omejila le na verbalne obsodbe in na uradna sporočila, da so to »obžalovanja vredni napadi«, ki »presegajo meje protestov«. Nobenih odpoklicev veleposlanikov, nobene zahteve po opravičilu, nobene pravne grožnje in nobene debate o sankcijah. Skrb zbujajoče je, da je predsednik Jacques Chirac kritiziral žaljive karikature, ni pa obsodil napada na francosko ambasado v Teheranu. »Pasivnost ob gorečih ambasadah meče slabo luč na voluntaristično in solidarno evropsko politiko. Onkraj razprave o svobodi tiska in spoštovanju verskih prepričanj gre za postavljanje zahtev. Evropa, ki okleva pri definiranju politike, ki jo bo vodila do vzpona radikalnega islamizma, deluje zmedeno in zastrašeno. To pa lahko samo vzpodbudi režime v Siriji in Iranu, da še naprej manipulirajo s to afero, da bi dosegali politične cilje«. (Le Monde, 3. 2. 2006 in 14. 2. 2006).

Tudi v redakciji dnevnika Libération je afera razvnela strasti. Da bi pokazali solidarnost z danskim časopisom, so se odločiti objaviti karikature. Vendar pa je njihovo navdušenje spuhtelo takoj, ko so videli predmet spotike. »Bodimo pošteni, zdele so se nam zelo povprečne, tako v svojem bistvu kot v obliki in nihče jih ni hotel videti v našem časopisu.« V uredništvu menijo, da je svoboda govora mati vseh svobod, ki pa ni neomejena. »Žalitev osebe ali skupine oseb zaradi njihovega izvora, etničnega izvora, rase ali verskega prepričanja je eden redkih prekrškov tiska, zaradi katerega si, po francoskem pravu, lahko kaznovan z zaporno kaznijo. /…/ Gre za spoštovanje vernikov, ne pa spoštovanje religije kot take. Drugače povedano, v Franciji se lahko norčujemo iz muslimanske religije, ne pa iz muslimanov zaradi njihove vere. /…/ Slike smo objavili zato, da se bralci seznanijo z afero. Objaviti pa nismo hoteli tiste, ki bi vse muslimane označila za zločince, to je karikatura Mohameda z bombo in prižgano zažigalno vrvico, tam, kjer bi moral biti turban. S to potezo smo muslimanom hoteli pokazati, da francoski zakon, ki zatira vsako žalitev vernikov velja za vse brez izjeme.« (Libération, 2. 2. 2005 in 9. 2. 2006)

»Svoboda govora je pravica. Časopisi, ki so objavili te karikature, so imeli torej pravico to storiti. /…/ Svoboda tiska, kot določa Evropsko sodišče za človekove pravice, zajema pravico objavljanja prepričanj, mnenj, ki ‘šokirajo’ in ‘vznemirjajo’. Mar to pomeni, da lahko rečemo, pokažemo in napišemo vse? Ali karikiramo vse? Seveda ne. Svoboda govora ima svoje omejitve: eksplicitni nagovori k nasilju ali umoru in, v drugem registru, obrekovalni napadi ad hominem. V državi, kot je Francija, je spisek še daljši: govori, ki pozivajo k rasizmu, antisemitizmu, homofobiji so lahko obravnavani na sodišču,« sta poudarila predstavnika Novinarjev brez meja Pierre Veilletet in Robert Ménard. Ogromno muslimanov je bilo prizadetih in ogorčenih zaradi spornih objav, vendar koliko izmed njih jih je glasno obsodilo sovražni govor v karikaturah naperjenih proti Judom ali kristjanom, ki so se pojavile tisku arabskih držav? Skleneta, da morajo vsekakor obstajati omejitve novinarske svobode, saj morajo biti ti odgovorni do svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Dolgujejo jim kompletno in pošteno neodvisno informacijo, ki je včasih tudi nespoštljiva. Demokracije pa imajo zakone, ki jih sodstvo prisili spoštovati. Ti veljajo tako za novinarje kot za ostale. (Libération, 13. 2. 2006)

»Svoboda tiska je v samem srcu naše zgodovine. Nihče ne dvomi, da s seboj prevaža tudi kup odplake in napak. Ampak ni važno. Bolje to kot pa njeno nasprotje. To je steber demokracije. /…/ Mi smo otroci Montesquieuja, ki se je v Perzijskih pismih norčeval iz religije, in otroci Voltaira, ki se je boril za svobodo izražanja, ne samo svojih privržencev, ampak tudi svojih nasprotnikov. Smo globoko navezani na svobodo tiska in zanjo se bomo borili kljub vsem zaprekam,« piše Le Figaro. Tudi v tej časopisni hiši poudarjajo, da se mora svoboda govora podrediti določenim pogojem. Svoboda enega ne sme kratiti svobode drugega. Če se to stori, so za posredovanje vedno odgovorna sodišča in ne vlada. (Le Figaro, 10. 2. 2006)

Če že govorimo o svobodi govora kot o stebru demokracije v laičnih zahodnih družbah, potem velja opozoriti na nekaj primerov, ko se je svoboda govora potuhnila oziroma skorajda izginila. V Franciji sta se namreč aprila 2005 zgodili zanimivi aferi, ki vlečeta vzporednice s sedanjo. Prva je nastala zaradi skeča predvajanega 20. aprila na Canalu+, v katerem marioneta papeža Benedikta XVI. blagoslovi vernike z besedami »v imenu očeta, sina in tretjega rajha«. Zaradi pritiska cerkve je televizijska veriga podlegla avtocenzuri in se javnosti opravičila. V drugi aferi je sodišče odločilo v prid škofovski skupnosti, ko je prepovedalo tiskani oglas za znamko oblačil, pri kateri skupina žensk upodablja Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija. Sodišče je cenzuro opravičilo s pojasnilom, da oglas grobo posega v najglobljo intimo verovanja in z ležernostjo scene omalovažuje tragičnost motiva pasijona. Reakcije na cenzuro niso bile prav glasne. Nobenih sklicevanj na laično družbo, nobenih skorajda gibanj za svobodo govora. Laična družba priznava enakopravnost vseh religij. Zagovorniki svobode govora bi morali v enaki meri nasprotovati vsaki cenzuri. Torej bi morala biti glasnost protestov zoper njo v primeru s katoliško cerkvijo enako močna kot v primeru danskih karikatur.

Naslednji primer se nanaša na družbo Française des Jeux, ki se ukvarja z igrami na srečo kot neke vrste nacionalna loterija. Po poročanju Libérationa ji je skoraj v vseh televizijskih mrežah uspelo cenzurirati poizvedbo, ki ji ni bila všeč. Zadušiti ji je uspelo odkritje enega od igralcev na srečo, ki je opazil, da so imeli kupci neenake možnosti za zadetek glavnega dobitka. FDJ je v vsako serijo srečk vstavila po eno srečko z velikim dobitkom, da bi bili tako glavni dobitki enakomerno porazdeljeni med kioske. Ko je bil dobitek prodan, je prodajalec opozoril svoje »redne« stranke, naj raje kupujejo srečke iz nove serije, saj so imeli tako več možnosti za zadetek, tistim, ki pa se v prodajalni ne pojavijo pogosto in so bolj nepazljivi, pa so še naprej prodajali srečke iz »starega« paketa. Ko je ostalo samo še za pest srečk in dobitek ni bil prodan, jih je prodajalec lahko kupil in se tako veselil bogastva. Ko je oddaja Capital na televizijski mreži M6 hotela predvajati del, kjer so na skriti kameri posneta priznanja več prodajalcev, da so vedeli za genialni načrt, je direktor informativnega programa, na veliko grozo in ogorčenje nemočne redakcije, iz oddaje meni nič tebi nič izrezal osem minut. Zaradi istih razlogov je bila oddaja Canala +, »Nous ne sommes pas des anges« (Nismo angeli) programsko spremenjena s strani direkcije televizijske mreže. Po pisanju brezplačnika 20 Minutes je tudi France 2 na to temo posnela dokumentarec, ki pa še vedno ni bil predvajan. Ostane TF1, ki je omenjenemu igralcu iger na srečo posvetila nekaj sekund časa v poročilih ob 13h, drugače pa je problematiko predstavila bolj površno. Postavlja se ogromno vprašanj. So vsi prodajalci vedeli za to? Je loterija vedela za to? Ali lahko taka institucija počne, kar se ji zljubi, ali obstaja regulacija? Teh vprašanj mediji niso postavili. Vse postane še kako logično, če izvemo, da je FDJ pomemben oglaševalec, od katerega so lani vsi mediji skupaj dobili okoli 56 milijonov evrov oglaševalskega denarja. Igralec, ki se jim je uprl, je od takrat z njimi v sodnem procesu. Vseeno noben od naštetih razlogov ne upraviči molka medijev o krivici, ki se je dogajala potrošnikom. Ko škofovska skupnost dvigne prst proti spornemu oglasu, ko muslimani zahtevajo umik karikature ali se feministke upirajo poniževalnemu prikazovanju žensk v oglaševanju, lahko zasledimo enkrat bolj, drugič manj močne odzive o tem, kako pomembna je svoboda govora, okrogle mize in javne debate se kar vrstijo. Ko pa vmes poseže velik oglaševalec, ki ima vpliv na grozeče spremembe, ki lahko doletijo medije, če ne bodo molčali, ti glasovi kaj hitro potihnejo. Zato je ključno, da se vsaj v borbi za neprecenljivo svobodo govora znebimo dvojnih meril. Tudi takrat, ko so cenzorji veliki lastniki in oglaševalci.

Debata o svobodi govora in upravičenosti danskih karikatur je javnost razdelila na dva pola.

Ali si za svobodo govora in moraš torej neomajno podpirati objavo, ali pa te bolj zmoti žaljenje verskih čustev in si tako kaj kmalu nehote postavljen na stran cenzure. Vendar stvari le niso tako črno-bele, saj kot take še dodatno stopnjujejo napetosti. Svoboda govora je jedro demokracije in ena temeljnih evropskih vrednot. Vendar mora trdno obstati v naši zavesti, tudi ko gre za prikrite pritiske, ne samo za očitne. Z objavo karikatur, če sem ne štejem najbolj sporne, ki nedopustno povezuje islam s terorizmom, so se časopisi uprli zastraševanju in v celoti podprli demokratično načelo svobode tiska. Pomirjujoče svež odziv v zvezi s karikaturami, pravo nasprotje pretiranega nasilnega razdejanja, ki že vseskozi pretresa afero, je pred kratkim prišel iz Izraela. Potem ko so iranski mediji napovedali tekmovanje v najboljši karikaturi na temo holokavsta, da bi preverili, kako močna je zares svoboda govora na Zahodu, so Izraelci organizirali svoj lasten natečaj za najbolj žaljivo, najbolj ostro in najbolj nesramno protijudovsko karikaturo, v katerem lahko sodelujejo izključno Judje. Glavni pobudnik je mladi založnik alternativnih stripov Amitai Sandy, ki pravi, da jih v šalah na temo holokavsta ne more prekašati nihče. Iz celega sveta dobiva pošto pohvale, pripadniki njegove vere so navdušeni. »Moramo govoriti o holokavstu. To ne bi smela biti sveta stvar, ki se je ne sme nihče dotakniti. Celo šaliti se moramo o njem, ker je humor eno od najbolj pomembnih sredstev, s katerimi pod vprašaj postavljamo lastne vrednote.« Za danske karikature pravi, da niso smešne, bile so le preizkus svobode govora. Iranske šale ga sploh ne motijo. Meni, da je njihova reakcija strahopetna, saj je prepričan, da sami ne bi nikoli organizirali tekmovanja za najboljšo antimuslimansko karikaturo. Za norčevanje iz samega sebe potrebuješ pogum in samozavest, ki jim je primanjkuje. (http://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=5219479, 16. 2. 2006) V tem primeru je karikatura po definiciji dosegla svoj namen. Nasmeh na ustih bralca. In védenje, da je bistvo karikature smešenje in nemogoče pretiravanje, ki ga nikakor ne smemo vzeti smrtno resno.

Kaj imajo skupnega film Lahko noč in srečno, danske karikature, nasilje skrajnežev in slovenska, ameriška, libanonska ter afriška medijska pokrajina? Sporočajo, kako povsod postajata ali pa sta ključni samocenzura ali že kar cenzura.

Danske karikature so sprožile val nasilja po tistem delu sveta, kjer živijo muslimani. Zaradi njih so se opravičili številni politiki, tudi slovenski predsednik Janez Drnovšek. Toda mnogi poznajo samo vrh in razplet te zgodbe, le malokdo pa ve, kako in zakaj se je začelo. V Sloveniji je med drugimi njen začetek predstavila Mateja Hrastar v svojem članku »Mohamed vas gleda« v Mladini: pojasnila je, da so se tamkajšnji ustvarjalci zalotili, da se izogibajo temi islam, saj jih je strah nasilja skrajnežev. Ko je potem zato v javnosti prišlo do razprave o avtocenzuri v povezavi z islamom, so se v desničarskem časopisu Jyllands-Posten odločili za natečaj oziroma raziskavo o avtocenzuri oziroma svobodi govora. Povabili so člane danske zveze karikaturistov, da narišejo Mohameda, kot ga vidijo. Razplet je znan: karikature so prizadele muslimanske vernike, sprožile nasilje skrajnežev in spodbudile plaz opravičil.

Toda nasilje tistih, ki so nasilni, se lahko razplamti ob precej manjšem povodu! Z njim že dalj časa ustrahujejo svet, kljub temu jih malokdo zaradi tega obsodi. Nasprotno: svet pogosteje obsoja tiste, ki naj bi nasilje spodbudili. Spomnimo se primera tednika Newsweek.

Že Salman Rushdie je izkusil jezo skrajnežev. To ga je, kot je povedal v intervjuju za revijo Esquire, naučilo o človekovi sposobnosti sovraštva, a tudi prijateljstva in solidarnosti. Založnika norveške izdaje knjige Satanski stihi so trikrat ustrelili v hrbet in neznanci so po telefonu grozili eni od knjigarnark: »Vemo, v katero šolo hodijo vaši otroci,« toda knjige nista nehala prodajati.

Fatva pokojnega iranskega verskega voditelja Homeinija je Rushdieju vzela devet let življenja. V intervjuju dejal: »Ko me vprašajo o tistih letih, povem, da so bila težka. In potem ponavadi rečejo, ‘ja, ampak zdaj ste zelo slavni’. Kot da bi to dejstvo lahko odtehtalo izgubljena leta.« V pogovoru je še nanizal spomine na otroštvo v muslimanski družini v Indiji. Spominja se, kako so ga obrezali, čeprav je bil star samo dva dni in naj bi bil tako zgoden spomin nemogoč. Spomni se sobe, v katerem se je zgodil obred, obraza moškega in noža, ki se spušča. Spominja se tudi svojega dedka, globoko vernega človeka, ki je molil petkrat na dan, romal v Meko, a mu je vnuk lahko rekel: »Dedek, ne verjamem v Boga.« In dedek si ga je posadil na kolena in z resnim izrazom na obrazu rekel: »Pripoveduj mi o tem.«

Zdi se, da širokih mož, kot je bil Rushdiejev dedek, ni več veliko. Salman Rushdie je s skupino uglednih muslimanskih intelektualcev v nekaterih evropskih časopisih pozval k odporu proti religioznemu totalitarizmu – islamizmu. Toda glasovi, ki si drznijo povedati, da je ravnanje skrajnežev pretirano in nesmiselno, se skoraj izgubijo v množici tistih, ki obsojajo medije. Svet, ki se je nekoč zgražal nad fanatiki, ker so bili pripravljeni ubijati zaradi pisane besede, danes razpravlja o (ne)upravičenosti objave karikatur. Kaj se je v petnajstih letih spremenilo? Na vprašanje, ali so šli danski karikaturisti čez rob, naj si vsak odgovori sam. V svojem mnenju, objavljenem v časopisu Delo, je evropska poslanka Mojca Drčar Murko predstavila pomisleke o mejah dopustnega in sprejemljivega, ko gre za svobodo govora in tiska. Po njenih besedah noben evropski časopis v imenu svobode tiska ne bi objavil karikature, ki bi prikazovala Jezusa kot odgovornega za požig krivovercev na grmadah; le takšna analogija bi ustrezala danskim karikaturam.

Toda najmanj tako pomembno kot razmišljanje o tem, objaviti karikature ali ne, je tudi tisto o razlogih, zakaj so nastale. Pri tem je ključno, da svet ni odločno obsodil nasilja, s katerim so se nekateri med prizadetimi odzvali, in še manj vzdušja ustrahovanosti, ki je danske avtorje pripeljal do samocenzure.

Zakaj je to pomembno? Ker nasilni skrajneži ne poznajo meja. Njihov srd sprožijo karikature, romani, novinarski prispevki. In ko se razjezijo, pobijajo pisatelje, prevajalce, založnike, novinarje, rojake v množici. V članku »Cena svobode«, ki je bil objavljen v reviji Columbia Journalism Review, je novinarka Rebecca Sinderbrand opisovala, kako so bili številni libanonski novinarji v zadnjih mesecih žrtve atentatov. Njihov greh? Drznili so si pisati ali sporočati stvari, ki niso bile všeč posameznikom.

Libanonski mediji so – tudi zaradi zakonsko zagotovljene svobode tiska – veljali za relativno svobodne in neodvisne v arabskem svetu. Toda v zadnjih mesecih so iz medijev izginili preiskovalni članki o Hezbolahu ali o povezavah med libanonskimi tajnimi obveščevalnimi službami in Sirijo. Že preiskovanje določenih tem je tvegano: objava članka pa lahko pomeni smrtno obsodbo. Samir Kassir, kolumnist časopisa An-Nahar, je junija 2005 umrl zaradi bombe, ki so mu jo bili podstavili pod njegovo srebrno alfo. Novinarka televizijske postaje LBC May Chidiac je septembra istega leta imela več sreče: bomba ji je odtrgala levo nogo in roko, a preživela je. Le nekaj dni pred tem je vodila oddajo o vpletenosti Sirije v atentat na nekdanjega libanonskega premiera Rafika Haririja; v njej je hkrati razkrivala, kako se libanonska javnost boji stopnjevanja nasilja. Decembra lani so umorili izdajatelja časopisa An-Nahari Gebrana Tuenija. Prav na dan, ko se je vrnil iz Pariza, kamor se je za nekaj časa zatekel zaradi groženj s smrtjo, je pod njegovim avtomobilom eksplodirala bomba.

»Cena za spraševanje nekaterih ljudi je zelo visoka,« je komentiral novinar televizijske postaje Future TV Wajed Ramadan. Po atentatih so v medijskih hišah okrepili skrb za varnost svojih zaposlenih, toda novinarji se ne čutijo varne. »Bojimo se, kako se bodo na prispevke odzvali ljudje, o katerih pišemo. Nekateri med njimi imajo pištole, drugi bombe,« je dejal Ramadan.

Cilj napadalcev so mnenjski voditelji in novinarji, pravi Pierre Daher, odgovorni urednik televizije, na kateri je zaposlena ranjena novinarka. »Novinarji se zdaj sprašujejo: mi bodo zaradi te besede ali te slike grozili s smrtjo?« Libanonski sicer niso vrgli puške v koruzo, a marsičesa ne preiskujejo več.

In kje stopijo v razmišljanje o samocenzuri film Lahko noč in srečno ter ameriški in slovenski medijski prostor? Ameriški in slovenski novinarji se morajo že lep čas bojevati z očitki, da so levo usmerjeni, liberalni in posledično pristranski. Očitki letijo tudi na ustanove, ki izobražujejo novinarje: v Sloveniji predvsem na Fakulteto za družbene vede, v ZDA pa na številne šole za novinarstvo.

Ameriški nekdaj levičarski in zdaj desničarski aktivist David Horrowitz je naredil raziskavo o ideoloških prepričanjih učiteljev novinarstva in ugotovil, da med proučevanimi zgolj profesorji na fakulteti za novinarstvo v zvezni državi Kansas niso večinoma liberalni. »Teza da so mediji liberalni in da so takšni najbrž zaradi fakultet za novinarstvo, je stara,« poudarja v svojem članku na to temo v reviji Columbia Journalism Review Nicholas Lemann, dekan ene najprestižnejših med njimi, in sicer Columbia School of Journalism. »Toda,« poudarja Lemann, »Horrowitzeva študija temelji na volilni preferenci profesorjev in ne na tem, kaj ti liberalni učitelji učijo v predavalnicah. Prav tako Horrowitz ni raziskoval preferenc študentov.«

Fakulteto je na začetku akademskega leta obiskal tudi konservativni kolumnist in bloger Hugh Hewitt, ki je prav tako poskušal dokazati liberalno naravnanost njenih profesorjev. Toda ko je anketiral študente, se je izkazalo, da so ti v veliki meri liberalno naravnani – »in to na začetku semestra, še preden bi jih lahko učitelji ‘politično indoktrinirali’,« je poudaril Leman.

Ko je v ameriške kinematografe prišel film Lahko noč in srečno, je kritik Mike D’Angelo zapisal, da so dogodki, ki jih opisuje, iz današnje perspektive videti taki, kot če bi gledal, kako Michael Jordan igra košarko z Dannyjem DeVitom. Resnično pogumno bi po njegovem bilo, če bi režiser George Clooney poskušal pokazati vsaj kanček razumevanja za dejanja sicer zloglasnega senatorja Josepha McCarthyja, katerega vladavina strahu je bila kratkotrajna in ki se je, kot ugotavlja kritik, osmešil in onemogočil že leta 1954 – tudi zaradi dogodkov, o katerih pripoveduje film. Kritik je še dodal, da je – glede na to, kako redko se Hollywood loti obravnave politične teme – Clooney zamudil priložnost, saj je že od samega začetka jasno, kdo je v filmu negativec. »Film, ob katerem lahko samo prikimavaš, pomeni izgubo tvojega časa,« je zaključil kritik.

Toda iz slovenske perspektive se zdi, kot da je kritik popolnoma zgrešil bistvo filma. Film je alegorija sodobnih ZDA; prav tako kot je bila drama Arthurja Millerja Lov na čarovnice pravzaprav alegorija McCarthyjeve dobe. Film o samocenzuri, ki je posledica tiranije diktatorskega senatorja, je postavljen v preteklost, v petdeseta leta 20. stoletja, a zrcali današnji ameriški medijski prostor; v njem bi lahko prepoznali tudi poteze slovenskega. Redki posamezniki si upajo neposredno kritizirati ravnanje Busheve administracije in marsikdo od tistih, ki so to storili, je plačal za takšno početje visoko ceno: izgubil je, na primer, delo. Uradni razlog za odpust je sicer bila kakšna etična ali strokovna napaka. Toda te se lahko novinarjem zlahka nehote zgodijo. Spomnimo se samo afere David Kelly in BBC; Huttonova komisija je ugotovila, da so na BBC naredili napako, zaradi česar sta morala odstopiti guverner in generalni direktor, ob službo pa je bil tudi novinar, ki je bil avtor sporne zgodbe, vendar je britanska javnost ugotovitve komisije razumela predvsem kot poskus zaščite vlade Tonyja Blaira.

Zato je treba razmisliti, kaj pomeni za javnost, če novinarji ne preiskujejo zgodb o nepravilnostih, če pišejo zgolj o temah, ki so preproste, hitro preverljive, nenevarne. Ali če postajajo le še prepisovalci informacij, ki jih ponujajo službe za stike z javnostjo. Ameriški novinarji morajo poslušati očitke o svoji neprofesionalnosti in celo neobjektivnosti, kadar povedo, kaj si o nečem mislijo; objektivnost, ki je v ameriških medijih zapovedana, naj bi pomenila zgolj podajanje dejstev, na podlagi katerih si potem javnost sama ustvari mnenje. »Toda,« kot opozarja Nicholas Leman, »biti moraš velik cinik, če meniš, da neizražanje novinarjevega mnenja javni razpravi bolj škodi kot koristi.«

Podobno je v Sloveniji. Še preden je na volitvah zmagala desnica, so morali mediji prisluhniti različnim opozorilom, kako naj ravnajo. Kritike na njihov račun se niti danes niso polegle. Med kampanjo o zakonu o RTVS so novinarji poslušali očitke o pristranosti in neobjektivnosti, ki da jih razlikujeta od razvitih zahodnih medijev; pri tem pa njihovi kritiki niso imeli razčiščenih pojmov, kaj je objektivnost in v katerih medijskih sistemih jo poznajo. Danes lahko med pismi bralcev, na primer, naletimo na razmišljanje enega od konservativnih aktivistov, ki se med drugim retorično sprašuje, kaj bi se zgodilo v tujem mediju, če uredništvo ne bi poslalo novinarja na novinarsko konferenco največjega živečega pesnika. Saj res? Kaj pa bi se zgodilo?

Vsi tovrstni prispevki, v paketu z očitki o tako imenovanih strokovnjakih, kar je sprejeta zmerljivka za vse, ki razmišljajo drugače, služijo zgolj enemu namenu: vplivanju na mnenjske voditelje. Taktika je drugačna kot v Libanonu, cilj je isti. Spodbuditi samocenzuro pri novinarjih, da si ne bi upali poročati o temah, ki so nevšečne ustrahovalcem, in da si novinarji ne bi upali jasno in glasno povedati, kadar nekaj ni prav. In tukaj se krog sklene: Lahko noč in srečno se poveže z danskimi karikaturami, libanonskimi atentatorji in njihovimi žrtvami ter verbalnim ustrahovanjem, ki vse bolj oblikuje tako ameriški kot slovenski medijski prostor. Povsod bi potrebovali novega Edvarda R. Murrowa, ki bi se odločno zoperstavil pritiskom in bi razkrinkal nesposobneže, ki lahko uspevajo, kadar je družba ustrahovana in si želi varnost za ceno svobode.

Kaj pa afriški medijski prostor iz uvodnega odstavka? Genocid v Ruandi je razpihovala tudi radijska postaja RTLM. Decembra 2003 je mednarodno sodišče za vojne zločine v Ruandi obsodilo tri novinarje oziroma urednike zaradi netenja sovraštva oziroma njihove vloge v genocidu. Na prvi pogled je obsodba pravična: ploskal ji bo vsak, ki si je ogledal film Hotel Ruanda o genocidu v tej državi in se zgražal nad prikazanim očitnim hujskanjem k pobijanju Tutsijev. Obsojenci so krivi hudih zločinov, toda, kot v prispevku »O sovraštvu in genocidu« v reviji Columbia Journalism Review opozarja Joel Simon, namestnik direktorja organizacije Committe to Protect Journalists (CPJ), se številni strokovnjaki upravičeno bojijo, da bo takšna utemeljitev sodbe (nenatančno je definiran predvsem pojem hujskanje) ogrozila svobodo tiska v Afriki. Izkazalo se je namreč, da je sodba voda na mlin vseh tistih diktatorjev, ki jim gredo v nos svobodni mediji. Diktatorji so že zaostrili medijsko zakonodajo. Zdaj lahko tistim, ki kritizirajo njihovo vladavino, očitajo, da spodbujajo sovražni govor. Nemalokrat so jih že obtožili, da spodbujajo nemire in nasilje; kritične novinarje pa so zaprli. Simon piše, da je zloraba zakonov, ki naj bi preprečili sovražni govor, za Afriko danes že bolj nevarna kot sam sovražni govor.

Ko sem se odločil nekaj napisati o nedavnem dogajanju povezanim s spornimi karikaturami v danskem časopisu Jyllands-Posten iz perspektive muslimana, ki je rojen in živi v Sloveniji, sem že v začetnih stavkih trčil ob na prvi pogled nepomembno dilemo pri vprašanju izbire izrazoslovja, kadar na kratko predstaviš sporno vsebino provokativnih karikatur. Vprašal sem se namreč, kako v tem tekstu naslavljati Mohameda iz Meke, ki je v 7. stoletju uspešno pozival svoje rojake v tedaj novo vero – islam. V slovenskih medijih je namreč normalno pisati o njem kot o »preroku Mohamedu«, medtem ko muslimani o njem govorijo izključno kot o Božjem poslancu (naj je Božji mir z njim). Oznaka Mohameda za preroka je za muslimane iz verske perspektive sporna in nesprejemljiva in muslimanski verski predstavniki praviloma na to tudi opozarjajo, kadar za to dobijo priložnost. Seveda pa za nekoga, ki ni musliman, sploh pa za nekoga, ki ni vernik, izraz »prerok« predstavlja povsem korekten opis Mohamedove zgodovinske vloge in od njega ali nje ni moč pričakovati, da pozna muslimanska pravila pri naslavljanju Mohameda. A kot rečeno, znajo biti muslimani občutljivi na označevanje Mohameda za preroka, nekateri se ob tem celo razburijo, saj da ta oznaka degradira Mohamedovo poslanstvo oziroma njegovo življenjsko delo, kajti (za muslimane) ni prerokoval, ampak je pozival v vero v enega Boga.

V kontekstu vseh dogajanj povezanih s karikaturami, ki jih je objavil Jyllands-Posten, bi si pri tej dilemi s poimenovanji, z malce namerne želje po pretiravanju in karikiranju, lahko predstavljal, da bi utegnila kakšna skupina muslimanov v Afganistanu, na primer, dvigniti vik in krik z vso demonstrantsko folkloro vred, če bi izvedela, da slovensko časopisje Božjega poslanca Mohameda označuje za »preroka«, saj bi ta oznaka z malo domišljije kurirjev, ki bi prenesli sporočilo v Afganistan, v ušesih nekaterih skupin močno, a recimo temu površno vernih tamkajšnjih muslimanov izzvenela kot »prerokovalec« oziroma že v naslednjem koraku kot »bralec človeških usod iz kavnih usedlin«. Takšno nespoštovanje Mohamedovega poslanstva pa bi seveda pri omenjenih skupinah muslimanov izzvalo takojšnjo željo po tem, da zapolnijo ulice nekega afganistanskega mesta in z zažiganjem slovenskih zastav zagrozijo tamkajšnjemu slovenskemu vojaškemu kontingentu z resnimi posledicami, če se takšno nespoštovanje slovenskih medijev do muslimanskih svetosti nemudoma ne ustavi. Kot rečeno, karikiram namenoma, saj želim pokazati, kako se mi večina tistega dogajanja, ki je sledila objavi spornih karikatur, zdi pravzaprav absurdna. Absurdna seveda pod pogojem, če privolim v to, da so bile demonstracije v muslimanskih državah samo odziv na tistih nekaj žaljivih karikatur in nič več kot to. Ko sem na začetku pretiraval, sem se obregnil samo ob reakcijo nekaterih muslimanov. Podobno bi se dalo obdelati tudi sprenevedanje uredništva Jyllands-Posten, češ da so s spornimi karikaturami hoteli samo preizkusiti svobodo govora in nikakor ne žaliti verska čustva muslimanov. A naj bo na tem mestu dovolj samo ta opazka.

Verjetno še ni bilo primera, ko bi zbirka osmih karikatur – objavljena v prej obrobnem kot osrednjem evropskem časopisu – izzvala tako obsežne oziroma globalne posledice. Verjetno še nikoli ni osem karikatur v tako kratkem času izzvalo toliko javnih debat in s posledicami svoje lastne provokativnosti in žaljivosti vred zasedlo toliko medijskega prostora. A kot sem že nakazal, menim, da bi bili zelo naivni, če bi verjeli, da je pri vseh tistih demonstracijah na ulicah velemest večinoma muslimanskih držav šlo dejansko samo za protest proti karikaturam Božjega poslanca Mohameda (naj je Božji mir z njim) oziroma za protest proti žaljenju postulatov islamske vere. Vsekakor je bila provokacija Jyllands-Posten dobro odmerjena in načrtna, Božji poslanec Mohamed, ki ga po besedah nekdanjega slovenskega muftija Osmana ?ogića velja razumeti kot alter ego vsakega muslimana, zavzema nedvomno eno najvišjih točk na muslimanskem piadestalu nedotakljivih. Vendar je kljub temu že na prvi pogled pri uličnih protestih mogoče opaziti nekatera dejstva, ki kažejo na to, da motivi za nedavne demonstracije niso skriti samo v žalitvi Božjega poslanca izraženi v spornih karikaturah. Do demonstracij je prišlo relativno pozno po objavi karikatur in večina demonstrantov samih karikatur niti ni videla. Drugače, ob podobnih oziroma primerljivih žalitvah islama in muslimanov kot kolektiva na Zahodu, ki, roko na srce, niso tako redke, muslimani v glavnem ne gredo na ulice pokazat svoje ogorčenje, vsaj ne tako množično. Ogorčen odziv muslimanov, ki smo ga lahko spremljali preko televizijskih zaslonov, je imel v karikaturah samo všečen povod in nikakor ni vzrok. Pri demonstracijah je šlo v večji meri za izraz obstoječega protizahodnjaškega sentimenta v arabskem svetu in nekaterih drugih pretežno muslimanskih državah, pri tem pa so bile sporne karikature samo »kaplja čez rob«. Ta sentiment je v veliki meri zgodovinsko pogojen, hkrati pa se neutrudno hrani ob podobah in vesteh iz okupiranega Iraka, Afganistana, Palestine, Guantanama ter predstavlja reakcijo na zahodnjaško politiko do muslimanskih držav, katere korektnost in nepristranost sta pogosto problematični. Nekateri verjetno kar številni muslimani so prepričani, da Zahod (pri čemer se ponavadi misli predvsem na ZDA, včasih pa zelo površno in preprosto na »krščanski svet«) dolgoročno in sistematično vsestransko onemogoča, ovira in celo zatira muslimanske države in muslimane nasploh. Omenjeni sentiment se je ob teh karikaturah v državah, kot sta Sirija in Iran, tudi zelo dobro vključil v aktualno agendo domačih oblasti, ki jim je ob vsakodnevnih žuganjih z Zahoda verjetno ustrezala tovrstna mobilizacija in demonstracija protizahodnjaškega čustvenega naboja znotraj njihovih lastnih nacij. Rad bi videl, da je pri nedavnih demonstracijah v muslimanskih državah šlo tudi za izraz nezadovoljstva zaradi neperspektivnosti lastnih držav, za katero ni odgovoren Zahod, ampak predvsem domači avtoritarni režimi, a tega s te strani televizijskih ekranov nisem opazil.

Tedaj se mi je utrnila tudi misel, da so bile reakcije nekaterih muslimanov po svetu, ki smo jih gledali po televiziji, tako goreče tudi zaradi tega, ker so bile sporne karikature napad na islam in muslimane samo na simbolni ravni. Ta raven pa je tista, ki muslimanom omogoča enakovreden boj, če lahko temu tako rečemo. Muslimani oziroma države, v katerih slednji tvorijo večino, Zahodu v glavnem ne morejo enakovredno parirati v vojaškem, političnem, ekonomskem, medijskem in še kakšnem smislu, na simbolni ravni pa je tekmovanje možno. Danci ne morejo narisati toliko karikatur, kolikor danskih zastav lahko muslimani zažgejo. Iz te misli pa je očitno, da v celotni zadevi še vedno vidim najprej samo njeno absurdnost.

Na koncu bi rad opozoril samo še na en vidik skrb zbujajočih posledic spornih karikatur. Nedavne demonstracije muslimanov so bile večinoma mirne in dostojanstvene. Nasilni izbruhi protidanskega, pa tudi širšega protizahodnjaškega vzdušja so bili – gledano v celoti – izjeme. Vendar si je teh nekaj nasilnih izjem na Zahodu zaslužilo veliko več pozornosti, kar je zaradi njihove destruktivnosti sicer razumljivo, vendar pa je ob slikah gorečega danskega veleposlaništva v Damasku v precejšnji meri hote ali nehote nastal tudi splošni evropski vtis o odnosu muslimanov do spornih karikatur, kar je v nadaljnjih interpretacijah muslimanskih reakcij nekaterih evropskih analitikov povedalo zgodbo tudi o njihovem odnosu do svobode govora kot take, ne nazadnje pa tudi o njihovem odnosu do Evropejcev. Vsi ti vtisi posplošeni na celotno populacijo muslimanov so seveda zgrešeni, podobno kot je bilo narobe zaradi žaljivega dejanja enega danskega urednika na zatožno klop postaviti celotno dansko državo in vse, kar bi lahko bilo z njo v zvezi. Še enkrat, celotna zgodba o karikaturah sama po sebi je precej absurdna, a njen potencial za povzročanje novih komunikacijskih šumov med muslimani in Zahodom je na žalost še kako nevaren.

V začetku februarja je po Evropi zaokrožila protestna izjava mednarodne federacije novinarjev (IFJ), ki svari pred nameni evropske birokracije, da bi medijem vsilila unificirani etični in profesionalni kodeks. Generalni sekretar IFJ Aidan White je ob tem znova opozoril, da je sestavljanje kodeksov, kakor si jih predstavljajo uradniki, nesprejemljivo, in da je to izključno stvar novinarske profesije.

Kaj je spodbudilo ta nenavadno oster odziv največje mednarodne novinarske organizacije? Nekaj dni pred tem je evropski komisar za pravosodje in varnost Franco Frattini v pogovoru za britanski Daily Telefgraph dejal, da bi morali mediji pokazati več previdnosti, ko pišejo o religiji. »Tisk«, je dejal Frattini, »mora islamskemu svetu poslati sporočilo: Zavedamo se posledic uveljavljanja pravice do svobode izražanja. Pri tem smo pripravljeni samoomejiti to pravico.« Frattini je še dodal, da bodo izvršna telesa evropske komisije, skupaj s predstavniki medijev, pripravili skupni kodeks, po katerem bi mediji zagotovili občutljivost pri obravnavanju verskih tem.

Frattinijeva izjava, ki je povzročila tak odziv, je sledila septembrski objavi Mohamedovih karikatur v danskem časopisu Jyllands-Posten, natančneje množičnim in nasilnim protestom v muslimanskem svetu, ki so povsem presenetili evropske politike, tako da ti še do danes niso zmogli pravega odgovora nanje. Zanimivo, da domnevno sporne karikature Jyllands-Posten niso prinesle kakšne opazno višje naklade, ampak so se njimi okoristili vsi časopisi, ki so jih ponatisnili. Muslimanski protestniki so, kakor je bilo mogoče pričakovati, zbudili še večje zanimanje za te karikature in jih s tem še pomagali širiti.

Frattini je pozneje trdil, da ga je novinar napačno razumel, toda sodelavec Daily Telegrapha David Rennie je imel posnetek pogovora. Stenogram pogovora najbolje pokaže, kako nebogljeni so bili evropski politiki, ko so izbruhnili nasilni protesti, zato izberimo nekatere najbolj tipične dele Fratinijevega razmišljanja za Daily Telegraph: »Znašli smo se v zelo težkem položaju. Zato, ker imamo zelo nasilno reakcijo na izražanje temeljne svobode medijev. Objava (karikatur), posebno pa še ponatisi – vse to je bilo, po moje, neprevidno. Sami najbrž niso računali na posledice in tveganje, da podžgejo odzive, še posebej po zmagi Hamasa, po zelo resnih grožnjah, ki jih izraža iranski predsednik … Verjamem torej, da moramo celo v tako težkem položaju najprej zagovarjati pravico do svobodnega izražanja mnenja. A čeprav je treba obsoditi nasilne odzive, mi prosim povejte, kako uskladiti ti dve načeli (svobodo verskega izražanja in svobodo medijev op. G. B.), pomagajte mi, prosim, najti najboljši način … Takšen je moj politični, ne birokratski pristop do tega problema. Če je treba obsoditi nasilje, ga seveda obsojam, toda kaj bomo naredili potem, ko smo ga obsodili? Narediti moramo nekaj več, skupaj – novinarji, uredniki in evropske institucije, kajti dejstvo je, da je objava teh karikatur še podžgala zelo težavno situacijo na Bližnjem vzhodu … Zato zagovarjam koncept previdnosti. Zelo previden sem lahko ob tem težavnem položaju na Bližnjem vzhodu, manj previden sem pač lahko tedaj, ko vse te občutljive prvine niso hkrati na naši mizi. Ne morem ustvariti rangiranja verstev, a kako bomo razlikovali ena verska čustva od drugih, je odvisno od konteksta.«

Ta zapis in napoved evropskega kodeksa kaže dve zanimivi stvari: že omenjeno nebogljenost evropske politike, ko se znajde pred dogodki, ki jih ne razume preveč dobro, in način razmišljanja evropske birokracije.

Čeprav gre za nekatere načelne opredelitve evropske politične skupnosti, v tem primeru spoštovanje temeljnih človekovih pravic, je evropska politika pripravljena zaradi miru v hiši z njimi barantati. Zdaj, ko se je izkazalo, da evropocentričnost ni več prevladujoča svetovna opredelitev, se poskušajo evropski politiki znajti v novem svetovnem supermarketu idej. Pri tem zlahka spregledajo, da tudi taka trgovina zahteva vsaj temeljno dostojanstvo obeh – kupcev in prodajalcev – da torej oboji na tem trgu nastopajo s sebi lastno integriteto. Okostje evropske integritete držijo pokonci ravno temeljne človekove pravice in če se jim Evropa začenja odpovedovati, se lahko ne le sesede, ampak tudi izgubi sleherno verodostojnost pred svetom. Ali kot v Mladini piše Jurij Gustinčič: »Evropa se je preprosto znašla v precepu – ali se bo držala svoje kulture in jo branila, ali pa se bo začela umikati. Mogoče bi bil videti umik v nekem trenutku pameten, vendar ne za dolgo. Ne, soočeni smo z neizogibnostjo obrambe evropske civilizacije pred – ne bom rekel islamom kot takim, temveč pred ogromnim pritiskom nekega sveta, ki je užaljen iz povsem drugačnih razlogov, vendar po svoji dogmatični naravi išče najlažjo pot, da lahko udari po drugi strani.«

Evropski mediji postajajo vse manj občutljivi za najgloblja čustva posameznikov, pa naj gre za verska, socialna, družinska. Vse je naprodaj, zasebnost je načeta ne glede na javni status oglodanega, pa naj gre za politika ali tako imenovanega »navadnega« človeka. Vse, kar gre v denar, je mogoče objaviti in odvetniki preračunavajo razlike med vsotami dosojenimi za odškodnine in dobičkom zaradi povišane naklade.

Samoregulacijski mehanizmi so pred velikimi preizkušnjami in velikokrat se celo ljudje, ki jih uveljavljajo, v podivjanem medijskem prostoru ne znajdejo najbolje. Evropski medijski prostor potrebuje vnovičen premislek o tem, ali naj samoregulacija vztraja na temeljnih premisah, postavljenih že pred desetletji, ali naj počasi sledi vse bolj ohlapnim poklicnim merilom, ki jih v dirki za dobičkom rahljajo mediji sami. Je res primerno premikati meje človeškega dostojanstva, zato ker si je nek medij dovolil prestopiti črto doslej dopustnega in mu slediti v novem stampedu? Zdelo se je, da je to problem tranzicijskih držav, v katerih so mediji nenadno sprostitev državnega objema razumeli kot neomejeno svobodo tudi za umazano radovednost, za medsebojne obračune med politiki ali za zadovoljevanje doslej skrivanih človeških strasti. Nasprotno, umazane manire na novo »osvobojenega« tranzicijskega tiska, ki pa ga podpirajo procesi »osvobojenega« svetovnega trga, so okužile tudi medije razvitega sveta.

Toda vse to ne opravičuje posegov, ki navdušujejo evropsko birokracijo – ustvarjanje dvoživk, ko »bodo izvršna telesa evropske komisije, skupaj s predstavniki medijev pripravili skupni kodeks, po katerem bi mediji zagotovili občutljivost pri obravnavanju verskih tem«. Birokracija je pač nesrečna, če vsega ni mogoče spraviti v predalčke, in nikoli je ne izuči, da še tako dobra regulacija vselej pušča velikansko število lukenj, ki pogosto izničijo vse tako dobro zamišljene birokratske sanje. Eden od udeležencev spletne klepetalnice je morebitni nastanek evropskega kodeksa precej daljnovidno ocenil takole. »Z njim bodo med vrata vtaknili nogo. Za zdaj bo to menda prostovoljni kodeks, ki naj ga skupaj oblikujeta politika in mediji. Kaj pa čez dve, tri ali pa deset let?« In za konec morda najpomembnejše. Karikatura je kot novinarska oziroma medijska zvrst nekaj posebnega. Z eno sliko ali enim pojasnjevalnim stavkom mora povedati vse, za kar besedilo potrebuje odstavke in strani. Zato mora karikatura pretiravati, postavljati stvari v absurdne kontekste, da ima pravi učinek. Prijazna karikatura je bleda karikatura in ne doseže namena. Ni reprodukcija stanja, je prej opozorilo, kam tak položaj vodi. Zato je treba njene like spraviti v tako nerealne položaje, da je že kar boleče. Zgodba o danski karikaturi, ki prikazuje Mohameda z bombo vdelano v njegov turban, je morda res huda za muslimanove oči, a obstaja milijone karikatur, ki morda enako ujezijo nas, nas užalijo, spravijo v bes – ker je to njihova naloga – z eno sličico morajo zbuditi naše razmišljanje. Ravno zato je napad na karikaturo povezan z željami, da bi ji omejili prostor, napad na bistvo medijskega sporočanja, na svobodo, da dogodke vidimo s svojimi očmi in s tem vplivamo na druge, naj si sami ustvarijo svoj odnos do problema.