»Sem naročnik časopisa Delo in redno spremljam pisanje dopisnika Branka Jokića. Izbira tem je precej zanimiva, njegova besedila vselej preberem, a kar vedno znova zbode v oči, je, da vsako njegovo besedilo prikazuje Črno goro v negativni luči,« nam je na vprašanje o tem, kaj si misli o pisanju dopisnika Dela iz Črne gore, odgovoril Ljubljančan Matija Lepša. »Če bi se odločala na podlagi pisanja Dela, se nikoli ne bi odločila preživeti počitnic v Črni gori,« dodaja Barbara Oprečkal, ki je 14 dni letošnjega poletnega dopusta preživela na Budvanski rivijeri. Na uredništvu Dela smo neuradno izvedeli, da so besedila dopisnika iz Črne gore med najbolj branimi. Konkretnih podatkov, kakšni so komentarji in pripombe, ki bi jih uredništvo Dela utegnilo dobiti v zvezi s pisanjem Branka Jokića, nam na uredništvu niso povedali. Na naša vprašanja nam je Damijan Slabe, urednik rubrike Svet v Delu, odgovoril, da je »smešno spraševati po čem takem ...« Avtorica te analize se s tem ne strinja. Če spremljamo pisanje dopisnika iz Črne gore (isti avtor pokriva tudi Makedonijo), brez težav ugotovimo, da v zadnjih treh mesecih avtor ni objavil niti enega samega besedila, v katerem bi opisal kakšno pozitivno spremembo te dežele v tranziciji. Analiza kaže, da avtor v svojih tekstih redko objavlja in uporablja uradne vire informacij. V glavnem avtor Branko Jokić kroji svoje teorije, komentarje in opažanja na osnovi pisanja črnogorskega tiska. Najpogosteje so njegove teme prevzete iz medijev, pri tem uporablja tiste dele in teme že objavljenih besedil, ki mu gredo najbolj »na roko«, da bi iz njih sestavil različne teze (pogosto gre za prave teorije zarote), ki jih običajno kar sam postavlja, razlaga in ne preveč prepričljivo argumentira. Izjemoma sta v besedilih zastopani dve plati zgodbe. Navadno Jokić uporablja fraze »govori se, piše se, sliši se, nekateri analitiki pravijo, javnost misli« ipd. Tekste iz trimesečnega obdobja med 20. junijem in 20. septembrom 2004 lahko po obravnavanih temah razdelimo na štiri dele: politične, turistične, gospodarske in »razvedrilne«.

V sklopu »razvedrilnih« tem najdemo tudi besedili »Lagodno življenje brez dela« – o črnogorski lenobi (Delo, 6. 7. ) in o vzgojnem kadilskem zakonu (Delo, 3. 8.). V prvem tekstu novinar brez vsakega konkretnega podatka razglablja, kako mladi v Črni gori ničesar ne delajo in živijo zgolj na račun staršev. Opisuje polne letne vrtove lokalov, ki so, objektivno gledano, po videzu in atmosferi popolnoma primerljivi z lokali v katerem koli drugem mestu po Evropi. »Da mladi zares počivajo, ne le dopoldne, ampak kar do poznih popoldanskih ur, je opaziti v vsakem črnogorskem mestu. Ponoči napolnijo terase, ter druge gostinske lokale, kjer se ob glasbi in pijači zabavajo do poznih nočnih oziroma do najzgodnejših jutranjih ur, podnevi pa spijo.« Nato nadaljuje: »V improviziranih trgovinah (?!) je videti predvsem starejše – matere in očete, dokler mladi slabo ali nikakor ne delajo.« Svojih trditev avtor ne utemelji s konkretnimi številkami – izgovarja se, da takih statističnih podatkov ni na voljo. To z vidika objektivnosti pomeni, da če v reportaži ni niti enega imena, institucije ali anketiranca (namesto tega nam postreže s šalo o črnogorski lenobi), lahko celotno zgodbo razumemo zgolj kot subjektivno dojemanje posameznika. Taka zgodba bi lahko ali celo izključno sodila v rubriko Pisma bralcev. Dopisnik Jokić uporablja podatke, ki niso resnični; tega povprečni slovenski bralec seveda ne ve. V besedilu »Med najbogatejšimi in najrevnejšimi hkrati« (Delo, 30. 6.), v katerem govori o samohvali kot značilni lastnosti Črnogorcev, navaja podatek, da je »skoraj 20 odstotkov Črnogorcev, med njimi večina žensk – nepismenih«. Ta podatek ni točen. Po rezultatih popisa iz leta 1991 je bilo nepismenih 5,9 odstotkov Črnogorcev, po še vedno neuradnih podatkih letošnjega popisa prebivalstva pa se je to število povišalo na 6,5 odstotka prebivalstva Črne gore.

Vzrok za besedilo »Morilci z gliserji« (Delo, 17. 8.) je smrt potapljača, ki ga je povozil voznik gliserja. Jokić nadaljuje s trditvami, da na črnogorski obali vlada panika med gosti, ker je ta nesreča že četrta svoje vrste v zadnjih dvajsetih dneh. Pri tem se avtor ne zadržuje pri vzrokih ali pojasnilu prejšnjih nesreč, ki so prav tako lahko posledica nesrečnih okoliščin, temveč nadaljuje: »Brezobzirni vozniki, ki pogosto nimajo niti izpita za vožnjo s čolnom niti ustreznih dovoljenj, pa se še vedno izživljajo s hitrimi čolni, skuterji. /…/ Na veliko razkazujejo nasilnost in divjaštvo (nekateri tudi pod vplivom alkohola in drog) /…/. Medtem ko kopalci bežijo, se spotikajo in kričijo od groze, se ‘športniki’ očitno dobro zabavajo.« Sledi filmska srhljivka, oprostite – pisanje dopisnika Dela. »Ko gre za nevarne gliserje, so obiskovalci črnogorskega primorja še posebno prestrašeni zaradi zgodbe (?!), da je med vozniki gliserjev menda moški, ki namenoma išče in ubija osamljene plavalce, ki so se preveč oddaljili od obale.« Na koncu teksta avtor poudari, da zgodba ni povsem izmišljena. Zaključi z dejstvom, da je neki moški, voznik gliserja, pred časom ubil D. T. iz Budve, ki je plaval nedaleč od obale, in da kljub dobremu opisu gliserja in njegovega voznika policijska preiskava še ni našla povzročitelja. S tem je zaokroženo vse avtorjevo prizadevanje za podajanje uradnih podatkov, ki bi jih bil v omenjenem primeru zaradi velike teže teme in pomena, ki mu ga je sam prisodil, vsekakor dolžan poiskati pri pristojnih institucijah. V besedilu »Na obali več zidarjev kot turistov« se novinar ukvarja s črnogorskimi turističnimi razmerami; ugotavlja, da »že zdaj je mogoče predvideti, da letošnja turistična sezona v Črni Gori ne bo kdove kako uspešna«. Nadaljuje s kritiko cestne infrastrukture, umazanije, kritizira stare hotele, pomanjkanje vode, visoke cene in neprijaznost domačinov. Navaja podatek, da »v Črni gori odvržejo ljudje vsak dan okoli 40.000 kubičnih metrov smeti, večinoma na neurejena odlagališča ...« Pri tem zaman iščemo informacijo, da je pred omenjeno turistično sezono – po več letih priprav in najav – začela delovati prva deponija smeti v Črni gori, na kateri se po evropskih standardih reciklirajo odpadki z večjega dela obmorskih mest. Lahko bi rekli, da je to bistveni podatek za takšno zgodbo ... Ali bi lahko vsaj bil ... Jokić, čeprav morda tudi nezavedno, s svojim negativističnim pisanjem lahko zelo vpliva na izoblikovanje negativne podobe potencialnih turistov o Črni gori. Vsekakor se vsem vceplja tudi občutek, da v Črni gori niso pretirano dobrodošli: »Tukajšnji gostitelji na različne pripombe dokaj predrzno odgovarjajo, češ da so slovenski (pa tudi vsi drugi) turisti preveč zahtevni ...«

Do Slovencev (to je do neke mere pričakovano in logično) ima obravnavani dopisnik poseben odnos. Tako v tekstu »Luksemburžan zasluži več kot sto zaposlenih« (Delo, 6. 9.) piše o investitorjih, ki prihajajo na Balkan, »prepričani, da so balkanske države raj za pranje denarja«. Naprej opisuje delo direktorja mlekarne v Beranah (ki je iz Luksemburga), poslovanje Grka v naftni družbi Jugopetrol iz Kotorja, piše o potencialnih investicijah »sumljivih Rusov« v neke objekte po mestih Žabljak in Budva. Skratka, vsi so označeni v bolj ali manj sumljivem kontekstu, razen slovenskih poslovnežev, ki jih omenja mimogrede in precej nejasno (»nekateri »slovenski Črnogorci« so prav tako zaslužili veliko več kot kateri koli strokovnjak v Sloveniji, poleg tega se jim je povečal ugled, ker so te posle razglašali kot »naložbe desetletja«). To je bolj ali manj vse, kar lahko v tem besedilu izvemo glede Slovencev, čeprav bi bralec utegnil pričakovati precej več, glede na to, da so po vloženem denarju slovenska podjetja med tujimi investitorji daleč na prvem mestu. V Delu, 12. 9., v najbolj navadni in enostavni novici, Jokić ne more brez svojih enostranskih opazk in obrambe Slovencev. Pri poročanju o prijetju slovenskega državljana v Baru zaradi tihotapljenja velike količine cigaret navaja izjavo direktorja carine, ki pravi, da gre za največjo količino zaplenjenih cigaret v zadnjem času. Šesti in zadnji stavek v članku je takšen: »Vendar pa je le malo verjetno, da je ta podatek točen in da je carinska služba zadnja leta tako skrbno opravljala svoj posel.« Slavi, seveda, Jokić.

Jokićev »objektivni« odnos do Slovencev je najbolj očiten v člankih o »aferi Fructal« glede prepovedi prodaje borovničevega soka z večjim deležem radioaktivne substance od tiste, ki jo dovoljujejo zakoni Srbije in Črne gore. O tej aferi je Jokić napisal kar sedem besedil. V njih podrobno opisuje hajko, ki so jo izvajali proti Fructalu v Črni gori. Navaja, da so »to afero širili črnogorski in beograjski mediji, zdravstvene oblasti niso zamudile nobene priložnosti, da jo vsakič znova pogrevajo«, in da so »črnogorski mediji so zagnali velik hrup«, piše Jokić, čeprav ta tema ni bila manj prisotna v slovenskih medijih. Dopisniku Dela afera Fructal, ne da bi se obremenjeval z omembo izvora informacij, služi za tezo, ki jo pozneje ponovi v drugih besedilih: »Prihodnje dni se bo videlo, ali je to povezano z domnevnim načrtovanjem prepovedi uvoza mleka (največ ga uvozijo iz Slovenije).« (Delo, 23. 7.). »Najbrž ne bo nihče kdove kako presenečen, če bo v kratkem izbruhnil ogorčen boj proti mleku, mlečnim izdelkom in suhomesnatim izdelkom iz Slovenije«. (Delo, 16. 8.). Na podlagi izjave direktorice podgoriškega centra za ekotoksikologijo Ane Mišurović, »da v Črni gori ne potrebujejo tujih sokov, saj imajo dovolj svojih«, Jokić razvija teorijo, da se v ozadju afere skriva kampanja proti uvozu hrane v Črno goro. Druga, nič manj »resna« teorija, govori o tem, da so afero izzvali srbski proizvajalci, da bi s tržišča izrinili konkurenčni Fructal. Nadaljuje: »Edina hrana, ki je nihče ne preverja, prihaja iz Srbije … Črnogorske trgovine so polne srbskih izdelkov. Čeprav jih zasebniki pogosto pridelujejo v zasebnih improviziranih obratih ali zadrugah, ki niso usposobljeni za takšno proizvodnjo, teh živil nihče ne preverja.« To je zaključek enega od besedil, ki se konča ravno v trenutku bralčevega pričakovanja, da bo avtor za tako drzno teorijo našel utemeljitev v obliki izjave kakšne kompetentne osebe za to področje ali odgovora na zastavljeno vprašanje pristojni osebi. Lahko je tako, kot pravi Jokić, ni pa nujno tako. Dejstvo je, da se na meji med Srbijo in Črno goro ne opravljajo podrobni carinski pregledi, vendar pa je precej manj verjetno, da so na policah trgovin izdelki, ki jih ne bi preverile številne inšpekcijske službe. Jokić to tezo kot »nedvomno resnico« uporabi vsakič, ko je govora o ogroženih interesih Fructala. Kljub temu da je javnost podrobno obveščal o številnih podatkih o merjenju, neusklajenih standardih, vračanju soka v Slovenijo ipd., je Jokić »pozabil« omeniti zavajanje pristojnih iz Fructala (dejstvo je pozneje izzvalo plaz negodovanja v črnogorskih medijih, op. a.), da so borovnice uvožene z Nizozemske (kar sicer drži), vendar pa izvirajo iz Ukrajine in baltskih držav; to so v Fructalu priznali šele pozneje. Afero s Fructalom Jokić omenja tudi pozneje v članku o poslovanju slovenskega podjetja Era. Tekst je nastal zaradi vandalskega napada na prostore tega podjetja v Podgorici. Dopisnik podrobno navaja, kaj vse je bilo v napadu zlomljeno (mize, okno, vrata, stoli), nikjer pa ne navede, kolikšna je dejanska škoda. V besedilu ni nikakršnega vira, vseeno pa se mu zapiše: »Gotovo pa bo vse skupaj še bolj neprijetno, če se bo izkazalo, da gre za še en napad na tuje izdelke – tokrat proti navzočnosti slovenske trgovine ...« Na koncu naj na kratko omenim le še Jokićevo pisanje o političnih temah. Tukaj je zanimivo, da se, kadar piše o srbsko-črnogorskih odnosih, odločno nagiba na stran črnogorskih interesov (glede na Srbijo). S kritiko pa ne varčuje, ko piše o vladi, ali o osebi in delu, recimo premiera Djukanovića (»Premier Djukanović, tihotapec ali ne?« – Delo, 4. 7., ali pa »Djukanović napoveduje svoj odhod« – Delo, 21. 7.).