N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
uvodnik
reguliranje medijskega pluralizma
spreminjanje zakona o medijih
kadrovske spremembe v medijih
medijska kronika
it
multikulturalizem in mediji
družba in mediji
v medijih
položaj novinarjev
le monde diplomatique
mediji in manjšine, velika britanija in slovenija
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Priporočila z medijske delavnice Bukarešta, 17.–18. november 2005
Na dvodnevni delavnici lanskega novembra v Bukarešti se je zbralo okoli 40 udeležencev – romskih in neromskih novinarjev, urednikov, strokovnjakov za medije in človekove pravice, predstavnikov nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacij in drugih, ki se ukvarjajo z nadzorovanjem in izboljševanjem položaja Romov.

Ozadje
Na začetku sestanka mednarodnega usmerjevalnega odbora Desetletja za vključitev Romov in spremljevalnih delavnic so osrednji govorci osvetlili nekaj področij in dejstev, ki so neločljivo povezana s predstavitvami in razpravami na medijski delavnici. V veliko pogledih otvoritveni govori nakazujejo vlogo medijev in nudijo ogrodje za ugotovitve in priporočila udeležencev medijske delavnice.

Romunski premier Calin Popescu Tariceanu je v svojem govoru opozoril, da moramo spremeniti staro miselnost in opozoril na konsolidiranje civilne družbe kot enega glavnih ciljev Desetletja. Predsednik Zavoda za odprto družbo George Soros je povedal, da so ga šokirali rezultati raziskave Svetovne banke o stališčih do Romov – skoraj vsa so negativna, s tem da manjšina gleda na Rome kot podrazred. Desetletje je usmerjeno v dobro za vse državljane, je dejal Soros in poudaril, da se morajo vključiti tudi sami Romi in da bi bilo treba doseči najširše možno vključevanje Romov na vseh ravneh.

Podpredsednik Svetovne banke za Evropo in osrednjo Azijo Shigeo Katsu je dejal, da moramo storiti korak naprej od dobrih namer. Kot kažejo dogodki po vsej Evropi, je skrajni čas, da se osredotočimo na vprašanja socialnega izključevanja. Katsu je poudaril, da bodo imele pri izvajanju ciljev Desetletja osrednjo vlogo lokalne vlade. Predstavnik Programa Združenih narodov za razvoj Soknan Han Jung je povedal, da so prejšnji projekti in programi, usmerjeni v izboljševanje položaja Romov, jasno pokazali, da so tisti programi, v katere so vključeni Romi, bolj uspešni. Vključevanje Romov, je dejala svetovalka romunskega predsednika Renate Weber, zadeva vse nas – vse družbene akterje, oblasti in družbo kot celoto. Vsaka vlada bi morala zagotoviti, da bi bili strukturna diskriminacija ter žalostna in tragična preteklost Romov in drugih znani širši javnosti. Vodja programov Phare (pravosodje, notranje zadeve, socialni sektor in civilna družba) pri delegaciji evropske komisije v Romuniji Anne de Ligne je opozorila na primere diskriminacije in predsodkov v medijih ter poudarila, da so mediji poseben, ključni dejavnik, ki bi lahko pomagal spremeniti stare vzorce mišljenja. Državni sekretar za romske zadeve v madžarski vladi Laszlo Teleki je spomnil, da poleg področij, ki so postavljena ko pritoritete Desetletja, obstajajo tudi druga pomembna področja, ki bi se jim morali posvetiti. Po Telekijevih besedah bi si morali prizadevati za zmanjševanje revščine, krepitev položaja žensk in socialno kohezijo ter podpirati razvoj romskih intelektualcev.

Osrednji mediji in novinarji
»Časopisi, radii in televizije imajo veliko odgovornost za to, kako člani družbe gledajo drug na drugega,« je dejal eden od govorcev na medijski delavnici in s tem povzel splošno ugotovitev udeležencev in udeleženk.

Težave in ovire
Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da je medijsko poročanje o temah, povezanih z Romi, v veliki meri prežeto s predsodki. »Medijsko poročanje o Romih zaznamuje ‘protiromskost’. Večinoma je osredotočeno na nasilje in kriminal, medtem ko zgodbe o priseljevanju Romov, na primer, služijo kot podoba grožnje ali celo katastrofe,« je povedal predstavnik evropske protirasistične institucije. »Izražanje rasizma je širše od poročanja v tradicionalnih medijih,« je poudaril govorec in omenil nove medije, internet in različne diskusijske skupine, v katerih je sovražni govor pogost pojav. Proti sovražnemu govoru – prisotnemu tudi v tradicionalnih medijih – je posebno težko ukrepati, ker je treba za to poseči v svobodo izražanja. O tej so se udeleženci in udeleženke strinjali, da je eden od temeljev demokracije.

Govorec, ki se profesionalno ukvarja z zagovorništvom pravic Romov, je opozoril na medijsko »kodiranje« kot gonilo protiromskih nagnjenj in postregel z jasnimi primeri iz čeških medijev, ko so poročali o prisilni sterilizaciji romskih žensk. Rome so večinoma prikazovali, kot da postavljajo nelegitimne zahteve po odškodninah in poskušajo čimveč iztržiti, medtem ko so kršitve človekov pravic romskih žensk ostale ob strani. Govorec je pojasnil: »Kodiranje je domnevano strinjanje znotraj večinske populacije o tem, kakšni so Romi, in to se nekako posreduje bralcu, poslušalcu ali gledalcu. Ne pride do ravni rasnega sovraštva, zato je to nemogoče sodno preganjati, toda nedvomno sproža zatiranje Romov.« Drug udeleženec je povzel prevladujočo »kodo« v njegovi državi: »Družba razume, da obstajajo dobri Bolgari in slabi Bolgari, ko gre za Rome, pa takega razumevanja ni.«

Večkrat je bilo omenjeno nepotrebno (pa vendar prevladujoče) etniciziranje novinarskih poročil, ko gre za Rome. Poleg mnogih drugih primerov je eden od prisotnih medijskih praktikov omenil tudi skrajnost iz srbskega časopisa, ki je poročal, da je »romski konj ustavil promet«. Pogosto opažanje med udeleženci delavnice je bilo, da – skupaj z osredotočanjem na negativne dogodke – nenehno omenjanje romskega ozadja akterjev novinarskih zgodb pomembno prispeva k razširjenemu negativnemu odnosu do Romov znotraj večinske populacije.

Tudi drugi govorci in govorke so potrdili skrb zbujajoče dejstvo, da se malo pozornosti posveča pomenu diskurza – pomenu tega, kako novinarji in novinarke ter drugi z dostopom do produkcije medijskih vsebin povedo, kar povedo in prikazujejo, kar prikazujejo. »Vizualne kode so prav tako lahko orodje rasističnih in etnocentrističnih praks,« je povedala udeleženka s Slovaške.

Glede romskega ozadja akterjev medijskih poročil je bilo na delavnici slišati še nekaj pomembnega: Romi redko dobijo priložnost, da v novinarskih poročilih in v medijih nasploh izrazijo svoje poglede in mnenja. Tudi takrat, ko poročajo o temah, povezanih z Romi, se osrednji mediji največkrat opirajo na »uradne« vire in neromske akterje v novinarskem poročanju. To odraža splošno pomanjkanje dostopa do javnega diskurza (ki je pomemben kriterij družbene moči) za člane in članice romske skupnosti in ta problem še povečuje.

Mnogi govorci in govorke so opozorili na komercializacijo medijev kot ključen dejavnik za večinoma negativno poročanje o Romih in drugih manjšinah. »Večina medijev Rome obravnava s senzacionalističnega zornega kota,« je pripomnil udeleženec iz Romunije, slovaška urednica romskega medija pa je dodala: »Medijev ne zanima zaščita človekovih pravic, ampak le poslovni rezultati.« Podobno je romska novinarka ugotovila: »Osrednji mediji nimajo nikakršnih dilem in izzivov glede Romov; imajo le izzive v obliki dobičkov. Negativno poročanje je ‘naš’ problem.«

Kot so opozorili mnogi, negativno poročanje prinaša boljšo prodajo in višjo gledanost, zato je pomemben dejavnik v gonji za dobičkom. »Novinarske prakse, prežete s predsodki, pa veliko bolj izvirajo iz lastnih stališč posameznih novinarjev, kot bi bili novinarji pripravljeni priznati. Predsodki se regenerirajo tudi zaradi novinarskih rutin in splošne medijske ideologije. ‘Pikantno’ in ‘sočno’ prodaja naklade in dviguje gledanost. Ekstremna stališča veliko bolj verjetno dobijo televizijski čas in časopisne stolpce, ker pritegnejo pozornost več potrošnikov in se bolje prilegajo v uradno ideologijo ‘objektivnosti’ in ‘uravnoteženosti’, ki se ima za doseženo s pro in contra modelom poročanja,« je pripomnila novinarka osrednjih medijev in dodala, da so novinarji in uredniki pod pritiski založnikov, medijskih lastnikov, in da je vedno teže vztrajati pri etičnih standardih novinarskega poklica.

Prisotni so se strinjali, da je poseben problem v osrednjih medijih izjemno majhna prisotnost romskih novinarjev in novinark. Tistih nekaj, ki jim uspe najti delo v osrednjih medijih, po besedah romske novinarke izkuša neenakopraven odnos v medijskih organizacijah in širše: »Če si romski novinar ali novinarka, ni dovolj, če si dvakrat, ampak moraš biti trikrat ali štirikrat boljši, kot so neromski novinarji in novinarke, da te sprejmejo kot enakovrednega. Vsak dan se borim, da bi bila sprejeta kot novinarka ne glede na moj romski izvor, toda dogaja se to, da me ne sprejmejo zaradi mojega rodu.« V medijih je težko sprožiti takšne diskusije in nasloviti novinarje in novinarke s kritikami njihovih praks, so se strinjali udeleženci in udeleženke. Predsodki, rasizem, sovražni govor in podobni pojavi so tako v razpravah o medijskih vsebinah in praksah večinoma spregledani in ne pridejo na dnevni red uredniških sestankov.

Dodatna posledica medijskega poročanja, ki temelji na predsodkih in lovu za dobičkom, je dejstvo, da je romska skupnost prikrajšana za pomembne informacije, ki jih imajo osrednji mediji za ‘neprivlačne’ za večinsko populacijo (večino medijskih potrošnikov). Teme, ki so življenjskega pomena, da bi Romi lahko sodelovali v demokratičnih procesih in družbenem/javnem življenju, osrednji mediji prezrejo, to pa slabo vpliva na socialno vključevanje Romov in na socialno kohezijo.

V več kot eni diskusiji so udeleženci in udeleženke prišli do podobnega zaključka glede obstoječih medijskih vsebin, namenjenih manjšinam: »Osrednji mediji potiskajo programe za manjšine v neprivlačne termine.« Posledica je, da vsebina, ki bi lahko premostila nekaj prepadov v vzajemnem razumevanju večinskih in manjšinskih skupnosti, ne služi svojemu namenu. Poleg tega veliko osrednjih medijev, ki ponujajo nekaj romsko orientiranega programa, ne posveča pozornosti odločilni komponenti kulturne identitete: jeziku. Romsko usmerjene vsebine v veliko primerih pripravljajo izključno v jeziku večinske populacije, kar so mnogi udeleženci in udeleženke videli kot zamujeno priložnost.

Rešitve in priporočila
  1. Romski novinar z izkušnjami v bolgarskih medijih je navedel tri temelje za izboljšave: (1) romski mediji, (2) romski programi v osrednjih medijih, (3) romski novinarji, ki delajo za osrednje medije. »Pomembno je, da so Romi na visokih položajih. Če bodo Romi uredniki in urednice, bodo lahko preprečili zlorabe, ki jih vidimo v medijih,« je povedala druga novinarka in dodala, da je pomembno vključiti Rome ne le v velike medije, ampak tudi v lokalne.
  2. »Pomembno je spremeniti mišljenje v osrednjih medijih,« je dejala govorka s Slovaške. Nekdo drug je menil, da morajo novinarji in novinarke na »potovanje samozavedanja«; ta opažanja je podprl tudi bolgarski udeleženec: »Vsakdo v poročanje integrira lastne predsodke. Pomembno bi bilo, če bi novinarji priznali sami sebi, da imajo predsodke.« »Medijska industrija mora sprejeti, da so spremembe nujne,« je dodal drug govorec. Da bi izzvali trenutne prakse ‘kodiranja’, je vodja nevladne organizacije za romske pravice priporočil: »Potreben je poglobljen angažma novinarjev in novinark osrednjih medijev. Treba jim je posredovati informacije, ki izzivajo globoko negativna stališča. Pomembno je, da se stereotipe neposredno izpostavi.« Udeleženci in udeleženke so menili, da bi morale obstajati tiskovne agencije, osredotočene na Rome, spletne strani, radijske in televizijske produkcije in drugi viri informacij za osrednje medije ter njihove novinarje in novinarke.
  3. Pomembno bi bilo tudi osredotočiti se na graditev medkulturne kompetentnosti s programi usposabljanja, priročniki in podobnimi pripomočki in osveščati novinarje in novinarke, tako da bi jih pripeljali v romske skupnosti, jim omogočali sodelovanje z romskimi kolegi itd. Vseskozi si je treba prizadevati za ozaveščanje o vplivu medijskega diskurza, temelječega na predsodkih.
  4. Kljub odklonilnosti medijskih profesionalcev in profesionalk do diskutiranja o teh temah je treba opozoriti na problematične prakse. Razpravljavci in razpravljavke so poudarili pomen uporabe obstoječih mehanizmov medijske odgovornosti (kot so pisma uredniku, pritožbe komisijam za etiko itd.) ter podpiranja organizacij in posameznikov, ki se posvečajo opazovanju medijev. Hkrati bi bilo treba izvajati zagovorništvo vključitve določil o poročanju, povezanem z manjšinami, v profesionalne etične kodekse. Stalni medijski monitoring bi tiste, ki odločajo (posebno urednike in založnike), usmeril k pogledu na Rome kot občinstvo in potem kot na potrošnike in potrošnice, tako da bi se bolj posvetili njihovim potrebam in pričakovanjem. To je posebej pomembno za mlade Rome, ki so potrošniki prihodnosti, pa tudi potencialni medijski profesionalci in profesionalke. Osveščanje mladih Romov skozi medijsko vzgojo ima zato dvojni pomen.
  5. Udeleženci so se strinjali o posebni vlogi javnih RTV-servisov pri zagotavljanju informacij Romom, pa tudi Neromom o temah, povezanih z Romi. Javni RTV-servisi morajo upoštevati Rome kot del javnosti, ki ji služijo, in zagotavljati več informacij in drugih medijskih vsebin, ki bi služile interesom romske skupnosti. V povezavi z javnimi radiotelevizijami je bilo še enkrat poudarjeno, da bi morali kateri koli programi, usmerjeni k Romom, nastajati v romskem jeziku. V zvezi s tem je bil izpostavljen še en problem: mediji težko najdejo Rome, ki govorijo romsko in bi se lahko vključili v pripravo medijskih vsebin. To samo še podkrepi trditev, da bi bilo treba z radijskih valov slišati več romskega jezika.
  6. Projekti in iniciative, ki so usmerjene k izboljšanju trenutnega poročanja o Romih v osrednjih medijih, bi morali biti zasnovani in izvedeni tako, da ne bi neupravičeno omejili svobode izražanja in svobode tiska.
Udeleženci in udeleženke pozivamo vlade in institucije, vključene v Desetletje za vključitev Romov, da aktivno podprejo programe in iniciative, ki sledijo izpostavljenim ciljem in načelom.

Romski mediji, novinarke in novinarji
»Bilo bi škoda, če bi si prizadevali izboljšati položaj Romov in ne bi pri tem poudarili medijev,« je eden od romskih udeležencev izrazil skupni pogled udeležencev delavnice. Večina romskih medijev je registriranih in delujejo neprofitno, dejansko kot romske nevladne organizacije in kot del romske civilne družbe. Romski medijski profesionalec iz Romunije je povzel misli in izjave mnogih: »Zagotavljati informacije je samo en del zaveze romskih medijev. Romski medijski profesionalci delujejo kot civilnodružbeni aktivisti, ki kombinirajo aktivizem z medijsko dejavnostjo. Izobražujejo in krepijo Rome, zagotavljajo forum za diskusijo, povezujejo nevladne organizacije, lokalne in nacionalne oblasti ter romske skupnosti. Imajo pomembno vlogo pri posredovanju v konfliktih in vzpodbujanju dialoga.«

Čeprav njihove produkcije ne dosegajo vedno visokih profesionalnih standardov, imajo romski mediji med Romi pomembno občinstvo in uživajo zaupanje. Urednik romunskega romskega medije je potrdil takšna opažanja: »Gledalci nam verjamejo. Izobražujemo jih in jih spodbujamo, da se dobro počutijo v svoji koži.«

Drug govorec je pozval k razumevanju »pomembnega mesta, ki ga imajo romski mediji v sistemu institucij, ki so usmerjene k zaščiti človekovih pravic«. Udeleženci in udeleženke so se strinjali o veliki vlogi monitoringa, ki jo morajo opravljati romski mediji. Več predstavnikov in predstavnic romskih medijev je opozorilo na pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami (romskimi in neromskimi, ki se ukvarjajo z romskimi vprašanji). Romske medijske produkcije, ki nastajajo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, so bile ocenjene kot uspešne. Predstavnik mednarodne romske nevladne organizacije je pripomnil, da bi bilo treba v prihodnosti vložiti več naporov v takšne projekte in iniciative, da bi okrepili zagovorniške dejavnosti tako nevladnih organizacij kot romskih medijev.

Več udeležencev in udeleženk je ugotovilo, da Desetletje med Romi ni dobro znano. »V osrednjih medijih ni informacij o Desetletju in tako Romi kot Neromi niso informirani o njenih ciljih in strategijah. Desetletje ni nekaj, kar bi morale vlade početi za Rome, ampak nekaj, v kar morajo biti vključeni sami Romi,« je dejal romski novinar iz Srbije. Poročal je o pomembnem napredku v lokalni skupnosti, odkar je bila ustanovljena radijska postaja, ki uspešno služi kot forum za diskusijo in sporazumevanje o lokalnih akcijskih načrtih v okviru Desetletja.

Romska medijska profesionalka s Slovaške je menila: »Pokazati moramo, da obstaja tudi drugačen način poročanja o temah, povezanih z Romi in vključevanja Romov v medije – ne le v zvezi z romsko orientiranimi temami, ampak na vseh področjih. Lahko prikazujemo ljudi, ki ne skrivajo svojega romskega ozadja in lahko služijo kot zgled za druge.« O zornem kotu romskih medijev ter novinarjev in novinark, ki vplivajo na poročanje o romskih temah v osrednjih medijih, je govorila tudi direktorica romske tiskovne agencije. Poudarila je, da je pri oblikovanju strategij na tem področju treba odgovoriti na dve ključni vprašanji. Najprej, kako gledati na človekove pravice kot na pomembno temo in jih povezati s položajem medijev na trgu; drugič, kako učinkovito odstraniti ovire med Romi in Neromi v medijih.

Kot eden učinkovitih načinov uvajanja sprememb v poročanje o temah, povezanih z Romi, so udeleženci in udeleženke navedli koprodukcije romskih in osrednjih medijev. Koprodukcijski fond, ki se trenutno izvaja kot pilotski projekt s podporo Zavoda za odprto družbo – Network media program, vključuje podporo za takšne projekte. Doslej je prinesel pozitivne rezultate, v letu 2006 pa ga bodo znatno razširili, tako da bo postal eden glavnih mehanizmov podpore romskim medijem.

Ob koncu diskusije o pomembnih vlogah romskih medijev so se udeleženci in udeleženke strinjali:
  • romski mediji so kanal za razširjanje informacij o Desetletju za vključitev Romov med Romi in Neromi;
  • romski mediji so komunikacijska vez med državnimi institucijami – na lokalni in nacionalni ravni – in romskimi skupnostmi;
  • romski mediji so učni pripomoček za Rome o njihovih pravicah in o mehanizmih, ki so namenjeni zagotavljanju spoštovanja pravic;
  • romski mediji so orodje za izvajanje zagovorništva in promoviranje človekovih pravic za Rome na nacionalni in evropski ravni;
  • romski mediji so pomembni za izvajanje politik socialne kohezije v okviru Desetletja;
  • romski mediji so forum za naslavljanje skupnih problemov znotraj romskih skupnosti in iskanje učinkovitih rešitev;
  • romski mediji so orodje za stimuliranje višjega socialnega vključevanja Romov;
  • romski mediji imajo pomembno funkcijo psa čuvaja pri nadzoru vlad, odgovornih v okvirih Desetletja in nasploh;
  • romski mediji so se doslej izkazali za najbolj pomembne pri izboljševanju poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih (s koprodukcijskimi projekti ali z lastnimi – članki in radijskimi ter televizijskimi produkcijami, ki so jih umestili v osrednje medije).
Težave in ovire
»Romskega medija ni lahko voditi,« je povedal romski medijski menedžer iz Bolgarije, eden tistih govorcev, ki so ponudili globok vpogled v podrazvito romsko medijsko sfero, ki trenutno za romske skupnosti ne more zagotoviti zadostnega dostopa do informacij. Mnogi udeleženci in udeleženke so zastavili žgoče vprašanje dolgoročnega preživetja romskih medijev. Obstaja pričakovanje – ne le, ampak predvsem pri donatorjih –, da bi morali romski mediji uspevati na trgu. Toda ta pristop sledi logiki, ki jo je mogoče povezovati s komercialnimi mediji, ni pa primerna za večino manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Produkcije romskih medijev niso komercialne in ne morejo preživeti na trgu. Oglaševalci na Rome ne gledajo kot na potrošnike in potrošnice in ne oglašujejo v romskih medijih. Donatorske podpore ni dovolj, da bi lahko zadostila potrebam romskih medijev, zato se morajo ti vedno bolj posluževati komercialnih vsebin (npr. ‘čestitk in pozdravov’, SMS-sporočil itd.), kar povečuje njihove finančne vire, vendar negativno vpliva na izpolnjevanje njihovega poslanstva v romskih skupnostih.

V nasprotju z zahodnoevropskimi državami v večini srednje in jugovzhodne Evrope ne obstajajo lokalni mehanizmi za javno in zasebno financiranje neprofitnih medijskih projektov in romski mediji so skoraj v celoti odvisni od tujih štipendij. V državah, kjer so javna sredstva na voljo, večinoma ni transparentnih pravil in objektivnih kriterijev za razdeljevanje podpore. Poleg tega v večini držav ni pravnih okvirov, ki bi spodbujali korporativno financiranje (davčne olajšave za dobiček, ki je namenjen podpori dobrodelnih in neprofitnih projektov).

Brez stabilnega in zadostnega financiranja programskih stroškov in opreme so romski mediji slabo razviti in se borijo na robu preživetja. Osebje je slabo in neredno plačano (včasih tudi s polletno zamudo). Opazno je stalno in pogosto menjavanje kadrov, ker večina najboljših novinarjev in novinark sprejme bolje plačane službe v komercialnih medijih ali različnih mednarodnih organizacijah. Večina medijev ima zastarelo opremo, kar slabo vpliva na tehnično kakovost njihovih produkcij in programov.

»Večina medijev je izvedbeno šibkih tako na novinarskem področju kot na področjih produkcije in managementa,« je povedal eden od govorcev in opozoril na pomanjkanje sredstev za usposabljanje. »Trenutni programi usposabljanja ne zadoščajo,« je dejala romska novinarka, ki je tudi ugotovila: »Če dobro delam in sem profesionalka, potem bo občinstvo zaupalo mojim besedam, zaupali pa mi bodo tudi kolegi.« Potrebe po usposabljanju so bistveno prevelike, da bi jim lahko zadostili občasni tečaji v lokalnih izobraževalnih centrih. Udeleženci in udeleženke so poudarili, da so potrebni bolj celoviti programi.

»Skupnostni mediji se vzpenjajo, toda v veliko primerih zakonodaja ne omogoča njihove formalne ustanovitve in zakonitega delovanja,« je bila še ena ugotovitev razprav. Nacionalne medijske zakonodaje pogosto niso naklonjene razvoju manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Med drugim ni zagotovljen pošten dostop do licenc za radiodifuzne medije.

Rešitve in priporočila
  1. Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da bi morali vsi ključni deležniki v Desetletju posvetiti posebno pozornost romskim medijem, in da bi morale vse vpletene institucije in organizacije redno zagotavljati romskim medijem relevantne informacije.
  2. Obstaja velika potreba po nacionalnih strategijah glede romskih in drugih manjšinskih medijev, za katere je nesprejemljivo, da bi bili ves čas odvisni od donatorjev. Vlade morajo pokazati zavezo razvoju romskih medijev, s strukturnimi sredstvi, dostopom do pomembnih radiodifuznih podlag in podpore za različne programe izobraževanja in usposabljanja.
  3. Kot je poudaril direktor romskega medija v Bolgariji, so nekateri mediji začeli razvijati zdrave dolgoročne vire lastnih prihodkov: umeščanje produkcij (člankov, radijskih in televizijskih produkcij) v osrednje medije in sklepanje dogovorov o kritju produkcijskih stroškov, dopisništvo za nacionalne osrednje medije, produkcija brezplačnih dobrodelnih in podobnih oglasov za mednarodne in lokalne organizacije itd. Da bi lahko to dosegli, morajo romski mediji izboljšati kakovost svojih produkcij. Programi usposabljanja so v tem pogledu življenjskega pomena.
  4. Treba bi bilo bolj spodbujati in podpirati koprodukcijske projekte romskih in osrednjih medijev, ker je to eden najboljših načinov za doseganje bolj primernega poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih in za izzivanje stereotipov in predsodkov do Romov pri novinarjih osrednjih medijev.
  5. Treba bi bilo okrepiti sodelovanje med romskimi mediji in romskimi nevladnimi organizacijami. Da bi povečali vključevanje Romov v zagovorništvo na evropski ravni, bi bilo treba zagotoviti tečaje angleškega jezika, da bi imel vsak medij dovolj jezikovno kompetentnega osebja.
Glede na vlogo romskih medijev in glede na izkušnje po vsej Evropi se udeleženci in udeleženke medijske delavnice strinjamo o temeljnih priporočilih vsem vladam in institucijam, vključenim v Desetletje za vključitev Romov:
  1. Treba bi bilo dopolniti medijsko zakonodajo, tako da bi omogočala ustanovitev neprofitnih (skupnostnih, civilnodružbenih) medijev, tako radijskih kot televizijskih.
  2. Treba je vzpostaviti transparentne mehanizme za strukturno javno financiranje romskih medijev, da bi zagotovili dostop do frekvenc, financiranje programov, usposabljanja, osnovnih stroškov delovanja in drugih, ki jih imajo romski mediji.
  3. Romske medije bi morali vključiti v Desetletje za vključitev Romov kot temeljno področje in kot vezni člen med vsemi cilji Desetletja.

izpis

Luna Jurančič

Bo Kraljem ulice uspelo?
Prvi cestni časopis v Sloveniji
Cestni časopis Kralji ulice je del raziskovalne naloge, ki poteka na Pedagoški fakulteti v okviru socialne pedagogike in ima naslov Problematika brezdomstva v Ljubljani. Eden izmed namenov raziskovalne naloge je bil izvedba pilotskega akcijskega projekta skupaj z brezdomci. Špela Razpotnik, doktorica socialne pedagogike in urednica Kraljev ulice, je razložila, da se cestnega časopisa niso domislili sami. Ideja izhaja iz podobnih projektov po drugih večjih evropskih mestih in po svetu. Na področju brezdomstva se, po besedah Špele Razpotnik in Bojana Dekleve, doktorja psihologije in člana uredništva Kraljev ulice, pogosto razvijejo minimalistični pristopi. Gre za načelo »čim nižjega praga«, kar je temeljni pogoj za sodelovanje s to težko dosegljivo populacijo. Obravnavanje brezdomstva je zapleteno in ne more enostavno povzročati velikih in hitrih sprememb, če se pri tem ne spreminjajo tudi družbeni odnosi in makro razmere. Projekt cestnega časopisa, ki ga izdaja Združenje za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, že od samega začetka ni bil usmerjen le v skupnost brezdomcev samih, temveč v celotno skupnost.

Cestni oziroma ulični časopisi so v zadnjem desetletju in pol nastali v več državah. Časopise prodajajo brezdomci, del ali večino denarja od prodanega ostane njim samim, del pa gre za pripravo naslednje številke. Časopisi hkrati naslavljajo brezdomce ter širšo družbo, ki ji razodevajo različne vidike brezdomskega življenja in hkrati predstavljajo obliko ekonomske integracije brezdomcev. Brezdomci lahko zaslužijo na drugačen način kot z beračenjem, na ta način se vključijo v družbeno življenje. Leta 1991 se je kot prvi cestni časopis pojavil londonski The Big Issue, ki je najprej izhajal kot mesečnik, pozneje kot tednik. V naslednjih letih je začel izhajati še v Avstraliji, Južni Afriki in Namibiji. Po začetnem uspehu v Angliji so se cestni časopisi začeli hitro širiti. Leta 1994 je nastala mednarodna mreža cestnih časopisov (INSP), v katero je vključenih 45 časopisov iz 27 držav po svetu. Po podatkih Severnoameriške zveze cestnih časopisov (NASNA) na svetu izhaja več kot 100 cestnih časopisov v letni nakladi nad 38 milijonov. Cestne časopise izdajajo tudi naše sosednje države. V Avstriji jih izhaja pet: Apropos v Salzburgu, Augustin na Dunaju, Kupfermuckn v Linzu, Megaphon v Grazu in Zwanger v Innsbrucku. V Italiji izdajajo Terre Di Mezzo + Altreconomia, na Madžarskem pa Flaszter. Ulični časopisi izhajajo tudi na Češkem, v Pragi Novy Prostor, ki je zelo uspešen, na Slovaškem Nota Bene, v Rusiji Na Dney, na Poljskem izdajajo časopis z imenom Barka.

Sodelovanje s Kralji ulice
Brezdomci, ki sestavljajo ali posredujejo prispevke za Kralje ulice, niso novinarji v običajnem pomenu besede, zato so se v namene časopisa morale razviti različne oblike sodelovanja z njimi. V okviru vaj in različnih predmetov na Pedagoški fakulteti so študentje izvajali terensko delo med brezdomci. »Raziskovanje sveta brezdomcev in delo na tem področju je vselej povezano s ‘hojo po robu’, z negotovostjo in sprejetjem pristopa malih korakov in opustitvijo velikih pričakovanj,« sta o sodelovanju z brezdomci zapisala Špela Razpotnik in Bojan Dekleva. Večina vseh stikov je potekala na terenu v povsem neinstitucionalnem okolju, včasih celo v polju ilegalnega, na primer v zapuščenih stavbah. Delo je potekalo ob različnih urah, pretežno popoldne, zvečer, ponoči ter v povsem negotovih okoliščinah. »V prvih fazah raziskovanja je do večine stikov prišlo tako, da smo jih šli iskat, ne da bi vedeli, kdaj, kje in celo s kom bomo vzpostavili stike. V naslednjih fazah pa je začelo postajati bolj pogosto strukturirano srečevanje, torej srečevanje po dogovoru na znanem mestu in z znanimi osebami, vendar še vedno ‘izven zidov’, na cesti, ki je pravzaprav prostor, kjer so mnogi brezdomci še najbolj suvereni. Za to terensko delo sta bila seveda značilna povsem neobsojajoč odnos in ‘nizkopražna’ pripravljenost na delo s tistim, ‘kar najdeš’, ter s temami, ki so v tistem trenutku za sogovornika sprejemljive, razumljive ali zaželene.« O terenskem delu so se zbirali različni dokumenti. Terenski delavci so pisali refleksije ter oblikovali zapise življenjskih zgodb brezdomcev.

Pomembno vlogo pri vzpostavljanju stikov z brezdomci so igrale organizacije, ki jim nudijo pomoč, na primer Karitas, obe zavetišči, razdeljevalnice hrane. Ustanove so pomagale pri spoznavanju terena in pozneje pri distribuciji časopisa. Rezultat druženja z brezdomci so bili prispevki za prvo, poskusno številko časopisa in vzpostavitev odnosov med brezdomci in terenskimi delavci. Glavno vodilo raziskovalcev je bilo kontinuirano in neprekinjeno terensko delo, s katerim so vzpostavljali socialno mrežo. Najbolj intenzivno je potekalo v času zbiranja prispevkov za prvo številko in informiranjem brezdomcev o projektu od aprila do junija 2005. Nekatere brezdomce so o izidu prve številke obveščali po mobitelu, za obveščanje širše javnosti so uporabili tudi letake, ki so jih delile študentke in brezdomci sami.

Po besedah Špele Razpotnik bi bilo pri ustvarjanju časopisa pomembno ustvariti neko kontinuiteto sodelovanja z brezdomci. »S posamezniki se moraš dobivati po večkrat, šele potem navadno nastane kakšen prispevek,« je razložila Špela Razpotnik. »Redkokdaj gradivo nastane že na prvem srečanju. Idealno pri tem delu bi bilo, da bi imela čas takoj, ko bi se nekomu zdelo, da bi rad kaj povedal. Najbolje je bilo poleti, ko je bilo več časa. Velika ovira je tudi to, da še nimamo svojega prostora. Morali bi imeti pisarno za zbiranje gradiv in za distribuiranje časopisa. Tako je ogromno dela že s samim distribuiranjem.«

Prva poskusna številka cestnega časopisa za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja je izšla v nakladi 800 izvodov. Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana, ki je odkupila 300 izvodov. Pri ustvarjanju prve številke je sodelovalo okoli deset brezdomcev in brezdomk, v prodajo se jih je vključilo dvainšestdeset. Pri stojnici postavljeni na Prešernovem trgu so vodili evidenco prodajalcev in koliko časopisov so posamezniki prodali. Prodajalci so prvih deset izvodov dobili brezplačno, za naslednje izvode pa so morali plačati po 50 tolarjev na izvod. Če prodajalcu ni uspelo prodati vseh izvodov, ki jih je kupil, je lahko časopise vrnil in dobil denarni vložek nazaj. Prvi, poskusni dan prodaje, je lahko vsak prodajalec dvignil do 30 izvodov naenkrat. Brezdomci so se ob prevzemu časopisov seznanili tudi s prodajalskim kodeksom: Pravila prodajanja revije Kralji ulice – obveze in pravice prodajalca. Prodajalec se je pod pravila podpisal in prejel potrdilo, da je vključen v projekt kot ulični prodajalec, po želji je dobil še priponko s svojim imenom. S prejetimi izvodi so prodajalci zasedli različne lokacije. Nekateri so prodajali v bližini stojnice, drugi so se odpravili na svojo običajno lokacijo. Priljubljena lokacija prvega dne je bil tudi parlament. Posamezni prodajalci so prvi dan prodali od 10 do 50 časopisov. Od šestintridesetih prodajalcev, ki so se v prodajo vključili prvi dan, se je po dodatnih deset ali več izvodov vrnilo štirinajst posameznikov in posameznic. V prodajo se je vključila večina brezdomcev, ki so sodelovali pri ustvarjanju časopisa. Nekaj revij so študentje Pedagoške fakultete odnesli še na druge lokacije, kjer se zadržujejo brezdomci, in tako omogočili vključitev v prodajo še ostalim brezdomcem, ki niso bili pri stojnici. Časopisi so še istega dne pošli, zato so se na kraju samem odločili za ponatis dodatnih 1000 izvodov in o tem začeli obveščati prodajalce in kupce. Distribucija teh se je prenesla na naslednje ustanove: Zavetišče za brezdomce, Zavetišče za brezdomce, uživalce nedovoljenih drog Areal, Dnevni center za uživalce nedovoljenih drog Stigma, Socialna ambulanta Rdeči križ ter DrogArt. V vsaki od teh ustanov so se dogovorili s kontaktno osebo, ki so ji predali list za evidenco in finančne zadeve. Na dnevnem centru Stigma in v obeh zavetiščih so časopisi še isti dan pošli. Ostale lokacije se niso izkazale tako primerne za distribucijo, saj nekatere niso dnevne postaje za brezdomce. Naslednjih tisoč izvodov je hitro pošlo in ker je bilo povpraševanje še veliko, so se odločili ponatisniti še dodatnih 1000 izvodov. Razdelili so jih med prej omenjene tri lokacije, ki so se izkazale kot najprimernejše za distribucijo. Pri prodaji so se v veliki meri organizirali brezdomci iz zavetišča na Poljanski, ki veliko časa preživijo v parku na Ambroževem trgu. Skupina petih moških je prevzela večje število revij in jih skupaj uspešno prodala. Del svojega zaslužka (15.000 SIT) so podarili za izgradnjo nove pediatrične klinike.

Po zaključeni prodaji so sodelavci Kraljev ulice zbrali evidence in pobrali denar iz distribucijskih centrov, se pravi vložke prodajalcev po 50 tolarjev na časopis. S tem denarjem so lahko deloma povrnili stroške tiska. V novembru 2005 so sodelavci zbrani pri časopisu ustanovili društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice, ki naj bi med drugim skrbelo za redno izhajanje cestnega časopisa. Zaradi velikega povpraševanja po novi številki časopisa tako s strani brezdomcev kot s strani javnosti je bila izdana druga številka. Natisnjena je bila kar v 10.000 izvodih, ki so bili v nekaj dneh razprodani. Po besedah Špele Razpotnik je število prodajalcev pri drugi številki naraslo in se približuje številu sto.

Novy Prostor, Nota bene, Megafon
Nekaj sodelavcev Kraljev ulice si je po izidu prve številke časopisa odšlo ogledat uredništva tujih cestnih časopisov v Pragi, Bratislavi in v Grazu. Maja Vižintin, diplomirana socialna delavka in članica uredniškega odbora Kraljev ulice, je pojasnila, da imajo v vseh tujih uredništvih najete profesionalne novinarje. »Imajo ločene naloge: ljudje, ki delajo v distribucijskem centru, so ponavadi socialni delavci, ki se ukvarjajo s prodajalci. To niso osebe, ki delajo časopis. Časopis ustvarja najeta ekipa novinarjev.« Praški Novy Prostor obstaja od leta 1999 in dosega tedensko prodajo tudi v 15.000 izvodih. Izhajajo na dva tedna. Imajo tri ljudi, ki so zaposleni po polovičnem delovnem času. Delajo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Del prihodka pridobijo z oglaševanjem, na primer Greenpeacea in drugih neprofitnih organizacij. Ne pišejo le o brezdomstvu, temveč tudi o nevladnih organizacijah, obravnavajo socialne in okoljevarstvene teme. Pri praškem cestnem časopisu uporabljajo različne oglaševalske prijeme. »Imajo intervjuje s slavnimi osebami,« je razložila Maja Vižintin. »Brezdomec obišče slavno osebo, z njim gre tudi novinar. Brezdomec se pogovarja, novinar pogovor posname in napiše članek. Zdi se mi, da precej ciljajo na slavne ljudi. Imajo tudi kampanjo, da slavni oglašujejo Novy Prostor. Gre za vzajemno reklamo. Ne vem, koliko bi bilo v Sloveniji relevantno kaj takega, koliko je pomembna ta slava nekih ljudi.« Ekipa Kraljev ulice je obiskala tudi uredništvo cestnega časopisa Nota bene v Bratislavi. Uredništvo in distribucijski center sta v isti stavbi, prvo v tretjem nadstropju, drugo v pritličju. Tudi tu so v uredništvu zaposleni profesionalni novinarji. Časopis izhaja enkrat na mesec, brezdomci obdržijo polovico od prodaje. Poudarek je zlasti na socialnih in kulturnih temah. Tudi v Gradcu cestni časopis nastaja pod rokami profesionalnih novinarjev in študentov novinarstva. Ena oseba je zadolžena za distribucijo, ena za menedžment, ena za uredništvo. Megafona pa ne prodajajo brezdomci, temveč iskalci azila. Kot je povedala Maja Vižintin, brezdomci nimajo interesa prodajati, medtem ko iskalci azila v dolgotrajnem postopku čakanja na azil nimajo nobenih delovnih pravic, tako da se je časopis razvil na osnovi njihovih potreb po delu.

Kaj ponujajo Kralji ulice?
Cestni časopis Kralji ulice sestavlja 32 črnobelih strani A4-formata, zapolnjenih z zgodbami s ceste, brezdomsko poezijo, intervjuji z brezdomci, njihovimi slikami, fotografijami, šalami na tematiko brezdomstva, stripi, anekdotami, intervjuji z osebami, ki se ukvarjajo z brezdomci, na zadnji strani pa je nagradna križanka. Večino časopisa predstavljajo prispevki brezdomcev samih ali pa prispevki sodelavcev časopisa oblikovanih po pogovorih z brezdomci.

Druženje z brezdomci je bilo usmerjeno v pogovore o njihovem življenju, o tem, na kakšen način bi se želeli v časopisu predstaviti, o konceptu časopisa. V večini primerov so prispevali, kar so želeli sami. Prispevki so objavljeni v čim bolj nespremenjeni obliki, spreminjajo se le v dogovoru z avtorji. Z namenom predstavljanja ulične kulture in vsakdanjika brezdomcev so nekatera besedila napisana v slengu. Poleg prispevkov brezdomcev so v časopisu tudi prispevki strokovnjakov, raziskovalcev s področja brezdomstva, ki odpirajo aktualna vprašanja brezdomske problematike. Obravnavane so tudi z brezdomstvom povezane tematike, kot na primer stanovanjska problematika, zaposlovanje, socialna izključenost, odvisnost od alkohola, drog, kriminal, nasilje v družini. Kljub temu v časopisu niso predstavljene le trde plati življenja na cesti, temveč tudi zanimive in lepe stvari, ki se godijo brezdomcem. Na prvi pogled so obravnavane predvsem teme z obrobja, v resnici pa gre tudi za širše družbene teme. Splošna usmeritev Kraljev ulice je med drugim, da odpira prostor za družbenokritične razprave tako s strani brezdomcev kot s strani strokovnjakov in širše javnosti. Špela Razpotnik je razložila, da se bo v prihodnosti trudila ohraniti sedanjo podobo časopisa, treba pa bo razločiti posamezne rubrike, morda bo postala močnejša strokovna struja. Za zdaj ima svojo rubriko humor in križanke le eden izmed brezdomcev, Gregor Hahnn. Brezdomci živijo drugačno življenje, ki ni v skladu z normami današnje družbe. Temu primerno so tudi v prispevkih predstavljeni drugačni pogledi na življenje, drugačno dojemanje časa in prostora.

Časopis Kralji ulice odpira nov prostor tako na družbeni kot medijski ravni. »Ne da se ga uvrstiti niti pod strokovni niti pod rumeni tisk,« je nadaljevala Špela Razpotnik. »Glavno je, da so brezdomci aktivno vključeni, da imajo svojo revijo, s svojimi prispevki, s katero se identificirajo. Ne gre samo za revijo, ampak tudi za to, da se jih na nov način vključi v ta socialni prostor in jim daje možnost predstavljanja takih, kot so sedaj, in ne takih, kot bi po mnenju in občutku večine morali biti.«

Odzivi brezdomcev na časopis so bili pozitivni. Preko časopisa se lahko predstavljajo ljudem, nekateri od njih so se lahko pohvalili s svojim prispevkom ali fotografijo. Tudi če niso imeli nobenega objavljenega prispevka, so se s časopisom identificirali na osnovi tega, da poznajo nekoga čigar zgodba ali slika je bila objavljena. Na časopis so ponosni, na kar kaže tudi dejstvo, da se mnogi med njimi od zdaj predstavljajo kot »Kralji ulice« oziroma so Kralji ulice postali njihov razpoznavni znak. Ponosna drža brezdomcev pa bi po mnenju Špele Razpotnik lahko v prihodnje postala za javnost problematična. »Ja, saj to pa ni bilo tako mišljeno, da bi bili oni ponosni, da bi se imeli v redu. Skrbeli bomo za brezdomce, dokler bodo oni trpeli, dokler jim bo hudo in bodo hoteli kaj spremeniti,« je Špela Razpotnik ironizirala možen odziv javnosti. »Vendar, po drugi strani, kaj je pa s tem narobe, da se imajo v redu, če jim takšen način življenja odgovarja. To se mi zdi dvoličnost s strani javnosti. To, da so ponosni in imajo neko svojo dejavnost, še ne pomeni, da ne bodo hoteli ničesar spremeniti. Nasprotno, tudi raziskave – narejene pri Big Issue – so pokazale, da se ljudje laže odločijo za kakšno spremembo, ko imajo nekaj, s čimer se lahko identificirajo in so zadovoljni. Šele kadar niso potisnjeni v kot, se jim pokaže, da obstaja neka izbira,« je še razložila Špela Razpotnik.

Uredništvo Kraljev ulice posebno skrbi, da brezdomci niso le prodajalci časopisa, temveč tudi njegovi glavni ustvarjalci. Izkušnje iz tujine pa kažejo, da je takšno usmeritev, če hočejo biti tržno uspešni, težko ohraniti. Cestni časopisi v tujini so se povečini prilagodili razmeram na trgu, obravnavajo bolj popularne teme, teme iz sveta zabave, kulture, umetnosti, intervjuje z znanimi osebami. The Big Issue, na primer, je tematsko in vizualno povsem tak kot ostale revije, razlikuje se le po načinu prodaje. Cestni časopisi sicer obravnavajo tudi socialne teme, vendar brezdomci niso v večji meri udeleženi pri njihovem ustvarjanju. V glavnem imajo vlogo kot prodajalci. Po besedah Maje Vižintin so jim na uredništvu v Pragi povedali, da so imeli na začetku več vsebin o brezdomstvu, sčasoma pa se je izkazalo, da so vse zgodbe podobne in časopis ni bil več tako zanimiv. »Imajo samo štiri do osem strani življenja na ulici pod rubriko Akce. Tu je napisano kaj o prodajalcih, kaj se godi na ulici. To so kratki, lahko berljivi članki,« je še pojasnila Maja Vižintin.

V nasprotju s tujimi cestnimi časopisi pri Kraljih ulice za zdaj ne sodelujejo profesionalni novinarji. Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika, je poudarila, da se ji ne zdi ključno, ali časopis ustvarjajo profesionalni novinarji ali ljudje iz drugih strok. »Ključno pa je, ali premorejo znanje, ki je potrebno za ustvarjanje časopisa. Povsem jasno je, da brezdomci potrebujejo pomoč pri izpovedovanju in ubeseditvi svojih zgodb. Kot bralka tega časopisa si želim, da bi v njem lahko brala čim bolj avtentične zgodbe ljudi, ki jih je odneslo na rob. Se pravi, da bi te v čim večji meri nastajale izpod peres brezdomcev in brezdomk ali pa da bi jih ustvarjalci časopisa znali brez prevelikih avtorskih posegov pripraviti za tisk po njihovem pripovedovanju,« je pojasnila Ivelja. Po njenem mnenju je ohranjanje dosedanje usmerjenosti časopisa odvisno predvsem od tega, kako dober, drugačen, berljiv časopis bodo znali narediti uredniki. »Po moje je bistven del tega časopisa tudi zavedanje, da s tem, ko ga kupimo, ponudimo brezdomcem možnost, da s pisanjem, risanjem, prodajanjem ali pripovedovanjem svoje zgodbe sami nekaj storijo za svoje preživetje. Z namenom, da bi potencialni kupci to vedeli vnaprej, se pravi, da bi jim bila znana ta drugotna, a ne zanemarljiva funkcija časopisa, pa bi avtorji morda morali oglaševati časopis bolj agresivno,« je še razmišljala Ranka Ivelja.

Pravila prodaje cestnih časopisov
Prodajalci Kraljev ulice ob prejemu časopisa resda podpišejo prodajalski kodeks, vendar je za zdaj to zgolj formalnost, saj nihče ne preverja, če med prodajalci prihaja do kakšnih kršitev. To je vprašanje, ki ga bo, po besedah Špele Razpotnik, treba še dodelati. »Morali si bomo zagotoviti prostor, kjer se bomo s prodajalci lahko srečevali, se pogovarjali. Zaenkrat je vse še poskusna faza, prodajanje deluje po zakonu ulice. Ko bomo imeli enkrat distribucijski center, pa se bomo s prodajalci več ukvarjali, poskrbeli bomo tudi, da se bo kodeks prodajanja spoštoval,« je pojasnila načrte za prihodnost. Pri prodaji Kraljev ulice so že nastale nekatere težave, ki jih poznajo tudi v drugih državah. Med brezdomci prihaja do konfliktov, včasih ideološke, politične narave, včasih zaradi prostora prodaje. Nedolgo tega pa je imela skupina prodajalcev Kraljev ulice opraviti tudi s policijo, saj je prišlo do pritožbe, da so brezdomci pri prodaji preglasni. Do sporov prihaja tudi med brezdomci uživalci prepovedanih drog in drugimi brezdomci. V Pragi so iz tega razloga iz prodaje izključeni vsi uporabniki drog. Prodaja cestnih časopisov v Pragi, kakor je povedala Maja Vižintin, nasploh poteka po strogo določenih pravilih. Prodajalce učijo različnih socialnih veščin, kako naj porabljajo denar varčno, kako naj bodo odgovorni, kako naj delujejo v konfliktnih situacijah. Navada je, da kupec kupuje od ene in iste osebe, vzpostavi se odnos med prodajalcem in kupcem, potem kupec tudi pričakuje od svojega prodajalca, da bo napredoval in bo bolj urejen. Prodajalci imajo tudi točno določena mesta, kjer prodajajo, na teh mestih se jih nadzoruje. Imajo tudi določeno število ur za prodajo. Tisti, ki je pri prodaji uspešen, napreduje na boljše mesto. S tem ga spodbujajo, da več proda. Strogih pravil prodaje ne zdržijo vsi. Od desetih novih sta po dveh mesecih vključena v program le še dva ali trije. Konkurenca je velika, nekateri ne zmorejo in obupajo. Maja Vižintin meni, da so v Pragi zelo ekonomsko usmerjeni. »Vse je bilo urejeno, vse po pravilih, imel si občutek, da gre predvsem za velik biznis.« V Bratislavi, na uredništvu Nota bene, so povedali, da je bila prodaja na začetku, ko so imeli medijsko podporo, višja. Tudi pri njih nadzirajo prodajalce in sicer s sms korespondenco. Vsak prodajalec ima svojo številko, ki je tudi na časopisih, ki jih prodaja. Tako lahko vsak kupec komentira svojega prodajalca. Imajo tudi črno listo, na kateri so prodajalci, ki ne smejo več prodajati.

Uredniške dileme Kraljev ulice
Cestni časopis Kralji ulice se za zdaj še ne prilagaja povsem danim tržnim zakonitostim, saj ne trži oglasnega prostora. Oglaševanje je tematika, glede katere se trenutno še najbolj krešejo nasprotujoča si uredniška mnenja. Urednica Kraljev ulice namreč zatrjuje, da bi bilo oglaševanje v nasprotju s splošno usmeritvijo časopisa. »Prej bi rada izkoristila vse druge možnosti financiranja, oglasi bi bili le izhod v sili,« je povedala. »To se mi zdi v nasprotju z idejami, ki jih imamo. Zdi se mi, da je lahko časopis prav v tem drugačen, da je neodvisen, da ni oglasov. Čudno bi bilo listati in brati družbeno kritične članke in članke o ljudeh iz obrobja in hkrati reklame za multinacionalke ali kakšne manjše firme. Zdaj so sicer notri logotipi recimo Karitasa, Areala, Stigme, vendar so oni tu v vlogi sodelavcev, ki distribuirajo revijo. Tam niso iz profitnih razlogov. Predstavljanje neprofitnih organizacij se mi ne zdi sporno.« Za zdaj bo društvo Kraljev ulice poizkusilo nadaljevati izdajanje časopisa z drugačnimi sredstvi financiranja, na primer z izkupičkom od prodaje, prijavljanjem na razpise raznih ministrstev, MOL-a, veleposlaništev. Bojan Dekleva pa je prepričan, da brez oglaševanja ne bo šlo: »Mislim, da bomo morali začeti prej ali slej oglaševati. Izkoristiti bomo morali vsa sredstva financiranja, da preživimo.« Vsi tuji cestni časopisi pridobijo del dohodka iz oglaševanja. Ostali viri financiranja so prihodki od prodaje, dotacije (od države ali dobrodelnih fundacij), prihodki od drugega trženja povezanega s časopisom, donacije in sponzorstva.

V prihodnosti namerava ekipa Kraljev ulice razširiti prodajo cestnega časopisa na vso Slovenijo. Menijo, da je območje Ljubljane morda premajhno, da bi časopis lahko preživel. Z vstopom na širše tržišče se bodo morale razvijati nove strategije ustvarjanja in distribucije časopisa. Povpraševanja in prodaja Kraljev ulice sta na začetku zelo velika, na kar je vplivala tudi visoka stopnja medijske podpore, ki je spremljala izdajo prve številke. Postavlja pa se vprašanje, če bo časopis še vedno tako uspešen, ko bo zbledel čar novosti. Ekipa Kraljev ulice se zaveda, da bo poleg spretnosti terenskega dela in organizacijsko-tehničnih kompetenc potrebno še naprej razvijati ekonomsko marketinške spretnosti, čeprav postati prodajna uspešnica ni ena izmed glavnih prioritet projekta. Dolgoročen in prednostni cilj je, kot sta zapisala Špela Razpotnik in Bojan Dekleva, k sodelovanju privabiti čim več brezdomcev; tako piscev in drugih ustvarjalcev kot tudi prodajalcev in z njimi vzpostaviti odnose, preko katerih se odpirajo možnosti za spoznavanje, medsebojno vplivanje in spreminjanje.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi

Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko