V postopku priprav novele zakona o medijih je zainteresirana javnost imela več možnosti vplivanja na predlagane določbe, kot je to bil primer z zakonom o RTV Slovenija. Vendar postopek priprave zakona še vedno ni bil ustrezen potrebni ravni udeležbe in vpliva javnosti, gospodarstva, stanovskih, strokovnih in drugih nevladnih organizacij pri nastajanju zakonodaje.

Višjo raven udeležbe javnosti pri nastajanju zakonodaje so na srečanjih in v pogovorih s predstavniki nevladnega sektorja v letu 2005 obljubljali vodilni predstavniki ministrstva za javno upravo. Na zahteve nevladnih organizacij, da se način udeležbe javnosti pri nastajanju zakonodaje predpiše z zakonom so zagotavljali, da je boljše, če se to uredi s pravilnikom ali sorodnim dokumentom. Ves ta čas, v letu 2005 in zdaj že v letu 2006 je le ministrstvo za javno upravo pri sprejemanju novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja organiziralo javno predstavitev že samega osnutka zakonoskih določil. Organiziran je bil pogovor s predstavniki zainteresirane javnosti, ki ga je vodil minister, prisotni pa so bili tudi drugi sodelavci ministrstva za javno upravo, ki so pripravljali novelo zakona. Šele po tej izmenjavi mnenj in predlogov je bil pripravljen predlog zakona, ki ga je potem potrdila vlada in poslala v parlament.

Ni povsem jasno, zakaj se obljub o bolj odprti javni upravi, ki bo omogočila udeležbo državljanov in javnosti pri nastajanju zakonodaje, ne držijo vsa ministrstva. Sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta smo v svojih pisnih pripombah na osnutek novele zakona o medijih, ki smo jih oktobra 2005 poslali na Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju: MK), predlagali, da MK organizira javni pogovor ali pogovore o predlaganih novostih. S tem bi omogočili izmenjavo in soočenja predlogov in mnenj med predstavniki MK in predstavniki medijske skupnosti, strokovne in širše javnosti. Možnost pošiljanja pisnih pripomb in predlogov je eden od mehanizmov za zagotavljanje udeležbe javnosti pri nastajanju zakona, vendar ta ne omogoča razprave v pravem smislu besede tj. izmenjave mnenj in predlogov, iskanja najboljših rešitev skozi soočanje in tehtanje različnih mnenj. Zato je največja postopkovna pomanjkljivost novele zakona o medijih, da od 18. julija 2005, ko je osnutek zakona objavljen na spletni strani MK, do 2. februarja 2006, ko je potrjen na seji vlade, MK ni pripravilo javne predstavitve in javnega pogovora (ali pogovorov) o novostih, ki jih osnutek zakona prinaša in o tem, kako bi se lahko rešitve iz osnutka izboljšale. MK je nabiralo mnenja in predloge glede osnutka novele zakona, ni pa vodilo javne razprave.

MK se je na pripombe sodelavk in sodelavcev Mirovnega inštituta odzvalo s pozivom, da jih oblikujemo v zakonske člene. Odgovorili smo, da tega v odsotnosti javne razprave, soočenja mnenj in predlogov ne bomo mogli narediti. MK smo ponovno pozvali, da organizira javno razpravo o osnutku zakona, prispelih predlogih in pripombah. Poudarili smo, da udeležbo javnosti in nevladnih organizacij v zakonodajnem postopku razumemo kot priložnost za predlaganje novih predlogov in kritiko obstoječih, s strani predlagatelja zakona pa kot obveznost, da se do teh predlogov opredeli. V nasprotju z obljubami ministra za javno upravo in njegovih sodelavcev, danimi na srečanjih z nevladnimi organizacijami, o odprtosti javne uprave in vključevanju nevladnega sektorja v pripravo zakonodaje na način, da se bo moral vladni resor vedno opredeliti do pripomb in predlogov nevladnega sektorja (obrazložiti, katere pripombe je upošteval, katerih ne i zakaj ne), se MK v obrazložitvi zakona ni opredelilo do večine naših predlogov iz oktobra 2005.

Poseben primer pa je spreminjanje določil o zaščiti otrok in mladoletnikov, kar bomo predstavili v nadaljevanju.

Glede na vsebino novele zakona v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona pogrešamo podatke, ki bi utemeljili merila za financiranje programskih vsebin v medijih. Iz meril, zapisanih v noveli zakona je razvidno, da je ključno merilo redno, objektivno in uravnovešeno predstavljanje političnega življenja v državi, zlasti delovanja in stališč politične pozicije in opozicije. Od predlagatelja zakona bi upravičeno pričakovali, da bi v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona navedel podatke, zakaj uvaja ravno to merilo za financiranje programskih vsebin v medijih na prvem mestu oziroma na podlagi česa je predlagatelj ugotovil, da je ravno na tem področju mediji v Sloveniji potrebujejo finančno podporo države.

Enako utemeljeno bi pričakovali, da se v oceni stanja predstavijo razlogi za ostrejša določila glede objavljanja odgovora in popravka v medijih.

Že v pripombah, ki smo jih MK posredovali oktobra 2005, smo opozorili, da bi glede na vsebino predlaganih sprememb zakona o medijih bilo nujno prikaz ureditve v nekaterih evropskih državah dopolniti s podatki, kako v posameznih državah zagotavljajo subvencije/državno pomoč medijem oz. kako so ustanovljeni medijski skladi in kako delujejo v primerih, ko ti obstajajo. Ravno tako bi bilo pomembno besedilo dopolniti s strnjenimi podatki o tem, kako je v drugih evropskih državah urejen dostop medijev do informacij javnega značaja – na enak način kot za druge državljane in državljanke ali pa pod posebnimi pogoji. Torej, prikaz bi bilo nujno potrebno dopolniti z uporabnimi podatki o ureditvah drugod tudi za druga bistvena področja, ki se urejajo z novelo zakona. S tem bi se izognili poznejšim morebitnim zapletom in polemikam, ki smo jim bili priča pri sprejemanju zakona o RTV Slovenija.

Najboljša pot za določitev najbolj primernih mehanizmov podeljevanja državne podpore medijem z namenom zagotavljanja uresničevanja javnega interesa bi bila, da bi MK pred izdelavo zakonskega predloga izvedlo raziskavo o strukturi in učinkih financiranja programskih vsebin, tehnične infrastrukture in avdiovizualnih del v določenem obdobju od sprejetja zakona o medijih leta 2001 doslej, hkrati s tem pa tudi raziskavo o kazalcih raznovrstnosti medijev v v Sloveniji in raznolikosti programskih vsebin v medijih. Ocenjujemo, da je pozitivna sprememba v noveli zakona o medijih to, da bo odslej o podeljevanju proračunskih sredstev za programske vsebine o medijih odločalo eno telo in ne več različnih. Pozitivno je tudi to, da ne bo več očitnega konflikta interesov kot doslej, ko so v strokovnih komisijah, ki so odločale o podeljevanju sredstev sedeli predstavniki medijev, ki so sredstva prejemali. O pomanjkljivosti dosedanjega sistema financiranja programskih vsebin v medijih smo v gradivih in publikacijah Mirovnega inštituta večkrat opozarjali. Vendar odpravljanje nekaterih pomanjkljivosti ne odpravi manka pregledne analize namenov in učinkov dosedanjega sistema podeljevanja državne podpore medijem, hkrati pa sistem podeljevanja generalno ostaja podoben prejšnjemu: strokovno komisijo v skladu z zakonom o zagotavljanju javnega interesa v kulturi imenuje minister, komisija pa na podlagi javnega razpisa in predpisanih meril odloča o podeljevanju sredstev za programske vsebine v medijih.

Torej, če sistem ostaja zelo podoben prejšnjemu, bi bilo potrebno ugotoviti, kako je prejšnji učinkoval.

Glede na obseg sredstev in občutljivost področja, ki zadeva odločanje o programskih vsebinah v medijih, bi bilo potrebno določiti dodatni varovalni mehanizem, ki bi ublažil dejstvo, da so, skladno z zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi »strokovne komisije posvetovalna telesa ministra«. V praksi je to doslej pomenilo, da strokovna komisija ministru ali ministrici predlaga odločitve, komu podeliti sredstva, minister ali ministrica pa lahko predlog spremeni ali zavrne odločitev strokovne komisije. V tem smislu ima lahko enotenje podeljevanja državne podpore medijem pod streho ene strokovne komisije tudi negativne posledice, ker olajša poti ministru ali ministrici za vpliv na eno samo komisijo, če bi želel ali želela vplivati na njeno delo in odločitve. Eden od možnih varovalnih mehanizmov v okviru obstoječega predloga podeljevanja državne podpore programskim vsebinam medijev bi lahko bil, da se v noveli zakona o medijih izrecno določi sestava (profil in število) članov strokovne komisije. Sporno v določilih o financiranju programskih vsebin je, da se kot osnovno merilo za podeljevanje sredstev postavlja redno, objektivno in uravnovešeno poročanje o politiki, zlasti poziciji in opoziciji. Pri tiskanih medijih se še izrecno določi, da sredstva lahko prejmejo splošnoinformativni tiskani mediji.

Menimo, da takšna določila krnijo načelo zagotavljanja pluralizma v medijih le na politični pluralizem, hkrati pa tudi v primeru tiskanih medijev zelo zožijo nabor medijev in projektov, ki bi lahko kandidirali za državno podporo praktično na tiste, ki se ukvarjajo z notranjo politiko. Po našem mnenju je eden od pomemnejših kazalcev pluralizma medijev, koliko in kako poročajo o deprivilegiranih družbenih skupinah, še posebej manjšinah.

Vendar v predlogu zakona med merili za financiranje programskih vsebin, razen bežno pri rtv programih posebnega pomena, ni v zadostni meri vključenih meril zagotavljanja, upoštevanja in promoviranja kulturnega pluralizma in raznolikosti. Vtis je, kot da splošnoinformativnim tiskanim medijem in rtv programom, razen tistim posebnega pomena, pri pridobivanju proračunskih sredstev ni potrebno skrbeti, da upoštevajo kulturno raznolikost, enakost spolov in promovirajo strpnost, morajo pa srbeti, da uravnovešeno predstavljajo politično delovanje in stališča pozicije in opozicije. Pri financiranju programskih vsebin rtv programov posebnega pomena se še dodatno zastavlja vprašanje, ali je v kontekstu evropskih predpisov o varstvu konkurence in zagotavljanju državne podpore dovoljeno dostop do teh sredstev omogočiti le na podlagi pridobljenega statusa ali pa je pri sofinanciranju potrebno upoštevati zagotavljanje specifične programske ponudbe, ki naj bi bila v javnem interesu. Namreč, državna pomoč naj bi nastopila takrat in v takšnem obsegu, ko lahko ustanovimo, da obstaja neskladje med potrebami državljanov po določenih medijskih vsebinah in obstoječo medijsko ponudbo, ki jo zagotavljajo izdajatelji s statusom programa posebnega pomena. Glede na število delujočih programov s statusom programa posebnega pomena v R Sloveniji, njihovo programsko podobnost ali raznolikost in geografsko razpršenost bi bilo za pričakovati, da bo država subvencionirala tiste programske vsebine, ki jih v določenem okolju glede na potrebe ljudi nobeden od izdajateljev ne zadovoljuje. Ugotavljamo, da se predlagatelj zakona ni opredelil do naših predlogov o tem, da bi se proračunska sredstva za financiranje medijev napajala tudi iz odprodaje lastniških deležev dveh državnih skladov, SOD-a in KAD-a, v medijih. Ravno tako je brez odziva ostal predlog, da se proračunska sredstva namenijo tudi za razvoj tehnične infrastrukture medijev, hkrati pa v zakonskem predlogu ni več določila o tem, da bi se proračunska sredstva namenila za distribucijo medijev. Smatramo, da sta oba omenjena namena pomembna, ko gre za spodbujanje pluralizacije medijev.

Iz zakonskega predloga ni jasno, ali se bodo proračunska sredstva za financiranje programskih vsebin v medijih lahko uporabila tudi v primerih, ko gre za novoustanovljeni medij. Hkrati se zastavlja vprašanje, kako bi lahko novoustanovljeni medih prejel proračunska sredstva za financiranje programskih vsebin, če ne bo podlage za ocenjevanje, ali izpolnjuje merila, npr. o uravnovešenem poročanju o političnih stališčih. Če bi sredstva novoustanovljenem mediju bila podeljena na podlagi deklarativnih zavez, se zastavlja vprašanje, kdo bo preverjal, ali medij to dejansko spoštuje. Izdajatelji morajo skrbeti za uredniško in novinarsko neodvisnost in verodostojnost. V te namene je potrebno podpirati mehanizme zagotavljanja medijske odgovornosti, kako znotraj hiše (statut, interni kodeks) tako tudi v odnosu do javnosti (samoregulativni mehanizmi, etični kodeksi, tiskovni svet, ombudsman itn.). Menimo, da bi zakon moral določiti, da izdajatelji, ki nimajo sprejetih ustreznih mehanizmov zagotavljanja uredniške in novinarske avtonomije ter medijske odgovornosti ne morejo prejeti proračunskih sredstev.

Soglašamo s predlogom, da se za informacije za medije določijo krajši roki, razlogi za zavrnitev pa so enaki kot za druge informacije javnega značaja in za druge upravičence. Vendar je rok sedmih delovnih dni še vedno predolg, še posebej, če upoštevamo, da mora organ že do konca naslednjega delovnega dne pisno obvestiti medij, če bo odgovor v celoti ali delno zavrnil. Ker so sankcionirane le zavrnitve odgovorov, ki izhajajo iz IJZ, lahko organ posreduje takšne informacije medijem že prej, morda najkasneje v treh delovnih dneh. Vsekakor pa bo šele praksa izvajanja tega člena, skupaj s postopkom pri informacijskem pooblaščencu pokazala, ali te določbe v resnici pomenijo uporabno nadgradnjo ZDIJZ za potrebe medijev.

Pri oblikovanju pripomb na osnutek sprememb zakona o medijih smo sodelavke in sodelavci Mirovnega inštituta ugotovili, da je dosedanji 84. člen zakona o medijih, ki ureja zaščito otrok in mladoletnikov, nepopoln, saj ureja le zaščito v televizijskih programih, in še to pomanjkljivo. Poudarili smo, da bi označevanje programskih vsebin, ki so škodljive otrokom, moralo biti urejeno z državnim predpisom, ki bi dajal podlago za sankcioniranje kršitev. Sedaj se to ureja z dogovorom med Svetom za radiodifuzijo in izdajatelji televizijskih programov, ki nima narave predpisa, zato je vprašljivo sankcioniranje kršiteljev na takšni podlagi. Omenili smo, da bi zakon o medijih moral določiti pooblastilo in rok za sprejem takšnega predpisa.

Ugotovili smo tudi, da je v petem, šestem in sedmem odstavku dosedanjega 84. člena navedeno, da se te določbe smiselno uporabljajo tudi za radijske programe; da lahko pristojni minister predpiše dodatne ukrepe, ki se lahko nanašajo tudi na vsebine, ki se razširjajo prek tiskanih medijev in elektronskih publikacij. Te določbe doslej niso zaživele; minister dodatnih ukrepov ni predpisal ali jih razširil na druge medije. Zato smo predlagali, da bi moral predlagatelj v noveli zakona natančno opredeliti ukrepe za zaščito otrok in mladoletnikov v vseh medijih, predpisat njihove obveznosti (označbo takšnih vsebin) in določiti sankcije v primeru njihovih kršitev.

Kot smo že povedali, nas je MK po oddanih pripombah na osnutek sprememb zakona o medijih pozvalo, da pripombe oblikujemo v zakonske člene. Ko smo odgovorili, da tega ne moremo narediti zaradi odsotnosti javne razprave in možnosti soočanja in preverjanja naših predlogov z drugimi in s stališči predlagatelja zakona, so nas z ministrstva opozorili, da njihove službe na podlagi naših pripomb ne uspejo oblikovati sprembe 84. člena zakona o medijih. Povedali so, da bo dosedanja, po našem mnenju pomanjkljiva, zakonska ureditev zaščite otrok in mladoletnikov ostala nespremenjena, če ne oblikujemo preloga sprememb tega člena. Zato smo v kratkem roku, ki nam je bil dan na voljo sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta pripravili predlog 84. člena, ki je sedaj del zakonskega predloga. S predlogom nismo bili povsem zadovoljni, zato smo na njem delali še naprej.

V odsotnosti javne razprave tj. možnosti, da bi naše ideje v razpravi soočili z drugimi, tudi predstavniki medijske industrije in regulacijskih teles smo vendarle nekatere poznavalce osebno kontaktirali in smo prišli do, po našem mnenju izboljšanih rešitev za 84. člen, ki ureja zaščito otrok in mladoletnikov.

V novem predlogu besedila 84. člena zakona o medijih o zaščiti otrok in mladoletnikov, ki ga prilagamo, so novosti poudarjene krepko. Novo besedilo poenostavlja samoregulacijske mehanizme in jih hkrati razširja še na na avdiovizualna dela (filme). Izdajatelje televizijskih programov zadolžuje, da morajo sprejeti in javno objaviti interna merila za prikazovanje oddaj in del, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti, ter opredeliti pritožbene možnosti za gledalce. Nov predlog predpisuje tudi obveznost izdajateljev, da morajo posredovati MK in Svetu za radiodifuzijo ta interna pravila ter letna poročila o njihovem izvajanju, ki bodo dajala MK in Svetu za radiodifuzijo podlago za spremljanje izvajanja teh določb.

Hkrati naš predlog izdajatelje televizijskih programov zavezuje, da morajo objaviti akustična in vizualna opozorila pred objavo televizijskih prizorov, ki vključujejo nasilje ali seksualnost ter vizualni simbol med njihovim predvajanjem. V šestem odstavku je bolj jasno predpisano razlikovanje med prizori, deli in oddajami, ki se lahko prikazujejo z opozorili, pod pogoji iz drugega in tretjega odstavka, in tistimi, ki se lahko prikazujejo v nočnem času. MK naj bi z dopolnjenim petim odstavkom poskrbelo tudi za promocijo vizualnega simbola.

Med prehodne določbe je dodana tudi obveznost Sveta za radiodifuzijo, da na podlagi strokovnih podlag, ki jih pripravi APEK, izdela smernice za pripravo internih pravil izdajateljem televizijskih programov, ki naj prispevajo k bolj enotni praksi glede objavljanja prizorov nasilja ali seksualnosti in označevanja takšnih oddaj. Predlog vpeljuje elemente sistema soregulacije med izdajatelji in državnimi organi, kar je v skladu s predlogi Evropske komisije in uveljavljenimi sistemi na področju zaščite otrok in mladoletnikov na medijskem področju v številnih evropskih državah. Posebej opozarjamo, če bo pristojni odbor državnega zbora ta naš predlog sprejel, bo tem spremembam potrebno prilagoditi kazenske določbe predloga zakona, česar brez sodelovanja predlagateljev zakona ni mogoče.

Priloženi predlog je takšen kot smo ga v tem trenutku sposobni pripraviti in uskladiti sodelavke in sodelavci Mirovnega inštituta. Tudi med nami so razlike v pogledih na to, kaj je na tem področju mogoče urejati z zakoni, kaj naj bo predmet samoregulacuje, kdo naj določbe o zaščiti otrok in mladoletnikov nadzira in sankcionira, in podobno. Kolegica Renata Šribar, ki je sodelovala pri pripravi predloga sodelavk in sodelavcev Mirovnega inštituta, je zato pripravila ločeni predlog, ki vam ga bo posebej predstavila. Menimo, da priloženi predlog kljub temu predstavlja velik korak naprej v primerjavi z določbo veljavnega zakona in tudi besedila, ki ga je sprejela vlada na naš predlog. Kljub temu želimo opozoriti, da nam ni uspelo v priloženi predlog vključiti določila, ki bi zagotovila zaščito otrok in mladostnikov na področju vseh avdiovizualnih medijskih vsebin ne glede na tehnologijo, ki jo uporabljajo za prenos ali oddajanje. Po našem mnenju pregledna, dosledna in učinkovita regulacija tega področja predstavlja dodaten izziv, ki bi ga sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta bili pripravljeni sprejeti, če bi bila organizirana javna razprava in soočenje mnenj in predlogov predstavnikov regulacijskih teles, izdajateljev in ponudnikov avdiovizualnih medijskih vsebin, interesnih skupin s področja zaščite otrok in mladoletnikov in drugih zainteresiranih. Menimo, da deklarativne prepovedi ne učinkujejo, če ni možnosti nadzora in sankcioniranja. Potrebno je vložiti dodaten napor v pristojnih državnih organih in v zainteresirani javnosti, da bi pripravili in sprejeli regulacijske in morebiti tudi soregulacijske mehanizme, ki bi spričo novih tehnologij zagotovili učinkovito zaščito otrok in mladoletnikov pred škodljivimi medijskimi vsebinami.

Tudi predlog posodobljene Direktive o televiziji brez meja Evropske komisije, ki je bil objavljen decembra 2005, in ga bo, če bo sprejet, morala v svoj normativni sistem vgraditi tudi Slovenija, nagovarja države članice Evropske unije v tem smislu: odpiranja predpisov tehnološkem razvoju in hkrati zagotavljanja zaščite mladoletnikov ne glede na to, ali se avdiovizualne medijske vsebine razširjajo s pomočjo tim. linearnih storitev (v njih vključujemo redno oddajanje po tradicionalni televiziji, internetu ali mobilnih telefonih, ko izdajatelj vsebine »potisne« gledalcem) ali nelinearnih (v njih vključujemo vsebine, kot so filmi in novice, ki jih gledalec na zahtevo »potegne« iz omrežja).

Med profil kandidatov za člane sveta za radiodifuzijo bi po našem mnenju morali dodati še strokovnjake s področja medijskih študij in predstavnika interesnih skupin za zaščito otrok in mladoletnih.

Pravica do odgovora in popravka je zagotovljena v Ustavi Republike Slovenije in bi v primeru, če bi se odločili, da v normativnem sistemu ohranimo le pravico do popravka, morali spremeniti ustavo in za to pridobiti dvotretinsko večino poslancev v državnem zboru. Na to smo opozarjali še leta 2000, ko smo v zbirki Media Watch objavili študiji Matevža Krivica in Simone Zatler »Svoboda tiska in pravice posameznika – Pravica do popravka in pravica do odgovora v slovenski zakonodaji«.

Ko razpravljamo o tej temi, bi morali upoštevati, da je pravica do popravka (v angleščini »right of reply«) zagotovljena tudi z Direktivo o televiziji brez meja Evropske unije. Že dosedanja ureditev v zakonu medijih je bila zelo obširno in natančno definirana, vendar še vedno mnogi, ki smo si prizadevali objaviti popravek ali odgovor v medijih, velikokrat tega nismo uspeli doseči. To se je dogajalo kljub temu, da je bil omogočen hiter postopek na sodišču v primeru, če medij popravka ali odgovora ni objavil. Prizadeti državljani se pogosto niso posluževali te možnosti.

Sedanji predlog zaostruje obveznosti medijev, da objavijo popravek, je pa ta predlog v veliki meri le nadgradnja dosedanjih določil. Če na to problematiko gledamo v luči pogoste ignorance medijev do mnogih zahtev za objavo popravka in odgovora, so predlagana določila sprejemljiva, razen v delu, kjer ne postavljajo omejitve v dolžini popravka. Menimo, da je omejitev dolžine nujna in da mora biti sorazmerna objavljenem obvestilu.

Hkrati pa menimo, da je škoda, da je glavnim akterjem medijske dejavnosti v Sloveniji (izdajateljem in novinarjem) očitno odveč napor, da se samoorganizirajo v tej meri, da bi izgradili skupne samoregulacijske mehanizme v medijski industriji, v okviru katerih bi sami poskrbeli za spoštovanje profesionalne etike in učinkovito obravnavanje pritožb glede spornih medijskih praks. Samoregulacijske standarde so v svojem kodeksu sicer zastavili novinarji in jih uresničujejo pri razsodbah novinarskega častnega razsodišča, vendar v okviru svojega mehanizma ne morejo zagotoviti objave razsodb v medijih. Samoregulacijski mehanizem na področju medijev, ki je najbolj raširjen v evropskih državah, je tiskovni svet (press council). Gre za sistem, po katerem izdajatelji medijev preko svojih združenj skupaj z novinarji in njihovimi združenji sprejmejo kodeks oz. »pravila obnašanja« (code of conduct), ustanovijo organe, ki naj promovirajo in nadzorujejo spoštovanje kodeksa ter obravnavajo pritožbe državljanov nad spornimi medijskimi praksami, ki morebiti predstavljajo kršitve kodeksa. Izdajatelji in novinarji se zavežejo k spoštovanju kodeksa, kodeks postane del pogodb o zaposlitvi zaposlenih v medijski industriji, izdajatelji se zavežejo k objavi razsodb tiskovnega sveta in upoštevanje drugih sankcij, če so te bile dogovorjene pri ustanovitvi tiskovnega sveta. V sistem razsojanja o pritožbah nad spornimi medijskimi praksami pri tiskovnih svetih izdajatelji in novinarji pogosto povabijo tudi predstavnike javnosti po svoji izbiri, ker s tem povečajo kredibilnost in verodostojnost odločitev in samega samoregulacijskega sistema. Tako večina tiskovnih svetov poleg predstavnikov medijev vključuje tudi predstavnike javnosti (državljanov). Mnogi tiskovni sveti imajo tudi možnost, da sami sprožijo postopek proti posameznemu mediju zaradi kršitve kodeksa ali pa so dejavni tudi pri promociji medijske etike.

V medijih v Evropi poznajo tudi institucijo medijskega ombudsmana, ki najpogosteje deluje v navezi s tiskovnim svetom. ali pa časopisne ombudsmane znotraj posameznih časopisnih hiš.

Ne glede na te zglede je očitno, da v Sloveniji medijski skupnosti, še posebej pa politiki, očitno najbolj ustreza, da čimveč medijske dejavnosti regulira država, pa četudi se to izkaže za neučinkovito.

4. člen zakona se spremeni tako, da se glasi: »Javni interes na področju medijev 4. člen

1. Republika Slovenija podpira medije pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne:
   • za uresničevanj pravice državljanov oziroma državljank Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov oziroma pripadnic slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti;
   • za zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti medijev;
   • za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete
   • za vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti na področju medijev;
   • za kulturo javnega dialoga;
   • za utrjevanje pravne in socialne države;
   • za razvoj izobraževanja in znanosti.
2. Republika Slovenija podpira razvoj tehnične infrastrukture na področju medijev.
3. Republika Slovenija posebej podpira ustvarjanje in razširjanje programskih vsebin, namenjenih slepim in gluhonemim, v njih prilagojenih tehnikah, ter razvoj ustrezne tehnične infrastrukture.
4. Za sofinanciranje uresničevanja javnega interesa na področju medijev iz prejšnjih odstavkov zagotavlja Republika Slovenija sredstva v državnem proračunu.«

2. K 4. a členu Za 4. členom se dodata nov 4. a in 4. b člen, ki se glasita: »Sofinanciranje javnega interesa na področju medijev 4.a člen

1. Republika Slovenija zagotavlja sredstva za uresničevanju javnega interesa na področju medijev iz 4. člena tega zakona v proračunu ministrstva, pristojnega za kulturo (v nadaljnjem besedilu: pristojno ministrstvo). Pristojno ministrstvo najmanj enkrat letno objavi javni razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev.
2. Na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se lahko prijavijo izdajatelji:
   • splošno-informativnega dnevnika, ki ima manj kot 50.000 prodanih izvodov dnevno;
   • splošno-informativnih tednikov, ki imajo manj kot 8.000 prodanih izvodov tedensko;
   • specializiranih tednikov, mesečnikov in revij, ki imajo manj kot 2.000 prodanih izvodov glede na časovni interval razširjanja medija kot je vpisan v razvid medijev.
3. Izdajatelji radijskih in televizijskih programov lahko pridobijo na razpisu za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev delež finančnih sredstev, ki ne presega 1/3 celotnih letnih programskih stroškov namenjenih za ustvarjanje in predvajanje programskih vsebin.
4. Na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se lahko prijavijo izdajatelji, ki imajo najmanj enega redno zaposlenega novinarja pri mediju, ki se prijavlja na javni razpis.
5. Za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se lahko prijavijo izdajatelji medijev v ustanavljanju, ki zagotovijo natančno izdelan finančno poslovni načrt, iz katerega je mogoče ugotoviti, da bo projekt uspešno samostojno deloval po enem letu od prejema proračunskih sredstev. Delež pridobljenih proračunskih sredstev ne sme presegati tretjino potrebnih letnih programskih stroškov medija. Izdajatelj, ki je pridobil proračunska sredstva na tej podlagi, se v obdobju enega leta po tem ne more prijaviti na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev.
6. Na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se lahko prijavijo izdajatelji tiskanih medijev za sofinanciranje stroškov poštnih storitev ali distribucije.Višina pridobljenih sredstev ne sme presegati polovico letnih stroškov izdajatelja medija namenjenih tem storitvam.
7. Izjemoma se na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev prijavijo tudi izdajatelji medijev, ki bi lahko zaradi trenutnih razmer na medijskem trgu prenehali izhajati. Najvišja enkratna pomoč, ki jo lahko izdajatelj medija pridobi v tem primeru, je enaka stroškom izdajanja medija v obdobju dveh mesecev pred prijavo na javni razpis.
8. Na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se lahko prijavijo izdajatelji medijev, ki potrebujejo finančna sredstva za razvoj tehnične infrastrukture in za razširjanje programskih vsebin, namenjenih slepim in gluhonemim, v njih prilagojenih tehnikah.
9. Na razpis za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev se ne more prijaviti RTV Slovenija, razen v primeru sofinanciranja razširjanje programskih vsebin, namenjenih slepim in gluhonemim, v njih prilagojenih tehnikah ter ustvarjanja in razširjanja programskih vsebin za uresničevanj pravice pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, do javnega obveščanja in do obveščenosti.
10. Izdajatelj medija, ki je dobil sredstva na razpisu za sofinanciranje projektov iz proračunskih sredstev za medije in ni izpolnil pogojev, opredeljenih v razpisu, mora vrniti pridobljena sredstva.

Odločanje o sofinanciranju javnega interesa na področju medijev 4. b člen

1. O delitvi sredstev na podlagi razpisov iz prejšnjega člena odloča minister pristojen za kulturo (v nadaljnjem besedilu: pristojni minister) na predlog strokovne komisije za presojo in ocenjevanje projektov na področju medijev (v nadaljevanju: Komisija) v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo.
2. Člane Komisije imenuje pristojni minister. Člani Komisije morajo biti neodvisni strokovnjaki in ne smejo biti:
   • funkcionarji, poslanci in delavci, zaposleni v državnih organih;
   • člani vodstev političnih strank;
   • redno zaposleni pri izdajatelju medija ali v oglaševalski organizaciji;
   • osebe, ki imajo kot zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija, ali z oglaševalsko organizacijo;
   • osebe, ki imajo lastniške deleže v premoženju izdajatelja medija ali v oglaševalski organizaciji.
3. Pri ocenjevanju projektov Komisija upošteva pomen projekta za uresničevanje javnega interesa na področju medijev kot ga določa 4. člen tega zakona in pogoje iz 4.a člena tega zakona.
4. Pri ocenjevanju projektov Komisija upoštevanja naslednja merila:
   • pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in obveščenosti;
   • ali projekt prispeva k pluralizmu in raznovrstnosti medijev na političnem, kulturnem, znanstveno-raziskovalnem, izobraževalnem, narodnostnem, jezikovnem in drugih civilno družbenih področjih;
   • dostopnost in razširjenost posameznega medija;
   • ali izdajatelj medija spoštuje določbe tega zakona;
   • ali izdajatelj medija pri ustvarjanju programskih vsebin deluje v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi;
   • ali izdajatelj medija pri ustvarjanju programskih vsebin zagotavlja upoštevanje načela kulturne raznolikosti, načela enakih možnosti spolov ter uveljavljanje strpnosti;
   • kakovost in izvirnost avtorske obravnave;
   • povprečno število izvirnih novinarskih prispevkov v posameznem mediju;
   • ali projekt zagotavlja večje zaposlovanje novinarjev oziroma programskih sodelavcev, ki medij ustvarjajo;
   • pomen za posamezno družbeno skupino oziroma pomen za posamezno lokalno skupnost.
5. Komisija lahko oblikuje dodatna merila za ocenjevanje projektov, ki izhajajo iz izsledkov rednih letnih raziskav stanja medijskega pluralizma in raznolikosti v Republiki Sloveniji. Dodatna merila morajo biti vključena v besedilo razpisa.
6. Predlog za razdelitev sredstev izdela Komisija po izvedenem postopku kot ga za javne razpise opredeljuje zakon, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi predloga komisije pristojni minister o vsakem posameznem sofinanciranju projekta za uresničevanje javnega interesa na področju medijev izda odločbo v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku.
7. Pristojno ministrstvo enkrat letno pripravi poročilo o delitvi sredstev na podlagi razpisov za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev in analizo učinkov porabljenih proračunskih sredstev za medije na zagotavljanje pluralnosti in raznolikosti na medijskem področju; ju javno predstavi in objavi na svojih spletnih straneh.
8. Strokovne, pravne in tehnično-administrativne naloge za Komisijo opravlja pristojno ministrstvo.
9. Vlada Republike Slovenije, na predlog pristojnega ministra z uredbo podrobneje določi način, postopek in pogoje za izvedbo rednih letnih javnih razpisov za sofinanciranje projektov iz proračunskih sredstev za medije, v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo.«

84. člen se spremeni tako, da se glasi:

1. »Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, ki bi lahko resno škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnih.
2. Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost se lahko predvajajo tudi v drugih oddajah, vendar mora biti pred začetkom njihovega predvajanja objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označene z ustreznim vizualnim simbolom. Z vizualnim simbolom morajo biti označena tudi avdiovizualna dela iz prvega stavka tega ostavka.
3. Estetska in etična merila za prikazovanje oddaj, del in prizorov ter merila za objavo opozoril iz prejšnjega odstavka določijo izdajatelji televizijskih programov s svojimi internimi pravili (etičnimi kodeksi), ki morajo biti ves čas javno dostopna. Pravila morajo opredeliti tudi pritožbene možnosti za gledalce, ki imajo pripombe glede izvajanja meril iz prejšnjega odstavka. Izdajatelji televizijskih programov morajo kopijo internih pravil poslati pristojnemu ministrstvu in Svetu za radiodifuzijo v petnajstih (15) dneh od njihovega sprejetja in jih v enakem roku obvestiti o vsaki njihovi spremembi.
4. Izdajatelji televizijskih programov morajo vsako leto posredovati pristojnemu ministrstvu in Svetu za radiodifuzijo poročilo o izvajanju internih pravil iz prejšnjega odstavka, ki mora vsebovati tudi podatke o prejetih pritožbah gledalcev in njihovi obravnavi, najkasneje do konca februarja za preteklo leto.
5. Pristojni minister s podzakonskim predpisom določi vizualni simbol iz drugega odstavka tega člena in način njegovega objavljanja ter predpiše načrt za njegovo promocijo.
6. Ob upoštevanju prvega odstavka in meril iz drugega in tretjega odstavka lahko televizijski programi predvajajo tudi programske vsebine, v katerih prevladujejo prizori nasilja ali seksualnosti, v terminu med 24. in 5. uro.
7. Pornografske vsebine v tiskanih in elektronskih publikacijah ter oglasih morajo biti ponujene tako, da niso na enostaven način ali na javnih prostorih in površinah dostopne otrokom in mladoletnikom.
8. Izvajanje prvega, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka ter podzakonskega predpisa iz petega odstavka tega člena spremljata pristojno ministrstvo in Svet za radiodifuzijo. Letno poročilo Sveta za radiodifuzijo Državnemu zboru mora vsebovati tudi oceno izvajanja določb prvega do šestega odstavka tega člena.
9. Inšpekcijski nadzor nad spoštovanjem določb sedmega odstavka tega člena v tiskanih in elektronskih publikacijah, ki so mediji v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona, izvaja inšpektorat pristojnega ministrstva, Tržni inšpektorat Republike Slovenije pa v tiskanih in elektronskih publikacijah, ki niso mediji v skladu s tretjim odstavkom 2. člena tega zakona.«

K 45. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Svet za radiodifuzijo v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona sprejme, na podlagi strokovnih podlag Agencije za pošto in elektronske komunikacije, smernice za pripravo internih pravil iz tretjega odstavka 21. člena in jih posreduje vsem izdajateljem televizijskih programov.«

V sredo stvari s kratkim povzetkom: pri sestavi predloga za 84. člen zakona je vlada upoštevala predlagano besedilo Mirovnega inštituta (MI); ta je za javno razpravo v parlamentu (8. 3. 2006) svoj predlog še nadgradil. Tako pri osnovnem kot nadgrajenem predlogu je sodelovala podpisana, ki je skupaj s sedmimi nevladnimi organizacijami s področja spolne enakosti in otrokovih pravic dala v razpravo še ločen predlog. Ta dopolnjuje oba predloga MI s prepovedjo pornografskih in ekscesnih nasilnih vsebin na mobilnih portalih in po radiu; v obliki odstavkov zakonskega člena pa so združene nevladne organizacije predlagale tudi, da svet za radiodifuzijo prevzame dve dodatni nalogi. Svet bi v skladu z njima imel vlogo strokovnega arbitra, ki pomaga inšpektorju za kulturo in medije na njegovo pobudo presojati primere zakonskih kršitev; poleg tega bi deloval kot drugostopenjski pritožbeni organ v primerih, ko izdajatelji televizijskih programov ne bi ustrezno v skladu z zakonom in svojimi kodeksi obravnavali pritožb s strani gledalstva.

Kot je razvidno, združene nevladne organizacije podpirajo tako vladni predlog kot nadgrajeni predlog Mirovnega inštituta in vsebinsko stojijo za obema. Njihova aplikacija regulacije na radio je zgolj upoštevanje odstavka člena veljavnega zakona; ta nudi tudi že možnost omejevanja pornografije in pretiranega nasilja na internetu in v tisku. Predlagana prepoved pornografije, ki se nanaša na mobilne portale , pa je rezultat študija obravnave regulacije interneta v dokumentih EU in primerjalne analize reguliranja interneta in posebno mobilnih portalov v nekaterih evropskih državah. Obstoječi tuji državnoregulacijski, samoregulacijski in koregulacijski mehanizmi delujejo v državah z dolgoletno tradicijo na področju reguliranja pornografskih in nasilnih vsebin. Slovenija je na tem področju na začetkih, zato se je krog vpletenih nevladnih organizacij postavil na stališče, da je gotovo potrebna državna regulativa tam, kjer za zdaj ni niti volje po samoregulaciji; ko bi se ta realizirala v obliki samoregulacije na obravnavanem področju interneta in mobilnih portalov, bi lahko začeli govoriti o represivnosti zakona. V obdobju, ko ni še niti najmanjše zavesti o odgovornosti izdajateljev internetnih publikacij in mobilnih operaterjev v zvezi z zaščito otrok in mladoletnih, pa je »libertinsko« liberalna, tj. navidezno napredna drža tisto, kar utegne Slovenijo zadržati na poziciji zaostalosti na področju regulacije v okvirih EU. Med pripravami obeh nevladnih predlogov, v javni razpravi ob njuni predstavitvi in v medijskih odzivih na skupek predlaganih sprememb Zakona o medijih (ZMed) v zvezi z zaščito otrok in mladoletnih je nastala vrsta toposov, ki jih obravnavamo v nadaljevanju; ne sklicujemo se neposredno na nosilce pomislekov, s katerimi se poskušamo argumentirano soočiti, saj smisel teksta ni v konfrontaciji. Krovna referenca, direktiva o televiziji brez meja, je v procesu spreminjanja. Novela direktive bo menda sestavljena do leta 2008, v veljavo pa naj bi stopila z letom 2010. Kot je razvidno iz sklepov avdiovizualne konference septembra 2005 v Liverpoolu , ki se je zgodila kot eden izmed tvornih dogodkov za oblikovanje izhodišč za spremembo direktive, je 22. člen direktive, ki se tiče zaščite otrok in mladoletnih in javnega reda, potrjen kot relevanten. Resno vsebinsko omejevanje televizijskih programov, ki je stvar obravnavane direktive, se je enemu od razpravljavcev zdelo potencialni vzrok za premestitev izdajateljev televizijskih programov v druge države; ta protiargument ni naletel na odziv. Več razpravljavcev je predlagalo, da se artikulacija 22. člena direktive s prepovedjo pornografije in nasilnih vsebin, ki zelo škodujejo otrokom, aplicira tudi na regulacijo brezžičnih storitev; zastopniki kapitala in tiska pa so se postavili v prid samoregulacije na teh področjih, drugi so podprli sistem koregulacije. Fragment člena direktive (22.a) prepoveduje spodbujanje k sovraštvu med spoloma. Obe temi, zaščita otrok in mladoletnih pred pornografijo in družbena enakost spolov, sta historično povezani, gre za stopnji v razvoju regulacije pornografije; od pravnega orodja obscenosti se je prešlo na pravna orodja spolne diskriminacije in sovražnega govora, od tu pa na orodje zaščite otrok in mladoletnih, ki je relativno novo. Stopnje v razvoju navedenih legislativnih instrumentov so sicer zgodovinskega značaja, a danes koeksistirajo in dobivajo nove pomene. Tako se, na primer, v Kanadi zakon o obscenosti razume s perspektive enakosti spolov: pri tem se pornografija interpretira kot orodje, s katerim artikulacija nazorov določene skupine prevlada artikulacijo druge skupine in ji na ta način omejuje možnosti za svobodno izražanje.

Če se vrnemo k dokumentom EU: direktiva o televiziji brez meja je povezana s »Priporočilom o razvoju konkurenčnosti evropske industrije avdiovizualnih in informacijskih storitev s promocijo nacionalnih okvirov z namenom doseganja primerljivega in učinkovitega nivoja zaščite otrok in mladoletnih in človeškega dostojanstva« evropskega sveta iz leta 1998. Priporočilo zajema tudi druge avdiovizualne storitve, skupaj z internetom. Samoregulativni sistemi v okviru nacionalnih držav naj bi vključili tudi porabniški segment in javne avtoritete. V aneksu navedenega dokumenta z naslovom »Vodič za nacionalno implementacijo samoregulativnih okvirov za zaščito otrok in mladoletnih in človeškega dostojanstva v internetnih avdiovizualnih in informacijskih storitvah« je posebej navedeno, da morajo biti samoregulativni kodeksi sprejeti samoiniciativno s strani industrije oziroma operaterjev. Naslednji evropski dokument je iz leta 2001 in tudi potrjuje izhodišča za artikulacijo predloga združenih nevladnih organizacij. »Evalvacijsko poročilo komisije svetu in parlamentu« obdeluje aplikacijo navedenega priporočila: razvidno je, da je različne tehnologije prenosa omogočajo tudi različne tehnologije zaščite, ki pomagajo pri starševskemu nadzoru ; hkrati pa je eksplicitno ugotovljeno, da to ne sme segmentirati trga distributerjev, saj bi prikrajšalo izdajatelje vsebin preko tradicionalnega prenosa. Sistem v podporo straševskemu nadzoru mora biti proporcionalno aplikativen na vse medije, ki vstopajo v dom. V skladu s tem je vsako ločevanje oziroma izvzemanje določenih tehnologij prenosa programa iz regulacije glede na obravnavani dokument nelegitimno, govor o zasebnem razmerju naročnika z izdajateljem, ki naj bi bilo izvzeto iz regulative, pa nerelevanten. Del direktive o televiziji brez meja v nadaljevanju (22.b.2) obvezuje k spremljanju mehanizmov in tehnologij za zaščito otrok in mladoletnih z namenom, da bi se olajšalo starševski nadzor. Študije, ki so bile tako narejene že pred začetkom procesa priprav na spremembo obravnavane direktive, so bile zavezane k upoštevanju izkušenj, torej slabosti in prednosti obstoječih mehanizmov regulacije. Raziskava, ki se je odvijala pod okriljem oxfordske univerze, je postregla s pomembnim sklepom, da tehnična zaščita ne odvezuje izdajateljev televizijskih programov od odgovornosti.

Če povzamemo: formulacija nadgradnje predloga 84. člena (vlada in Mirovni inštitut) za novelo ZMed s strani sedmih nevladnih organizacij upravičeno in dolgoročno izhaja iz obstoječega 22. člena evropske direktive o televiziji brez meja. Ta se v skladu z evropskim napotilom aplicira na ravni posameznih držav glede na nacionalna kulturna okolja. Glede na dominantne povzetke razprav v okviru liverpoolske konference je tudi povsem umestna aplikacija direktive na druge medije, ki prenašajo avdiovizualne vsebine. Predlog upošteva tudi, da je slovensko okolje dozorelo za »prisilo« k samoregulaciji, saj televizijski samoregulativni sistem absolutno ne deluje, oglaševalski pa je strukturno nelegitimen, posledično pa nima znanstvenega in strokovnega orodja za sodobno refleksijo in ukrepanje v zvezi s kršitvami načela družbene enakosti spolov, s tem pa tudi ne v zvezi z zaščito otrok in mladoletnih pred škodljivimi oglaševalskimi vsebinami, tj. zlasti pred pornografijo. Za ostale v »industriji« ni videti, da bi učinkovito razmišljali o vsebinski samoregulaciji. Obravnavani predlog širi tudi pristojnosti sveta za radiodifuzijo. Idejno so predlagateljice na tej točki zadolžene Jerneju Rovšku, predsedniku sveta Mirovnega inštituta in članu tima, ki je sooblikoval obe verziji predloga v okviru inštituta, dikcijo pa dolgujemo višjemu inšpektorju Ivanu Palu; v obeh primerih je šlo za odziv na pobudo. Argumentacija za širitev nalog sveta izhaja iz primerjalne analize nizozemskega regulativnega sistema Nicam, funkcije sveta za avdiovizualne medije v Franciji in sveta za komunikacije v Avstriji. Najtehtnejši dokaz za potrebo po širitvi nalog sveta za radiodifuzijo pa je gotovo vpogled v obstoječe stanje, ki priča o tem, da Slovenija razpolaga z zelo skromno platformo za vzpostavitev učinkovitega sistema koregulacije na področju avdiovizualnih medijev. Več kot umestno se zdi uporabiti obstoječo strukturo in z majhno dopolnitvijo pristojnosti sveta doseči pomemben premik v možnostih nadzora nad sugeriranimi samoregulacijskimi mehanizmi izdajateljev televizijskih programskih vsebin.

Za konec se odmaknimo za korak nazaj in si oglejmo široki plan. Predlogi za regulacijo v okviru sprememb za novelo ZMed so razburkali mnogo instanc oziroma nivojev, ki sooblikujejo kulturno okolje države in vplivajo na možnosti, ki jih imajo ne le predlogi, ampak tudi različica, ki bo potrjena s sprejemom zakona. Stiki z mediji, ki jih je imela podpisana v vlogi koordinatorice, v analitično pomembni meri s prakso dokazujejo v kanadski jurisdikciji že udejanjeno tezo, da pornografski in propornografski diskurz pomeni zatiranje govora druge družbene skupine, ki je usmerjena proregulativno. Razlog je preprost. Prvi diskurz je dominanten, mediji so pornografizirani tako in drugače. To teoretsko in izkustveno spoznanje pozitivno koncipiramo kot »pravico druge, drugega do svobodnega izražanja«. Scena nevladnih organizacij se je tudi na tem področju izkazala za segmentirano, kot v vseh primerih vključujočo vse drže, posamič in v kombinacijah: bodisi inertno, bodisi delujočo po oblastniškem ključu, bodisi značilno aktivistično. Med najmanj posrečenimi potezami nevladne scene v obravnavanem primeru se je zdela vključitev predstavnika kapitala z argumentom, da je mogoče ločiti pravno znanje od interesa. Na političnem prizorišču so bile nevladne organizacije deležne očitka sodelovanja z oblastjo. Ob tem je treba opozoriti, da je vključevanje nevladnih iniciativ v zakonodajne procese evropska norma, ki je v procesu implementacije tudi v Sloveniji. Kar se tiče »barve« oblasti, ni dovolj le trditi, da je tisto, kar se zdi levo, včasih zelo desno (v primeru zagovora pornografije levica brezskrupulozno stoji za interesom kapitala) – in obratno; navedimo še podatek, da je bila nevladna iniciativa izkazana v procesu sprejemanja Zakona o medijih 1999 in tudi pred sprejetjem avtentične razlage leta 2003. Kakor koli že, kljub temu, da se je izrazito strokovnemu in civilnodružbenemu interesu pripisalo politično vrednost v bojevitem razmerju med oblastjo in opozicijo, pravih predlogov nasprotujočih diskusij s strani političnih strank v segmentu regulacije nasilja in pornografije ni bilo. Zelo nepopularno bi bilo namreč eksplicitno nasprotovati nečemu, kar je korak k bolj učinkoviti zaščiti otrok in mladoletnih pred škodljivimi vsebinami v medijih – posebno v obdobju pred lokalnimi volitvami. (Zato so bili toliko bolj udarni propornografski mediji.) Vsa opisana dogajanja so seveda povezana s strokovnostjo in relevantnostjo argumentacij. Področje, na katerem se gibljemo, je mnogoplastno in zelo zahtevno: v Sloveniji verjetno lahko na prste preštejemo ljudi, ki so ustrezno informirani in kompleksno teoretsko in strokovno podkovani. Gotovo jih je večina med temi na pozicijah, s katerih ne morejo ali ne želijo vstopiti v javno razpravo o spremembah 84. člena ZMed in drugih nanašajočih se predlogih. Tako je obravnavana zadeva s perspektive pišoče nekako obledela v manku resnično relevantnih referenc v javnih replikah na predloge. Zelo posebno vprašanje je, kakšno vlogo so pri tem odigrali mediji. Morda bo pomenljiv podatek, da nihče od novinark in novinarjev, ki so bili ogorčeni zaradi ideje o vsebinskih restrikcijah interneta in mobilcev, ni kliknil na internet, da bi si ogledal, kakšni so evropski okviri. Če bo tako težko priklikati se do teh referenc, bomo vsi, ki delamo proregulativno, za nezamejene propornografe ostali Bantustan. In obratno. Zadeva bi bila smešna, če ne bi šla na škodo otrok, mladostnikov in žensk.

84. člen se spremeni tako, da se glasi:

1. »Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, ki bi lahko resno škodovali duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov.
2. Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih izdajatelji sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost, se lahko predvajajo tudi v drugih oddajah, vendar mora biti pred začetkom njihovega predvajanja objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerni za otroke in mladoletnike do 15. leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označeni z ustreznim vizualnim simbolom. Z vizualnim simbolom morajo biti označena tudi avdiovizualna dela iz prvega stavka tega odstavka.
3. Estetska in etična merila za prikazovanje oddaj, del in prizorov ter merila za objavo opozoril iz prejšnjega odstavka določijo izdajatelji televizijskih programov s svojimi internimi pravili (etičnimi kodeksi), ki morajo biti ves čas javno dostopna. Pravila morajo opredeliti tudi pritožbene možnosti za gledalce, ki imajo pripombe glede izvajanja meril iz prejšnjega odstavka. Izdajatelji televizijskih programov morajo kopijo internih pravil poslati pristojnemu ministrstvu in Svetu za radiodifuzijo v petnajstih (15) dneh od njihovega sprejetja in jih v enakem roku obvestiti o vsaki njihovi spremembi.
4. Izdajatelji televizijskih programov morajo vsako leto posredovati pristojnemu ministrstvu in Svetu za radiodifuzijo poročilo o izvajanju internih pravil iz prejšnjega odstavka, ki mora vsebovati tudi podatke o prejetih pritožbah gledalcev in njihovi obravnavi, najkasneje do konca februarja za preteklo leto.
5. Pristojni minister s podzakonskim predpisom določi vizualni simbol iz drugega odstavka tega člena in način njegovega objavljanja ter zagotovi sredstva za njegovo javno promocijo.
6. Ob upoštevanju prvega odstavka in meril iz drugega in tretjega odstavka lahko televizijski programi posredujejo tudi programske vsebine, v katerih prevladujejo prizori nasilja ali seksualnosti, v terminu med 24. in 5. uro.
7. Pornografske vsebine v tiskanih in elektronskih publikacijah ter oglasih morajo biti ponujene tako, da niso na enostaven način ali na javnih prostorih in površinah dostopne otrokom in mladoletnikom.
8. Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi za radijske programe.
9. Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo prav tako za programske vsebine, ki se razširjajo znotraj mobilne telefonije preko mobilnih portalov.
10. Izvajanje prvega, drugega, tretjega, četrtega, šestega in osmega odstavka ter podzakonskega predpisa iz petega odstavka tega člena spremljata pristojno ministrstvo in svet za radiodifuzijo. Letno poročilo sveta za radiodifuzijo Državnemu zboru mora vsebovati tudi oceno izvajanja določb prvega do šestega odstavka tega člena.
11. Inšpekcijski nadzor nad spoštovanjem določb sedmega, osmega in devetega odstavka tega člena v tiskanih in elektronskih publikacijah ter posebej na mobilnih portalih, ki so mediji v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona, izvaja inšpektorat pristojnega ministrstva, Tržni inšpektorat Republike Slovenije pa v tiskanih in elektronskih publikacijah ter na mobilnih portalih, ki niso mediji v skladu s tretjim odstavkom 2. člena tega zakona.«

Hkrati se spremeni 100. člen tako, da se med pristojnosti sveta za radiodifuzijo v prvem odstavku dodata dve novi alineji:

• » - na zahtevo inšpektorata pristojnega ministrstva daje pisno mnenje o tem, ali je programska vsebina, zaradi razširjanja katere se zoper izdajatelja televizijskega ali radijskega programa vodi postopek inšpekcijskega nadzora ali postopek o prekršku zaradi kršitve prvega, drugega, tretjega, šestega in osmega odstavka 84. člena tega zakona, vsebovala pornografijo, prizore nasilja ali seksualnosti na način ali v obsegu, zaradi katerega se ne bi smela razširjati v televizijskem ali radijskem programu, ali zaradi katerega je njeno razširjanje v televizijskem programu bilo v nasprotju s sprejetimi in objavljenimi pravili (etičnim kodeksom) izdajatelja ali zaradi katerega bi jo izdajatelj televizijskega in radijskega programa smel razširjati samo na način iz drugega, tretjega, šestega in osmega odstavka 84. člena,«
• » - sprejema obvestila o pritožbah glede kršitev internih pravil (etičnih kodeksov) izdajateljev televizijskih programov iz tretjega odstavka 84. člena tega zakona, na katere izdajatelj televizijskega programa ni odgovoril,”

Spremenijo se prehodne in končne določbe, tako da se k 45. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »(3) Svet za radiodifuzijo v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona sprejme, na podlagi strokovnih podlag Agencije za pošto in elektronske komunikacije, smernice za pripravo internih pravil iz tretjega odstavka 21. člena in jih posreduje vsem izdajateljem televizijskih programov.«

Doda se nova prehodna določba, s katero se določi rok za izvajanje 4. odstavka 84. člena 1. 1. 2008. Tem spremembam je treba prilagoditi kazenske določbe predloga zakona. Nižanje glob zaradi kršitev obstoječega 84. člena ZMed, ki jih predpostavlja 40. člen predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih z vidika zaščite otrok in mladoletnih pred škodljivimi posledicami, ni umestno.

Ta članek je nastal v okviru razprav dovoljevanja in omejevanja vsebin za odrasle. Razgovori o tem zastavljajo vrsto vprašanj, ki večinoma niso pravne narave. Intimno vsakdo izmed nas najprej pri sebi poskuša odgovoriti, kaj je prav in kaj narobe. Družbena ureditev vedno sledi prevladujočim moralnim in etičnim normam, medtem ko je pravo le instrument regulacije družbeno sprejetih pravil. Razprava postavlja vrsto vprašanj, predvsem pa poskuša osvetliti problem dovoljevanja in omejevanja vsebin za odrasle skozi koncept svobode izražanja in s pomočjo prevladujočih pravnih praks v Sloveniji in po svetu.

Svoboda izražanja vsebuje v svojem spektru pravico širiti vesti in mnenja, svobodo prejemati vesti in mnenja in pravico iskati vesti in mnenja. Svoboda izražanja je ena izmed temeljnih pravic vsakega posameznika in skupine. Od njenega izvrševanja je odvisen dobršen del izvrševanja ostalih pravic. Svoboda izražanja je »per se pomembna ustavna vrednota in cilj« , hkrati in predvsem pa tudi »temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode«. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP): »Svoboda izražanja uveljavlja enega izmed bistvenih temeljev demokratične družbe, enega izmed temeljnih pogojev za njen razvoj in za razvoj vsakega posameznika. /…/ Uporabna ni (svoboda izražanja, op. a.) samo za informacije ali ideje, ki jih sprejemamo radi ali dojemamo kot neškodljive ali kot nepristranske, temveč tudi za tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo bodisi državo ali kateri koli del prebivalstva. Take so namreč zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe.« Douglas Justice, sodnik vrhovnega sodišča ZDA, je v primeru Terminiello vs. City of Chicago napisal: »Funkcija svobode govora v našem sistemu vladavine je, da se povabi (izzove op. a.) razpravo. Najbolje lahko služi svojemu namenu takrat, ko povzroča razmere nemira, vzbuja nezadovoljstvo z obstoječimi razmerami ali celo razburi ljudi do jeze. Govor je pogosto provokativen in izzivajoč. Lahko izzove predsodke in predkoncepte in ima globok vznemirjajoč učinek, ko sili k sprejemu neke ideje. Zaradi tega je svoboda govora, ki sicer ni absolutna /…/, kljub temu pa zaščitena pred cenzuro ali kaznovanjem, razen v primerih, ko je s stopnjo verjetnosti prikazano, da povzroča jasno in neposredno nevarnost za resno škodo, ki se dviga daleč nad nevšečnosti, vznemirjanja ali nemire javnosti.« Samo omejevanje pravice do svobodnega izražanja je torej zaradi tega podvrženo še strožjim pogledom in kontroli. »A kljub temu da so pravice svobode govora in združevanja temeljne, v svoji naravi niso absolutne. Njihovo izvrševanje je predmet omejitev, če je specifična predlagana omejitev potrebna za to, da zaščiti državo pred uničenjem ali pred resno škodo, politično, ekonomsko ali moralno.« Za vse pravice in dolžnosti je značilno, da niso absolutne, ampak so omejene z drugimi pravicami in dolžnostmi. Navedeno velja nedvomno tudi za svobodo izražanja, ki pa ima v razmerju do večine ostalih pravic in dolžnosti specifičen položaj in določanje razmerja do ostalih pravic in svoboščin je vse prej kot enostavno opravilo. Vrhovno sodišče Indije je izrecno zavrnilo stališče, da gre pri obravnavi medsebojnega razmerja med pravico do svobodnega izražanja na eni strani in družbenimi interesi na drugi za preprosto sorazmerje. Zapisalo je namreč: »Tukaj mora biti dejansko kompromis med interesom svobode izražanja in družbenimi interesi. Toda obeh interesov ne moremo preprosto primerjati, kot da imata enako težo. Naša zavezanost svobodi izražanja zahteva, da (le-ta, op. a.) ne more biti omejevana, razen če je to v dani situaciji nujno in je ogrožen interes skupnosti. Pričakovana nevarnost pa ne sme biti oddaljena, domnevna ali izsiljena. Imeti mora neposredno in neposredno vzročno zvezo z izražanjem.« Skupna značilnost večine mednarodnih dokumentov in organizacij, ki urejajo navedeno pravico, je uporaba t. i. tridelnega testa, ki naj služi za podlago presoje zakonitosti in ustavne ustreznosti posameznih omejitev svobode izražanja. V skladu s samo naravo konvencij morajo sodišča ne samo upoštevati, temveč tudi uporabljati ta test, če želijo njihove vlade ravnati v skladu s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi. Pred uporabo testa naj navedemo še »kriterij demokratične družbe«, ki je dejansko pravilo politične etike in so ga države članice, podpisnice konvencij, dolžne upoštevati. Pri obravnavi Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) lahko ugotovimo, da je element demokratičnosti naveden v sami preambuli in da predstavlja vezno gradivo za celotno razumevanje in izvrševanje konvencije.

1. Vsaka omejitev mora biti določena z zakonom. Pomembna je tako dostopnost kot tudi predvidljivost pravnega pravila. To v teoriji pogosto imenujejo tudi »kvaliteta« zakona-prava. Kar se tiče dostopnosti, mora imeti vsak državljan ustrezne informacije, ki naj mu pomagajo razumeti posamezen primer in ki se nato ob posameznem primeru lahko tudi uporabijo. To ne pomeni, da mora biti pravilo kodificirano. Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji praksi presodilo, da zadošča, da je »razumno predvidljivo« iz že rešenih primerov (case law). Kar zadeva predvidljivost, mora biti norma oblikovana dovolj natančno in tako državljanu omogočiti, da svoja ravnanja in vedenje ureja tako, da lahko v nekem razumnem okviru v posameznem primeru ob danih okoliščinah predvidi posledice, ki jih bo imelo določeno dejanje. Ni pa treba, da bi bile te posledice predvidljive z absolutno gotovostjo in natančnostjo.

2. Vsaka omejitev mora služiti legitimnemu interesu. Da je ukrep upravičen, mora vsaka omejitev služiti nekemu legitimnemu interesu. Ti legitimni interesi so ponavadi zapisani v samih pravnih dokumentih. Tako EKČP v 2. odstavku kot legitimne interese določa: »varnost države, njeno ozemeljsko celovitost, javno varnost, preprečevanje neredov ali zločinov, zavarovanje zdravja ali morale, zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, preprečitev razkritja zaupnih informacij in zavarovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.« Država mora sedaj dokazati, da mora biti posamezna pravica podvržena omejitvam zato, da bi bil dosežen zaželeni legitimen cilj, ki ga zasleduje.

3. Vsaka omejitev mora biti v demokratični družbi nujna. Kako določiti, kaj je v demokratični družbi nujno, je lahko zelo problematično. Iz tega razloga mora biti nujnost posega v pravico, zaradi doseganja legitimnih interesov, prikazana dovolj prepričljivo. Izkazati mora »družbeno nujnost« ; država mora dejansko dokazati, da taka nujnost obstaja. Ukrepi, ki bi bili uporabni, zaželeni, dopustni, navadni ali celo nepogrešljivo potrebni, s tem niso tudi nujni. Razlog, ki ga država uveljavlja, je lahko celo relevanten, zaradi tega pa še ni nujen. Poleg tega morajo biti razlogi, ki jih država poda kot opravičilo za posamezen ukrep, tudi relevantni in zadostni. Pri presoji, ali je poseg opravičen »z zadostnimi« razlogi, ESČP presoja vse vidike javnega interesa, ki se pojavljajo ob posameznem primeru. V primerih, kadar informacija, ki naj bi bila predmet omejitev, vsebuje podatke »nedvomne javne skrbi«, je informacija lahko omejena samo, če lahko z »absolutno točnostjo« trdimo, da bo širjenje take informacije imelo nasprotne učinke od tistih, ki se jih država upravičeno (legitimno) boji. Pomemben je seveda tudi obseg omejitve. Absolutne omejitve namreč niso dopustne. Tako, na primer, ni dopustna omejitev, ki prepoveduje razkritje vseh podatkov iz vseh postopkov v teku. Sodišče namreč lahko odobri omejitev svobode izražanja samo v primeru, ko glede na vse okoliščine konkretnega primera ugotovi, da je ob prej naštetih pogojih taka omejitev nujna. Pri presoji nujnosti ESČP tudi opozarja, da je kot enega izmed faktorjev nujnosti treba presojati tudi prakso drugih držav članic v podobnih primerih.

Kombinacija nujnosti posega in sledenja legitimnim interesom odpira poleg tega še kriterij sorazmernosti : ali je poseg sorazmeren legitimnim ciljem, ki jih zasledujemo. Ob kriteriju sorazmernosti moramo pri določanju odgovorov na posamezna vprašanja prej omenjenega testa ob obravnavi primerov, ki jih je reševalo ESČP pri uporabi EKČP, opozoriti še na zelo pomemben kriterij, »prostor prostega preudarka« (margin of appreciation). Vsaka država članica ima namreč ob presoji posameznih elementov testa in končnega rezultata določeno diskrecijsko pravico, kako presojati posamezne elemente, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na odločitev. Pri tem seveda v osnovi upošteva omejitve, ki jih podaja 2. odstavek 10. člena EKČP, pri čemer pa je uporaba teh ukrepov lahko različna glede na posamezen primer, ki ga obravnavamo, glede na tradicijo, ki obstoji v posameznem okolju itd. Prosti preudarek, ki je lahko različnega obsega, prinaša s seboj po eni strani sicer določeno možnost natančnejše prilagoditve konvencije in njenega razumevanja posameznemu okolju in tradiciji le-tega, po drugi pa s tem prinaša s seboj tudi določeno polje nestabilnosti in nepredvidljivosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je na podlagi mednarodne teorije in prakse sprejelo naslednje pravilo za tehtanje med seboj nasproti si stoječih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. »Po določbi 3. odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Kadar Ustava ne predvideva omejitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je treba presoditi, ali je poseg dopusten zaradi varstva ustavnih pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Kot izhaja iz prakse Ustavnega sodišča, so omejitve ustavnih pravic zaradi varstva ustavnih pravic drugih dopustne le, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Da je omejitev dopustna, mora biti podan ustavno dopusten cilj (varstvo pravic drugih ali tudi javne koristi – kadar je varstvo javne koristi ustavno dopusten cilj bodisi neposredno bodisi posredno – da se prek nje varujejo pravice drugih). Poleg tega morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

1. poseg mora biti nujen – to pomeni, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti);
2. poseg mora biti primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja in
3. upoštevati je treba tudi t. i. sorazmernost v ožjem smislu. To pomeni, da je pri ocenjevanju nujnosti posega treba tehtati pomembnost posega v ustavno pravico s pomembnostjo ustavno dopustnega cilja, ki želi zavarovati ali zagotoviti druge ustavno varovane dobrine, in odmeriti upravičenost nujnega posega sorazmerno s težo posledic.

Glede zadnjega elementa, to je sorazmernosti v ožjem smislu, je torej treba po stališču Ustavnega sodišča pri ocenjevanju nujnosti posega tehtati tudi pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pomembnostjo pravice, ki se s tem posegom želi zavarovati. Izhodišče pri tem je, da mora biti teža posega v varovano pravico v sorazmerju s pomenom druge varovane pravice (oziroma javne koristi), zaradi katere se posega v prvo. V primeru, če gre varovani pravici, ki je razlog poseganja, zaradi njenega pomena absolutna prednost, je po stališču Ustavnega sodišča lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico.«

Definicije vsebin, ki so namenjene zgolj odraslim, ni. V okviru Evropske unije kakor tudi Republike Slovenije obstaja želja omejiti ali prepovedati dostop do in sodelovanje otrok v pornografiji. Osnovni problem pornografije je, da ni definirana. Na to so opozorili tudi v komentarju kazenskega zakonika. »V zvezi s pornografijo je umestno še opozorilo, da sam kazenski zakonik ne navaja podrobnejše razlage tega pojma. Pokazalo se je namreč, da so vsi poizkusi, kako opredeliti pornografijo, končali tako, da je bil ta nedoločen pravni pojem nadomeščen z drugim nedoločenim pravnim pojmom.« Kanduč opozarja, da je vprašljivo, kako lahko inkriminiramo »prikazovanje in izdelavo« določenega gradiva, ne da bi natančno opredelili, za kakšno gradivo v bistvu gre. »To je, milo rečeno, nenavadno. Še posebno če pomislimo na načelo lex certa.« Sam poskuša opredeliti pornografijo vsaj na denotativni ravni kot eksplicitno reprezentacijo spolnih praks, katerih subjekti so človeška bitja: posamič, v parih (s človekom ali živaljo) in v skupinah. Opozarja pa, da ker so človeške spolne prakse raznovrstne, so take tudi njihove eksplicitne (pornografske) prezentacije. Problem pa je, ker se znotraj tega zopet vzpostavlja več vprašanj. Na primer, kaj je eksplicitno. Kar zadeva predvidljivost, mora biti norma oblikovana dovolj natančno, da državljanu omogoča svoja ravnanja in vedenje urejati tako, da lahko v nekem razumnem okviru v posameznem primeru ob danih okoliščinah predvidi posledice, ki jih bo imelo določeno dejanje. Ni pa treba, da bi bile te posledice predvidljive z absolutno gotovostjo in natančnostjo. V primeru kršitev, ki so vezane na pornografijo, lahko torej tako za Republiko Slovenijo kakor tudi za Evropsko unijo ugotovimo, da norme, ki omejujejo pornografijo, niso oblikovane dovolj natančno, da bi omogočale predvidljivost in razumnost zapovedi v pravni normi, ker v tem trenutku ni enotne in vsaj okvirno razumljive opredelitve pojmov.

V ZDA praviloma urejajo vprašanje omejevanja opolzkega (obscenity) ali nespodobnega (indecent) izražanja. Vendar imajo tudi v ZDA nemalo problemov, saj tudi ti pojmi niso jasni, zaradi česar večkrat prihaja do nejasnosti. Tako je v primeru Reno v. ACLU Vrhovno sodišče ZDA obravnavalo Communications Decency Act of 1996 (CDA), katerega namen je bila zaščita mladoletnikov pred nevarnimi vsebinami na internetu. Kaznivo je bilo »vedoma« prenašati opolzka ali nespodobna sporočila kateri koli osebi pod 18 letom starosti, kakor tudi pošiljanje ali prikazovanje sporočil, ki v vsebini, opisu ali upodobitvi, na način očitno žaljiv, kot je to razumljeno s strani trenutnih družbenih standardov, prikazujejo spolne ali izločevalne aktivnosti ali organe. Sodišče je tudi opozorilo, da so bile zakonske določbe nejasne in da niso definirale posamezne vsebine. Zakonski člen se je glasil: ‘indecent’ material or of material that ‘in context, depicts or describes, in terms patently offensive as measured by contemporary community standards, sexual or excretory activities or organs… Sodišče je zapisalo, da bi uporaba takih terminov lahko spodbudila negotovost, ki bi na primer, kot je zapisalo sodišče, lahko zastavila vprašanja, ali je resna razprava o kontroli rojstva, homoseksualnosti ali posledicah posilstva v zaporu pokrita s tem zakonom. Sodišče je opozorilo na stranske učinke, ki bi bili posledica utišanja posameznih mnenj, ki bi bili tako utišani.

Na podlagi zapisanega lahko torej ugotovimo, da omejitev pornografije, obscenosti ali nespodobnosti ni dovolj jasno opredeljeno, da bi lahko povprečen državljan lahko enoznačno ugotovil, kaj pojmi pomenijo. Če povprečnemu državljanu ni jasno, kaj pomeni posamezen pojem, je to velika nevarnost, da ga bodo določali posamezniki glede na bolj ali manj subjektivne okoliščine, zaradi česar bo posameznik ali skupina predmet omejitev ali kaznovanj, ki jih vnaprej ni mogel »običajno« predvideti in razumno pričakovati. Taka določila kršijo temeljno dostojnost predvidljivosti in prepovedi samovoljnega odločanja. V primeru, ko nimamo enotnih standardov, smo hočemo nočemo lahko podvrženi odločanju, ki je samovoljno in nezmožno objektivne presoje realne podlage. Naslednje vprašanje, ki ga je treba razrešiti, je, ali omejitve vsebin za odrasle služijo legitimnim interesom. Država mora dokazati, da mora biti posamezna pravica podvržena omejitvam zato, ker bi z omejitvijo določene pravice in svoboščine zaščitili drugo pravico in svoboščino, ki zasluži več zaščite. Država mora dokazati, da pravica, katero se želi omejiti, dejansko negativno vpliva na izvrševanje druge pravice. Ta negativen vpliv mora biti dejanski in ne zgolj posledica preobčutljivosti ali subjektivnega razpoloženja skupin ali posameznikov. V tem delu se moramo vprašati: zakaj so vsebine za odrasle, erotika, pornografija in nespodobnosti in opolzkosti za nekatere sporne, pa naj bodo to posamezniki ali skupine. Ali v tej spornosti morda obstaja razlog za legitimno omejevanje pornografije. Nekaterim se zdi pornografija problematična, ker ni umetnost. To je sicer lahko res, res pa je tudi, da je problematično opredeliti, kaj je umetnost. Znana je izjava ameriških sodnikov, da kar je za nekoga opolzkost, je lahko za nekoga lirika. Četudi stvar ni umetnost, pa to ni zadosten razlog, da bi omejili tako izražanje, saj bi v tem primeru nedvomno vsak od nas lahko naštel kopico »interpretov« in »kvaziumetnikov«, ki bi jih bi bilo treba malce »omejiti«. Kanduč opozarja, da je za nekatere pornografija nadvse sporna, ker menijo, da je obscena, nečista, nedostojna, grda, umazana, opolzka, razuzdana, nespodobna, gnusna, odbijajoča, žaljiva, pohujšljiva, nasploh škodljiva in kvarna. Ob dejstvu, da pornografijo opredeli kot izrecno prezentacijo spolnih praks, to pomeni, da vse našteto velja za izrecni prikaz spolnosti in je problematična torej že sama spolnost. Nekaterim se zdi sporna komercializacija spolnosti. To pravno gledano ne more biti utemeljen razlog za omejevanje, vse dokler osebe prostovoljno vstopajo v ta razmerja. Vse prisilne oblike pa so že v tem trenutku prepovedane. Komercializacija je sicer problematična, vendar pa velja opozoriti, da samo in takrat, če krši morebiti temeljne človekove pravice in svoboščine. Kot dokaj problematičen vidik se izpostavlja vdor spolnosti v javni prostor. To je sicer res, je pa ob tem osnovno vprašanje, na katerega si je treba odgovoriti, ali to resnično vpliva na izvrševanje naših pravic in svoboščin in ali jih objektivno omejuje. Torej: ali zaradi tega ne moremo izvrševati katere koli pravice in svoboščine, ki nam pripada. Zgolj slab okus in različni moralni koncepti dojemanja vrednot še niso razlog za omejevanje pravic in svoboščin drugih, da uveljavljajo in živijo svoj koncept, vse dokler s svojim konceptom aktivno ne posegajo v naš vrednostni in bivanjski način življenja, na način, da mi ne moremo več nemoteno živeti svojega. Šele v tem trenutku pride lahko do tehtanja nasprotujočih si svoboščin in človekovih upravičenj.

»Feministke so proti pornografiji zato, ker naj bi slednja podpirala patriarhalne družbene strukture (jedrno družino in moško gospostvo na ekonomskem in političnem področju). Konservativci pa so proti pornografiji zato, ker naj bi ta ogrožala patriarhalno družbo, namreč jedrno družino, monogamno razmerje v okviru zakonske zveze in »ideal« spolnosti, ki je omejena le na reproduktivne (ne pa rekreativne) namene. Za nekatere konservativce je pornografija sporna tudi zato, ker naj bi razvrednotila in razčlovečila spolnost. Problem je v tem, da pornografija prikazuje spolne prakse zunaj »posvečenega« razmerja med moškim in žensko, ki ga označuje vzajemna ljubezen, neomajna predanost in brezkompromisna zvestoba: zunaj tega okvira naj bi bil seks zgolj živalsko zadovoljevanje (in celo »izživljanje«) »nizkotnih« nagonov«. Vprašanje je, ali res vse to sproža pornografija in ali res obstaja enoten konsenz glede teh mnenj in vrednot. Ali je vrednota patriarhalna družina? Ali je kaj narobe, če je to vrednota? Ali lahko ravnate objektivno drugače? Ali ne ravnate drugače samo, ker je to težko in ker je laže živeti tako kot živijo v vaši družbi? Ali bi bilo pravici ugodeno, če bi vaše vrednote »živeli« tudi drugi in jih po možnosti tudi razumeli? Ali je družba, v kateri ne razumejo vsi, da imate prav, sploh pravična družba? Ali je omejitev potrebna v takšnem obsegu, da boste neomejeno lahko uživali svoje življenje, svoj vrednostni sistem in svoje želje, potrebe in čustva? Ali se vam ne zdi, da so naša vrednotenja tako drugačna, različna, da se moramo vsi malce omejiti zato, da uživamo vsak svoj del vrednostnega življenja na dostojanstven in nestresen, recimo temu »naš način«. Pravica je v sami osnovi omejevanje moje in vseh drugih pravic in šele v razumevanju tega je možno »učinkovito zadovoljivo sobivanje«. Obstaja pa še en način – diktatura primernega in ustreznega. Nadaljnje razprave v tem obsegu so sicer zanimive in zastavljajo zanimiva razmišljanja, vendar pa pravno gledano ne dajejo realnega odgovora, kaj so skupne vrednote tem skupinam in ali je resnično spolnost v kateri koli pojavnosti kriva za to, da se te skupne vrednote ne morejo uresničiti in da bi omejevanje teh pojavnih oblik doseglo te cilje. Bistvo pravice je, da jo lahko živite in da pri tem tudi drugemu pustite, da živi svoje pravice. Če si nekdo želi ogledovati ali sodelovati v vsebinah za odrasle in vas pri tem objektivno ne ovira v izvrševanju vaših pravic, ga pustite pri miru. V vsakem trenutku je treba vedeti, da tudi vaša dejanja niso vsem všeč in da bo jutri nekdo, ki se bo spravil na eno izmed vaših pravic, ki se vam zdi »popolnoma« samoumevna in bo »zahteval« njeno omejitev ali prepoved, zato da se bo bolje počutil. Vsekakor ima pravico to zahtevati in mera, ki ste jo vzeli drugemu, bo sedaj »merilo« vaši pravici.

Pornografija menda vpliva tudi na protipravno vedenje posameznikov. V skladu z nekaterimi raziskavami je vzrok spolne agresivnosti, ki lahko privede do spolnega nasilja različnih oblik. Raziskave, ki to potrjujejo, obstajajo. Res pa je, da obstajajo tudi raziskave, ki trdijo nasprotno in liberalizacija pornografije vzpostavlja dokazano tudi negativno korelacijo med razširjanjem pornografije in nasilnim spolnim vedenjem (v danski, švedski in zahodnonemški družbi). Na drugi strani posiljevalci mnogokrat poudarjajo vpliv, ki ga je imela pornografija na dejstvo, da so izvedli, ali na dejstvo, kako so izvedli določeno kaznivo dejanje. Res pa je, kar je moje osebno mnenje, da niso ravno relevanten vzorec, saj je povprečen storilec hudega kaznivega dejanja po svojih navedbah neprišteven. Trenutno ni objektivnega dokaza, ki bi realno utrdil hipotezo, da vzroki spolne agresivnosti izhajajo iz pornografije. Varstvo otrok ima največ teže pri utemeljevanju omejitev vsebin za odrasle. V družbi obstaja velik konsenz, da je treba zavarovati duševno in telesno spolno nedotakljivost. Če sem čisto realen, se nikoli nisem spraševal, zakaj je to prav, se mi pa zdi, po »občutku«, da to tako je in tako pač mora biti. Občutki pa so lahko zelo problematični. Dogem, ki jih družba sprejema kot tiste, o katerih se ne sprašujemo in za katere vsi vedo, da tako mora biti, je še mnogo. Pa se kdaj vprašamo, ali z uveljavljanjem takih hipotez resnično varujemo to, kar želimo. Teorija postavlja vprašanja o smiselnosti tega pravila in ali dejansko varujemo s tem, ko mladini prepovedujemo dostop do teh vsebin, njihovo duševno in spolno nedotakljivost. Ali je varstvo mladine resnično varstvo? Spolno dozorele osebe lahko imajo spolne odnose, hkrati pa se moramo delati »nevedne« in jih pustiti kljub spolni zrelosti, da ne vidijo tega, kar tako ali tako nekateri že počnejo. Ali s tem, ko preprečujemo ogled teh vsebin, mladim zagotovimo manj spolnih aktivnosti in njihovo večjo varnost in znanje? Nevednost nikoli ali pa le zelo redko pomeni kaj dobrega. Sam menim, da je najbolj ustrezna primerna in zadostna vzgoja in zadostna in ustrezna količina informacij. Zanikanje nečesa tega ponavadi ne naredi za neobstoječe. Kazenski zakonik Republike Slovenije določa, da kdor osebi, mlajši od štirinajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Dragi starši, ali je slikovni prikaz uporabe kondoma izvzet iz tega člena? Ali lahko otroku prikažete film z lepo prikazano spolnostjo? Paradoks nastane v trenutku, ko imajo starši doma spolno se prebujajočo osebo, ki ji smejo sicer zagotoviti vzgojo, vendar je ta lahko zgolj na teoretični osnovi. S tem, ko se delamo, da nečesa ni, narava pa tem istim mladostnikom trdi nekaj drugega, delamo sebi in vsem ostalim prav medvedjo uslugo. Spolnosti imate kolikor hočete, samo neposredno je ne pokažemo. Kaj smo s tem dejansko rešili? Zanimiv je novozelandski primer Moonen vs. Film and Literature Board of Review , ko se je tožnik pritožil zoper odločitev komisije za pregled filmov in literature, ki je prepovedala posest in prodajo knjige The Seventh Acolyte Reader in nekaj posnetkov. Knjiga je vsebovala devet zgodb, ki so opisovale splošne aktivnosti moškega z dečki, ki so bili mlajši od 16 let. Nekaj fotografij je vsebovalo gole otroke, večina dečke. Sodišče, ki je presojalo primer, je zapisalo, da je dovoljena določena stopnja cenzure v klasifikaciji filmov in literature, da pa ta ne sme biti neprimerna. Omejitev svobode izražanja je mogoča tam, kjer ostale vrednote prevladajo nad svobodo izražanja. Zakonodaja, ki ureja cenzuro, sme razumno omejiti svobodo izražanja samo v obsegu, ki je upravičeno izkazan v svobodni in demokratični družbi. Pri presoji, ali je odprava ali omejitev pravice opravičena, je treba najprej identificirati cilje, ki jih je želela doseči zakonodaja preko določb, ki so predmet obravnave. Sodišče je opozorilo, da ne smeš uporabiti kovaškega kladiva zato, da boš zdrobil oreh. Sredstva, ki jih boš uporabil, morajo imeti objektivno povezanost s cilji in za dosego ciljev se mora doseči minimalen poseg v pravico ali svoboščino, ki je prizadeta. Poleg tega mora biti omejitev opravičena v luči ciljev. V primeru, ki ga je obravnavalo sodišče, je bilo potrebno tehtati med vrednostjo družbe v pravico do svobodnega izražanja in vrednostjo družbe v zaščiti otrok in mladoletnih pred izkoriščanjem v seksualne namene in za zaščito družbe na splošno pred izpostavljanjem neprimernimi spolnimi vedenji. Sodišče je ugotovilo, da je komisija, ki je opravljala klasifikacijo knjige, ugotovila, da knjiga promovira izkoriščanje otrok in mladoletnikov v spolnosti, vendar pa je sodišče ob tem izrecno opozorilo, da odločitev ni navedla nobene razprave in razlogov, zakaj menijo, da je temu tako. Ocena, da publikacija promovira in zagovarja neprimerne spolne aktivnosti, mora vsebovati več kot zgolj trditev, da vsebuje goloto. Opisi in upodobitev prepovedanih aktivnosti sami po sebi še ne pomenijo promocijo ali zagovarjanje takih aktivnosti. Nekaj mora biti v načinu, na katerega je prepovedan aktivnost opisana ali upodobljena, ali da se na drug način ukvarja z njo, za katero pošteno lahko trdimo, da ima učinek promocije ali zagovarjanja takih dejavnosti. Sodišče je dejalo, da na podlagi odločitve komisije ni jasno, kako opis spolnih aktivnosti med moškim in dečki, mlajšimi od 16 let, vpliva na promocijo ali zagovarjanje spolnega udejstvovanja otrok in mladoletnikov v spolnih praksah, ki bi zagovarjal ali vzpodbujal tako izkoriščanje. Isto je ugotovilo tudi za slike, kljub temu pa je pri slikah ugotovilo, da so le-te upodobile resnične otroke in ne fiktivne, kar bi lahko pomenilo razliko pri ponovni presoji. Sodišče je dejalo, da je bila prepoved knjige kršitev svobode izražanja in je vrnilo knjigo in fotografije komisiji v ponovno klasifikacijo.

Vsaka omejitev mora biti v demokratični družbi nujna in sorazmerna. To pomeni, da cilja ni mogoče doseči z blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega (drugi možni ukrepi z istim ciljem ga ne morejo nadomestiti). Poleg vsega mora biti poseg sorazmeren legitimnim ciljem, ki jih zasledujemo. Ali je potreben tako velik poseg v določeno pravico in ali ne bi dosegli učinka tudi na drug način, ki ne bi na tak način posegel v prvo pravico. V tem okviru se sprašujemo takrat, ko smo ugotovili, da je ukrep vnaprej predvidljiv in predpisan, da služi legitimnim ciljem in da bo dejansko dosegel namen, zaradi katerega ga želimo uvesti. Bistvo omejevanja določene pravice in svoboščine je varstvo druge pravice in svoboščine, kar pomeni, da jo lahko omejimo samo v obsegu, kot je to res nujno, da zagotovimo nemoteno izvajanje pravice, ki je razlog za omejevanje te pravice.

V svetu obstaja veliko idej, kako omejiti ali prepovedati dostop do vsebin za odrasle. V ZDA je Federal Communications Commission leta 1989 na podlagi dokumenta Kongresa ZDA uveljavila 24-urno politiko nepredvajanja nespodobnih sporočil. Vrhovno sodišče ZDA je obravnavalo leta 1989 primer Sable Communications of California, Inc. vs. Federal Communications Commission. V tem primeru je bil tožnik ponudnik vnaprej posnetih »seks« telefonskih sporočil. Sprožil je spor zaradi zakonodaje, ki je prepovedovala predvajanje opolzkih in nespodobnih telefonskih sporočil med posameznimi državami v ZDA v komercialne namene. Sodišče je dejalo, da vlada sme omejiti vsebino zaščitenega govora le v toliko, kot je to nujno, da se zagotovi prevladujoče interese, in sicer z ukrepi, ki v čim manjšem obsegu omejujejo pravice, ki se omejujejo, da se zagotovi uveljavitev interesa, ki se ščiti. Sodišče je opozorilo na javni interes, ki ga zasluži varstvo otrok pred eksplicitnimi spolnimi vsebinami na eni strani, na drugi pa je ugotovilo, da je sprejeta zakonodaja v celoti prepovedala nespodobna meddržavna komercialna telefonska sporočila. Tako določilo je po mnenju sodišča poseg v pravico do svobodnega izražanja odraslih. Ob tem je treba opozoriti, da je način, na katerega se je dostopalo do storitev ponudnika, zahteval aktivno ravnanje uporabnika, da je prejel posneto sporočilo. To pomeni, da je bila komunikacija bistveno omejena pred vsemi tistimi, ki si ne želijo ali nočejo te ponudbe. Sodišče je dejalo, da bi taka zakonska določba omejila vsebino telefonske konverzacije odraslih oseb na raven tiste, ki je primerna za otroška ušesa. Zaradi navedenega je sodišče odločilo, da so take določbe zakona prestopile meje pravice do svobodnega izražanja, saj so »globoko presegle to, kar je nujno za zagotovitev omejevanje dostopa mladoletnikov do takih sporočil«. Na podlagi tega primera je sodišče odločilo razveljavilo popolno prepoved predvajanja nespodobnih vsebin in dejalo, da Kongres zvezni komisiji za komunikacije ne more preprečiti ustvarjanja pravil, tako imenovanih »varnih pristanišč«, to je varnih delov dneva ali načinov komunikacije, v katerem se lahko predvaja nespodobne vsebine. Kongres je kot posledico tega, pri določitvi sredstev za javna predvajanje, komisiji naložil, da sprejme pravilnik, ki bo prepovedoval predvajanje nespodobne vsebine: 1. med 6.00 in 22.00 vse dni v letu s strani vseh javnih radijskih ali televizijskih postaj, ki preneha delovati ob 24.00 ali pred to uro; 2. med 6.00 in 24.00 vse dni v letu s strani vseh radijskih ali televizijskih postaj, ki niso opisane v prejšnjem odstavku.

V Evropi je zelo zanimiv predvsem razvoj omejevanja dostopa do teh vsebin preko mobilnih aparatov. Zakaj zanimiv. Zato, ker so se v veliki večini sami ponudniki teh storitev, predvsem pa operaterji, odločili, da želijo urediti to področje in so začeli sestavljati lastne kodekse ravnanja, ki, zanimivo, edini konkretno urejajo navedeno problematiko. Velika večina držav v EU nima zakonodaj, ki bi posebej urejale dostop do vsebin za odrasle na mobilnih aparatih. Tako zakona nima Belgija, Češka, Nizozemska, Estonija, Italija, Malta, Avstrija, Švedska, Poljska, Portugalska, Velika Britanija. Vse te države uporabljajo bodisi kazensko zakonodajo ali drugo ustrezno zakonodajo, ki ureja predvajanje in omogočanje dostopa do vsebin za odrasle. Velika večina držav pa je sprejela s strani industrije lastne kodekse, ki naj urejajo pravilno in ustrezno ravnaje pri ponudbi teh vsebin. V Belgiji se je vzpostavila samoregulacija, ki določa pravila, katere vsebine so dovoljene za odrasle in predmet omejitev za osebe, ki niso dopolnile 18 let. Za mobilne operaterje veljajo tako imenovane smernice GOF, ki so smernice »GSM Operators Forum«. V tem združenju so trije operaterji mobilne telefonije v Belgiji, in sicer Proximus, Mobistar in Base. Za fiksno telefonijo velja kodeks ravnanja za ponujanje specifičnih storitev preko telekomunikacij in ga je podpisalo 14 fiksnih operaterjev. Belgija je tako sprejela smernice, ki zahtevajo pred dostopom do vsebin za odrasle avdio- ali videoopozorilo, da gre za take vsebine. Nizozemska industrija je sprejela lastno regulacijo navedenega področja. Kodeks deli vsebine na različne kategorije in na različne vhodne številke za posamezne storitve. Vsebine za odrasle so omejene na osebe starejše od 16 let in zavezujejo ponudnike storitve, da ponudijo možnost zapore teh storitev, ali pa da ponudijo storitve zgolj osebam, ki so že dopolnile 16 let. Nizozemska opozarja, da so internetne vsebine bolj ali manj neurejene, kar predstavlja lahko tudi zelo resen problem. V osnovi se je vzpostavilo pravilo, da mora ponudnik storitve odstraniti ali omejiti dostop do prepovedanih vsebin v svojem omrežju, če je seznanjen s tem, da obstaja taka vsebina ne njegovem omrežju. Češka nima ustrezne zakonodaje. Omejitve, ki se zagotavljajo, se lahko izvajajo preko posameznih mobilnih operaterjev, ki omogočajo omejitev dostopanja do določenih storitev, in sicer na zahtevo uporabnika-naročnika. Omejitve določajo tudi ponudniku storitev preko splošnih pogojev. Kazenski zakonik zahteva opozorila pred vstopom na take strani, bodisi brezplačno bodisi kot plačljivo storitev, določeni mobilni aparati pa omogočajo tako imenovani »Parent control« na kartici SIM. V Estoniji ni zakonodaje, ki bi urejala vsebino na mobilnih aparatih. Obstaja nekaj določil, ki sicer določajo varstvo otrok pred določenimi vsebinami v primeru določenih storitev, kot je to na primer za televizijo, računalniške igre itd. Uporabnik mora navesti svojo starost za to, da do takih vsebin ne bi dostopali mladoletniki. To pravilo velja tudi za vsebine, ki se v taki obliki predvajajo preko mobilnih aparatov. V Španiji se smejo storitve, ki so namenjene zgolj odraslim, ponujati zgolj pod določeno številko. Pod to številko se ponujajo storitve, katerih vsebina lahko škoduje občutku ali moralnim standardom. Pred uporabo teh storitev mora biti uporabnik izrecno opozorjen, da gre za storitve, ki so namenjene starejšim od 18 let. Tudi oglaševanje mora v oglasu izrecno navesti, da so vsebine namenjene zgolj odraslim osebam. Ponudnik storitve mora, kadar je to mogoče nadzorovati, skozi lastno kontrolo, da so uporabniki teh storitev starejši do 18 let. V praksi so nastale prakse samokontrole. Vodafone Španija v tem trenutku nima tehničnih sredstev, ki bi staršem omogočali nadzor dostopa do vsebin, kakor tudi ne neodvisno klasifikacijo teh vsebin. Zaradi tega so se odločili, da dokler ne bodo imeli na voljo sredstev, da bodo preprečili mladoletnikom dostop do neprimernih vsebin, le-teh ne bodo ponudili. V tem trenutku spodbujajo tako imenovano politiko kontrole dostopa, ki bo staršem omogočala upravljanje dostopa prekop dveh mehanizmov:

1. Vstopna možnost: V tem primeru je dostop onemogočen in dostop se mora zahtevati s strani uporabnika, katerega starost se bo preverjala, v primerih vsebin, ki so namenjene samo starejšim od 18 let.
2. Možnost izstopa: V tem primeru vsakdo, ki noče imeti dostopa lahko zahteva, da se mu prepreči dostop. Ta možnost je namenjena predvsem za občutljive vsebine, ki so nepriporočljive za osebe, ki še niso dopolnile 18 let.

Telefonica je sprejela trenutno naslednje ukrepe:

1. Vsebine za odrasle niso takoj vidne, temveč šele po bolj zapletenem dostopu.
2. Pred prikazovanjem podatkov je opozorilo na to, kakšna vsebina se nahaja in kakšna je starost, ki jo morate izpolnjevati, da lahko dostopate do vsebine.
3. Te vsebine niso javno predvajane.

Italijanski mobilni operaterji TIM, Vodafone, WIND in H3G so podpisali kodeks o ponudbi storitev, ki so predmet doplačil in varstva mladoletnikov. Mobilni operaterji so se zavezali staršem ponuditi vse nujne instrumente za zaščito otrok pred erotičnimi in spolnimi vsebinami ali storitvami, ki bi lahko vplivali na psihičen in moralen razvoj. Na Finskem je Urad za regulacijo komunikacij sprejel uredbo, ki ureja zaporo klicev. Vsebine za odrasle se lahko ponujajo samo pod določenimi številkami. Uporabnik lahko zapre izhodne klice in SMS do teh številk, in sicer brezplačno. Ombudsman za pravice potrošnikov je objavil navodila, kako ravnati v trženju in servisih, ki so dostopni preko interneta in mobilnih telefonih. V skladu z navodili naj bi se zagotovilo filtriranje in zapora programov, da se prepreči dostop do vsebin, ki so primerne zgolj za polnoletne. Če obstaja starostna omejitev, je dolžnost ponudnika storitve zagotoviti preverjanje starosti uporabnika. Opozarjajo pa, da mladoletniki ne smejo sklepati po internetu in mobilnih aparatih poslov, ki niso običajni, in da smejo sklepati samo posle, ki so ekonomsko nepomembni. Poleg tega izrecno zapišejo, da so naročniki mobilnih aparatov zgolj polnoletne osebe in da mora ponudnik zaupati temu, da je uporabnik tisti, ki nekaj naroča ali kupuje, kar pomeni, da je nekaj kupila ali naročila polnoletna oseba. Tudi Švedska ima določilo, da osebe pod 18 letom starosti ne morejo sklepati zavezujočih dogovorov, zato sklepajo za svoje otroke pogodbe njihovi starši. Odgovorni so za to, kar se dela z aparatom starši otroka. Velika Britanija je sprejela s strani mobilnih operaterjev samoregulacijo.

Na podlagi vsega zapisanega lahko ugotovimo, da absolutne prepovedi niso primerne, saj onemogočajo dostop do vsebin tistim, ki bi te vsebine želeli prejemati. Absolutna prepoved načelno ni dovoljena nikjer. V medijih, v katerih ni mogoče preverjati, kdo so v občinstvu, se je razvilo stališče, da se te vsebine smejo ponujati samo v določenih delih dneva, ko otrok in mladoletnikov ni verjetno med občinstvom. Tako se določajo navadno omejitve, da se sme take vsebine predvajati med 24.00 in 6.00 uro. Opozoriti je treba, da so v ZDA pri analizi ugotovili, da tudi v teh urah 4 odstotki mladoletnikov spremljajo predvajanje.

Pri vseh ostalih oblikah prenosa teh vsebin pa je vzpostavljeno načelo, da naj se z različnimi ukrepi zagotovi, da otroci in mladoletniki ne bi imeli dostopa do teh vsebin. Ukrepi, ki naj zagotovijo, da do teh vsebin ne dostopajo otroci, so usmerjeni predvsem v preverjanje starosti. Tam, kjer so naročniki polnoletni, se šteje, da imajo dostop do vsebine samo oni in da so le ti tisti, ki morajo poskrbeti, da te vsebine ne zaidejo v roke otrokom in mladoletnikom. Tako velja za naročnike mobilnih aparatov, naročnike na eksplicitne spolne tiskovine in video- ali avdiovsebine. Ponudnik starost pogosto preverjajo tudi preko številke posameznega občana ali preko kreditne kartice. Ponudniki internetnih in mobilnih storitev preverjajo starost tudi preko izjave, ki jo mora podati uporabnik pred vstopom na določene storitve – takšna je, na primer, izjava, da je starejši od 18 let. Ponudniki vežejo določene vsebine zgolj na določene številke in omogočajo blokado določenih številk, do vsebin določene vrste. Na primer številka ta in ta ima dostop samo do teh in teh vsebin. Rešitev je dosti, ponudnik pa se odloči, katero bo uporabil. Zelo pomembno je opozoriti tudi na dejstvo, da se je v svetu večkrat spraševalo, ali odgovarja ponudnik vsebine ali ponudnik omrežja. Enotno sprejeto stališče je, da ponudnik omrežja ne odgovarja. Njegova dolžnost ni, da preverja vsebino komunikacij, ki potekajo preko storitve, omrežja, komunikacijskega sredstva, ki ga je dal na voljo kot svojo storitev. Poštar tako ni dolžan pregledovati vse pošte, ki jo izroča, in starosti oseb, enako pa velja tudi za ponudnike mobilnih omrežij in internetnih komunikacijskih omrežij ali omrežij za prenos avdio-, video- ali drugih vsebin. Če se ugotovi kršitev, lahko pristojni organ od ponudnika omrežja zahteva, da ne omogoča prenosa določene vsebine. V ZDA je sodišče odločilo, da ponudnik storitve ne odgovarja celo v primeru, ko sam pregleduje pošto, ki se objavlja na njegovih spletnih straneh, in ko si je pridržal pravico do omejevanja izražanja na njegovih forumih, spletiščih in drugih oblikah komuniciranja. V primeru Lunney vs. Prodigy je sodišče dejalo, da servis provider ne more biti odgovoren za sporočila, ki se objavljajo preko njegovega sistema. Sodišče je že v prejšnjih primerih dejalo, da telefonsko podjetje ne more biti obravnavano kot medij, ker v nobeni obliki ne participira v pripravi sporočil, izvaja kakršno koli diskrecijo ali kontrolo nad svojimi komunikacijami in zato ne more dogovarjati. Sodišče je dejalo, da je internetni servis provider v podobnem položaju kot telefonsko podjetje in da igra zgolj pasivno vlogo v prenosu elektronskih sporočil. Zato ISP ne more biti obravnavan kot medij sporočila. Četudi bi ga bi bilo šteti za medij sporočila, pa bi bil zaščiten s privilegijem, saj javnosti ne bi bilo služeno v redu s tem, da bi prisilili ISP, da preverja in pregleduje milijone elektronske komunikacije, ker je drugače lahko odgovoren. To velja tudi v primerih, če si je ISP dopustil možnost izključiti določene vulgarnosti iz posameznih tekstov, na primer na forumih. To ne spreminja pasivne vloge ISP za milijone drugih sporočil, pri katerih ni sodeloval, kakor ga tudi ne prisili, da zagotavlja preverjanje vsebine neštetih sporočil. Ob vsem zapisanem in prebranem je moj predlog, kako urediti navedeno področje, zajet v predlogu, ki naj nakaže smernice, kako urejati to področje na jasen način, ki bo ustrezno uredil področje in ki se ga bo tudi dejansko dalo v praksi zaživeti. V tem trenutku pa naj vsem, ki boste prebrali ta člen, le ta pomaga vsaj v toliko, da boste razumeli, kaj naj bi bila pornografija in kaj naj bi bilo omejeno.

1. Prikazovanje eksplicitnih spolnih dejavnosti je kakršno koli prikazovanje primarnih spolnih organov in organov izločanja z namenom uporabe teh organov za izvajanje spolne aktivnosti ali zadovoljevanja spolnega užitka. Primeri eksplicitne spolne dejavnosti so vsi prikazi spolnih organov v erekciji, prikazovanje uporabe spolnih in izločevalnih organov z namenom izvajanja spolne dejavnosti in prikazovanje notranjosti primarnih spolnih in izločevalnih organov, ki je posledica spolne dejavnosti, erekcije ali priprava na spolno dejavnost ali erekcijo prikazane(ga), upodobljene(ga) ali opisane(ga).
2. Prikazovanje, upodobitev ali opis, upodobitve, opisa ali prikaza eksplicitnih spolnih dejavnosti je dovoljeno. Za vse, ki javno predvajajo, omogočajo javen neomejen dostop do navedene vsebine ali javno brez omejitev prikazujejo navedene vsebine velja omejitev, da smejo predvajati te vsebine med 24.00 in 6.00 uro. Vsi, ki imajo možnost omejiti dostop do teh vsebin, tako da do njih dostopajo samo polnoletne osebe, lahko predvajajo, imajo v ponudbi ali prikazujejo te vsebine brez časovnih omejitev.
3. Prepovedana je dejanska upodobitev eksplicitnih spolnih dejavnosti v katero je kateri koli udeleženec prisiljen ali pri kateri udeleženec ni bil sposoben dati pravno veljavnega in upoštevanega soglasja k taki dejavnosti in kakršno koli predvajanje take upodobitve.
4. Prikazovanje, upodobitev ali opis, upodobitve, opisa ali prikaza fiktivnih upodobitev eksplicitnih spolnih dejavnosti, v katero je kateri koli udeleženec prisiljen, ali pri kateri udeleženec ni bil sposoben dati pravno veljavnega in upoštevanega soglasja k taki dejavnosti, je dovoljeno. Za vse, ki javno predvajajo, omogočajo javen neomejen dostop do navedene vsebine ali javno brez omejitev prikazujejo navedene vsebine velja omejitev, da smejo predvajati te vsebine med 24.00 in 6.00 uro. Vsi, ki imajo možnost omejiti dostop do teh vsebin, tako da do njih dostopajo samo polnoletne osebe, lahko predvajajo, imajo v ponudbi ali prikazujejo te vsebine brez časovnih omejitev.
5. Fiktivni prikaz, upodobitev, opis eksplicitnih spolnih dejavnosti, v katero je kateri koli udeleženec prisiljen, ali pri kateri udeleženec ni bil sposoben dati pravno veljavnega in upoštevanega soglasja k taki dejavnosti, je kakršen koli prikaz, upodobitev ali opis teh dejanj, ki je zaigran, opisan, upodobljen, slikan ali kakor koli drugače zajet in ne prikazuje dejanske upodobitve nekoga, ki je bil prisiljen v ta dejanja, temveč je plod ustvarjanja v umetnosti ali kulturi, fikcije ali zgolj opis, prikaz ali upodobitev, lahko tudi sicer realnih dejanj, ki pa v teh primerih nikdar niso bili začeti ali izvedeni z razlogom kasnejšega prikaza, opisa ali upodobitve tega dejanja na opisane načine. Upodobitev, opis ali prikazovanja realnih spolnih dejanj, v katero je kateri koli udeleženec prisiljen, ali pri kateri udeleženec ni bil sposoben dati pravno veljavnega in upoštevanega soglasja k taki dejavnosti, je dovoljeno le v primeru, ko se s tem ne krši drugih pravic in svoboščin, ali če ne obstaja prevladujoč javni interes v prikazovanju, opisu ali upodobitvi takih upodobitev, prikazov ali opisov z namenom objektivnega informiranja javnosti
6. Šteje se, da zagotavljajo ustrezno omejitev dostopa do teh vsebin, tako da do njih dostopajo samo polnoletne osebe, vsi, ki z različnimi tehničnimi sredstvi zagotavljajo preverjanje tega dejstva in ki pred dostopom do teh vsebin uporabnika vidno ali slušno opozorijo, da dostopa do vsebin, katerih uporaba osebam pod določeno starostjo ni primerna. Primeroma se šteje, da je zagotovljeno ustrezno preverjanje starosti, če mora oseba pred dostopom do teh vsebin potrditi, da je dosegla predpisano starost, če so naročniki določene storitve polnoletni, če se v primeru, ko se ne ve, kdo so naročniki, preverja njihova starost preko vpisa številke kreditne kartice ali osebnega dokumenta, uporabo gesla ali številke, ki jo je prejela polnoletna oseba.
7. Za vsa dejanja iz tega člena odgovarjajo ponudniki vsebine. Vsi ostali, ki sodelujejo v postopku zagotavljanja teh vsebin kot distributerji, ponudniki omrežja itd., so dolžni, če se ugotovi kršitev, ki je v teku ali ki je bila izvršena ali bo izvršena, na podlagi obvestila pristojnega ministrstva, ki ureja kulturo, zavrniti ponudniku vsebine zagotavljanje te vsebine preko njihove storitve.

Katera področja družbenega življenja je potrebno in mogoče urejati z zakoni, katera pa je bolje pustiti zunaj dosega regulacije države in njenih (prisilnih) mehanizmov? Ali zakonsko urejanje prispeva k večji urejenosti posameznih področij ali pa, nasprotno, celo k omejevanju svoboščin in pravic? Ali je potencialno več škode, kadar določeno področje družbenega življenja ali odnosov zakonsko ni urejeno, ali kadar je urejeno napačno ali pomanjkljivo. Že v času razprave o zakonu o RTVS sem dobil nekaj spodbud za pisanje o tej temi, še bolj pa se je aktualnost potrdila ob razpravi o nekaterih spremembah zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed). Spodbudilo me je predvsem spoznanje, da glede »zakonskega aktivizma« in »pravnega vizionarstva« ni veliko razlik med politiki iz polpretekle zgodovine in sedanjosti, ki se jim pridružujejo nekateri aktivisti, ki precenjujejo moč zakonskega reguliranja in menijo, da je mogoče, bolj kot je to realno, vplivati na urejanje in usmerjanje družbenih odnosov prek zakonov. Kako so takšne težnje lahko nevarne in – kljub najboljšim namenom – lahko vodijo v nezaželene posledice, predvsem za varstvo pravic posameznikov in demokracijo, bom poskušal utemeljiti v nadaljevanju. Na prvi pogled je to tema za pravnike, vendar me vedno več dogajanj na naši družbeni sceni utrjuje v prepričanju, da bi o teh stvareh morali več vedeti vsi družboslovci, zlasti politologi in sociologi, zato jo bom skušal predstaviti čimbolj pregledno.

Marijan Pavčnik je v Teoriji prava glede tega napisal: »V naravi prava je, da mora predvidevati samo takšna pravna razmerja in si zastavljati samo takšne pravne cilje in vrednote, ki so uresničljivi in so kot taki tudi izraz družbene resničnosti in njenih zakonitosti. In v naravi pravnih ciljev in vrednot je, da morajo biti legitimni in usklajeni s pravnim izročilom, s splošno sprejetimi vrednostnim sistemom in z načeli pravne države, ne nazadnje pa morajo biti tudi pravnotehnično dognani in pravnoterminološko izbrušeni. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da gre za ‘pravno vizionarstvo’ (tudi za ‘pravni voluntarizem’), ki mu je pravo le slepo sredstvo za to, da se z njim uresničuje, ali pa se vsaj hoče uresničevati politične cilje, ki so bili družbi vsiljeni in so bili izbrani samovoljno (arbitrarno). Nacizem, fašizem, stalinizem (tudi v slovenski in jugoslovanski izdaji) in drugi totalitarni »izumi« so prepričljivo pokazali, da je ‘pravno vizionarstvo’ račun, ki se ne izide.« Vsak zakonodajalec bi se moral pred začetkom urejanja katerega koli družbenega razmerja z zakonom najprej vprašati, ali vsebina sploh zasluži in terja zakonsko urejanje. Z drugimi besedami, ali je zakonsko urejanje edini in pravi način za urejanje določenih družbenih razmerij. To terjajo tudi »Nomotehnične smernice, podlage za izdelavo pravnih predpisov«, ki jih je leta 2004 izdala in na svoji spletnih straneh objavila vladna služba za zakonodajo. Ker je pravno normiranje samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, smernice med drugim priporočajo, da je v dvomu bolje ne regulirati in pustiti določena razmerja pravno neurejena kot pa urejati napačno, preuranjeno ali nepotrebno. Napačne odločitve vodijo v stanje podnormiranosti ali hipernormiranosti pravnega reda; na medijskem področju se vsekakor približujemo slednjemu. Vsako pravno urejanje namreč zadane ob pravice in pravne koristi drugih ali celo v ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Ta ustavna določba pa v nadaljevanju ne opredeljuje razlogov in pogojev, ko je mogoče to pravico omejiti (kot na primer Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v drugem odstavku 10. člena). Prvi odstavek 15. člena Ustave RS, ki govori o uresničevanju in omejevanju človekovih pravic in svoboščin, določa, da se te »uresničujejo neposredno na podlagi ustave«, v drugem odstavku pa, da je »z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine«. Naslednji, tretji odstavek 15. člena pa, da so »človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava«. Na podlagi teh določbe naše ustave je mogoče zaključiti, da je način uresničevanja človekovih pravic, med katere sodi tudi svoboda izražanja, mogoče urejati z zakonom le izjemoma kadar je to nujno zaradi narave te pravice. Drugo vprašanje je, potem ko se je zakonodajalec odločil za normativno urejanje določenih razmerij, kako urejati oziroma kakšno tehniko normiranja uporabiti. Nomotehnične smernice naštevajo tri temeljne načine normiranja: taksativno, eksemplifikativno in abstraktno. Na tem mestu jih ne bi podrobneje prikazal; najbolj uveljavljena in primerna za zakone je metoda abstraktnega normiranja. Abstraktno pravilo se nanaša na neomejeno število posameznih konkretnih primerov, ne da bi jih posebej kot take v normi naštevalo. Formulirano mora biti tako, da se bodoči konkretni življenjski primeri lahko ustrezno subsumirajo pod abstraktno pravno pravilo. Nadgradnja abstraktnega normiranja je načelno normiranje, ki je še bolj splošno; običajno je za ustavna besedila. Načelno normiranje se običajno uporablja v splošnih določbah zakonov, kot pomoč pri razlagi celotnega zakonskega besedila. V osrednjih, normativnih delih zakonov pa bi se ga morali izogibati, saj je takšna norma zaradi prevelike splošnosti v praksi neuporabna oziroma neizvedljiva. Pri nas je žal še vedno veliko zakonov, ki so bolj podobni resolucijam in programskim dokumentom kot pravnim normam. . Sam sem sicer naklonjen abstraktnemu normiranju, ki se izogiba pastem kazuistike, vendar se v naši pravni in sodni praksi (izjema je ustavno sodišče) načelne pravne norme premalokrat uporabljajo neposredno. Naša pravna tradicija, predvsem na sodiščih, pričakuje jasna pravna pravila, ki jih je mogoče neposredno uporabiti v konkretnih življenjskih primerih, brez dodatnih naporov glede razlagalnih metod in tehtanj med različnimi nasprotujočimi načelnimi pravicami. Popolne zakonske norme naj bi vsebovale prepovedi, zapovedi ali dovolitve, ter predvidele sankcije v primeru njihovih kršitev. Žal je v predpisih vedno več norm, ki nimajo navedenih temeljnih elementov pravnega pravila (imenujejo se tudi lex imperfecta). To so splošne usmeritve in resolucijski cilji, ki za zakonodajalca lahko pomenijo alibi, da je nekaj storil, čeprav ni predvidel nobenih nadzornih mehanizmov in sankcij. Pogosto pomenijo lažjo pot za mnogo težjo nalogo – izdelavo popolnega pravnega pravila, ki bo delovalo tudi v praksi. Primer takšnega nepopolnega pravila je določba 8. člena ZMed, ki prepoveduje razširjanje programskih vsebin, ki spodbujajo k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivanje narodnostnega, rasnega, verskega, spolnega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Kršitev teh prepovedi ni sankcionirana med kazenskimi določbami ZMed, zato se postavlja vprašanje, kako resno je zakonodajalec mislil s temi prepovedmi. Širitev takšnih nepopolnih resolucijskih norm resno spodkopava načela pravne države in avtoriteto zakonov.

Zakonsko urejanje delovanja medijev je področje, za katerega še posebej veljajo zgoraj navedena ustavna načela in pravila normiranja, saj vsako zakonsko urejanje lahko že poseže v svobodo izražanja, ki je ne le temeljna ustavna pravica, temveč tudi temelj vsake demokratične družbene ureditve. Zato še posebno na tem področju velja, da bi moral zakonodajalec temeljito premisliti, ali posamezna bodoča razmerja in dogodki res terjajo zakonsko urejanje, ki samo po sebi pomeni poseg države. Če zakonsko urejanje ne spoštuje temeljnih načel normativnega urejanja, predvsem predvidljivost, jasnost in nedvoumnost pravnih pravil, lahko povzroči nezaželene učinke, to je omejevanje svobode izražanja kot ene od temeljnih človekovih pravic. Zato ni presenetljiv podatek, da v nekaterih državah delovanje medijev, razen nekaterih organizacijskih norm, sploh ni po vsebini pravno urejeno. Zadostujejo temeljna ustavna zagotovila o svobodi izražanja in varstvu človekovih pravic. Če je norma premalo razumljiva, dvomljiva ali omogoča različne razlage, to lahko vodi v arbitrarnosti in samovoljo državnih organov pri njenem izvajanju. ZMed iz leta 2001 vsebuje 168 členov. Ali je urejanje vsebine vsakega od teh členov z zakonom res nujno zaradi uresničevanja narave pravice do svobode izražanja? Med temi členi je tudi veliko takšnih, ki se v praksi ne izvajajo dosledno ali sploh ne. Bežen sprehod skozi ZMed in splošno poznavanje tega področja daje veliko argumentov za ugotovitev, da se nedosledno izvajajo ali se sploh ne izvajajo določbe: o vpisu in ažurnem vodenju razvida medijev, o zaščiti slovenskega jezika, o obveznem impresumu, o prepovedi prikritega oglaševanja, o sponzoriranju programskih vsebin, o omejevanju lastništva in koncentracije medijev, o nezdružljivosti in varstvu konkurence, o deležu lastne, slovenske in evropske produkcije, o financiranju programov posebnega pomena, o omejitvah oglaševanja, o zaščiti otrok in mladoletnikov, o pravici do popravka in odgovora, in številne druge. ZMed za navedene obveznosti predpisuje sankcije in določa organe, ki naj spremljajo uresničevanje zakona in izrekajo sankcije. ZMed v kazenskih določbah opredeljuje kot prekršek kršitev kar 85 različnih določb tega zakona. Vendar ali se kršitve tudi v resnici ugotavljajo in kršitve sankcionirajo? ZMed v 108. členu določa, da upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakona izvaja ministrstvo pristojno za kulturo. Najpomembnejši nadzorni organ na tem področju je Inšpektorat RS za kulturo in medije, organ v sestavi ministrstva za kulturo, ki je v letu 2004 prevzel tudi naloge dotlej samostojnega medijskega inšpektorja. Ta je, kot je razvidno iz poročila o delu tega inšpektorata za leto 2005 , v tem letu zaključil 28 postopkov o prekršku in v okviru tega postopka izdal 13 opominov, eno opozorilo in 14 sklepov oziroma zaznamkov, da odločba ne bo izdana. Inšpektor za medije torej v letu 2005 ni izdal nobene odločbe o prekršku. Pri tem je treba omeniti, da so na podlagi novega zakona o prekrških vsi inšpekcijski organi postali tudi prekrškovni organi. To pomeni, da inšpektorat po novem ni pristojen le za odkrivanje kršitev, temveč lahko tudi samostojno vodi postopke o prekršku in izdaja sankcije. To ne pomeni, da v vsem letu ni bila izrečena nobena prekrškovna sankcija zaradi kršitev določb ZMed, saj lahko na predlog pooblaščenih predlagateljev izrekajo kazni (po novem globe) tudi drugi prekrškovni organi in sodišča. Vendar je na medijskem področju nedvomno glavni nadzorni in kaznovalni organ medijski inšpektor, ki torej od vseh 85 možnih sankcij v ZMed ni izdal nobene odločbe o prekršku. Razkorak med normativnim in dejanskim je tako velik, da se upravičeno postavljajo vprašanja o realnosti normiranja, sankcioniranja in učinkovitosti nadzornih mehanizmov v ZMed. Ali je smiselno predpisovati načela, zapovedi in prepovedi, ki jih nihče ne nadzira, ugotavlja in sankcionira? Ali bi bilo kaj drugače, če zakon sankcij sploh ne bi predpisoval? Ali je bil namen zakona le splošna prevencija, v upanju, da se bodo medijski akterji prostovoljno ravnali v skladu z zakonom in ga spoštovali le zaradi (realno majhne) potencialne možnosti, da bodo v primeru kršitev zakona tudi dejansko kaznovani. Če je razkorak med zakonskimi normami in prakso tako velik, to pomeni razkroj pravnega sistema in pravne varnosti. Zato se ponuja zaključek, da je bolje manj urejati z zakonom, kar pa je na ta način regulirano, naj se spoštuje in v primerih kršitev kaznuje. Ta načelni del o možnosti in potrebnosti zakonskega urejanja lahko ilustriram z dvema primeroma iz aktualnih razprav o spremembah ZMed, ki je v času pisanja tega prispevka še v parlamentarnem postopku. Prvi se nanaša na spremembe na področju pravice do popravka in odgovora, drugi pa na določbe o zaščiti otrok in mladoletnikov.

Pri pravici do popravka in odgovora predlagatelj skuša reševati slabo uresničevanje te pravice v praksi na način, ki je vprašljiv – z dodatnim zaostrovanjem zakonskih določb. Če bi predlagatelj zakona naredil analizo, zakaj so sedaj tovrstne zakonske določbe ostale bolj ali manj črke na papirju, bi morda, na podlagi ugotovljenih vzrokov, našel drugačne rešitve, ki bi pomenile bolj učinkovito uresničevanje te ustavne pravice. Morda bi ugotovil, da potrebujemo poleg sodne poti za varstvo te pravice še druge nadzorne mehanizme, morda samo/soregulacijske. Sodna pot je za večino prizadetih neprijazna, draga in zamudna; poleg tega se v okviru sodnega postopka sporna in za prizadetega boleča trditev v javnosti še večkrat ponovi. Sodišča določb o kratkih rokih za odločanje o pravici do popravka ne spoštujejo. Zato ni presenetljiv podatek, če je točen, da sta to pravico doslej prek sodišča poskušala uveljaviti le dva prizadeta. Ob tem pa so vse javne razprave o spremembah ZMed polna pričevanj tistih, ki so jim mediji domnevno kršili pravico do popravka in odgovora. V okviru Mirovnega inštituta (MI) smo večkrat predlagali, da bi, poleg sodnega varstva in NČR, uvedli medijski svet ali varuha, ki bi lahko prispeval k bolj učinkovitemu varstvu pravic prizadetih in spoštovanju etičnih standardov na medijskem področju. Ni torej nujno, da se išče rešitev le v zaostrovanju sedanjih rešitev v zakonu. Morda pa so že sedanje rešitve dobre, problem pa je le v njihovem izvajanju oziroma bolj učinkovitih mehanizmih, ki bi medije spodbudili in/ali prisilili k njihovem spoštovanju.

Drugo vprašanje se nanaša na spremembe zakona o zaščiti otrok in mladoletnikov oziroma o prepovedi pornografije. Od pripomb, ki jih je MI v okviru javne razprave oktobra 2005 posredoval MK, je predlagatelj posebej podprl tisto, ki je, tudi na podlagi obravnave pobud pri varuhu, ugotavljala, da se določbe 84. člena veljavnega zakona o zaščiti otrok in mladoletnikov v praksi ne uresničujejo oziroma niso bile uresničene s strani pristojnih državnih organov. MK je predlagalo MI, da skušamo v skladu s temi pripombami sami pripraviti predlog novega 84. člena ZMed. V okviru skupine MI, ki se je lotila izdelave tega člena, sem poskušal izhajati iz gornjih načel o načelih zakonskega urejanja in nomotehnike, da bi bile norme, kolikor je mogoče, jasne in uresničljive. To je na tem področju izredno težko, saj je meja med umetnostjo in pornografijo skoraj že zabrisana, zato se je treba izogibati prepovedim ali normam, ki bi se lahko zlorabile za omejevanje svobode izražanja na tem in drugih področjih. Norme tudi ne bi smele biti zapisane tako nejasno ali dvoumno, da bi v praksi omogočale neenotno ali diskriminatorno uporabo in arbitrarnost nadzornih organov. Na tej točki, predvsem glede možnosti reguliranja novih medijev in načinov prenosa podatkov, smo v skupini imeli različne poglede. Zato, če parafraziram nomotehnične smernice, je manj škode, če določeno področje zakonsko ni urejeno, kot pa da je urejeno slabo in nepopolno.

Zanimivo je spremljati proces degradacije že tako osiromašenega in pritlehnega medijskega ustvarjanja v Sloveniji. Čeprav je že večkrat kazalo, da so napovedovane spremembe za medije in v medijih vendarle prevelik in preveč radikalen poseg v degradacijo medijev, na medijskem področju ni bilo pričakovanega odziva. Izid referenduma o javni RTV Slovenija ni bil presenečenje. Morda pa je vseeno vsaj malce presenetila brezbrižnost producentov in producentk medijev, medtem ko tega ne morem trditi za katero od političnih opcij. Če je do referenduma še veljal ugovor, da vprašanje javne RTV Slovenija ne zadeva vseh medijskih hiš in da bi bil nemara odziv producentk in producentov medijev v primeru, da bi šlo za širše spremembe na področju medijev, drugačen, radikalnejši ali usklajen, vzajemen ali posamezen, smo po razpravi o noveli novega zakona o medijih zagotovo izgubili tudi to upanje. Reakcija je bila in še poteka, zdi pa se, da je izjemno nemočna, mlačna in nebogljena, na vsak način parcialna in nevidna oziroma neslišna – kljub temu da nastaja med strokovnjaki in strokovnjakinjami, ki se ukvarjajo z mediji ter iz vrst producentov in producentk medijev. V tem prispevku nas bo zanimalo, kaj se je v zadnjih mesecih bohotilo okrog tako imenovane novele o novem zakonu o medijih, kaj in koliko je bilo »javne« in »strokovne debate« in kakšne možnosti/prednosti prinaša nov medijski zakon.

Vladni odbor za državno ureditev in javne zadeve je 31. januarja 2005 je obravnaval novelo zakona o medijih in jo poslal v vladno obravnavo. V dveh mesecih (med začetkom januarja pa do javne obravnave v parlamentu) je o tej ključni temi za prihodnje delo medijev spregovorilo 28 člankov ali prispevkov, oddaj v trinajstih različnih medijih. Zanimivo je, da so se na spremembe zakona o medijih v Sloveniji bistveno bolj radikalno odzvali tuji mediji kot domači in da so tuje ocene in kritike domači mediji zgolj povzemali. Iz tega je evidentno, da domači mediji niso k spremembah zakona niso kritično pristopili in da so tudi siceršnje kritike zgolj povzemali. Zatajili so lastno ujetost in utesnjenost, ki zadevata njihove prihodnje možnosti dela in delovanja. Kritiko so poleg tujih medijev podali tudi strokovnjaki in strokovnjakinje iz različnih organizacij in združenj iz EU, ki so se obračali na predsednika države in ministra Simonitija že v primeru referenduma o javni RTV Slovenija in tudi pozneje, s pomisleki o primernosti sprememb glede na preteklo medijsko ureditev.

Iz natančnega spremljanja novinarskega poročanja lahko ugotovimo, da je zakon pripravljala široka skupina ljudi ter da je minister za kulturo zaradi »pomanjkanja strokovnih argumentov« k sodelovanju povabil tudi ekspertno skupino petih strokovnjakov, ki so že v času predreferendumske kampanje o RTV Slovenija najvidneje nasprotovali vladnim predlogom. Ministrov namen je zato težko spregledati – namesto »strokovne« poteze je (ponovno) odigral manipulativno – bolje jih je imeti »zraven« kot »proti«. Najbrž pa niso bili upoštevani niti predlogi prve skupine (sindikatov, združenj, podjetij, skladov itn.) niti štirih strokovnjakov s področja medijev, saj so tako prvi kot drugi v večini aktivno nasprotovali predlogu, ki ga je minister ponudil v javno razpravo. To se vse bolj kaže kot ustaljena politična praksa – tako pri spremembi zakona o RTV Slovenija, pri spremembi migracijske in drugih politik. Ministri s tem, ko povabijo ključne kritike k diskusiji o novih zakonskih predlogih, pilatovsko razrešujejo možnost sprejetja zakonov, ki – v tem primeru – resno posegajo v avtonomijo, neodvisnost, konsistentnost, namembnost, vlogo itn. medijev. Ampak saj sploh ne gre za »nov zakon o medijih«! Predlagani so bili le nekateri vidnejši popravki v strukturi in ogrodju doslej »neustrezno urejene medijske politike«, ki pa bodo resno spremenili nadaljnjo vlogo in pomen medijev tako glede načinov in količine »določenega« poročanja ali predvajanja, kot tudi o njihovi v vlogi do družbe in za družbo ter »odgovornosti« za posledice kritičnega ali angažiranega pisanja. Novitete v starem zakonu o medijih so parcialni lepotilni popravki, za katerimi stojijo specifični interesi (de)privilegiranih skupin in posameznikov. Seveda ne vemo veliko o tem, kaj je strokovna in širša družbena javnost predlagala, saj so bile vsebine, ki smo jih zasledili v medijih ali zelo pavšalne in splošne – kot so »demokratizacija« in »pluralizacija« medijev, ki naj bi izhajali iz »prilagajanja normativom EU« ali pa izjemno specifične »pravica do popravka«, »zaščita slovenske glasbene ustvarjalnosti« itn. Z natančnim spremljanjem medijev lahko ugotovimo (spet je to informacijo zasledimo le v Pušenjakovem prispevku), da je »pravico do popravka« predlagala zgolj Infomedia in da se je v predlogu znašla tik pred vladno obravnavo.

Vendar z uzakonjeno pravico do popravka mediji ne bi postali neučinkoviti, kot so trdili številni, ki so nasprotovali razširjanju pravice do popravka. Postali bi le še bolj manipulativni, kjer bi »zmagovalce« in »poražence« neke diskusije ali »krvnik« oziroma »žrtev« (tovrstni diskurzi so potekali na razpravi v parlamentu) postal tisti, ki bi si prisvojil več »medijskega« prostora in bi vztrajal, vztrajal v nedogled. Takšne pritlehne manipulacije so že tako vsakdanje prakse v parlamentu, v katerih namesto argumentiranih diskusij potekajo križarske vojne in vsak dan novi mučeniki/mučenice. To je neargumentirano blebetanje, ki ni politično in ki ne ustvarja politike, pač pa manipulira. Zato tudi ni presenečenje, da so se med glavnimi mučeniki in mučenicami prepoznali Boris Šušteršič, Branko Grims, Majda Širca ter vrsta drugih politikov, ki so si svojo umazano in že tako prezasičeno medijsko podobo gladili in umivali kar na javni razpravi o novem medijskem zakonu. Nizkotno – vendar takšno je stanje politike in medijskega poročanja v Sloveniji. Zato tudi vse dosedanje razprave in obravnave niso vodile h konstruktivnim diskusijam za spremembe, ampak so ostajale (in ostajajo) na ravni blebetanja in neargumentiranih namigov. »Nikoli več ne sme politika obvladovati medijev!« je poskakoval Grims. »Mediji žrtvi storijo krivico …«, »Žrtev ima pravico, da se brani«. Medtem ko je Grims vztrajal na žrtvah, je Simoniti prodajal »priazdetosti«. Najpogostejši stavek iz prve javne razprave je bil: »Veste, tudi meni se je zgodila krivica, tudi jaz, tudi jaz /…/ tudi jaz, nisem imel/a pravice do popravka«, ki so ga hiteli jecljati politiki in druge kapitalsko močne osebe – tisti, ki že zaradi svojih funkcij dnevno polnijo medijske vsebine. Priča smo bili izčrpnim izpovedim, v katerih ni manjkalo niti natančnih emocionalnih opisov in stanj – užaljenosti in prizadetosti. Neverjetne pritlehne tožbe ljudi, ki da delujejo »politično« in ustvarjajo »politiko« v našem imenu. In to je postala prevladujoča reprezentativna praksa tako »politike« (ki je daleč od politicuma) kot medijskega poročanja. Vse to je bilo »zapakirano« v javno razpravo o prihodnosti medijev! Tudi na prvi obravnavi zakona v parlamentu (29. marca 2006) se je igra žrtvenikov nadaljevala. Instrument »zaščite« ali »popravka« je, kar je postajalo vse bolj jasno prek razprav, pisan za politike in tiste, ki že tako obvladujejo medijske vsebine, ki imajo dostop do medijev in ki ga s pridom izkoriščajo. Ti bodo po novem zakonu lahko demantirali vsakršno nestrinjanje ter še radikalneje kot doslej manipulirali vsebine prek medijev. Podobno kot Šušteršič so tudi predstavitve politikov in političark potekale v detajlno posvečanje lastnim krivicam oziroma pravici do popravka, s čimer so onemogočile strokovno razpravo, ter jo vsakič znova vračale na raven neposrednega reality showa iz parlamenta. Iz spremljanja te »razprave« ter pozneje tudi prve obravnave v parlamentu (29. marec 2006), kjer je 54 poslancev omogočilo drugo obravnavo, lahko ugotovimo, da bi argumentirano in konstruktivno podobo novega Zakona o medijih lahko podale samo strokovnjakinje in strokovnjaki ter ustvarjalk in ustvarjalci medijev (ti so bili daleč najbolj pogrešani), medtem ko bi političarke in politiki (ki žal ne »obvladajo« vseh področij!) lahko iz razprave strnili temeljne argumente, ki bi jih uporabili pri nadaljnjem premišljanju spremembe zakona o medijih.

Doslej smo lahko tovrstno »žrtveniško« manipulacijo, ki se je dogajala tudi na razpravi v parlamentu, spremljali predvsem v nekaterih »rumenih« in »nesprejetih« častnikih, na komercialnih televizijskih in radijskih postajah ali na spletnih forumih. Sedanje prakticiranje pa evocira, da bo ta »kvaliteta« pluralizirala in penetrirala v vse medije (to se je deloma že realiziralo!). Tezo, da se bo z uvedbo pravice do popravka povečala kvaliteta manipulativnosti medijev, potrjuje Bourdieujeva in Wacquantova skepsa, ki pravi, da zaradi izkoreninjanja pomenov nastajajo »planetarizirana« ali globalizirana obča mesta v strogo geografskem pomenu besede. S stalnim medijskim ponavljanjem se postopoma spreminjajo v univerzalno zdravo pamet, ki služi izključno »kompleksizaciji« družbenih pojavov in zastiranju družbe. V času neoliberalizma je vseh vrst »zastiranje« družbe prednost in potreba. Neoliberalizem živi od »zastiranja«, »lažnih obljub« in »manipulacij«. S pomočjo tako nakazanih medijskih praks postane model in merilo, α in ω vseh stvari. Zato je vloga medijev, njihova strokovnost, korektnost, avtonomnost, pluralnost vsebin in pluralnost medijev še toliko bolj pomembna in do sedanjih sprememb ne moremo ostati indiferentni – niti ustvarjalci/ke medijev niti njihovi uporabniki/ce. Milosavljevič v prispevku »Sedem mehanizmov državnega pritiska na medije« dokazuje povsem evidentne strukturizirane pritiske na medije (zakonodajni okvir, podeljevanje frekvenc radiem in televizijam, subvencioniranje medijskih vsebin, večja vloga države pri sestavi programskega in nadzornega sveta RTV Slovenija, posredno državno lastništvo v medijih ter vpliv na medije prek drugih lastnikov medijev), ki spodkopavajo avtonomijo, pluralizem, demokracijo … medijev. Vendar se »razprava« o teh evidentnih odvisnostih, ki izhajajo iz različnih nosilcev moči, kot bi pričakovali, ni začela. Tavala je v poznavanju in nepoznavanju lastništev ter ustanavljanju posebnih komisij s strani ministrstva, ki bi dodeljevale sredstva, ter poglabljala odvisnosti. Če se je ves čas razprav kazalo, kako prav politiki in političarke niso »sposobni« strokovne analize, je zaupanje presoji takih »od ministra sestavljenih« komisij vnaprejšnja obsodba medijev v manipulativne aparate v tem primeru države (ali vsega, kar jo ohranja pri življenju). Konkretna analiza politične ali ekonomske (državne in/ali privatne) manipulacije je razmeroma enostavna, zato bi morali le-tej slediti procesi, ki bi vodili v »osvobajanje« medijev, ne pa v še večje podjarmljenje, odvisnosti in možnosti manipulacij. Iz take analize bi se morale razprave osredotočiti v iskanje ciljev, ki bi medijem zagotovili večjo neodvisnost in avtonomnost tako pri pluralizaciji vsebin kot tudi pri finančnih načrtih. Vendar take razprave ni bilo in je tudi ni pričakovati – vsaj glede na trenutni potek dogodkov. V prevladujoči kapitalski odvisnosti od finančnih tokov in državnega humanitarizma je tudi besedišče »od nikoder« nenehno podvrženo nemotenim ideološkim interpelacijam. Ideologije niso samoumevne, se pa najpogosteje prenašajo in simulirajo prav prek »nedolžnih inscenacij«.

S sproščanjem in sproščenostjo v politiki so se začeli sproščati tudi mediji, ugotavlja Vezjak v eni redkih konkretnih analiz medijskega poročanja in razprav glede spremembe zakona. Delo je z nakupom Maga »pridobilo na sproščenosti«. Procesi zastiranja, manipulacije, neinformiranja se tako nadaljujejo in utrjujejo. Kacin iz ideoloških samoumevnosti zaključuje, da so novinarska peresa postala »občutljiva, veliko bolj glasna in odmevna« , s čimer si po eni strani prizadeva za prisvajanje simpatije medijev (saj jim priznava moč, ki jo mediji sicer imajo, vendar je ne koristijo za politične pritiske in/ali spremembe trenutno pomilovanja vredne situacije), ki jo glede na stanje v stranki še kako potrebuje, ter po drugi strani legitimira splošno (že nakazano) stanje v medijih in medijev. Kajti glasnost oziroma odmevnost se pri trenutnem medijskem ustvarjanju pojavlja v programih, prispevkih ali oddajah, ki so zanemarljivega pomena glede na vse funkcije, ki jih mediji igrajo v družbi (v mislih imamo reality showe, cinične komentarje, rumene strani – v katerih glavne vloge igrajo politiki, s čimer dokaj uspešno kompenzirajo neustvarjalnost na svojem delovnem mestu). Vse to ima velike posledice za demokracijo družbe.

V tujini kljub množični privatizaciji medijev najdemo vrsto časopisov, tednikov ali drugih revij ali radijskih in televizijskih oddaj, ki nadomeščajo intelektualno praznino, odzvanjajo v politične manipulacije in zastiranja; ki kritično reflektirajo (globalne) družbenopolitične razmere in procese v državi ali širši regiji, ne glede na »težavne« politične idr. situacije. Govorimo o medijih, ki prevzemajo aktivno vlogo v družbenem povezovanju, vzpostavljanju projektov, procesov delovanj, izobraževanj, informiranj itn. ter vzpostavljajo kanale za družbena organiziranja. Večina nastaja ali povsem avtonomno ali v okviru drugih (državnih in privatnih) pomoči. Govorimo o medijih, ki so sredstvo političnega delovanja ljudi in komunikacijski kanal za širšo družbo ali skupnost. Pogosto jih ustvarjajo različni in številni člani družbe. Prav tako so odprti za neposredne akcije s strani družbe. V Venezueli se s sprejetjem novega zakona o medijih uresničuje pluralizacija medijev in v medijih: število bazičnih radijev se je povečalo za 150; nastalo je devet novih četrtnih televizijskih kanalov. V Mehiki, priležnici ZDA, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne trgovinske organizacije, ALCE … najdemo dnevnik La Jornado ter vrsto alternativnih tako imenovanih novih medijev (piratski radii, internetni idr. mediji, ki uporabljajo nove tehnologije). La Jornada je eden redkih časopisov, ki objavlja neposredne manifeste, deklaracije itn., ki jih pišejo uporniki neoliberalizma, brez cenzure ali »olepšav«. Prav tako redno objavlja politične komentarje najbolj uglednih teoretikov in analitikov po svetu. Je angažiran dnevnik, ki vključuje vse globalne in nacionalne/lokalne zgodbe, dogodke in procese ter pomembno reafirmira intelektualni aparat v državi; jih kritično reflekira in vzpodbuja njihovo političnost. V San Miguel Panixtlahuaca v gorovju Oaxace v Mehiki piratski radio Nuevo Amanecer igra ključno informacijsko, politično, organizacijsko, izobraževalno in socialno vlogo za staroselce, Chatine. Med staroselci pisana beseda (tisk) nikdar ni igrala pomembne vloge. Zato je za številne skupnosti v uporu izjemno pomembna predvsem avdioprodukcija. Mestece, ki je trenutno zaradi predvolilne bitke v Mehiki spret podvrženo represiji, se sicer organizira in koordinira prek piratskega radia, ki oddaja skozi ves dan in ga ustvarja nekaj najstnic. Radio je tako poleg mestnega sveta, ki ga sestavlja nekaj sto predstavnikov mesta, eno redkih vozlišč komunikacije za 8000-člansko skupnost. Argentini je v času diktature Menemovega neoliberalnega laboratorija nastal alternativni televizijski program »Caiga quien caiga« (CQC), ki je s politično ironijo in humorjem spodbujal in sooblikoval družbene spremembe. Pozneje je bila oddaja prenešena še v Čile, Španijo, Italijo, Francijo in Izrael, vendar nikjer ni zaživela na tako kot v Argentini, saj je v državah, ki so prevzemale oddajo, delovala zgolj ironično in humorno in ne več politično, kar je bil siceršnji namen in učinek ustvarjalcev oddaje.

Zakaj so ti premisleki pomembni? Govorimo o državah, ki jih je proces neoliberalizacije požiral pred dvema desetletjema in ki so se – tako ali drugače – zlomile pred pol desetletja. Lomi so bili radikalni in beda za večino prebivalcev in prebivalk v državah že neobvladljiva. Danes iščejo načine in poskuse vzpostavljanja avtonomije – ali prek države ali prek skupnosti, pri tem pa aktivno vlogo igrajo tudi mediji. Ker pa smo v evropskem prostoru v času vsesplošnega zapiranja javnega prostora in kastriranja političnih vsebin obsojeni na pasivnega opazovalca vsakršnega upiranja in avtonomnega poročanja (ter zato plamtenja manipulativne politike kapitalsko močne manjšine), smo še toliko bolj obvezani kot državljani in državljanke braniti medijske vsebine, ki so ključne za naša vsakdanja življenja. Prav tako bi morali odpirati medijske alternative prek novih tehnologij ter s tem vzpostavljati špranje avtonomnega poročanja in pisanja, ki bi lahko služile tudi za družbeno delovanje. To so sicer tudi sodobne prakse znotraj EU. Naštejemo lahko tudi nekaj elitnih medijev, ki kljub vrsti pritiskov iščejo in vsakič znova ustvarjajo pogoje za kvalitetno medijsko poročanje. Vida Petrovčič je takole nerodno zaključila neposredni prenos javne razprave v državnem zboru (8. marca 2006) o predlagani noveli zakona o medijih novinarka RTV Slovenija: »… ker ni bilo skoraj nobenega v dvorani, torej je bila namenjena vam, gledalke in gledalci«. In če bi se javne diskusije o prihodnji podobi in ureditvi zakona o medijih udeležilo več politikov in strokovnjakov – bi bila razprava še vedno namenjena tudi gledalcem in gledalkam? Smo gledalke in gledalci res zgolj objekti manipulacije, na katere se spomnijo, ko jim zmanjka vsebine, strokovnih razprav in publike? Tako namreč producenti in producentke medijev najpogosteje razumejo občinstvo kot objekt manipulacije, poslušalce, ki morajo na vsak način ostati pasivni. Vendar takih entitet, ki od nas zahtevajo pasivnost, je dovolj že v drugih institucijah. Zato je bil ta premislek, podobno kot prejšnji (v Medijski preži št. 23/24), namenjen predvsem producentkam in producentom medijev, ki zavračajo moč in odgovornost, ki jim je bila – tako ali drugače – zaupana, podarjena, določena že s tem, da opravljajo novinarski poklic. Skrbi pa me, da bodo take in podobne razprave v parlamentu namesto višanja ravni uredniške etike legitimirale prav obstoječe podlosti, ki bi jih morali prebivalci in prebivalke prežvečiti v imenu tako imenovanih: medijske pluralnosti, demokracije, varstva otrok ali zaščite slovenskega jezika.